Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Nekoč je bil par akrobatov, ki ga je sestavljal učitelj, stari vdovec in mlajši učenec po imenu Meda. Ta akrobata sta vsak dan nastopala po ulicah in si na ta način služila za hrano in prenočišče.
Med svojimi nastopi sta akrobata izvajala tudi zahtevno točko, ko je učitelj z dolgo bambusovo palico na glavi lovil ravnotežje, medtem pa je mladi akrobat po njej splezal na sam vrh. Ko je bil mladenič na vrhu, se je začel učitelj premikati okrog in oba sta vedno znova požela navdušenje zbrane publike.
A pri tej akrobatski točki sta morala oba nastopajoča ohranjati stalen in popoln fokus in ravnotežje, da sta tako preprečila morebitne poškodbe in da sta nastop pripeljala do konca. Nekega dne pa je učitelj učencu predlagal spremembo v nastopu: »Poslušaj, Meda, jaz bi po novem gledal tebe in ti mene, da si bova tako pomagala pri ohranjanju koncentracije in ravnotežja ter preprečila nesrečo. Tako bova z nastopom gotovo zaslužila še več.«
A že izkušeni učenec je odgovoril: »Dragi učitelj, mislim da bi bilo bolje, če bi vsak od naju pazil nase. Če paziva vsak nase, bova tako pazila tudi drug na drugega. Tako bova gotovo preprečila nesrečo in zaslužila dovolj za preživetje.«
Zgodba izhaja iz tradicije zen budizma in nas vabi k razmisleku o naši čuječnosti do sebe. Običajno se nam dogaja, da precej pozornosti namenimo drugim. Tudi v smislu rumenega tiska, ki se najbolj prodaja. Pravimo, da smo radovedni, ko razpravljamo ali opravljamo o drugih. Posvečamo precej pozornosti slavnim in malo manj slavnim. Marsikdo med mladimi bi si rad celo za poklic izbral, da bi bil slavna oseba na družbenih omrežjih. Da bi bil občudovan, da bi se o njem ali njej govorilo, da bi vplival na druge.
Pomislimo na naš čas in na naše pogovore. Kako pogosto se vrtijo okrog drugih, kako govorimo o drugih, jim priznavamo zasluge ali se posvečamo valjenju krivde, vidimo predvsem napake? Znamo spregovoriti o sebi? Vsak nosi odgovornost za svoje življenje in če se svoji odgovornosti bolj posvetimo, lahko prepoznamo, koliko pozornosti in koncentracije potrebujemo, da jo izpolnimo. Lahko odkrivamo, kako šibki smo in kako malo je potrebno, da izgubimo ravnotežje. To nas lahko dela bolj razumevajoče tudi do napak in pomanjkljivosti drugih. Morda naša sodba drugih ni več tako stroga, saj se zavedamo, da s tem posredno obsojamo tudi sebe. »Pomagaj si sam, in Bog ti bo pomagal,« pravi stari pregovor. Danes imamo priložnost, da smo čuječi, najprej do sebe in tudi do potreb drugih.
3604 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Nekoč je bil par akrobatov, ki ga je sestavljal učitelj, stari vdovec in mlajši učenec po imenu Meda. Ta akrobata sta vsak dan nastopala po ulicah in si na ta način služila za hrano in prenočišče.
Med svojimi nastopi sta akrobata izvajala tudi zahtevno točko, ko je učitelj z dolgo bambusovo palico na glavi lovil ravnotežje, medtem pa je mladi akrobat po njej splezal na sam vrh. Ko je bil mladenič na vrhu, se je začel učitelj premikati okrog in oba sta vedno znova požela navdušenje zbrane publike.
A pri tej akrobatski točki sta morala oba nastopajoča ohranjati stalen in popoln fokus in ravnotežje, da sta tako preprečila morebitne poškodbe in da sta nastop pripeljala do konca. Nekega dne pa je učitelj učencu predlagal spremembo v nastopu: »Poslušaj, Meda, jaz bi po novem gledal tebe in ti mene, da si bova tako pomagala pri ohranjanju koncentracije in ravnotežja ter preprečila nesrečo. Tako bova z nastopom gotovo zaslužila še več.«
A že izkušeni učenec je odgovoril: »Dragi učitelj, mislim da bi bilo bolje, če bi vsak od naju pazil nase. Če paziva vsak nase, bova tako pazila tudi drug na drugega. Tako bova gotovo preprečila nesrečo in zaslužila dovolj za preživetje.«
Zgodba izhaja iz tradicije zen budizma in nas vabi k razmisleku o naši čuječnosti do sebe. Običajno se nam dogaja, da precej pozornosti namenimo drugim. Tudi v smislu rumenega tiska, ki se najbolj prodaja. Pravimo, da smo radovedni, ko razpravljamo ali opravljamo o drugih. Posvečamo precej pozornosti slavnim in malo manj slavnim. Marsikdo med mladimi bi si rad celo za poklic izbral, da bi bil slavna oseba na družbenih omrežjih. Da bi bil občudovan, da bi se o njem ali njej govorilo, da bi vplival na druge.
Pomislimo na naš čas in na naše pogovore. Kako pogosto se vrtijo okrog drugih, kako govorimo o drugih, jim priznavamo zasluge ali se posvečamo valjenju krivde, vidimo predvsem napake? Znamo spregovoriti o sebi? Vsak nosi odgovornost za svoje življenje in če se svoji odgovornosti bolj posvetimo, lahko prepoznamo, koliko pozornosti in koncentracije potrebujemo, da jo izpolnimo. Lahko odkrivamo, kako šibki smo in kako malo je potrebno, da izgubimo ravnotežje. To nas lahko dela bolj razumevajoče tudi do napak in pomanjkljivosti drugih. Morda naša sodba drugih ni več tako stroga, saj se zavedamo, da s tem posredno obsojamo tudi sebe. »Pomagaj si sam, in Bog ti bo pomagal,« pravi stari pregovor. Danes imamo priložnost, da smo čuječi, najprej do sebe in tudi do potreb drugih.
