Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Nekoč je bil par akrobatov, ki ga je sestavljal učitelj, stari vdovec in mlajši učenec po imenu Meda. Ta akrobata sta vsak dan nastopala po ulicah in si na ta način služila za hrano in prenočišče.
Med svojimi nastopi sta akrobata izvajala tudi zahtevno točko, ko je učitelj z dolgo bambusovo palico na glavi lovil ravnotežje, medtem pa je mladi akrobat po njej splezal na sam vrh. Ko je bil mladenič na vrhu, se je začel učitelj premikati okrog in oba sta vedno znova požela navdušenje zbrane publike.
A pri tej akrobatski točki sta morala oba nastopajoča ohranjati stalen in popoln fokus in ravnotežje, da sta tako preprečila morebitne poškodbe in da sta nastop pripeljala do konca. Nekega dne pa je učitelj učencu predlagal spremembo v nastopu: »Poslušaj, Meda, jaz bi po novem gledal tebe in ti mene, da si bova tako pomagala pri ohranjanju koncentracije in ravnotežja ter preprečila nesrečo. Tako bova z nastopom gotovo zaslužila še več.«
A že izkušeni učenec je odgovoril: »Dragi učitelj, mislim da bi bilo bolje, če bi vsak od naju pazil nase. Če paziva vsak nase, bova tako pazila tudi drug na drugega. Tako bova gotovo preprečila nesrečo in zaslužila dovolj za preživetje.«
Zgodba izhaja iz tradicije zen budizma in nas vabi k razmisleku o naši čuječnosti do sebe. Običajno se nam dogaja, da precej pozornosti namenimo drugim. Tudi v smislu rumenega tiska, ki se najbolj prodaja. Pravimo, da smo radovedni, ko razpravljamo ali opravljamo o drugih. Posvečamo precej pozornosti slavnim in malo manj slavnim. Marsikdo med mladimi bi si rad celo za poklic izbral, da bi bil slavna oseba na družbenih omrežjih. Da bi bil občudovan, da bi se o njem ali njej govorilo, da bi vplival na druge.
Pomislimo na naš čas in na naše pogovore. Kako pogosto se vrtijo okrog drugih, kako govorimo o drugih, jim priznavamo zasluge ali se posvečamo valjenju krivde, vidimo predvsem napake? Znamo spregovoriti o sebi? Vsak nosi odgovornost za svoje življenje in če se svoji odgovornosti bolj posvetimo, lahko prepoznamo, koliko pozornosti in koncentracije potrebujemo, da jo izpolnimo. Lahko odkrivamo, kako šibki smo in kako malo je potrebno, da izgubimo ravnotežje. To nas lahko dela bolj razumevajoče tudi do napak in pomanjkljivosti drugih. Morda naša sodba drugih ni več tako stroga, saj se zavedamo, da s tem posredno obsojamo tudi sebe. »Pomagaj si sam, in Bog ti bo pomagal,« pravi stari pregovor. Danes imamo priložnost, da smo čuječi, najprej do sebe in tudi do potreb drugih.
3603 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Nekoč je bil par akrobatov, ki ga je sestavljal učitelj, stari vdovec in mlajši učenec po imenu Meda. Ta akrobata sta vsak dan nastopala po ulicah in si na ta način služila za hrano in prenočišče.
Med svojimi nastopi sta akrobata izvajala tudi zahtevno točko, ko je učitelj z dolgo bambusovo palico na glavi lovil ravnotežje, medtem pa je mladi akrobat po njej splezal na sam vrh. Ko je bil mladenič na vrhu, se je začel učitelj premikati okrog in oba sta vedno znova požela navdušenje zbrane publike.
A pri tej akrobatski točki sta morala oba nastopajoča ohranjati stalen in popoln fokus in ravnotežje, da sta tako preprečila morebitne poškodbe in da sta nastop pripeljala do konca. Nekega dne pa je učitelj učencu predlagal spremembo v nastopu: »Poslušaj, Meda, jaz bi po novem gledal tebe in ti mene, da si bova tako pomagala pri ohranjanju koncentracije in ravnotežja ter preprečila nesrečo. Tako bova z nastopom gotovo zaslužila še več.«
A že izkušeni učenec je odgovoril: »Dragi učitelj, mislim da bi bilo bolje, če bi vsak od naju pazil nase. Če paziva vsak nase, bova tako pazila tudi drug na drugega. Tako bova gotovo preprečila nesrečo in zaslužila dovolj za preživetje.«
Zgodba izhaja iz tradicije zen budizma in nas vabi k razmisleku o naši čuječnosti do sebe. Običajno se nam dogaja, da precej pozornosti namenimo drugim. Tudi v smislu rumenega tiska, ki se najbolj prodaja. Pravimo, da smo radovedni, ko razpravljamo ali opravljamo o drugih. Posvečamo precej pozornosti slavnim in malo manj slavnim. Marsikdo med mladimi bi si rad celo za poklic izbral, da bi bil slavna oseba na družbenih omrežjih. Da bi bil občudovan, da bi se o njem ali njej govorilo, da bi vplival na druge.
Pomislimo na naš čas in na naše pogovore. Kako pogosto se vrtijo okrog drugih, kako govorimo o drugih, jim priznavamo zasluge ali se posvečamo valjenju krivde, vidimo predvsem napake? Znamo spregovoriti o sebi? Vsak nosi odgovornost za svoje življenje in če se svoji odgovornosti bolj posvetimo, lahko prepoznamo, koliko pozornosti in koncentracije potrebujemo, da jo izpolnimo. Lahko odkrivamo, kako šibki smo in kako malo je potrebno, da izgubimo ravnotežje. To nas lahko dela bolj razumevajoče tudi do napak in pomanjkljivosti drugih. Morda naša sodba drugih ni več tako stroga, saj se zavedamo, da s tem posredno obsojamo tudi sebe. »Pomagaj si sam, in Bog ti bo pomagal,« pravi stari pregovor. Danes imamo priložnost, da smo čuječi, najprej do sebe in tudi do potreb drugih.
