Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Nekoč je bil par akrobatov, ki ga je sestavljal učitelj, stari vdovec in mlajši učenec po imenu Meda. Ta akrobata sta vsak dan nastopala po ulicah in si na ta način služila za hrano in prenočišče.
Med svojimi nastopi sta akrobata izvajala tudi zahtevno točko, ko je učitelj z dolgo bambusovo palico na glavi lovil ravnotežje, medtem pa je mladi akrobat po njej splezal na sam vrh. Ko je bil mladenič na vrhu, se je začel učitelj premikati okrog in oba sta vedno znova požela navdušenje zbrane publike.
A pri tej akrobatski točki sta morala oba nastopajoča ohranjati stalen in popoln fokus in ravnotežje, da sta tako preprečila morebitne poškodbe in da sta nastop pripeljala do konca. Nekega dne pa je učitelj učencu predlagal spremembo v nastopu: »Poslušaj, Meda, jaz bi po novem gledal tebe in ti mene, da si bova tako pomagala pri ohranjanju koncentracije in ravnotežja ter preprečila nesrečo. Tako bova z nastopom gotovo zaslužila še več.«
A že izkušeni učenec je odgovoril: »Dragi učitelj, mislim da bi bilo bolje, če bi vsak od naju pazil nase. Če paziva vsak nase, bova tako pazila tudi drug na drugega. Tako bova gotovo preprečila nesrečo in zaslužila dovolj za preživetje.«
Zgodba izhaja iz tradicije zen budizma in nas vabi k razmisleku o naši čuječnosti do sebe. Običajno se nam dogaja, da precej pozornosti namenimo drugim. Tudi v smislu rumenega tiska, ki se najbolj prodaja. Pravimo, da smo radovedni, ko razpravljamo ali opravljamo o drugih. Posvečamo precej pozornosti slavnim in malo manj slavnim. Marsikdo med mladimi bi si rad celo za poklic izbral, da bi bil slavna oseba na družbenih omrežjih. Da bi bil občudovan, da bi se o njem ali njej govorilo, da bi vplival na druge.
Pomislimo na naš čas in na naše pogovore. Kako pogosto se vrtijo okrog drugih, kako govorimo o drugih, jim priznavamo zasluge ali se posvečamo valjenju krivde, vidimo predvsem napake? Znamo spregovoriti o sebi? Vsak nosi odgovornost za svoje življenje in če se svoji odgovornosti bolj posvetimo, lahko prepoznamo, koliko pozornosti in koncentracije potrebujemo, da jo izpolnimo. Lahko odkrivamo, kako šibki smo in kako malo je potrebno, da izgubimo ravnotežje. To nas lahko dela bolj razumevajoče tudi do napak in pomanjkljivosti drugih. Morda naša sodba drugih ni več tako stroga, saj se zavedamo, da s tem posredno obsojamo tudi sebe. »Pomagaj si sam, in Bog ti bo pomagal,« pravi stari pregovor. Danes imamo priložnost, da smo čuječi, najprej do sebe in tudi do potreb drugih.
3604 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Nekoč je bil par akrobatov, ki ga je sestavljal učitelj, stari vdovec in mlajši učenec po imenu Meda. Ta akrobata sta vsak dan nastopala po ulicah in si na ta način služila za hrano in prenočišče.
Med svojimi nastopi sta akrobata izvajala tudi zahtevno točko, ko je učitelj z dolgo bambusovo palico na glavi lovil ravnotežje, medtem pa je mladi akrobat po njej splezal na sam vrh. Ko je bil mladenič na vrhu, se je začel učitelj premikati okrog in oba sta vedno znova požela navdušenje zbrane publike.
A pri tej akrobatski točki sta morala oba nastopajoča ohranjati stalen in popoln fokus in ravnotežje, da sta tako preprečila morebitne poškodbe in da sta nastop pripeljala do konca. Nekega dne pa je učitelj učencu predlagal spremembo v nastopu: »Poslušaj, Meda, jaz bi po novem gledal tebe in ti mene, da si bova tako pomagala pri ohranjanju koncentracije in ravnotežja ter preprečila nesrečo. Tako bova z nastopom gotovo zaslužila še več.«
A že izkušeni učenec je odgovoril: »Dragi učitelj, mislim da bi bilo bolje, če bi vsak od naju pazil nase. Če paziva vsak nase, bova tako pazila tudi drug na drugega. Tako bova gotovo preprečila nesrečo in zaslužila dovolj za preživetje.«
Zgodba izhaja iz tradicije zen budizma in nas vabi k razmisleku o naši čuječnosti do sebe. Običajno se nam dogaja, da precej pozornosti namenimo drugim. Tudi v smislu rumenega tiska, ki se najbolj prodaja. Pravimo, da smo radovedni, ko razpravljamo ali opravljamo o drugih. Posvečamo precej pozornosti slavnim in malo manj slavnim. Marsikdo med mladimi bi si rad celo za poklic izbral, da bi bil slavna oseba na družbenih omrežjih. Da bi bil občudovan, da bi se o njem ali njej govorilo, da bi vplival na druge.
Pomislimo na naš čas in na naše pogovore. Kako pogosto se vrtijo okrog drugih, kako govorimo o drugih, jim priznavamo zasluge ali se posvečamo valjenju krivde, vidimo predvsem napake? Znamo spregovoriti o sebi? Vsak nosi odgovornost za svoje življenje in če se svoji odgovornosti bolj posvetimo, lahko prepoznamo, koliko pozornosti in koncentracije potrebujemo, da jo izpolnimo. Lahko odkrivamo, kako šibki smo in kako malo je potrebno, da izgubimo ravnotežje. To nas lahko dela bolj razumevajoče tudi do napak in pomanjkljivosti drugih. Morda naša sodba drugih ni več tako stroga, saj se zavedamo, da s tem posredno obsojamo tudi sebe. »Pomagaj si sam, in Bog ti bo pomagal,« pravi stari pregovor. Danes imamo priložnost, da smo čuječi, najprej do sebe in tudi do potreb drugih.
Darila in darovi, ki jih prejemamo v teh prazničnih dneh, so znamenje dobrote in naklonjenosti ljudi, ki nas imajo radi. Lepo je prejeti nekaj, kar si morda že dlje časa želimo, bodisi majhno pozornost ali pa kaj praktičnega, kar nam bo koristilo pri delu ali v prostem času. Vse to je dobro. Toda vsaka stvar se slej ko prej obrabi, vsako darilo s časom obledi. So pa tudi darovi, ki nas lahko zaznamujejo za vse življenje. Toda ti presegajo naše zmožnosti, ker so nam dani od nekod drugod. Nismo jih povzročili sami, ampak smo jih prejeli kot del skrivnostnega načrta v našem življenju. Mene je na primer zaznamoval nekajletni študij v tujini, ki ga nikoli v življenju nisem načrtoval. Zgodil se je nepričakovano, prišel je kot dar z neba. Prav tako me je zaznamoval pouk profesorja slovenščine v gimnaziji, ki mi je posredoval ljubezen do jezika in književnosti. Tudi to dojemam kot dar. Posebno me je zaznamovala smrt moje matere. Ne boste verjeli, a tudi to vidim kot dar. Kajti prav prek tega na videz tragičnega dogodka se je naša družina zbližala in danes se z očetom in s sestro razumem bolje, kot kdaj koli prej. Zdaj smo res prava družina. Tudi smrt je lahko dar, če jo človek gleda z nekimi drugimi očmi. Tako nas oblikujejo dogodki, ki se nam zgodijo v življenju, in ljudje, ki jih srečamo oziroma s katerimi živimo. Vse to je lépo in dobro. Vendar tudi ti darovi ne morejo v polnosti potešiti našega najglobljega hrepenenja. Naše srce vedno hrepeni po nečem več. Tega sem se zavedel pred kratkim, ko Jezus Samarijanki – ne da bi jo kdaj prej videl – pove, da je imela pet mož, in da ta, ki ga ima zdaj, ni njen mož. Jezus je ne obsoja, samo pokaže na hrepenenje na dnu človeškega srca, ki ga ne more potešiti noben človek ali stvar, temveč samo živi Bog. Ali ni prav v tem glavno sporočilo božiča? Samo živi Bog, ki se je učlovečil v osebi Jezusa Kristusa, lahko poteši naše najgloblje želje in hrepenenja. Naša edina naloga je, da mu odpremo srce in Njega, ki je dar vseh darov, sprejmemo z odprtimi rokami.
