Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Nekoč je bil par akrobatov, ki ga je sestavljal učitelj, stari vdovec in mlajši učenec po imenu Meda. Ta akrobata sta vsak dan nastopala po ulicah in si na ta način služila za hrano in prenočišče.
Med svojimi nastopi sta akrobata izvajala tudi zahtevno točko, ko je učitelj z dolgo bambusovo palico na glavi lovil ravnotežje, medtem pa je mladi akrobat po njej splezal na sam vrh. Ko je bil mladenič na vrhu, se je začel učitelj premikati okrog in oba sta vedno znova požela navdušenje zbrane publike.
A pri tej akrobatski točki sta morala oba nastopajoča ohranjati stalen in popoln fokus in ravnotežje, da sta tako preprečila morebitne poškodbe in da sta nastop pripeljala do konca. Nekega dne pa je učitelj učencu predlagal spremembo v nastopu: »Poslušaj, Meda, jaz bi po novem gledal tebe in ti mene, da si bova tako pomagala pri ohranjanju koncentracije in ravnotežja ter preprečila nesrečo. Tako bova z nastopom gotovo zaslužila še več.«
A že izkušeni učenec je odgovoril: »Dragi učitelj, mislim da bi bilo bolje, če bi vsak od naju pazil nase. Če paziva vsak nase, bova tako pazila tudi drug na drugega. Tako bova gotovo preprečila nesrečo in zaslužila dovolj za preživetje.«
Zgodba izhaja iz tradicije zen budizma in nas vabi k razmisleku o naši čuječnosti do sebe. Običajno se nam dogaja, da precej pozornosti namenimo drugim. Tudi v smislu rumenega tiska, ki se najbolj prodaja. Pravimo, da smo radovedni, ko razpravljamo ali opravljamo o drugih. Posvečamo precej pozornosti slavnim in malo manj slavnim. Marsikdo med mladimi bi si rad celo za poklic izbral, da bi bil slavna oseba na družbenih omrežjih. Da bi bil občudovan, da bi se o njem ali njej govorilo, da bi vplival na druge.
Pomislimo na naš čas in na naše pogovore. Kako pogosto se vrtijo okrog drugih, kako govorimo o drugih, jim priznavamo zasluge ali se posvečamo valjenju krivde, vidimo predvsem napake? Znamo spregovoriti o sebi? Vsak nosi odgovornost za svoje življenje in če se svoji odgovornosti bolj posvetimo, lahko prepoznamo, koliko pozornosti in koncentracije potrebujemo, da jo izpolnimo. Lahko odkrivamo, kako šibki smo in kako malo je potrebno, da izgubimo ravnotežje. To nas lahko dela bolj razumevajoče tudi do napak in pomanjkljivosti drugih. Morda naša sodba drugih ni več tako stroga, saj se zavedamo, da s tem posredno obsojamo tudi sebe. »Pomagaj si sam, in Bog ti bo pomagal,« pravi stari pregovor. Danes imamo priložnost, da smo čuječi, najprej do sebe in tudi do potreb drugih.
3603 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Nekoč je bil par akrobatov, ki ga je sestavljal učitelj, stari vdovec in mlajši učenec po imenu Meda. Ta akrobata sta vsak dan nastopala po ulicah in si na ta način služila za hrano in prenočišče.
Med svojimi nastopi sta akrobata izvajala tudi zahtevno točko, ko je učitelj z dolgo bambusovo palico na glavi lovil ravnotežje, medtem pa je mladi akrobat po njej splezal na sam vrh. Ko je bil mladenič na vrhu, se je začel učitelj premikati okrog in oba sta vedno znova požela navdušenje zbrane publike.
A pri tej akrobatski točki sta morala oba nastopajoča ohranjati stalen in popoln fokus in ravnotežje, da sta tako preprečila morebitne poškodbe in da sta nastop pripeljala do konca. Nekega dne pa je učitelj učencu predlagal spremembo v nastopu: »Poslušaj, Meda, jaz bi po novem gledal tebe in ti mene, da si bova tako pomagala pri ohranjanju koncentracije in ravnotežja ter preprečila nesrečo. Tako bova z nastopom gotovo zaslužila še več.«
A že izkušeni učenec je odgovoril: »Dragi učitelj, mislim da bi bilo bolje, če bi vsak od naju pazil nase. Če paziva vsak nase, bova tako pazila tudi drug na drugega. Tako bova gotovo preprečila nesrečo in zaslužila dovolj za preživetje.«
Zgodba izhaja iz tradicije zen budizma in nas vabi k razmisleku o naši čuječnosti do sebe. Običajno se nam dogaja, da precej pozornosti namenimo drugim. Tudi v smislu rumenega tiska, ki se najbolj prodaja. Pravimo, da smo radovedni, ko razpravljamo ali opravljamo o drugih. Posvečamo precej pozornosti slavnim in malo manj slavnim. Marsikdo med mladimi bi si rad celo za poklic izbral, da bi bil slavna oseba na družbenih omrežjih. Da bi bil občudovan, da bi se o njem ali njej govorilo, da bi vplival na druge.
Pomislimo na naš čas in na naše pogovore. Kako pogosto se vrtijo okrog drugih, kako govorimo o drugih, jim priznavamo zasluge ali se posvečamo valjenju krivde, vidimo predvsem napake? Znamo spregovoriti o sebi? Vsak nosi odgovornost za svoje življenje in če se svoji odgovornosti bolj posvetimo, lahko prepoznamo, koliko pozornosti in koncentracije potrebujemo, da jo izpolnimo. Lahko odkrivamo, kako šibki smo in kako malo je potrebno, da izgubimo ravnotežje. To nas lahko dela bolj razumevajoče tudi do napak in pomanjkljivosti drugih. Morda naša sodba drugih ni več tako stroga, saj se zavedamo, da s tem posredno obsojamo tudi sebe. »Pomagaj si sam, in Bog ti bo pomagal,« pravi stari pregovor. Danes imamo priložnost, da smo čuječi, najprej do sebe in tudi do potreb drugih.
»Divide et impera!« – »Deli in vladaj!« je danes znan in priljubljen rek, pa vendar je njegov izvor zelo negotov. Nekateri ga pripisujejo že makedonskemu kralju, očetu Aleksandra Velikega, Filipu II., vendar za to trditev ni pravih pisnih dokazov. Izrek naj bi v praksi uporabljal tudi rimski vodja Julij Cezar in za njim hvaležno Napoleon Bonaparte. Prvo pisno zabeležko tega političnega oziroma vladarskega načela pa najdemo v delu Politična vrednost vseh Trajanovih del, ki ga je konec 16. ali v začetku 17. stoletja napisal italijanski arhitekt in pisec Traiano Boccalini. Omenjeno pravilo naj bi bilo v politiki običajno - ljudstvo je treba razdeliti, zato da lažje nadzorujemo posameznike in jim vladamo. Podobno načelo pri oblikovanju vojaške strategije v 6. poglavju svojega dela Premisleki o umetnosti vojskovanja zagovarja tudi že Niccolo Machiavelli, znameniti politični teoretik in diplomat, ki je konec 15. in v začetku 16. stoletja deloval v Firencah. Zavzeto pa ga je uporabljal tudi francoski vladar Ludvik XI., ki je za zaščito svojih političnih interesov vedno znal spreti svoje sovražnike med seboj. Ta strategija se, kot lahko razberemo iz zgodovine našega časa in našega prostora, v politiki z nasmehom demokracije na ustih uspešno uporablja vse do danes. Če so ljudje sprti med seboj, je to najboljši način zatiranja kakršnega koli upora zoper diktaturo birokracije in finančnih lobijev, ki ju mali, nepomembni prebivalci naše dežele srečujemo na vsakem koraku. Če smo ob določenih temah, ki jih politika vedno znova in znova z izjemno mero domišljije privleče na plan, politično razdvojeni, se namreč ukvarjamo z nepomembnimi vprašanji. Pri tem pa ne opazimo, da smo ujetniki že stoletja znane in zlorabljane politične strategije. Ob naših nesmiselnih sporih lahko namreč politični veljaki mirno vodijo svoje umazane posle na naš račun, ne da bi se ljudstvo povezalo in uprlo vsem skupnemu izkoriščanju.