V stavbi beograjske nadškofije je naš veliki umetnik p. Marko Ivan Rupnik na hodniku naslikal čudovito podobo žalostne matere Božje. Marija stoji pod križem, a od Križanega se vidijo samo njegove noge, pribite na navpično prečko križa. Marija je oblečena v rdeči plašč in modro obleko, a svoje roke skriva pod plaščem. Eno drži ob srcu, druga je povzdignjena in kaže na noge križanega Sina. Velikokrat mislim na te skrite Marijine roke. Pri svojem delu med bolnimi in umirajočimi, sem videla veliko rok, a najlepše so zmeraj bile materine roke. Kajti nikoli niso bile prazne. So matere, ki so držale v rokah slike svojih otrok, so matere, ki so z rokami neprestani iskale svoje izgubljene otroke, ali tiste, ki so bili daleč; so roke, ki so se še v nezavestnem ali zaspanem stanju borile s sovražniki, ki so prežali, da bi uničili dom… Posebej dragocen spomin mi je ostal na družino, kjer je mati umirala sredi svojih otrok. Ko se je vse umirilo, tako materino trpljenje kot jok otrok, so vsi otroci sodelovali pri umivanju umrle matere. Nežno so ji z dišečo vodo božali roke in obraz, šepetali nerazumljive, samo njim znane besede ljubezni in slovesa, ter ji tako na nepozaben način zadnjič izkazali svojo ljubezen. Marijine pokrite roke na sliki patra Rupnika, skrivajo v sebi roke mater, ki so stale ob postelji svojih umirajočih otrok, nemočne, da spremenijo svet in usodo… Samo stale so lahko in s svojo ljubeznijo počasi zapuščale svoje otroke, ki so se spreminjali ali v majhne angelčke ali v svetle zvezdice. Materine roke…Roke, ki so nosilke življenja, kot je to vsaka mati. Roke, ki božajo tudi, ko otrok trpi na križu. Roke, ki so vedno lepe, pa če so urejene, ali stare in polne starostnih peg. Svete roke…
Ko so starogrškega astronoma in filozofa Talesa iz Mileta vprašali, kdo je po njegovem prepričanju srečen človek, jim je odgovoril: »Tisti, ki ima zdravo telo, bogato dušo in obdarjeno naravo.« S to mislijo je povzel stališče enega prvih grških modrecev Kleobula, ki je v 6. stoletju pred Kristusom vladal na Rodosu in je dejal: »Zdrava morata biti tako telo kot duša.« Danes je njuno stališče v slovenščini splošno znano in povzeto v izreku »Zdrav duh v zdravem telesu.« Vendar je tak prevod latinskega reka »Mens sana in corpore sano« rahlo zavajajoč, saj zveni, kakor da je zdravo telo prvi pogoj za zdravje duha. Izvorno starogrško misel je v latinščini namreč povzel rimski pesnik Juvenal, ki je živel med 1. in 2. stoletjem po Kristusu. Bil je avtor zbirke pesmi, naslovljenih kot Satire. Lahko jo beremo kot kritiko poganskega Rima in prav po tej zaslugi se je v krščanskih samostanih najbrž tudi ohranila. V deseti satiri se pesnik sprašuje o pravih vrednotah, h katerim mora stremeti človek. Omenja, da si pogosto kot glavne dobrine postavljamo bogastvo, moč, lepoto, otroke, dolgo življenje in podobno. Pa vendar je treba zaupati bogovom, ki so za človeka izbrali bolje kot on sam. Treba je torej predvsem prositi, da imamo poleg zdravega telesa tudi zdrav duh. Tega pa zagotovo ne moremo kupiti z brskanjem po akcijskih artiklih supermarketov in spletnih novičkah. Zdravje duha lahko dosežemo le z branjem, učenjem in premišljevanjem. Samo tako bomo namreč razvili ustrezno kritičnost, da bomo zmogli med množico dobrin, ki nam jih kot cesarjeva gola oblačila ponuja svet, presojati, kaj je dobro in kaj nas zasužnjuje. In samo če bomo odkrili to razliko, bomo dosegli resnično srečo, o kateri so pred dvema tisočletjema in pol povpraševali Talesa in o kateri se z enakim hrepenenjem sprašujemo danes.
Enkrat v pozni jeseni sem se na čudovit sončen dan pogovarjala s prijateljico prav o bogastvu jesenskih barv. Sredi zime, ko je vse drevje golo, si težko predstavljamo, da je kaj takega sploh mogoče. Ob tem se je prijateljica spomnila na droben dogodek iz svojega otroštva. Kot otrok je imela slikanico, od katere ji je ostalo v spominu samo nekaj drobcev. In prav ti so bistveni. \tBilo je v jeseni in miši so polnile svoje luknje z zalogami hrane, ki bi jim pomagale preživeti zimo. Ena od njih pa je namesto hrane zbirala samo sončne žarke. Ti so se ji zdeli pomembnejši od hrane. Greli jo bodo takrat, ko bo zunaj mrzlo in pusto. Zelo ganljiva zgodba. Pravljice za otroke nam sploh govorijo o velikih življenjskih resnicah. Zbiranje sončnih žarkov lahko prenesemo tudi na ljudi. Nekateri jih znajo zelo dobro nabirati, nekateri jih niti ne znajo ali nočejo videti. Poznam ljudi, ki so v življenju prestali veliko hudega, pa se znajo ob tem spomniti tudi mnogo lepega, kar so doživeli. Tako tudi vse hudo nekako izgubi svojo ostrino. Poznam pa seveda tudi veliko ljudi, ki v svojem življenju ne vidijo nič lepega in dobrega in kar naprej zatrjujejo, da so se jim celo življenje dogajale samo krivice. Dva različna pogleda na življenje. Nihče ne more gledati namesto mene. Morda ne bi bilo slabo, če bi se tega zavedali dovolj zgodaj, že v mladosti, ker bi potem morda še lahko spremenili svoj način gledanja na življenje. Pri starih ljudeh je to največkrat nemogoče in je vsak dan samo še bolj črno. Vedno znova mi je žal za vse tiste, ki se zagrenjeni in do skrajnosti nezadovoljni poslavljajo iz tega življenja. Miška iz slikanice mi je všeč. Ni vsega prepuščala samo drugim in se ravnala po drugih. Zavedala se je, da mora sama nekaj storiti, da bo njeno življenje lepše. Pravzaprav nič posebnega. Samo zbirala je vse tisto, kar je bilo lepo in ni prepustila, da bi šlo v pozabo. Miška, ki je vredna, da jo posnemamo.
