Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Med vsemi vrlinami zavzema potrpljenje posebno mesto, saj je podlaga za vse druge vrline in odlikuje značaj. Upali bi si trditi, da v nobeni drugi človekovi lastnosti moč duha ne pride neposrednejše do izraza kakor ravno v dejanju potrpljenja. Potrpljenje pa ne pomeni zgolj moči potrpeti; ne pomeni le osebne zmogljivosti prenašati te ali one nadloge, te ali one neprijetnosti. Potrpljenje je v osnovi samopreseganje – preseganje in seganje onstran samega sebe in onstran danega. Pomeni soustvarjanje realnosti, ki jo imamo za vredno in smiselno. Zato pristno potrpljenje, ki temelji na čuječnosti in zbranosti ter v sebi vselej že združuje upanje in zaupanje, ni le sestavni del moralnosti, temveč predstavlja tudi samo jedro vere in duhovnosti.
Islamska religijsko-duhovna tradicija je naravnost prežeta z izreki in nauki, ki poudarjajo pomembnost in vzvišenost potrpljenja. Eno izmed izročil pravi: »potrpljenje je lepo«. V potrpljenju je torej nekaj lepega za dušo in za duha, v kolikor pomeni transcendenco ega. Ali Abu Talib naj bi dejal: »Potrpljenje je v odnosu do verovanja, kot je glava v odnosu do telesa«. V 20. verzu 25. sure pa Koran opozarja, da je človek človeku skušnjava in preizkusni kamen potrpežljivosti. To pomeni, da človek ravno prek potrpežljivosti oz. potrpljenja uresničuje svojo višjo naravo in kultivira svojo človeškost. Še več: V 54. verzu 28. sure nas Koran pouči, da bodo potrpežljivi dvojno nagrajeni, ker z dobrim odvračajo zlo in ker delijo od tega, s čimer jih je Bog oskrbel. Mar ni to najvišja, najsubtilnejša stopnja potrpežljivosti – odvračati zlo z dobrim? Mar obstaja večji izraz samopremagovanja od tega? In če po eni strani potrpljenje po Koranu predstavlja nič manj kot religijsko zapoved, ki jo je človek kot duhovno bitje dolžan udejanjiti, pa po drugi strani velja za Božji dar in Njegovo milost. 127. verz 16. sure se tako glasi: »Bodi potrpežljiv, toda tvoja potrpežljivost ti je dana zgolj z Božjo pomočjo«. Muslimanski mistiki so se zavedali, da potrpežljivost ni lahka stvar. Znameniti sufijski mojster iz Bagdada, al-Džunajd, potrpljenje označi celo za »najtežje med vsemi potovanji«, Ibn Ata pa dodaja, da potrpljenje pomeni plemenito držo navkljub nesrečam in mukam. Sufiji nas nadalje tudi učijo, da biti potrpežljiv, pomeni biti stabilen in stanoviten, neodvisno od okoliščin, ter ohranjati jasnost misli in zbranost, neodvisno od sprememb situacije. Poučijo nas, da potrpljenje pomeni tako premagovanje poželenja kot tudi junaško sprejemanje usode.
Menim, da bi moralo potrpljenje – ta velika vrlina prerokov, svetnikov in drugih moralnih junakov – tudi nam postati vsakdanje vodilo in načelo za življenje, mišljenje in medsebojno ravnanje. Kajti potrpljenje združuje vztrajanje, osredotočanje, hvaležnost, predanost, osmišljanje, transcendenco in ljubezen.
3605 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Med vsemi vrlinami zavzema potrpljenje posebno mesto, saj je podlaga za vse druge vrline in odlikuje značaj. Upali bi si trditi, da v nobeni drugi človekovi lastnosti moč duha ne pride neposrednejše do izraza kakor ravno v dejanju potrpljenja. Potrpljenje pa ne pomeni zgolj moči potrpeti; ne pomeni le osebne zmogljivosti prenašati te ali one nadloge, te ali one neprijetnosti. Potrpljenje je v osnovi samopreseganje – preseganje in seganje onstran samega sebe in onstran danega. Pomeni soustvarjanje realnosti, ki jo imamo za vredno in smiselno. Zato pristno potrpljenje, ki temelji na čuječnosti in zbranosti ter v sebi vselej že združuje upanje in zaupanje, ni le sestavni del moralnosti, temveč predstavlja tudi samo jedro vere in duhovnosti.
Islamska religijsko-duhovna tradicija je naravnost prežeta z izreki in nauki, ki poudarjajo pomembnost in vzvišenost potrpljenja. Eno izmed izročil pravi: »potrpljenje je lepo«. V potrpljenju je torej nekaj lepega za dušo in za duha, v kolikor pomeni transcendenco ega. Ali Abu Talib naj bi dejal: »Potrpljenje je v odnosu do verovanja, kot je glava v odnosu do telesa«. V 20. verzu 25. sure pa Koran opozarja, da je človek človeku skušnjava in preizkusni kamen potrpežljivosti. To pomeni, da človek ravno prek potrpežljivosti oz. potrpljenja uresničuje svojo višjo naravo in kultivira svojo človeškost. Še več: V 54. verzu 28. sure nas Koran pouči, da bodo potrpežljivi dvojno nagrajeni, ker z dobrim odvračajo zlo in ker delijo od tega, s čimer jih je Bog oskrbel. Mar ni to najvišja, najsubtilnejša stopnja potrpežljivosti – odvračati zlo z dobrim? Mar obstaja večji izraz samopremagovanja od tega? In če po eni strani potrpljenje po Koranu predstavlja nič manj kot religijsko zapoved, ki jo je človek kot duhovno bitje dolžan udejanjiti, pa po drugi strani velja za Božji dar in Njegovo milost. 127. verz 16. sure se tako glasi: »Bodi potrpežljiv, toda tvoja potrpežljivost ti je dana zgolj z Božjo pomočjo«. Muslimanski mistiki so se zavedali, da potrpežljivost ni lahka stvar. Znameniti sufijski mojster iz Bagdada, al-Džunajd, potrpljenje označi celo za »najtežje med vsemi potovanji«, Ibn Ata pa dodaja, da potrpljenje pomeni plemenito držo navkljub nesrečam in mukam. Sufiji nas nadalje tudi učijo, da biti potrpežljiv, pomeni biti stabilen in stanoviten, neodvisno od okoliščin, ter ohranjati jasnost misli in zbranost, neodvisno od sprememb situacije. Poučijo nas, da potrpljenje pomeni tako premagovanje poželenja kot tudi junaško sprejemanje usode.
Menim, da bi moralo potrpljenje – ta velika vrlina prerokov, svetnikov in drugih moralnih junakov – tudi nam postati vsakdanje vodilo in načelo za življenje, mišljenje in medsebojno ravnanje. Kajti potrpljenje združuje vztrajanje, osredotočanje, hvaležnost, predanost, osmišljanje, transcendenco in ljubezen.