Dandanes smo z vseh strani okupirani s takšnimi in drugačnimi oglasi, ki nam ponujajo različne produkte s sporočilom, da nas bo njihov nakup osrečil. Utapljamo se v obilici materialnih stvari, ob tem pa pozabljamo, da se resnični temelj za srečo in dobro življenje skriva v nas samih. O tem nas lahko s svojim zgledom pouči filozof Diogen iz 5. stoletja pr. Kr., ki je odklanjal materialne dobrine in se zadovoljil s preprostim življenjem. Ker je moral zaradi nekega prekrška zapustiti rodno Sinopo, se je preselil v Atene, kjer je živel izredno skromno: po neki anekdoti naj bi mu izhod iz zagate nakazala miš, ki je tekala okrog, ne da bi si iskala prenočišče ali hrano – Diogen je odslej po njenem zgledu spal kar na svojem plašču in s seboj nosil bisago z živežem – »in prav vsak kraj mu je služil kot obednica, kot počivališče, kot prostor za razgovor.« Kasneje si je za svoje prebivališče izbral sod in se zadovoljil z življenjem pod milim nebom. Težnja k preprostosti je izpostavljena tudi v anekdoti z njegovim edinim sužnjem Manesom – ko mu je ta nekoč pobegnil, so mu meščani prigovarjali, naj ga poišče, a se jim je Diogen samo posmehnil in rekel: »Smešno – da bi Manes mogel živeti brez Diogena, Diogen pa ne brez Manesa!« Prav tako je nekoč naletel na dečka, ki je vodo iz reke zajemal kar z rokami. Ko je to videl, naj bi Diogen proč zabrisal svojo skodelico in presenečen izjavil, da ga je ta deček prekosil v skromnosti. Poleg tega si je Diogen prizadeval za urjenje tako telesa kot duha, saj je po njegovem mnenju telesna vadba vodila k vrlim dejanjem. Telo in duh naj bi bila povezana med sabo, zato je eno urjenje brez drugega nepopolno. Prav v nerazumevanju te povezave pa naj bi tičal razlog za nesrečo: ljudje naj bi namreč preveč časa porabili za nekoristne napore telesa, namesto da bi poskrbeli za potrebe duše. Teh ni mogoče zadovoljiti z lagodnim življenjem, ravno nasprotno: Diogen je verjel, da je prav zaničevanje ugodja »samo po sebi največje ugodje«, kajti ljudje, ki so se navadili na preprosto življenje, »z užitkom prezirajo udobje.« Ko se je predenj ustopil sam Aleksander Veliki in mu ponudil, da mu bo ustregel v vsaki želji, mu je tako Diogen odvrnil, naj se mu samo malce odmakne, saj mu je zakrival sonce. S tem mu je pokazal, da mu status, bogastvo in materialne dobrine ne pomenijo nič, saj pravih dragocenosti ni mogoče kupiti. Aleksander naj bi bil ob tej priložnosti tako presunjen, da je izjavil, da bi »želel biti Diogen, če ne bi bil Aleksander.«
Rudyard Kipling je pisal poezijo in knjige, med katerimi je morda najbolj znana “Knjiga o džungli”. Za svojo literarno ustvarjalnost je leta 1907 prejel Nobelovo nagrado za literaturo in pri 42 letih postal njen najmlajši prejemnik. Kiplingu njegova dela niso prinesel le slave, ampak tudi denar. Nekoč je k njemu pristopil novinar in mu rekel: “Gospod Kipling, prebral sem, da je nekdo izračunal, da je glede na denar, ki ste ga zaslužili s svojim pisanjem, vsaka vaša beseda vredna približno sto dolarjev.” Nato je segel v žep, iz njega potegnil bankovec za sto dolarjev, ga dal Kiplingu in rekel: “Tukaj je bankovec za sto dolarjev. Zdaj pa mi, prosim, povejte eno od vaših sto dolarjev vrednih besed.” Kipling je vzel denar, ga spravil v žep ter rekel: “Hvala!” Beseda “hvala” je vsekakor vredna sto dolarjev. Čeprav je precej kratka, je njena moč izredno velika. Izraža sporočilo, ki ga lahko doseže le redko katera druga beseda. Smo v tistem obdobju leta, ko večina, ozirajoč se na leto, ki se izteka, vsaj za hip pomisli na to, za kar so lahko hvaležni. Čeprav je lepo ob koncu leta “šteti svoje blagoslove”, pa lahko ima izražanje hvaležnosti skozi vse leto izjemne prednosti. Številne raziskave, opravljene na področju hvaležnosti, govorijo o njenih prednostih. Poglejmo si le nekatere od njih. Zahvaliti se ni le olikano, ampak vam lahko pomaga tudi pri vzpostavljanju novih odnosov. Če se zahvalite neznancu, ki vam pridrži vrata, ali sodelavcu, ki vam je pomagal pri določenem projektu, vas prepoznavanje prispevka drugih naredi bolj odprte za oblikovanje novega ali nadaljevanje že obstoječega odnosa. Hvaležnost tudi izboljšuje telesno zdravje. Hvaležni ljudje občutijo manj bolečin in se počutijo bolj zdrave kot drugi ljudje. Ljudje, ki izražajo hvaležnost, tudi bolj skrbijo za svoje zdravje, kar seveda prispeva k bolj kakovostnemu življenju in daljši življenjski dobi. Pozitiven vpliv hvaležnosti je viden tudi na področju psihičnega zdravja, saj zmanjšuje negativna čustva, kot sta zavist in nezadovoljstvo, ter povečuje občutke sreče in zadovoljstva. Hvaležni ljudje tudi pokažejo več sočutja in empatije do drugih, so manj agresivni in nimajo želje po maščevanju. Imate težave s spanjem? Raziskave kažejo, da samo nekaj minut premišljevanja o stvareh, za katere ste hvaležni, preden zaspite, lahko znatno izboljša kakovost vašega spanca in tudi njegovo dolžino. Hvaležnost izboljšuje samospoštovanje in povečuje trdoživost. Hvaležnost ne le zmanjšuje negativne učinke stresa, ampak igra pomembno vlogo pri premagovanju življenjskih travm. Zavest, da smo tudi v najtežjih okoliščinah lahko za kaj hvaležni, je pomemben dejavnik pri krepitvi trdoživosti. Vsi imamo sposobnost in priložnost negovati hvaležnost. Vzemite si nekaj minut in se osredotočite na to, kar imate, namesto da bi se pritoževali nad vsem tistim, česar nimate, pa mislite, da bi morali imeti ali da si to zaslužite. Razvijanje miselnosti hvaležnosti je eden od najboljših načinov, da postanete bolj zadovoljna in srečna oseba. Zato upoštevajte nasvet apostola Pavla, zapisan v prvem pismu Tesaloničanom: “Hvaležni bodite v vsem: kajti to je volja Božja v Kristusu Jezusu za vas.” (CHR)