Večina ljudi se zaveda, da imajo besede neverjetno moč. Toda izreči pravo besedo ni dovolj. V svetopisemskih Pregovorih lahko preberemo pomemben nasvet, povezan z našimi besedami: “Zlata jabolka v srebrnih koških so besede izrečene o pravem času.” (Pregovori 25,11) Napačne besede ob napačnem času nam jemljejo pogum. Napačne besede ob pravem času, nas jezijo. Prave besede ob napačnem času nas zmedejo. Prave besede ob pravem času pa nas spodbujajo. Včasih je najboljša stvar, ki jo lahko naredimo za nekoga, ta, da molčimo. Ko smo v skušnjavi, da damo nasvet, ki ga nihče ne želi, da rečemo “saj sem ti rekel, da bo tako” ali da javno izpostavimo napako, je najbolje, da se ugriznemo v jezik. Toda ko je čas, da spregovorimo, kako lahko izrečemo pravo besedo ob pravem času? V eni od zadnjih ofenziv druge svetovne vojne je general Dwight Eisenhower med obhodom v bližini reke Ren naletel na vojaka, ki je bil videti malodušen. “Kako se počutiš, sin?” ga je vprašal. Mladenič mu je odvrnil: “General, zelo sem napet in nemiren.” “No, če pa je tako,” je rekel Eisenhover, “potem sva dober par, saj sem tudi jaz napet in nemiren. Če bova hodila skupaj, bova drug drugemu dobra družba.” Prva ključna stvar za to, da izrečemo pravo besedo ob pravem času, je ta, da smo pozorni na okoliščine. Če se lahko naučimo biti dovzetni za dogajanje okrog nas, okoliščine, v katerih je oseba s katero govorimo, smo na najboljši poti, da izrečemo pravo besedo ob pravem času. Ni pa pomembno le kaj rečemo in kdaj to naredimo: prav tako pomembno je kako nekaj rečemo. Ljudje prepoznamo razliko med praznimi besedami in besedami, ki prihajajo iz srca; besedami, ki so izrečene zgolj, ker je to prav, in besedami, ki resnično izražajo naše misli in občutke. Prave besede ob pravem času lahko naredijo veliko več kot pa le dajo dober občutek osebi, ki so ji namenjene. Takšne besede lahko imajo vpliv, ki je pozitiven in trajen. Slikar Benjamin West je kot otrok rad risal. Ko je nekega dne znova uporabil svoje barve, čopiče in ostalo opremo, je pri tem ustvaril tudi precejšen nered v sobi. Zavedal se je, da se bo njegova mama kmalu vrnila domov, zato si je obupno prizadeval, vse pospraviti in očistiti. Toda ni mu uspelo. Ko je mama vstopila v sobo, je pričakoval najhujše. Toda takrat se je zgodilo nekaj nepričakovanega. Mama je vzela v roke njegovo sliko, jo pogledala in rekla: “Kako čudovita slika tvoje sestre.” Nato ga je poljubila na lice in odšla. West pravi, da je s tem poljubom in temi besedami, postal slikar. Ne poznam okoliščin, v katerih ste odraščali. Morda ste imeli starše, ki so razumeli moč spodbude. Morda pa v vašem življenju ni bilo in ni nikogar, ki bi spregovoril pravo besedo ob pravem času. Toda ne glede na to, ali ste bili deležni takšni besed ali ne, jih lahko zdaj podarite naprej. Poiščite priložnosti, ko lahko druge spodbudite s svojimi besedami. Morda bo prav to spremenilo njihovo življenje na bolje.
Ste se tudi sami kdaj vprašali, kako je zmoglo človeštvo v preteklih desetletjih in stoletjih človeške zgodovine ustoličiti tirane? Kako ljudje niso mogli uvideti nevarnosti Hitlerja ali pa kako je ob visokih etičnih vzgojnih ciljih svojega učitelja Seneke lahko postal rimski cesar Neron eden najhujših morilcev in uničevalcev Rima. Tudi iz stare Grčije sta znana Sokratova učenca Kritias in Alkibiad, ki sta – kot pravi v svojih Spominih na Sokrata njegov učenec Ksenofont – »polisu povzročila najbolj številna zla dejanja. Kritias je namreč postal najbolj prevarantski, najbolj nasilen in najbolj morilski izmed vseh vlade trideseterice, Alkibiad pa je bil najbolj razuzdan, najbolj ošaben in najbolj nasilen izmed vseh (predstavnikov) demokracije.« Kot ugotavlja Ksenofont, sta »ta dva moža … bila po (svoji) naravi najbolj častihlepna izmed vseh Atencev, vse sta želela delati sama in postati najbolj slavna izmed vseh … Takoj, ko sta smatrala, da sta prekosila tiste, s katerimi sta se družila, sta namreč nemudoma zapustila Sokrata in se ukvarjala s političnimi zadevami, zaradi katerih sta se Sokrata tudi oprijela. … Tako Kritias kot Alkibiad sta, dokler sta se družila s Sokratom, z njegovo pomočjo zmogla obvladati (svoje) nelepe želje. Ko pa sta se od njega oddaljila, je Kritias zbežal v Tesalijo in se tam družil z ljudmi, ki so se veliko bolj posluževali nezakonitosti kakor pa pravičnosti.« Neobvladljivo častihlepje naredi torej človeka za tirana. Ker je sam suženj neukrotljive sle po moči, oblasti in slavi, hoče za zadovoljitev svojih ciljev zasužnjiti druge. Učitelji so kljub svoji etični drži in vzgledu v takem primeru nemočni, zato mora širša družba prepoznati častihlepje kot najhujšo nevarnost človeštvu in človečnosti, ne pa da je – kot danes – volja do moči in uspeha postala edino, celo glavno gonilo našega življenja.
Prečudovito pričakovanje rojstva najmilejšega in najbolj ljubljenega otroka sveta, Božjega otroka in človekovega Odrešenika. Navečer! Na tleh, na slami družina: Starša, babica, dedek in jaz – otrok, ki vpija iskrice radosti. Kadilo, sveča, molitev, križec na čelu. Badnjak – hrastova veja z okraski iz papirnatih trakcev, mahu, ki ga oče vedno skrbno prinese, domači okraski, kot je ta večer domač, naš, vseh nas, čakajočih. Hlebec, z nekvašenim okraski, križci, kitkami, vejicami. Skromna, postna, a nadvse dobrote, sladka večerja. Nepopisno veselje, hvaležnost za dar milosti – dočakati rojstvo božjega Sina, izkazati hvaležnost božji in naši Materi, občudovanje Materine ljubezni, njenega zaupanja in hvaležnosti nebeškemu Očetu za dar podarjene milosti. Zarja. Lesket belega puhka. Sij! Hristus se rodi! Vo istinu se rodi! Kristus je rojen. Res je rojen! Objem, izraz iskrene hvaležnosti Bogu, objem ljudi in Ljubezni, objem, ki naj bo objem vseh ljudi v naročju Matere Marije in ki naj bo večen v slavi sv. Trojice. Očarljiv vonj zraka, a ne od narejenih dišav. To je vonj ljubezni, vonj, ki ga ni mogoče opisati, ponazoriti, vonj božje ljubezni, ki prežema, krepi, daje voljo in ne zapušča ne siromaka ne bogatina, ne znanstvenika ne nepismenega, ne mene in ne tebe. Vse nas mazili, za dan ko bomo srečali Resnico in predani njej stopil na most, ki ima le eno smer. Naj bo ta most, vedno pred nami mesto srečanja ljudi in Ljubezni, most spoštovanja samega sebe in vseh božjih otrok, naj bo to most našega dostojanstva, globoke vere v pomoč in usmiljenje Kristusa. Na tleh, na slami, ob vonju kadila, trepetu rumene-voščene svečke ljubkosti, slavljenju Rojstva s pesmijo. Tam, na slami je ostalo iskreno otroštvo v objemu lepote skromnosti, hvaležnosti, ljubezni. Želim vam blagoslovljen in vesel božič, z željo, da radost in trpljenje, pričakovanje in upanje položite v naročje svete Matere in Božjega Sina v prepričanju, da: Lepo je živeti z Bogom.