Spoštovani, med drugo svetovno vojno je v Franciji v strelnem ognju umrl zavezniški vojak. Prijatelji so ga želeli na bližnjem vaškem pokopališču dostojno pokopati, a grobar tega ni dovolil, ker pokojni ni bil njihov krajan. Pokazal je, da ga lahko pokopljejo zunaj pokopališke ograje. Mesece kasneje so se vojaki vrnili, da bi postavili svojemu prijatelju obeležje na grobu, a so bili presenečeni, ker niso našli prijateljevega groba. Šli so vprašat grobarja, kaj se je zgodilo. Povedal jim je, da ni mogel mirno spati, odkar so pokopali njihovega prijatelja zunaj ograje. Da ga je pekla vest. Rad bi se jim opravičil, a ni vedel, kje bi jih našel. Bal se je, da bo umrl s tolikšno težo na duši. Želel si je, da bi mu bilo odpuščeno. Zato je neko jutro zgodaj vstal in prestavil ograjo in tako grob padlega vojaka vključil v pokopališče. To Bog dela tudi za nas. Smo na napačni strani ograje, a nas vključuje v družino odrešenih, zato je poslal na svet Odrešenika Jezusa Kristusa. S smrtjo na križu je prestavil ograjo, ki nas je ločevala. Zakaj ga ne bi v tem posnemali? Apostol Pavel je zapisal: »Bodite drug do drugega dobrosrčni in usmiljeni ter drug drugemu odpuščajte, kakor je tudi vam Bog milostno odpustil v Kristusu.« Biblična beseda za odpuščanje je izpeljanka iz grške besede charis, milost. Nekomu odpustiti pomeni biti do nekoga milosten. Odpuščanje je končna oblika ljubezni, je njen zaključni izpit. Mahatma Gandhi je rekel, da šibki ne morejo odpustiti in da je odpuščanje lastnost močnih. Odpustiti pomeni obrniti ključ in odpreti vrata ječe ter stopiti v svobodo. Pomeni čez neizplačljivi dolg potegniti črto ter z velikim črkami zapisati: »Odplačano.« Pomeni v sodni dvorani udariti s kladivom in razglasiti: »Ni kriv.« Kako pa vem, da sem odpustil? Ko več noč in dan ne razmišljam o tem in mi ni treba stalno govoriti o tem. Ko ne čutim potrebe po maščevanju. Odpuščanje ni stvar razpoloženja ali pa občutkov. Odpuščanje je stvar odločitve mojega srca, moje svobode. Kot je Jezus odpustil nam: »Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo.« In kot molim: »Oče naš, ki si v nebesih … in odpusti nam, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom …« Odpuščanje je srce Evangelija. Brez odpuščanja ni prihodnosti. Kot Jezusov učenec sploh nimam druge izbire.
Že navsezgodaj zjutraj ste si nadeli nogavice. Preden se odpravite od doma, si boste obuli čevlje. Če otroku oblečete jakno za na pot, se boste verjetno spet priklonili. Morda se v kuhinji priklonite, da dosežete kakšno posodo. Priklon je v naši kulturi manj pogosta oblika pozdrava kot na primer na Japonskem, kjer poznajo celo serijo priklonov, ki izražajo spoštovanje, pa tudi socialni status oseb, ki se srečata. V Veliki Britaniji se na primer igralci na teniškem turnirju v Wimbledonu tradicionalno priklonijo kraljici. Priklon kot znamenje spoštovanja in počastitve je prisoten tudi v katoliški liturgiji. Klanjanje ali salat je del islamske obredne molitve, ki se opravlja petkrat na dan. Nenazadnje se v tradicionalnih plesih priklonijo tudi soplesalci pred pričetkom plesa. Priklon vedno izraža spoštovanje. Običajno smo navajeni, da je torej priklon pridržan za posebne pozornosti in posebne ljudi, morda takšne z 'modro krvjo'. Nekoliko drugače se je zgodilo med državljansko vojno v Koreji. Zloglasni general je z vojsko nezadržno prodiral in zavzemal provinco za provinco in pri tem uničeval vse, kar mu je prišlo na pot. Ko so tako prebivalci nekega mesta slišali, da se jim približuje in ker so vedeli za njegov kruti sloves, so pobegnili v bližnji samostan. Ko je tako generalova vojska prispela v mesto, so našli hiše zapuščene. Po precej iskanja, so vendarle našli nekega zenovskega meniha, ki je zaostal za ostalimi. General je ukazal, naj ga pripeljejo predenj, a menih nikakor ni hotel iti. General je tako besen sam odšel do njega. »Ti očitno ne veš, kdo sem jaz!« je kričal na meniha. »Zmožen sem te zabosti v prsi z mečem, in ne bi pri tem niti trenil.« Zenovski menih se je obrnil in generalu mirno odvrnil: »Tudi ti očitno ne veš, kdo sem jaz. Zmožen sem pustiti, da me zabodeš z mečem v prsi, in pri tem ne bi niti trenil.« Ko je to general slišal, se je menihu globoko priklonil in skupaj z vojsko zapustil deželo. Prikloni niso nekaj, kar bi bilo rezervirano za kronane glave ali za slavne generale. Tudi v današnjem dnevu bomo morda lahko prepoznali skoraj povsem skrite drže in dejanja, ki se jim je vredno prikloniti.
Mediji so dan in noč prisotni v našem življenju. Ni ga dogodka, da ga ne bi mediji ujeli, spremenili v novico in približali vsem ljudem. Mene je že v srednji šoli zanimala zgodovina. Pa ne zgodovina iz šolskih knjig, ampak tista skrita stran, ki sem jo odkrila najprej v drugi svetovni vojni, potem pa še v mnogih dogodkih in izza mnogih medijsko popularnih ljudi. Tudi v čisto navadnem življenju me zanima tista stran življenja, ki je ne najdem v medijih. Zanimajo me ljudje, otroci, stari in mladi, umirajoči in ozdravljeni, ki so ob nas, se nas dotaknejo, a jih ni bilo in jih nikoli ne bo v medijih. Če bi na primer, za mesec dni izginil internet… Za koliko ljudi bi to bila prava, resnična katastrofa? Spomnim se malega prvošolčka, ki se je s prijateljem pogovarjal takole: Veš, mi pa včeraj nismo imeli interneta. Drugi zgroženo: Kaaaj? Niste imeli interneta? In to cel dan? Ja, kaj ste pa delali? Ta otroški pogovor je pokazal kako smo omreženi z mediji, kako pomembno vlogo imajo v našem življenju. Zato pozabljamo na vsakdanje stvari, ki se dogajajo, ki nas obdajajo – a ne pridejo do našega srca, ker smo se obdali z imaginarnim svetom interneta in ostalih naprav. Danes zjutraj je bila pri nas prekrasna jutranja zarja. Lahko si začutil, da prihaja pomlad. Čebljali so vrabci in sosedov kuža je veselo skakal po dvorišču. Mimo mene pa je kot blisk priskakljal mlad srednješolec s slušalkami v ušesih, s pametnim telefonom v rokah, skoraj podrl dva sprehajalca in oddrvel naprej v šolo. NI videl nikogar, ki je stal ob poti, ni slišal ničesar… Bo jutrišnji svet takšen? Bomo videli in slišali le tisto, kar se bo povedalo po medijih in preko medijev?! Ne, še naprej bo tiho in vztrajno živel svet izza medijev. Svet, kjer svojo vlogo imajo človeške oči in roke, noge in glava, pamet in srce. Svet srečanja in druženj, ko se dva ne gledata preko ekrana, ampak iz oči v oči, kjer prijatelj prijatelju zaupa skrivnost z šepetom na njegovo uho in mu prenese svojo toplino in bližino. Svet, kjer bo pomembno iti precej daleč do hiše, kjer je bolnik in bo še zmeraj potrebno sesti na stol poleg njegove postelje, ga prijeti za roko in mu zaželeti ljubega zdravja. Če izklopimo pametni telefon in vključimo svojo pamet, če teden dni ne uporabljamo internet, ampak novice pobiramo pri klepetu ob kavi, če moški v gostilnah spet začnejo eden drugemu pripovedovati svoje zgodbe, ne d bi strmeli v velike ekrane, bomo obstrmeli. Svet izza medijev je tako blagodejen za dušo in srce, tako dober in resničen. Nekje ob robu tega sveta izza medijev nas čaka presenečenje. Srečali bomo ljudi in ljudje bodo srečali nas. Ljudje pa so največja skrivnost življenja.
