Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Spoštovani, romanopisec in nobelovec Albert Camus je rekel, da ne more verjeti v Boga, ki dopušča opustošenje in tolikšno zlo v svetu, predvsem glede nedolžnih otrok. O tem se je spraševal tudi nobelovec Ernest Miller Hemingway v romanu Zbogom, orožje. Njegovega junaka, poročnika Fredericka Henryja, ki je bil v prvi svetovni vojni ranjen, so vprašali, ali je vernik. Odgovoril je: »Samo ponoči.« Podnevi, ko so bile njegove misli budne, ni zmogel dlje časa ostati vernik. Preplavile so ga kritične misli. Mnogokrat sem tudi jaz vernik »samo ponoči«, kajti dnevne novice o brezsramnih križarjih tretjega tisočletja, ki oskrunjajo ime dobrega Boga, so tako šokantne, da kličejo po njegovi diskvalifikaciji. Čeprav sem teolog, takrat postanem brezverec. Podoben sem iskrenemu dečku, ki je sredi zime v molitvi prosil Boga za sneg, a vsakič, ko je odprl oči, je bila pred njim zelena trava. Večkrat je začenjal in gledal v nebo in zavzeto ponavljal, krčevito vpil in šepetal, se kesal in s pestmi tolkel po tleh, padal na kolena, jokal in kljuboval ter razglašal, da že vidi nekaj centimetrov snega. A vsakič, ko je odprl oči, je videl le zeleno travo. Potem je začel spet od začetka. In to večkrat. Končno je ves izčrpan in do konca obupan pogledal v nebo in zavpil: »Bog, ali hočeš, da postanem ateist?«
Božje uganke ne morem rešiti zgolj s ključem razuma. Lahko psihologiziram, filozofiram, teologiziram, moraliziram, tehnologiziram in ideologiziram, a mi bo spodletelo, ker je Bog nedojemljiva svetla skrivnost. Job kot svetopisemska ikona trpina je molil: »Kličem te na pomoč, a me ne uslišiš, stojim pred teboj, a me samo gledaš. Postal si okruten do mene, napadaš me s trdo pestjo« (Job 30,20–21). Job, nedolžni pravičnik, kljub temu velja za največji adut apologije v Božjih rokah, njegov pravobranilec in zagovornik. Bojni lok s puščico je odložil in postal zaščitnik Boga: »Odstopam od izrečenih besed in se kesam v prahu in pepelu« (Job 42,6).
Emanuel Kant je leta 1791 v Parizu Boga odstavil in ga zamenjal z boginjo razuma, a se tudi njemu ni izšlo. Sprašujem se, ali ateizem bolj pojasni bedo trpljenja in zla v svetu. In takoj pomislim, ali ni Auschwitz največja afirmacija, potrditev in uveljavitev ateizma. Prav tam bi moralo brezboštvo mrtvih vesti izobesiti svojo zastavo. V ateističnem svetu ni nobene končne odgovornost, ne pravičnosti. Iz moralnega obstoja dobrega in zla pa lahko sklepamo, da mora obstajati najvišji zakonodajalec. Če ni Boga, kdo bo razsodil, kaj je prav in kaj ni, kaj je dobro in kaj je zlo? Ta moralni argument za obstoj Boga je zame najmočnejši. Filozof in teolog Avguštin iz Hipona (354–430) je zapisal: »Če Bog je, zakaj je zlo? Če Boga ni, zakaj je dobro?«
3714 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Spoštovani, romanopisec in nobelovec Albert Camus je rekel, da ne more verjeti v Boga, ki dopušča opustošenje in tolikšno zlo v svetu, predvsem glede nedolžnih otrok. O tem se je spraševal tudi nobelovec Ernest Miller Hemingway v romanu Zbogom, orožje. Njegovega junaka, poročnika Fredericka Henryja, ki je bil v prvi svetovni vojni ranjen, so vprašali, ali je vernik. Odgovoril je: »Samo ponoči.« Podnevi, ko so bile njegove misli budne, ni zmogel dlje časa ostati vernik. Preplavile so ga kritične misli. Mnogokrat sem tudi jaz vernik »samo ponoči«, kajti dnevne novice o brezsramnih križarjih tretjega tisočletja, ki oskrunjajo ime dobrega Boga, so tako šokantne, da kličejo po njegovi diskvalifikaciji. Čeprav sem teolog, takrat postanem brezverec. Podoben sem iskrenemu dečku, ki je sredi zime v molitvi prosil Boga za sneg, a vsakič, ko je odprl oči, je bila pred njim zelena trava. Večkrat je začenjal in gledal v nebo in zavzeto ponavljal, krčevito vpil in šepetal, se kesal in s pestmi tolkel po tleh, padal na kolena, jokal in kljuboval ter razglašal, da že vidi nekaj centimetrov snega. A vsakič, ko je odprl oči, je videl le zeleno travo. Potem je začel spet od začetka. In to večkrat. Končno je ves izčrpan in do konca obupan pogledal v nebo in zavpil: »Bog, ali hočeš, da postanem ateist?«
Božje uganke ne morem rešiti zgolj s ključem razuma. Lahko psihologiziram, filozofiram, teologiziram, moraliziram, tehnologiziram in ideologiziram, a mi bo spodletelo, ker je Bog nedojemljiva svetla skrivnost. Job kot svetopisemska ikona trpina je molil: »Kličem te na pomoč, a me ne uslišiš, stojim pred teboj, a me samo gledaš. Postal si okruten do mene, napadaš me s trdo pestjo« (Job 30,20–21). Job, nedolžni pravičnik, kljub temu velja za največji adut apologije v Božjih rokah, njegov pravobranilec in zagovornik. Bojni lok s puščico je odložil in postal zaščitnik Boga: »Odstopam od izrečenih besed in se kesam v prahu in pepelu« (Job 42,6).