Počasi se končujejo prazniki povezani z Božičem in Novim letom. To je priložnost, da sami sebi odgovorimo na vprašanje: »KAJ JE OSTALO OD PRAZNIKOV? SE JE KAJ SPREMENILO?« Slišali smo veliko dobrih želja. Želje za trenutek olepšajo naše življenje. Lahko bi naredili korak naprej, prerasli skrb samo za samega sebe in v sebi poglobili zavest, da ljudje drug drugemu lepšamo ali pa grenimo življenje. Smo si kdaj postavili vprašanje: »KAM JE USMERJENO MOJE ŽIVLJENJE?« Ob poslušanju in gledanju vseh tragedij, vojn ter nasilja po svetu postajamo brezbrižni. Brezbrižnost pa je uničujoča za posameznika in družbo. Preko radia, televizije, interneta lahko dobimo veliko informacij. Na žalost so te informacije vedno novice o nasilju, o vojnah, o korupciji in podobno. Vsa poročila nam skušajo predstaviti uničujočo stran življenja. Kako redko slišimo o dobrih in lepi straneh življenja. In na svetu je veliko lepih in dobrih dogodkov. Neznano naselje na Madagaskarju z imenom Befotaka je v tako imenovani »rdeči coni« zaradi nasilja, ki ga povzročajo domači tatovi živine. Tam so pred kratkim govorili o žarišču kuge na Madagaskarju. Dovolj razlogov, da bi človek stokal in se izogibal tega kraja. Pa vendar je kraj Befotaka znan med koledniki, ki po hišah zbirajo darove za pomoč pri projektih za otroke po vsem svetu. Tam se gradi nova šola. Ob vsem slabem je to svetla luč za prihodnost tega kraja in okoliških vasi. Presenečenje je veliko, ko ljudje izvedo, da so denar za to šolo zbirali otroci v Sloveniji. »Majhni otroci lahko to naredijo?« je bilo velikokrat slišati v času obiska tega pozabljenega kraja v malgaških hribih. Kaj mi iščemo v svojem življenju? Kaj nas pritegne in navdušuje? So za nas bolj zanimiva poročila o vojnah, nasilju, umorih, ali bi radi tudi sami s svojimi dejanji gradili bolj človeški svet? Vsaka generacija rabi smer v katero bo hodila. Mar ne bi lahko rekli, da smo ljudje kot trije modri na poti iskanja resnice? Vsak človek naj bi imel v svojem življenju luč, svetilnik, ki ga vodi in usmerja. Če bi radi, da postane naše življenje lepo, nekaj kar nas vsak dan znova razveseljuje, moramo iskreno pogledati okoli sebe, videti ljudi, videti svet. Ljudje s svojim zgledom in življenjem zatemnimo življenje ljudem ali pa drug drugega bogatimo, spodbujamo ter usmerjamo k dobremu. Drug drugemu postajamo luč, če nosimo luč v sebi. Usmerjajmo svoje življenje v dobro. Morda bo tudi naše življenje drugim v spodbudo in oporo.
Verjamem, da bo od moje rimske izkušnje v meni ostalo kar nekaj stvari, dobrih in slabih izkušenj, ki kot večina življenjskih spoznanj pripomorejo k dobremu. Skoraj prepričan pa sem, da bo v meni predvsem ostal občutek, ki sem ga tam dobil ob soočenju s številnimi strokovnjaki na področju Svetega pisma. Namreč občutek, da o stvari, za katero sem mislil, da jo precej obvladam, preprosto nimam pojma. To je v meni povzročilo nekoliko slabe volje; tako je pač vedno, ko kdo zadene v sredino človekovega ponosa. Bilo je nekako tako, kot bi se izgubil v svoji lastni hiši. Toda vse to je pred menoj vendarle razprostrlo nove in nove mogoče poti, ki mi odtlej ne dajo miru. Novi in novi pogledi na življenje, ki ga živim. Ko sem že počasi mislil, da se lahko udobno namestim v svoje dokaj dobro preverjene tirnice in preprosto ponavljam načela, do katerih sem se prerinil v svojem življenju, je od nekod prišla streznitev, da to ni to. Da to zame ni dovolj. Človek je nenasitno bitje, ker je v njem nekaj neskončnega. V Rimu sem se tako predvsem naučil, da je človek, ki želi biti vernik, prisiljen vse življenje ostati učenec. Iskati, preverjati, se učiti. Pri tem tudi (z)grešiti. Se truditi. Zapuščati svoje preverjene poti in se podati na tiste nove in neznane, ki se odpirajo z življenjem samim. Gospod me uči, da je tam njegov zaklad, na neki nepoznani njivi, pri nekem neznanem trgovcu z biseri, ki se je kar od nekod, nenapovedano pojavi na pragu. In da je velikokrat treba vse prodati, da bi imel ta biser, da je treba je prodati vse staro, vse preverjeno in gotovo, da bi imel ta zaklad. To pomeni, da je kristjan resda človek, ki ima svoja načela in živi po njih, pa vedno ostane dovolj ponižen pred Bogom in pred življenjem, da jih je sposoben tudi prodati, če pride mimo kaj, kar je večje od njih. Recimo nekaj, kar zahteva nov, doslej nepoznan izraz ljubezni. Nemški duhovnik Dietrich Bonhöffer bi dejal, da je kristjan tisti, ki vsak dan na novo sestavi svojih deset zapovedi. Da se torej ne drži črke kot pijanec plota, temveč da prevzame odgovornost in v danem trenutku presodi, kaj je bolj prav in se za to tudi odloči. Recite temu modrost ali fleksibilnost. Jaz temu pravim svetost.
Živimo v času, ko znamo marsikaj do potankosti analizirati, in upamo, da bomo na mnogih področjih še napredovali. Kaj vse že vemo o celicah, o kromosomih, o atomu. Pa ne samo to. Tudi o delčkih celic, kromosomov in atomov. Vedno bolj pa nam manjka pogled celote. Genij skladatelja se skriva v njegovih notah. Toda ko analiziramo njegove note, ne odkrijemo njegovega genija. Veličina pesnika je v besedah. Analiza njegovih posameznih besed ne razkrije njegovega navdiha. Bog se razodeva v stvarstvu. Toda če stvarstvo še tako natančno raziskujemo, ne bomo našli Boga. Prav tako kot ne moremo najti duše s skrbnim preiskovanjem telesa, Kmet se odloči, da bo poiskal lepoto v sončnem zahodu, toda najde samo sonce in oblake in nebo in obzorje zemlje – dokler ne spozna, da lepota ni »stvar«, ampak poseben način gledanja. Zaman bomo iskali Boga, dokler ne bomo razumeli, da Boga ne moremo videti kot »stvar«. Potrebujemo poseben način gledanja, ki je podoben tistemu pri majhnih otrocih, ki jih ne motijo izdelane doktrine in prepričanja. Za ta pogled celote gre. Izgubljamo se v najmanjših podrobnostih, pa pogosto ne znamo ob tem zaznati bistvenega sporočila. Človek za svoje življenje potrebuje pogled celote, ker mu osmišlja življenje, daje občutek doma, mu omogoča, da doživlja življenje kot skrivnost. Samo takšno življenje je vredno življenja, ker se samo v takšnem ozračju razvijajo bistvene človeške vrednote: prijateljstvo, veselje, upanje, ljubezen. Pogleda celote se ne moremo naučiti kot matematike, Ničesar ne moremo narediti s silo. Samo odpreti se moramo za vse, kar prinaša življenje in prisluhniti vsemu.