Moj pokojni prijatelj Vasja Cerar je pred tremi desetletji prevedel klasično zbirko zenovskih koanov, tj. kratkih meditacijskih zgodb s skupnim naslovom »Vrata brez vrat«, po japonsko Mumonkan. Znameniti 19. koan z naslovom Vsakdanje življenje je pot se glasi takole: »Kaj je Pot?« je Džošu vprašal Nansena. Nansen je rekel: »Vsakdanje življenje je Pot.« »Kako naj jo najdem?« »Čim bolj jo iščeš, tem bolj se odmikaš od nje,« je rekel Nansen, Džošu pa je vztrajal: »Če naj ne iščem Poti, kako naj jo najdem?« »Pot, ki jo iščeš, ni stvar spoznanja ali nevednosti. Spoznanje je utvara, nevednost je zmeda. Brezmejen in čist kot poletno nebo boš, ko prideš na pot, ki je dvom ne doseže. Zato ne sprašuj, katera je prava in katera neprava pot, kajti nobena ni dobra in nobena slaba.« Ob teh besedah je Džošu doživel razsvetljenje. Tudi slavni lesorezi japonskega slikarja Hirošige, mojstra krajinskega slikarstva iz 19. stoletja, so v tem sublimno zenovskem pomenu vsakdanji, so onstran spoznanja in nevednosti. Na Hirošigovi sliki z naslovom Jesenski mesec nad reko Tamo vidimo veliko, belo, polno luno, nebo in reko, dve turkizni modrini, ki odsevata druga v drugi, in ob bregu reke stari vrbi, kakor da v vetru stegujeta veje tja k drobnim ljudem, čolnarju in popotniku ter ribičema, in tam sta tudi sključeni ženski postavi na produ in skupinici ljudi v daljavi, na drugem bregu pa vasica, drevesa, gore, obzorje, osvetljeno z belo mesečino … kako preprosto in kako popolno! Zdi se, da se ljudje, ujeti v ta večni trenutek ob reki Tami, ne sprašujejo, ali je pot, ki so jo dotlej prehodili, prava ali ni, ali je dobra ali slaba, in najbrž so ravno zato njihove duše »brezmejne in čiste kot poletno nebo«, kot pravi koan – toda jesenske melanholije tega prizora vendarle ni mogoče spregledati. Prizor nas spominja na tisti otožni Bashov haiku: »Po tej poti / v jesenskem somraku / ne hodi nihče« – se pravi, noben jaz, noben ego, tu je le duh zena v svoji polni praznini. Ali drugače rečeno, po poti hodi »ne-kdo«, tako kakor piše v nekem drugem, tokrat Busonovem haikuju: »Nekdo je prišel / in obiskal nekoga / nekega jesenskega večera«. – Mi pa, živi ljudje ob vselej bežeči reki sveta, na vzhodu in zahodu, nekdaj in danes, se vseeno sprašujemo, katera je prava in katera ni prava pot. To se moramo spraševati, če hočemo napredovati na naši skupni, človeški in zgodovinski Poti. O poti skozi »vrata brez vrat« Prirejeni odlomek iz knjige Daljna bližina neba (Štirje časi – Jesen), Lj. 2010, str. 579–81.
Za nami je mesec marec, mesec, ki je z dnevom žena in materinskim dnevom od vseh mesecev v letu najbolj izrazito posvečen ženskam. Zdaj, ko so ti posvečeni dnevi spet varno za eno leto že skoraj zapakirani v pozabo, delam bilanco stanja tudi sama kot žena in mati štirih otrok. Prav v mesecu marcu se mi je namreč zgodilo, da mi je sin ob mojem poudarjanju znanja in učenja jasno in glasno povedal: »Ampak, mama, kakšen vzgled za uspešnost znanja pa si ti? Naredila si doktorat, oči pa je navaden ekonomist in zdaj delaš pri njem skoraj kot njegova tajnica, ker kljub svojemu znanju ne dobiš zato nobene boljše službe!« Po premisleku sem ugotovila, da sem naredila pač napako v sistemu, ker sem vmes rodila in celo vzgajala preveč novih davkoplačevalcev. „Na fakulteti nimaš šans, tam sprejemajo ljudi do petintridesetega leta…« ali: »Upoštevamo vam največ eno leto porodniške za vsakega otroka, zato ste prestari, da bi se lahko prijavili na postdoktorske projekte,« je bilo uradno stališče pristojnih inštitucij. In sprijazniti sem se morala z novodobnim stališčem, da današnji otroci zrastejo v enem samem letu, nič več materinskega dela ni treba zanje. Sinova umestna pripomba je po desetletju zdaj obudila te boleče spomine. Nisem mu odgovarjala, zakaj po svoje je imel prav. A naslednji dan sem pisala na fakulteto in se odločila za vpis novega doktorata. Zato, drage ženske, drage matere – ne morete se upreti sistemu, ki je naravnan, da v bitkah za boljše službe in položaje zmagujejo tisti, ki družbi niso rodili novih davkoplačevalcev, lahko pa se uprete svojim predsodkom, da ničesar drugega ne morete doseči. Naj bo sporočilo letošnjih praznikov, posvečenih ženskam, to, da same sebi, ne drugim dokažete, da zmorete tisto, kar želite početi in kar cenite, doseči vsaj za hobi, če že ne v svojem poklicu. Bodite zmagovalke v tem, da zaradi sistema ne boste nikoli zavrgle svojih vrednot.
Čeprav je Montaigne, filozof iz 16. stoletja, zelo dobro poznal antično filozofijo in z veseljem bral dela antičnih avtorjev, se ni strinjal z njihovimi predstavami o človeku. Motilo ga je zlasti to, da so človekovo bistvo povezovali z razumom, čustva pa zanemarjali in jih pogosto obravnavali kot nekaj nižjega in slabega. Prava pot do srečnega življenja je bila po njihovem prepričanju v tem, da sledimo razumu, nadzorujemo svoje strasti in se izogibamo nagonskim odzivom. Razum naj bi bil nekakšna božanska sila v nas, ki naj bi gospodaril nad telesom in ga vodil. Montaigne je temu prepričanju nasprotoval in trdil, da ne smemo zanemarjati našega telesa in njegovih občutkov, saj so ravno tako del nas. Kdor se ponaša s svojim analitičnim razumom, s svojo sposobnostjo razsojanja in znanja, s tem zanika del sebe – Montaigne pravi, da v svojem bistvu nismo razsodna, spokojna bitja, kakršni so si prizadevali biti antični filozofi, ampak smo večino časa histerični, nerazumni in neotesani. Čeprav naša telesa povzročajo neprijetnosti, nas bolijo, nas pogosto ne ubogajo, povrh tega pa se še starajo in so v vsakem pogledu popolno nasprotje dostojanstvenega razuma, so vendarle neločljivo povezana z nami. Namesto da zaničujemo telo in ga poskušamo vselej nadzorovati, bi morali odpraviti to delitev na razum in telo ter slednje sprejeti kot nespremenljivi del našega obstoja v tem svetu. Najhujša izmed vseh naših napak je po njegovem mnenju prav prezir do samih sebe. »Naše življenje je delno norost, delno modrost,« pravi Montaigne, »kdor o njem piše spoštljivo in po uveljavljenih pravilih, ga zanemari več kot polovico.« Sam je zato v svojih premišljevanjih bralcem razodeval tudi najbolj intimne detajle iz svojega življenja: pri tem je izhajal iz prepričanja, da je vse človeško povsem naravno, zato se tega ne bi smeli sramovati. Prizadeval si je za odkritosrčnostjo in popustljivostjo do sebe in svojih napak ter tudi drugim želel pokazati, da nam filozofija pomaga sprejemati naše pomanjkljivosti – strasti, občutja, osebnostne napake so ravno tako naše, kot je naš razum. Če se sprijaznimo s to bolj prizemljeno podobo človeka in si ne lastimo več gospostva nad telesom in svetom, bomo kljub temu ugotovili, da smo povsem v redu takšni, kakršni smo.