Danes je pravi dan, spoštovane in spoštovani, da postavimo temo na pravo mesto. Naj bo jutro še tako mračno, še tako zaspano, vam želim, da ta tema ne bi nikoli izginila. V zadnjih letih je težko najti pravo temo. Adventni čas smo iz drobnih svečk na venčku spremenili v bohotne razsvetljave, ki nam vzamejo priložnost, da bi se malo bolj pomudili v skrivnostnosti teme. Spomnim se Afrike; res, prav tja je treba, da užiješ pravo temo. Sem ter tja je kdo prišel z baterijo, drugače pa noč in zvezde nad tabo. V tej neopazni temi se zdiš sam sebi izgubljen pod neskončnostjo zvezdnatega neba. Slišiš vsak glas, vonjaš sapo, vidiš nič. Dojemaš in ne veš kaj, si poln vtisov in doživljaš meje svojega vedenja. Celo na vse nevarnosti, ki jih skriva noč, pozabiš. Pri nas je na vsakem koraku tudi še tako temne noči svetlo. Nimaš se kam skriti, nič ni več skrivnostno. Če že je, je to zaradi tega, da bi nam potem to bolje prodali. Včasih so ljudje advent doživljali kot čas teme, v kateri so prižigali drobne lučke. Ni šlo le za golo pripravo na božič. Ljudje so temo jemali resno. Ne s strahom, ampak z globokim sporočilom, ki ga vsi doživljamo vsak dan, a se ga tako težko oprimemo. Mraz in tema sta človeku že od nekdaj sporočala, da se ne sme ustaviti. Če se ustavi, potem je po njem. In to je naloga, ki jo mora vsak sam izpolniti, ne moreš se zanašati na druge. V temi si sam in le glasovi, ki jih moraš prepoznati, ti lahko pomagajo najti pot, da se ogreješ v zimskem mrazu. Ne le zunaj, tudi v objemu toplega doma je advent čas spopadanja s temo in mrazom. A kaj ti pomaga, če je zunaj svetlo in toplo v tebi pa vlada noč in mraz. Za tako notranjo zimo je pravi advent nujen, če hočem naprej. Zato so razna ljudstva zimo izkoristila tudi za iskanje te notranje luči. Kristjani so kmalu razumeli, da Bog ne pride le enkrat. Prevzeli so stare običaje in Kristusa primerjali z lučjo. Kot če se znajdemo izgubljeni sredi teme, daleč od vsake luči, tako smo pogosto v iskanju resnice. Dvom, negotovost, nejasnost so stalnice naše notranjosti. Iskanje resnice je naša življenjska popotnica. Filozofinja in svetnica Edith Stein je zapisala, da je Bog resnica in kdor išče resnico, išče Boga, naj mu bo to jasno ali ne. Le resnica, ki nam seže do srca, nas lahko v polnosti razsvetli. To je naš Bog, naj ga imenujemo tako ali drugače. Zato vam želim, da bi si v tej kričeči razsvetljavi adventa privoščili temo. V njej začutili svojo majhnost in moč, ki nas poganja, da iščemo luč resnice.
Dragi poslušalci in cenjene poslušalke, čeprav se današnje jutro šele sramežljivo prebuja – vsaj za nekatere – vas tokrat povabim, da zaplešete skupaj z menoj. Na radijskih valovih lahko skupaj prisluhnemo prijetni melodiji in že se bomo vrteli po plesnem parketu. Že res, da v vrsti plesov, ki potekajo v zaključenem zaporedju premikov, navadno ob določeni glasbi, najdemo tudi mrtvaški ples: srednjeveški motiv z okostnjaki in predstavniki različnih stanov, ki ponazarja neizbežnost smrti. Zato je prav, da se kdaj pa kdaj spomnimo tudi na ta zadnji plesni korak. A pustimo misel na minljivost za kdaj drugič. Danes je na programu življenjski ples. Moje plesno védenje je bolj skopo, vsaj tja od maturantskega plesa, ki sem ga morala odplesati brez očeta pa do nekaj tednov nazaj, o plesu kot umetnosti ali razvedrilu nisem razmišljala. K razmišljanju, da se po plesnem odru vrtim tudi jaz, me je spodbudilo srečanje s starejšo gospo, ki je bila del skupine s katero sem preživela prijeten dan. Gospa mi je zaupala, da je tisto jutro vstala že ob peti uri, pojedla prvo protibolečinsko tableto, kateri je čez dan dodala še štiri. In vse to zaradi plesa. Da je vzela s seboj palici ter da čaka na operacijo levega kolka, medtem ko ji desni dobro služi. Urejena in prijetna gospa se mi je nato nekam izgubila med množico njenih sovrstnikov, vse do trenutka, ko je druženje preraslo v drugi del dneva, ki ga je spremljala glasba. Naenkrat na plesišču zagledam omenjeno gospo, tokrat brez palic, kako pleše angleški valček. Za glasbeno manj izobražene naj tu še dodam, da je to počasen ples v tričetrtinskem taktu. Kako me je prevzela eleganca in navdušenje skoraj petinosemdesetletne gospe. Pohvalila sem njen ples in izrazila svoje občudovanje. Res me je prevzela, in tako sem začela razmišljati o svojih plesnih korakih kot umetnosti življenja. O življenjskih taktih in ritmih, ki narekujejo mojo plesno držo. In prav zadovoljna sem, ko sem v vrsti plesov našla tudi plese, ki jih človek lahko pleše sam. Plesni oder življenja slehernemu izmed nas narekuje gibe in premike. Nekateri po njem plešemo z majhnimi, spet drugi napredujejo z velikimi koraki. Nekateri z lažnimi, za povrh vsega pa se imajo še za vrhunske plesalce. V plesu mojih današnjih misli pa so se znašli tudi plesalci z maskami. Tem, če se le da, najraje odklonim povabilo na ples. Dragi poslušalci in cenjene poslušalke, vzemite tudi vi kdaj boben v svoje roke in zaigrajte nanj ter zaplešite in narekujte tempo, ki ga zmorete. Vsak vaš gib pa naj v vaši duši ustvari zadovoljstvo. Tako kot moji gospe.
Zdi se, da je v naši naravi, da svoje življenje nekako osmislimo. To je nekaj, kar nas navdihuje, usmerja in vrednoti naše življenje, nam vliva pogum, daje voljo in energijo. Lahko je nekaj kar posega v najgloblje kotičke naše Biti, lahko pa je nekaj usmerjenega povsem navzven, k naravi ali k drugim ljudem. Pri tem so skozi vso zgodovino in seveda še vedno imajo pomembno vlogo tudi religije. Skozi njihov nastanek je bilo vzpostavljenih veliko obredov, dogem, pravil in zapovedi. Če jim je človek sledil, so ga dokaj varno pripeljala k razumevanju in doumetju bistva, ki so ga učili: podajanje odgovorov na vprašanja življenja in smrti, vprašanja kdo človek je, od kod prihaja ali kam gre in kako naj živi, da bo dosegel obljubljeno. Sledenje etiki in morali pa je prispevalo tudi k harmoničnemu in strpnemu življenju v ožjih ali širših skupnostih. Kako pa je z duhovnim osmišljanjem življenja danes? Zdi se, kakor da je sodobni človek pri iskanju ali potrjevanju notranjega smisla razočaran in nezadovoljen z uveljavljenimi religijami. Novodobna duhovnost ponuja raznovrstna učenja o smislu in to brez togih dogem, po načelu učenja ‘’malo tu in malo tam’’ in v duhu, da je vsaka pot, prava pot. Morda to drži, a se pri tem pozablja, da smo ljudje različni in to, kar je pomagalo meni, lahko nekoga drugega pelje, naj mi bo oproščeno uporabiti ljudski izraz, ‘’okoli riti v žep’’ ali mu celo škodi, kar se tudi pogosto dogaja. Starodavno sporočilo o tem pripoveduje takole: žejen človek je obiskal modreca in ga vprašal, kako naj pride do izvira vode. Modrec ga je odpeljal na neko mesto in mu zagotovil, da bo prišel do vode, če bo kopal 8 metrov globoko. Po dveh metrih kopanja je človek naletel na trdo skalo in zato nadaljeval s kopanjem na drugem mestu. Še nekajkrat je naletel na oviro ter pričel kopati na mehkejši podlagi. Ko je izračunal, da je izkopal 8 metrov, vode pa še vedno ni bilo, je odšel k modrecu, opisal svoje kopanje in se pritožil, da kljub izkopanim osmim metrom vode še vedno ni. Moral bi kopati na enem mestu in kljub morebitnim težavam vztrajati, je bil odgovor modreca… Videti je, da način duhovnega iskanja smisla po načelu ‘’malo tu in malo tam’’ ter “vsaka pot je prava pot”, v človeku ustvarja še več zmede in nezadovoljstva, to pa je prav tisto, kar ga je pripeljalo na pot duhovnega iskanja. Kaj pa o tem meniš ti, draga poslušalka, poslušalec?