Dobro jutro. V enem smo si vsi enaki to jutro: od včeraj smo za en dan starejši. Spet smo se postarali. Kakor koli že to razumemo, eno je gotovo, da na tej poti staranja ni poti nazaj. Ob voščilu za dobro jutro ni ravno primerno govoriti o tem. Vprašanje je, kdaj sploh je primerno, kakor mi je pred kratkim zabrusil eden mojih znancev: »Ne spominjaj me na vsakem koraku, kako sem se postaral.« Če bi vprašali otroka, bi nam potožil, kako težko je, ker ga ne jemljejo resno zaradi njegove mladosti. Sami vemo, kako si želimo videti na kakšnem odgovornem mestu starejšega človeka. Mladenič ali mladenka na mestu, kjer bi pričakovali izkušnje, modrost, potrpežljivost, nam ne gre v glavo. Od nekdaj so v ljudskih modrostih starejši veljali za vir modrosti. Kult mladosti je v zadnjih desetletjih to spremenil, vprašanje je, če je to najboljše. Nedavno sem slišal pogovor neznancev, ki sta razvneto razpravljala o neodgovornem in nespametnem šefu. Zdelo se mi je, da je ta postav njun šef pred kratkim in da je mlajši od njiju. Kmalu sem ugotovil, da se motim. Eden izmed njiju je ogorčeno izjavil: »Pri njegovih letih, ko je pred upokojitvijo, bi pa pričakoval malo več treznosti in pametnega ravnanja. Saj ravna kot kakšen pubertetnik.« Danes pogosto slišimo o starih ljudeh, ki se obnašajo kot najstniki. Včasih nas k temu nagovarjajo tudi reklame, mediji. Starost se je skrila za zidove domov za starejše. Ob zgroženosti omenjenih neznancev o mladostniški nespameti nadrejenega, se lahko zgodi, da bo za temi zidovi ostala tudi modrost. Na misel mi prihaja trditev starogrškega misleca in državnika Solona. Pravi, da se res vsak dan stara, a se tega ne more nikoli dokončno naučiti. Če sem vas pozdravil z ugotovitvijo, kako smo se spet postarali in da bi to nadzorovali ni v naši moči, je nekaj vsaj navidezno nasprotnega. Solon trdi, da se je treba učiti starati. Gube, bolezni, nemoč, pozabljivost in podobno pride samo. Modrost, ki jo pripisujejo že od nekdaj starejšim, pa je treba gojiti. Predvsem takrat, ko smo nemočni in nam kaj dosti izbire ne ostane, se moramo pametno odločati. Dolge noči, tema, hladno vreme in čas, ko pogosto gledamo nazaj, tako na leto, kot na te, ki so šli po podobni poti pred nami, je pravšnji za tako šolo. Šolo staranja namreč. Pri tem ne gre za leta, bolj za to, kaj sem se naučil iz prejšnjih rodov, kaj bom ponesel s sabo v življenje iz leta, ki mineva. Naj bo nam vsem dan pol premišljenega in treznega staranja.
Predstavljajte si, da obstaja banka, ki vam vsako jutro na vaš račun nakaže štiriinosemdeset tisoč evrov. Tudi to jutro! Vsako jutro banka izbriše celoten ostanek, ki vam ga ni uspelo porabiti prejšnji dan. Kaj bi storili vi? Seveda bi vsak dan porabili vsak stotin. Naj vam nekaj zaupam – vsi uporabljamo storitve te banke. Njeno ime je ČAS. Vsako juto na naš račun dobimo šestinosemdeset tisoč štiristo sekund. Vsako noč se število odpiše, kot izgubljeno, če nam ga ne uspe dobro investirati. Ne prinaša nobenega kritja in ne pusti nikakršne prekoračitve. Vsak dan se odpre povsem nov račun za vsakega posebej. Vsako noč izgine ostanek od prejšnjega dne. Če ti ne uspe porabiti dnevnega depozita, je izguba povsem tvoja. Ni nobene možnosti vrnitve nazaj. Živeti je potrebno tukaj in zdaj, s pomočjo današnjega depozita. Od tega kako ga bomo investirali je odvisna kvaliteta našega življenja. Da bi prepoznali resnično vrednost enega leta, vprašajte študenta, ki ni uspel zdelat letnika. Da bi prepoznali resnično vrednost enega meseca, vprašajte mamo, ki je prezgodaj rodila. Da bi prepoznali resnično vrednost enega tedna, vprašajte urednika tedenske revije. Da bi prepoznali resnično vrednost ene ure, vprašajte zaljubljenca, ki čakata na zmenek. Da bi prepoznali resnično vrednost ene minute, vprašajte osebo, ki je zamudila vlak. Da bi prepoznali resnično vrednost ene sekunde, vprašajte osebo, ki se je za malo izognila avtomobilski nesreči. Čas ne čaka na nikogar. Včeraj je že preteklost, jutri je skrivnost, ostane nam le dar, ki se mu reče danes!
Z vsakim novim letom se vrača svetloba, sončna Luč. Njeno vsakoletno vračanje so stara ljudstva imenovala zimski sončni obrat, v krščanstvu se je na božični dan rodil Jezus. Božič in novo leto sta na koledarju ločena dneva, vendar sta v nekem globljem pomenu isti praznik, praznik novega prihoda in obenem vrnitve svetlobe, nebesne in nebeške Luči. Po zimskem sončnem obratu začutimo, da ni več daleč pomlad. Sonce, naša vélika Zvezda, je s svojo sijočo lučjo podobno božanstvu. Modreci, preroki in mistiki že od nekdaj povezujejo svetlobo z vesoljnim duhom. Veličastni so tisti starodavni verzi, s katerimi je faraon Ehnaton častil Sonce, navedel bom le dva, ki se v prevodu Gregorja Strniše glasita: Čeprav si daleč, so tvoji žarki na zemlji, čeprav si visoko, so tvoje stopinje dan! Platon je v znameniti prispodobi o votlini ponazoril s Soncem najvišjo idejo Dobrega, ki presega vse ideje, jih šele omogoča – tako kakor v naravi Sonce presega vsa bitja, saj omogoča življenje in s človeškim očesom tudi videnje lepote sveta. In če preskočim mnoga stoletja – prava modrost je vselej brezčasna – naj mi bo dovoljeno, da malce po svoje preoblikujem slavni izrek filozofa Friedricha Schellinga: »Narava naj bo vidni duh, duh naj bo nevidna narava« – in rečem: Svetloba je vidni duh, duh je nevidna svetloba. S to mislijo se najbrž lahko strinjajo verniki vseh religij, pa tudi drugi iskalci Najvišjega. Sonce, naša vélika Zvezda, enako podarja svetlobo vsem. Zjutraj se vedno znova razveselimo sončnih žarkov. In kadar ob misli na prihodnost občutimo tesnobo, pomislimo na Luč, ki nas je priklicala v življenje in ki naj nas vodi na vseh naših poteh. Zdaj pa, ob tem novoletnem jutru, prisluhnimo še verzom lepe in resnične eskimske Pesmi o svetlobi (v prevodu Lojzeta Krakarja, iz knjige Sredi zemlje stojim): Kadar odplovem s čolnom daleč od brega, premišljujem, kako nepomembno je moje vsakdanje življenje. Toda, ko se spomnim, da sem bil v hudi stiski, s e mi zazdijo moje majhne skrbi velike, in velika se mi zazdi bolečina, ki jo prinaša s seboj vsakodnevno pomanjkanje. Toda ali ni edina stvar, edina stvar, ki je res velika, to, da zagledaš v kolibi na koncu poti, kako se bliža veliki dan, kako se poraja dan in svet napolnjuje svetloba.