Današnja nedelja, nedelja Božjega usmiljenja ali bela nedelja pred nas postavlja lik apostola Tomaža, dvomljivca, človeka, ki se umakne v samoto, se torej loči od apostolov, ko Jezus prvič pride mednje. Bog vedi o čem vse je premišljeval v svoji osami, v noči dvomov, morda celo obupovanja in malodušja. Toda vsaj nekaj je jasno: ko je bil sam, ločen od svojih prijateljev je bil šibak, nemočen, ko pa se vendarle vrne v krog prijateljev, še vedno dvomi, toda njegovo iskanje dobi nov smisel, ko je v občestvu je močnejši in pogumnejši. Ni težko v Tomažu prepoznati človeka dvoma, nezaupanja in zaprtosti pred skrivnostjo. V tej reakciji je Tomaž predhodnik človeka moderne dobe, ki v središče postavlja področje empiričnega, tehniko, to kar je merljivo in čutno preverljivo. Resnično in stvarno naj bi bilo samo tisto, kar se da videti, otipati, meriti, analizirati in registrirati z moderno računalniško tehniko. Filozof Heidegger je zapisal, da se v takšnem načinu razmišljanja kaže človekova želja po obvladovanju, vse je tehnično določeno, ni več prostora za presenečenja, za skrivnostno čudenje biti, za hvaležnost, za sprejemanje življenja kot največji čudež na tem svetu. Ni lahko prepoznati znamenj božje navzočnosti v svetu. Posebno skeptikom in pesimistom ne. Toda Božja Ljubezen nikoli ne obupa nad nobenim človekom. Iz prizorov, kako se vstali Gospod prikazuje učencem, vidimo, da se vsakemu na svoj način dobrotljivo razodeva: Petru, Janezu, Magdaleni, Tomažu, drugim apostolom…. In ko Tomaž občuti Gospodovo skrb zanj, znotraj kroga svojih prijateljev, se poruši tudi fasada njegovega odpora in izpove vero: »Moj Gospod in moj Bog!« Verovati pomeni v Gospodovi prebodeni strani prepoznati delo njegove Ljubezni za ljudi: za mene, za tebe, prav za vsakega človeka na tem planetu. Verovati pomeni po razsvetljenju Svetega Duha znotraj kroga prijateljev na osebni ravni sprejeti Jezusa za osebnega prijatelja.
Ne gre mi iz spomina slika begunske deklice, stare morda šest let, z nežnim plahim nasmehom; z izrazom, ki prosi, da bi smela zaupati naključnemu neznancu; s prošnjo, naj ji nihče ne naredi nič hudega; s strahom, da se ne bi izgubila, se oddaljila od svojih, da bi v morju tesnobnega tavanja vendarle nekam prišla, od koder ne bi bilo treba več bežati, kjer bi se končno ustavili, in bi ji njeni, če jih seveda sploh še ima, vzpostavili nekaj, kar bi bilo podobno domu, z osnovnim redom in ritmom, kjer bi se začela vsakdanjost, tisto običajno navadno življenje preprostih ljudi, zadovoljnih z malim, brez koridorjev in policijskega nadzora, brez fizično in čustveno izčrpanih prostovoljcev, z vsaj majhno kuhinjo, ki bi bila samo njihova, s svojim toaletnim prostorom, ogledalom, zobno ščetko in brisačo. Kako podobni so si pogledi naših oči, pa naj kdo pride iz mongolske puščave ali perujskih gora. Pod sliko deklice ni pisalo, od kod je prišla, ne kako ji je ime, ne kje je bila slika posneta, ne kam in kako bo otrok nadaljeval svoje begunsko pot. Javno objavljena slika za deklico ni nobeno zagotovilo, da se je ne bo prek omrežij prekupčevalcev prilastil kak bogat pohotnež in ji ukradel prihodnost. Zakaj Bog molči, ko sliši vpitje utrujenih in prezeblih otrok, blatnih in mokrih, ki ne vedo, kje so, kam gredo in kaj vse skupaj pomeni? Noben človek ne more odgovoriti na to vprašanje. Iz obupa nad vsem kar vidimo, se oziramo na Božjega Sina, Jezusa Kristusa, ki je na križevem potu sam padel v blato in je bila kri na njegovem telesu pomešana z uličnim prahom. Nihče od nas ne more v celoti vstopi v grozo nedolžnih in zlorabljenih otrok. Jezus Kristus je edini zares tam, kjer so ti, ki se utapljajo v valovih, ki plezajo po ograjah in si brišejo solzilec iz oči. Prišel je, da bi na sebi nosil vse, kar se lahko dogodi komur koli izmed nas. V očeh begunske deklice gledamo Jezusa Kristusa, ki padajoč pod križem nemo prosi razumevanja. Naklonijo mu ga njegova mati Marija, mimoidoča Veronike, jeruzalemske žene, a mu ne morejo pomagati. Tisti, ki ga peljejo na goro križanja, so močnejši. Ne vemo, zakaj je tako. Njegovo vstajenje je edino upanje za nas vse. Drugega ni, vsaj sam ga ne vidim. Nerazložljiva skrivnost je, zakaj to upanje mnoge prerodi, drugi pa se ozrejo stran.
Naša razčlovečena industrijska civilizacija nas je povsem odtujila. Nobene modrosti, nobene duhovne zrelosti. Sploh se ne pogledamo, se ne dotikamo, smo neopazni. V Afriki ali Aziji se ljudje rokujejo ob vsaki priložnosti, se objemajo, poljubljajo. Ti ljudje razmišljajo drugače, čutijo drugače, razumejo drugače. Veliko se naučiš o sebi in o človeku, če izstopiš iz našega zahodnega okolja. Narava bi morala biti naš največji učitelj. Narava nas uči, da se edina stvar, ki jo resnično posedujemo, razteza od temena naše glave do podplatov nog. To smo mi sami, ne stvari. Vprašajmo se: Kaj je tisto, kar je zares pomembno? In ne pozabimo, čudovit svet bo živel naprej, z nami ali brez nas. Skratka: največja vrednota smo mi sami. Naredimo iz sebe nekaj najboljšega, nežnega, čudovitega ... Ko znova odkrijemo našo enkratnost, ko se začnemo spet spoštovati, ljubiti in ko ugotovimo, da vse stvari izhajajo iz nas, se lahko spet začnemo razdajati. Šele tako bomo lahko ljubili tudi druge. Šele tako bomo spet ugotovili, da je življenje preveč pomembno, preveč enkratno, da bi ga preživeli v trpljenju, strahu, jezi, zaskrbljenosti. Velikokrat pozabljamo, da se začetek preminjanja družbe začne pri posamezniku. Spoznavanje samega sebe z ugotavljanjem, kdo smo, kakšno je naše poslanstvo. Zavedanje, da so naši skriti potenciali brezmejni. Živeti humano, se zazreti vase, poiskati izvor v miru. Imamo sposobnost, da vidimo, čutimo, se dotikamo, vonjamo. Toda pozabili smo, kako se to počne. Tako smo odtujeni, da ne vidimo drugih ljudi, tudi lepote okrog sebe ne vidimo. Pa saj je tudi nemogoče. Vedno bolj se nam namreč mudi. Le kam? Vse preveč smo površinski, vse preveč usmerjeni v hlastanje za trenutnimi užitki. Brez globine. Brez iskanja bistva. Pozabljamo, da je življenje proces – korak po koraku. Če je vsak posamezni korak pravljičen, čaroben, potem bo tako tudi naše življenje. Če bomo tako živeli, ne bomo podobni ljudem, ki so vedno nezadovoljni, ki jih motita tako sonce kot dež. Ne pozabimo, največja vrednota smo mi sami. Vsak dan znova se zavedajmo lepih stvari, ki nas obdajajo, enkratnih srečanj z ljudmi, skrivnosti bivanja.