Nenadomestljivo vlogo v celostnem razvoju (oblikovanju/izobraževanju) človeštva imajo tako imenovani »sveti ljudje«. To so osebe s posebnimi potrebami, katerih poslanstvo je srčenje človeške družbe, zato je njihova vključenost v vse pore družbenega dogajanja nujno potrebna. Žal jih ekonomizem/hrematizem v njihovem poslanstvu podcenjuje in zato zavestno odstranjuje iz družbeno aktivnega življenja. V sitemu, v katerem je človek vreden predvsem kot vir pridobitništva, so »sveti ljudje« nekoristno odvečni in celo (kot buditelji srčnosti) moteči s svojo prisotnostjo. Naš čas potrebuje kapital, ki se ne šteje le v novcih; naš čas potrebuje kapital človečnosti, ki ga krepi tudi prisotnost »svetih ljudi«. Njihovo odrivanje na obrobje življenja – izključevanje je dehumanizacija družbe. Tudi zato ker v hrematističnem konceptu vrednost »svetih ljudi« ni ovrednotena, njihovim najbližjim niso dane možnosti – potrebna podpora, da bi bili lažje aktivno vključeni v bivanjsko okolje. Nikoli ne bom pozabil najlepšega, najsrčnejšega objema, ki sem mu smel biti priča v svojem življenju. To ni bil objem dveh zaljubljencev, to je bil objem mamice in njenega trinajst let starega sina, ki mu je stroka določila razumsko inteligenco dveletnega otroka. Ko sem vstopil v njihovo družino, so ga pravkar pripeljali iz posebnega zavoda v Dornavi. In sem videl, kako so dečka, tudi telesno zelo krhkega – slepega z nemočni udi …, položili mamici v naročje. V hipu jo je zaznal in se tako zelo odrešeno nasmehnil. Potem je s krhkimi ročicami mamico objel in se kot blažen utopil v njeno sočutje. Bil je doma! Od takrat dalje razmišljam o tem otroku, ki je genij sočutne ‒ in ne samo sočutne zaznavnosti. Nobena ‘pametna’ stroka nima pravice meriti inteligence le po racionalnosti in v imenu »pametnosti« nespametno odstranjevati »svete ljudi« iz družbene srenje. Če nas že ocenjuje, potem mora biti v spoštljivosti globoko sklonjena k posamezniku in ga ovrednotiti v njegovi posebni izvirnosti s katero bogati družbo. Nobena stopnja izobrazbe ne more nadomestiti srčnosti, ki jo lahko prav »sveti ljudje« vnašajo v čas in prostor bivanja. Ob enem pa so kazalnik, da se človekova vrednost ne meri le po tako imenovani ekonomski (dejansko hrematistični) učinkovitosti; človek je vrednost sam po sebi in »sveti ljudje« so dodana vrednost družbe in zato za vsako skupnost nenadomestljivi. Njihova »čudnost« je prebujevalna za čudovito srčnost in čudežnost horizontov človečnosti, ki bi jih brez njihove prisotnosti ne uvideli, doživeli in se vanje vživeli.
Vsem trem monoteističnim religijam je med drugim skupno prepričanje, da se je Bog posredoval človeštvu. To Božje samoposredovanje se je zgodilo v obliki razodetja, ki so ga prejeli preroki teh religij. Na ta način je presežna božja Beseda vstopila v človeško govorico. V aktu razodetja je večni Logos postal dostopen človeku – namreč: skozi jezik. Svetim Knjigam se zato pripisuje Božji izvor. Bog spregovori v človekovi govorici; govorici razumni človeku. Toda ali je takšna govorica nujno tudi estetska? Tu se bom omejil na Sveto besedilo religije, ki jo najbolje poznam – islama. Koranski jezik muslimanom ne velja le za najlepšo Arabščino, temveč za najbolj estetsko in vzvišeno obliko jezika sploh. Islamsko izročilo pravi: »Bog je lep in ljubi lepoto«. Lepota velja v Islamu za enega od Božjih atributov. Prizadevanje za lepim, bodisi v čutnem smislu (lepota človekovih del) ali nadčutnem smislu (lepota človekovega značaja), pa je sestavni del islamske religije. Tako se tudi sama resničnost koranskega oznanila dejansko razkrije šele preko lepote recitacije, ki ima v islamski tradiciji status posebne umetnosti. V dejanju recitacije Bog postane čutno zaznaven. Obliko koranskega jezika ni mogoče ločiti od njegove vsebine: kakor da bi sama vsebina bila pogojena z obliko. Edinstveno zaporednje besed in njihov zven, poudarki, presledki, »govor v veličastnih ritmih« in melodičnost – vse to se v koranski arabščini stopnjujejo skoraj do magičnega učinka. Med mnogimi muslimani zato še danes prevladuje prepričanje, da Korana ni mogoče ustrezno prevesti. Kakorkoli že, nedvomno drži naslednje: Estetika je konstitutivni del Koranskega oznanila in njegovega »nadnaravnega karakterja«. To pomeni, da je vsebinsko-teološka dimenzija je v Koranu neločljiva od estetsko-jezikovne. V tem smislu je dejansko mogoče govoriti o »estetskem dokazu Boga«. Ali kakor pravi nemška arabistka Angelika Neuwirth: »Preobrazbena moč Korana leži v njegovem jezikovnem čudežu«. Koran kot razodetje torej ni preprosta danost, temveč estetsko doživetje Božjega, ki empirični svet »spreminja« v poduhovljeni svet. Mar ni potemtakem ozaveščanje in kultiviranje estetske dimenzije razodetja lahko ključ do revitalizacije same duhovnosti?