Kar ne moremo verjeti, da je leto spet naokoli, kajne? A ni bilo ravno »predvčerajšnjim« silvestrovo? Z vsakim novim letom opažam, da kvaziznanstveno dejstvo, da gre čas čedalje hitreje mimo, neizpodbitno drži. Kakorkoli, novo leto je pred vrati in spet smo se znašli v času, ko se nas skoraj polovica – 45% če smo natančni – odloča in si obljublja, da bo v novem letu to in ono spremenila. Na seznamu najpogostejših novoletnih zaobljub se na vrhu nahaja zaobljuba o izgubi teže, sledijo ji želje po večji organiziranosti; po tem, da bi v novem letu manj zapravili in več privarčevali, manj skrbeli in bolj uživali življenje; da bi prenehali kaditi, prebrali več knjig in preživeli več časa z družino. To so torej najpogostejše novoletne zaobljube. Kako pa je kaj z njihovim uresničevanjem? Statistika pravi, da velika večina ljudi zaobljub nikoli ne izpolni; to stori le 8 % ljudi, kar tretjina se jih »osuje« že v prvih štirinajstih dneh. Kaj naj torej naredimo? Predvsem svojih upov ne polagajmo v vse tisto, česar še ni in kar nam manjka! Raje se osredotočimo na vse dobro, kar že smo in kar že imamo! Danes obhajamo nedeljo sv. družine. Od predlaganih beril me je najbolj nagovorila čisto kratka misel iz 105. psalma, ki pravi: »zahvaljujte se Gospodu«! Zahvaljujte se… Zahvaljevati se… Predno zdivjamo v novo leto je prav, da se zahvalimo za tega, ki mineva. Prav je, da se spomnimo dobrot, ki smo jih v tem letu doživeli. In se zanje zahvalimo… Tudi če je bilo težko. Tudi če se zdi, da nimamo ničesar, za kar bi se bilo vredno zahvaliti. Če smo danes zjutraj lahko vstali iz postelje, če smo na toplem, če nam iz pipe teče čista, pitna voda; če imamo živo ženo, moža, otroke, starše, brate, sestre, prijatelje … če dihamo in smo živi, če smo tukaj; se imamo gotovo za kaj zahvaliti. Obenem pa je zahvaljevanje lahko naša edina novoletna zaobljuba. Odločimo se samo za eno stvar. Da bomo v prihodnje leto vgradili preprosto disciplino vsakodnevnega zahvaljevanja. Kot kristjan sem vesel, da vem, komu se zahvaljujem. Da lahko vsak dan znova rečem: »Bog, hvala za to, hvala za ono«. Poskusimo torej in se odločimo: zahvalimo se za eno; morda za tri stvari na dan. Z vsakodnevnim zahvaljevanjem se bo moj odnos v moji glavi, v moji duši, v mojem srcu začel spreminjat in skupaj z njim se bodo same od sebe – ne na silo, ampak kot naraven sad zahvaljevanja – začele spreminjat tudi moje okoliščine. Če bom tako skozi vsakodnevno disciplino zahvaljevanja spremenil svoj temeljni odnos, svojo temeljno naravnanost do sveta, s katerim se bom v tem letu srečeval, bom v tem letu naredil največ.
Lončena peč v naši dvestoletni hiši, od kar se moja, skoraj osemdesetletna mama ne more več varno povzpeti nanjo in ogreti, ostaja nezakurjena. V mrzlih dneh potrebno toploto daje drugi vir energije, zato tudi ledenih rož na šipah ni več. Tako kot ni več mojih prednikov, ki so nekdaj s peči zrli v Bogkov kot hiše pod katerim so na mah postavili skromne, papirnate jaslice ali pa samo razglednico z jasličnim motivom, ki je prispela iz daljne Severne Amerike. Mama v hiši s šestnajstimi okni živi sama. Ko se iz leta v leto v božičnem času vračam v najin topel dom, že vse pripravi za prihod Novorojenega. Nato skupaj opraviva blagoslov svetega večera: móliva, pokadiva in pokropiva prostore, tako v hiši kot gospodarska poslopja. Kako drugačen je vonj kadila v njej kot v četrtem nadstropju manjšega stanovanja nekega stanovanjskega bloka ali pa čudnega meščanskega stanovanja, kjer je navkljub ogrevanim prostorom vel čuden hlad. Najlepše spomine izmed vseh bivanj drugod imam na skromno študentsko sobico, čeprav je bila termoakumulacijska peč zaradi preobremenjenosti velikokrat hladna. Naša stara hiša – moj dom. Topel in domač. S skromnimi papirnatimi jaslicami in božičnim drevcem, okrašenim v sijoč in barvit papir zavitimi bomboni z belimi resicami. Dom, ki pripoveduje mojo zgodbo in zgodbe mojih prednikov. Zgodbe minulih stoletij, zgodbe nas, ki smo zapuščali prostorno hišo zaradi preživetja in iskali zavetje po tujih hišah. In bili tudi preganjani in izgnani. Kako prazen je lahko prazničen pogled v tujem kraju in temne razsvetljene ulice. Kako hladne stene, pobarvane s toplimi barvami. Upam, da so vaši domovi v teh dneh božične osmine pravi studenci božičnega veselja. Božična luč je močnejša od človeške revščine in uboštva, močnejša od bogatina, ki igra vlogo berača, da bi nato beraške cunje spet vrgel stran. Močnejša od bleščečih božičnih drevesc in vseh božičnih darov. In angelovo oznanilo, izrečeno betlehemskim pastirjem: »Ne bojte se! Glejte, oznanjam vam veliko veselje, ki bo za vse ljudstvo,« velja tudi za vas in za mene. Naj se vas v teh dneh duhovna Luč dotakne, kjer koli že ste: v bajno razsvetljenem mestu ali za zapečkom lesene hiše. Ob bogato obloženi mizi ali ob skromnem pogrinjku. V dolgi večerni obleki ali v platneni srajci. A duhovna Luč brez nas samih ne bo vzplamtela. Postati moramo preprosti kot so bili pastirji, ki so prenočevali na prostem. Tudi oni so se ustrašili, ko jih je obsijala Gospodova slava. Ko so angeli šli od njih v nebo, so pastirji bodrili drug drugega: »Pojdimo torej v Betlehem in poglejmo to, kar se je zgodilo in kar nam je sporočil Gospod!« Pojdite tudi vi, dragi poslušalci in cenjene poslušalke, in oznanjujte veselje, ki je za vse ljudi!