Zanimivo bi bilo vedeti, kolikšen procent asketov je med sedanjimi milijardami ljudi. Asket živi skrajno zmerno, ne pretirava v nobeno smer – razen v to,bo rekel kdo, da sploh je asket. Z asketstvom so povezane odpovedi, zatajevanje; ti pojmi pa izginjajo iz našega osebnega slovarja. Asket naj ne bi bil na nič in na nikogar pretirano navezan. Skoraj nemogoče, saj smo družbena in družabna bitja. Navezanosti so sposobne tudi živali. Ne smejte se, a spominjam se naše Breze. Name ni bila navezana prav nič, na očeta pa pretresljivo. Bil je še dvesto metrov daleč s svojimi koraki, ko se je vračal z dolgega šihta, a Breza je že zamukala na prav poseben način. Kratko in prijazno. Sosedov maček je pa navezan na moje odprto okno. Velike lekcije imava s tem v zvezi, a nič ne zaleže. Pobere se pa proč takoj, ko me zagleda. Nekaj asketov sem poznala; dva, morda tri. Zdaj nikogar. A ne mislite, da nista bila prijazna. Pa kako zvesta v vsem. Natančna, dosledna, nezahtevna. Zmerna v jedi in imetju. Sloka že na pogled; saj od česa neki naj bi se zredila? Toda podobo vsake navezanosti je izdajalo njuno obličje. Če rečem obraz, je premalo. Obličje, izraz oduhovljenosti. Eden sploh ni bil kak vernik. Askezo namreč radi pripisujemo pobožnim ljudem. Mar asket ne čuti navezanosti na stvari in ljudi? Če na nič drugega, pa na esenco duhá, po čemer se upodablja. Na splošnem se pa med nami prepletajo navezave vseh vrst. Tudi na predmete, ki so ostali kot spomin na koga. Ti dobijo pravo vrednost zakramentala. Ta se ne more posloviti od pipe svojega očeta, drug ne od razveženega čevlja pokojne mame. Trideset let že visi v neki omari obleka mrtvega sina. Otroci hodijo v vseh režimih z medvedkom spat, stara mama pa z rožnim venčkom. Domotožje je trpljenje, ki te v tujem kraju boleče priklepa na domovino. Bogotožje je bolest nekaterih neverujočih. Ne verujem v Boga, pravijo, a ga zelo pogrešam. Vaš znanec morebiti trpi od tanjetožja, ker je Izgubil svojo Tanjo. Menda se je mogoče nekakšne brezčutnosti tudi priučiti. Mogoče je pa otopelost hujša hiba kot občutljivost? A da na primer asket ni občutljiv, tega ne bi smeli trditi. Le tako močno se je izmojstril v samovzgoji, da je preletel teren vsakodnevnih brkljanj, malenkosti, godrnjavosti in se dvignil visoko in ima zato drugačen razgled. Nekako po Župančičevo: Višji si, bolj te pretresa vihar; višji si, bližji nebeški ti žar; dalj gre oko.
Kako bi reagirali, če vas bi popolnoma nepričakovano, medtem, ko čakate v vrsti pred enim izmed ljubljanskih kioskov, nagovorila neznana oseba? Bi se umaknili korak ali dva stran, se ustrašili in si mislili svoje. Bilo je eno izmed zadnjih predprazničnih decembrskih juter. Mestni in predmestni utrip je bil ležeren. Za rahlo melanholičnost prazničnih dni je poskrbela jutranja megla. To jutro, vsaj zdelo se je tako, smo le redki zapuščali tople domove in se odpravljali v službo. Stopiti sem morala še do kioska, da bi napolnila avtobusno kartico, ko je mojo pozornost pritegnila starejša gospa. Po nekoliko pomrznjenih tleh je stopala s previdnim korakom. V rokah je držala pohodne palice, na hrbtu je imela nahrbtnik. Odstopila sem ji rahlo prednost, in ko je opravila jutranji nakup, sem jo vprašala: »Kam pa greste, gospa?« Videti je bilo, da sem jo s vprašanjem rahlo presenetila, a se ni pustila preveč zmesti. »Na bližnji hrib grem,« je odgovorila. »Joj, tudi jaz bi šla, a moram v službo,« sem ji potožila. A simpatična gospa mi ni ostala dolžna. »Tudi jaz sem nekoč hodila v službo, sedaj pa hodim v hribe. Med tednom na bližnje kuclje, med vikendom v visokogorje. Veste, to je naravno zdravilo.« Preden je nadaljevala svoj uhojeni korak proti svoji gori, sem ji še uspela reči: »Saj vam privoščim in to od srca. Veste, tudi jaz sem hribovka.« V nekoliko upočasnjenem delovnem ritmu se je v moje misli prikradla ena izmed mojih največjih ljubezni: gore. Kot že tolikokrat prej. Hvala Bogu, da je za gorski pridih v pisarni poskrbel moj starejši prijatelj, ki je slovenske gore premeril po dolgem in počez. Že vrsto let mi ob koncu leta podari stenski koledar z gorskimi motivi, ki ga skupaj prelistava, ugibajoč katera gora krasi kateri mesec. Tudi njemu sem potožila, da za gore nimam več časa, naštevajoč vsa možna opravičila, ki so mi tisti trenutek prišla na um. Vzpon na goro poleg dobro uhojenih čevljev zahteva napor, nanj se je potrebno pripraviti. Kolikor višja je gora, tem več moči in napora zahteva. Dosežen vrh verjetno vsak izmed nas doživlja na svoj način, čeprav v mojem primeru tu višina ne igra več glavne vloge. Zadnji dve leti mojega življenja lahko primerjam s hudim padcem z vrha gore, le da je moj korak spotaknilo nekaj drugega. Na tla sem treščila z vso silo. A kar je najpomembnejše: pobrala sem se s tal. Na mojih koledarskih listih so že označeni dnevi, ki jih bom posvetila goram. Tam dobim moč in življenjsko vedrino.
Bilo je leto, ko je velika noč bila nekam pozna, pomlad topla. Vse je cvetelo dehtelo in krhka Cilika je pazila, da ne bi kdo zgodnje pomladnih cvetlic pohodil. Na poti v kočo je srečala otroke, ki so bili glasni, tako kot ona nikdar. Največji med njimi, fantiček, ki je že hodil v šolo, jo je zlobno nagovoril. »Veš Cilika, da nam stric Karlek delajo košarice za vuzem, v katerih bomo nesli žegen v cerkev. Ti pa ne boš dobila nič, ker ne hodiš v cerkev in ne moliš, boljševiški fačuk si.« Otroci so za hip umolknili, odšli in se kmalu spet vrnili. Tokrat je fantič jokal, tako močno in ves pretresen, da ga je Cilika vprašala: »Nacek, zakaj pa jokaš?« Zdaj je prisluhnila Nacekovemu slabotnemu glasu: »Stric Karlek so napravili košarice in so nam rekli, da mora tudi Cilika po svojo košarico. Prva jo bo dobila in če ne pride, ker te nismo pripeljali, nihče od nas ne dobi nič. Šele ko jo ti dobiš, smo mi na vrsti in nič prej. In če ne prideš z nami, so rekli stric Karlek, naj se mu poberemo za vedno pred očmi.« Cilikine velike oči so počasi doumevale jasno sporočilo. In otroci so šli, vsi po svoje košarice in neka nedoumljiva svetloba je spremljala pohod otrok, tako, da so ljudje prislonjeni na plotove zvedavo gledali, kaj se dogaja. Vsa vas je gledala ta mimohod in ko se je pot približevala h koncu, jih je pred hišo čakal stric Karlek, ponosen in zravnan, tako kot je bil takrat, ko ga je gestapo uklenil in odpeljal v taborišče. Vzel je najlepšo od vseh košaric in jo dal majhni in tako krhki Ciliki, da so ljudje mislili, da je stara tri leta in ne pet. Cilika je svojo košarico stisnila k sebi in ni videla, da so ljudje, ki so to vse gledali od daleč zajokali. »Lepa Vam hvala, prelepa, stric Karlek.« Bila je mnogo premajhna, da bi videla, kako je stric Karlek le s težavo krotil svoje solze, prve po vojni, ki jo je komaj preživel. Tako po moško odločno je dejal Ciliki: »Daj razdeli košarice še ostalim in potem idite k svojim domov, prihajajo prazniki.« Vsi so dobili košarico, in ko je Cilika bila pri zadnji je rekla. »Na Nacek, tudi tebi, glej, kako je lepa.« Tokrat je Nacek zajokal, od sreče, vendar ga Cilika ni videla več, še enkrat se je obrnila h stricu Karleku in se za vse lepo zahvalila. Kako so odšli, tega nihče ne pomni, kajti, vsi so si zapomnili samo to, kako so bili skupaj. Ko je bila nedelja, je Cilika na mizi zagledala polno košarico žegnja, ki so jo napolnile matere otrok, ki so prejeli košarice od strica Karleka. Od takrat se ji otroci nikdar več niso norčevali, ker v cerkev ne hodi in ne moli. Ta njena košarica je še, ostaja, kljubuje času kot kakšno veselo, trajno in radostno sporočilo.