Emanuel Kant je leta 1791 v Parizu Boga odstavil in ga zamenjal z boginjo razuma, a se tudi njemu ni izšlo. Sprašujem se, ali ateizem bolj pojasni bedo trpljenja in zla v svetu. In takoj pomislim, ali ni Auschwitz največja afirmacija, potrditev in uveljavitev ateizma. Prav tam bi moralo brezboštvo mrtvih vesti izobesiti svojo zastavo. V ateističnem svetu ni nobene končne odgovornost, ne pravičnosti. Iz moralnega obstoja dobrega in zla pa lahko sklepamo, da mora obstajati najvišji zakonodajalec. Če ni Boga, kdo bo razsodil, kaj je prav in kaj ni, kaj je dobro in kaj je zlo? Ta moralni argument za obstoj Boga je zame najmočnejši. Filozof in teolog Avguštin iz Hipona (354–430) je zapisal: »Če Bog je, zakaj je zlo? Če Boga ni, zakaj je dobro?«
Ljudje radi ocenjujemo ljudi, se nanje odzivamo po prvem vtisu. Ko na ta način v človeka vlagamo svoja pričakovanje, prej ali slej pride do kratkega stika. Narobe ocenimo konkretno vlogo, občutke, potrebe drugega človeka. Potem se zazdi, da nepričakovano stojiva vsak na svojem bregu. Kot prepad lebdi med nama nerazumevanje. Zgodba pripoveduje, da se je poglavar odločil, da bo svojo hčer in pol bogastva dal fantu, ki bo preplaval reko, polno krokodilov. Veliko snubcev se je zbralo in opazovalo, kako bi lahko to nalogo izpolnili. V reki so zagledali človeka, ki je divje plaval, se boril, da ga ne bi napadli krokodili. Srečno je priplaval na drugo stran. Ko je poglavar prišel do njega in mu rekel, da lahko dobi njegovo hčer in bogastvo, ki ga je obljubil, ta človek pogleda in mu pravi, da tega noče, ampak si samo želi najti tistega, ki ga je porinil v vodo. Zgodi se, da skušamo graditi odnose z »dobronamerno« pomočjo, ki pa se lahko pokaže kot povsem neumestna. »Saj ti samo dobro hočem!«, se v življenju zasidra v zavest kot manipulacija, kot nekaj, kar ne kaže spoštovanja do potreb, želja drugega. Gre le za to, da želim drugega zvabiti v moj koncept življenja, mu preprečiti njegovo enkratno pot. In prej ali slej se ta vpraša, kdo me je potisnil v to situacijo, v ta način življenja, ki ni bistvo moje življenjske Poti. Sam želim prevzeti odgovornost za svojo pot, za svoje poslanstvo. Ljudje se bojimo slabih odnosov, prepirov, zamer, sovraštva, ki razžirajo, povzročajo bolečine srca. Želimo si lepo živeti, imeti veliko veselja, radi se družimo s tistimi, ki jim lahko dajemo in nas veseli, da tudi mi dobivamo od njih. A vsak od nas se lahko vpraša, kaj je tisto v meni, kar odpove, me privede do tega, da se odzivam slabo, ko se zaplete, se obnašam drugače kot si želim, kot bi bilo dobro v taki situaciji. V konfliktu si je dobro ponavljati modrost – trdo do problema, mehko do človeka. To je kot kažipot, kot cilj, ki ga znam osmisliti in se mu vztrajno približujem. Na ta način imam tudi sam več trdnosti, saj negujem lep odnos do sebe in drugih. A ko mi ne gre, vedno pomaga, če se priporočam Sv. Duhu, da ne zanemarim ljubezni. Bog nas je ustvaril po svoji podobi, torej sem toliko človek, kolikor sem sposobna ljubiti.
Kanadski psiholog Jordan Peterson je avtor knjige 12 pravil za življenje: protistrup za kaos. V njej se na poljuden način dotakne temeljnega vprašanja, kako dobro živeti. Iz tega izhaja tudi niz dvanajstih pravil, ki naj bi nam na praktičen način pomagale na poti k iskanju smisla, pristnejšim medosebnih odnosom in boljšemu življenju nasploh. Deveto poglavje tako namenja komunikaciji, na kateri temeljijo dobri medosebni odnosi. Kakšna je uspešna komunikacija? Kako vzpostaviti globoke vezi? Na kakšen način pristopiti k človeku, sploh če se ta znajde v težavah in o tem spregovori? Najprej se moramo naučiti prisluhniti, pravi Peterson, pogovarjati se namreč v prvi vrsti pomeni, da smo pozorni na sogovornika, da ga poslušamo; tudi govorimo – a predvsem poslušamo. Pogovor dalje ni dajanje nasvetov, nadaljuje avtor. Nasvet je »tisto, kar dobimo, ko si oseba, s katero se pogovarjamo o nečem groznem in težavnem, želi, da bi enostavno utihnili in šli stran.« Sogovorec v tem primeru ne posluša, pač pa zgolj dokazuje svojo večvrednost, na hitro odpravlja problem in se igra vsevednega junaka. Toda v pogovoru si vendarle najprej želimo biti slišani in razumljeni, radi bi izrazili svoja občutja, misli, želje, šele nato bomo morda zaprosili tudi za nasvet. »Neverjetno je, kaj vse ti ljudje povedo, če le poslušaš,« pravi Peterson, »včasih ti bodo celo povedali, kaj je narobe z njimi. Drugič ti bodo povedali celo, kako nameravajo to popraviti. Morda ti bo to nekoč pomagalo pri reševanju lastnega problema.« Pristen intimen pogovor je torej najprej in predvsem poslušanje. Toda zakaj ljudje ne znamo poslušati? Kako to, da začnemo tako hitro dajati nasvete, ki jih naš sogovornik po vsej verjetnosti že čisto dobro pozna? Tehten odgovor na to je podal Carl Rogers, psihoterapevt iz 19. stoletja: »Večina izmed nas ne zmore poslušati,« je zapisal, »čutimo se dolžne, da vrednotimo, ker je poslušanje prenevarno. Toda prva zahteva je prav pogum, ki ga nimamo vedno.« Zakaj pogum, se morda sprašujemo. »Zato, ker nas lahko pogovor spremeni,« odgovarja Peterson. Sogovorec nam namreč odkriva plati življenja, ki jih morda še ne poznamo, kaže nam svoj pravi obraz, razkriva čustva, se podaja z nami na skupno odkrivanje sveta. Če poslušamo pozorno in brez predsodkov, nam bodo ljudje povedali marsikaj, in to brez laži in prikrivanja. Z nami bodo delili »najčudovitejša, najbolj nenavadna in zanimiva doživetja. Le redki pogovori bodo zares dolgočasni. (In to je tudi način, kako preveriti, ali zares poslušamo – če je pogovor dolgočasen, verjetno nismo zares pri stvari.)« Zato nas Peterson poziva, naj se držimo devetega pravila za dobro življenje: »Domnevaj, da oseba, ki jo poslušaš, morda ve nekaj, česar ti ne.«
Verjetno si, cenjene poslušalke in poslušalci, svojega življenja ne predstavljate brez stikala. Gre za na videz preprosto pripravo za vključevanje ali izključevanje električnega toka. Kaj vse lahko človek naredi z enim samim pritiskom na stikalo, ki je seveda izdelano po zadnjih modnih smernicah: inovativno, moderno in estetsko dovršeno. Z njim med drugim prižigamo tudi luči po naših domovih. Da je svetloba pomemben vir življenja, se je poblisnilo tudi Bogu. In to že prvi dan. Zemlja se mu je namreč brez svetlobe zdela pusta in prazna. Mogoče se je bal teme, ki se je razprostirala nad globinami. Že prvi dan ustvarjanja je imel v mislih tudi počitek, zato je svetlobo imenoval dan, temo pa noč. A svetloba mu še kar ni dala miru. K njej se je ponovno vrnil četrti dan. Še prej pa je naredil obok in ločil vode, ki so bile pod obokom, od tistih nad njim. Bog je obok imenoval nebo. Nato je odšel k počitku. Tretji dan se je posvetil vodam pod nebom. Tako smo dobili zemljo in morje. Četrti dan je na prostrani nebesni obok pritrdil še luči, ki naj bi ločevale dan od noči in bile znamenja za čase, dneve in leta. Bog je rekel: »Naj svetijo na nebesnem oboku in razsvetljujejo zemljo!« (Prim. 1 Mz 1,15) Naredil je dve veliki luči: »večjo luč, ki naj gospoduje dnevu, in manjšo luč, ki naj gospoduje noči, ter zvezde« (Prim. 1 Mz 1,16). Ne samo Bog, tudi ljudje, ki nas je Bog ustvaril po svoji podobi, kot svojo podobnost, hrepenimo po svetlobi. A ne samo po tisti, ki jo lahko prižgemo s pritiskom na stikalo, temveč po notranji. Mi smo tisti, ki lahko v naših medsebojnih odnosih naredimo svetlobo in ustvarjamo temo, delamo mir in prizadenemo gorje. Lahko pa prinašamo luč upanja, ko naše življenje prekrijejo temni in grozeči oblaki ter v naših življenjskih predorih prevlada tema. Ne, cenjene poslušalke in poslušalci, ni lahko videti luči na koncu predora. Odvisno je, kako dolg je ta in kako močno svetlobo oddaja luč. Kaj lahko se zgodi, da nam bo kdo na koncu predora čez luč postavil mernik in tako ne bomo videli svetlobe. Tako kot na nebu zaradi oddaljenosti ne vidimo vseh zvezd, ki svetijo v temni noči. Za boljši pogled v zvezdno nebo potrebujemo dober teleskop, pa še takrat mora biti noč jasna. Da bi lahko ugledali luč na koncu življenjskega predora, je teleskop premalo. Skozi njegovo temino lahko prodremo le s pomočjo vere, upanja in ljubezni. Za nekoga izmed vas bo to Božja, za druge pa človeška pomoč. Mogoče boste temino poti lahko prehodili tudi sami. Svetlobo pa boste lahko uzrli šele potem, ko boste ponovno pod obokom dneva ali pa noči. Izhod iz predora je tako vaše edino možno stikalo, s katerim boste lahko ponovno prižgali luč svojega življenja.