Spoštovane poslušalke, poslušalci, verjetno niste ravno ubogljivi. Jutro preživljate doma ali kje blizu kljub raznim oglasom potovalnih agencij, kaj vse bi morali obiskati. Želim vam, da bi taki tudi ostali in bi se dobra volja iz tega spokojnega jutra razrasla v prečudovit dan. Ni vam treba daleč, da ugotovite, o čem govorim. Samo odprimo kakšno revijo, medmrežni brskalnik in hitro bomo naleteli na poziv, da moramo obiskati ta ali oni kraj. Kažejo nam take in drugačne znamenitosti, naravne lepote, doživetja, ki nas tam čakajo. Nujnost obiska utemeljujejo z raznimi poznanimi osebami, ki so tam že bile. Nehote se nam prikrade misel, da če se bomo gibali v tem ali onem okolju, se zabavali na tisti plaži ali jedli v oni gostilni, bomo vsaj malo deležni užitka sodobnih polbogov. Še zdaleč vas nočem odvrniti od potovanj, še manj želim prezirati napore raznih turističnih delavcev, ki na tak način le služijo svoj vsakdanji kruh. Kljub vsemu sem prepričan, da mnogi ne pomislijo, kako malo imajo od takih potovanj. Ko gremo na pot in smo se prej vsaj malo pripravili, čakamo na tisti trenutek, ko bomo polni zadovoljstva zavzdihnili: »Aha, to je tisto!« Če gremo na pot v zavesti, da moramo tja, je že dovolj, da smo šli. K ničemer se ni treba prisiliti, ničesar prebrati, povprašati. Tam smo vsaj malo podobni velikim zvezdnikom in že smo prepričani, da smo opravili svojo dolžnost. V naslovu takih ponudb je beseda 'morali'. Ta nam danes pogosto smrdi že na daleč. Pri prostem času, dopustu in zabavi pa se 'moram' pojavlja vedno pogostejše. Morali bi! In to prav takrat, ko nam končno nič ni treba. Se vam ne zdi, da prav z raznimi potovanji le nadaljujemo vsakdanji šiht? Razlika je le ena: v službi nam vsaj nekaj plačajo, potovanja plačujemo sami. Kdo bi pomislil, da so za vas, poslušalke in poslušalce, ki me sedaj poslušate, te besede brez pomena. Tako in tako ste doma ali kje na bližnji poti in mnogim je že misel na tako potovanje predraga. Hkrati začenjamo ta dan neobremenjeni. Nič nas ne sili, da se podimo za to ali ono znamenitostjo, posnemamo tega ali onega zvezdnika. Mirno stopamo v nov dan in smo odprti za vse dobro, kar nam prinese trenutek življenja. Saj bodo prišle takšne in drugačne dolžnosti, a že jutranji hlad, nenadejano srečanje, kavica s prijateljem, nekaj prebranih vrstic, ki mi dajo misliti, pogled na domači kraj in zavest, da sem mirno preživel dan, je edino, kar premaga tisti zoprni 'moram'. Želim vam dan poln prijetnih presenečen, kjer bo vsak 'moram' počasi postajal 'hočem'.
Sufijski mistik Bajazid je takole zapisal v svojo avtobiografijo: »Ko sem bil mlad, sem razmišljal in tako molil k Bogu: ’Daj mi moč, da bom lahko spremenil ves svet’. Vse se mi je zdelo narobe in krivično. Bil sem revolucionar in hotel sem spremeniti videz vse Zemlje. Ko sem nekoliko dozorel, sem začel razmišljati, da tako ne bo šlo naprej, to je zame preveč. Življenje mi uhaja iz roke, skoraj pol življenja je za mano in ni mi uspelo spremeniti niti ene same osebe, kaj šele celoten svet. Tako sem molil k Bogu: ’Moja družina je dovolj. Daj, da bom lahko spremenil svojo družino.’« »In ko sem se postaral,« zapiše Bajazid, »sem spoznal, da je celo družina izven mojega dosega. Kdo sploh sem, da bi jih spreminjal? Takrat sem spoznal, da če spremenim samega sebe, bo to dovolj, čisto dovolj. Takole sem molil: ’Zdaj sem prišel do pravega spoznanja. Prosim te le to, da bi lahko spremenil samega sebe.'« Tedaj je Bajazid spoznal še nekaj. Njegova molitev je bila skoraj prepozna, lahko bi mu uspelo, če bi tako molil že pred mnogimi leti, ko je bila takšna sprememba še uresničljiva. Ta zgodba iz sufijske tradicije nas lahko danes zjutraj hitro strezni. Morda smo še večer prej v molitvi tožili čez svoje bližnje, čez šefa, sodelavca, čez politike, čez ves svet. Že pri poročilih smo lahko dobili dovolj gradiva za tožbo in pritožbe. Marsikdaj nas lahko spravijo v slabo voljo, nas razjezijo, ob mnogih novicah lahko tudi obupujemo in se sprašujemo, ali bo kdaj drugače. Niti ne vemo, kaj naj z vsemi temi informacijami, na katere verjetno nimamo prav nobenega vpliva. Sploh na vse svetovne dogodke, spopade ali vojne. Sufijski mistik Bajazid je šele na stara leta spoznal, da ne more spreminjati niti svojih najbližjih. Lahko pa prosi Boga, da mu pomaga spreminjati sebe. Tako pa lahko vpliva tudi na svojo bližnjo in manj bližnjo okolico. Mahatma Gandija poznamo tudi po njegovi slavni izjavi: »Bodi ti sprememba, ki si jo želiš videti v svetu.« Ne prelagajmo vse odgovornosti na druge, ampak bodimo zahtevni najprej sami do sebe. Danes nam je dana nova priložnost, da se osredotočimo na tisto, kar lahko spremenimo. Da ne bi tako kot Bajazid nekega dne spoznali, da je morda že prepozno. Verjamem, da danes za nas še ni prepozno.