Dva učenca sta bila namenjena v svojo domačo vas, Emavs. Izgubila sta upanje, saj je Kristus, v katerega sta položila ves smisel svojega življenja, umrl. Vstali Jezus se jima pridruži, ne da bi ga onadva prepoznala. Govorita mu o tem, kar se je zgodilo v Jeruzalemu tisti petek popoldne, o smrti Jezusa iz Nazareta. Izražata svojo neskončno žalost, obup in izgubljenost. Kristus, ki ga na začetku nista prepoznala, a sta sprejela njegovo družbo in pogovor, jima tiste dogodke razlaga v luči Svetega pisma. Potrpežljivo jima vrača vero in zaupanje. Verjetno smo tudi mi kdaj podobni tema učencema, ko postanemo malodušni in nam zmanjka upanja, ko smo razočarani nad stvarmi in dogodki, ki se nas dotaknejo. Če si takrat pustimo pomagati, bomo tudi mi spoznali smisel vsega tega. Potrebno je Gospodu odpreti svojo dušo. Kajti z njim vedno prideta veselje in želja, da ponovno začnemo znova, kot učenca, ki sta »še tisto uro vstala in se vrnila v Jeruzalem« …Toda moramo si pustiti pomagati in biti pripravljeni ubogati nasvete, ki jih prejmemo. Potovanje učencev iz Jeruzalema v Emavs in spet nazaj v Jeruzalem je podoba našega izkustva vere. S svojo Besedo nas Vstali Gospod nagovarja in hrabri. Srečanje z Njim nas nam vrača zaupanje in daje pogum. Njegova bližina je za nas dokaz, da se to kar je govoril, uresničuje: da bo z nami ostal vse dni do konca sveta. Ostaja z nami na naših poteh življenja, v našem veselju, pa tudi v naših križih. Vsako srečanje tako postaja razodevanje Njega, ki je vstal in živi. V našem okolju je še veliko razočaranosti in teme. Poslanstvo kristjana je, da nadaljuje Jezusovo poslanstvo. Tega lahko opravljamo samo skupaj z Njim. Zato je naša molitev: »Ostani z nami, kajti proti večeru gre!« Ostani z nami, kajti brez tebe živimo v temi in naše življenje je brez smisla. Brez tebe smo zmedeni in izgubljeni. S teboj pa ima vse nov smisel. Pomagaj nam, da bomo zvesti in da bomo znali pozorno poslušati dober nasvet tistih oseb, po katerih ti vstopaš v naše nenehno potovanje k tebi!
Evangelist Janez poroča, da se je Vstali na dan vstajenja zvečer prikazal apostolom, ki so bili zbrani za zaklenjenimi vrati iz strahu pred Judi (Jn 20,19). Vendar je prav možno, da vrata niso bila zaklenjena samo zaradi strahu pred Judi, pač pa tudi zaradi strahu pred Gospodom, saj si po dogodkih zadnjih dni nikakor niso mogli želeti srečanja z njim: Peter ga je zatajil, ostali so ga zapustili in zbežali. Naenkrat pa se zgodi ravno to, česar so se morda najbolj bali: Kristus stoji sredi med njimi! Na njihovo še večje presenečenje pa jih že pozdravlja in pomirja: 'Mir vam bodi!' Nobene obtožbe, nobene obsodbe, nobenega zoprnega vprašanja, nobene zadrege! Kaže jim roke in stran in pravi: 'Prejmite Svetega Duha; katerim grehe odpustite, so jim odpuščeni, katerim jih zadržite, so jim zadržani!' Kakor bi jim hotel reči: Glejte, tu je zdaj sad vsega mojega dela in poslanstva, sad mojega trpljenja in smrti, sad mojega vstajenja: Odpuščanje in ponovno odpuščanje! Med sedmerimi duhovnimi deli usmiljenja, ki jih v tekočem svetem letu še rajši opravljamo, je na šestem mestu tudi delo odpuščanja tistim, ki nas žalijo. Ko moj bližnji greši proti meni, se na njegov greh lahko odzovem na različne načine: sem užaljen, se jezim, se maščujem, mu privoščim, ga sramotim, ga zasmehujem …V vseh primerih grešim in se pohujšujem najprej sam, nato pa s tem povečujem krivdo tudi svojemu bližnjemu, ki me je izzval in povzročil moj zloben odziv. Edina pot, ki se izogne lastnemu pohujšanju in ne povečuje krivde bližnjemu, je pot odpuščanja! Odpuščanje je na vso moč naročal že modri kralj Salomon: 'Če je tvoj sovražnik lačen, mu daj jesti, če je žejen mu daj piti; kajti če to delaš, mu žerjavico zbiraš na glavo in Gospod ti bo povrnil' (Prg 25,21-22). Dogodek velikonočnega jutra pa je odpuščanju odprl brezmejne poti in utrl brezkončne možnosti, ki jih povzema peti od osmih blagrov: 'Blagor usmiljenim, kajti usmiljenja bodo deležni!' (Mt 5,7). In jih ponavlja apostol Pavel: »Bodite pa drug do drugega dobri in usmiljeni in odpuščajte drug drugemu, kakor je tudi Bog po Kristusu vam odpustil!« (Ef 4,32). Bratje, sezimo si v roke in drug drugemu zaželimo velikonočnega miru!