Človeku najbližja realnost je vsakdanji svet. Vsakdanji svet predstavlja območje človeškega življenja, ki se nam zdi neposredno dostopno našim posegom vanj, ki ga dobro razumemo in se lahko znajdemo v njem. Osnovna dejavnost ljudi v vsakdanjem svetu je socialna interakcija, to je medsebojno sodelovanje in komuniciranje. V vsakdanji socialni interakciji sovpada »tu in sedaj« vsakega posameznika s »tu in sedaj« partnerjev v interakciji. Pri tem je najpomembnejše, ali in koliko socialna interakcija prispeva k ohranjanju osnovnih kvalitet človečnosti: svobodo, odgovornosti za svoje početje in skupnostno življenje ter solidarnosti. Ravno tu pa je prišlo v zadnjem desetletju z vstopom novih medijskih in informacijskih tehnologij ter potrošnje v naša življenja, do velikih sprememb. Nove medijske in informacijske tehnologije, vsiljeni načini potrošnje in preživljanja prostega časa nas zasipajo z navidezno neznanskimi »novimi možnostmi«, »izbirami«, »poželenji« in nas prepričujejo, kako služijo našim potrebam in željam. V resnici pa so okupirali naš vsakdanji svet in nam kradejo čas za socialnost in odnose. Vtis, da smo svobodni, je le iluzija, ki nas dela vse bolj odvisne od tržnih ponudnikov zadovoljitev želja, vse manj odgovorne za učinke potrošniškega vedenja in vse manj solidarne in skupnostno naravnane. Tu je na delu neznanska socialna in kulturna, pa tudi mentalna regresija, ki poraja zametke nove barbarizacije po vsem svetu. Srž te barbarizacije je egoistična drža do sveta, kjer vsak skrbi samo za sebe in svoje potrebe. Če se ne zavemo teh procesov, sami prispevamo k tej barbarizaciji, pa četudi samo s svojo pasivno držo. Zato se tej barbarizaciji lahko upremo samo s tem, da se vrnemo v skupnostne oblike življenja, da ostrimo občutljivost za ljudi okrog sebe, za sodelovanje in solidarnost v vsakdanjem življenju. Predvsem pa, da ne zapiramo oči pred bolečino in trpljenjem ljudi okrog nas.
Vedno sem rada potovala in včasih mi je kar malo žal, da sedaj, ko imam čas, tega ne morem več. Če se primerjam z drugimi, sem nekje v sredi. Mnogi prepotujejo veliko več in so skoraj ves čas nekje na poti. Drugi pa morda sploh ne potujejo in ostajajo ves čas doma. Sicer pa sploh ni pomembno, koliko potuješ, ampak kako zadovoljno živiš. Nič ti ne pomaga, če si ves čas na poti, pa nikjer ne najdeš miru. Prav tako hudo je tudi, če si ves nesrečen doma in si nemiren zaradi nezadovoljstva. Pogovarjala sem se z znanko, malo mlajšo od mene. Potovala je približno toliko kot jaz, pred kratkim je ovdovela. Zdaj bi lahko več potovala, pa razmišlja malo drugače: »Ljudje danes zelo veliko potujejo, v daljne dežele, o katerih se nam včasih še sanjalo ni. V enem samem letu so v Avstraliji, pa v Peruju in nekje v Afriki in ne vem kje še vse. O Evropi sploh ni vredno govoriti. Ampak ali ni to tudi neke vrste beg pred seboj? Ne znajo biti sami s seboj. Lahko greš na konec sveta, ampak samemu sebi ne moreš uiti.« Premišljujem o teh njenih besedah. Morda ne veljajo za vse ljudi, ki potujejo, za nekatere pa prav gotovo. Tudi reklame govorijo o daljnih potovanjih in junak si, če greš daleč, na kraj, kjer drugi še niso bili. Nikjer pa ne najdemo reklame, ki bi ljudi spodbujala, da se ustavijo, pogledajo vase in preprosto samo so. To ne prinaša posebnega priznanja, prinaša pa človeku, ki to dela, veliko notranje zadovoljstvo. Samo tega ne moreš izmeriti, tehtati, prešteti … Očitno gre za neko drugačno resničnost. Vsem ljudem, ki se odločajo za svoj dopust, bi želela, da se odločijo za takšnega, ki jim bo osebno najbolj v pomoč. Ne vem, če se bodo spočiti vrnili z dopusta, na katerega so odšli v stresu, ves čas živeli pod adrenalinsko napetostjo in se potem čisto v zadnjem trenutku vrnili domov. Čim starejši človek postaja, toliko več miru potrebuje. In dovolj časa, da pogleda vase, se ozre nazaj na prehojeno pot in o njej premisli. Pa da se ozre tudi na vse, kar je onkraj te resničnosti, ki jo lahko vidimo, slišimo in otipamo.
