Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ob neki priložnosti je Jezus svojim učencem povedal priliko o sodniku in vdovi, ki ga je vztrajno prosila, naj ji pomaga do pravice. S to priliko je želel poslušalce spodbuditi, naj bodo pri molitvi tako vztrajni kot nemočna vdova. Jezus je namreč hitro zaznal, da nekateri poslušalci v smisel vztrajne molitve ne verjamejo. Tudi danes marsikdo misli, da Bog naših prošenj ne usliši vedno. Toda težava ni na strani Boga, temveč na strani ljudi, zato je Jezus srečanje z učenci zaključil z besedami: »Ali bo Sin človekov, ko pride, našel vero na zemlji?«
Globlje kot širšega kroga poslušalcev se je Jezusov nastop dotaknil apostolov, zato so pohiteli s prošnjo: »Pomnoži nam vero!« Mogoče tudi mi zaradi slabotne vere malokdaj molimo, ampak se raje sprašuje, kako z lastnimi zamislimi tako urediti svet, da bi trajno presegli vsa uničujoča nasprotja in zaživeli v pravično urejeni družbi, v kateri bi se dobro počutili.
Nekaj takšnega, kot mi danes, so si na tihem želeli tudi apostoli. Toda v letih druženja z Jezusom so prišli do spoznanja, da on ne bo predlagal svojega izvirnega modela pravičnega družbenega reda. V tej slutnji jih je potrdilo tudi nadaljevanje pogovora. Jezus je namreč rekel, da se gospodar ne zahvaljuje služabniku, ker je naredil, kar mu je bilo ukazano. Družbenega modela – gospodar služabnik – Jezus očitno ni imel namena spreminjati, ker česa takšnega brez nasilja tudi ne bi bilo mogoče. A tudi nasilje, kot pri upornem Spartaku, ne bi bilo uspešno, ker razmere za radikalne spremembe ne družbeno ne tehnološko še niso bile zrele.
Povsem drugače pa razmišljajo veliki misleci moderne dobe (Hobbes, Kant, Rousseau). Izhajajo iz prepričanja, da nihče nima kvalitet, ki bi ga razlikovale od drugih do te mere, da bi bil upravičen do vladanja drugim. Enakost med ljudmi prepoznavajo kot temeljni element za odpravo vladavine. Zato iščejo model, po katerem bi na podlagi volje vseh posameznikov prišli do nekakšnega kolektivnega subjekta. Pot do tega cilja pa naj bi vodila prek družbene revolucije, v kateri bi si ljudje pridobili sposobnost, da nase prevzamejo odgovornost za vsa svoja dejanja in določijo pogoje lastnega bivanja. Tudi Hannah Arendt je revolucijo razumela kot idejo svobode za začetek nečesa novega. Slovenija je danes sredi tega procesa. Kako zelo omamna in obenem nerealna je ta vizija, spregovori Jedrt Maležič v romanu Križci, krožci, kjer ugotavlja, da je v vsakem najlepšem, najmilejšem in najčistejšem začetku že vsebovan razkroj. Vse se konča v razhodu, pravi, nihče nikomur ni zvest, kajti vsaka tvorba, pa naj bo zakon, družina ali družba je od znotraj maligna. Z Marijo lahko v oktobru ponotranjimo drugačen odgovor: družbo spreminjata duh ljubezni in služenja, za oboje pa je potrebna Marijina vera.
3713 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Ob neki priložnosti je Jezus svojim učencem povedal priliko o sodniku in vdovi, ki ga je vztrajno prosila, naj ji pomaga do pravice. S to priliko je želel poslušalce spodbuditi, naj bodo pri molitvi tako vztrajni kot nemočna vdova. Jezus je namreč hitro zaznal, da nekateri poslušalci v smisel vztrajne molitve ne verjamejo. Tudi danes marsikdo misli, da Bog naših prošenj ne usliši vedno. Toda težava ni na strani Boga, temveč na strani ljudi, zato je Jezus srečanje z učenci zaključil z besedami: »Ali bo Sin človekov, ko pride, našel vero na zemlji?«
Globlje kot širšega kroga poslušalcev se je Jezusov nastop dotaknil apostolov, zato so pohiteli s prošnjo: »Pomnoži nam vero!« Mogoče tudi mi zaradi slabotne vere malokdaj molimo, ampak se raje sprašuje, kako z lastnimi zamislimi tako urediti svet, da bi trajno presegli vsa uničujoča nasprotja in zaživeli v pravično urejeni družbi, v kateri bi se dobro počutili.
Nekaj takšnega, kot mi danes, so si na tihem želeli tudi apostoli. Toda v letih druženja z Jezusom so prišli do spoznanja, da on ne bo predlagal svojega izvirnega modela pravičnega družbenega reda. V tej slutnji jih je potrdilo tudi nadaljevanje pogovora. Jezus je namreč rekel, da se gospodar ne zahvaljuje služabniku, ker je naredil, kar mu je bilo ukazano. Družbenega modela – gospodar služabnik – Jezus očitno ni imel namena spreminjati, ker česa takšnega brez nasilja tudi ne bi bilo mogoče. A tudi nasilje, kot pri upornem Spartaku, ne bi bilo uspešno, ker razmere za radikalne spremembe ne družbeno ne tehnološko še niso bile zrele.
Povsem drugače pa razmišljajo veliki misleci moderne dobe (Hobbes, Kant, Rousseau). Izhajajo iz prepričanja, da nihče nima kvalitet, ki bi ga razlikovale od drugih do te mere, da bi bil upravičen do vladanja drugim. Enakost med ljudmi prepoznavajo kot temeljni element za odpravo vladavine. Zato iščejo model, po katerem bi na podlagi volje vseh posameznikov prišli do nekakšnega kolektivnega subjekta. Pot do tega cilja pa naj bi vodila prek družbene revolucije, v kateri bi si ljudje pridobili sposobnost, da nase prevzamejo odgovornost za vsa svoja dejanja in določijo pogoje lastnega bivanja. Tudi Hannah Arendt je revolucijo razumela kot idejo svobode za začetek nečesa novega. Slovenija je danes sredi tega procesa. Kako zelo omamna in obenem nerealna je ta vizija, spregovori Jedrt Maležič v romanu Križci, krožci, kjer ugotavlja, da je v vsakem najlepšem, najmilejšem in najčistejšem začetku že vsebovan razkroj. Vse se konča v razhodu, pravi, nihče nikomur ni zvest, kajti vsaka tvorba, pa naj bo zakon, družina ali družba je od znotraj maligna. Z Marijo lahko v oktobru ponotranjimo drugačen odgovor: družbo spreminjata duh ljubezni in služenja, za oboje pa je potrebna Marijina vera.