V pogovoru z ljudmi bomo velikokrat slišali, da je zelo pomembno objaviti dogodke na televiziji, radiu ali v časopisih. Biti v središču pozornosti, biti pod žarometi medijev, za vsako ceno biti prisoten v časopisih, na radiu in televiziji. To je želja mnogih ljudi. Ob vsem tem pozabljamo, da ima življenje nenapisane zakonitosti. Življenje ni samo to, kar vidimo v medijih. Življenje je veliko več kot to, kar slišimo in vidimo na radiu ali televiziji. Resnici na ljubo povedano! Vtis je, da se ljudje ne srečujemo več iz oči v oči, ampak se gledamo prek ekranov. Vidimo in verjamemo tisto, kar je povedano na raznih družbenih medijih, kar je videno na televiziji ali internetu. In ob vsem tem slej ko prej začutimo, kako postaja naše življenje prazno, ker nimamo več stika s sočlovekom. Človeka bogati samo srečanje s drugim človekom. Človek postaja človek takrat, ko zna živeti z drugimi ljudmi, ko jih opazi, ko jim prisluhne, kadar gre del poti v svojem življenju skupaj z drugim človekom. Pred meseci sem odšel iz Slovenije na Madagaskar. Kraj, kjer sem zdaj, je več kot osemsto kilometrov oddaljen iz glavnega mesta. Skozi kraj gre državna cesta številka 12. To je glavna poveza med glavnim mestom in jugom države. Toda ljudje živijo tudi stran od glavne ceste. Do njih ni mogoče priti drugače kot peš ali s čolnom. In ob tem se mi vedno znova ob vsem govorjenju o človeku in njegovih pravicah zastavlja vprašanje: »So to manj ljudje kot ljudje ob urejenih cestah? Zakaj nanje pozabimo?« In tako ob ljudeh daleč stran od lepih urejenih cest spoznavam, kako pomembno je iti k človeku, čeprav se zdi včasih težko ali skoraj nemogoče. Podobno je tudi doma. Najhujša bolezen današnjega časa je ravnodušnost. In ravno ravnodušnost ali brezbrižnost je treba odkrito priznati in jo počasi premagovati. Ljudje opazimo trpljenje ljudi po svetu in v svoji bližini. Zmanjka pa nam poguma, da bi tudi kaj storili. Sočutje ni dovolj, treba je narediti korak k človeku. Ko vidimo slike in posnetke lačnega otroka, ko vidimo ljudi, ki trpijo zaradi vojn in nasilja, globoko v sebi čutimo, da moramo nekaj narediti. Preveč pričakujemo od drugih ljudi, preveč pričakujemo od raznih državnih ustanov in gospodarstvenikov. Prehitro se prepustimo, da se v nas naseli jeza. Vedno znova pa so med nami ljudje, ki pogumno naredijo korak od sočutja k dejanjem. In to so ljudje, ki v današnji čas in ljudem daleč stran od državnih cest s svojimi dejanji pokažejo, da niso pozabljeni. Kamor ne pridejo mediji, tja lahko pride dobrota človeškega srca. Človek, ki čuti in vidi človeka, ne išče pozornosti. Vsak med nami je lahko človek s čutečim srcem!
Na današnji dan pred 50. leti je na Luni pristala vesoljska odprava Apolo 11. Po 102 urah od starta z Zemlje in po nekaj urah priprav je Neil Armstrong kot prvi Zemljan stopil na Lunina tla in izgovoril slavni stavek: »To je majhen korak za človeka, a velik skok za človeštvo«. Ta dosežek nam je z novega zornega kota pokazal tudi naš dom – planet Zemljo.
Svet je umetnina, toda kdo in kakšen je njen umetnik Bog? Kdo je Bog v svetu moderne znanosti in moralnega relativizma, ko človeški genom dekodiramo, človeško komunikacijo pa kodiramo? Kako naj logični Zemljan 21. stoletja verjame v dobrega Boga, ko pa je v 19. stoletju vera v Boga umrla. Filozof Nietzsche je to imenoval smrt Boga, v 20. stoletju pa je umrla tudi vera v človeka, kar so označili Auschwitz, Jasenovac, Hirošima, Bleiburg, Goli otok, sibirski gulagi, Srebrenica, ruandski genocid ... Kako to, da Bog dovoli, da prevratniki in sprevrženi zmikavti na njegov prestol ustoličujejo bogove nacije, rase, revolucije, tržišča, profita, kultov in grotesknih duhovnih alternativ? Kateremu sodobnemu Herkulu bo uspelo izkopati truplo umrlega Boga? Do kdaj bo hripav človeški zbor pel elegijo o Bogu? Kako to, da si upajo le redki posamezniki zapustiti norčavo kletko cerkvenih vragolij dvolične demagogije? Zakaj kristjani prednjačimo s hvaljenjem ljubezni, hkrati pa človeku oznanjamo: »Ljubim te, ampak šel boš v pekel!« Čigava komercialna veroizpoved naj obvelja znotraj različnih ideologij, če upoštevamo, da je bilo nekoč odločilno, da je bil v javnem prostoru križ, danes pa mora biti v njem izjemno hiter internet. Zakaj je postal Bog, ki smo ga dali na žerjavico, prezrt, zaničevan, priskuten in odvraten, cerkve pa grobnice Boga? Ne velja več, da naivno ljubimo vse, kar nam daje Bog, in v to je vključeno tudi trpljenje. Vse manj je predanih vernikov, ki bi molili: »Gospod, če si ti z nami v trpljenju, potem nam daj, da vedno trpimo, da boš vedno z nami.« Malokdo krepostno vztraja v trpljenju tudi takrat, ko namesto nežne in ljubeče Božje Očetove roke čuti samo trd in grčast les križa. Ali je res, da je Bog filozofska črna luknja, točka, na kateri razum odpove, kot je zapisal Kedar Joshi (r. 1979), indijski filozof? Ali pa velja, da je dokončna filozofija prav ontologija o Bogu? Avstrijski filozof in logik Ludwig Wittgenstein (1889–1951) je pravilno trdil, da je rešitev zagonetk življenja v prostoru in času v resnici izven prostora in časa. To velja tudi za najtežja vprašanja glede obstoja zla, pri čemer človek s kljubovanjem, bodisi z zanikanjem ali preklinjanjem Boga, priznava Božjo transcendenco in svoje vrojeno verovanje.
Taborjenje je bilo zabavno, imeli smo dovolj časa zase, za stare prijatelje in tudi za spoznavanje novih … Potem pa je napočil dan odhoda. Z ženo sva rekla, da se bomo domov odpravili »proti večeru«. Že slutite težave? Jaz jih takrat še nisem. Ves dan smo zares uživali, sin prijateljev, s katerimi smo bili skupaj, je praznoval 10. rojstni dan, pospravili smo dovolj hitro in bili kmalu pripravljeni na odhod. Nekako ob 5-ih popoldne sva z ženo sedla na skale in opazovala izjemno veščega srfarja, ki je v močnem vetru »šibal« po vodi sem in tja. In mi je tako, mimogrede, namignila: »Veš, meni se zdi, da je proti večeru že zdaj …« Ne vem, zakaj, ampak tisti hip njenega namiga nisem opazil. Oziroma: vem, zakaj. V glavi sem si zamislil, da se želim še zadnjič na hitro vreči v morje. Ker številna otročad veliko raje sledi očetovemu zgledu v nekaterih primerih kot v drugih, to pomeni, da se v morje ne bo vrgel samo očka, pač pa tudi otroci. Čas pa bo nezadržno mineval. In tako je bilo tudi tokrat. Dokler ni – nekako ob sedmih – ženi zavrelo. Vpričo prijateljev mi je jasno (in glasno) povedala, da je mislila, da bomo ob tem času že zdavnaj na poti, da sem sebičen, ker sem s svojim kopanjem vso družbo »potegnil« v to, in kar je še podobnega. Ogorčeno sem se odzval in prepir je bil tu. Ko smo se okoli osmih – zame je bilo takrat »proti večeru«– odpravili na pot, sva se v avtu lahko v miru pogovorila o tem, kaj se nama je zgodilo. Ugotovila sva, da takrat, ko je bil čas za to, nisva dovolj jasno izrazila svojih pričakovanj. Ugotovila sva tudi, da sva imela za svoje različne predstave oba dovolj dobre razloge, ki pa jih v navalu jeze nisva znala navesti. Njo je skrbelo, da bom, če bomo šli prepozno na pot, med vožnjo postal zaspan. Jaz sem se hotel izogniti vročini in gneči na cesti, poleg tega sem želel, da otroci med vožnjo zaspijo. Ampak tega prej, med prepirom, nisem znal razložiti. Razumen pogovor je prišel na vrsto šele pozneje. V celotnem procesu sva torej oba naredila kar nekaj napak. Napak, ki jih bova skušala prihodnjič popraviti: pravočasno se bova pogovorila o tem, kakšna konkretno so najina pričakovanja, pri tem bo morala žena jasneje in natančneje povedati, kaj pričakuje, pa tudi sam bom moral konkretneje ubesediti razloge za svojo odločitev in se dogovorjenega tudi držati. Vendar pa je daleč najpomembnejše to, da zaradi takega (ali podobnega) prepira ne zapadeva v malodušje. Prav lahko bi se nama prikradla misel: »Glej, še po tako lepem dopustu se tako grdo skregava – ali sva sploh za skupaj?!« Sva. Za to sva se konec koncev tudi odločila, ko sva se pred Bogom in pričami odločila za to, da bova ostala skupaj »v sreči in nesreči, v bolezni in zdravju«. Zdaj gre le še za to, da si ne misliva, da »taka pač sva« in da se »tu ne da nič storiti«, pač pa se zavedava, da se lahko spremeniva in da se sčasoma tudi bova, če si bova prizadevala za to. Dober odnos ne nastane sam od sebe. Dober odnos se zgradi.