Post je tema, ki običajno ne navdušuje velikega števila ljudi. Večina v postu vidi aktivnost, ki naj bi spodbujala izgubo telesne teže ali prispevala k čiščenju telesa. Toda Sveto pismo v svojih več kakor šestdesetih omembah post povezuje z duhovnimi vprašanji. Po navadi z molitvijo in pogosto v kontekstu posebne potrebe ali prošnje. To nas ne bi smelo presenetiti, saj vsa večja svetovna verstva ‒ vključno z judovstvom, islamom, hinduizmom in budizmom ‒ uporabljajo in promovirajo post v povezavi z verskim življenjem. Kaj je post? Post je popolna, delna ali izbirna prostovoljna odpoved določeni snovi ‒ običajno hrani in/ali pijači ‒ oziroma določeni dejavnosti. V Svetem pismu je post kot popolna odpoved hrani in pijači za krajše časovno obdobje prikazan kot skrajni odziv na strahotno stisko kakršno na primer vidimo pri kraljici Esteri, ki ji je skupaj z njenim ljudstvom grozila usmrtitev (Estera 4,6). Delni post, ki je najpogostejša oblika posta, vidimo v Jezusovi izkušnji štiridesetdnevnega posta, ko se je ta odpovedal hrani, ne pa tudi vodi (Lk 4,2). Izbirni post pa je opisan v primeru preroka Daniela, ki se je za tri tedne odpovedal “okusnim jedem, mesu in vinu” (Dan 10,3). Post ni le vzdržnost od hrane ali pijače, ampak lahko vključuje tudi druge dejavnosti. Prerok Daniel v prej omenjenem odlomku pravi, da se je v času svojega izbirnega posta odpovedal maziljenju. V Izaijevi knjigi 58,6.7 pa zasledimo poziv, da naj se ljudstvo posti s tem, da odpne spone krivičnosti, osvobodi zatirane, daje lačnemu svoj kruh in brezdomce pripelje v svoje domove. Vzdržnost od določenih dejanj ali nadomestitev krivičnih s takimi, ki prinašajo pravico, je prav tako post. Pri vsem tem pa je pomembno, da je post vedno prostovoljna odločitev posameznika ali skupnosti. Čeprav je bil v Stari zavezi na dan sprave zahtevan post celotne skupnosti (3. Mojzesova knjiga 16,29.31), pa Nova zaveza nikjer ne zapoveduje posta. Zgolj usmerja nanj in ga vidi kot običajni del vernikovega življenja (npr. v Matej 6,16 “kadar se postite”). In zakaj naj bi postili? V Svetem pismu je post predstavljen kot duhovna disciplina, torej dejavnost, ki je del krščanske duhovnosti in ki posamezniku omogoča osredotočanje na Boga in soočanje s samim seboj (npr. Luka 2,37 in Psalm 69,10.11). Omogoča nam, da čas, ki bi ga sicer uporabili za nakupovanje, pripravo in pospravljanje hrane, uporabimo za molitev, branje Svetega pisma in premišljevanje in da tako užijemo številne duhovne prednosti. Post prav tako osredotoča naše misli in jih naredi jasnejše. Ko naredimo nekaj neobičajnega, nas ta sprememba vsakdanje rutine spominja, da se dogaja nekaj posebnega, kar pomeni, da smo bolj čuječi, in posledica tega so bolj osredotočene in jasnejše misli. Zagotovo pa post prinaša tudi zdravstvene prednosti in iz našega telesa in prebavnega traka čisti toksine, ki so se nabrali v njem. Vse našteto kaže, da je post prednost ne le za našo duhovnost ampak tudi za naše telo in naš um. Dovolite mi za konec še tri nasvete glede posta. Prvič, izberite pravo spodbudo za post. Ta namreč ne pomeni pridobivanje verskih zaslug in izkazovanje lastne pobožnosti niti siljenje Boga, da nas usliši ali deluje v našo korist. Drugič, razmislite o pravi obliki posta. Pri tem pa poleg hrane pomislite tudi na post od medijev, nakupovanja ali uporabe interneta. In kot zadnje, a nikakor najmanj pomembno: posta se lotite postopoma. Tudi tukaj namreč velja, da vaja dela mojstra, če mojster dela vajo.
V sredo smo kristjani s pepelnico vstopili v postni čas. Pri tem se post žal prepogosto razume predvsem v odpovedi mesu ali določenim dobrinam. Ampak, če je post osredinjen predvsem na odpoved od jedi, potem obstaja nevarnost, da vse skupaj postane le neka spokorno asketska vaja in nič več. Post je vsekakor mnogo več kot zgolj neka odpoved ali kot se lahko pogostoma izrodi – samo neka oblika hujšanja ali očiščenja telesa. To nima nič skupnega z resničnim postom, katerega bistvo ni v očiščevanju telesa, ampak v očiščevanju srca, v preobrazbi srca, v spreobrnjenju srca. Našega srca, mojega srca, ki je lahko tolikokrat obremenjeno in obteženo s tem in onim, a ki še vedno močno, močno hrepeni po ljubezni. To je tisto, kar si tako težko priznamo, čeprav, vsaj nekje globoko v sebi to nosimo in čutimo. Spreobrnjenje srca v prvi vrsti zadeva odnose – od sebe, do bližnjega in do Boga. Toliko je stvari, ki nas trgajo od nas samih. Konstantno se pritožujemo in jamramo, da nimamo časa, da je nor tempo, da je toliko in toliko stvari … In zaradi vsega tega si težko ali pa si sploh ne moremo vzeti si časa zase, za bližnje, kaj šele za Boga. Ker je pač vse drugo tako zelo pomembno. Pa je res? So druge stvari res tako zelo pomembne in nujne, da je zaradi njih vredno pozabiti nase. Ali pa je preprosto samo težko biti s sabo. Ker, ko sem nekaj trenutkov sam s sabo v tišini, je to lahko nevzdržno. Ker pride na plano toliko stvari, ker je težko biti sam s sabo, ker se prebudijo določena hrepenenja in potrebe srca. A to pogosto zelo dobro skamufliramo ali preprosto pred tem pobegnemo. Postni čas je torej povabilo, da se ob neki odpovedi odpravim v globine svojega srca. Evangelij današnje nedelje govori prav o tej poti, ki je zaznamovana s skušnjavo in preizkušnjo. Jezus se mora v puščavi soočiti s hudičem, ki ga skuša. Gre za področja, na katerih imamo vsi probleme. Gre za željo po moči in kontroli, po imeti in obvladovati. Pa ne nujno samo v materialnem smislu, ampak tudi v odnosnem – imeti in obvladovati, moč in kontrola. Skušnjava, da bi obvladovali, kontrolirali in imeli svoje bližnje in ljudi okoli sebe. A to ne gre. Pristno življenje v odnosih se lahko živi le v svobodi in ljubezni, ne v posesivnosti, obvladovanju in kontroli. Zato vse naše grebatorstvo, kopičenje, želja po obvladovanju in po moči dejansko odražajo našo nemoč, da bi zares zmogli ljubiti, da bi se zmogli predati in živeti v pristnosti. Postni čas je za vsakega od nas vabilo k spreobrnjenju, vabilo, da bi obrnili svoje srce od zahtev po moči, kontroli in obvladovanju, k iskrenemu prepuščanju, zaupanju, odprtosti in ljubezni do sebe, bližnjega in do Boga.
