Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Cicero, rimski govornik in filozof iz 1. stol. pr. Kr., je v svojem delu z naslovom Pogovori v Tuskulu med drugim razmišljal o vlogi duševnega zdravja za srečno in stanovitno življenje – tej témi je namenil kar dve od petih knjig, tretjo in četrto. Njegova glavna misel, ki je še danes aktualna, je, da bi se morali s pomočjo filozofije opremiti z razumom in drugimi krepostmi, s katerimi bi se lahko borili proti vznemirjenjem oziroma pretiranim čustvom, saj ta rušijo naše notranje ravnovesje. Brez duševnega miru, stanovitnega duha oziroma notranje spokojnosti po njegovem mnjenju ne moremo živeti dobro in srečno. Naša duša naj bi bila zgrajena iz dveh delov: »en del naj bi bil deležen razuma, drugi pa ne,« pri čemer naj bi se omenjena mirnost, se pravi spokojna in umirjena stanovitnost, nahajala v razumskem delu, iz nerazumskega pa naj bi izšla »nemirna občutenja zdaj jeze zdaj poželjivosti, ki sta nasprotni in nasprotujoči razumu.« Vznemirjenje je torej po stoiški opredelitvi »duševni pretres, ki je nasproten pravemu razumu in v nasprotju z naravo,« je torej nekaj, kar je nenaravno, pretirano, presilovito, je »preveč silno hlepenje po nečem«, ki je prestopilo svoje meje in se ga ne da več obrzdati in omejti. Takšno pretirano čustvo v naši duši povzroči kaos, nered, ne moremo se zbrati in trezno razmišljati, saj naše misli brez prestanka premetava sem in tja, tako da ravnamo zmedeno in nedosledno. Duševna nestabilnost se postopoma pojavlja v vedno hujši obliki: kajti ko se enkrat »ta duševna razvnetost in razburjenost ukorenini in tako rekoč usede v žile in možgane, pridejo na plan bolezen, obolenje in tisti odpori, ki so tem boleznim in obolenjem nasprotni,« ugotavlja Cicero. Prav ta nezmernost, razbrzdanost oziroma neumerjenost, ki je odpad od uma, je torej vir vseh vznemirjenj, potrtosti, žalosti in čustvene nestabilnosti – nasprotno pa ohranjanje prave mere, notranja mirnost oziroma umerjenost, kot to krepost imenuje Cicero, »pomirja hlepenja in povzroča, da se uklonijo pravilnemu razumu, ter ohranja premišljeno umsko presojo.« Zdravilo za vznemirjenja Cicero torej vidi v filozofiji oziroma krepostnem življenju, saj iz njiju izhajajo poštene želje, misli, dejanja in vsako pravilno razumsko sklepanje. Življenje modreca je tako mirno in stanovitno, brez pretresov, ki bi ga odvračali od razuma in ga uničevali, živi brez nadlog in stisk ter vsak udarec usode prenese mirno – modrec namreč uvidi, da so »vznemirjenja sama po sebi polna slabosti in ne vsebujejo nič naravnega ali potrebnega,« zato se jim na daleč izogiba.
3717 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Cicero, rimski govornik in filozof iz 1. stol. pr. Kr., je v svojem delu z naslovom Pogovori v Tuskulu med drugim razmišljal o vlogi duševnega zdravja za srečno in stanovitno življenje – tej témi je namenil kar dve od petih knjig, tretjo in četrto. Njegova glavna misel, ki je še danes aktualna, je, da bi se morali s pomočjo filozofije opremiti z razumom in drugimi krepostmi, s katerimi bi se lahko borili proti vznemirjenjem oziroma pretiranim čustvom, saj ta rušijo naše notranje ravnovesje. Brez duševnega miru, stanovitnega duha oziroma notranje spokojnosti po njegovem mnjenju ne moremo živeti dobro in srečno. Naša duša naj bi bila zgrajena iz dveh delov: »en del naj bi bil deležen razuma, drugi pa ne,« pri čemer naj bi se omenjena mirnost, se pravi spokojna in umirjena stanovitnost, nahajala v razumskem delu, iz nerazumskega pa naj bi izšla »nemirna občutenja zdaj jeze zdaj poželjivosti, ki sta nasprotni in nasprotujoči razumu.« Vznemirjenje je torej po stoiški opredelitvi »duševni pretres, ki je nasproten pravemu razumu in v nasprotju z naravo,« je torej nekaj, kar je nenaravno, pretirano, presilovito, je »preveč silno hlepenje po nečem«, ki je prestopilo svoje meje in se ga ne da več obrzdati in omejti. Takšno pretirano čustvo v naši duši povzroči kaos, nered, ne moremo se zbrati in trezno razmišljati, saj naše misli brez prestanka premetava sem in tja, tako da ravnamo zmedeno in nedosledno. Duševna nestabilnost se postopoma pojavlja v vedno hujši obliki: kajti ko se enkrat »ta duševna razvnetost in razburjenost ukorenini in tako rekoč usede v žile in možgane, pridejo na plan bolezen, obolenje in tisti odpori, ki so tem boleznim in obolenjem nasprotni,« ugotavlja Cicero. Prav ta nezmernost, razbrzdanost oziroma neumerjenost, ki je odpad od uma, je torej vir vseh vznemirjenj, potrtosti, žalosti in čustvene nestabilnosti – nasprotno pa ohranjanje prave mere, notranja mirnost oziroma umerjenost, kot to krepost imenuje Cicero, »pomirja hlepenja in povzroča, da se uklonijo pravilnemu razumu, ter ohranja premišljeno umsko presojo.« Zdravilo za vznemirjenja Cicero torej vidi v filozofiji oziroma krepostnem življenju, saj iz njiju izhajajo poštene želje, misli, dejanja in vsako pravilno razumsko sklepanje. Življenje modreca je tako mirno in stanovitno, brez pretresov, ki bi ga odvračali od razuma in ga uničevali, živi brez nadlog in stisk ter vsak udarec usode prenese mirno – modrec namreč uvidi, da so »vznemirjenja sama po sebi polna slabosti in ne vsebujejo nič naravnega ali potrebnega,« zato se jim na daleč izogiba.
V današnji Duhovni misli pravnik in ekonomist dr. Peter Millonig govori o dnevnem čaščenju Boga, o prizadevanjih, da bi bili boljši ljudje.