Staram se. Se mi zdi. Znanci, ki jih srečujem enkrat na vsake kvatre, mi pravijo, da sem se spremenil. Tisti najpredrznejši in tisti, ki se sami sebi zdijo duhoviti, pa mi kar naravnost povejo, da sem debel in grd! Prijatelji mi pravijo, da postajam zrel. To takole – na prvi pogled ali ko prvič slišiš – zveni čisto v redu, celo pohvalno, vendar … Človek je lahko zrel za marsikaj: Zrel za odstrel … Zrel za odpis… Zrel za kakšno »ustanovo« … Ne nazadnje je zrelost zadnji stadij pred gnitjem. To pravzaprav pomeni, da mi prijatelji govorijo: »Stari, tole je tvoja zadnja možnost. Daj, kar še imaš! Pokaži, kaj še znaš! Zdaj ali nikoli, jutri je lahko že prepozno!« Žena pravi, da se umirjam. Vendar je naivna in nima pojma, kaj se dogaja z mano! To, kar imenuje umirjenost, so samo utrujenost, lenoba in naveličanost. Res se mi ne da več vznemirjati in razburjati za vsako malenkost. Če iz vsake muhe narediš slona, v življenju prav kmalu zmanjka prostora za pomembne stvari. Še posebno, če se še sam rediš kot slon. Potem v tvojem življenju zmanjka prostora tudi zate! In zakaj? Zaradi muh enodnevnic. Ko ugotoviš, da si se tudi ti več kot pol življenja zaganjal kot muha v šipo in dosegel samo to, kar doseže muha, ki se zaganja v šipo: razbito glavo, namreč … ko ugotoviš, da si v primeri z zgodovino še manj kot muha enodnevnica, v primerjavi z večnostjo pa še to ne … ko glava končno prisluhne telesu, ki je že kdaj reklo: »Ah, daj no!« ... dosežeš tisto, čemur priročniki za samopomoč in duhovno rast rečejo »modrost«! In ko to pomisliš dvakrat zapored ali pa celo izrečeš na glas – prasneš v smeh! Modrost, lepo vas prosim!
Tam pred dvesto leti je Franc Cegnar, komaj še komu znan slovenski pesnik, prijazno upesnil čebelo: Vrnila se že je bučela z medeno nožico domu; tej roži in uni je vzela, napila se v cvetju medu. Mnogo let za njim opazujem Slakove prijateljice, ki se tri ali štiri spreletavajo s cveta na cvet travniške deteljice in mi ni jasno, kako da najdejo še kaj ustreznega za v panj, ko pa ta cvetni predpražnik pred mojimi vrati že poveneva. Pa tudi, od kod priletijo in zakaj se mučijo dan na dan. So vedno iste ali vedno druge? Bi bile v panju zaničevane, če bi se vrnile praznih nožic? Tam menda vlada neporušljiva hiearhija. Tam se ve, kdo kaj dela in koga naj se izvrže. Na deteljico sedajo tudi metulji. V nekaj hipih se na krpici sveta odvije najmanj pet prizorov; ponuja jih navadna trata in prelet žuželčjih kril. Tu so še mravlje in le zakaj spremenijo smer, če jih grdo pogledam? Preprosto obrnejo se. Visoko v zraku ujeda. Natančno deset minut čez polno uro prerohni ozračje jeklena ptica, uresničena Dedalova sanja. Bučelc to nič ne zmoti. Verjetno je znano, kako urno utripajo v letu njena krilca v primerjavi z zdržljivimi motorji - a če se objameta pernata in kovinska ptica, bosta obe končali svoj let. Po bučelah se vižaj, svetuje naš starodavni čebelar z Breznice. Še cesarica je vedela zanj. Čebelica drobna, povej, kako je kaj v našem uljnaku tam v senci kostanjevih vej, se sprašuje pesnik, izgnanec v časih zloglasnega firerja. Takoj ti bridko želo zapičim v trdo čelo, strahuje majhna živalca majhnega Cicibana. Na Slovenskem je čebela očlovečena, saj ne pogine, ampak umre. Govorimo o pridni čebeli. Za ljudi, sploh pa za najstnike, da naj ne omenjamo te oznake. Biti priden pomeni zdaj v nekaterih glavah podrejen, ubogljiv , upogljiv, podrepniški. Slovar SKJ navaja prvi pomen besede priden kot delaven in drugopomensko ubogljiv. Za vsako opravilo si raje priskrbim pridnega kot pa lenega mojstra - in takega, ki prisluhne mojim potrebam. »Ste bile kaj pridne, čebele, se v panjih satovje blesti??« Čbenca me j' pičva, pa nč ne boli, je rekel deček, ki se je od malega učil od narave in njenih čudes.
Pripovedujejo, da je apostol Janez, ki je bil izredno blizu Kristusu in je edini od apostolov doživel visoko starost, ob kocu svojega življenja vernikom ponavljal samo te besede: »Otročiči, ljubite se med seboj«. »Zakaj nam to stalno ponavljate? Kdaj nam boste povedali kaj novega?« so ga spraševali ljudje. »Ko boste izpolnili to zapoved,« je bil kratek Jezusov učenec. Že prvi kristjani niso zmogli izpolniti Jezusove zapovedi ljubezni. Tudi mi ne v polnosti izpolnjujemo teh Jezusovih besed in niso jih izpolnjevali tudi mnogi skozi zgodovino. Ne čudimo se temu, saj ljubiti drugega ni lahka stvar. Neki otrok je v pismu Bogu to zelo lepo opisal: »Dragi Bog, mislim, da ti je zelo težko ljubiti vse ljudi na svetu. V naši družini smo samo štirje in jaz ne zmorem vedno vseh ljubiti.« Ali je kakšen poseben razlog, da ljubimo druge? Je, prvič: ljubezen do bližnjega je zapoved, ki jo je izrekel Jezus malo pred smrtjo pri zadnji večerji. Drugič: ljubezen do bližnjega je razpoznavni znak krščanstva. »Ali niso tudi druge kulture poznale ljubezen do bližnjih?« boste morda ugovarjali. So, a je njihova ljubezen do bližnjega zelo selektivna: Judje so to ljubezen pojmovali tako, da se je njihova ljubezen ustavila pred tujci. Grki so bili izredno etični, a da bi ljubili sužnje in cenili njihovo dostojanstvo, jim je bilo popolnoma tuje. Četrtič: ljubezen do bližnjega je izpolnitev postave, vseh predpisov in zapovedi, ki nam jih je dal Bog. Več kot je ljubezni, maj predpisov potrebujemo. Ali se ne sodobna družba utaplja v predpisih in zakonih zato, ker je med nami tako malo ljubezni? Petič, ljubezen do bližnjega je znamenje Božjega bivanja. Ljudje, ki živijo zapoved ljubezni, pričujejo za Boga. Pričuje mati, ki vstaja ponoči, da streže bolnemu otroku. Pričuje bolniška strežnica, ki skrbi za bolnike, misijonar, ki se žrtvuje za ljudi v daljni deželi. Znamenje božje ljubezni so sodelavci Karitas, ki nesebično pomagajo potrebnim. Seveda pa tudi tisti, ki ne izpolnjujejo zapovedi ljubezni, ne pričajo za Boga. Velikega Mahatma Gandija so vprašali, kako gleda na krščanstvo, Odgovoril je: »Zelo spoštujem krščanstvo. Pogosto berem govor na gori in veliko sem se naučil iz njega. Ne poznam nikogar, ki bi naredil več za človeštvo kot Jezus Kristus. Dejansko ni nič narobe s krščanstvom, težavi predstavljajo kristjani. Ne živijo po tem, kar sicer učijo.«