V tretjem poglavju svojega dela z naslovom Skrb za status Alain de Botton išče vzroke za naraščanje strahu pred izgubo statusa v materialnem napredku zahodnega sveta v zadnjih stoletjih. Ob vseh prednostih tega gmotnega napredka je po njegovem mnenju namreč mogoče opaziti, da »strm upad dejanskega pomanjkanja paradoksalno spremlja nenehen, celo naraščajoč občutek pomanjkanja in bojazni pred njim«. Toda zakaj pridemo do sklepa, da to, kar imamo, ni dovolj? Kje je izvir tega občutka pomanjkanja? Po Bottonovem mnenju je v ozadju našega nezadovoljstva in strahu primerjava med nami in drugimi pripadniki skupine, s katero se poistovetimo. Naše mnenje o zadostni količini materialnih dobrin, bogastva, veljave ali pa raznih priložnosti se tako ne oblikuje neodvisno od drugih, temveč si ga vedno ustvarimo prek primerjave svojih okoliščin z življenjskimi razmerami ljudi, ki naj bi nam bili po statusu enaki. Primerjava našega sedanjega stanja z razmerami v preteklosti je tako brezpredmetna, trdi de Botton: »Dejstvo, da smo z zornega kota zgodovine premožni, na nas ne napravi nikakršnega vtisa. Šele ko bomo imeli toliko – ali tako malo – kakor ljudje, s katerimi smo odrasli, s katerimi delamo, ki so naši prijatelji in s katerimi se istovetimo v javnem življenju, bomo lahko verjeli, da se nam dobro godi.« Gre torej za povsem psihološki proces, ki ga de Botton ponazori s primerom telesne velikosti: če smo na primer razmeroma nizke postave, a živimo med ljudmi, ki so prav tako iste velikosti, se z vprašanjem telesne višine pravzaprav ne bomo ukvarjali. Če pa bi, nasprotno, nekateri posamezniki prerasli druge, čeprav samo za nekaj centimetrov, bi »najbrž kmalu začutili nelagodje in se vdali nezadovoljstvu ter ljubosumju – čeprav se sami nismo zmanjšali niti za milimeter«, sklene filozof. Na višjo postavo (oziroma kakršno koli drugo razliko) bi tako začeli gledati kot na dobrino – postala bi razločevalna lastnost med »boljšimi« in »slabšimi«, ki bi porušila prvotno stanje enakosti. Pri tem je zanimivo prav to, da ne zavidamo kar vsem po vrsti, ampak le tistim, ki jih imamo za sebi enake. Podobno misel je v Razpravi o človekovi naravi zapisal že David Hume, filozof iz 18. stoletja: »To, kar ustvarja zavist, ni velikansko nesorazmerje med nami in drugimi, temveč, nasprotno, podobnost.« Zato nas de Botton dobrohotno opomni na nekoliko neprijetno resnico, da je »le malokateri uspeh neznosnejši od uspeha naših najbližjih prijateljev«.
Odpusti mi, Bog, ker sem pozabil na veselje. Zaradi Tebe vsem postajam vse: slaboten sem s slabotnimi, trpim s trpečimi, jočem z jokajočimi… veselih pa se na daleč izognem, ker se mi zdijo neresni! Iz dneva v dan sklepam roke in Te molim: V Tvoje naročje izročam svoje načrte, svoje upe, svoje sanje… V Tvoje ranjene dlani polagam svoj boj, zmage in poraze… V Tvoje usmiljeno srce iztakam svoj greh in svojo nemoč… Na moje veselje pa čakaš zaman… Noben križ, ki mi ga naložiš, mi ni pretežak… in ni težak toliko kot nasmeh na obrazu! Pripadam tako resni Cerkvi: Na porokah se jočemo, že najmanjši smeh, ki zadoni po Tvoji hiši pa nas vznemiri! Umrle pospremimo v »večno veselje« zaviti v črnino in solze! Pa vendar oznanjamo veselo novico! Ne bom te prosil, Bog, da mi daruješ veselje, ker trdno verujem, da si mi ga s krstom že kdaj podaril! Prosil Te bom, da znova odkrijem veselje! Da bom znal biti vesel! Da bom z veseljem potrpel in trpel. Da bom z veseljem nosil križ. Da bom z veseljem hodil za Teboj! Da bom z veseljem tudi žalosten. Da bom vesel na porokah in na pogrebih. Da bom našel veselje tako v Betlehemu kot na Kalvariji. Da bom odkril veselje v Tvojem srcu. In bom odkril veselje v svojem srcu! Amen.