Opazovaje vrvež na cesti, na postajah, v avlah, predavalnicah, ustanovah, cerkvah, se hitro utrne vprašanje, kaj ti ljudje ta čas mislijo, kaj jih vznemirja in kaj osrečuje. Vsak zase svoj svet, čuden, svetal in lep, kot meni Pavček. Marsikaj se pa zdaj dá zvedeti kar mimo grede. Mnogi hiteči bogve kam ali pa čakajoči bogve kaj, pridno komunicirajo s svetom, prilepljeni na mobifon. Na kratki razdalji ulice zvem marsikaj. Eden se zahvaljuje za včerajšnje srečanje, drug naroča, da je treba iti po otroka v vrtec. Naslednji, da nima smisla, ampak mu je zelo žal. Najstnik kliče: čau, čau. Urejen gospod pravi: oprosti, sem na cesti. Nekdo za mano vzklikne: ja,pozdravljena! In se refleksno obrnem, misleč da se kdo veseli mene. Radostni glas me hiteč prehiti in se ne zmeni zame. A kolikor daleč mi seže oko, je videti še vedno priključen na svet. Kako nas tehnični pripomočki zbližujejo! Kako neizprosno hitro nam tudi navržejo slabo novico ali pa žaljivo opazko. Svet in vesolje nosimo v žepu. Tudi izpostavljeni, da kdo sledi našim korakom. Brez zavijte levo, zavijte desno, preračunavam, preprosto nas iskalec najde na točki, kjer smo. Pa če bi bili še tako mladi, se svet vrti toliko hitreje od nas, da se moramo že spominjati starih časov. Otrok zelo mladih staršev doživlja za le-te že povsem nov pouk z učnimi gradivi vred. Smešno, ampak stokrat smešno, da nekoč dijak na klopi ni smel imeti kakega pripomočka, niti slovarja ne. Še po Svetem pismu pri verouku ni bilo dovoljeno brskati. Nobenih obrazcev pri matematiki na klopi. V glavi, samo v glavi. Zdaj se dvigne revolucija, če učitelj zahteva znanje Prešernove pesmi na pamet. Bognedaj še Gregorčičeve! Plagiatni navedki pa postajajo v diplomskih nalogah skoraj stalnica. Kaj pa vsakdanjik, še odmislimo vse spremembe, ki jih prinaša čas? Kaj pa človek kot bitje iz tvari in duhá? Po Shakespearovo iz takih smo snovi kot sanje. Po Jenkovo: in življenje naše, ki tak hitro teče, al’ so same sanje? Boj? Bitka za preživetje? Človek človeku volk? Se je v svoji notrini v tisočletjih sploh kaj spremenil? Toliko, kolikor se je hotel. Če bi merili, je vrsta slabega daljša; če bi tehtali, je dobro močnejše.
V svetopisemski Četrti Mojzesovi knjigi, imenovana tudi Numeri, lahko zasledimo zgodbo o vidcu Bileamu in oslici, ki se mu na poti upre in ne želi več nadaljevati poti. Oslica namreč pred seboj vidi angela, ki pa ga njen lastnik nikakor ne opazi. Bileam se zelo razjezi in prične ubogo žival tepsti. Zgodba se nadaljuje precej neverjetno: »Tedaj je Gospod odprl oslici usta in je rekla Bileamu: »Kaj sem ti storila, da si me že trikrat pretepel?« Bileam je rekel oslici: »Ker se norčuješ iz mene. Če bi imel pri roki meč, bi te pri priči ubil.« Pripoved o Bileamovi oslici je ena najbolj komičnih in simpatičnih v Svetem pismu. Videc Bileam je pretkan mož, ki ga precej zanima dober zaslužek. Na vsak način bi rad prišel do Izraelcev, ki prihajajo iz puščave, in jih preklel, saj mu je to naročil lokalni kralj in mu za to obljubil precej bogato nagrado. Na vse načine poskuša priti v bližino Izraelcev, a se mu oslica, na kateri jezdi, upre. Končno Bog celo omogoči oslici, da spregovori. Bileam spozna svojo zmoto in proti vsem pričakovanjem blagoslovi novo ljudstvo, namesto, da bi ga preklel. Zgodba nam sporoča, da Bog govori velikokrat in na veliko načinov. Nihče si ne more domišljati, kot kralj v zgodbi, da ga lahko utiša ali pa si po drugi strani lastiti izključne pravice, da sliši njegovo besedo. Ljudje me še vedno pogosto sprašujejo o mojem klicu v duhovniški poklic, kot temu pravimo. Vedno znova pojasnim, da ta ‘klic’, ni prišel v obliki zamolklega glasu ostarelega gospoda od nekje zgoraj, ki bi klical: »Robi, Robi, hodi za menoj!« Verjamem, da se je moja pot oblikovala preko številnih ljudi, mnogih molitev, pogovorov in dogodkov, ki so me usmerjali, da sem danes duhovnik. Zgodba o Bileamu in njegovi oslici nas lahko vse uči, da se da slišati Boga šepetati tudi v oslicah, ki rigajo. Naša naloga je le, da dobro napnemo ušesa za vse glasove, naj bodo še tako nenavadni in nepričakovani. Drugačna pričakovanja ali celo pohlep pa lahko, kot se je zgodilo Bileamu, takšne glasove, ki nam pomagajao odkrivati naše lastno poslanstvo, zaduši. Zato prisluhnimo glasovom in znamenjem, ob katerih lahko spoznavamo ali smo na pravi poti ali pa je morda čas, da v križišču skrenemo drugam.
Vse več lučk krasi naša mesta, izložbe, trgovine, gostilne, poslovne objekte in seveda naše domove. Prenekateri trgovci so jih začeli prižigati že takoj po prazniku vseh svetih, tako da smo v počasnem uvajanju v božično vzdušje praktično že nekje od začetka novembra. Da ne govorimo o nakupovalni mrzlici: kakšno darilo kupiti svojim najbližjim in najdražjim za praznike? Kaj dobrega kupiti in pripraviti za praznično pojedino? Kako in s kom dejansko preživeti božične praznike? Z na koncertu z Lepo Breno ali z Magnificom? Če ni druge možnosti bo verjetno tudi to lahko dobro polnilo za praznike, med katerimi lahko bivanjska praznina, odtujenost in osamljenost privrejo na plano z vso silo. Da se to seveda ne bi zgodilo, poskrbimo tako, da se zamotimo in zapolnimo s tem in onim – od daril in prehrane pa vse do takšne ali drugačne zabave. Pa ne, da bi bilo kaj narobe z zabavo, uživanjem v dobri hrani in uživanju v praznično romantični razsvetljavi mestnih ulic. Vse to je lahko dobro in lepo. Seveda, če je spremljevalni, ne pa bistveni in osrednji del praznikov. Kajti še tako izborna hrana, dobro pripravljena zabava in nežno utripanje lučk ne morejo izpolniti bistva praznika, predvsem pa ne morejo izpolniti bistvenega hrepenenja v človeku. To hrepenenje lahko navidezno zapolnijo, preglasijo ali celo povozijo, vsekakor pa ga ne morejo izpolniti. Toda, o kakšnem človeškem hrepenenju govorimo? Božja beseda današnje druge adventne nedelje iz knjige preroka Izaija odpira pravo to, ko pravi: »Pripravite pot Gospodu, zravnajte v pustinji cesto našemu Bogu! Vsaka dolina naj se dvigne in vsak hrib in grič naj se poniža.« Bistvo božiča je namreč v tem, da obhajamo praznik Jezusovega rojstva, da se veselimo tega, da naš Bog ni neki vzvišeni Bog, ki bi mu bilo kaj malo mar za nas, ampak nasprotno – da mu je do nas, da smo mu pomembni in je zato tudi pripravljen vstopiti v zemeljsko in človeško sfero, z namenom, da nam pove, da smo mu pomembni in da nas ima rad. Te besede lahko sicer zvenijo puhlo, prazno, osladno ali pravljično, dejansko pa govorijo o temeljni bivanjski resnici. Nihče, noben še tako dober človek mi namreč ne more izpolniti najglobljih hrepenenj po pripadnosti, sprejetosti in ljubljenosti. Če si priznamo ali ne, dejstvo je, da po tem vsi hrepenimo. Adventni čas pa je namenjen temu, da prav ta hrepenenja, pa tudi svoje stiske, preizkušnje, osamljenost in trpljenje pripravim kot tisto pot, po kateri bo lahko ta božič prišel k meni Bog. Res moram strah pred osamljenostjo in praznino preglasiti zabavljaško votlo predpraznično veseljačenje, ali si bom upal vzeti čas zase in za tišino, in si tako prisluhnil svojim hrepenenjem? Bom v strahu bežal pred sabo v zabavo in omamo, ali bom zmogel odpreti svoje srce Bogu, resnični luči, ki razsvetljuje temine mojega srca?