Občudujem skalo, ki daje zavetje pisanim rožam, ki se blestijo kot bi bile na najbolj plodni zemlji. In pogled mi obstane na drugi skali, kjer raste, ja, raste drevo. Njegove korenine so z nerazumljivo silo predrle kamen in se z vztrajnostjo, skozi trdo podlago, usmerile navzgor, proti nebu, v svetlobo, v življenje. S kakšno žilavostjo je bilo sposobno premagati vse ovire, da lahko raste. Kolikokrat je v naših odnosih taka vztrajna borba, žilavost, navidezno brezobzirno napadalna, v resnici pa omogoča preživetje, je usmerjena v to, da človek živi. Napadalnost in jeza, ki se je mnogi ustrašijo, pomaga, da v zapletu lahko iščeš in najdeš možnost izhoda. Da ne odplavaš stran, da ne otrpneš, kot pravimo »zmrzneš«. V vsaki napadalnosti nikakor ni brezobzirnost, ki ima za cilj nasilje. Lahko pa drugi to razume kot nasilje. Posebno, če taka odločnost ni običajna za tega človeka. A ko se poglobiš v ta odziv, lahko prepoznaš pristnost, iskrenost, celo neke zasnove miru, sproščene povezanosti z drugim. Vzbuja nedojemljive možnosti odnosa, saj se je človek nekako prebil ven iz samolagodnosti bivanja. Kot Alica v čudežni deželi, ki je zrasla do svoje naravne velikosti, ko se ni več bala, da bi jo skrajšali za glavo, se tudi jaz ne bojim več, ampak odprem usta, povem, tvegam za pravico, resnico. Resnica tudi boli in ljudje radi bežimo pred bolečino. Ko me nekdo napade, mi naredi krivico, če ga tako razumem, lahko ne najdem stika s svojo notranjo močjo. Privre občutek odpora, jeze, lahko tudi drugih čustev, kot so razočaranje, strah, sram, žalost. Pride do izraza moja ranljivost in spodnaša mojo avtentičnost. A ranljivost je tudi del mene. Je človeška. Potrebna je vztrajna, ponavljajoča drža, ki prej ali slej prepriča vsakogar. Lahko, kot drevo iz skale, žilavo utrjujem svojo rast. Ob tem ohranjam iskren odnos do svojih občutkov, prepoznavam svoje meje, ki se jih naučim iskreno živeti. Utrjujem svojo trdnost, da postanem zdrava, pokončna oseba, ki lahko zavrne ponižanje. Napad tako zazveni le kot odsev drugega, ki spodbuja razmislek, je barva in zveni le kot izhodišče za dialog. Predvsem pa je osredotočenost na možnost izhoda, prepoznavanje meja drugega, pomirljivo, ustvarjalno delovanje v odnosu - tudi del ljubezni. Ljubite se med seboj, pravi Jezus, po tem vas bodo spoznali, da ste hodili za menoj.
Se vam zdi, spoštovani poslušalci, poslušalke, da se ta pomlad vleče in nikakor noče biti pravega poletja? Vse smo postorili na vrtu, posejali, negovali, okopali in vendar ni še nobenih sadov. Da ne govorimo o ljudeh, toliko vlagamo vanje, jih usmerjamo, spodbujamo, podpiramo in vzgajamo, a nič pravega od njih. Človek bi zgubil veselje in voljo, da sploh še kaj naredi. Pred kratkim sem srečal človeka, ki se je pritoževal nad svojim otrokom. Pripovedoval mi je, kaj vse je zanj storil, kako se je trudil in prizadeval, da bi bilo kaj iz njega. Sedaj pa komaj zmore še z njim govoriti. Občutek ima, da ga prezira, da ga ne posluša in celo, da dela proti njegovi volji. »Pomisli,« mi je rekel, »in to lasten otrok.« Še sem ga poslušal, saj kaj več niti nisem mogel. Pri vzgoji pametovanje kaj dosti niti ne pomaga. Starše nihče ne more zamenjati, lahko jih le podpremo v njihovem prizadevanju, damo kakšno usmeritev in malo razbremenimo njihovo odgovornost. Še posebej, ker gre za človeka, ki mu je mar za otroka in se trudi po svojih najboljših močeh, nisem preusmeril pogovora. Izkazalo se je, da bi rad iz svojega pubertetnega sina že sedaj imel odraslega v vseh tistih najlepših sanjah, ki jih je kot oče sanjal o njem. Spomnil sem se besed velikega francoskega pisatelja Honore de Balzaca, da vse, kar človek zmore in zna, je seštevek potrpljenja in časa. Še posebej to velja na področju vzgoje. Zavedal sem se, da bi mu v tistem trenutku Balzacova misel bolj malo pomagala. Spomnil sem ga, da je prej sin zavzeto poslušal njega in se od njega učil, morda je prišel čas, ko bo moral sam prisluhniti sinu in bo zanj največje veselje, če bo lahko podučil svojega očeta. Tako bo tudi on kot oče postal del sinove prihodnosti. Ne vem, če sem mu kaj pomagal pri njegovem odnosu do sina. Verjamem pa, da je v svoji zavzetosti zanj, zmogel potrpljenje in pustil času, da ju je zopet pripeljal na pot boljšega razumevanja. Govorimo lahko v naglici, da dobro poslušamo je potreben čas. Dober starš si ga bo gotovo vzel. Ko bomo danes stopali po gozdu, morda samo opazovali drevo v pomladnem brstenju, delali na vrtu ali občudovali svežo obdelana polja, bodimo pozorni, kaj vse se je že spremenilo v nekaj tednih. Čas dela svoje, če le imamo potrpljenje in voljo iz njega potegniti najboljše. Želim sebi in vam, da bi pomladno brstenje v vsakem izmed nas utrjevalo zavest, da se z vztrajnostjo daleč pride in veliko doseže. Le potrpežljivost in vztrajnost odpira srce sočloveka. Prisluhnimo danes, kaj nas hoče naučiti čas.