Po kar nekaj prehojenih kilometrih Jakobove poti v Španiji nam je sreča po dolgem času namenila velik, sodobno (beri: obilno) založen supermarket. Končno smo imeli možnost, da smo si lahko privoščili še kaj drugega kot le testenine in riž na sto in en način. Toda ko smo skupaj hodili mimo polic s toliko lepimi in svetlečimi izdelki, me je zagrabila velika želja imeti stvari, ki jih prej na poti skozi malce bolj revne vasi sploh nisem pogrešal. In potemtakem stvari, ki jih sploh nisem tako zelo potreboval. In sreča imeti veliko ponudbe se je spremenila v težavo. Tam so bile stvari, ki sem se jim moral odpovedati, in sem tako postal žalosten – ker sem začel bolj gledati na to, kaj mi manjka, kot na to, kaj imam. Ni srečen tisti, ki veliko ima, ampak tisti, ki malo potrebuje. (bl. A. M. Slomšek) Razumete, v kakšno past poželenja smo se ujeli? Svet nas ne uči hvaležnosti, za to, kar imamo, ampak žalosti za to, ker nečesa (še) nimamo ali ker nekaj ni naše. Težava je to, da potem nikdar nimamo dovolj, da je v človeku vedno nečesa premalo, in to ga dela nezadovoljnega, da gre in meče v smeti to, kar ima in je dobro, in bi rad tisto, česar nima. In se tako nikdar ne ustavi. In tako nikdar ni zadovoljen. Žal tako ni samo s predmeti, ni tako samo s prav dobrimi oblekami in pohištvom, ki jih najdemo v smeteh, in žal ni tako samo s hrano, ki jo mečemo iz hladilnikov, ker so ti preprosto prepolni. Žal je tako tudi z odnosi, v katerih živimo, tudi tiste mečemo v smeti in si želimo novih, drugačnih, vznemirljivejših od tistih, ki smo jih že navajeni in v katerih ne najdemo ničesar lepega več. Je pač tako, da se v teh časih ne splača več popravljati tiskalnikov, raje se kupi novega. Ceneje je, pa še novega imaš. Lepšega, bolj svetlečega, ki ga boš čez leto dni ravno tako zavrgel, ker bo že »star«. Ta miselnost nam je prišla v kri, zato se dogajajo tudi kakšne hitre »avanture« z mlajšo, kot je moja žena, s postavnejšim in zabavnejšim, kot je moj mož. In tako z neko divjo in v bistvu neresnično željo izgubljamo vse, kar smo imeli. Poželenje, ki se mu ne moremo upreti, nas ne samo dela nesrečne, tudi tisto, kar smo imeli, vse naše dragocenosti, nam za vedno zapravi. Če te tvoje oko pohujšuje, ga iztakni. Ne zato, ker ti Bog ne privošči sreče in zadovoljstva, ampak ker tvoje oko laže. Vsak človek je lahko srečen, če svoje življenje vidi pravilno. Če ga gleda z vidika hvaležnosti in ne poželenja.
Vedno znova me prizadene, ko vodim pogreb in se zgodi, da so mimoidoči do pokojnika in žalujočih popolnoma brezbrižni. Pogrebna procesija gre po poti, mnogi naokoli pa, kot da se nič ne dogaja. Nekako v smislu: »Saj ni pogreb mojega sorodnika ali prijatelja in je potem pač vseeno in se me pač ne tiče.« In lahko mirno naprej klepeta z nekom, ki ga je pravkar srečal, počasi sprehaja svojega psa ali pa gre naprej svojo pot, ne da bi se za tisti hip zaustavil in tako izkazal spoštovanje do rajnega in do tistih, ki za njim žalujejo. Še mučnejše situacije so takrat, kadar pride pogrebni sprevod do groba in je trenutek zadnjega slovesa od pokojnika. Pa nekdo nekaj metrov stran, po možnosti z glasnim okopavanjem z motiko, ureja grob svojcev in ga prav malo briga, ali je v njegovi neposredni bližini pogreb. Ima pač pomembno delo, in to je urejanje družinskega groba, do česar ima pravico. To, da čisto blizu njega poteka pogreb, da so tam zraven ljudje, ki jim je hudo, ki so žalostni, ki jih boli izguba sorodnika ali prijatelja, ga pač ne briga, ker to ni njegov problem. A v resnici postaja naš problem na mnogih področjih, ne samo v primeru sočutja in spoštovanja do žalujočih. Brezbrižnost in nesočutnost do drugih sta pogosto sadova sebičnosti in egoizma. Bistven sem jaz, drugi me ne briga oziroma le toliko, kolikor bom od njega imel kaj koristi. Da to ni samo sodoben problem, kaže tudi evangeljski odlomek današnje nedelje o usmiljenem Samarijanu. V njem Jezus naslovi problem nesočutnosti do drugega s čudovito prispodobo, v kateri opiše, kako so nekega človeka na nevarni poti napadli razbojniki, ga oropali in pretepli skoraj do smrti. Malo zatem je šel po poti mimo duhovnik in nato še levit – oba predstavnika judovskega višjega sloja. Pa se nihče od njiju ni zmenil za reveža. Nato pride mimo še Samarijan, pripadnik ljudstva, ki so ga Judje prezirali in sovražili. In prav ta Samarijan se zavzame za ubogega človeka in ga oskrbi. Ni pomembna nacionalna pripadnost, ne verska, ne ideološka. Pomemben je človek. Pomemben je tisti, ki je potreben moje pomoči in mojega sočutja, ne glede na to, kdo in kakšen je. V sodobni družbi, ki vse prevečkrat tako močno v ospredje postavlja posameznikov jaz in njegovo vrtenje okoli lastnega popka, usmiljeni Samarijan prav gotovo ostaja za vse nas močan izziv. Bom zmogel pogledati onkraj svojega lastnega ugodja in dobrega počutja ter videti drugega, ki je v potrebi, ne glede na to, kdo in kaj je, ter videti v njem preprosto človeka, ki je potreben mojega sočutja, moje ljubezni, mojih konkretnih dejanj?
Delam najboljše možno dobro. Toda kaj to pomeni, se človek vpraša. To pomeni, da se paziš zla. Zlo je pomanjkanje dobrega. Radi rečemo, da je zlo trpljenje, pomanjkanje možnosti za preživetje, premalo empatije, da je sebičnost. Toda zlo je hujše. Vsak ima o zlu svojo predstavo. Vsak je na svoj način negotov, pa tudi vznemirjen ob misli na zlo. Celo privlačno je in tudi srhljivo skrivnostno je zlo. Videz, ki zavaja in sproži celo ganjenost. Navidezna ljubezen. Pomembno je, da se sol ne skvari, da se človek ne pokvari. Samo pošten, ponižno odprt, skromen človek lahko živi v resnici. Tako ga množica informacij zlepa ne bo tako zmedla, da bi omagal v iskanju, razločevanju in modri presoji. Velikokrat pa je prav to kot past za ljudi, da se prej ali slej previdno umaknejo v svoj svet in si lažejo z znanim izrekom »vsi so isti«. Jaz sem Pot, Resnica in Življenje, je potolažil Jezus svoje učence. Ob tem se je dobrota znašla v razsežnostih duha, pa tudi praktičnega delovanja, doživljanja … Prepričana sem, da ljudje radi uživamo v lepoti. Iščimo torej lepo. Ko v raznih letnih časih opazujem svet okoli sebe, me lepota presune v globino duše. To niso samo žareči odtenki naravnih barv, s katerimi se igra svetloba, da odstre čudežnost bivanja in te prevzame. Je tudi dotik hvaležnosti za ljudi, s katerimi doživljaš lépo. Zaveš se njihove enkratnosti, ki jo delijo s teboj, te bogatijo. Ni časa, ni prostora za slabo. Dostikrat hodiš mimo ljudi, pa ne vidiš njihovih obrazov. Šele ko se za nekaj časa oddaljiš ali ko odidejo, se zaveš, da si bil slep, gluh za vse danosti. Kadar potujem po svetu, se ob vrnitvi razveselim lepote svoje dežele. Kot da je prej ni bilo! Tudi ob ljudeh se to zgodi, da si hodil zdolgočasen skozi čas, ne da bi jih čutil. Tvoj vzvišen pogled je bil slep za zgodbe drugih. V resnici pa si bil slep tudi za svojo zgodbo in tudi za sebe, za lepoto, dobroto, ki te kliče. Kliče, da sprejmeš in delaš dobro. Narediti moraš nekaj, kar odstre pajčolan z oči, da bolj jasno vidiš. Izmiti moraš madeže v srcu, da lahko usmeriš svojo pot. Začneš živeti. Ne čakaj vse življenje, da bi začel živeti, pravi Tole. Če ne zmoreš govoriti resnice, vsaj ne laži. Videti dobro pomeni živeti polno. Delati dobro. Edino dobro lahko premaga zlo. Čim manj je zla, tem več je dobrega, bližje sem Bogu.