Pogosto se mi zastavlja vprašanje: Mar ni za brezdušno logiko ravnanja z živalmi, rastlinami …sokriva tudi teologija? S tem ko smo teologi odvzeli globinski/duhovni Stvarnikov pečat stvarstvu (in naredili Boga v njegovem stvariteljskem deju za površneža, kar je – ne dvomim – žalitev in herezija), ko smo vse, kar ni človek zbanalizirali le v površnost, brezdušnost, celo nesposobnost čutenja, smo legalizirali strašljive manipulacije, ki se dogajajo z živalmi, rastlinami, rekami, zemljo … »Saj nimajo duše,« je (podprto z našo teologijo) pogosto opravičevanje za nedopustno ravnanje. Tolikšno banaliziranje ustvarjenega, kot smo si ga privoščili teologi zahodne civilizacije, je bilo tuje tako predkrščanskim mislecem kot staroselcem drugih kultur. V zgodovino so se zapisale misli indijanskih poglavarja Seattla, ko odgovarja na zahtevo, naj Indijanci prodajo zemljo in odidejo v rezervate. »Kako se da kupiti ali prodati nebo in toploto zemlje?« se sprašuje in nadaljuje: »Kaj takega je nam čisto tuje. Svežina zraka in bistrina vode nista v naši lasti, kako ju boste tedaj kupili? Vsaka ped zemlje je našemu ljudstvu sveta. Vsaka lesketajoča se borova iglica, vsako zrnce peska na rečnem bregu, vsaka meglica sredi temnega gozda, vsaka majhna žuželka je sveta v mislih in življenju mojega ljudstva. /…/ Vemo, da nas beli človek ne razume. Njemu je kos zemlje enak kateremukoli drugemu kosu zemlje. Tujec je, ki pride ponoči in vzame zemlji vse, kar potrebuje. /…/ Ko si jo podvrže, gre naprej. /…/ Svoje otroke účite, kakor jih učimo mi, da je zemlja naša mati. Kar se zgodi zemlji, se zgodi tudi njenim otrokom. Zemlja ni človekova last. Človek je last zemlje. Vse je zvezano med sabo, prav kakor je družina povezana s krvjo. Človek ni stvarnik tkanine življenja, temveč le nitka v njej. Kar dela s tkanino, dela s samim seboj. Oskruniti zemljo, pomeni oskruniti njenega Stvarnika.« Tako indijanski poglavar. Ob njegovem zapisu se mi zastavlja vprašanje: ali je lahko Bog – Veliki Duh ‒ ustvaril karkoli, kar bi ne bilo zaznamovano z Njim – s Stvarnikom? Bog v svojem ustvarjanju ni površnež, kot mu to prepogosto pripisujemo teologi. Čas je, da se opravičimo živalim, milijardam trpinčenih, zlorabljenih, grozljivo pobitih … Ravnanje z njimi je utemeljeno na našem površnem pogledu – tudi (ali predvsem) v brezdušni brezsrčnosti teološke misli do njih. Seveda samo opravičilo ni dovolj. Če je mogoče, je potrebna vrnitev v stanje pred odvzemom globinske razsežnosti vsemu kar nosi pečat Stvarnika.
Dragi vsi odrasli: pozor! Danes bodite še prav posebej pazljivi na male otroke s šibo ali kuhalnico v roki, saj obstaja velika verjetnost, da boste od njih prejeli kakšen udarec po tazadnji. Danes je namreč tepežni dan in otroci imajo po starem slovenskem običaju na današnji dan pravico tepežkati. Toliko v opozorilo, če se bo slučajno nad vas spravil kak mali nadobudnež – da jih potem ne bo v zameno dobil nazaj. Ta star ljudski običaj seveda temelji na današnjem bogoslužnem prazniku svetih nedolžnih otrok. Pred tremi dnevi smo se še na polno veselili in radostili ob prazniku Jezusovega rojstva, danes pa se spominjamo prvih človeških žrtev Zanj in to najmanjših in najbolj nedolžnih. Judovski kralj Herod Veliki preprosto ni prenesel, da bi njega in njegovo dinastijo izpodrinil neki nov judovski kralj, ki naj bi se rodil v Betlehemu. Ker ni imel popolnih informacij, je preprosto dal pobiti v Betlehemu in njegovi okolici vse dečke, mlajše od dveh let. Herodov primer jasno kaže na to, da se za ohranjanje moči, položaja in udobja lahko uporabi vsa sredstva. Seveda tisti, ki ima moč in, ki je za vsako ceno pripravljen obdržati svoj položaj, pa naj bo to kakršenkoli že. Kadar je v ospredju samo moj jaz, moj ego, takrat drugi ni pomemben. Takrat je drugi človek le sredstvo, ki ga uporabim za dosego svojega cilja. In potrošniška družba nas v dobršni meri k temu precej spodbuja. Saj ni pomembno, če surovine za moj pametni telefon v rudniku izkopavajo otroci, tudi me ne zanima, če so konfekcija in športni copati, ki sem jih kupil na razprodaji narejeni z otroško delovno silo. Samo, da je meni dobro, da sem poskrbel zase – ostalo me prav malo briga. Pa naj bo to za rojene ali nerojene otroke. Na to točko egocentrizma je zašel naš zahodnjaški stil razmišljanja in načina življenja. Lahko se zgražamo na notoričnimi morilci Herodovega kova, a hkrati se težko pogledamo v ogledalo in si priznamo, da v globalnem smislu nismo kaj dosti boljši. Prav gotovo ne moremo z danes na jutri spremeniti sveta in se verjetno tudi zaradi vsega tega vsaj kdaj počutimo precej nemočni. Vsekakor pa lahko začnemo s spremembami – ne v globalnem smislu, ampak najprej pri sebi. Tako, da spoštujem vsakega človeka –tudi tistega, ki mi gre pošteno na živce ali ga žal celo sovražim; tako, da v drugem ne vidim koristi, ampak osebo, ki ima svoje temeljno človeško dostojanstvo. Predvsem pa, da spoštujem in varujem življenje od spočetja do naravne smrti. Kajti, če človek nima pravice bivanja, potem mu je odvzeta temeljna človeška pravica, ki je nad vsemi ostalimi. Kajti samo takrat, ko sem ZA življenje, ko si prizadevam po najboljših močeh spoštovati in ljubiti drugega, samo takrat svetu prinašam luč, toplino in polnost življenja. Nenazadnje je tudi v tem eden glavnih vidikov božičnega praznika, kajne?