Vsak od nas nosi v sebi spomin na različne dogodke, ki so v določenem življenjskem obdobju pretresli in spremenili naš življenjski potek. Značilnost vseh pomembnih življenjskih dogodkov; naj bodo pričakovani ali nepričakovani, srečni ali nesrečni, je, da so obremenilni, da so povezani z negotovostmi, in da spremenijo tok našega vsakdanjega življenja. Pomembno vprašanje pa je, kako se odzivamo na krizne dogodke v življenju, kako obvladamo situacije, ki nastanejo s temi dogodki? Dobro vemo, da so nekateri ljudje ze¬lo ranljivi in jih globoko prizadene že relativno majhen pretres. Drugi pa prenesejo celo zelo travmatične do¬godke? Vse je odvisno od tega, čemur psihologi pravijo »obvladovalne strategije«. Poznamo konstruktivne in nekonstruktivne obvladovalne strategije. Ena od konstruktivnih strategij je npr. odkrito soočenje s problemi, refleksija le teh in pozitivno pretolmačenje kriznih dogodkov. Posebna oblika pozitivnega mišljenja pri reševanju kriznih življenjskih dogodkov je upanje. Upanje je, po mnenju nemškega filozofa Ernsta Blocha, najbolj človeški čustven vzgib, je nasprotje emociji strahu. Sposobnost za ob¬vladovanje problemov je močno odvisna od družbenih razmer, v katerih se znajdemo. Raziskave kažejo, da imajo ljudje s slabšimi družbenoekonomskimi pogoji slabše razvite obvladovalne strategije kot ljudje z boljšimi družbenoekonomskimi pogoji. Bolj so izpostavljeni čustvenim stresom in vtisom o neobvladovanju svojega življenja, psihološkimi oporami in tehnikami obvladanja čustvenega stresa. Pri tolmačenju teh ugotovitev pa moramo paziti na neupravičena posploševanja, kot je na primer sklepanje, da ljudje padajo v nižji socialni sloj, ker ne obvladajo ustreznih obvladovalnih strategij. Takšno sklepanje je le še ena verzija opravičevanja socialne neenakosti z različnimi sposobnostmi ljudi. Tisti, ki nam gre bolje, smo zato toliko bolj odgovorni za skupnostno skrb za ranljive in nemočne in za ohranjanje njihovega dostojanstva. Tako si bomo v svojih očeh utrdili občutek človeškega dostojanstva. To pa nas bo vse okrepilo pri soočanju z obremenilnimi in kriznimi dogodki sveta v katerem živimo.
Dva meni ljuba odlomka iz Svetega pisma sta v Matejevem in Lukovem evangeliju in imata naslov: Zaupanje in zaskrbljenost ter Skrb in strah. Navedla bom samo vrstico ali dve: »Ne skrbite za jutri, kajti jutrišnji dan bo skrbel sam zase. Dovolj je dnevu njegovo zlo,« (Mt 6,34) ter: »Prodajte svoje premoženje in dajte vbogajme. Naredite si mošnje, ki ne ostarijo, neizčrpen zaklad v nebesih, kamor se tat ne približa in kjer molj ne razjeda. Kjer je namreč vaš zaklad, tam bo tudi vaše srce.« (Lk 12,33–34) Besed Svetega pisma ne gre vedno razumeti dobesedno, kar pričajo tudi številne razlage strokovnjakov za biblična vprašanja, a te le redko kdo vzame v roke. Kako tudi ne, saj so včasih razlage celo debelejše od posameznih svetopisemskih knjig. Na citirane svetopisemske vrstice se spomnim vedno, kadar je moj dan težak in želim poiskati ravnovesje med delom in življenjem. V mislih imam tisto delo, ki polni mojo mošnjo. V preteklosti se je večkrat osušila, v njej tudi nikoli niso žvenketali zlatniki. Novci, ki so mi jih namenili, so bili bolj podobni Judeževim srebrnikom. A če gre verjeti svetopisemskim besedam, imam mošnjo, ki ne ostari in je neizčrpen zaklad v nebesih. Šele ko mi je ponovno uspelo vzpostaviti ravnotežje med življenjem in nalogami, ki so mi jih nalagali drugi, po večini s polnimi mošnjami, ne skrbim več za jutri. Upam, da niste pomislili, da živim iz dneva v dan. Za delo porabim ravno prav časa, in srebrniki se spreminjajo v zlato, čeprav jih je mogoče manj kot v preteklosti. Tudi skrbi imam vsak dan več, sem pa tja se v moje kosti zaleze strah. Zato živim in delam za današnji dan. Odkar se je v moje življenje prikradla čedalje pogostejša in tiha spremljevalka starejših, še toliko bolj razumem svetopisemske besede: »… Ne skrbite za življenje, kaj boste jedli, in ne za telo, kaj boste oblekli. Saj je življenje več kot jed in telo več kot obleka.« (Mt 6,22–34) Tako se mi sestavlja teden, mesec, leto … medtem ko je dnevu dovolj njegovo zlo. A poleg zla, ki pade nenadoma kot pomladni dež z neba v naše življenje in nas večinoma najde nepripravljene, okrog nas raste še eno. Vaše in moje zlo. Tisto, ki ga sejemo sami. Tako jaz kot vi. Zlo sejemo na delovnem mestu, v družini, med prijatelji … In tako polnimo življenjske mošnje z zlatniki dvomljive vrednosti. Zato, ker nam nikoli ni dovolj in nas človeška zloba ničesar ne izuči. Seveda moramo v današnjem dnevu poskrbeti, da ne bomo lačni in goli hodili po svetu, saj bi nas kdo hitro razglasil za čudake ali bi nas celo kam odpeljali. Mogoče vam v današnjem jutru želim samo sporočiti, da bo dan že sam poskrbel za svojo težo, zato mu ne nalagajmo preveč. Pa še nekaj: lepa obleka in polna mošnja zlatnikov ne očistita umazanije naše duše. Tudi vbogajme ne.