Vprašanje, zakaj zlo, je odrinjena tema, čeprav se skoraj vsak dan pogovarjam z ljudmi, ki so razočarani nad Bogom. Sprašujejo me, kaj počne bradati obrtnik na nebu, da zla ne predela v dobro. Pravijo: »Toliko mi je obljubil, a se ni nič izpolnilo.« Razumem, da nosijo v svojem srcu grenko bolečino in občutek, da jih je Bog izdal, in občutijo strah pred Bogom, teofobijo. Sploh ker odgovorni govorijo o Bogu tako strašno, da se ga bojimo bolj kot hudiča. Pisci Svetega pisma so vedeli, da zlo obstaja, a so se spraševali, od kod prihaja, in so nam brez dlake na jeziku in v obraz povedali resnico. Najprej so predstavili ošabnega človeka, ki venomer hoče biti enak Bogu, in zlo, ki izhaja iz človekovega srca. Kaj pa, če zlo prihaja od Boga, ki je človeka ustvaril? Ali pa od zlodeja, ki ga je pisec predstavil s kačo in jo je uvrstil med živali zato, da ne bi kdo pomislil, da gre za božanstvo; šlo je za brezbožni kanaanski simbol plodnosti, nevaren za Jude. Od kod torej zlo? Ali je zlodej videl v človeku tekmeca in mu zavidal ter ga z ukano zapeljal? Končno, ali ni zlodeja ustvaril prav Gospod Bog? Ne, Stvarnik je ustvaril angela svetlobe, a je tudi on svobodo zlorabil in padel. Zapomnimo si: »Ni svobode za sovražnike svobode« (Saint-Just). Vsi imamo ambicijo, da bi postali potencialni Bog. Prepoved, da niso smeli jesti od drevesa dobrega in hudega (1 Mz 2,17), ni bila dana zato, da bi bili v podrejenem položaju, ampak je bila ljubeče opozorilo, zaščitna meja za pravilno uporabo spoštovanja svobode, da ne bi spoznali zla in morali umreti. Kdor ima Boga, mu ničesar ne primanjkuje, ker Bog edini zadostuje (T. Akvinski), a smo odnos z njim razdrli in smo ob tolikih bogovih ostali brez Boga. Kdor ne moli k Bogu, moli k hudiču (Léon Bloy). Zvesti Bog je nezvestemu človeku v vrtincu zla in greha podal roko v Sinu Jezusu Kristusu, ki je hkrati rešujoči Bog in rešeni človek. S svojim križem je vstopil v trpljenje, ga prevzel in ga odrešil, da bi bilo stvarstvo odrešeno (H. Urs von Balthasar). Netrpečemu Bogu se ni za malo zdelo biti trpeči človek; neumrljivi je hotel biti podvržen zakonu smrti, kajti ljubezni pristaja trpljenje – Caritatis est passio (Origen), saj je ljubezen Božja strast. Kjer koli je križ, tam je središče sveta in Božjega srca. Skozi vidno rano vidimo rano nevidne Božje ljubezni (sv. Bonaventura, 1221–1274).
Zgubila sem rosno kapljo, kliče roža jutranjemu nebu, ki je zgubilo vse svoje zvezde. Taka roža utegne biti kdaj še tako preudarno stvaren človek. Nenadoma se mu stoži po sicer povsem zanemarljivem udobju. Zoprno, nadvse zoprno, v novi službi nimam prostega parkirnega mesta! Pet njegovih kolegov je pa ostalo brez delovnega mesta. Še bolj prikrajšana se pa počuti prava mila jera. Cmeruhce srečamo že med otroki. Vendar je splošna vzgoja še vedno nagnjena k hitri zadovoljitvi umišljenih potreb. Najprej zadošča nova igrača, kmalu zmogljiv mobilnik ni dovolj nov. Šolar se počuti zapostavljenega, če se ne more hvaliti s čim boljšim od kdaj prej najboljšega. Vsi imajo pametne telefone, a jaz naj bom pa butelj? Ni mogoče vsem naenkrat imeti vse, kar je na tem svetu dosegljivega. Tudi to se še ni uresničilo, da bi imel vsak dovolj za preživetje, kaj šele za udobno življenje. Geslo: vsakemu vse, kar potrebuje, je mikavno, a ni nikjer udejanjeno. Vendar zgolj zato ne, ker zahtevamo precej več, kot že povsem zadošča. Eno je potrebno. To je bilo vodilo našega rojaka Friderika Baraga. A se ta dobrodušna Črna suknja med Indijanci ni izsušil in izmozgal zgolj s pobožnostjo. Izžel se je s fizičnim, kulturnim, gospodarskim, izobraževalnim, družbenim in duhovnim delom za domorodna plemena, ki jim je napredni beli človek izžemal telo in duha. Njihovi potomci ga dobro poznajo. Koliko pa mi? Enako tudi druge rojake, ki so z vztrajnim delom oplemenitili svet. Zgubila sem rosno kapljo, kliče roža jutranjemu nebu, ki je zgubilo vse svoje zvezde. Misel, Ptica selivka, indijskega modreca Rabindranata Tagoreja. Niso misleci za v staro šaro. Mi smo postali površinski, manj pripravljeni pogledati v globine. Izgubljamo smisel za čudenje, tudi za premislek o povsem vsakodnevnih dogodkih in priložnostih. Stara domislica o posebnežih, ki da slišijo travo rasti, je samo znamenje nezazrtosti v naravne procese in površnega dojemanja vsega živega, pa še vedno v čem tudi skrivnostnega. »Dolga leta sem krmil golobe, na tisoče sem jih krmil, kajti kdo bi navsezadnje mogel vedeti …« je menda dejal Nikola Tesla. Tudi če nismo ne rosna kaplja ne zvezdno nebo, lahko sprejmemo svoje okolje, poklic in stan brez jadikovanja, da smo izbrali najslabše.
Vsako nedeljsko jutro se je znanka odpravila na lahek tek ob parku blizu njenega doma v tujini. Pripovedovala je o manjšem ribniku, ki se je nahajal v enem koncu parka in ob katerem je vsakič srečala starejšo gospo. Ta je sedela ob robu ribnika, ob njej pa je bila majhna kletka. Zadnjo nedeljo jo je le premagala radovednost, tako da je prenehala s tekom in se ustavila ob njej. Ko se ji je približala, je odkrila, da je kletka pravzaprav manjša past. V njej so bile tri male želve, ki so se nepoškodovane sprehajale znotraj pasti. Četrto želvo je gospa držala v rokah in jo previdno čistila s čistilno gobico. »Dobro jutro,« je dejala, »vsako nedeljsko jutro vas vidim tu. Če vas ne moti moja radovednost, bi vas rada povprašala, kaj delate s temi želvami?« Gospa se je nasmehnila: »Čistim njihove oklepe,« je pojasnila. »Vse kar se prime oklepov, alge ali umazanija, zmanjša njihovo zmožnost absorbiranja toplote, omeji pa tudi njihove plavalne sposobnosti. Čez čas lahko vse to celo povzroči korozijo, ki oslabi oklep. »To je pa res lepo od vas,« je odvrnila znanka. Gospa je zamahnila z roko: »Ah, tukaj posedim nekaj ur vsako nedeljo, se sprostim ob ribniku in vmes pomagam še tem živalcam. Vseeno se mi zdi, da naredim vsaj malo spremembo.« Znanka je tedaj pomislila: »Ampak se vam ne zdi, da bi lahko vas čas tudi drugače preživeli? Mislim, da je vaš trud hvalevreden, ampak želve živijo po mnogih jezerih po vsem svetu. In devetindevetdeset odstotkov teh želv nima tako prijaznih ljudi, kot ste vi, da bi čistili njihove oklepe. Torej, brez zamere … ampak ne morem razumeti, kako bi lahko z vašim trudom tukaj pustili za seboj trajne spremembe?« Gospa se je glasno nasmejala. Pogledala je na želvo v naročju, s katere je ravno odstranila zadnje koščke alg in umazanije in dejala: »Draga gospa, če bi ta žival lahko govorila, bi morda povedala, da zanjo ta čistilna akcija pomeni vso spremembo na svetu.« Lahko zaznamujemo svet, morda ne celotnega sveta naenkrat, to bi bilo praktično nemogoče. Lahko pa po malo spremenimo življenje ene osebe, z vsakim dejanjem, vsako držo, vsako besedo naenkrat. Tudi v današnji dan se lahko zbudimo s prepričanjem, da lahko danes naredimo spremembo. Ker jo, in zavestno se lahko odločimo, da delamo spremembe na bolje.