Islam kot religija in kultura je telesu vselej pripisoval velik pomen. V Koranu beremo, da je človek ustvarjen »v najlepši podobi«. Znano je, da se je že prerok Mohamed ukvarjal z zdravilstvom in svoji skupnosti dajal higienske nasvete. Klasični muslimanski učenjaki so v 9. in 10. stoletju vneto prevajali starogrške medicinske spise, razmerje med duhom in telesom pa je veljalo za eno osrednjih tem islamske filozofije. Zelo pomembno vlogo pa ima telo tudi v islamskem bogoslužju in njegovi duhovno-mistični tradiciji. Telo je modus duhovno-religijskih praktik: od molitve in invokacije do romanja in askeze – telo ima v islamski duhovni tradiciji bistveno vlogo. Vsakodnevna temeljna molitev muslimanov je sestavljena iz različnih telesnih pregibov, pri katerih je izhodiščna drža stoja. Telo je pomembno tudi pri ritualni invokaciji božjega imena (»dhikru«), ki se ji posvečajo predvsem muslimanski mistiki (sufiji). Dhikr se izvaja bodisi stoje bodisi sede, vselej v rahlem pozibavanju oz. enakomernem nihanju telesa. Posebna oblika ritualne invokacije v islamu je vrtenje dervišev. Pri tem gre dejansko za meditacijo v gibanju, ki posamezniku pomaga doseči ekstatično stanje ljubezni in Božje navzočnosti. Telesno gibanje se tu povzdigne naravnost v subtilno duhovno metodo. Telo pa je prav tako ključni element asketskih vaj in posta kot spoznavno-transformativnega procesa. Namen askeze kot urjenja telesa in duha sta namreč osebna preobrazba in duhovno spoznanje. Pot v nadčutno, duhovno torej vodi v dresuro čutnega, telesnega. Telo je torej pogoj za askezo in hkrati tista razsežnost, ki jo posameznik z askezo poskuša obvladati ali celo preseči. Ne nazadnje pa je tole bistvena razsežnost tudi v kontekstu islamske eshatologije. Kajti islam – podobno kot krščanstvo – uči, da je odrešenje oz. poveličanje človeka celostno, tj. tudi telesno. Peklenske muke in rajski užitki so vezani na telo – četudi subtilno telo – kot medij sprejemanja in zaznavanja. Skratka: človek je telesno in duhovno bitje. Duh prežema telo in telo je vpeto v samo duhovnost. Pravilen, skrben, zdrav in spoštljiv odnos do telesa je zato tudi v islamu imperativ religiozno-etičnega življenja.
V življenju se nam dogaja veliko stvari, za katere si nikoli ne bi mogli niti najmanj misliti, da se nam utegnejo zgoditi. Za mnoge pa lahko vsaj malo predvidevamo, da nas utegnejo kdaj doleteti. Gospa, stara več kot devetdeset let, je po smrti moža, še malo starejšega od nje, ostala sama v hiši. Otrok nista imela, pomoč za kakšno opravilo v hiši si je morala poiskati drugje. Z možem se o smrti nista nikoli pogovarjala, zanju je bila ta tema tabu. Zato jo je moževa smrt še toliko bolj prizadela. Živi sama v hiši, ki sta jo sama gradila in ima veliko stopnic. Te ji vedno bolj delajo velike težave. Zato ni čudno, da je nekaj mesecev po moževi smrti tožila: »Nikoli si nisva mislila, da bova kdaj tako stara in da nama bodo te stopnice predstavljale težavo.« Ta gospa ima pravzaprav srečo, da toži šele pri devetdesetih letih. Lahko bi stopnice postale problem že veliko prej. Mnogih stvari v življenju res ne moremo predvideti prej in se nanje ne moremo pripraviti. Na nekatere pa lahko pomislimo že veliko prej. Nihče ne ve, koliko časa bo živel, res pa je, da se življenjska doba podaljšuje in ljudje živijo vedno dlje. Nekateri so skoraj do konca v visoki starosti še dobro premični za svoja leta, drugi spet živijo s številnimi težavami. Če na vse to že malo prej pomislimo, si lahko marsikaj uredimo tako, da nam je potem v starosti laže. Če pa na to možnost niti nočemo pomisliti, seveda ne bomo storili ničesar. Včasih je zelo težko delati take korake. Poznam gospo, ki živi po moževi smrti sama v hiši na deželi in z velikim veseljem obdeluje vrt. Čez nekaj let bo imela osemdeset let in vrt ji postaja vedno večje breme. Zdaj razmišlja, da bo hišo z vrtom prodala in se preselila v stanovanje v mestu, kjer bo bliže hčerki. Ve, da ji bo zelo težko iti iz te hiše in stran od vrta, ki ga je imela zelo rada in je z velikim veseljem toliko let delala v njem. Ampak taka je realnost življenja in jo je pripravljena sprejeti. Hčerka jo pri tem povsem podpira. Kolikor jo poznam, ne bo odlašala predolgo in bo ta načrt izpeljala.
Ostati za časom se je v podeželski govorici včasih reklo: biti za zádejem. Nekje daleč zadaj. Že v otroških letih me je skrbelo, da me doleti kaj takega. Da bi na primer morala hoditi k pouku z nahrbtnikom in ne s šolsko torbo iz svinjine. Status je pomenila tako imenovana aktovka. Črna, kakšna pa! Taka za v roko; opasana na hrbet je veljala le za nóbel šolarje iz mesta. Če pa že ročna, jo je do šolskih vrat deklici nesla služkinja. Nisem ostala za zadejem, za v prvi razred sem dobila aktovko. Dobro mi je délo, da sem dobila nove čevlje, pa čeprav ne rjave, kakršne sem si srčno želela. Ugodje ni dolgo trajalo. Nekaj sošolk je imelo teto v Ameriki in ta jim je poslala najlonke. Naš stric pa enkrat in edinkrat vrečo moke; imeli smo jo samo za praznične potice. Morala sem pa shajati v navadnih nogavicah, spet in spet z luknjo na peti. Naša tekstilna industrija ni hodila v korak z ameriškim časom. Z diplomo in poklicem in službo sem se znašla v napredku. Res da še stare vrte tabla, stare vrste kreda, črna šolska halja, ampak tudi že televizor in diafilmi in magnetofon! Telefon pa sploh in prav kmalu telefaks. Ni pa šola imela električnega pisalnega stroja. Menim, da še nobena. Učiteljski zbor je tako rekoč okamenel, ko sem na konferenci pokazala pismo onega dečka, ki smo ga prejšnje leto poslali nazaj mami v daljno Ameriko. Njegovo pismo je bilo očitno - vsi smo ga z zanimanjem brali - natisnjeno kje pa drugje kot v tiskarni! Ne, ne, zgolj na boljšem pisalnem stroju. Že takrat je Boris Grabnar pisal, kakšna bo Ljubljana leta 2000. Fantazija! Da ne bo treba hodit nekam daleč na konference; vse boš, poslanec, lahko uredil od doma in še tvojo sliko da bodo videli na zasedanju daleč tam v Afriki. \tA hodim s časom ali zaostajam? Oboje. Vi tudi, pa če ste še tak imenitnik. Napredek je vedno pred nami. Treba ga je hitro ujeti, sicer ostaneš še bolj za zadejem. \tMoji mali sosedje me prehitevajo s pametnim telefonom, strokovnim besediščem in s krožki, ki jih obiskujejo. Meni, diplomirani pedagoginji, nekoč družbeni prenapetež ni odobril niti potnega lista. \tKo še hitim v korak s časom, spet ostajam za zadejem. A vi tudi?