V 17. poglavju evangelija po Janezu, znanem tudi kot Jezusova velikoduhovniška molitev, beremo trikrat ponovljeno prošnjo – najprej za apostole in potem za vse kristjane – “da bi bili vsi eno” (Jn 17,11.21.23). Krščanska edinost je vedno aktualna tema, ne le v tednu, ki ji je posvečen. Toda več kot očitno je, da uresničitev te Kristusove prošnje pomeni tudi velik izziv. Cerkev se je od svojih začetkov naprej bojevala z neenotnostjo in le bežen pregled zgodovine krščanstva je dovolj, da spoznamo, da so se vsi dosedanji poskusi za njeno preseganje izkazali za neuspešne. Je torej edinost kristjanov pobožna, a nedosegljiva želja? Prepričan sem, da ne. Veliko stvari je, ki so vsem kristjanom, skupne. Delimo osnovna verovanja o Bogu in njegovi naravi, temeljna prepričanja o zagati človeštva in rešitvi zanjo ter bistvene moralne in življenjske vrednote. Eden največjih skupnih imenovalcev pa je Sveto pismo. Vsi kristjani, ne glede na svojo pripadnost posameznim cerkvenim skupnostim, verjamemo, da je Sveto pismo knjiga, ki nam razodeva Boga in razkriva človeštvo. Iz Svetega pisma črpamo svoja prepričanja in verovanja ter navodila in navdih za vsakdanje življenje. Nobenega dvoma ni, da nas Sveto pismo povezuje tudi v prizadevanjih za njegovo čim širšo dostopnost. Različne krščanske cerkve smo se pred 25 leti povezale v Svetopisemski družbi Slovenije, katere poslanstvo je prevajanje in širjenje Svetega pisma. Toda ali so skupna prepričanja glede Svetega pisma, skupna prizadevanja za njegovo širitev in tudi skupno branje – kot , na primer, poteka vsako leto v času svetopisemskega maratona – dovolj, da bi dosegli tako zaželeno edinost? Ne glede na to, kako pomembni so dejavniki, ki smo jih omenili, pa je, ko gre za doseganje edinosti med kristjani in vloge Svetega pisma pri tem, potrebno še nekaj več. V prej omenjenem besedilu iz Janezovega evangelija, ki govori o Kristusovi želji, “da bi vsi bili eno”, imamo namreč zapisane tudi te besede: “Posveti jih v resnici; tvoja beseda je resnica.” (Jn 17,17) V prizadevanjih za edinost kristjanov pogosto slišimo pozive k preseganju in opuščanju razlik v verovanjih in prepričanjih. Toda po Kristusovih besedah pot do edinosti ne vodi prek sklepanja kompromisov ali doktrinalnega sinkretizma in indiferentosti. Tako zaželene edinosti zagotovo ne moremo doseči z zanemarjanjem ali miniranjem temelja, na katerem je cerkev zgrajena. Apostol Pavel je namreč v Pismu Efežanom napisal, da cerkev stoji na temelju apostolov in prerokov, vogalni kamen pa je sam Kristus (Ef 2,20). Nobeno odstopanje od nauka in prakse Kristusa in prve krščanske skupnosti ne more pripeljati do edinosti. Edinost, ki jo Kristus želi videti v svoji Cerkvi, je edinost v resnici. Če torej želimo doseči krščansko edinost, je pot, ki vodi do nje, jasna: podreditev osebnih prepričanj, človeških izročil – ne glede na to, kako stara in častitljiva so – in cerkvenih naukov avtoriteti Božje resnice, zapisane v Svetem pismu.
Pri pravičnosti ne gre za to, za koliko denarja gre, ampak je pravičnost stvar tega, kaj je prav in kaj ni. Poštenosti ne dosežemo z nekaj velikimi dejanji, ampak z mnogimi majhnimi. Resnična nagrada za dobro dejanje je, da nam eno dobro dejanje olajša naslednje. Neki star učitelj je šel s svojim učencem na sprehod skozi gozd. Starec se je nenadoma ustavil in pokazal na štiri drevesa v bližini. Prvo se je šele začelo prijemati v zemljo, drugo se je že kar dobro ukoreninilo, tretje je bilo grm, četrto pa že pravo drevo. Učitelj je svojemu mlademu spremljevalcu dejal: "Izpuli prvo." Fant ga je z lahkoto izpulil iz prsti . "Zdaj pa izruvaj drugo." Mladenič je ubogal, a tokrat naloga ni bila tako lahka. "Zdaj še tretje." Fant je moral zbrati veliko moči in ga močno prijeti z obema rokama, da ga je izkoreninil. "Zdaj pa," je dejal modrec, "poskusi izruvati še četrto". Toda, glej, deblo malega drevesa se je izredno trdno držalo korenin v zemlji. Izredno težko je izruval drevo. "Podobno se dogaja z našimi slabimi navadami, moj sin," je govoril modrec. "Ko so še nove in sveže, jih z Božjo pomočjo lahko izkoreninimo. Toda ko zastarajo, jih je težko izruvati." (Drobne zgodbe za dušo, 63). Dostojevski je zapisal: »Drugi del človekovega življenja je po navadi sestavljen iz navad, ki jih je pridobil v prvem delu.« Zato naj bi nepošten človek ostal nepošten še naprej, pohlepen pa ostal pohlepen in podobno. Današnji evangeljski odlomek govori o krivičnem oskrbniku. Ves čas svojega oskrbovanja je sleparil in navadil se je na nepoštenost. Ko je prišel trenutek, naj poda poročilo o svojem oskrbovanju, je spet sleparil, ker drugače ni več znal. Mislil je tudi, da bo z nepoštenostjo rešil svoj položaj. Tudi mi vsak dan slišimo o goljufijah, toda goljufanje ni nič novega. Človek je goljufal drugega vse od takrat, ko je nekdo ugotovil, da se da to delati. Lep primer tega početja je prvo berilo. V odlomku, ki je nastal sedem stoletij pred Kristusom, Bog po preroku Amosu opominja prevarante, ki natančno opisujejo načine sleparjenja, naj tega ne počnejo (prim Am 8,7). Mnogi mislijo, da je s sleparjenjem vse v redu, dokler jih nihče ne odkrije. To nam lahko tudi uspe. Toda resnično težavo pomeni to, kaj sleparjenje povzroči v naši notranjosti. Ko izgubimo poštenost, izgubimo svoj pravi jaz in začnemo lagati. Najprej seveda samemu sebi. Zgodi se lahko, da kaj kmalu zaradi nepoštenosti in laganja ne bomo več poznali celo samih sebe.
Zelo pogosto slišimo željo: »Pa veliko uspeha želimo!« Kaj pa je uspeh? S to mislijo sem se veliko ukvarjala že v času, ko sem delala z bolniki, ki so bili res hudo bolni in so po večini umirali. Uspeh ni bil v tem, da jih ozdravimo, ampak da jim omogočimo, da čim lepše preživijo še mesece, tedne, dni, ki jih imajo pred seboj. Seveda, včasih se tudi zgodi, da kdo ozdravi, in tega so vsi še posebno veseli. Je pa to bolj izjema kot pravilo. \tZdaj sem seveda že v pokoju, pa še vedno slišim enako željo. O uspehu pa še vedno razmišljam približno tako kot takrat. Samo da zdaj vse to še toliko bolj doživljam na svoji koži. Kaj pomeni uspeh v mojem hipnem položaju? Morda sploh ne bi bilo slabo, če bi si človek večkrat postavil vprašanje: »Kaj zame pomeni uspeh, ki se ga lahko veselim?« In človek, ki ima občutek, da je v svojem življenju uspešen, tudi veliko laže živi. \tZame je uspeh to, da skušam biti po najboljših močeh kos vsem težavam, s katerimi se srečujem. Ne morem se meriti z vsemi tistimi, o katerih uspehu je govor v medijih, sem pa lahko v sebi zadovoljna. In prav to zadovoljstvo je najpomembnejše. Tudi če sem v marsičem omejena, sem lahko zadovoljna s tem, kar še zmorem in kar imam. Če znam biti zadovoljna, je to zelo velik uspeh. In če sem v sebi zadovoljna, tudi nisem pretirano sitna do vseh tistih, ki so ob meni, ki mi pomagajo. Seveda mi to uspeva včasih bolj, drugič malo manj, je pa pomembno, da se tega zavedam in si za to vedno znova prizadevam. Ko o vsem tem premišljujem, me niti malo ne zamika, da bi bila drugim nevoščljiva za drugačne uspehe. Naj se jih kar veselijo in bodo ponosni nanje. Meni pa so dragoceni moji uspehi in me navdajajo tudi z neko mero samozavesti, ki je prav tako potrebna za kakovostno življenje.