Informacije o dogodkih po svetu redko dosežejo vse ljudi. Vseeno smo izvedeli, kaj se je zgodilo v Parizu, kaj se dogaja po svetu. So pa tudi dogodki, ki jih ne moremo zaslediti v medijih. Vedno znova je treba pomagati človeku, da bi svoje hrepenenje po sreči pravilno uresničil v svojem življenju. Dogodki zadnjih let kažejo, koliko ljudem je to ukradeno ali celo uničeno. Ob beguncih smo postali prestrašeni, skušali smo se temu izogniti. Pri sprejemanju beguncev na obalah otoka Lampedusa v Sredozemlju je zdravnik Petro Bartolo storil vse, kar je lahko. Vsak je prinesel s seboj svojo zgodbo. Najpretresljivejše so bile zgodbe otrok. Tihotapili so jih za prodajo njihovih organov. Potem so jih odvrgli na smetišče. Veliko dogodkov niti ne pride v medije. Teh ne vidimo in o njih ne slišimo. Vse to je življenje danes. Odprte človeške oči opazijo propadanje civilizacije, ki je storila veliko dobrega za vse človeštvo. Kaj se dogaja? Mislim, da nas pritegne govorjenje o pravici do sreče. Skušamo jo doseči ob pomoči oglaševalcev, ki nam s svojimi izdelki zagotavljajo pravo pot do nje. In mi jim verjamemo! TODA! Sreča sama po sebi ne obstaja. Vedno je povezana z ljudmi okoli nas. Zaprti v svoje lastne želje in trenutne občutke sreče začnemo propadati. Nikakor ne moremo občutiti obljubljene sreče in veselja. Zakaj nihče ne govori o tem? Zakaj nihče ne usmerja ljudi v pravo smer? NAPAKA! Veliko ljudi pripoveduje o svoji poti, o svojem zgrešenem pogledu na življenje in o pravih vrednotah. Med njimi je uspešni poslovnež Jean-Marc Potdevin, ki sam o sebi pravi, da je pri 40-ih letih imel vse, kar si človek želi: dobro službo, dovolj denarja, ugled v družbi – privoščil si je lahko vse, kar si je zaželel. Ob tem je spoznal, da mu zavidanja vredni uspeh ni potešil globlje želje: želje po sreči. Spremenil je svoje življenje. Postal je svoboden, ker je imel dovolj poguma, da je zapustil lažno svobodo iz oseminšestdesetih let – pravzaprav suženjstva razpuščenih nagonov (tako pravi). Vedno znova potrebujemo spodbude, zglede, ki bi nas usmerjali v pravo smer. Vprašanje je: ali jih vidimo? Polnosti sreče ne najdemo v trenutkih veselja, temveč v prizadevanju za druge, za srečo in veselje drugih. Potrebno je veliko odpovedovanja, premagovanja samega sebe. Na tej poti hitro omagamo, zato potrebujemo ljudi, ki nas spodbujajo in nam stojijo ob strani. Vsak izmed nas lahko postane opora in zgled drugim. To je odločitev za življenje, za kulturo življenja, to je odločitev za srečo. Odločitev je naša!
O ljubezni in soncu bo razmišljal učitelj zen meditacije Dušan Osojnik.
Ko za nekoga pravimo, da je ovca, s tem mislimo predvsem, da je ta človek pohleven in ubogljiv. Vsaj tako to opredeljuje Slovar slovenskega knjižnega jezika. Za kakšnega velja tudi, da je na primer črna ovca v družini zaradi svoje drugačnosti ali celo negativnosti. V zelo slabšalnem pomenu nekdo lahko velja za garjavo ovco. To je namreč tisti, ki zaradi negativnih lastnosti slabo vpliva na okolico. Skupinsko oziroma družbeno gledano pa biti ovca pomeni biti del črede, množice, s katero se zlahka manipulira. Seveda nam je ob tem zelo jasno, da si nihče ne želi, da bi ga imeli za ovco, pa najsibo pohlevno, črno, garjavo ali naivno. Biti ovca definitivno ni nekaj dobrega. Še posebej v sodobnem času, ko očitno delamo na tem, da smo samostojni posamezniki, ki razmišljamo s svojo glavo in ne pustimo, da bi z nami manipulirali in nas zavajali. Torej vsekakor nočemo in ne želimo biti ovce. Pa čeprav smo žal tolikokrat ravno ovce, predvsem, ko pohlevno sledimo ali nasedamo takšnim in drugačnim manipulacijam, informacijam, oglaševanjem, zapeljevanjem in zavajanjem. S tem v zvezi je precej razširjeno prepričanje, da to še posebej velja za kristjane – da smo namreč ovce. Predvsem take, s katerimi se da zlahka manipulirati in jih usmerjati. Zaradi tega so tudi pogosto stigmatizirane kot črne in celo garjave. Kadar to resnično drži in si to zaslužimo, potem to pomeni, da ne živimo po evangeliju in da se moramo nujno obrniti nazaj na pot evangelija. Podoba pastirja in ovc ima v svetopisemski govorici izključno pozitiven značaj. V starodavnem Psalmu 23 beremo: »Gospod je moj pastir, nič mi ne manjka.« To podobo so Izraelci kot od Boga izvoljeno nomadsko ljudstvo vzeli iz svoje vsakdanje prakse pastirovanja in jo združili s konkretnim izkušanjem božje skrbi za njih in vse to slednjič prenesli v molitev in bogoslužje. Bog kot dobri pastir skrbi za svoje ovce, za svojo čredo, za svoje izvoljene, ki so se odločili, da mu sledijo in zaupajo. Ta pastir nikogar ne manipulira, pač za vse ljubeče skrbi in vsakemu daje prav to, kar najbolj potrebuje. Jezus, kot Sin nebeškega Očeta, kot pravi Bog in pravi človek sam prevzame podobo dobrega pastirja in nas v evangeliju današnje nedelje spodbuja in vabi: »Moje ovce poslušajo moj glas; jaz jih poznam in hodijo za menoj.« Čigav glas pa ti poslušaš? Za kom pa ti hodiš?
Morda kdo trpi in se počuti kot ptica, ki pešači, namesto da bi letela, ter se obtožuje, a za trpljenje nismo vedno sami krivi. Trpljenje nas največkrat doleti. Svetopisemski trpeči Job, tudi če bi šlo za umišljenega junaka, je vsem ljudem najbližji človek vseh časov. Pove nam tudi, da Bog takšno naše govorjenje sprejema in razume. V tej paraboli judovske modrosti o človeškem trpljenju je Bog slábo obrnil v dobro. Job je dobil znatno več, kot je izgubil. Bog je v trpljenju Joba preizkusil, Job pa je v trpljenju Boga srečal. Jobovi prijatelji so govorili o Bogu, Job pa je raje govoril Bogu. Job je postal največji učitelj duhovnosti vseh časov, učenec skrivnostnega in nedoumljivega Boga. Zgodilo se je, kar velja za ptico, ki se obrne proti vetru in mu kljubuje zato, da bi se mogla dvigniti više. Job je kapituliral pred Bogom, a ne kot poraženec, ampak kot zmagovalec. Edini odgovor na divje krike trpljenja je: »Verujem v Boga, tudi ko je Bog tiho.« Ta napis je bil najden v neki judovski kleti v Kölnu iz časa nacizma. Jobov krik je v vseh nas: »Bog, kaj hočeš od mene?« Biblična ikona Joba nam potrjuje, da želi Bog svojim ljubljencem najboljše na način, ki včasih vodi po poti bolečine. Tudi Božji Sin je šel na Kalvarijo, da bi v jutru vstajenja odrešil človeški rod. V trpljenju je izražena cena Božje ljubezni. Bog dopušča trpljenje v korist dobrega. V Talmudu je zapisano, da je modri rabin, ko so ga spraševali o smislu trpljenja, rekel: »Ko lončar konča delo in iz peči vzame lonce, njihovo kakovost preveri s kladivom; a udari samo tisti lonec, v katerega je siguren.« Drži, vse ima svojo lepoto, tudi trpljenje, a vsak tega ne vidi. Dragi kamni nikoli ne izgubijo svoje oblike, tudi če so razbiti na najmanjše koščke. Ametist kljub udarcem s kladivom ohrani obliko šesterokotnega romboida. Bral sem o deklici, ki se je zelo bala vožnje skozi predore. Ko so morali iti skozi tunel, je mižala in svoj obraz zakopala v mamino krilo: »Prosim, povejte mi, ko bomo prišli skozi.« Končno se je na neki vožnji ojunačila, na hitro odprla oči in jih spet takoj zaprla. Naslednjič se je opogumila in zavpila: »Mami, ugotovila sem, da ima predor na obeh straneh luči.« Trpeči Job, ki ga je Bog najbolj spoštoval, bi nam zaupal, da je edini razlog, zaradi katerega bi si zaželel vrniti se na svet, ta, da bi lahko še nekaj pretrpel za svojega Boga.