Spoštovane poslušalke, spoštovani poslušalci, začeti jutro s pozivom k postu ni ravno obetavno. A danes je pepelnica. Pustna razpuščenost je za nami in prihaja resen čas. Danes naj bi se tako ali drugače posipali s pepelom. Kdo bi rekel, da se nima za kaj posipati s pepelom. Vemo, kako je, če srečamo človeka, ki zatrjuje, da mu ni za nič žal, da v življenju ni storil nič slabega, da ni nič dobrega opustil, da lahko hodi vzravnano kjerkoli in kadarkoli in pred komer koli. Zato se bo z vso trdnostjo pridušal, da ne potrebuje nobenega pepela, posta, spokornosti ali kar koli podobnega. Ob tem lahko samo onemimo. Saj se trudimo, prizadevamo, a ko pogledamo nazaj, vemo, da je težko ohraniti mirno vest. Ne rečem, da se lahko tudi kaj, kar sem slabega storil, ne more obrniti v dobro, a vseeno bi se težko hvalili, da smo brez potrebe po spreobrnjenju. Že zgodaj zjutraj lahko vzdihujemo za zamujenimi priložnostmi, nehoteno zadirčnostjo, nepozornostjo, lenobo in podobnim. Kljub splošno opevanemu iskanju sreče, notranjega zadovoljstva, bi težko trdili, da smo to v veliki meri dosegli. Še vedno smo občutljivi na to, kar so nekoč naši predniki vpletli v pepelnico in ves postni čas. Potrebujemo neko spokornost, naj si to priznamo ali ne. Kako bi drugače razumeli vse mogoče pobude, ki nas vabijo k takim ali drugačnim akcijam v postnem času, od štirideset dni brez alkohola, do popolne odpovedi mesu, k večji prijaznosti in podobno. Mnogi, ki niti ne vedo, kaj je pepelnica in postni čas, iskreno sodelujejo pri teh pobudah. Človek pač nikoli ni popolnoma zadovoljen sam s sabo, hoče več od sebe, sanja svojo veličino. Prav zaradi tega nas današnje svetopisemsko branje vabi, da se ne postimo v javnosti, ampak na samem. Saj le tako lahko srečamo sebe. Post naj bi bil predvsem pot do svoje notranjosti, pogleda v to, kar zmorem in kaj ne. Predvsem pa, da se vprašam, kaj bi rad od svojega življenja. Pri tem lahko sebe vidim v vedno slabši luči, kako se ne morem premagati pri tem ali onim, kako sem ranljiv, nesposoben in brezčuten. Šele v tej samoti lahko srečamo glas, ki nam pravi: »Obrnite se k meni z vsem srcem, s postom in z jokom in s srčno bolečino! … vrnite se h Gospodu, svojemu Bogu, zakaj milostljiv je in poln usmiljenja.« Če zmorem slišati ta glas, nas ne bo strah lastnih slabosti. Verjemimo, da je v nas ta božji glas, ki nikoli ne obupa nad nami in nas vedno znova spodbuja, da v samoti odkrivamo svojo moč za dobro. Naj nas pepel današnje srede vedno bolj vrača k temu notranjemu glasu naše prave dobrote.
V preteklem tednu sem naredil nekaj precej grdega. Vsakomur se to zgodi. To ne odloča o tem, kakšni ljudje smo, niti kakšni bomo. Naši odzivi na take stvari, ti pa so tisti, ki so odločilni. Vem, da bi moral priznati svojo napako in ob tem še vedno verjeti, da je ljubezen človeka, ki sem ga prizadel, močnejša od mojega greha. Toda namesto da bi svoj greh vzel kot izkušnjo napačnega, torej kot svoj korak, kot rast, sem svoj greh takoj vzel za nekaj usodnega, začel sem razmišljati, kaj vse bo ta moj greh uničil. Nič kaj velikonočen nisem bil. Začel sem obupavati, namesto da bi se začel boriti za ta moj odnos. Lahko bi rekli, da nisem samozavesten. Toda mogoče je tako z mnogimi od nas prav zato, ker smo se ljudje svojo samozavest naučili črpati iz svojih uspehov, iz dosežkov, iz lastne moči. In ta nas slejkoprej pusti na cedilu. Prava samozavest lahko zrase samo iz občutka, da nekomu pripadamo. Zato Jezus pravi: »Ostanite v meni« (Jn 15,4). To je potrebno. Kajti vemo, da začnemo početi neumnosti, da začnemo vanje verjeti in jih živeti, kadar pozabimo, da smo nekje doma, da imamo vendar nekje svoje mesto, da nekomu pripadamo – in da mu pripadamo za večno. Ne toliko greh, ne toliko napaka – dvom v ljubezen je tisti, ki nas pahne v nesrečo, v to, da greh ponavljamo, da globoko zabredemo. Dvom v odpuščanje, v ljubljenost, dvom v to, da sem nekomu pomemben in dragocen, je tisti, ki nas dela mevžaste in obupane, poteptane, vedno bolj grešne, ranjene, nesamozavestne ljudi. Jezusov: »Ostanite v meni,« zato seveda temeljito presega zgolj naročilo, naj bomo vsako nedeljo v cerkvi, naj vsak dan molimo in spolnjujemo zapovedi. Presega »krščansko popolnost«, presegajo nauke, presega pogoje za birmo, za poroko, za cerkveni pogreb. Jezus govori o veri v to, da smo Bog in ljudje povezani – in da smo povezani globoko, nesmrtno, da smo povezani še globlje kot člani neke družine. In govori o tem, da je v tej povezanosti naše življenje, naša sreča, naša rodovitnost. V tej veri v ljubezen Boga. Zapovedi, nauki, maša in ostalo so vse v službi tega: da ne bi pozabili. Da ne bi dvomili. Da bi ostali. Zato ostati ne pomeni nikoli v strahu bežati in nikoli v jezi in razočaranju oditi; pomeni pa vrniti se. Ostati ne pomeni ne delati napak, pomeni pa dati nekaj ali nekoga na prvo mesto. Ostati pomeni ne pozabiti. Ostati pomeni biti zvest. Biti zvest pa pomeni verjeti in se vsak dan v to vero vrniti. Ne glede na vse, piti kavo s svojo ženo in jo zvečer poljubiti. Vsak večer pokrižati otroke, jim povedati, da jih imamo radi. Moliti. Da ne bi pozabili. Verjeti. Vrniti se. Ostati. In imeti te tri glagole vedno na »repeat« (v ponavljanju).
V zadnjih letih se je precej razširil vegetarijanski in veganski način prehranjevanja, temu je sledila tudi ponudba v trgovinah, kjer vedno pogosteje najdemo oddelke z alternativno prehrano. Če so nekateri prepričani, da je veganstvo sinonim za etično prehransko izbiro, pa drugi menijo, da je takšen način prehranjevanja ekstremen in nepraktičen. O prehranjevanju in veganstvu bo v današnji Duhovni misli razmišljal tudi učitelj zen meditacije Dušan Osojnik.