Spoštovani, apostol Pavel je napisal: "Nad vsem tem pa naj bo ljubezen, ki je vez popolnosti." (Kol 3,14) Ljubezen je življenjska kri vseh vrlin. Graditi moramo mostove, ne pa zidov. Kristjani moramo biti lepilo, ki povezuje. Družba sodobnega sveta se čedalje bolj polarizira, ker ne upošteva vezi popolnosti, ki je ljubezen. Na pohodu je sedem smrtnih grehov človeštva: bogastvo brez dela, užitek brez vesti, znanje brez značaja, ekonomija brez etike, znanost brez humanosti, čaščenje Boga brez ljubezni služenja in politika brez načel (Mahatma Gandi). V dvorani mestnega sveta v angleškem Leedsu je napisano: "Poštenost je najboljša politika." Krščanstvo ni filozofija življenja, kot bi šlo le za religijo, ampak je način življenja. Še več, je odnos z Bogom. Teolog Charles R. Swindoll je pripovedoval pravljico o jablani, ki je rekla mladeniču: "Igrajva se, kot sva se igrala, ko si bil otrok, ko si plezal po krošnji, jedel jabolka in mirno spal v moji senci." A mladenič ni imel časa. Zanimal ga je le še denar. Zato mu je jablana svetovala: "Naberi vsa moja jabolka in jih prodaj." In mladenič jo je obral do zadnjega jabolka in obogatel, nanjo pa pozabil. Po dolgem času se je utrujen, nesrečen in naveličan vsega vrnil k njej. Jablana mu je želela pomagati in ga razveseliti. Rekla je: "Posekaj me in iz mojega debla naredi čoln, da boš lahko z njim plul okoli sveta ter užival." Minilo je veliko poletij, a mladeniča spet ni bilo od nikoder. Zabaval se je in mislil, da je večen, čeprav se je neopazno staral. Ko je ostarel, se je razočaran, bolan in upognjen spomnil na svoje drevo. S počasnim korakom se je vrnil k skoraj pozabljeni jablani. Jablana mu je rekla: "Razumem tvojo bolečino, da si ostal sam in brez prijateljev. Vedno sem ti bila na voljo in sem te razumela. Vedno sem te čakala in te bila vesela. Dala sem ti vse. Od mene je ostal le še odsekan štor. Prosim te, sedi nanj in si odpočij. Hočem ti služiti. Vse ti odpuščam." Starec je sedel na štor, se bridko zjokal in se skesal. Sprašujem se, ali sem tudi jaz komu takšna jablana? Ali sem bližnjim v stiski na voljo? Koliko požrtvovanja, sočutja, razumevanja in ljubezni je v meni? Ali sem pripravljen živeti tudi za druge? Ljubezen do Boga izražamo z ljubeznijo do bližnjega. Graditi moramo mostove, ne pa zidov, saj je ljubezen vez popolnosti.
V življenju se nam lahko zgodi, da se po uspehu in dosežkih na osebnem ali poslovnem področju v nas prikrade občutek naveličanosti. Nekaj časa še uživamo sadove doseženega dela in napora, a kaj kmalu se začnemo spraševati o smislu vsega našega početja. To pride do izraza posebno v trenutkih, ko več ne obvladujemo dane situacije in okoliščin. Kaj narediti takrat, ko se nam vse zdi brez pomena, ko začutimo popolno nemoč in odsotnost vsakega smisla? Puščavski očetje iz prvih stoletij krščanstva so to občutje imenovali duhovna naveličanost. To je tisti del dneva, ko je sonce v puščavi najvišje, ko je pripeka najhujša in ko človeku pojemajo moči za boj s skušnjavami. O Antonu puščavniku se je ohranila ta kratka in poučna zgodba: Ko so ga napadale grešne misli in ko se mu je vse zdelo brez pomena, se je zatekel k Bogu in ga prosil, naj mu pokaže, kako se lahko reši te nadloge. Ko je zjutraj šel iz svoje celice, je zagledal moža, ki je bil videti njegov dvojnik. Ta mož je sedel in opravljal svoje delo, potem je vstal in šel k molitvi. Nato je spet sédel in začel plesti vrv; zatem je spet vstal in šel molit. Anton je razumel, da mu je Gospod poslal svojega angela, da ga opomni in opogumi v njegovi naveličanosti. Iz te pomenljive apoftegme lahko potegnemo nauk tudi za naše življenje. V trenutkih, ko se nam bo vse zdelo brez pomena in smisla, ko ne bomo več videli izhoda iz nastale situacije, se je najbolje držati našega običajnega ritma življenja in dobrih navad, ki nam dajejo pravo smer: zjutraj vstati, oditi v službo, poskrbeti za družino, si vzeti čas za molitev, se srečati s prijatelji, se zahvaliti za preživet dan in okoliščine, v katerih smo ta trenutek. V obdobjih suhote in naveličanosti puščavski očetje svetujejo, da nikoli ni dobro delati velikih sprememb in sprejemati prenagljenih odločitev. Nasprotno, najbolje se je zateči k zdravi rutini, k temu, kar smo že od nekdaj počeli in kar je postalo del nas. Nekaj podobnega pravi tudi sv. Ignacij Lojolski: v času potrtosti ne spreminjaj odločitve, ki si jo sprejel v času radosti. Če bomo tako ravnali, bo naveličanost postopoma izgubila svojo ostrino in nadomestilo jo bo tiho upanje. Na skrivnosten način nam bo iz dobrih navad in našega vsakdanjega ritma življenja pritekla nova moč in veselje za izzive, ki so še pred nami.
Začutila sem nekakšno tesnobo, ko mi je znanec začel pripovedovati o resnih zdravstvenih težavah, o rojstvu nedonošenčka, o izgubi službe. Zdrznila sem se, ko sem na njegovem obrazu zaznala stisko in strah. Jobova zgodba ni bila več predmet refleksije in motrenja, temveč živa rana pred mojimi očmi. Ustrašila sem se, a ne le usode sočloveka, ampak tudi impulza v meni, ki mi je prišepetaval, naj zbežim; zbežim čim dlje stran od roba sveta. Ljudje znamo biti sočutni, a najlažje smo taki do podob na televiziji in do zgodb iz časnikov. Ko je med nami in pričevalcem blažilec posrednika. Ta nam omogoča, da ostanemo na varnem pri sebi, da vede ali nevede občutimo zadovoljstvo ob svoji lastni izvzetosti iz nesrečnih okoliščin. Morda prav zaradi licemerstva, ki ga slutim v besedi sočutje, ta izraz nerada uporabljam. Ne ker bi bila ta beseda kakor koli pomanjkljiva, prevečkrat uporabljena ali zlorabljena, temveč bolj zato, ker je vsebina, ki jo skuša zajeti, preveč mogočna za človeško mero. Iz Nove zaveze me vselej znova nagovarja pogled, ki ga Kristus nameni Petru po tem, ko ga ta trikrat zataji. Malo besed, odsotnost diplomatskih sprenevedanj, iz oči v oči. Na eni strani žgoča bolečina zlomljenega prijateljstva, na drugi globoko razumevanje za Petrovo notranjo resničnost, njegove strahove, hrepenenja, temperament in pomanjkljivosti. Sočutje, vredno te besede, najbolje ponazori tak pogled. Pogled, poln uvida v resničnost, kakršna je. Prazne besede tolažbe, ki želijo pozornost obrniti stran od agonije, to agonijo le še povečujejo. »Biti tu in čuti« vidim kot dejanje največjega sočutja, a hkrati kot najtežjo držo, ko vse v nas vpije, naj se ogradimo od stisk drugih, da se jih ne nenalezemo tudi sami. A res je, da je na svetu veliko bolečine in žalosti. Sprejeti ta obraz eksistence pomeni odpreti se za resničnost, ki nas omogoča in poraja, a tudi preizkuša in trpinči; pomeni narediti meje svojega sveta prepustne za drugega. Sočutje na ozadju take zavesti ne bo samo dejanje vzvišenega pokroviteljstva, ampak tudi gesta sopripadnosti, ki zdravi in poživlja.