Zgubila sem rosno kapljo, kliče roža jutranjemu nebu, ki je zgubilo vse svoje zvezde. Taka roža utegne biti kdaj še tako preudarno stvaren človek. Nenadoma se mu stoži po sicer povsem zanemarljivem udobju. Zoprno, nadvse zoprno, v novi službi nimam prostega parkirnega mesta! Pet njegovih kolegov je pa ostalo brez delovnega mesta. Še bolj prikrajšana se pa počuti prava mila jera. Cmeruhce srečamo že med otroki. Vendar je splošna vzgoja še vedno nagnjena k hitri zadovoljitvi umišljenih potreb. Najprej zadošča nova igrača, kmalu zmogljiv mobilnik ni dovolj nov. Šolar se počuti zapostavljenega, če se ne more hvaliti s čim boljšim od kdaj prej najboljšega. Vsi imajo pametne telefone, a jaz naj bom pa butelj? Ni mogoče vsem naenkrat imeti vse, kar je na tem svetu dosegljivega. Tudi to se še ni uresničilo, da bi imel vsak dovolj za preživetje, kaj šele za udobno življenje. Geslo: vsakemu vse, kar potrebuje, je mikavno, a ni nikjer udejanjeno. Vendar zgolj zato ne, ker zahtevamo precej več, kot že povsem zadošča. Eno je potrebno. To je bilo vodilo našega rojaka Friderika Baraga. A se ta dobrodušna Črna suknja med Indijanci ni izsušil in izmozgal zgolj s pobožnostjo. Izžel se je s fizičnim, kulturnim, gospodarskim, izobraževalnim, družbenim in duhovnim delom za domorodna plemena, ki jim je napredni beli človek izžemal telo in duha. Njihovi potomci ga dobro poznajo. Koliko pa mi? Enako tudi druge rojake, ki so z vztrajnim delom oplemenitili svet. Zgubila sem rosno kapljo, kliče roža jutranjemu nebu, ki je zgubilo vse svoje zvezde. Misel, Ptica selivka, indijskega modreca Rabindranata Tagoreja. Niso misleci za v staro šaro. Mi smo postali površinski, manj pripravljeni pogledati v globine. Izgubljamo smisel za čudenje, tudi za premislek o povsem vsakodnevnih dogodkih in priložnostih. Stara domislica o posebnežih, ki da slišijo travo rasti, je samo znamenje nezazrtosti v naravne procese in površnega dojemanja vsega živega, pa še vedno v čem tudi skrivnostnega. »Dolga leta sem krmil golobe, na tisoče sem jih krmil, kajti kdo bi navsezadnje mogel vedeti …« je menda dejal Nikola Tesla. Tudi če nismo ne rosna kaplja ne zvezdno nebo, lahko sprejmemo svoje okolje, poklic in stan brez jadikovanja, da smo izbrali najslabše.
Manj je več. Zdi se, da je trditev protislovna, a dejansko ni. Protislovje bi bilo, če bi gledali na pojav z vidika količine. Če pa izpostavimo učinek, je manj nečesa vedno več. Kajti tisto več, kar odmerjenosti primanjkuje, je stvar domišljije. Je prostor fantazije, miselne nadgradnje, osebnega zaključka. Če povemo vse, kar nam pride na pamet, se pred nami sicer grmadi mogočna besedna tvorba, a z vsakim novim stavkom bolj razpada. Oropali smo jo namreč učinka, ki bi ga, ko bi bila zavezana premišljenosti, imela. Tako pa sili v svet kot nadloga. Ker se ljudje pred njo zapirajo, ne slišijo povedanega. Sredi preobilno postrežene zgodbe ne zaznavajo njenega bistva. Tudi v arhitekturi se zdi, da pove minimalizem več od nabitega razkošja. Daje možnost, da svobodno zadihamo in se veselimo čistih misli v jasnem prostoru. Ne naveličamo se brezčasne lepote, ki nastaja iz zavezanosti enostavnemu, a večno dopadljivemu. Nastopaštvo je sovražnik odmerjenosti. Ko smo nastopaški, ni več umika na varne pozicije premišljenega, ker smo zakoličili skrajnost. Skrajnost pa nikoli ni dobra. Jemlje nam vpliv, ko si tega najmanj želimo. Ker skrajnosti nimamo kaj dodati, izpademo šibki, ko smo znova izzvani; če pa se zaradi nje opravičujemo, smo videti nepremišljeni, neobvladani. Samo odmerjenost v razmišljanju, besedi in dejanju nam daje čast. Kajti nikoli nismo rekli zadnje besede, nikoli se nismo docela izpostavili, nikoli kategorično zaprli. Vedno obstaja pot do drugega in do drugače mislečega – do neboleče odprave zmot, predvsem lastnih.
Včasih se mi zdi, da me Bog prepušča zlodeju kot igračko za zabavo. Domišljavo zlo je hotelo izruvati vero tudi svetopisemskemu Jobu. Bog je postal zanj uganka. Toliko bolj, ko so ga obiskali kruti prijatelji in ga z neutemeljenim pametovanjem še dodatno prizadeli. Verski čistuni so se kot Božji advokati kar naenkrat postavili Bogu v bran, prijatelju Jobu pa so obrnili hrbet. Po njihovi sodbi – neresničnih resnicah – je Job hudo zgrešil ali pa vero izgubil. Književnik in nobelovec Ivo Andrić (1892–1975) je o takih neznačajnežih v Nemirih zapisal: »Vi, ki mislite, da ste vzeli v zakup resnico, mi ne prihajajte pred oči, ker vas ne morem gledati. Na vse, s čimer se ne strinjate, odgovarjate s strupeno slino; kdor se vas dotakne, vas dolgo pomni.« Trpeči Job vseeno ni odnehal, ampak je z Bogom razpravljal. Ni podlegel zaključkom svojih prijateljev, ki so za njim vohljali in ga hoteli prepričati, da je kriv. Brez prerekanja z Bogom se Job ne bi spreobrnil v najbolj izkustvenega vernika. Bogu je bolj všeč iskrena nevera upornežev kot hlinjena vera pobožnjakarjev. Dejansko so bili ateisti Jobovi prijatelji, s tem pa malikovalci sfižene podobe Boga. Kajti nasprotje teizma ni ateizem, ampak malikovanje (Peter Kreeft). Rokoborba z Bogom – dozdevnim veleizdajalcem – je bila Jobu spodbuda za vzpostavitev odnosa z Bogom, resničnim Odrešenikom. Pravi problem Jobove knjige je Bog, ne pa Job, zato je bila preizkušnja Jobove vere toliko težja. Ko je Job na svoj način srečal Boga, je izjavil: »Jaz vem, da je moj Odkupitelj živ!« (Job 19,25) Zaupanja v Boga ni dosegel razumsko, ampak izkustveno. Job dokazuje, da je Sveto pismo kot najbolj božanska knjiga hkrati najbolj človeška, saj ne moralizira niti ne idealizira, in da se vsak človek, če prizna ali ne, bori z Bogom. Dokazuje tudi, da trpljenje ni argument, zaradi česar bi Job protestno pljunil Bogu v obraz in postal ateist, ampak je vzrok za neustavljivo in stalno iskanje Boga. Zato Joba ne morem brati brez solza. Danski teolog in filozof Soren A. Kierkegaard (1813–1855) je zapisal: »Kaj bi bilo, če ne bi imel Joba! Ne morem vam razložiti, koliko mi pomeni. Jobove knjige ne berem le z očmi, ampak jo devljem na srce in jo vzamem v posteljo ponoči. Vsaka njena beseda je hrana, oblačilo in balzam za mojo dušo. Ko se prebudim iz sna, so pomirjene neme, a strašne muke trpljenja.«