Velika sobota je. Dan med velikim petkom in veliko nočjo. Včeraj smo v veri podoživljali Jezusovo trpljenje, smrt na križu in pokop. To je zgolj nekaj kratkih besed, za katerimi pa se skriva strahotna drama sočutja in usmiljenja na eni strani in na drugi strani razbesnelost zla, ki v svojo uničujočo spiralo razčlovečenja lahko potegne tudi ljudi, ki bi zase nikdar ne mislili, da so sposobni biti takšni. Če pomislite nase, ali bi bili v tistem dogajanju sočutni ali bi zahtevali smrt? Odgovor ni ne lahek ne enostaven. Ali bi se veliki petek lahko iztekel drugače? Da ne bi bilo nasilja, da ne bi bilo umiranja, da ne bi bilo groba? Lahko. Ko je Peter v Getsemaniju prijel za meč in hotel z nasiljem odgovoriti na nasilje, ga je Jezus posvaril in mu rekel: »Ali misliš, da ne morem prositi svojega Očeta in bi mi takoj dal na voljo več kot dvanajst legij angelov?« A Jezus nadaljuje: »Toda kako naj se potem izpolnijo Pisma, da se tako mora zgoditi?« Jezus je imel na izbiro dvoje: na nasilje odgovoriti z legijami angelov, ali pa v dejanju živeti, kar je učil v slovitih stavkih: slišali ste, da je bilo rečeno starim, jaz pa vam pravim: »Če te kdo udari po desnem licu, mu nastavi še levo.« Zato se je na njem uresničila beseda preroka Izaija: »V resnici je nosil naše bolezni, naložil si je naše bolečine, mi smo ga imeli za zadetega, udarjenega od Boga in ponižanega. On pa je bil ranjen zaradi naših prestopkov, strt zaradi naših krivd. Kazen za naš mir je padla nanj, po njegovih ranah smo bili ozdravljeni. Bil je mučen, a se je uklonil in ni odprl svojih ust, kakor jagnje, ki ga peljejo v zakol.« Kaj bi se zgodilo, če bi se Jezus takrat odločil, da bo prosil Očeta za dvanajst legij angelov. Ne vemo, smemo pa sklepati, da bi spravil v začudenje in občudovanje vse svoje sodobnike. Najbrž bi v spoštovanju padali predenj in ga častili. Ko nekomu angeli stopijo na njegovo stran, pomeni, da je nekaj posebnega. Posledica tega pa bi bila, da ne bi mogel pokazati ljubezni do konca. Se pravi ljubezni, ki premaga vse ovire, prestopi vse meje in preseže vse pomisleke. Ljubezni, ki nima nobene računice in nobenega interesa. Ljubezni, ki ljubi samo zato, ker je ljubezen in zato ljubi. Do križa, do mučeništva, do smrti. Prav zaradi te ljubezni smo odrešeni. Nobeno zlo, nobena hudobija, nobeno sovraštvo, nič, kar si lahko najhujšega zamislimo na tem svetu, ne bo obstalo, ne bo obveljalo. To je dokazala Jezusova ljubezen, ki ljubi do konca. Prihodnost imajo samo tisti, ki se po Jezusovem zgledu odločijo za junaštvo, ki ga potrebuje ljubezen. Ko boste danes nosili jedi k blagoslovu, vas prosim, da se za nekaj časa ustavite tudi pri Božjem grobu in se v tihi molitvi Jezusu zahvalite za pričevanje zvestobe, ki se ne ustavi pred nikomer in ne pred ničemer, ne pred Pilatom in ne pred smrtjo. Tako se zmaguje, tako se odrešuje.
Danes je veliki petek in v prvem trenutku se nam morda zazdi, da s svojim sporočilom zmoti veličastno praznovanje velike noči. Saj vendar praznujemo Kristusovo vstajenje, danes pa je govora o trpljenju. Vsak od nas se na nek način srečuje s trpljenjem, nekateri bolj, nekateri manj. Včasih je to trpljenje tako hudo, da komaj moreš verjeti, da je človek zmožen to prenesti. In vedno znova se mnogi sprašujejo: Kje je Bog, da to dopusti? Ko sem bila še mlada, sem nekajkrat predavala o trpljenju. Zdaj si tega ne bi več upala. Vedno manj si upam kaj reči o trpljenju. Zame je trpljenje velika skrivnost, ki si je ne znam razložiti. Ob tem se vedno znova ustavim ob 53. poglavju preroka Izaije, ki ga sicer berejo pri sobotni liturgiji, je pa še kako aktualno za danes. Govori o božjem služabniku, »ki ni imel ne lepote, da bi ga hoteli videti, ne zunanjosti, da bi si ga želeli. Bil je zaničevan in zapuščen od ljudi, mož bolečin in znanec bolezni, kakor tisti, pred katerim zakrivajo obraz, je bil zaničevan in nismo ga cenili. V resnici je nosil naše bolečine, mi pa smo ga meli za zadetega, udarjenega od Boga in ponižanega. On pa je bil ranjen zaradi naših prestopkov, strt zaradi naših krivd. Kazen za naš mir je padla nanj, po njegovih ranah smo bili ozdravljeni.« (Iz 53,2-5) Ob teh besedah se nam zdi, kot da bi poslušali o človeku v današnjem svetu. Izaija govori o bistvu našega Boga. V podobi Jezusa Kristusa je prišel med nas, postal eden od nas, majhen in ubog, tudi v trpljenju in umiranju. In po njegovih ranah smo bili ozdravljeni. To je tudi sporočilo nam vsem. Drugim ne moremo pomagati in biti blizu, če smo močni in vse vemo. Pomagamo si lahko samo kot ranjeni in nemočni. S tem pričujemo o Bogu, ki je sam postal majhen in ubog in smo ozdravljeni po njegovih ranah. Le kdo še ima takšnega Boga? Vam vsem želim lepo doživetje velike noči. Želim pa vam tudi, da vas zavest o Jezusu Kristusu, Ranjenem Zdravilcu, ki je z vami v vsakem trenutku, spremlja skozi vse leto in vam daje pogum in moč, da ste kos vsem težavam, ki vas doletijo.
Dobro jutro, spoštovani poslušalci. Iz svojih dni sobivanja z mladimi v komuni – šoli življenja se spominjam mladostnika, ki je uvidel globinski razlog svoje zasvojenosti z drogo. Pripovedoval mi je, kako je v nas kot strast močna potreba po potešitvi, ki je na koncu koncev težnja po odrešitvi. »Daj mi Kristusa!« mi je rekel. In Ga ni potreboval kot dobro teorijo – v njem je bilo hotenje, da ga v svojo zemeljsko stvarnost zazna na dotik kot Bližino. Vsa lepota narave skozi katero žari k nam pozornost Lepote same še ne zadostuje, tudi vse naše ljubezni so le kakor družno hitenje in v hotenju seganje k Ljubezni sami … Bog mora postati Otipljivost, v Bližini Stvar-nost – zato Kristus tudi kot človek in na otip v evharistiji. Danes je veliki četrtek, spomin na tisti dan, ko je Jezus pri zadnji večerji med svojimi prijatelji – apostoli vzel v roke kruh in rekel: »To je moja telo.« In je kruh pridobil novo vrednost – notranjo božansko razsežnost. V času, ko nam pomaga k razumevanju stvarnosti kvantna fizika ta čudež ni več tako zelo čuden, je pa še vedno čudovit. Judje so pojmovali telo kot moč in oporo: V govorici našega razumevanja bi Jezus rekel: »To je moje telo – Evharistija je moč in opora za vaše življenje.« In ko reče: »To je moja kri,« izreka »To je moja ljubezen. Pridite potešite in umirite se v božji Ljubezni, ki lahko edina doseže – poteši in nas umiri – v naših najglobljih razsežnostih. – Prebudi tisto duhovno ravnovesje, ki – tako se zdi – je predpogoj ravnovesja v čustvovanju. Bog kot filozofija in abstrakcija preprosto ne zadostuje. Bog mora postajati stvarnost zaradi naše stvarnosti. Zaradi naše zemeljske otipljivosti, potrebujemo Njegovo bližino na otipljiv način. Zaradi naše zemeljske tvarnosti potrebujemo njegovo navzven in navznoter otipljivo vstopanje k našemu življenju, da nas kot Bližina: kot Sočutni, kot Sopotnik … od-rešuje. Otipljivi stvarnosti božjega, se kot človek pač težko odrečeš – pravzaprav se zdi, da je to kar nemogoče. In zato evharistija, zakramenti – vidna znamenja nevidnih milosti, tistih notranjih blagosti, ki se prebujajo, ko je Bog na dotik naši notranji in zunanji resničnosti. Ko v globokih osebnih stiskah ječimo: »O Bog, kje si?« lahko, po ‘božjem darovanju’ zaznamo in doživimo odgovor Boga: »Tu sem. S teboj sem v tvoji bolečini, da bi lažje zmogel skozi izkustvo, ki si si ga izbral: spoznavanje dobrega in hudega. Nikar se ne boj. Okleni se me. V moji Bližini – samo v b/Bližini je moč in opora za tvoje življenje!«
Pred petimi leti sem se preslila v stanovanje, v katerem danes živim z družino, in tista selitev je bila deseta zapovrstjo. Desetkrat sem torej praznila sobe, ovijala krhke predmete v papir, polagala knjige v zaboje in obleke v vreče. Čeprav niso bile vse selitve lahke, sem vsako občutila kot možnost, da vse tisto, kar je moj vsakdanjik okupiralo s svojimi zahtevami ali že samo s svojo prisotnostjo, pogledam od daleč. Življenje kot potovanje je ena bolj obrabljenih prispodob, a ne nujuno najbolj primerna. Bolj kot gladkemu, premočrtnemu gibanju skozi prostor in čas se naše bivanje zdi podobno prav nenehnim selitvam. Prehajamo iz kraja v kraj, iz odnosa v odnos, iz vloge v vlogo, iz spoznanja v spoznanje in vsakič se vsaj za hip udomačimo: se torej privadimo, navežemo, osmislimo, ubesedimo in včasih obtičimo. Ko storimo korak naprej, včasih pri polni zavesti, drugič impulzivno, spet tretjič iz nuje, gremo v nekaj čisto drugega. V nekaj, kar bo iz nas naredilo tujca. Zapuščamo, izgubljamo, pozabljamo, da bi našli, spoznali, se spominjali. Selimo se, da uvidimo, kako se bomo nekoč odselili za zmeraj. Postni čas vidim kot eno od možnosti, da to našo resničnost vsaj za hip uzremo in se v njej naselimo. Zato se v tem času odrekamo. Prevetrujemo sobe našega vsakdanjika. Vse, kar imamo, pridržimo pred očmi duše, kakor ko v rokah potežkamo predmet, da vidimo, ali še ima za nas vrednost in pomen. Upočasnimo korak kot v protest paničnemu občutku pomanjkanja časa, da bi zaslutili, kako je časa v resnici ravno prav. V svetu, kjer velja zakon glasnejšega, hitrejšega in močnejšega, ali je sploh smiselno potišati glas in zgolj motriti? Namesto nalaganja novega in novega, odrekati se, prazniti? Potrebno je. Potrebno je za hip stopiti na krov čezoceanke, ki nas vodi v smer kolektivne objestnosti in nasilja, in vdihniti svež zrak. Potrebno je, da vsaj kdo ostane zunaj in cel. Potrebno je potežkati vsebino naših življenj in razumeti, da to, kar ostane, ne sme biti plod naključja, ampak uvida.