Eden od najtežjih izzivov vere je videti v nemoči vrata v Evangelij. V času, ki omalovažuje to občutje, nas Govor na gori nagovarja na prav poseben način. Tam je posameznikova nemoč, ki je upovedana skozi podobe ubogih po duhu, lačnih, žejnih, žalostnih, preganjanih in krotkih, povzdignjena v privilegirano mesto vstopa v Božje kraljestvo. Zavest o lastni nemoči nas razpira za resnico človekovega obstoja, ki ga zaznamuje podarjenost (v rojstvo) in odvzetost (v smrt). V tem spoznanju se ukinjajo mnoge razlike med nami, poglobi pa se bližina, ki jo prikliče naša skupna usoda. Stene naše samovšečnosti padejo, da zmoremo uzreti drugega. Poljski pesnik Tadeusz Rózewicz v pesmi Videl sem Ga upesnjuje to misel skozi podobo berača, ki mimoidočega izzove in v njem vzbudi nelagodje ob slutnji presežnega. *** Videl sem Ga spal je na klopi z glavo položeno na plastično vrečko plašč na njem je bil škrlaten podoben stari krpi za čevlje na glavi je imel kapo z naušniki na rokah vijoličaste rokavice iz katerih je štrlel prst kazalec in tisti drugi (pozabil sem kako se mu reče) videl sem ga v parku med golimi drevesi privezanimi h količku pločevinko od piva in vložkom obešenim na šipkov grm oblečen v tri puloverje črnega belega in zelenega (ampak vsi so zbledeli) je spal mirno kakor otrok začutil sem v svojem srcu (nisem pomislil ampak začutil) da je to Jezusov namestnik na zemlji mogoče pa celo sam Sin Človekov hotel sem se ga dotakniti in ga vprašati ali si ti Peter? toda zgrabila me je velika zadrega in onemel sem obraz je imel pogreznjen v kosme rdeče brade hotel sem ga zbuditi in ga še enkrat vprašati kaj je resnica sklonil sem se nadenj in zavohal slabo sapo iz ustne votline pa vendar mi je nekaj pravilo da je to Sin Človekov odprl je oči in me pogledal spoznal sem da ve vse odhajal sem zmeden oddaljeval sem se bežal doma sem si umil roke
Spoštovane Slovenke, cenjeni Slovenci, drage državljanke in državljani Slovenije. Dovolite mi, da vas danes, na tako pomenljiv praznik za naš narod, pozdravim na tak način. Jubileji so pač priložnost za slavje, kar je nedvomno prav, pri pesimistih pa je vedno čas samo za kritikastrstvo. Ker je veliko kritiziranja in to “vsepovprek”, ker se marginalni in posameznih skupinic navidezni problemi povzdigujejo na vsesplošno raven, se glasovi tistih, ki vidijo dobro, ki jih druži vizija prizadevanja za skupno dobro, v javnostih sploh ne ali pa se komaj zaznajo. Sistemi družbenega obveščanja, vključno s socialnimi omrežji, tu igrajo ključno vlogo. Take oblike obveščanja in seznanjanja javnosti – izgovarjajoč se namreč na načelo uravnovešenosti poročanja in morda na svobodo medijskega poročanja – nimajo vedno dobrega namena. Še dobro, da imamo praznike. Državne in cerkvene. Ne vem sicer natančno, čemu so se naši voditelji pred leti odločili, da državnemu prazniku Dnevu samostojnosti dodajo še besedici “in enotnosti”. Zgodovinska dejstva za leto 1990 in 1991 namreč kažejo, da je bil narod sicer dokaj enoten, politiki pa ne in je nekatere izmed njih k podpori osamosvojitvenih procesov nagnil prej pragmatizem kakor pa iskreno prepričanje po potrebni demokratizaciji in samostojnosti Slovenije. Morda bolj zato, ker je v globini srca vsakega človeka želja, da bi samostojno deloval in bil povezan z drugimi v neki obliki povezane dejavnosti (enotnosti) za skupno dobro. Pa smo zopet pri duhovnem, pristno človeškem (morda lahko rečemo celo univerzalnem), s katerim je človek in človeštvo zaznamovano. Teologija pozna izvirni greh, v katerem vidi neke vrste vzrok, da se dela slabo, vendar teologija ne ostaja le pri izvirnem grehu, prepričana je namreč tudi v človekovo sposobnost delati dobro, saj je počelo vsega dobrega Bog sam. Menda morajo celo tisti, ki se v “ozadju” ali pa “ospredju” odločijo za slabo ravnanje, vsaj cilj ovrednotiti kot dober (kot dober vsaj za njih in somišljenike), da lahko izvršijo neko dejanje, ki naj bi bilo dobro, dasi to v osnovi ni. Ljudje takih drž zagovarjajo princip, da cilj opravičuje sredstva. Ta machiavelistični princip ne prinaša v svet nič dobrega. Zdrava in dobra, mirno lahko rečemo, normalna odločitev za dober cilj, recimo skupno dobro, pa pomeni omogočati tudi dobro pot… Oboje je potrebno, dober cilj in dobra pot, ki nobenega človeka ne kot posameznika ne manjšine in niti večine “ne povozi”. Če bi se vsi v naši samostojni domovini povezovali v taki enotnost, bi bilo silno modro. Ko torej praznujemo praznik Jezusovega rojstva in Dan samostojnosti in enotnosti privoščim vsem državljankam in državljanom naše edine zemeljske domovine Slovenije, Slovenkam in Slovencem, obilo blagoslova in ponosa pri delu za skupno dobro. Naj Bog blagoslovi našo domovino, državo in vse njene prebivalce.
Se še spomnite Božičev svojega otroštva? Kaj vse so vam, – nam- za te najlepše praznike v letu vedeli pričarati dragi naši, – na žalost že mnogi pokojni – starši? Enako se trudimo mi, starši danes. Vsi, ki verujemo v betlehemski čudež, ko se je v tem največjem siromaštvu rodilo Dete- Jezus, ki je postalo neizmerno dragoceno darilo za ta naš nesrečen in objokan svet. Kajti tam, v tistem hlevčku, se je rodila Ljubezen, Resnica in Pravičnost. In kot takšen želi, da bi vsi otroci tega sveta v življenje in ga živeli v miru in spoštovanju, v prijateljstvu in ljubezni. Da bi se trudili razvijati in prinašati sadove Božjega Duha ne le ob Božiču, ampak da bi si vedeli in hoteli Božič narediti vsak dan. Od srca vam želim, da bi to doživeli in udejanjali tudi potem, ko lučke na drevescih ugasnejo. Takrat ne dovolimo, da bi v ns ugasnila želja biti človek. Takšen preprost, prijazen in ljubezniv – kakršni vemo biti – ker to hočemo in želimo – v teh božičnih dneh. Ne bojmo se. Kajti v takšnem hotenju ne moremo ničesar izgubiti, ampak lahko postanemo le bogatejši. Pa ne v denarju, ampak v duhu. In takšni stopimo – skupaj s svojimi dragimi – pred jaslice Božjega Deteta, ki nas bo objelo s svojo ljubeznijo. Napolnjeni z njo pa jo potem ponesimo k vsem, ki jo potrebujejo in po njej hrepenijo – k vsem bolnim, utrujenim, osamljenim – in morda v teh dneh tudi boleče pozabljenim. Pomagajmo jim, da bodo preko nas spoznali, kako smo vsi Njegovi – ljubljeni.
Današnji dan bodo marsikje potekale še zadnje priprave na božični večer. Po stari slovenski tradiciji se družina ob mraku zbere pri jaslicah in božičnem drevescu. Blagoslovu doma in molitvi sledi praznična večerja, sveti večer pa se zaključi z obiskom polnočne maše. O prazničnem času v današnji Duhovni misli upokojeni ljubljanski nadškof Alojz Uran.