Težko je oditi na pot. V neznano greš in nikoli nimaš dovolj močnega hrbta, da bi nesel s seboj vse, kar misliš, da boš potreboval. Biti na poti zato pomeni dopustiti praznino, negotovost v svojem življenju, pomeni zaupati. Zaupati, da te ima nekdo tako rad, da te bo spremljal in da bo skrbel zate, to je, da ti bo priskrbel vsega, kar potrebuješ. In ravno zato biti na poti pomeni tudi biti zares svoboden. Zato Jezus svoje učence pošilja na pot. Samo kot popotniki so njegovi učenci zares njegovi učenci. Ker morajo vedno vse zapuščati, zanje imetje in ugled nista ključnega pomena. Tako bolj delajo za to, kar je prav, kot za to, kar jim koristi. Vedno so sposobni deliti, saj tako ni potrebno toliko nositi. Puščajo preteklost za seboj in začenjajo vedno na novo. Sprejemajo, kar jim je dano, ker nimajo druge izbire. Predvsem pa zaupajo, da je to, kar jim je dano, točno tisto, kar potrebujejo. Ne razumimo narobe. Popotniki niso naivneži, lenuhi in potepuhi, ki nič ne delajo in se okoriščajo z denarjem in dobroto drugih ljudi. Popotniki so ljudje, ki hodijo vedno naprej, ki so torej sposobni odhajanja, ne da bi se na kaj preveč navezali, in ki imajo prostor za praznino v svojem življenju. Torej taki ljudje, ki svojega življenja ne utemeljijo na pridobivanju, temveč na izgubljanju. Lepše povedano, na razdajanju in ne na shranjevanju, ker je samo tako mogoče konkretno pokazati, da bolj zaupajo Bogu kot pa lastnim močem in sposobnostim. Samo v tej praznini človekove negotovosti se rojeva vera v to, da ima Bog človeka rad in da skrbi zanj. Vera, ki je pogoj za svobodo in veselje v življenju. To je oznanilo, ki naj bi ga okoli prenašali Jezusovi učenci: moč Boga, ki se odkriva v človekovi nemoči. Zato evangelij lahko oznanja samo tisti, ki odide na pot.
A ni hecno, da se pol svojega življenja ženeš za spričevali in diplomami, za tem, da se boš nečesa naučil in nekaj znal, potem pa drugo polovico (ali pa samo tretjino) svojega življenja ugotavljaš, da pa se živeti ne naučiš v šoli. Da je najboljša šola življenje sámo, ti pa si ga (morda prav zaradi šole in službe) »prešprical« in zamudil! V šoli boš izvedel, da tvoj nos raste vse življenje in da lahko zazna deset tisoč vonjev, a le življenje ti bo povedalo, kaj ti diši in kaj ne ter te podučilo o smradu! V šoli se boš naučil, kako je sestavljeno tvoje oko in kako to, da sploh vidimo, a le življenje ti bo povedalo kaj res moraš videti in kaj bi bilo bolje, da ne bi … V šoli se boš naučil, da je srce mišica, ki utripne 70-krat na minuto, 4200-krat na uro, 100 000-krat na dan, da se nikoli ne ustavi in ne potrebuje počitka, a le življenje ti bo dalo vedeti, da je to velikanska laž! Kolikokrat se ti bo srce v grozi zaustavilo! Kolikokrat od sreče ponorelo in utripalo stokrat hitreje, kot bi smelo in bi bilo prav! Spoznal boš ljudi, ki so brez srca! Pa tudi sam boš ničkolikokrat dal srce, ga podarjal in izgubljal, pa boš preživel! V šoli se boš naučil, da je človeško telo v dveh tretjinah sestavljeno iz vode, a življenje te bo podučilo, da si iz vode in Duha. V šoli boš zvedel, kot je zapisal moj najljubši pesnik, da so morja potopila Atlantido, zdrobile velike skalne gmote kot lešnike in izoblikovale kopno. Hitre reke gonijo turbine, počasne pa ti zmočijo klobuk ter preplavijo Kitajsko in Indijo. Življenje pa ti pove, kot šepne pesnik, da je kraljica vseh voda – solza. Solza je najmočnejša vodna sila! V šoli se boš naučil koliko kosti in mišic je v tvojem telesu, a le življenje ti po povedalo ali imaš hrbtenico! V šoli se boš naučil, da je za pačenje in mrgodenje potrebno še enkrat več mišic kot za nasmeh, a le življenje ti bo podarilo bridko spoznanje... obžalovanje: Kako je mogoče, da si dvakrat več časa, moči in energije porabil za jezo namesto za smeh!? V šoli ti bodo povedali česa se moraš naučiti, da boš v življenju nekaj postal, a življenje ti bo povedalo, da je pomembno, da postaneš nekdo!
Vedno znova se kdo začudi, zakaj se iz zgodovine nič ne naučimo. Ta, ki tega ne razume, naj pogleda sebe, pa mu bo stvar hitro jasna. Ali se je iz preteklosti česa naučil, denimo, sv. Pavel. V pismu Timoteju, iz katerega danes beremo, brez olepševanja prizna, da je bil bogokletnih, preganjalec in nasilnež. Kako je mogoče, da je bil sv. Pavel takšen malopridnež, pravi barbar, ko pa se je rodil v tako ugledni družini, da je imel zagotovljeno rimsko državljanstvo, kar je bil velik privilegij. Odličen pedigre mu je omogočil vrhunsko izobrazbo. V Jeruzalemu je končal rabinsko šolo, si pridobil helenistično izobrazbo, tako da je poleg hebrejščine in aramejščine znal tudi grško. Poznal je vsak detajl Peteroknjižja, torej tudi današnji odlomek iz druge Mojzesove knjige, ki pripoveduje, kako hitro se je ljudstvo, ki je bilo rešeno egiptovske sužnosti, na poti pokvarilo, krenilo s poti, si dalo uliti tele in se pred njim klanjalo. Pavel se je poglabljal tudi v judovske preroke, psalme in modrostne knjige. A kot da se iz tega velikega poznavanja judovske zgodovine ni prav ničesar naučil. V trenutku, ko bi moral braniti nedolžno življenje, je odobraval ravnanje nahujskane množice, ki je s kamenjem pobila sv. Štefana. Ni torej zgodovina tista, iz katere bi se zares učili živeti; učenje zgodovine nam nudi zgolj izobrazbo. Do tega je prišel tudi sv. Pavel. Timoteju, prijatelju in škofu v maloazijskem Efezu, je pisal, da je edini razlog, zaradi katerega se je res kaj naučil, ta, da se ga je Gospod usmilil. Kljub temu, da je bil Pavel sprva intelektualno nadut, je bil v svojem bistvu ponižen. Priznal je svoje velike zmote in se odprl Kristusovi milosti, ki je bila zanj izredno bogata, poudarja v pismu Timoteju. In še nekaj glede učenja iz zgodovine: sv. Pavel se je po vseh peripetijah Kristusu zahvaljeval, ker je z njim tako dolgo potrpel. Potrpežljivost s slehernim človekom, pravi sv. Pavel, je Kristus pokazal najprej na njen. Kajti na svet je Kristus prišel zato, da bi rešil grešnike, med katerimi sem ob sv. Pavlu prvi prav jaz. Učimo se torej tako, da Kristus potrpi z nami, ko gremo skozi različna življenjska obdobja. V mladosti, ko iščemo življenjskega sopotnika, nismo več otroci, ki se igrali z mucki, a tudi nismo izkušeni, da bi življenje dojemali celostno. Do zrelosti, ko zares vemo, kaj je življenje, pridemo prek mnogih padcev. A Gospod z nami potrpi, kot je z mlajšim sinom potrpel dobri oče iz današnjega evangelija. In za čuda, Gospod nas ima za vredne zaupanja, tudi ko smo še nezreli, kot nekoč sv. Pavla. Razumljivo, saj svet ni v celoti odvisen od naše pameti in tega, kar se naučimo, temveč mnogo bolj od njegove milosti in potrpežljivosti.
