Ob neki priložnosti je Jezus svojim učencem povedal priliko o sodniku in vdovi, ki ga je vztrajno prosila, naj ji pomaga do pravice. S to priliko je želel poslušalce spodbuditi, naj bodo pri molitvi tako vztrajni kot nemočna vdova. Jezus je namreč hitro zaznal, da nekateri poslušalci v smisel vztrajne molitve ne verjamejo. Tudi danes marsikdo misli, da Bog naših prošenj ne usliši vedno. Toda težava ni na strani Boga, temveč na strani ljudi, zato je Jezus srečanje z učenci zaključil z besedami: »Ali bo Sin človekov, ko pride, našel vero na zemlji?« Globlje kot širšega kroga poslušalcev se je Jezusov nastop dotaknil apostolov, zato so pohiteli s prošnjo: »Pomnoži nam vero!« Mogoče tudi mi zaradi slabotne vere malokdaj molimo, ampak se raje sprašuje, kako z lastnimi zamislimi tako urediti svet, da bi trajno presegli vsa uničujoča nasprotja in zaživeli v pravično urejeni družbi, v kateri bi se dobro počutili. Nekaj takšnega, kot mi danes, so si na tihem želeli tudi apostoli. Toda v letih druženja z Jezusom so prišli do spoznanja, da on ne bo predlagal svojega izvirnega modela pravičnega družbenega reda. V tej slutnji jih je potrdilo tudi nadaljevanje pogovora. Jezus je namreč rekel, da se gospodar ne zahvaljuje služabniku, ker je naredil, kar mu je bilo ukazano. Družbenega modela – gospodar služabnik – Jezus očitno ni imel namena spreminjati, ker česa takšnega brez nasilja tudi ne bi bilo mogoče. A tudi nasilje, kot pri upornem Spartaku, ne bi bilo uspešno, ker razmere za radikalne spremembe ne družbeno ne tehnološko še niso bile zrele. Povsem drugače pa razmišljajo veliki misleci moderne dobe (Hobbes, Kant, Rousseau). Izhajajo iz prepričanja, da nihče nima kvalitet, ki bi ga razlikovale od drugih do te mere, da bi bil upravičen do vladanja drugim. Enakost med ljudmi prepoznavajo kot temeljni element za odpravo vladavine. Zato iščejo model, po katerem bi na podlagi volje vseh posameznikov prišli do nekakšnega kolektivnega subjekta. Pot do tega cilja pa naj bi vodila prek družbene revolucije, v kateri bi si ljudje pridobili sposobnost, da nase prevzamejo odgovornost za vsa svoja dejanja in določijo pogoje lastnega bivanja. Tudi Hannah Arendt je revolucijo razumela kot idejo svobode za začetek nečesa novega. Slovenija je danes sredi tega procesa. Kako zelo omamna in obenem nerealna je ta vizija, spregovori Jedrt Maležič v romanu Križci, krožci, kjer ugotavlja, da je v vsakem najlepšem, najmilejšem in najčistejšem začetku že vsebovan razkroj. Vse se konča v razhodu, pravi, nihče nikomur ni zvest, kajti vsaka tvorba, pa naj bo zakon, družina ali družba je od znotraj maligna. Z Marijo lahko v oktobru ponotranjimo drugačen odgovor: družbo spreminjata duh ljubezni in služenja, za oboje pa je potrebna Marijina vera.