Spoštovani, brez Boga smo kozmične sirote, oblečene v črnino, kajti človek se edini sprašuje, zakaj trpljenje, in ga je strah neobstoja. Kot slepi slučaj smo manj kot roj mušic. Krč strahu ne bo popustil, tudi če bi kak znanstvenik izumil čudežno zdravilo proti trpljenju. Prebral sem zgodbo o astronavtu, ki se je znašel na ostanku planeta, izgubljenega v vesolju. S sabo je imel dve steklenički; eno s strupom in eno z napojem nesmrtnosti. Prepričan je bil, da je pomotoma spil strup, a je na svojo grozo odkril, da je posrkal napitek, ki daje večno življenje. Gorje! To je pomenilo, da je preklet na neskončno bivanje v nesmislu, čeprav brez vsakega trpljenja. Trpljenje trivialne praznosti je opisal Samuel Beckett v delu Čakajoč Godota. Napisal je tudi igro, v kateri se zastor odpre, da lahko v tišini gledamo na oder, poln smeti, nakar se zastor spet zapre. In to je vse. O življenju ničevosti je pisal tudi Herbert George Wells (1866-1946) v noveli The Time Machine. Upal je, da se obrabljeno življenje ne more končati tako klavrno, a je spoznal, da se lahko. Kajti če ni Boga, ni nikakršne moralne obveznosti. Potem je vseeno, ali kdo živi kot Hitler ali kot mati Terezija iz Kalkute. Dostojevski je zapisal: »Če ni Boga, je vse dovoljeno.« Pretresen sem nad grozoto vivisekcije, ki jo je izvajal Josef Mengele, doktor smrti, ko je v nacističnem taborišču rezal telesa živih v raziskovalne namene; tudi komaj rojenih dojenčkov. Preživeli judovski rabin, ki je videl polno posodo človeških oči, ki niso ustrezale arijski modri barvi, je sredi molitve rekel, da ga ne čudi, da človeštvo še nikoli ni doživelo takega pekla, kajti tam je človek, ne pa Bog, odpravil vseh deset Božjih zapovedi, zato je bilo vse dovoljeno. Ali je za takšno grozo kriv Bog ljubezni ali pa lahko zlo vštevamo celo v korist Boga? Auschwitz je dokaz, da obstaja razlika med dobrim in zlom. Kajti če Bog ne obstaja, od kod popolni standard za dobro, ki je osnova za obsodbo zla? Auschwitz predstavlja, kako drugačen bi bil naš svet, če ne bi v podarjeni mu svobodi Bogu obrnil hrbta. Bistroumni Clive S. Lewis se sprašuje, zakaj sploh kdaj koli pade ljudem na pamet, da obstoj sveta pripisujejo dobremu Stvarniku, če pravijo, da je njegov svet tako slab in hudoben? In kako to, da kljub zlu, večina genijev vseh časov veruje v obstoj Boga, ne pa v cenejšo teorijo evolucije? Razen če so vsi nori ali pa ima elitni ateizem kak boljši odgovor. Viktor Frankl je povedal, da se ni ubil zato, ker je našel celo v taborišču smrti smisel. Dostojevski se je bal le tega, da ne bo vreden svojega trpljenja. Lev Tolstoj, ki se je boril s skušnjavo samomora, pa se je raje s trpljenjem spoprijel, česar se je naučil od trpečih kmetov, ki so verovali v Boga.
Ko sem bila pred mnogimi leti na nekem seminarju za spremljanje hudo bolnih in umirajočih, so mi podarili jerihonsko rožo. Na videz je to neugledna kepa, podobna kepi suhega sena, v resnici pa skriva v sebi neizmerno življenjsko moč. Najdemo jo v Afriki, je izredno neobčutljiva za vročino in sušo. V suhem okolju se loči od tal in kot suha kepa lahko prepotuje na stotine kilometrov, gnana od vetra. Če na tem potovanju pride do oaze in do vode, že v nekaj urah ozeleni. V suhem stanju, kot na videz mrtva, lahko preživi desetletja. V tej roži iz Jerihe vidim zelo lepo simboliko. Vzemimo čudovito vrtnico , ki jo odrežemo in najkasneje po nekaj dneh ovene. Tu pa imamo suho kepo, ki ne zbuja prav nobene pozornosti, vendar nosi v sebi neuničljivo življenje. Samo da pride v stik z vodo, pa spet oživi. To simboliko prenašam na ljudi, ki jih srečujem. Poznam takšne, kot je vrtnica. Čudovita je, pa je kmalu konec te lepote. Poznam pa tudi ljudi, ki so kot roža iz Jerihe. V prvem trenutku bi človek rekel, da so tako nepomembni, da jih niti ne opaziš. V sebi pa skrivajo neverjetno življenjsko moč. Kljubujejo vsem viharjem, vročini in mrazu – prenašajo takšne ali drugačne stiske, da skoraj ne moreš verjeti, da človek lahko toliko prenese. Pa se spet postavijo na noge. Premišljujem, v čem je skrivnost te rože in skrivnost teh ljudi. Potrebujejo vodo. Ne veliko, tudi ne pogosto. Pa vendar brez vode ne bi bilo življenja. Vodo, ki jo dobijo, znajo izkoristiti do zadnje kapljice. Zame so to ljudje, ki znajo seči na sam izvir Žive vode in od te Žive vode živeti tudi takrat, ko vse drugo zamre.
Veliki rimski govornik in politik Cicero je v svojih Paradoksih stoikov poskušal dokazati, kako je lahko dobro samo to, kar je krepostno oziroma častno. Trdil je, da dobrine ne morejo biti nekaj dobrega. Kot dokaz za svojo trditev je navajal reakcijo starogrškega filozofa Bianta iz 6. stoletja pr. n. št., ko je sovražnik zavzel njegovo rodno mesto Priena. Po pričevanju Cicera naj bi namreč Biantovi someščani, ki so bežali iz mesta, poskušali rešiti čimveč svojega premoženja. S seboj so nosili mnoge stvari in začudeno gledali modreca, ki ni ob slovesu od doma vzel niti ene same materialne dobrine. Ko so ga vprašali, kje ima svoje dragocenosti, naj bi odgovoril, da vse, kar je vredno, nosi s seboj. Tako naj bi nastal kasneje znameniti latinski stavek: »Omnia mea mecum porto.« S svojo držo je Biant tako svojim meščanom kot vsem prihodnjim rodovom sporočal, da imetje ni vrednota. Bistveno je, da vsak trenutek negujemo in ohranjamo največjo in tako rekoč edino dobrino, ki jo imamo – to je svojo dušo, njeno modrost in njeno etično držo. Pomembna nista niti obleka niti denar, temveč vsak človek vsak trenutek po svetu nosi zgolj in samo tako veliko bogastvo, kolikor je vreden on sam – kakršne so njegove misli, kakršne so njegove besede in nikakor nazadnje, kakršna so njegova dejanja. Podobno v Matejevem evangeliju (6, 19-21) pravi Jezus: »Ne nabirajte si zakladov na zemlji, kjer uničujeta molj in rja in kjer tatovi vlamljajo in kradejo; nabirajte pa si zaklade v nebesih, kjer jih ne uničujeta ne molj ne rja in kjer tatovi ne vlamljajo in ne kradejo. Kjer je namreč tvoj zaklad, tam bo tudi tvoje srce.«
Tudi letos prihaja sv. Miklavž in prinaša darila. A ne samo otrokom, temveč tudi odraslim. Marsikaj nam bo prinesel. Vprašanje je samo, ali bomo te darove znali videti in sprejeti. V teh adventnih dneh se lahko zavemo, da smo bili že marsikdaj v življenju obdarjeni. Pa ne samo s to ali ono stvarjo, temveč da je vse naše življenje en sam velik dar. Kaj sem naredil za to, da sem ta trenutek živ in zdrav? Imam za to morda kakšne zasluge? Prav nobene. Čisti dar je, da sem ta trenutek tukaj, kjer sem. Lahko me tudi ne bi bilo. Ali pa kaj sem storil, da sem srečal svojega sozakonca, življenjskega sopotnika ali zaupnega prijatelja? Spet lahko rečem, da nič. Kajti to, da sem ga srečal, ni bilo v moji moči. Srečanja nisem povzročil sam s svojimi močmi in prizadevanji, ampak mi je bilo podarjeno. Kot čisti, nezaslužen in zastonjski dar. Ali si lahko štejem kakšno zaslugo za to, da sem našel svoje mesto pod soncem, službo, kjer bolj ali manj z veseljem opravljam svoje delo? Res je, da sem poslal kar nekaj prijav za različna delovna mesta, a na končni potek dogodkov vendarle nisem mogel vplivati, in pristal sem tam, kjer je zame najbolje. Če se zamislim, se ne bom mogel načuditi, kako čudovito se je vse skupaj odvilo. Spet se zavem nedoumljive presežnosti daru. In končno vprašanje po daru vseh darov. Bliža se božič in advent je priprava na ta velik praznik. Toda kaj pravzaprav praznujemo? Bog se je učlovečil in postal človek, da bi nas odrešil in nam dal svoje življenje, ki se tudi s smrtjo ne bo končalo. Ali sem kaj naredil za to, da se je to zgodilo? Ali imam za to, da sem v Kristusu deležen sinovskega življenja, ki več ne mine, kakšno zaslugo? Že samo vprašanje zveni predrzno, a je zastavljeno zato, da se zavem brezdanje presežnosti daru, ki nam je dan v učlovečenem Božjem Sinu. Nobene zasluge za to nimam, in je nikoli ne bom imel. Bog sam je tako sklenil v svoji nezaslišani svobodi in ljubezni. Obdaril me je s Seboj in s svojim Božjim življenjem. Zato so besede, ki jih Jezus pove Samarijanki, namenjene vsem nam: »Če bi poznala Božji dar in če bi vedela, kdo je, ki ti pravi: ›Daj mi piti‹, bi ga ti prosila in dal bi ti žive vode« (Jn 4,10).