Aristotel, eden izmed največjih grških filozofov, v svoji Nikomahovi etiki, v kateri postavlja temelje morale in pravilnega delovanja, obravnava tudi vprašanje medčloveških odnosov. Pri tem v deveti knjigi razmišlja, v čem se prijateljstvo razlikuje od naklonjenosti in ljubezni. Zanimivo je, da njegova opažanja v današnjem času še vedno zvenijo izredno aktualno. \tTrdi, da je naklonjenost sicer podobna prijateljstvu, a jo lahko »čutimo tudi do neznanih ljudi in skrivaj«, po drugi strani pa se razlikuje tudi od ljubezni, saj »ne občuti napetega koprnenja, ki spremlja ljubezen«. Dalje se ljubezen razvije iz medsebojnega zaupanja in bližine, naklonjenost do neke osebe pa se lahko pojavi nenadoma, občuti se jo površinsko in prav tako hitro lahko tudi mine. Aristotel daje za primer naklonjenost do športnikov in udeležencev na različnih tekmovanjih – ljudje jim namreč zelo hitro postanejo naklonjeni, se nad njimi navdušijo, jim želijo nadaljnjih zmag in uspehov in se veselijo skupaj z njimi, čeprav zelo pogosto navijači svojih favoritov sploh ne poznajo dobro in poglobljeno, zlasti pa ne sodelujejo z njimi pri doseganju rezultatov, pač pa to samo opazujejo. \tNaklonjenost se torej po Aristotlu pojavi »zaradi kake vrline ali odlike, kadar kdo napravi na nekoga vtis plemenitega ali hrabrega človeka ali kaj podobnega.« Je začetno navdušenje, ko menimo, da se v sočloveku nahaja odlika, ki jo tudi sami cenimo. Dalje Aristotel ugotavlja, da je prav naklonjenost temelj ali začetek prijateljstva, saj morata dva človeka v drug drugem najprej prepoznati neko vrednost, da bi se sploh lahko razvila bolj poglobljena čustva. Naklonjenost je torej pogoj za prijateljstvo, ni pa že dovolj. Kajti če sta si dva človeka »samo naklonjena, si s tem še nista prijatelja – v tem primeru samo želita drug drugemu dobro, vendar ne delata nič skupnega in se tudi ne vznemirjata drug zaradi drugega.« Aristotel hoče reči, da je za nastanek prijateljskih občutij potrebna neka dejavnost, aktivno preživljanje skupnega časa, ki to vez krepi in poglablja. Prav skupno življenje je tisto, ki naredi bistveno razliko, saj »za prijatelje ni nič bolj značilnega kot ravno želja po skupnem življenju.« Če tega ni, kljub vsem dobrim željam ostajamo na distanci in torej na ravni spremenljive naklonjenosti, ki bo prešla, ko bomo v drugem človeku videli neko vrlino ali korist zase. Za pravo prijateljstvo pa je nasprotno značilno, da ta začetna naklonjenost traja dlje časa oziroma preide v medsebojno zaupnost, ki ni osnovana na koristnosti in prijetnosti.
V današnji Duhovni misli evangelijski pridigar Silvester Molan iz Krškega govori o različnih krizah današnjega sveta. Za kristjanke in kristjane je Jezus v tem nemirnem času temeljna točka in skala, na katero se lahko oprejo.
Na dekanatu teološke fakultete v Ljubljani visi veliko platno znamenitega slikarja Valentina Metzingerja, ki prikazuje Marijino rojstvo. Sveta Ana je še v postelji, žena ob njej jo podpira, saj je še preslabotna in izčrpana po porodu. Druge izkušene ženske pa že dajejo smejočo se deklico v kopel. Veliki slikar se je posebno posvetil obrazom deklice Marije in vseh navzočih žena. Njihova obličja žarijo od sreče in to je še posebno zanimivo, Mencinger tudi svete Ane ni hotel narisati stare in zgubane, prav nasprotno: tudi njen obraz sije in se smehlja, zato deluje sveže, mladostno, ko gleda, kaj se dogaja z njeno hčerkico. Okrogle ličnice ženskih obrazov izražajo veliko zadovoljstvo, zdravje in veselje. Najbolj pa sije obraz novorojenke, ki ožarja vse platno. V občutku umetnikovega dela je slutiti globoko sporočilo: rojstvo deklice je bilo za judovski narod vedno izjemno vesel dogodek, ki je pomenil srečo za vso okolico. Ne smemo pozabiti, da še danes pravoveren Jud ni izpolnil svojega družinskega poslanstva, če ni priklical na svet deklice. Njegovo življenje ostaja neuresničeno, četudi bi imel kar sedem sinov. Izraelski možje vsak dan molijo za moč in pogum, da bi lahko izpolnjevali svoje poslanstvo, dekleta in žene pa se Bogu vsako jutro zahvaljujejo, da že lahko izpolnjujejo njegovo voljo. Bog vsaki deklici podarja radostno in ljubeče srce, ki je znamenje njegove navzočnosti. Zato je po bibličnem prepričanju vsaka deklica znamenje, da dobri Bog prihaja svojemu ljudstvu naproti. Zelo zanimivo pa je, da si tudi prerok Jeremija, ki je znan po svojih grenkih tožbah, ne more drugače predstavljati na novo pozidanega Jeruzalema, v katerem bo znova zrastel tempelj in bodo izvajali čudovito bogoslužje, ne brez deklic, ki bodo spet plesale in rajale po jeruzalemskih ulicah. Veselje deklic je za preroka izraz čudovite prihodnosti, ki jo napoveduje, znamenje božjega odpuščanja, njegove prizanesljivosti in izpolnitve njegovih obljub. Rekli smo, da na znameniti Metzingerjevi sliki obraz novorojene deklice Marije obsije vse, ki so v njeni bližini. Slutnja njenega srca že napoveduje, da bo svetu prinesla novo življenje, vsemu človeštvu bo podarila najlepše, njegovega Odrešenika. Zato lahko rečemo, da vsaka deklica, ki priveka na svet in se nato nasmeji, pomeni, da Bog vedno znova prihaja k nam. Zato je pomembno, da vsakemu dekletcu omogočimo srečo in zdravje, veselje in rajanje. To bo znamenje, da imamo tudi mi prihodnost.