Pogosto slišimo, da je življenje maraton. Toda mislim, da je življenje veliko večji izziv kot to. Ko se tekači maratona postavijo na startno črto, vedo, da je ciljna od njih oddaljena natančno 42 kilometrov in 195 metrov. In še preden začnejo, tudi vedo, koliko časa bodo približno potrebovali do cilja. Življenje je precej drugačno od maratona. Nihče izmed nas ne ve, kje je ciljna črta – vse dokler je ne prečkamo. Ne vemo ne kdaj ne kje se bo končal naš življenjski tek. Zato je ključno, da vsak svoj dan živimo na najboljši možni način. Pravkar smo stopili v nov dan; to pomeni, da je pred nami nova etapa našega teka. Zato želim pred vas in sebe postaviti izziv, da bomo danes v vseh okoliščinah, v katerih se bomo znašli, tisti, ki bodo v svoje in v življenja ljudi okrog nas prinesli pozitivno spremembo. Bodimo, kot je rekel Kristus, “sol zemlje … in luč sveta” (Mt 5,13.14). Tako kot sol v hrani in luč v temi pomenita bistveno, opazno razliko, naj to velja tudi za naše življenje. Kaj lahko storimo? Naredimo razliko v svojem krogu vpliva Prijaznost, opitmizem, resnicoljubnost, integriteta in številne druge čednosti nosijo potencial pozitivnega vpliva na druge. Tega ne vidimo vedno takoj, toda nikoli ne bi smeli dvomiti o tem. In tisti, s katerimi delimo svoje življenje, imajo od našega pravilnega ravnanja največ koristi. Dodajmo svojim odnosom doma, na delovnem mestu ali v skupnosti, v kateri živimo ,“sol” vrednot in dobrega zgleda. Bodimo sprememba za okolje Vsak izmed nas lahko izboljša svoje življenjsko okolje. Majhne stvari, ki jih počnemo vsak dan, imajo velik vpliv. S pravilnim izbiranjem doma, v službi ali trgovini lahko pomembno pripomoremo k zmanjšanju bremena za svoje okolje. Kaj lahko storimo? -\tUgašajmo luči. Perilo sušimo na zraku. Uporabljajmo pokrovko. Zakaj? Čim več energije porabimo, tem več fosilnih goriv je treba pokuriti, da bi to energijo proizvedli, in pri tem se v ozračje sprosti več škodljivih izpustov. -\tIzberimo javni prevoz. Ugasimo motor, ko avto miruje. Pojdimo peš ali s kolesom. -\tReciklirajmo in s tem zmanjšajmo količino odpadkov! Kupujmo nezapakirano hrano. Bodimo sprememba za prihodnje rodove Neki mladenič je opazoval moškega v osemdesetih letih, kako zasaja jabolčni nasad. Starec je z ljubeznijo in veliko skrbnostjo pripravljal zemljo, zasadil sadike in jih zalil. Potem ko je mladenič nekaj časa opazoval, je rekel: “Saj ne pričakujete, da boste jedli jabolka s teh dreves, ali ne?” “Ne,” je odgovoril starec, “toda nekdo jih bo jedel!” Naša dejanja lahko pomagajo tistim, ki bodo prišli za nami. Ko služimo ljudem ali nanje delujemo pozitivno in jih spodbujamo, da dajo drugim boljše od tega, kar so sami prejeli, ustvarjamo verigo vpliva, ki nas bo preživela. Bodimo sprememba ne glede na leta! Nekateri ljudje se želijo sami omejiti glede na svoje sposobnosti, inteligenco ali izkušnje. Druge skrbi njihova starost ali mladost. Toda oseba vedno prinese spremembo – ne glede na okoliščine. Ne bojte se narediti česa prvič! Ne dovolite, da vam besede ali mnenja drugih preprečijo, da izboljšate naš planet in življenja ljudi na njem. Bodimo danes sprememba!
Dobro jutro, pozdravljena, nedelja! Posebna je, v Cerkvi na Slovenskem in drugod jo praznujemo kot nedeljo Slovencev po svetu. Slovenija postaja v Evropi čedalje bolj prepoznavna po svojih naravnih lepotah. V Bruslju sem pred kratkim na mestnem avtobusu srečal mlado dekle iz Etiopije. Začela sva se pogovarjati in omenil sem, da sem iz Slovenije. »Slovenija! Slovenie! Kako lepa dežela! Quel beau pays! Pa Tolmin, Kobard in Bovec! Vsako leto grem s prijatelji v Soško dolino, lepo, krasno je!« Ob sobotah hodim v bližnji kiosk kupit nekaj čaasopisov in revij v različnih jezikih. Prodajalec me je enkrat vprašal, od kod prihajam. »Iz Slovenije,« sem mu odgovoril. Naslednjo soboto me je pričakal z nasmehom: »Včeraj sem na televiziji gledal oddajo o Sloveniji. Kako lepo deželo imate!«\t Čedalje bolj prepoznavni smo po naravnih lepotah, pa tudi po kulinariki. Bodimo še bolj prepoznavni kot gostoljubni in prisrčni ljudje, ljudje širine in srčne dobrote, ljudje dialoga in odprtih obzorij. Take nas je videl že Primož Trubar, ki je zapisal, da je slovensko ljudstvo preprosto, dobro, gostoljubno, pošteno in delavno. Le eno pikro pripombo je imel: Je pa neizobraženo! Se razume, tako je bilo v 16. stoletju. Danes je povprečna izobrazba mladih Slovenk in Slovencev na zavidljivi evropski ravni. V Evropi je približno milijon erazmovcev, študentov, ki študirajo na izmenjavah v različnih evropskih državah. Ti so največji kapital Evrope. Ko sem hodil po podzemnih hodnikih pariškega metroja, sem na postaji Monparnasse obiskal razstavo študentskih parov – t.i. erazmovcev. Srečali so se na študijskih izmenjavah, ustanovili družine in so ponosni, da so Evropejci. Morda bo to prvi rod Evropejcev, ki bodo Evropo imeli za svoj duhovni in kulturni dom, s tem da bodo seveda ohranili tudi svojo nacionalno identiteto. Naša nacionalna identiteta, s katero lahko obogatimo Evropo in polepšamo naš skupni duhovni in kulturni dom, je moč besede, čar slovenskega jezika, blagoglasnost slovenske pesmi, občutljiva milina poezije in zgodovinski spomin, ki nam lahko vliva moč za naprej, vzbuja nove navdihe, krepi v nas ponos in zanos slovenstva. To nas bo ohranilo, da bomo še naprej kot Slovenci »stali inu obstali« doma in po svetu. Kot slovenski izseljenski duhovnik v Beneluksu in Parizu vam želim lepo nedeljo, nedeljo Slovencev po svetu!