Seneka, znameniti rimski filozof iz 1. stol. pr. Kr., je v uvodu v svoj spis z naslovom O srečnem življenju razmišljal o tem, komu naj pri tem vprašanju sledimo. Kajti čeprav si vsak človek želi živeti srečno, doseganje tega cilja ni lahko in preprosto – »ravno nasprotno,« zapiše Seneka, »to je tako zelo težavno, da človek, ki zgreši pot, zaide toliko dlje od cilja, kolikor bolj goreče se poganja k temu.« Da bi dosegli svoj cilj, si ga moramo najprej jasno določiti, saj nam bo najbolj škodilo, če bomo blodili povsod naokrog brez vodnika in slepo sledili »hrupu in razglašenemu kričanju ljudi, ki nas vabijo v različne smeri.« Brez trdnega življenjskega vodila bomo namreč povsem zgubljeno zdaj sledili enemu človeku, zdaj drugemu, pri tem pa se pravzaprav samo čedalje bolj oddaljevali od prave poti. Kljub vsem našim prizadevanjem bomo dosegli le to, da bomo, »kot bi trenil, zapravili svoje življenje med blodnjami.« Seneka je namreč trdno prepričan, da nas pri najtehtnejših življenjskih vprašanjih, najhuje zapelje prav »najbolj utrta pot, tista, po kateri hodi največ ljudi.« Večja množica zanj ni nikakršno merilo za pravilnost nekega nauka, kvečjemu nasprotno: pozicija, ki jo zagovarja večina, se mu prav zaradi tega zdi najbolj zmotna, zato nas opozarja, naj »ne sledimo čredi pred seboj kakor ovce, ki ne gredo tja, kamor bi bilo treba priti, temveč tja, kamor se pač gre.« Seneka verjame, da nas »nobena stvar ne zapleta v hujše zlo kakor to, da se ravnamo po govoricah, in menimo, da je najboljše to, kar je sprejeto z velikim soglasjem.« Ker torej ne živimo, kot od nas zahteva razum, pač pa le posnemamo zglede drugih, ki jih je seveda mnogo, je po Senekovem mnenju neizbežno, da postanemo kopica »ljudi, ki drvijo drug čez drugega,« pri tem pa se medsebojno pogubljamo. Kakor v veliki množici ob padcu za sabo potegnemo še koga, tako tudi v življenju »nihče ne blodi le v svojo lastno škodo, temveč je vzrok in pospeševalec tuje blodnje.« Seveda se Seneka zaveda, da je veliko lažje prepustiti odločitev drugemu, vendar nas opozarja, da nas lahko slepo zaupanje oziroma »napaka, ki prehaja iz rok v roke, vrtinči in nas peha strmoglavo v prepad.« Da bi torej lahko v svojem življenju ravnali kar najboljše, bi se morali prenehati opirati na mnenje večine, prevzeti odgovornost v svoje roke in o takih vprašanjih razsojati sami.
Vas je morda, spoštovane poslušalke, poslušalci, presenetila jutranja tema obogatena z gosto meglo? Kljub temu, vam želim prijetno jutro, ki ga tudi dolgotrajna jutranja megla ne bo uspela pregnati. Vsem, ki jim ne bo treba ven v ta zaspan in razvlečen dan, ko komaj čakamo sončnih žarkov bledega poznojesenskega sonca, je morda vseeno. A grem stavit, da nas vse prevzame veselo razpoloženje, ko skozi meglo posije prvi, naj bo še tako droben žarek svetlobe. V življenju je podobno. Zdi se nam, da se vlečejo težave, napori, dolžnosti kakor jutranja megla. Kdo bi si želel vztrajati v tem razpoloženju!? Vsak bi se rad znebil vseh teh premlevanj in notranje tesnobe. Kdaj bo že enkrat tega konec, bom zmogel, zakaj ravno jaz in podobno neprestano premlevamo. Tišči nas kot jutranja tema. Prav to je tisto, kar po drugi strani prinese dnevu slast. Brez napora, brez težav, bi bilo naše življenje prazno. S čem se hvalimo, če ne s tem, kaj vse smo premagali, kaj vse prenesli. Prevzamejo nas pričevanja ljudi, ki so premagali napore, bolezni, razvade; vložili v to ogromno napora in so pred nami polni veselja in zadovoljstva. Srečati človeka, ki je preživel nesrečo, bil dolgo časa privezan na posteljo in ostal invalid, je težko. Ne veš, kaj bi mu rekel, kako bi se do njega obnašal. Pokazati, kako ti je hudo za njegovo trpljenje, razumeti njegovo preizkušnjo, je prav, a hkrati ga nočeš še bolj potreti in mu vzeti volje do življenja. Če se zgodi, da nas tak nesrečnik preseneti in sam začne pogovor, kjer izpostavi, kako je bilo ob nesreči težko, a je sedaj hvaležen, da je vsaj živ, dobesedno razelektri ozračje in pogovor steče veliko bolj sproščeno. Napori, trpljenje in naše občutje ob tem, ko bi najraje vsemu pobegnili, govori, da tako stanje nemoči ni za nas. Kakor bi si v temačnem jutru želeli sonca, svetlobe, tako se v takih trenutkih želimo znebiti bremen, ki nas težijo. Oddahnemo se, ko vidimo človeka, ki je zmogel iz svoje teme trpljenja narediti nekaj svetlega, dobrega. Prav ta prva že skoraj zimska jutra so trenutek, ki nas vedno znova vabijo, da v sebi obudimo hrepenenje po svetlobi. Saj ni pomembno, kako to storimo. Advent je ena izmed poti. Svoje hrepenenje lahko ponazorimo z adventnim koledarjem, adventnim venčkom, tako ali drugačno zunanjo obliko; pomembno je le, da verjamem v luč, ki prihaja včasih prej včasih pozneje. Želim nam vsem s soncem napolnjen dan z obilico pričakovanj in hrepenenja.