Avtor današnje ponovljene Duhovne misli islamolog dr. Raid Al Daghistani zazpravlja o razmerju med enim in mnogim kot so ga poimovali islamski mistiki. Raznolikost in enost so dojemali kot odraz božje volje, kot transcendentalni izvor.
Ko sem pred leti obiskal frančiškane v Sarajevu, so se ravno pripravljali na praznovanje svetega Antona Padovanskega. Lepo so z lilijami krasili svojo cerkev. Kot so mi razložili, je to njihova tradicija, da imajo ob prazniku tega svetnika blagoslov lilij in cvetja. K temu blagoslovu prihajajo tudi njihovi muslimanski prijatelji. Kaj je vendar na tem svetniku, da je prikupen ne samo za kristjane, ampak tudi za drugače verne? Če pogledamo o njem umetniške upodobitve, npr. znamenito sliko El Greca, ali pa izjemno platno Jurija Šubica, se ta svetnik vedno rahlo smehlja. Kakor da bi se nam iz neke daljave nasmihal in nas iz svojega srečnega kraja blagoslavljal. Vidimo, da se globoka vernost umetnika srečuje s preprostostjo duše in nam nakazuje, da najlepših reči ni mogoče izgovoriti. Pred najčudovitejšimi stvarmi lahko le onemimo, vanje stremimo in se jim radostno predamo. Sveti Anton Padovanski je bil sloviti frančiškanski pridigar iz 14. stoletja v severni Italiji in južni Franciji, ki se je odlikoval po poznavanju Svetega pisma in spisov cerkvenih očetov. Doma je bil iz portugalske Lizbone in kot mlad deček po imenu Ferdinand rad zasanjano zrl v neskončno obzorje oceana. Bil je molčeč in rad je premišljeval in tudi sanjal je še naprej. Kmalu ne več samo o večnosti, ampak tudi o ljudeh v oddaljenih krajih v Maroku, kamor je želel oditi kot misijonar. Toda znova se je uresničil pregovor, ki pravi, da Bog piše ravno z okroglimi črkami in tako se je tudi portugalski mladenič, ki je vmes postal frančiškanski brat Anton, znašel v Umbriji v Asiziju. Počasi se je vsem razkril kot izjemni pridigar. Res je, beseda lepote, izraz globoke resnice, beseda večne ljubezni se mu je rojevala iz tišine srca, ko je premišljeval in sanjal o večnostnih razdaljah. Prav na današnjo nedeljo beremo Markov evangelij, ki pravi, da je Beseda, ki prihaja iz Božjega kraljestva, se pravi iz večnosti, kot zrnato seme, ki je položeno v zemljo. Sejalec gre, potem ko ga je zasejal, mirno spat in podnevi z veselim srcem delat naprej, seme pa tiho zori naprej in potem vzklije. Tako je tudi z našo prijateljsko besedo, besedo ljubezni. Znamo jo izgovoriti in jo tudi udejanjiti, ko se rojeva iz našega molka, globoke misli in prisluškovanja ljubezni iz večnosti.
O, blaženi mir v središču Ljubljane! Bilo je konec aprila. Zjutraj, ko sem se zbudila, ni bilo slišati običajnega mestnega vrveža in hrupa. Mesto je bilo na počitnicah. Drugi dan blaženega miru sredi Ljubljane 'nas je obiskal Bog', kot rečemo v samostanskem žargonu. Umrla je ena naših sester v skupnosti. Ravno v tistem času smo bile namenjene, da se dobimo na popoldanskem klepetu ob prvem sladoledu, pa smo se namesto tega zbrale ob umrli. Odšla je, kot bi dogorela sveča, v miru je izdihnila in življenje je prestopilo v večnost. Ko sem pozno zvečer, že po vseh molitvah in potrebnih formalnostih, še ostala za nekaj trenutkov sama ob njenem truplu, me je spet prevzela skrivnost človeške osebe, skrivnostna povezanost telesa in duha. Dejstvo smrti vznemirja razum. Ko smo priče konca življenja bližnjega, se nam odpirajo vprašanja o bistvenem. V odlomku iz Janezovega evangelija, ki ga beremo na 7. velikonočno nedeljo, se Jezus tik pred lastno smrtjo obrne na svoje učence z zadnjimi besedami. Še enkrat opiše najpomembnejše, kar je želel deliti s svojim prijatelji. Govori jim o medsebojni povezanosti, ki jo ima z Bogom Očetom, o želji, da bi bili tudi učenci eno, kakor sta eno onadva (Jn 17,11). Govori jim o življenju, ki se bo razodelo prav skozi smrt, ko bo najprej videti, da je življenje Božjega Sina uničeno in je prešlo, pa bo vendar vzniknilo in se pojavilo preobraženo v neminljivosti, lepoti in moči, ker ga bo Oče obudil. V tistih večernih trenutkih sem zrla umrlo sestro na postelji in se zavedala bližine in povezanosti, ki se je ob njeni smrti popoldan čutila v naši skupnosti. Smrt kot ločitev, še posebej od najbližjih, je pogosto odeta v solze in bolečino. A v globini se pokaže tudi kot razodetje najbolj bistvenega, ljubezni. Smrt ni le ločitev, ampak je hkrati priložnost, da očisti oči srca in da videti najgloblje, ljubezen, ki je bila in kljub smrti ostaja med nami. Ob smrti ugotovimo, da je ljubezen dar. Dar je tudi veselje, ki se porodi iz obstoja medsebojne povezanosti. Prepoznati, da je Bog z ljubeznijo naklonjen meni in želi prebivati v meni ter med ljudmi, s katerimi sem povezana, je milost, je dar, ki je vlit v naša srca od Boga. Na nas je, da ga odkrivamo. V tem je resnična moč krsta, da nas usposobi za sprejemanje Božje ljubezni v naša srca in ta nas med seboj najbolj zedinja.