Danes bomo govorili »o umivanju rok«. In najbrž bo ob tem vaša prva asociacija vprašanje, kakšno zvezo naj bi fizična higiena imela z duhovnostjo radijske rubrike. V tako sklepanje smo zavedeni, ker besede vedno najprej razumemo dobesedno, prav moč našega duha pa je v tem, da lahko besedne zveze in izraze presojamo predvsem na osnovi tega, kaj nam sporočajo in kakšne dodatne pomene imajo. Stari Grki so imeli ta občutek že močno razvit. Tako komediograf Epiharm že rabi izraz o umivanju rok v pomenu: »Roka roko umiva, nekaj daj in utegneš kaj dobiti.« S to sintagmo je torej mislil na družbene deviacije, kot so podkupovanje, pokvarjenost in materialno okoriščanje. Roke si torej najprej umažemo, potem pa očistimo tako, da oba, ki sta vpletena v umazani posel, drug drugega javno zaščitita in prikažeta za nedolžna in čista. Ta prispodoba je postala kasneje v antiki zelo priljubljena, saj jo navaja rimski filozof Seneka, najdemo pa jo tudi v najznamenitejšem romanu antične latinske književnosti, v Petronijevem Satirikonu. Tam je zapisano: »Ena roka umije drugo. Korist za korist.« Mnogo stoletij pozneje je nemški pesnik Goethe v eni od svojih pesmi zapisal: »Kakor ti meni, tako jaz tebi.« Goethejeva misel že prinaša bolj izrazite etične pomene, saj govori o tem, da kolikor dobrote boš delil drugim, toliko je boš prejel tudi sam. Toda kljub tisočletnemu sporočilu o človeški pokvarjenosti je razlika med antiko in našim časom morda le v tem, da je po zavrženju krščanskih vrednot v sodobni družbi in diktaturi neizprosnega kapitalističnega pehanja za materialnimi dobrinami še več takih, ki drug drugemu umivajo roke. V času vedno bolj izpopolnjene zdravstvene in fizične higiene smo, žal, duhovno vedno bolj umazani.
Vprašanje trpljenja je temeljni kamen ateizma. Kristjani trdimo, da ima Bog glede tega zadnjo besedo, vendar zakaj ne že zdaj? Zakaj bo obstoj zla opravičen šele v končni prihodnosti? Ključno vprašanje ni, zakaj Bog zla ne odstrani, ampak zakaj je ustvaril svet, v katerem je zlo neizogibno. Bog je ustvaril svet iz ljubezni, ker božanska logika temelji na njej, ne pa na moči, zato je zlo cena Božje ljubezni, ki želi svoboden odgovor iz ljubezni. Zlo se pojavlja kot negativni spremljevalec svobode; če možnosti za zlo ne bi bilo, ne bi bilo niti svobodne izbire med dobrim in zlom. Zlo je naša moralna odločitev, ne pa Božja določitev, sicer bi bili pogojeni in determinirani in ne bi bili svobodna bitja. Vsevedni Bog ve, kako se kdo odloča, a tega vnaprej ne določi. Zlo obstaja zato, ker mu svet s svojo svobodno odločitvijo omogoča obstajati. Zato je treba zavreči nesmiselne fantazme o Bogu, ki naj bi kot porednež pošiljal zlo, saj je Bog antizlo. Bog je svet ustvaril zato, ker zlo želi, hoče in ga lahko premaga. Vesolju je dal toliko popolnosti, kolikor je lahko vesolje sprejme (Leibniz). Ista svoboda je Boga v ljubezni obvezala, da je bes do tistih, ki zlorabljajo svobodo, usmeril proti sebi. Nihče drug razen Bog Odkupitelj tega ne more narediti. Zato je krščanstvo tako edinstveno. Ali tudi Bog trpi? Sveto pismo razkriva trojno Božje trpljenje. Prvič, ko je človek v raju grešil. Drugič, ko je človek začel zaradi greha trpeti. In tretjič, ker naše trpljenje ni bilo dovolj, da se človek odreši, je sam Bog prevzel na križu naše trpljenje nase (Joalo J. Vila-Cha). Bog je predhodnik vsakega trpljenja. Nemški astronom Johann Hieronymus Schröter (1745–1816) je na to modro odgovoril: »Križ je dobrim ljudem pokazal, da njihova dobrota ni dovolj dobra.« Francoski novinar Antoine Leiris, čigar žena je bila v terorističnem napadu v koncertni dvorani Bataclan v Parizu leta 2015 ubita, je poslal po medmrežju v svet zapis Pismo moji ženi in njenim ubijalcem: »Če nas je ta Bog, v imenu katerega ste v svojem slepilu ubijali, ustvaril po svoji podobi, potem je vsak naboj v telesu moje žene rana v njegovem srcu.« Krščanstvo ima Boga, ki z nami trpi, a ga žal ne poznamo v pravi luči. Teolog Karl Rahner (1904–1984) je glede tega zapisal: »Hvala Bogu, da ne obstaja tisto, kar velika večina kristjanov smatra za Boga.«
»Rabin, morate mi povedati, kaj naj naredim!« Trgovec z lesom se je znašel pred rabinom Mendelom in pričel postopati po njegovi sobi. »Nočem užaliti svojega zeta, ampak nisem prepričan ali ga naj vključim v svoj posel.« V rabinovi študijski sobi je bilo dovolj prostora le za enega sprehajalca, zato je moral rabin Mendel obsedeti za svojo mizo. Ker ni vedel, kako rešiti trgovčev problem, je začutil še večjo potrebo po tem, da bi se še sam sprehajal po sobi. Precej nelagodno se je počutil, ko je trgovec še naprej razlagal o svoji zadregi z zetom. »No,« je končno uspel rabin spregovoriti, »obstaja zgodba o starodavnem učenjaku, ki ...« Trgovec pa je rabina ignoriral in nadaljeval s pripovedovanjem: »Recimo, da pričakuje, da ga bom podpiral, da lahko še naprej študira. Če pa ga povabim v svoj posel, si bo lahko mislil, da ga ne spoštujem kot strokovnjaka ...« »Hm, o tem govori malo znani rabinski zakon, ki pravi ...« Trgovec je naredil še en korak po sobi in se nato obrnil. »Želim si, da bi delal z mano, ampak če si sam ne bo želel delati v mojem poslu, mi ne bo prav nič v pomoč. V tem primeru je že bolje, če ga le podpiram!« Tedaj je rabin poskusil še enkrat, vstal je in začel: »Če vprašaš mene za nasvet ...« Ampak trgovca to ni ustavilo: »Če bi le vedel, kaj hoče ...« Za trenutek je zastal in nato skoraj zavpil: »Čakaj! Tako je! Lahko ga preprosto vprašam, kaj hoče. Govoril bom z njim na samem, da ga ne postavim v neroden položaj pred mojo hčerjo.« Trgovec se je že obrnil, da bi šel skozi vrata, ko je preko rame rekel: »Zares vam hvala, rabin. Vedel sem, da mi boste znali pomagati!« Čez nekaj časa je rabinova žena, Mimele, zagledala moža, ki se je sprehajal po svoji študijski sobi ves zamišljen. »Kaj te muči?« ga je vprašala. »Oh, Mimele, prava polomija sem kot rabin. Meščani mislijo, da jim pomagam, ampak to le zato, ker pričakujejo, da jim bo rabin pomagal. Prav nič jim nisem v pomoč!« Rabinova žena je položila roko na njegovo ramo in ga vprašala: »Povej mi, si kdaj pomislil, da je ta trgovec potreboval pomoč v tem, da si molčal, da si ga poslušal ob tem, ko si je on uredil misli?« Ljudje radi delimo nasvete, svoje izkušnje, priporočila in usmeritve. Običajno je težje prisluhniti sočloveku in mu ponuditi prostor, da osmisli svojo zgodbo in poišče svoje odgovore. To je lahko boljša pomoč kot pa vsi naši nasveti.
Neveljaven email naslov