»Celotno življenje filozofa je,« pravi eden od sogovornikov v Ciceronovih Pomenkih v Tuskulu, »le priprava na smrt.« Verjame namreč, da sta duša in telo različni stvari, ki na zemlji sicer bivata skupaj, po smrti pa se ponovno ločita. In prav to počnemo, »ko odvračamo svoje misli od užitkov, se pravi od telesa, od družinskega premoženja, od države in vsakršnih opravkov.« S tem namreč »kličemo dušo k sami sebi, jo silimo, da se ukvarja s sabo, in jo odvedemo kar najdlje stran od telesa.« Ločevanje duše od telesa pa po mnenju govorca »ni nič drugega kakor učenje umiranja.« Govorec zato v nadaljevanju poziva sogovornika, naj karseda pogosto premišljuje o tem in se privaja smrti. »Dokler bova na zemlji,« pravi, »bo to življenje podobno onemu nebeškemu, ko pa naju bo prosta teh verig odneslo od tod, bo pot najinih duš toliko krajša.« Kajti tisti, ki so bili vselej ujeti v telesnih sponah in so se vdajali poželenjem, bodo ob osvoboditvi iz telesa napredovali veliko počasneje. Kdor pa se bo že na zemlji uril v filozofiji, spoznaval večne resnice ter tudi živel skladno z njimi, se bo z lahkoto povzpel v nebo, ki je njegov pravi dom. Vse duše bodo slej kot prej prispele v nebesa in tam naposled zares zaživele, saj je zemeljsko življenje pravzaprav smrt. Ko nato sogovornik navdušeno zatrdi, da bi rad čimprej zapustil ta svet in odšel v nebesa, mu prvi govorec odvrne: »Prišel bo ta čas, in še hitro bo tu, pa če ga boš poskušal zaustaviti ali pa pospešiti – čas namreč leti.« Čeprav smrti ni mogoče preprečiti in bo prišla še prehitro, pa govorec prepove, da bi poskušali predčasno končati svoje življenje. Ker je namreč življenje dar bogov, ga lahko le oni končajo – samomor je prepovedan in v nasprotju z voljo boga. Dolžnost človeka je torej, da živi svoje smrtno življenje in ohranja svojo dušo v ujetništvu telesa ter svojega življenja ne konča prej, preden ne napoči pravi čas in bog da svojo privolitev. V zaključku govorec nato še enkrat ponovi, da smrt res ne more biti nekaj slabega, če nas povede v družbo nesmrtnih bogov in v naš pravi dom v nebesih.
Pred nekaj desetletji je bila zelo popularna knjiga Raymonda Moodyja Življenje po življenju, v kateri je avtor predstavil širšemu bralstvu nekatere t.i. »obsmrtne fenomene«, tj. doživetja, ki so jih pripovedovali ljudje po prebuditvi iz klinične smrti, ko jim je za nekaj minut zastalo srce, ali pa doživetja ljudi v nesrečah, ko so bili prepričani, da bodo umrli, pa se to ni zgodilo. Med slednje spada tudi slavno pričevanje alpinista Alberta Heima, ki je že ob koncu 19. stoletja podrobno opisal svoje doživljanje ob padcu z gorske stene: takrat, v tistih petih ali desetih sekundah, ko je padal, se mu je čas tako neverjetno raztegnil, da je najprej v mislih bliskovito hitro pregledal vse možne scenarije, ki se mu lahko zgodijo (vprašal se je, na primer, ali je spodaj sneg ali so skale, pomislil je, da bi bilo boljše, če odvrže očala, pa tega ni mogel storiti, rekel si je, da mora za vsak slučaj obdržati pri sebi nahrbtnik, predvidel je, da bodo morali odpovedati njegovo predavanje, predstavljal si je, kako bodo žalostni njegovi bližnji, in premišljeval, kako bi jih lahko potolažil itd.), potem pa se je v njegovem živem spominu – in ravno po tem je najbolj znan ta zapis – odvrtel celoten »film« njegovega življenja, kakor da bi v njem nastopal sam kot »glavni igralec«, v nekaj trenutkih so njegovo dušo prešinili stoteri ali tisočeri spominski prizori, ki so bili zdaj harmonično usklajeni kakor »čudovita glasba« … in potem, ko mu je usoda pri padcu prizanesla (spodaj je bil sneg, ne skale), je začel zbirati podobna pričevanja drugih ljudi, ki jih je objavil skupaj s svojim poročilom v glasilu švicarskega alpinističnega kluba pod naslovom »Pripombe k usodnim padcem«. V dvajsetem stoletju, predvsem v drugi polovici, pa vse do dandanes, je postalo t.i. »življenje po življenju« že skoraj modna tema tudi v znanosti, zlasti v psihologiji, antropologiji in seveda v medicini, tako da je Heimu sledila vrsta avtorjev z mnogimi opisi takšnih izkušenj, predvsem pa s poskusi razlag. Težava zdaj ni več v številu in zanesljivosti samih pričevanj, ampak v interpretaciji: so to res nekakšni vpogledi v »onstranstvo« ali pa zgolj prividi, ki jih ustvarja ugašajoča ali smrtno ogrožena psiha? To vprašanje puščam namenoma odprto, saj kot filozof mislim, da je na takšna temeljna bivanjska vprašanja bolje ne odgovoriti kot odgovoriti prehitro in nepremišljeno. Filozofijo rajši vidim kot »varuhinjo pravih vprašanj« kakor pa kot dajalko nekih preuranjenih, morda človeški pameti tudi nedosegljivih odgovorov. Prirejeni odlomek iz knjige Daljna bližina neba (Štirje časi – Jesen), Lj. 2010, str. 625–27.
Neveljaven email naslov