Znani psiholog je imel psa, za katerega je lepo skrbel. Dolga leta sta si bila zvesta sopotnika na sprehodih in na izletih. Nekega dne pa je pes zbolel. Veterinar je psihologu naročil, naj da psu vsak dan določen odmerek ribjega olja. In psiholog je res pripravil ribje olje v skodelico, vzel psa v naročje in mu skušal zliti žličko v gobček. A pes se je le otepal in otepal. Več dni se je odvijal ta prizor in psiholog je bil prepričan, da ima njegov pes tako močan odpor pred ribjim oljem, da tovrstno zdravljenje ne bo uspešno. Tako je nekega jutra vseeno spet poskusil in vsiljeval otepajočemu se psu olje, ko mu skodelica z oljem pade na tla in se olje razlije. Pes pa nemudoma skoči na tla in začne hitro lizati razlito olje. Takrat je psiholog razumel, da ni bila težava v tem, da pes ne bi maral ribjega olja, marveč v načinu, kako mu je on olje dajal. Pogosto se v naših vsakdanjih komunikacijah dogaja, da forma premaga vsebino. Naučeni vzorci zadušijo želeno sporočilo in potem se vse odvije več ali manj po ustaljenih tirnicah. Naše sporočilo ne uspe priti do sprejemnika, ker smo ga poslali v obliki, ki je naslovnik ne more ali ne želi sprejeti. Kot priponko v elektronski pošti, ki je ni mogoče odpreti, ker nimamo primernega programa zanjo. Podobno je z evangelijem, ki ga kristjani danes na tak ali drugačen način oznanjamo svetu. Vsebino smo prejeli, izkusili in povabljeni smo, da jo damo naprej. Sporočilo prenašamo naprej, sporočila v bistvu ne moremo obrniti na glavo. Lahko pa se vprašamo, ali naš način sporočanja, naša skodelica veča ali manjša apetit za ljubezen. Pred dnevi sem slišal še eno prispodobo. Cerkev je nekdo primerjal s kinodvorano, kjer se predvaja film pod režisersko taktirko Boga. Film se vrti, medtem ko je sama kindvorana v slabem stanju. Pred platno kdaj skoči direktor kinodvorane in želi začeti z govorom. Prodajalec kokic in pijače je preglasen, sliši se hrup varnostnika na vratih, ki se prepira z gosti kinodvorane. Tudi ti so pogosto glasni, klepetavi, v enem kotu se skoraj začne pretep. Kljub vsem motnjam filmska projekcija teče naprej, sporočilo Boga poskuša priti do človeka. Ko začenjamo nov dan, se lahko vprašamo, kakšna je vsebina, ki jo želim ta dan prinesti najprej v svoje življenje in nato vsem tistim, s katerimi bom prišel v stik? S čim se želim napolniti, kakšno bo moje 'olje'? Hkrati s tem pa lahko razmislim tudi o posodi, nosilcu moje vsebine. Na kakšen način bom pristopil, bom vsiljeval, ponujal ali bom pozoren potrebe, na primernost trenutka ali bom želel le doseči svoje? Spomnimo se na psihologovega psa, ki je potreboval olje, vendar ga je skodelica odbijala.
Veliko ljudi poznam, ki so zelo hitri v vsem svojem življenju in ki jim gre zelo na živce, če imajo opraviti s človekom, ki je precej počasnejši od njih. Ko pa nečesa ne zmoreš več, ko ostariš ali kaj podobnega, se največkrat upočasni tudi tempo življenja. Po svoje to ni nič hudega, samo marsikdo na to ni pripravljen in zaradi tega trpi. \tSpominjam se svoje slepe prijateljice, ki je nekoč rekla: »Koliko časa več porabiš, če si slep.« Morda takrat, pred več leti, tega niti nisem prav razumela. Danes vem, kaj je mislila. Za čisto preproste, zelo vsakdanje stvari, porabiš več časa. Znanka, ki ima hromo levo roko, mi pripoveduje, koliko časa se oblači. Za normalne razmere zelo dolgo. Ampak obleče se sama in je lepo urejena. Ker zna življenje ceniti tako, kot je, je tega zelo vesela in se ob vsem tem doživlja tudi kot uspešno. \tOb vsem tem se sprašujem, zakaj bi morali biti na vsak način tako zelo hitri. Zato, da se dokazujemo, sebi in drugim, da vse to zmoremo, da smo hitrejši in boljši od drugih? V tem tekmovanju ne čutim želje po tem, da bi ljudem okrog sebe izboljšali, olajšali življenje. V ospredju je človek sam, ki je junak, ki veliko zmore. Pa je to pomembno samo zanj ali še za koga drugega? \tMorda pa bi bila ta izkušnja, ki jo imamo številni, ko moramo upočasniti svoje življenje, koristna za vse nas. Morda bi nam tudi to pomagalo, da dojamemo, kaj je bistvo. Ne to, da smo hitri ali celo hitrejši od drugih, ampak to, kako znamo biti v svojih odnosih povezani z drugimi, kako znamo drug drugemu pomagati, si olajšati življenje in se življenja, tudi če je v marsičem okrnjeno, veseliti. \tTudi tega se je treba učiti, da si počasnejši. V nekem smislu se mora tega učiti vsak človek, tudi če je zdrav in nikoli ne sede na invalidski voziček. Ne prav lahka naloga v družbi, v kateri je tako pomembna tekmovalnost: kdo bo hitrejši, boljši … Ali razumete, zakaj so invalidi nujno potrebni kot korektiv te družbe?
Kolikokrat slišim, kako pomembno je to, kar se dogaja zdaj. Naj se človek pač ne ozira nazaj, naj ne razglablja, kaj vse se je in se še bo zgodilo. Osredotočajmo se na to, kar je, kar doživljam zdaj. Kako zelo pomemben postane ta zdaj. Morala bi ga napisati z velikimi črkami. In se zamislim. Pogosto se v resnici zazdi, da ljudem svet nekako uhaja. Ukvarjajo se s krivdo ali pa s sramom, z obžalovanjem, z bolečino ali pa z žarom preteklosti, ko so bili v ospredju, v slavi ali tudi v hudi stiski, ko so doživljali travmo, krivico, bolečino. Prav tako se pogosto zgodi, da se človek zaplete v fantazijski strah in si zamišlja, kaj vse se bo zgodilo, da ga bo prizadela draginja, kako bo hudo, ko bo njegovo družino zadela nesreča, bo vojna pretresla njegov dom, morda bo izgubil zdravje, službo, bližnjega, svoje dostojanstvo in tako naprej. To ga preplavi, kot bi se to že dogajalo, tukaj in zdaj. Fantazije so lahko neskončne in skoraj neustavljive, ko se vržeš v ta motni tolmun mogočega in nemogočega. Zgodi pa se, da se res znajdeš pred čisto novo okoliščino. Izguba. Nemoč. Dejstvo, ki ga ne moreš spremeniti. Nikoli si ne bi mislil. To se dogaja drugim, meni pa se ne more zgoditi. Čeprav je naravno. Je predvidljivo. A ker je tako drugače, si ne moreš kaj, da se ne bi ustavil. Potrebuješ mir in razmislek, da bi lahko okušal notranjo vrednost stvari. Notranjo vrednost odkriješ, ko si vzameš čas, ko prosiš za to. Moliš. Saj se ob svoji nemoči in moči življenja soočaš s svojo dragoceno, bleščečo, drobno kapljico, ki je del velikanske reke. Ta reka življenja teče in se ne ustavi. In nikoli ni ista in nikoli nisem ista tudi sama. Prav to te ohranja v bistrosti, da ostaneš v stiku s koreninami in svojim smislom. Vračam se k stvarem, ki so se me dotaknile, da se me še bolj dotaknejo, postanejo del mene, se v meni utrdijo, postajajo klene. Vedno znova zažarijo in se zbistrijo. So stvari, ki so šle nekoč mimo tebe, pa šele sčasoma spoznaš, razumeš, začutiš njihovo vrednost. Dotaknejo se te mnogo pozneje. In koliko je tega! Ko se vsak trenutek lahko, vedno znova, kot mehurček na vodi, pojavi spoznanje, za kaj vse sem lahko hvaležna. Lahko se zahvalim, ker se nekaj je ali ker se ni zgodilo. In kar samo od sebe pride v ospredje – odnosi so najpomembnejši. Ljubezen, ki sije kot sonce, ko smo drug za drugega vir radosti sprejemanja. Ljubezen, ki je neuničljiva in večna. Dopuščam, da me Gospod preobrazi, da sebe in druge resnično sprejemam, tudi v nemoči in šibkosti. Sveti duh je v meni in dati mu moram dovolj prostora, da deluje, stojim trdno, ne vznemirjam se. S hvaležnostjo gledam njegova dela in sadove. Sredi dela in v odnosih je vedno navzoč – tukaj in zdaj. Življenje je res sveto.