Ko sem sinoči prižgal svečo na svojem malem adventnem vencu, me je pretresla strašljiva misel. Poglej ven, poglej svet, poglej svoje srce in povej: kaj je ena sama, majhna luč za toliko teme? Ena luč ni veliko. Pravzaprav je zelo malo. Komaj kaj. Toda ena sama luč je sprememba. Razlika. Tako se prižiga luč. Tako da se človek v eni sami, majhni stvari odloči biti drugačen. Drugačen od okolice in drugačen od svojega starega sebe. Stopiti proti toku pomeni ubiti košček teme v sebi in s tem v svetu. Zveni zguljeno, pa ni. Tako močno se človek veseli tega časa prižiganja luči, ker vedno znova in vsako leto bolj hrepeni po spremembi in jo potrebuje, tople, vesele spremembe, svetle luči v svojem težkem življenju. In začne se s táko majhno lučjo. Z drobno spremembo. Z eno težko besedo. Z eno minuto truda. Z enim samim korakom v drugo smer, kot sem je vajen. Budnost in čuječnost sta tako različni od tega, s čimer si ponavadi zapolnjujemo »veseli december«. A več luči v svet in v moje življenje ne pride tako, da pozabimo na temo. Tema obstaja, resnična je in težka in kruta. In jaz sredi nje. Luč pomeni vedeti za temo, okusiti jo in jo spoznati in se sredi nje odločiti za drugačnost. Ker je tema tema in ne luč. Zato je treba za luč najprej postati pozoren. Kdor ne vidi teme, ne vidi luči. In kdor ne vidi luči, ne vidi teme. Za več luči je treba najprej več treznosti in realnosti. In ponižnosti. V tisti skrivnostni tišini sklonjene glave in ranjenega srca se pričenja advent. Prihod.
Spoštovani, ni mi všeč, da človeško trpljenje tolmačimo kot kazen za greh ali kot zdravilo, da bi se poboljšali. To povzroča preveč travm in meče slabo luč na Boga. Jezus Kristus je takšna natolcevanja zanikal. Ko so ga Judje vprašali, kdo je zgrešil, ko je bil sleporojeni ujet v strašno trpljenje, je rekel, da za to ni kriv ne on ne njegovi starši. Če bi bilo trpljenje kazen ali pa zdravilo, se Jezus Kristus ne bi boril proti zlu in trpečim ne bi pomagal, niti sam ne bi šel na križ. Takšno učenje je nekrščansko, ker Bog ni tak. Trpljenje ni samodejno nekaj dobrega in koristnega. Sveto pismo trdi, da je Boga zatajila ista svoboda, ki jo je Bog podaril človeku. Človeška svoboda, ki je cena resnične ljubezni, se je odpovedala ljubezni. Če bi bili ustvarjeni kot marionetno gledališče lutk na vrvici, bi bil Bog upravičeno glavni krivec. A ker Božja ljubezen posledično vključuje svobodo, s tem prevzema riziko za njeno zlorabo in za trpljenje. Nezaslišano je, da dovoli biti suvereni Bog odvisen od nas, nepredvidljivih. Da se absolutno svobodni Bog dovoli ujeti v naše odločitve. Kot da nas potrebuje, da bi bil lahko Bog, in bi mu bilo brez nas dolgočasno. Teolog Johannes B. Brantschen pravi, da je to čudež nad čudeži, ker je Bog sam v sebi itak večni dialog ljubezni v Sveti Trojici. Takšnega Boga, ki noče biti Bog brez nas in noče biti srečen brez nas, ni niti v domišljiji. Samo en odgovor je. Gre za tako nerazumljivo norost ljubezni, da je pohujšljiva in škandalozna. Bog raje doživlja svoj neuspeh glede vprašanja trpljenja, kot da bi se odpovedal ljubezni, izraženi v podarjeni nam svobodi. Ne prisega pri moči in čudežih, ampak vse stavi na ljubezen. Na svet je poslal svojega Sina, da nam pove, kako noro rad nas ima. Kajti ljubezen lahko prebudi le ljubezen. Na križu vpije njegova trpeča ljubezen, ki je več od sočustvovanja. Kdaj bomo to doumeli? Bog spoštuje našo svobodo, ker želi našo ljubezen. Vsemogočni Bog je povsem nemočen, ko mi ne odgovorimo nanjo. Njegova ljubezen ni vsiljiva, ampak je potrpežljiva. Bog od večnosti do večnosti čaka in trpi zaradi neodgovorjene ljubezni. Tudi pogubljeni bodo večna bolečina njegove ljubezni, ne pa kazni. Znani oxfordski profesor Clive S. Lewis je izjavil, da je Božja jeza tekočina, ki teče, ko razrežemo Božjo ljubezen, in ni v nasprotju z njo, ampak je rezultat izražanja iste. Zakaj dobri Bog dopušča trpljenje in ne posreduje? Zato, ker resno jemlje našo svobodo. Če bi odvzel trpljenje, bi nam moral odvzeti tudi svobodo in nas degradirati v marionete. Moral bi nas uničiti, a raje prosi za našo ljubezen. Ve, da bi bila ljubezen brez svobode bistroumni nesmisel, oksimóron, kot leseno železo ali okrogla kocka. Trpeči Kristus ni čudežno stopil s križa, da bi dokazal svojo božanskost, ker nas noče pokoriti s čudeži, ampak želi našo svobodno ljubezen. To mu toliko pomeni, da se raje spušča v tveganje in pristaja na zlorabo svobode, s tem pa posledično tudi na svoje trpljenje.
Zelo pogosto slišimo željo: »Pa veliko uspeha želimo!« Kaj pa je uspeh? S to mislijo sem se veliko ukvarjala že v času, ko sem delala z bolniki, ki so bili res hudo bolni in so večinoma umirali. Uspeh ni bil v tem, da jih ozdravimo, ampak da jim omogočimo, da čim lepše preživijo še mesece, tedne, dni, ki jih imajo pred seboj. Seveda, včasih se tudi zgodi, da kdo ozdravi, in tega so vsi še posebno veseli. Je pa to bolj izjema kot pravilo. Zdaj sem seveda že v pokoju, pa še vedno slišim enako željo. O uspehu pa še vedno razmišljam približno tako, kot takrat. Samo da sedaj vse to še toliko bolj doživljam na svoji koži. Kaj pomeni uspeh v moji sedanji situaciji? Morda sploh ne bi bilo slabo, če bi si človek v vsaki situaciji postavljal to vprašanje: »Kaj trenutno zame pomeni uspeh, ki se ga lahko veselim?« In človek, ki ima občutek, da je v svojem življenju uspešen, tudi veliko laže živi. Zame je uspeh to, da skušam biti po najboljših močeh kos vsem težavam, s katerimi se srečujem. Ne morem se meriti z vsemi tistimi, o katerih uspehu je govora v medijih, sem pa lahko v sebi zadovoljna. In prav to zadovoljstvo je najbolj pomembno. Tudi če sem v marsičem omejena, sem lahko zadovoljna s tem kar še zmorem in kar imam. Če znam biti zadovoljna, je to zelo velik uspeh. In če sem v sebi zadovoljna, tudi nisem pretirano sitna do vseh tistih, ki so ob meni, ki mi pomagajo. Seveda mi to uspeva včasih bolj, drugič malo manj, je pa pomembno, da se tega zavedam in si za to vedno znova prizadevam. Ko o vsem tem premišljujem, me niti malo ne zamika, da bi bila drugim nevoščljiva za drugačne uspehe. Naj se jih kar veselijo in bodo ponosni nanje. Meni pa so dragoceni moji uspehi in me navdajajo tudi z neko mero samozavesti, ki je prav tako potrebna za kvalitetno življenje.
Neveljaven email naslov