Francoski filozof Montaigne iz 16. stoletja v svojem eseju z naslovom O samoti razmišlja o prednostih samotarskega življenja in bralca poziva k posnemanju svojega zgleda: Montaigne se je namreč odločil svoje zadnje desetletje preživeti v svojem dvorcu, povsem stran od javnosti. Kajti trdno je bil prepričan, da mu bo samotarsko življenje prineslo resnično svobodo in notranji mir. Pri tem je Montaigne sledil stoiški misli, da se človek ne sme preveč navezati na zunanje dobrine, saj mu bodo te ob izgubi vzbudile pretirana čustva in porušile njegov duševni mir. Za ponazoritev navaja primer iz antike, ko je neki Stilpo komajda ubežal požaru, v katerem je izgubil svojo ženo, otroke in vse premoženje. Kljub temu mož na obrazu ni pokazal nobenega strahu, zato ga je takratni makedonski kralj vprašal, ali je utrpel kakšno škodo. Stilpo je odgovoril, »da ne in da hvala bogu ni izgubil nič svojega«. S tem je izrazil, da se kot pravi stoik zaveda, da nič od izgubljenega ni bilo zares v njegovi lasti – resnično naša so le tista bogastva in dobrine, ki jih nosimo v sebi, vse drugo pa je zunaj našega vpliva, zato nima smisla, da se čustveno navežemo na zunanje stvari in žalujemo ob njihovi izgubi. »Lahko imamo ženo, otroke, premoženje in vrh tega še zdravje, če nam je dano, vendar se na vse to ne smemo tolikanj navezati, da bi bila od tega odvisna naša sreča,« zapiše Montaigne. Ne zanika, da nam zunanje dobrine lahko ponujajo določeno ugodje, vendar nas ob tem svari, da ne smemo pozabiti, da v resnici niso naše bistvo. Opaža pa, da običajno delujemo ravno nasprotno: čeprav omenjene stvari niso naša last in se nas povsem nič ne tičejo, se jim še preveč posvečamo in se obremenjujemo z njimi. »Naše lastne zadeve nam niso prizadejale še dovolj skrbi, mučimo in ubijamo se še z zadevami sosedov in prijateljev,« je kritičen filozof. »Dovolj smo živeli za druge, živimo vsaj ta košček življenja, ki nam še ostane, zase. Posvetimo svoje misli in skrbi sebi in svojemu udobju,« nagovarja sebe in s tem tudi bralca. »Pretrgajmo tiste vezi, ki nas s silo priklepajo drugam in odvračajo od nas samih. Razvežimo te krepke spone, ljubimo poslej še to in ono, toda navežimo se samo nase, to se pravi pustimo si druge stvari, toda ne navezujmo in ne lepimo se nanje tolikanj, da bi se od njih ne mogli ločiti, ne da bi si pri tem posneli kožo in iztrgali nas samih.« Le tako bomo po njegovem spet dobili popoln nadzor nad sabo in občutili pravo notranjo svobodo. Ob branju nas tako Montaigne spodbuja k razmisleku o tem, kaj je zares naše. Smo tudi mi pretirano navezani na zunanji svet? Nas te vezi odvračajo od nas samih, od našega pravega bistva? In navsezadnje, smo resnično pripravljeni na izgubo teh dobrin?
Iskrenost je pomembna vrlina človeškega življenja in bivanja. Zdi pa se, da s pospeševanjem ekonomskega razvoja v smeri vse bolj odprte tržne in tekmovalne družbe vse bolj izginja oziroma da jo izrinjajo druge bolj profane dobrine. Splošna in nenehna izpostavljenost vsakovrstnim primerjavam, tekmovanju za prestiž, dobiček ali za golo preživetje nas namreč sili v konkurenčne odnose z drugimi ljudmi okrog nas, celo z našimi najbližjimi. Tako žal ljudje vse bolj gojimo do drugih ljudi preračunljiv, tržni ali kar manipulativni odnos. Posledica je naraščanje neiskrenosti in pomanjkanja sočutja. Ne zavedamo se, koliko ob tem početju izgubljamo. Ne znamo več vzdrževati odkritih medsebojnih odnosov, tudi povsem intimnih, na primer partnerskih ali starševskih odnosov. Posledica je, da se nam zdi, da nas nihče nima res rad in nas nihče resnično ne razume. Nekaj časa lahko odrivamo te vtise in občutke. Še večji problem pa je, da sčasoma nismo več iskreni niti sami s seboj, ker igre moči, vlog, mask, varanja uprizarjamo tudi sami s seboj. S tem pa izgubljamo spoštovanje pred samim seboj. Rečeno v prispodobi: »izgubljamo obraz«. Izguba obraza je metafora za izgubo dostojanstva, ugodne samopodobe in spoštovanja v očeh drugih ljudi. Ko je naše osebno dostojanstvo ogroženo, ko »izgubimo obraz«, je to velik madež na človekovi samopodobi, pa če si to priznamo ali ne, če to javnost obsoja ali ne. Kakšna je pot iz te zagate, ali bolje: brezpotja nepristnosti in neiskrenosti? Zdi se mi, da je koristen začetni korak že to, da skušamo vsaj v odnosih z bližnjimi drugega vsaj za nekaj hipov jemati tako, kot da bi bili mi sami v njegovi koži, in skušamo biti ob tem kar se da iskreni. Morda se nam bo ob tem vsaj za hip posvetilo, da jaz pravzaprav nisem zgolj jaz, temveč tudi moj bližnji, in bližnji ni zgolj »drugi«, temveč jaz sam. Osebno dostojanstvo ni nekaj, kar je shranjeno na telesu ali na obrazu, ampak nekaj, kar je navzoče v srečanju, v odnosu. In pot do samospoštovanja sta samo spoštovanje drugih in iskren odnos do drugih in do sebe.