Pravijo, da večina bolezni današnjega časa izvira iz tega, kar imamo preveč. Preveč hrane, preveč dela oz. zaposlenosti, preveč skrbi, preveč hrupa. Preveč preveč preveč. A kjer je nečesa preveč, je vedno nečesa premalo. Česa? Ko ima naše telo nečesa preveč, vedno odreagira. Bruha. Boli. Ima vročino. Pove, da mu nečesa zmanjkuje in da je nečesa preveč. A ponavadi je to takrat, ko si tega ne moremo privoščiti. Naslednji dan je nekaj pomembnega. Prisilimo ga, da zdrži. Dokler ne tako močno zbolimo, da smo prisiljeni vse izpustiti iz rok. Tako odreagira tudi naše življenje, ko se začne vse sesuvati, ko vse začne razpadati. Nečesa je preveč, nečesa je premalo. Česa? Advent je klic v puščavo. V tišino, v mir, v premišljevanje, v pričakovanje. Da bi spet kaj slišali. Toda naredili smo si strašno krivico. Iz adventa smo si naredili čas, v katerem imamo – in si celo želimo – imeti preveč. Preveč svetlobe, preveč hrupa, preveč hrane, preveč daril, preveč skrbi in … premalo časa. Premalo časa. Druga luč, ki nam sveti v adventu, je skromnost. Skromnost ni revščina ali pomanjkanje. Skromnost je imeti dovolj namesto preveč, da ostane v mojem življenju prostor za tisto, česar je premalo. Prostor za pogovor, za druženje, za molitev, za igro, za drobne radosti, pozornosti, ki jih ne moremo videti, če nismo skromni. Prostor za mir. Prostor za človeka in Boga. Pustimo si nekaj odstraniti. Vsaj malo. V nas je toliko stvari preveč: dogodkov, srečanj, občutkov, besed, bolečin, krivd … tako da se počasi niti sami ne razumemo več. Se ne spoznamo. In to je vir večine težav in sporov, ki se zbudijo za praznike. Pustimo si več tišine, več praznine. Napolnimo jo s tistim, česar imamo premalo. Bolje bomo živeli. In bolje bodo živeli tisti okoli nas. Kjer je namreč česa »preveč«, je vedno poleg tudi sebičnost. Tam, kjer je česa »preveč«, je vedno premalo človeka.
Opazovala sem najmlajšega člana naše družine, ko se je učil hoditi. Padel je najmanj stokrat, a ni odnehal! Vstajal je, lovil vse okrog sebe, spravljal v obup svoje starše in stare starše – a vztrajnost se mu je splačala! Po napornih padcih, po glasnem joku in neštetih udarcih je namreč res shodil! V življenju je veliko stvari, ki jih moramo neprestano ponavljati. To niso samo koraki, ali dihanje, to so tudi druge stvari, ki zahtevajo od nas kar precej napora. Vendar, ko uspemo, vidimo kako se ponavljanje izplača, kako je dragoceno. Pri molitvi in pri maši vedno znova ponavljamo iste obrazce in iste besede. Mnogi pravijo, da ne molijo in ne hodijo v cerkev, ker je to ponavljanje dolgočasno in jih ne zanima. A vendar prav vsa verstva in vsi molitveni načini temeljijo na ponavljanju. Kajti to ne pomeni samo dolgočasno govorjenje ali blebetanje, ponavljanje molitev je dosti več. Ponavljanje je to, kar beseda sama pomeni – nekaj, kar je bilo staro, narediti za novo, sveže, zanimivo! PO – NOVITI ali ponoviti – narediti spet novo! Ponavljati besede iz Svetega pisma pomeni vstopiti v neskončno dolgo reko vseh, ki so že pred nami molili in ponavljali te iste svete besede. Izgovarjamo besede, ki imajo težo, saj v njih verujejo mnogi in mnoge, kot so verjeli tisoči skozi tek časa. S ponavljanjem besede postanejo naše, obnovimo jih, v njih spet zatrepeta življenje in so popolnoma novo odkritje za tistega, ki jim prisluhne. Narava ima svoj ciklus, ki se nenehno ponavlja. Za vsako zimo pride pomlad, za pomladjo poletje in jesen. Za dežjem pride sonce, za soncem dež. Tudi človeško telo temelji svoje življenje na ponavljanju. Ponavljamo dihanje od trenutka, ko smo z glasnim krikom prišli na svet in vse do konca življenja, ko prestanemo dihati. Tudi naša duhovna bit rabi ponavljanje – nekaj, kar je tako globoko stopilo v našo duhovnost, da je postalo naše dihanje, naša cirkulacija, naša vsakdanja hrana. Duhovnost je nevidna stvarnost. Ne moremo je otipati, slišati ali videti. Duhovnost je nekaj v nas, nekaj kar vemo da je, kot zrak, ki ga ne vidimo, a se njegovega obstoja zavedamo šele, ko ga nimamo. Da bi naša duša in naš notranji človek živel, da bi se lahko dotaknil roba nevidnega sveta, ki je večji od nas, je potrebna molitev. Preprosta molitev, ki se ponavlja in v duhovnem področju plete most do prisotnosti Onega, ki nas je ustvaril, v katerem živimo, gibljemo se in smo. Kot smo danes ponovno vstali in ponovno odprli oči, tako ponovno odprimo srce in ponovimo molitve svojega otroštvo Kot takrat, tudi danes lahko ogrejejo naše srce in vlijejo upanje, da bo danes blagoslovljen dan.
1.decembra 1956 je Rosa Parks sedla na avtobusni sedež, namenjen belopoltim potnikom, in s tihim vztrajanjem na napačnem kraju sprožila nesluteno družbeno spremembo. Rosa je bila dostojanstvena, molčeča gospa, ki na protestih ni skandirala proti rasnim krivicam, in te notranje drže ni spremenila niti potem, ko je postala ikona gibanja za državljanske pravice v ZDA. Danes je obveljalo prepričanje, da se stvari lahko spremenijo le po poti glasnega in pogosto nasilnega ravnanja, a tudi med nami so primeri tihega upora. Proti čemu se borijo tihi uporniki našega časa in čemú tako, da ostajajo neopaženi? Podobe medijev, politični govor in statistike o duševnih stiskah slikajo podobo časa, ki ga določajo napuh in grobost na eni strani ter strah in tesnoba na drugi. V takih okoliščinah zato ni nenavadno, da tihi upor pomeni preprosto umik, izstop iz arene socialnih konfrontacij in odrekanje privilegiju moči, ki se porodi iz identitete, dodeljene od najširše skupnosti. Umik je danes označen za dejanje slabičev, ki se bojijo konfliktov, naivnežev, ki sanjajo o družbi brez bojev, preračunljivcev, ki kujejo dobiček brez tveganj. A vendar takšno držo poganja še nekaj manj očitnega in bolj daljnosežnega. V času, ki osebno uresničitev enači z družbenim statusom in materialnim blagostanjem, umik pomeni rokavico v obraz. Tihi uporniki zapuščajo prizorišče iz zavestne ali nezavedne nuje uresničiti svojo tiho, subjektivno resnico. Resnico, ki ne trpi kompromisarstva, ker bi jo spodkopal v kali. Namesto tega se vračajo k svoji notranji harmoniji, ki za svoj obstoj potrebuje duhovno hrano v obliki tišine, kontemplacije in pravih besed. Vejo, da sta ljubezen do sebe in ljubezen do bližnjega vezni posodi, ki omogočata druga drugo; tudi zato se odločijo za izstop iz igre ustrahovanj, v kateri osebna zmaga pomeni nekogaršnji poraz. Tihi uporniki se ne slišijo, zgolj vztrajajo na »napačnem« kraju in priklicujejo obet sobivanja, ki bo sicer upočasnilo in potišalo naš vsakdanjik, a ga obenem upognilo v hvaležnost in mu nadelo spokojen obraz.
Neveljaven email naslov