Recesija, kriza, nezaposlenost, stavke, protesti, potres, 200.000 mrtvih, ranjeni, nesreče, ubijanja, prevare, korupcija…. To so samo nekateri od kričečih naslovov v vseh današnjih medijih, od elektronskih do pisanih. Sredi vseh dogodkov, ki pretresajo današnji svet, jaz še zmeraj učim verouk o Bogu, ki je Ljubezen….Kako si sploh upam stopiti pred mlade ljudi in jim govoriti o Bogu, ki ga ne vidijo, ki ga niti dobro ne poznajo in jim trditi, da je ta nevidni Bog – Ljubezen?! Pri pouku vedno znova gledam v oči otrok, ki odraščajo, ki se spreminjajo v fante in dekleta, in vedno znova ostrmim… Njim je namreč najvažnejši dogodek danes to, kar se dogaja z njimi! Najtežji problem je, kako odrasti, kako potešiti neizmerno hrepenenje, ki raste v njihovih srcih, hrepenenje po ljubezni, sreči. In zato, zaradi teh otrok in njihovega hrepenenja še zmeraj učim verouk o Bogu, ki je Ljubezen. Učim zato, ker ne govorim o sebi, ampak o Njem. Govorim o Njem kot o Ljubezni zato, ker sem Njegovo ljubezen doživela, ker me se dotaknila sredi največje puščave mojega življenja. Učim otroke o ljubezni ne zato, ker bi jaz sama znala ljubiti, ker bi odkrila skrivnostne globine ljubezni, ampak zato, ker sem tudi sama iskalka, ki je v svojem srcu dotaknila podnožje Božjega prestola, pa ne more drugo kot hrepeneti, da bo enkrat znala zares ljubiti… V otroških očeh se skriva tisto, kar je bilo že na začetku sveta: hrepenenje po ljubezni, ki bo prežela vse globine našega bitja! Na zunaj se to hrepenenje lahko kaže kot upor, kot skrivnostno hihitanje, kot zasmehovanje, a v očeh se zrcali resnica: pomagajte nam, vi ki ste že ljubili, da se bomo tudi mi, ki vstopamo v pomlad življenja, naučili ljubiti! Zato bom jaz še naprej učila verouk o Bogu, ki je Ljubezen. Kljub krizi, recesiji, svojim slabostim in slabostim moje Cerkve. Učila bom otroke o Bogu, ki je Ljubezen zato, da bi njihova življenjska pomlad bila polna cvetja, ki bi potem, ko odpade, prineslo sladke in okusne sadove prave ljubezni.
Vse tisto, kar dobrega naredim, vse, kar ustvarim, izžarevam za druge, se na nek način vrača k meni. Prav tako vse tisto, kar omogočim, da drugi daruje meni, kar mi zaupa o sebi, svoji bolečini – se na vseh ravneh vrača k njemu, saj se počuti slišanega. Ljubezen oplemeniti tudi tistega, ki jo daje. Kako preprosto in lepo je življenje, če se odločimo, da ga bomo pač sprejemali in tudi živeli takšno kot je. »In sreča je, da je pred mano pot, in to, da vem, da slast je v tem, da grem«, je napisal Janez Menart. Moj notranji glas mi pravi, da naj se samo odzivam Nanj in grem. Vsakemu človeku se približam s skromnostjo, hvaležnostjo, veseljem. Saj sem vsakič presunjena od njegove skrivnostno zasnovane enkratnosti, ki je v marsičem neizražena, včasih tudi globoko pogreznjena v nedotaknjeno notranjost. Da pride na dan, se moraš prebuditi, obrusiti ob drugem – spregovoriti iz duše, poslušati odprto, v živosti povezan občutiti, kako je biti slišan. Nikoli ne veš, kako se bo to končalo. Dobro seme vzklije v duši in začneš zalivati drobne sadike, v katerih prepoznavaš svoje bistvo, svoje jedro. Pripravljen si tvegati, preženeš dvom o sebi. Počasi postajaš to, o čemer premišljuješ, govoriš, postajaš ti. Ko me je nekdo poslušal in verjel vame, sva enega srca in ene duše, takrat se ne samo poslušava, ampak slišiva. Takrat je dostojanstvo bolj pomembno od varnosti, svobode, pripadnosti. Seveda pa je cilj najina skupna blaginja, tvoj napredek, tvoj korak v raziskovanje globin in prevzemanje odgovornosti. Ko je tvoja slišanost dovolj doživeta, je dovolj zrelosti, da grenkoba odteče. Tisto, kar na novo zraste, je še lepše od naših največjih hrepenenj. Tudi Sveto Pismo sporoča ljudem. Sveto Pismo je knjiga, ki jo beremo, poslušamo in velikokrat ne slišimo. Zato ni čudno, da se jo naučiš razumeti šele potem, ko pretresen ugotoviš, da vsak odlomek govori tebi samemu. Vsakič, ko en in isti odlomek ponovno bereš, govori nekaj novega, prav tebi za tisti dan, za tisti čas. A to še ni dovolj. Šele potem, ko se Beseda ukorenini v tvojem srcu, začenjaš slišati, pridejo spoznanja, kako lahko iz tega živim, prenesem v svoje sedanje življenje. Rodijo se sadovi. Zdi se, da ničesar, kar se dotika Besede, ne moremo izsiliti, ampak le ohranjamo občutljivost, blagost, odprtost, potrpežljivost, dobrohotnost, prijaznost – in preprosto pride spoznanje, moč in volja – vsi v sebi nosimo nekaj božjega.
Že kot otroci smo risali črte, ki se jih ne sme prestopiti. Ko smo s palico (ali s čim drugim) v pesek zarisali polje za »med dvema ognjema«! Ali pa tiste trapaste kvadrate za ristanc, oziroma »tancanje« kot smo rekli pri nas. Ali pa ogromen krog za »zemljo krast«! Resda je bilo vse skupaj otroška igra, a včasih je šlo zelo zares… Kajti otroška igra je resna stvar! In je včasih tekla tudi kri… No, če sem čisto natančen je ponavadi komu najprej kri zavrela in posledično pri kom drugem tekla! A kri je vrela in tekla… trde, grde, nepremišljene, otroške in otročje besede in pesti pa so padale, ker nekdo ni spoštoval pravil! Ker je nekdo prestopil črto, pa trdil, da je ni! Ker je nekdo videl, da je nekdo prestopil črto, nekdo drug pa tega ni videl ali pa je videl, da je ni prestopil. In so eni vpili na druge: »Prestop!« in »Fuč!«, drugi pa: »Goljufi!« in »Lažnivci!« Ja, otroška igra je resna stvar. Skozi (otroško) igro se naučimo smiselnosti in pomembnosti pravil. Kot otroci se naučimo sprejemanja in upoštevanja pravil… ali pa goljufanja. Kot otroci se naučimo, da so pravila enaka za vse… ali pa da za tiste z večjimi pestmi in močnejšimi mišicami pravil ni! Zato so kake odrasle in resne debate v odraslih in resnih hišah, v odraslih in resnih pisarnah odraslih in resnih ustanov tako zelo podobne otroškim prepirom. In razkazovanju mišic! Pameti pa je bolj za vzorec, pa še ta je bolj otročja!! Pred naslednjimi volitvami, ne bi bilo slabo kandidate in predsednike ter kandidate za predsednike vprašati ali so kot otroci na dvorišču imeli pesek ali asfalt? Ali so sploh imeli dvorišče? Ali so se kot otroci igrali? So imeli prijatelje? Vejo kaj je »ristanc« in kaj »zemljo krast«?! Poznajo pravila? … To se mi zdijo veliko bolj tehtna vprašanja za politike, kot pa njihovi programi. Zapisati učene in pomembne besede je lahko. Še lažje se jih je nadudlati na pamet in jih izza mikrofona ali z ekrana odrecitirati! Izogniti se žogi »med dvema ognjema«, priznati prestop in fuč, je veliko težje!