Kaj je zmogel 14-letni Cankar? Ne kateri koli, ampak Ivan. Vrhniški. »Največji slovenski pisatelj.« Številnim šolarjem to bore malo pomeni; naučena fraza pač. \tIsti Cankar, 14-letni, je za Brezje namenil posebno risbo. Ne risbe nizke hišce s Klanca siromakov – risbo brezjanske Marije Pomagaj. Ne kot izraz svoje mile prošnje: kot zahvalo, da se je neki vrhniški deklici obrnilo na bolje. Ker njena revščina ni mogla izkazati vidne zahvale, je v njenem imenu narisal votivni dar. Tam v kapeli visi, vsak ga lahko opazi. \tNi treba biti Cankar. Vedno znova se izkaže, kako različno se mladi ljudje odzivajo na okolico. Lahko da na videz brezčutno. Toda ali res do vsega in vsakogar? \tVečkrat je omenjeno tako imenovano prostovoljstvo. V vzgojni vlogi ga spodbujajo tudi šole. Nevladne organizacije poudarjajo njegov pomen. Gre za pomoč soljudem. Ne le ostarelim; kot da stiska ne bi zadela kogar koli. V trenutku lahko ohromimo. V sekundi zletimo s ceste. Na lepem ugotovimo, da stanovanje ni več varno. »Moje tiho tajno delo zdavnaj že se je začelo, skoraj v nič ti zrušim hram,« beremo v Gradnikovi pesmi Črv. Droben tiran, golokožen, gnusen, grd, kakor ga opisuje pesnik iz Medane, ti lahko razje in zdrobi tramovje. \t»Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte.« Ta evangeljski nasvet ima trajno veljavo. Res, marsikaj si moramo trdo prislužiti. Kdaj pa kdaj pa stiskaško hranimo zase dobrine, ki so nam padle z neba. Bister um ni prigaran, ampak je dan. Obdarjenec lahko z njim na različne načine pomaga ljudem daleč naokoli. \t"Bolni zdravega nese," pravi neka basen. Zares marsikdo, ki je telesno obnemogel, brez pomišljanja izkaže sočutno pomoč, zdravi hrusti pa ne marajo biti »usmiljeni Samarijan«. So iz tiste "samarije", ki razume le jezik samoljubja. \tAli je vredno na dolgo in široko filozofirati in teologizirati o tem, zakaj je takó, kot je? Na tarnanje, da je na svetu vse narobe, je zgaranec žuljavih rok na kratko zarobil: "Tak je živlene pa tak smo ldjé." Ni rekel SO, ampak SMO. \tZ malo pameti se da ugotoviti, da se lepše in mirneje živi v složnem okolju, saj se samo v takem počutimo varne. Zato je smiselno, da si prizadevamo zanj. Pa tudi kdaj namesto koga kaj narišemo, če sam ne zmore.
Prerok Izaija, ki je živel v 8. stoletju pred Kristusom, je bil aristokratskega stanu. Odlikovala sta ga veliko znanje in razgledanost. To razkrivajo njegov umirjeni nastop, njegova tehtna in lepa beseda, predvsem pa notranja poglobljenost, ki si upa izreči resnico tudi pred kraljem in voditelji Izraela. Poleg tega je ponosen meščan Jeruzalema. Ljubi svoje mesto in ga rad uporabi tudi kot čudovito prispodobo za mesto miru za vse izraelsko ljudstvo in celo za vse narode sveta. Zato mu ni bilo težko biti kritičen do kraljeve politike, ki se je zanašala na povezavo z Egiptom in ni videla asirske nevarnosti, čeprav sta že pred njihovimi očmi padla Damask in Samarija. Preroku pomeni rešitev ponotranjena vera, ki bo duhovno cvetoča in kulturno ustvarjalna. Politične spletke ne bodo prinesle rešitve. Zgodovina mu je dala prav. Kot plemenita osebnost pa ima Izaija tudi smisel za uboge. Zavzema se za siroto, vdovo in tujca, skratka, za brezpravne ljudi. Prava plemenitost ni to, da nekdo pripada nekemu rodu, ampak sta to etična pokončnost in zahteva, da se tudi veličastno bogoslužje uresničuje v skrbi za malega človeka. Že dvesto let pred Kristusom govori modri Sirah, kako je prerok Izaija rešil Izraela. Judje so imeli tega preroka za podobo mesije, ki prihaja. Zato se ne smemo čuditi ugotovitvam raziskave javnega mnenja, ki so jo izvedli Jezusovi učenci, da bi odgovorili na njegovo vprašanje: »Kaj pravijo ljudje, kdo sem?« Evangelisti navajajo kar nekaj imen prerokov, toda zagotovo je prejelo največ pozitivnih odgovorov prav Izaijevo ime. Pravzaprav se je Jezus sam na začetku svojega javnega nastopa v Nazaretu razkril kot novi Izaija. Kot rabin odloži zvitek, ki ga je prebral, in pove, da se je začelo uresničevati tisto, kar je napovedal Izaija: da bodo odslej jetniki svobodni, slepi bodo gledali in ubogi bodo živeli v blaginji. Lahko bi rekli, da je Jezus prek besed preroka Izaije sam prihajal do zavesti, da je mesija in kako naj ravna, do bodo tudi ljudje razumeli mesijanski trenutek zgodovine, ko začneta ljubezen in usmiljenje zmagovati nad sovraštvom in nasiljem. V Marijinem mesecu maju pa nam je najbližje Izaijevo razkritje znamenja kralju Ahazu, da je Bog z njim: »Glej, deklica bo spočela in rodila sina.« Izaija pove, da je prihodnost človeštva v ženi, kajti vsakokrat, ko dekle z radostjo rodi otroka, prihaja mesijanski čas, čas miru, usmiljenja in radosti.