Posvetimo se danes besedi, ki označuje ‘’ljubezen’’, za katero pisec tega zapisa verjame, da spodbuja k neposredni dejavnosti smisla človeškega življenja, podobno, kakor beseda hrana spodbuja k neposredni dejavnosti zaužitja hrane. In se vprašajmo, kaj je ljubezen, kakšne so dejavnosti Ljubezni? Poljubiti nekoga, mu reči, da ga ljubimo? Ali za nekoga ali namesto njega narediti vse mogoče in nemogoče, se zanjo ali zanj v najrazličnejših smislih žrtvovati? Kupovati darila, pisati izpovedne stihe, se zaupati in verjeti v drugega? Brezštevilne so dejavnosti, ki v naših očeh po navadi izražajo in predstavljajo ljubezen. Ob tem ni težko ugotoviti skupne točke vsem tem dejavnostim. In ta je, da vse te dejavnosti, ki jih izvajamo, kakršnekoli že so, niso neposredno usmerjeno v nas, ampak v ljubljeno osebo, v drugega. Ob minimalnem poznavanju življenja se hkrati s povedanim zastavlja vprašanje – kako dolgo ljubimo, kako dolgo trajajo naše ljubezni? Odgovor ni daleč, je zelo blizu. Naša ljubezen običajno traja tako dolgo, dokler ljubljena oseba živi in se vede na način, ki izpolnjuje naša pričakovanja, ne glede na to, kakšna so ta pričakovanja. In kaj se zgodi z ljubeznijo, ko smo razočarani, ko so naša pričakovanja povsem neizpolnjena? Ker smo v ljubljeni osebi nekaj iskali in ko nam je to prenehala dajati, smo prenehali ljubiti. Ljubezen je usahnila. S čim je torej povezana dejavnost ljubezni, kakor jo običajno poznamo oziroma izkušamo? Z našimi pričakovanji, z našo osebnostjo, z našim jazom. Je to, kar se v življenju sodobnega človeka tolikokrat pojavi in nato ugasne, zares ljubezen? Ali pa so to morda le občutki varnosti, občutki nekakšne potešenosti, zadovoljenosti, da smo dobili, kar smo želeli, nemalokrat celo zadovoljenost ekonomičnosti bivanja oziroma zadovoljevanja najrazličnejših skupnih potreb? In spet se sama po sebi ponuja skupna točka prenehanja naših ljubezni. To pa je, da nekoga ljubimo zaradi uresničitve lastnih želja, interesov in pričakovanj, in ne zaradi njega ali nje. Seveda se moramo vprašati, ali je lahko dejavnost ljubezni tudi nekaj širšega, nekaj globljega, nekaj, kar ni usmerjeno v nas, v naše ozke interese? Je lahko to nekaj, kar izraža naš temeljni smisel? Kakšna je takšna ljubezen in ali je sploh mogoča? Naj bo to naš jutranji razmislek, drage poslušalke, dragi poslušalci.
Človek je bitje dveh svetov: notranjega in zunanjega. Kot tak je vselej na presečišču dveh razsežnosti, ki pa tvorita celovito resničnost: občutenje sveta. Kako bomo občutili zunanji svet, je odvisno od našega notranjega sveta, ki pa je v veliki meri oblikovan ravno z zunanjim. Dialektika med notranjim in zunanjim svetom je temelj človekove eksistencialne dinamike. Oba svetova se medsebojno pogojujeta in dopolnjujeta. Vprašanje harmonije med človekovim notranjim in zunanjim svetom je temeljno vprašanje njegove eksistence in samouresničitve. Notranji svet je predvsem misel; zunanji svet pa prostor, kjer misel postane smisel ali nesmisel. Človek kot bit-v-svetu je edino bitje, kateremu svet »pripada« kot notranji moment njegove osmislitve. Toda osmislitev človekove eksistence kot osvetlitev njegovega položaja v svetu je mogoča zgolj, če človek v svet ne »zapade«. »Zapadlost v svet« pa se ne začne v svetu, temveč z mislijo, ki nas vodi stran od smisla. Nasprotje samo-osmislitve je zato samo-odtujitev. Kako je torej človeku, kot bitju dveh svetov, navkljub skušnjavam obeh svetov, mogoče ohraniti eksistencialno transparentnost? Po odgovor se tokrat obračam k sufijem, islamskim mistikom. Sufiji so obrambni mehanizem pred zapadlostjo v svet – tako zunanjim kot notranjim – našli v muraqabi. Muraqaba je ar. izraz za čuječnost, ki je ena od temeljnih metod sufijske duhovnosti. Ibn Qayim al-Džawziy je dejal, da se vse kar človek počne, začne z mislijo, notranjim dialogom ali s tihim nagovorom. S tehniko muraqabe se človek uči bdeti nad svojimi notranjimi stanji, zavestno spremljati lastne vzgibe in nadzorovati svoje misli. Prepoznati izvor misli je začetek sufijske modrosti. Znameniti al-Qušayri navaja štiri vrste misli: zlo prišepetavanje, zapeljevanje strasti, inspiracijo in resnični uvid. Sufijska duhovna psihologija pa na splošno razlikuje med tremi vrstami mislimi: spontanimi, vsiljujočimi se in resničnimi. Ker je človekova duševnost v nenehnem gibanju, je čuječnost metoda motrenja lastne duševnosti. Preiskovanje vesti in prečiščevanje misli pomagata človeku, da uvidi, kaj je resnično in kaj lažno, kaj bistveno in kaj zgolj navidezno. V čuječni meditaciji spoznanje postaja stanje, stanje pa spoznanje. Osredotočanje na notranji svet vodi v razjasnitev zunanjega sveta. Spoznati sebe pomeni spoznati svoj Temelj in videti stvari takšne, kakršne so. Cilj čuječnosti je zato v samo-spoznanju in samo-obvladovanju, v ozaveščanju enotne resničnosti, tj. v harmonizaciji obeh svetov.
Poslušajmo Duhovno misel, ki jo pripravil katoliški duhovnik in pisatelj dr. Karel Gržan. Razmišlja o povezanosti s svetom in Bogom.