Cenjene poslušalke in poslušalci, ali ste kdaj razmišljali, da bi se lesketali kakor sijaj neba (prim. Dan 12,3) ali da bi svetili kakor zvezde na jasnem večernem nebu? Loščila, ki bi ga nanesli na svoje telo in bi po drgnjenju dal lesk duši, se žal ne da kupiti v drogeriji za prvim vogalom. Lahko pa v njej kupimo čistilna sredstva in loščila za čevlje, tla, okna, ogledala, kuhinjske omarice … Za vas ne vem, sama sem pri tovrstnih čiščenjih in pranjih največkrat neuspešna. Vzrokov za to je več: površno branje navodil, neučakanost ali pa to, da so madeži na mojih oblačilih, čevljih, kuhinjskih omaricah res tako trdovratni, da ni sredstva, ki bi jim bil kos. Še manj so jim lahko kos loščila. Veliko bolj od trdovratnih madežev v naših bivalnih prostorih in garderobnih omarah me bega umazanija duše. Tako moje kot vaše. Begajo me črni madeži, ne samo tisti, ki jih povzročimo sami, temveč tudi oni, s katerimi nas umažejo drugi. Mogoče je slednje še težje odstraniti. In sredstva za odstranjevanje trdovratnih črnih madežev? Ali sploh obstajajo? Žal do dandanes v nobenem od velikih nakupovalnih centrov na drugem vogalu nisem našla sredstva, na katerem bi pisalo, da lahko z njim očistim in nato še zloščim svojo dušo. Prav tako ne navodil za tako početje. Vem le, da za sijaj svoje duše potrebujem tako sredstvo za čiščenje ali pranje kot tudi sredstvo, ki, naneseno na očiščeno površino, po drgnjenju prinaša lesk. Če bomo uporabili samo loščilo, črnih madežev ne bomo odstranili, mogoče bodo ti po loščenju samo še bolj bodli v oči. Kako potem očistiti črne madeže naših duš? Žal nam tudi v kemični čistilnici, ki je za zaprane bele srajce in za krznene plašče zadnji izhod v sili, ne bodo pomagali. A ne bojte se: že res, da ravno ne moremo kupiti sto gramov koncentriranega praška, se z njim posuti in pričakovati, da bodo črni madeži izpuhteli, toda lahko poiščemo druge poti in načine pranja svojih duš. Mogoče je to za koga spoved pri duhovniku, za drugega dolg pogovor s prijateljem ali pa naključnim poslušalcem ali terapevtom … A ne pozabite: ni nujno, da imate samo vi umazano dušo, tudi oseba, ki bo prevzela vlogo čistilca in vam pomagala pri procesu čiščenja, ima lahko črn madež. Prav lahko se zgodi, da bo pranje vaše duše šlo skozi vse čudežne programe, ki jih premore najsodobnejša pralna tehnologija, vi pa boste na koncu pralnega programa podobni samo ožeti in skrčeni cunji, ki je bila oprana pri previsoki temperaturi. Zato ne pozabite: »Ni namreč vse vsem v prid, ni vsaka duša zadovoljna s čimersibodi.« (Sir 37,28) A s čiščenjem črnih madežev vseeno ne odlašajte predolgo. Njihova barva se lahko posuši, in madeži postanejo le še trdovratnejši.
Zanimiva so domača hišna imena, a nova – se zdi – kot da ne nastajajo več. Identificiramo se predvsem s priimki. Kjer se je reklo pr Merikanc, je bil nekdo od njih očitno povezan z Ameriko. Pr Baháč so si hišno ime pridobili z bahaštvom. Bahačev ni nikoli manjkalo in izumrli tudi še niso. Besede pa ni več slišati pogosto. Zdaj znamo hitro povedati, kdo v vsem pretirava, kdo se ima za boljšega od drugih, kdo se nenehno hvali, menjava avtomobile, poudarja poznanstvo z znanimi osebami. Bahaštva se nalezemo; potrebna je odpornost proti tej nadlegi. Spodbujajo ga uspehi, podpira ga nagnjenost k samoljubju. Podžiga ga tekmovalnost; kdo more reči, da nisem boljši pogajalec od one reve, ki mu nikoli ne uspe. *Nisem kot onile tamle zadaj, se prsi farizej v evangeljski priliki. Vse naredim prav, desetino odrajtam, nisem ne grabežljivec ne krivičnik ne prešuštnik. V naši koži se sliši: nisem tajkun, ne prikrivam se v davčnih oazah, ne skačem čez plot. Sploh sem dober; kaj pa drugi, na primer moj sosed. Zanimivo: trudila sem se, da bi otroci nazorneje razumeli bahaštvo in naše človeške napake, pa nobeden ni hotel igrati farizeja, vsi so želeli biti cestninar – povsem navaden človek s svojimi slabostmi. Veliko govorimo o človekovem samozavedanju. Danes velja biti ponosen nase, na svoje delo in uspehe. A saj je menda že Koseski rekel, da kdor zaničuje se sam, podlaga je tujčevi peti; rek je v šoli veljal kot vzorec za šestnajsterec. Če se ponos spremeni v bahaštvo, postanemo okolici nadležni. Pa tudi ogoljufamo se za realno stališče do sebe. Vsakdo je lahko vznesen od čudenja, da je samo on on – neponovljiv v izvirnosti narave in da menda niti snežinka nima sebi enakega para. Kogar zanese v bahavost, se pa počuti vzvišenega. Samo iz praznega sodú odmeva in samo prazen klas pokonci raste. Kar je prispodoba za človekovo napihnjenost in votlo veličino. Pa škoda, da so pregovori iz vsakodnevne rabe, ko tako nazorno izražajo stanje duha, čustev, počutja, vedênja in védenja. Te zjedrene resnice o nas samih so zbrane vsaj v kaki knjižni izdaji in posamezni uredniki koledarjev pa pratik jih tudi še cenijo.
Konec lanskega leta je pri založbi Ognjišče izšla svojevrstna zbirka duhovne proze z naslovom Zasidrani v veri. V njej avtor, pravnik in ekonomist, dr. Peter Millónig razmišlja ob sto pojmih, pojavih in temah, ki jih odpira življenje. V današnji Duhovni misli boste lahko prisluhnili razmisleku z naslovom »Berač ni kralj«.
Razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere, duhovnosti in humanizma
Neveljaven email naslov