Vsako nedeljo v naših cerkvah poslušamo Božjo besedo, poslušamo evangeljske odlomke. Med njimi so taki, pri katerih se nam sporočilo takoj zdi jasno in točno vemo, kaj nam želi povedati. Toda vsi odlomki niso tako »preprosti«. Včasih dobimo občutek, kakor da želijo nasprotovati naši »naravi«. Na prvi pogled se zdijo celo paradoksalni. V današnjem evangeliju beremo: »Kdor namreč hoče svoje življenje rešiti, ga bo izgubil; kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo rešil. Kaj namreč pomaga človeku, če si ves svet pridobi, sebe pa pogubi ali zapravi?« Če bi to misel prevedli v današnji jezik, bi lahko zapisali: kdor hoče imeti svoje življenje v lasti, ga imeti samo zase, ga bo izgubil. Samo kdor se daruje, prejme življenje. Z drugimi besedami: samo kdor ljubi, najde življenje. Papež Benedikt XVI. je ob tem evangeljskem odlomku zapisal, da ljubezen vedno zahteva, da gremo iz sebe, zahteva, da pustimo sebe. Kdor se ozira, da bi poiskal samega sebe, in želi imeti drugega samo zase, ravno s tem izgubi sebe in drugega. Brez globljega »izgubiti sebe« ni življenja. To je središče Gospodovega sporočila v na videz tako trdem evangeljskem odlomku. V tej ljubezni se zrcali Božja ljubezen do človeka, ljubezen Boga, ki se je učlovečila v Jezusu Kristusu. V jeziku današnjega človeka bi lahko to ljubezen definirali kot zastonjsko ljubezen, ljubezen, ki daje, ne da bi preračunavala dobiček, izgubo ali obresti. In ko človek postavi drugega v središče ljubezni, se spremeni tudi kakovost njegovega življenja. Zgodovina nam prinaša veliko življenjskih primerov ljudi, ki jim je to uspelo. Na neki način so umrli zase, živeli pa so za drugega, iz same ljubezni. Gilbert Keith Chesterton je zapisal, da nas Sveto pismo uči, naj ljubimo svoje bližnje in tudi svoje sovražnike, saj so to navadno isti ljudje. Poenostavljen povzetek bi se glasil: ljubimo drug drugega, ljubimo se med seboj. Naj bo to izziv za danes, jutri, za življenje.
Pravimo, da nam je za kakšno stvar ali pa za človeka toliko mar kot za lanski sneg. Za človeka bi nam moralo biti vedno mar. A se zgodi, da nam ni. Preprosto zato, ker se nam je zameril. Niti ne zaradi česa pomembnega, dovolj je že to, da ne najdemo pravega stika z njim. Kako naj se brigam za lačne, saj ne morem nasititi vse Afrike, radi rečemo. Pa za tiste, ki mi na vratih vsiljujejo vrečke za gospodinjske potrebe; za študente se izdajajo. Potem pride še kdo s kakšnim žigom, ki potrjuje, kako bolnega otroka da ima. Ker mi seže spomin dalj kot do lanskega snega, imam dostikrat pred očmi moškega srednjih let, ki je očeta prosil za denar. Vsaj eno krono, je rekel. Krona je bil najmanjši del dinarja. Takrat je že dišalo po vojni in ta je prav kmalu udarila. Ko je oni človek prosil za krono, se je še poznala gospodarska kriza. Vse polno ljudi je bilo brezposelnih. In ata mi je, otroku, dejal: »Vidiš, takole pa je, kadar kdo izgubi delo.« Postalo mi je mar. Kaj če se to zgodi našemu atu? Ali bo potem hodil po drugih vaseh in prosil za krone? Imela sem šparovček in vanj sem metala svoje bogastvo. Bile so krone. Dajal mi jih je vaški furman Jožek, mlad fant dobrodušne narave. Bilo je vznemirljivo: kar dal mi jo je. Zmeraj samo po eno. Takoj po vojni ga je pa zmanjkalo. Spet mi je postalo mar. Kaj to pomeni, da kdo kar izgine in ga ni več in nihče ne ve ne kaj, ne kako, ne zakaj? Krone so bile pozabljene, pa saj vmes so bile tako in tako marke in pfenigi. Lahko si jih imel celo škatlo, kupiti z njimi nisi mogel veliko. Živila so bila na karte in bila so racionalizirana. Tako sem prvič v življenju slišala besedo, ki je prej nismo poznali. A tega mi ni bilo mar. Po koncu vojne pa je prišlo marsikaj. Najprej požgana vas tam sredi Kriške gore; tja smo od vznožja do pogorišča učenci drug drugemu podajali opeko, da je gradivo nazadnje prišlo v zidarjeve roke. Spodbujalo nas je geslo: vsi za enega, eden za vse. Zdaj poslušam, da se nič ne splača. Sploh pa ne delati za majhen zaslužek. Vsaj dvajset evrov na uro, samo da sediš ob bolehnem človeku. Danes bi ata rekel: Vidiš, takole pa je, kadar je še dobro in vsega dovolj. Koliko nam je mar?