Živimo v digitaliziranem svetu. Informacije so na dosegu roke. Še preden se nam porodi vprašanje, imamo že deset odgovorov. Stric Google vse ve! In če se prepustimo toku življenja, nas ta svet posrka in počasi začne »diktirati« svoj način razmišljanja, nam vsiljuje svoje vrednote, nas oropa notranjega miru in nam ponuja »iluzorno« resničnost. Lahko bi naredili test: na koncu dneva si vzemimo pet minut in v mislih preletimo dan. Kaj smo počeli? Kje so bile naše misli? Smo bili gospodarji časa? Koliko časa smo si vzeli zase? Če potegnemo črto – ali smo zadovoljni? Če bi imeli na razpolago še enkrat današnji dan, bi ga ponovili ali …? Verjetno vsak pri sebi opaža veliko mero raztreščenosti, razpršenosti. V glavi »imamo zakodirano«, da moramo narediti to in ono, opraviti, prebrati, odkljukati sto in eno stvar. Pa je vse to res potrebno, pomembno? Apostol Pavel je poznal življenje, poznal je človeka, zato je v pismu Efežanom lahko zapisal misel o nujnosti utrditve v notranjem človeku (Ef 3,16): »Zato ne omagujmo, nasprotno, čeprav naš zunanji človek razpada, se naš notranji dan za dnem obnavlja« (2 Kor 4,16). In te Pavlove besede so za naš čas še kako primerne, saj mnogi ljudje pogosto ostanejo notranje prazni ter se oprimejo obljub in omam, ki samo še povečujejo občutek notranje praznine. Notranja praznina je eden od velikih problemov današnjega časa. Zato smo povabljeni, da kljub »naglici življenja« okrepimo notranjost, zaznavanje srca, sposobnost videti in razumeti svet in človeka od znotraj, torej s srcem. Papež Benedikt XVI. je zapisal, da potrebujemo razum, ki ga osvetljuje srce, da se bomo naučili delovati iz resnice v brezpogojni ljubezni. In nadaljuje, da tega ne moremo uresničiti brez srečanja s samim seboj, verni pa brez domačega odnosa z Bogom, brez molitvenega življenja. Ko se človek ustavi, ko vidi, kje je, potem zahrepeni po »razločevanju«. In kaj pomeni razločevanje? Pomeni »obrisati prah s kompasa življenja«. Pomeni, da zberemo pogum in odvržemo balast, ki se je z leti nabral. Balast, ki ni samo krama v našem stanovanju, na podstrešju, v garaži – balast je lahko tudi v naši glavi, v našem srcu, na našem dnevnemu redu. In razločevanje nam lahko pomaga, da ga odvržemo, da zadihamo s polnimi pljuči, da si dovolimo biti, da si dovolimo živeti. In s tem bomo v prvi vrsti pridobili mi, čeprav bomo na neki način izgubili, izgubljali. Prav tako pa bodo to »svežino« začutili tudi naši bližnji. Začnimo danes.
Vsem skupaj želim lahkotno jutro. Verjetno vsi poznate puhaste vzglavnike, kako so mehki, topli in prijetni. A le do takrat, dokler so celi. Če ste se kot otroci z njimi pretepali, se je hitro zgodilo, da se je ves puh, ki je prispeval bistvene lastnosti, razletel po prostoru in o mehkobi ni bilo ne duha ne sluha. Ne bi vas rad zapeljeval k otroškim spominom, še posebno ne pretepaškim, a vseeno: pri otrocih občudujemo njihovo lahkotnost, radoživost, sproščenost. Bolj ko odraščamo, bolj smo okoreli, vsaj tako se nam zdi. V teh dneh pogosto vidimo, kako veter nosi listje sem ter tja. Navdušuje nas ta lahkotnost, neujetost in nehote nas to spominja na otroško sproščenost. Pri tem pozabljamo, kako malo ima list izbire, da se upre že prvemu pišu. Otrok še ne pozna, še ne zmore in niti ne razume vsega, pričakujemo pa, da bo vedno bolj trden in gotov v svojih odločitvah. Ob vsem navdušenju nad lahkotnostjo otroškega življenja bi si težko želeli, da tak ostane tudi v odraslosti. Veliki srednjeveški mistik Henrik Seuse primerja našo dušo s puhom. Pravi, da če puh ni na kaj vezan, bo lebdel v zraku in bo poletel kvišku. Če pa je preveč obtežen, se bo potopil. Puh je res lažje opazovati kot človeško dušo. Lahko pa pri človeku opazujemo posledice duševnosti. Pri tistem, ki stoji s trdnimi nogami na tleh, je to zato, ker ima nekaj, kar je vredno njegovega truda. Njegova duša ve, zakaj živi. Pri človeku, ki ga obremenjuje na tisoče stvari, je kot pri puhu, ki se zaradi svojega bremena potopi. Pri tistem, ki se zave sebe in zmore najti vsaj malo otroške sproščenosti, pa je kot puh, ki poleti proti nebu. Gotovo je treba živeti s trdnimi tlemi pod nogami. A biti samo na tleh je premalo za polno življenje. Teža nas bo vedno bolj vlekla k tlom, nas uničevala tako dolgo, da ne bomo mogli več sami stati. Če se bomo kdaj pa kdaj osvobodili, prepustili duhu, ki nas dviga, bo ta teža izpuhtela in bomo lažje sprejeli vse obveznosti, ki nam jih nalaga življenje. Ni se nam treba pretepati z vzglavniki, ni nam treba iskati puha, da bi se od njega učili, kako je treba sem ter tja najti trenutke otroške sproščenosti in se nam pogled dvigne k nebu. Dovolj je pogled v našo duševnost, v notranja hrepenenja. V tej naši notranjosti prepustimo sebe prvi igrivosti, ki se nam ponuja, pa naj bo to jutranji mrak, dopoldanska megla, ali prvi sončni žarki. Lahkotna duša se bo znala temu čuditi in se temu prepustiti. To bo dovolj, da nam bo lažje odgovorno stati sredi napornega dne.
Zagotovo nisem edini, ki me te dni nekoliko skrbi vse novo, kar bo prineslo še eno šolsko leto. Zgodi se namreč, da me ob misli nanj začnejo prešinjati spoznanja iz preteklih let. Ko pretresam stvari, ki so se zgodile, primerjam velikopotezne načrte, ki sem si jih postavil na začetku, s sadovi dela, ki so se junija nabrali med prsti. Če sem prav pošten, se ni bolj ali manj nikoli ni ujelo ničesar velikega. Samo par semen, par drobcenih stvari, ščepec gorčičnih zrn, in veliko razočaranja. Ni tako, kot sem si želel, še manj tako, kot sem načrtoval. Tako je bilo malodane konec vsakega leta. In skrbi me, da bo tako tudi letos. Zakaj bi se torej trudil? Ima to sploh kakšen smisel? »… seme pa klije in raste, da sam ne ve kako.« (Mr 4,27) Setev, kar jemljem kot svoje vzgojno delo, je pač bolj ali manj obupen opravek, preveč je odrekanja in garanja za premalo rezultatov, beri: uresničitve zastavljenih načrtov. Bolj ali manj nič ni tako, kot sem si zamislil. Mali ljudje, ki so nam zaupani, so neugnane sile novega, ki preskakujejo naše kalupe in načrte in sisteme, nočejo živeti, kakor živimo mi. To je glavni razlog nezadovoljstva pri vzgoji, glavni razlog, zaradi katerega mi starši tolikokrat potožijo, da ne vedo pri čem so zgrešili, ker so njihovi otroci povsem drugačni od tega, kar so si želeli. Toda ravno tako je prav. Naši otroci ne smejo živeti, kakor živimo mi, ne smejo nam pripeti priznanja za naše vzgojno delo, četudi bi si na večer vsi radi zadovoljno pridušali, kako zelo uspešni smo bili. Ne sejemo namreč za svoje zadovoljstvo, sejemo za žetev, od katere ne bomo imeli ničesar. Naša setev je zgolj posredovanje življenja. V svoje otroke dajemo seme, nekakšno življenjsko moč, ki še nima končne oblike. Sejemo, kar imamo, kar nam je dragoceno, to je naše delo. In to je dovolj. Mi smo delali, sejali, rasti pa ne bomo dali. Ti Edini moreš dati delu blagoslov bogati, smo peli v domači cerkvi. Tako tudi kot vzgojitelji nimamo drugega, kot da po setvi kakor utrujeni kmetje v zaupanju čakamo, da bodo naša semena zrasla v nekaj velikega. Ker bodo. Ne sicer v to, kar si sami želimo ali pričakujemo, gotovo pa v to, kar potrebuje svet, ki se še ni rodil.
Ko smo v mojem otroštvu v šoli brali Cankarjevo črtico Sveto obhajilo, smo bolj ali manj vsi še hodili k verouku in smo razumeli, zakaj je prispodoba našega velikega pisatelja tako pretresljiva. Življenje svoje matere je namreč primerjal s Kristusovo daritvijo ljubezni, kajti on sam in njegovi bratje in sestre so se hranila ne samo iz materine mize, ampak tudi iz njene darujoče se ljubezni, tiste ljubezni, ki ji je použila telo in kri. Danes je večini otrok ta globoka simbolika tuja in jim je treba spregovoriti o svetem Rešnjem telesu, da bi razumeli, kako je pisateljeva mama razkritje in navzočnost najlepše Božje ljubezni. Prav danes je praznik Svetega rešnjega telesa in krvi, ko se kristjani spominjamo, da je Kristus svojim prijateljem zapustil zakrament ljubezni. Zagotovil jim je, da kadar koli bodo v njegovem imenu sedli za mizo ter vzpostavili med seboj bratsko ljubezen, bo on sam sredi med njimi in bo navzoč v posvečenem kruhu in vinu. Tako bo postal hrana in pijača za njihovo srce in dušo. Pomenil bo zavezo zvestobe, ki jo je že sklenil starozavezni Mojzes med svojim ljudstvom in Bogom, a tokrat je v skupnost ljubezni povabljen vsak narod, vsak človek. Kdor bo jedel ta kruh, bo sposoben, podobno kot Kristus, ljubiti do konca, se pravi blagoslavljati ves svet in vse ljudi. Odkar je Kristus trpel na križu za opravljanje svetih daritev ni več potrebno ne juncev, ne ovac in ne kozličev. Potrebna je le vera, da je z ljubeznijo mogoče premagati vsako sovraštvo, zavist in zlo. In ta ljubezen se potem razliva tudi na vse stvarstvo. Tega se je zelo dobro zavedala slovenska krščanska tradicija, zato je razvila tako imenovane telove procesije. Gre namreč za to, da s svetim rešnjim telesom ali s svetim kruhom, z Božjo ljubeznijo, blagoslavljamo polja, travnike, trto in gozdove. Duhovnik zapoje: Kuge, lakote in vojske! In ljudstvo odgovori: Reši nas o Gospod! Naj pridejo mir, blaginja in sreča na vse ljudi in vse stvarstvo! Prav letošnja epidemija nas spominja na te vzklike. Tokrat si še posebej želimo, da bi izginile vse kužne bolezni. Želimo si, da ljudje po svetu ne bi bili več lačni in da bi pregnali bolezni naše dobe, kot so bolezni krvožilja, rakaste tvorbe, neukročenega sladkorja in druge. Kako vsi ljudje in vse stvarstvo potrebuje blagoslov svetega Rešnjega telesa!
Iz judovske hasidske mistike se je ohranila ta zgodba o trpljenju drugega kot o lastnem trpljenju: »Kadarkoli je neki rabin videl koga trpeti, bodisi v duši bodisi na telesu, se mu je pridružil s tolikšno silovitostjo, da je to postala njegova lastna bolečina. Ko mu je nekoč nekdo izrekel svoje začudenje nad tem, da lahko vedno tako sotrpi, je dejal: ‚Kako to misliš, sotrpim? To je vendar moja lastna bolečina, kako naj potem ne bi trpel’?« Neki drug rabin je rekel, da se mu vsi ljudje, ki se mu priporočajo, naj zanje prosi Boga, ko sam moli tiho molitev osemnajstih blagoslovov, zvrstijo v njegovih mislih. Nekdo se je začudil, kako je to mogoče, ker za to ni dovolj časa. Rabin pa je odgovoril: »Stiska slehernega človeka vreže v moje srce svojo sled. V uri molitve odprem svoje srce in rečem: ’Gospodar sveta, preberi, kar je tu napisano!’«
Kako si? je vprašanje, na katero le stežka odgovorim. Že za to, da evidentiram čustva, ki jih naplavi jutro, je potreben napor. Če se osredinim na vse, kar me še čaka do večera, postane še bolj zapleteno. Ko se naposled spomnim dnevnih novic, se zavem, da je na svetu, kjer se tudi ta hip pri belem dnevu dogajajo nočne more, neodgovorno počutiti se drugače kot razbolelo. Včasih vrnem žogico z brezizraznim »Pa ti?« ali s slovansko melanholičnim »Gre«, a v obeh takih primerih se počutim, kot bi izdala prijatelja. Največkrat zato sebi in sogovorniku zadam udarec neugodja s predolgo trajajočo tišino. Avtomatizacija vsakdanje rutine je orodje preživetja in ni, da bi se ob vsakem »Kako si?« spuščali pregloboko pod gladino. A vendar se zdi, da to rutinsko vprašanje danes zveni drugače in zato kliče po drugačnem premisleku. Zdi se, da duha časa zaznamuje nekakšna umetna zareza med osebnim in javnim. Po njej hrumi hudournik pretirane previdnosti, ki podira vsak na hitro postavljen zasilni most. Skepticizem premoščamo s formalnostjo, osamljenost pa z vzporednim življenjem na družbenih omrežjih – a oboje na način motrenja drugega skozi gost filter svojih lastnih interesov in frustracij. Če povemo s Frommom, je kdo smo zamenjal kaj smo. In kar smo v času izvotlenega potrošništva, brezštevilnih vojnih žarišč in migracijske problematike vzbuja v najboljšem primeru tesnobo. Vprašanje »Kako si?« doživljam kot poslednji trk na vrata, da se prepričamo, kdo je na drugi strani in kako je z njim. Je čuječ ali je otopel, se z vsemi štirimi drži tega sveta ali lebdi med nebom in zemljo, kot kdo, ki se ne znajde več. Kot nekakšen lakmusov papir razkrije, ali še obstaja del nas, kjer se družbene, biološke in svetovnonazorske vloge sesedejo vase in kjer se vzpostavlja polje zgolj človeškega. To določajo temeljne koordinate bivanja, ki veljajo za vse in v enaki meri. Tam smo vsi izgubljeni in vsi najdeni. Ni toliko pomembno, kako se odločimo odgovoriti, kot se mi zdi pomembno začutiti izziv, ki ga to preprosto vprašanje postavlja pred nas. V sodobnem času, ki si mora pot do primarne iskrenosti in zaupljivosti šele na novo izbojevati, zadrega predolgo trajajoče tišine morda vendarle ni najslabši odgovor.