V Koranu je življenje vseskozi razumljeno kot potovanje. A poleg potovanja v duhovnem smislu Koran poudarja tudi vrednost in pomen fizičnega potovanja, potovanja po svetu. Arabska beseda za potovanje je »sair« in se v Koranu pojavi na kar 27-tih mestih. Potovanje v islamu služi predvsem spoznavanju. Na potovanju posameznik širi svoj horizont, odkriva skrivnosti bivajočega in spoznava neznano. Kajti po Koranu je celoten svet stvarstvo, sestavljeno iz neštetih znakov in znamenj (»ayat«), o katerih naj bi človek premišljeval in meditiral. »Resnično, v nebesih in na zemlji so znamenja za tiste, ki verujejo«, pravi Koran v 3. verzu 35. sure. V 46. verzu 22. sure pa nas Koran opominja o pomembnosti in cilju potovanja: »Mar niso potovali po zemlji in imeli src, s katerimi bi dojemali, in ušes, s katerimi bi slišali?« Resnično potovanje torej ni nikoli zgolj fizično, temveč vselej že spoznavno in duhovno. Človek je bitje, ki potuje in s tem prehaja iz enega notranjega stanja v drugo, iz nevednosti v vednost, iz ene izkušnje v drugo. Ko potovanje postane romanje, pot postane notranji vzpon. Nasprotno pa se potovanje, ki ne temelji na zavestnem opazovanju, vedoželjnosti, čuječnosti, notranji budnosti in premišljevanju, pretvori v navadno tavanje, blodenje. Koran je tu jasen: »Koliko je znamenj v nebesih in na zemlji mimo katerih hodijo, a se ne ozirajo za njimi« (12:105). Potovanje je tako v osnovi – ali bi vsaj moralo biti – iskanje, približevanje, motrenje in učenje. Koran omenja različne razloge za potovanje: od iskanja znanja in modrosti, obiskovanja in spoznavanja novih krajev in ljudstev, do romanja in celo imigracij. Potovanje pa predstavlja tudi eno pomembnih značilnosti islamskega učenjaštva. Potovati z namenom pridobivanja in širjenja znanja, postane v klasičnem islamu konstitutivni del njegove epistemologije. Posebno mesto pa potovanje zavzema tudi v klasičnem sufizmu, kjer je duhovno napredovanje pogosto bilo odvisno ravno od fizične mobilnosti. Bodisi iskanje vplivnih mojstrov v daljne kraje ali pa romanje asketov – potovanje predstavlja pomembno dejavnost znotraj islamske mistike. Toda če je potovanje pogoj napredovanja, pa je počitek pogoj potovanja. Arabska beseda za počitek je »sijaha« in se v kontekstu islamske tradicije pogosto pojavlja v povezavi s potovanjem. »Sijaha« kot postanek na poti, začasen umik v samoto ali pa preprosto premor od dejavnosti, tako pomeni vsakokratno izhodišče za premik, vzpon in napredek. Privoščimo si torej tudi malo počitka.
Vprašanje, zakaj zlo, je odrinjena tema, čeprav se skoraj vsak dan pogovarjam z ljudmi, ki so razočarani nad Bogom. Sprašujejo me, kaj počne bradati obrtnik na nebu, da zla ne predela v dobro. Pravijo: »Toliko mi je obljubil, a se ni nič izpolnilo.« Razumem, da nosijo v svojem srcu grenko bolečino in občutek, da jih je Bog izdal, in občutijo strah pred Bogom, teofobijo. Sploh ker odgovorni govorijo o Bogu tako strašno, da se ga bojimo bolj kot hudiča. Pisci Svetega pisma so vedeli, da zlo obstaja, a so se spraševali, od kod prihaja, in so nam brez dlake na jeziku in v obraz povedali resnico. Najprej so predstavili ošabnega človeka, ki venomer hoče biti enak Bogu, in zlo, ki izhaja iz človekovega srca. Kaj pa, če zlo prihaja od Boga, ki je človeka ustvaril? Ali pa od zlodeja, ki ga je pisec predstavil s kačo in jo je uvrstil med živali zato, da ne bi kdo pomislil, da gre za božanstvo; šlo je za brezbožni kanaanski simbol plodnosti, nevaren za Jude. Od kod torej zlo? Ali je zlodej videl v človeku tekmeca in mu zavidal ter ga z ukano zapeljal? Končno, ali ni zlodeja ustvaril prav Gospod Bog? Ne, Stvarnik je ustvaril angela svetlobe, a je tudi on svobodo zlorabil in padel. Zapomnimo si: »Ni svobode za sovražnike svobode« (Saint-Just). Vsi imamo ambicijo, da bi postali potencialni Bog. Prepoved, da niso smeli jesti od drevesa dobrega in hudega (1 Mz 2,17), ni bila dana zato, da bi bili v podrejenem položaju, ampak je bila ljubeče opozorilo, zaščitna meja za pravilno uporabo spoštovanja svobode, da ne bi spoznali zla in morali umreti. Kdor ima Boga, mu ničesar ne primanjkuje, ker Bog edini zadostuje (T. Akvinski), a smo odnos z njim razdrli in smo ob tolikih bogovih ostali brez Boga. Kdor ne moli k Bogu, moli k hudiču (Léon Bloy). Zvesti Bog je nezvestemu človeku v vrtincu zla in greha podal roko v Sinu Jezusu Kristusu, ki je hkrati rešujoči Bog in rešeni človek. S svojim križem je vstopil v trpljenje, ga prevzel in ga odrešil, da bi bilo stvarstvo odrešeno (H. Urs von Balthasar). Netrpečemu Bogu se ni za malo zdelo biti trpeči človek; neumrljivi je hotel biti podvržen zakonu smrti, kajti ljubezni pristaja trpljenje – Caritatis est passio (Origen), saj je ljubezen Božja strast. Kjer koli je križ, tam je središče sveta in Božjega srca. Skozi vidno rano vidimo rano nevidne Božje ljubezni (sv. Bonaventura, 1221–1274).
Sestavljanke z najrazličnejšimi motivi vedno znova navdušujejo otroke pa tudi odrasle. Iz neurejenega kupa nekaj deset, sto ali tisoč delčkov lahko z veliko potrpežljivosti in seveda dovolj časa vsak delček najde svoj prostor v celoti. In ko se to zgodi, nastane čudovita slika. Iz robnih koščkov, ki pri sestavljanju morda povzročajo še najmanj težav, pa tudi brezštevilnih svetlih in temnih kosov v najrazličnejših odtenkih po natančnem opazovanju in zlaganju nastane harmonična celota. In včasih se zgodi, da potem, ko morda ure dolgo zremo v kup koščkov, ki so pred nami, in nikakor ne moremo najti tega, ki ga iščemo, nekdo pristopi, ga v hipu zagleda in postavi na svoje mesto. Tudi naše življenje z vso svojo raznolikostjo je pravzaprav podobno sestavljanki. Sestavljanki iz različnih izkušenj in doživetij. Če jih opazujemo posamično, morda delujejo temačno, saj vsebujejo neprijetne strani našega življenja. Druge izžarevajo tudi radost in barve. Toda šele ko združimo vse izkušnje, dobimo svojo osebno življenjsko sestavljanko in to oblikuje našo osebnost. Kot ljudje pogosto izgubimo pogled na celoto in se sprašujemo, kakšen pomen ima neki temen del življenja, ki ga ne moremo nikamor uvrstiti in nas postavlja pred številna vprašanja, na katera velikokrat ne poznamo odgovora. Svetopisemsko besedilo v Psalmu 37,5 nas vabi: “Izroči svojo pot Gospodu, zaupaj vanj in bo ukrepal.” (JUB) Sporočilo tega besedila je, da Bog želi biti sooblikovalec naše življenjske sestavljanke. On, ki nas je ustvaril in nas ljubi, vidi, kako so stvari med seboj povezane, in pozna smisel za naše življenje, tudi če sami nekaterih delov ne razumemo oziroma jih ne znamo nikamor uvrstiti. Zato lahko v dan, ki se šele dobro začenja, stopimo z zaupanjem, da bo izkušnje, ki jih bomo doživeli, postavil na svoje mesto. Tako bodo prispevale k temu, da bo iz našega življenja nastala harmonična celota. Kajti pogosto, šele ko se ozremo nazaj, spoznamo, da poti, ki smo jih sprva doživljali kot napačne ali celo slepe ulice, dobijo poseben pomen v našem življenju. Tako velja zagotovilo iz Psalma 139: “Zadaj in spredaj me obdajaš in name polagaš svojo roko.” Na to se lahko tudi danes zanesemo.
Neveljaven email naslov