Ko spremljamo grozljive vesti o vsakovrstnem trpljenju ljudi, tako v naši bližini kot v svetu sploh, pa naj so to posledica naravnih nezgod, tragičnih nesreč ali človeškega zla, se nam vsaj za hip zbudi sočutje do žrtev tega trpljenja. Naše sočutje se rado zoži na hipne mešanice občutkov zgroženosti, dobrih želja in morda predstav o tem, kako bi se mi sami počutili v opisanih tragičnih razmerah. Vendar nam že malo globlji razmislek pokaže, da to še ni pravo sočutje. Pravo sočutje namreč traja in se poveže v globoko naklonjenost do prizadetih in identifikacijo z njihovo bolečino. To pa vzbudi našo pripravljenost na sodelovanje in pomoč v njihovem premagovanju bolečin in težav. Tedaj sočutje prerašča naše osebno doživljanje bolečine drugega in prehaja v težnjo po pomoči in sodelovanju. Dejavna pomoč prizadetim dela naše sočutje za zares doživeto in prehaja v so-bivanje s prizadetimi. Pomoč drugemu v stiski povzroči tudi duševno razbremenitev ne samo pri prizadetih, ampak tudi pri dajalcih pomoči. Pa vendar, kako naj tako dejavno sočustvujemo v primerih, ko se nam zdi, da ne moremo pomagati. Sočutje je tedaj pogosto povezano z občutkom nemoči. Tudi tedaj lahko nekaj ukrenemo. Namreč oživimo in gojimo svojo pripravljenost na so-bivanje z ljudmi v stiski. Morda pri tem ne občutimo kake razbremenitve in olajšanja. Okrepili pa smo raven zavedanja vezi, ki nas povezujejo z drugimi ljudmi, zavedanja medčloveške povezanosti. To pa je nekaj, kar nas dela človeške, tako pred drugimi kot pred lastnimi očmi. In takšni lahko veliko več storimo za ljudi v stiski okrog nas, kot tisti, ki zgolj za nekaj časa gojijo čustva prizadetosti in naklonjenosti do ljudi v stiski. Če takšno pozitivno naravnanost k sobivanju z ljudmi v stiskah obujamo vedno znova in jo gojimo brez predsodkov do ljudi različnih ras, kultur, narodov ali prepričanj, lahko postane naša trajna in predvsem samoumevna naravnanost. Tako lahko spreminjamo kulturo bivanja v sobivanje. Imam srečo, da poznam kar nekaj meni dragih oseb, ki so razvile takšno naravnanost in so mi trajni vzor in vzorec za to, kaj danes pomeni biti človek. Vsem poslušalkam in poslušalcem želim, da storimo kak korak dalje k sobivanju med ljudmi.
Današnje obhajanje nedelje Svete Trojice nas ponovno sooča s kompleksnostjo vprašanja: Kdo je naš Bog in kakšen je? Nekako težko je razumeti in celo sprejeti, da je Bog trojstven in eden. Da so tri Božje osebe, pa je to vendar en sam Bog. Nekako se zdi, da ni logike. In se zato počutimo lahko precej nelagodno oziroma se pogosto najraje izognemo kakršnemu koli premišljevanju in razmišljanju o tem. Božja beseda, ki nas danes nagovarja pri bogoslužju, nam v Matejevem evangeliju prinaša Jezusovo naročilo učencem: »Pojdite torej in poučujte vse narode. Krščujte jih v imenu Očeta in Sin in Svetega Duha.« To pomeni, da smo s krstom potopljeni v odnos teh treh Božjih oseb. Apostol Pavel v Pismu Rimljanom namreč pravi, da smo s krstom »prejeli duha posinovljenja, v katerem kličemo: 'Aba, Oče!'« In tudi, da smo s tem postali dediči pri Bogu in sodediči s Kristusom. Stvar je v osnovi precej preprosta: ko na primer mož in žena, ki že imata svoje otroke, še posvojita enega otroka, bo nekoč ob dedovanju premoženja ta posvojenec enakopraven dedič kot vsi preostali, ki so krvni otroci. Ko torej apostol Pavel za nas pravi, da smo Božji posinovljenci in sodediči s Kristusom, nas želi spomniti na to: Bog Oče neskončno ljubi svojega Sina. Ta Sin – Jezus Kristus tako močno ljubi svojega Očeta, da je zaradi te ljubezni bil pripravljen postati človek, da bi ljudem razodel, s kako veliko ljubeznijo Bog Oče ljubi ljudi. Ko se po vstajenju od mrtvih in vnebohodu Sin vrne v bivanje k Očetu, pošlje Svetega Duha, ki je vez ljubezni in je dana vsem, ki so krščeni. Kdor torej prejme krst, bi lahko rekli, da s tem postane Božji sin oziroma hči – Božji posvojenec. Za posvojence pa smo rekli, da so enakopravni dediči. Če torej s krstom postanemo Božji posinovljenci, »posvojenci«, kaj je potem tista dediščina, ki nam pripada? Najprej je to ljubeč odnos, s katerim Bog Oče ljubi svojega Sina. Tega ljubečega odnosa je deležen vsak, ki je prejel krst. Končna dediščina, ki je bomo deležni, pa je, da bomo v tej ljubezni večno živeli. Bivali bomo v razmerju, ki tri Božje osebe z ljubeznijo povezuje tako močno, da so en sam Bog. To je tisto najgloblje hrepenenje, ki ga vsak nosi v srcu: da bi bil zares sprejet, spoštovan in ljubljen tak, kakršen sem. Da bi vedel in občutil, da sem vreden in dober zato, ker sem. Ker sem ljubljen.
Neveljaven email naslov