Kot otrok sem rad igral tetris. Danes igre več ne igram, čeprav bi me kdaj pa kdaj zamikalo. Tetris je predvsem igra, ki temelji na hitrosti in strategiji, lahko pa nas uči tudi sprejemljivosti, prilagodljivosti in hvaležnosti. Spomnim se velikega navdušenja, ko so pri igri tetrisa štiri vrste blokov na zaslonu izginile. Vendar je bilo zadovoljstvo kratkotrajno, saj se je na vrhu zaslona že prikazala nova oblika bloka. Včasih so se začeli bloki kar nalagati drug na drugega. Višje kot je šlo, bolj je rasla tudi moja zaskrbljenost in frustracija. Dobro se spomnim tudi jeze, ko sem igro izgubil. Jezil sem se na samo igro, ki mi je ponudila takšne čudne bloke. Jezil sem se tudi na vse motnje v moji okolici, domače, ki so me zmotili. Največkrat pa sem se jezil nase, saj bi moral biti boljši. Včasih je tako tudi v življenju, da nam spodrsne ne glede na vse naše veščine in zmožnosti. Ne glede na obliko blokov, ki padajo, izgubimo. Ampak kakršenkoli je že blok in kakorkoli že pristane, nov je že spet na poti. Enkrat se blok sestavi, drugič nam to spodleti, čeprav smo zelo razvili svojo hitrost in strategijo. In običajno si vsi želimo, da čim hitreje pospravimo bloke. Na življenje lahko gledamo kot na trening v hitrosti in strategiji. Rešujemo probleme, odgovarjamo na vprašanja, dosegamo gotovost. Včasih nam v življenju to uspeva, drugič se nam nabirajo bloki, za katere ne vemo, kaj bi z njimi. Nekateri bloki bolj ustrezajo našim načrtom, drugi spet ne. Vendar naše negodovanje ob novih blokih v tetris igri teh še ne bo ustavilo. Upiranje ničesar ne ustavi, bloki še vedno padajo. Naša sprejemljivost in prilagodljivost pa nas spomni, da po nezaželenem bloku prihaja nov. Ni nam treba biti zadovoljni z vsem, kar nam pride v življenju naproti, vendar se učimo s tem ravnati. Če na naše življenjske bloke gledamo s hvaležnostjo, smo lahko zadovoljni tako v naših vsakdanjih trenutkih kot ob zmagah. Ni nam potrebno čakati, da pride kaj boljšega ali skrbeti, kaj vse nas še čaka. Tako lahko sprejmemo nestalnost trenutkov in iščemo v njih moč za težje čase. Igra tetrisa nas lahko uči sprejemljivosti, prilagodljivosti in hvaležnosti, ob katerih razvijamo še prožnost, kreativnost in zdravo mero tveganja. Zmaga končno sploh ni tako pomembna, če se učimo gledati onkraj golega izida in cenimo tudi proces. Če smo le bolj prožni glede tega, kar nam je dano, in hvaležni za tisto, kar imamo.
V naši župniji imamo veliko srečo, da je naš župnik mlad in ima rad mlade ljudi. Tudi starih ne zanemarja, a v mladih najde zmeraj nove izzive in navdih za svoje delo duhovnika, prijatelja, skavta in oznanjevalca evangelija veselja. Posebnost naše župnije so tudi majske šmarnice. Vsi otroci, posebej majhni, predšolski in prvošolčki, velikokrat sprašujejo, kdaj bo maj in kdaj bodo spet šmarnice. In mladi starši že določajo urnike prevažanja otrok od obšolskih dejavnosti do športnih in vseh drugih dodatnih dejavnosti, da najdejo med njimi še eno luknjo – da bodo peljali otroke k večerni maši, k večernim šmarnicam. Te šmarnične otroške maše so spet nekaj posebnega. Otroci niso v visokih klopeh, oddaljeni od župnika in oltarja, ampak se zberejo okrog nizkega oltarja, tako blizu dogajanja med mašo, da lahko otipajo beli prt na oltarju in prižgejo ali upihnejo svečke. In predvsem sodelujejo pri vseh odgovorih, pojejo vse pesmi in seveda pri podelitvi miru, hitijo od oltarja do svojih staršev in spet nazaj do župnika. Neverjetno živahna maša, ki ni za tiste s slabimi živci, saj je to otroški živžav, ki veseli našega župnika in Jezusa. Otroške šmarnice nam prinašajo toliko veselja, toliko razigranosti, čudovito odigranih prizorov iz šmarničnih zgodb, da ni nič narobe, če zjutraj pri Duhovni misli vznemirijo vse nas, urejene in pobožne. Lepoto življenja doživimo prav pri otrocih in mislim, da prav otroci svoje starše najlažje pripeljejo k Bogu. Na našem oltarju se zdi, da se še Marija nasmeje ob takšnih mašah in malega Jezuščka v svojem naročju dvigne še bolj visoko, da lahko s svojimi rokami blagoslovi vse otroke, pa tudi vse animatorje, starše in stare starše ter vse, ki si upajo priti v razigrano cerkev in doživeti lepoto vere.
Molčimo lahko le, ker govorimo. Molk je hrbtna stran govora. Molčanje ni preprosto nasprotje govora, temveč njegov pogoj, njegovo pribežališče in njegovo zatočišče. Zato molk ni toliko nezmožnost govora, kolikor je zavestna, hotena in smiselna odpoved govora. Molčati pomeni govoriti navznoter. Molčati pomeni preiskovanje, potrpljenje, merjenje. In če je pojem po Heglu »demiurg resničnosti«, je molk »demiurg pojma«. In če je govorica preizkušnja resničnosti, je molk preizkušnja govorice. Brez molka ne bi bilo govora. »Molk je gospodar govora«, je dejal prerok Mohamed. Molk ni le začetek govora, temveč tudi njegova – transcendenca. V tem smislu se neizrekljivo numinoznega izteka v polnino molčanja. »Črka je zastor in zastor je črka,« pravi an-Niffari. Molk je tako tudi spoznanje, meditacija, kontemplacija, preseganje. Molk je sestavni del duhovno-religioznih praks. V islamu molk pomeni naslednje štiri lastnosti: načelo pobožnosti, pogoj čuječnosti, vrsto askeze in duhovno vajo. Molčanje tako ni le prekinitev govorjenja, temveč tudi dresura duha; urjenje v preseganju notranjega gibanja, ustavitev toka misli. V tem smislu znameniti muslimanski mistik iz andaluzijske Španije Ibn Arabi, razlikuje med »molkom jezika« in »molkom srca«. »Molk jezika« pomeni prenehanje govorjenja, »molk srca« pa prenehanje transcendence mišljenja. Molčanje tako pomeni osrediščanje duha; zbiranje razpršenosti misli; poenotenje notranjih glasov. Molk pa je navsezadnje tudi pogoj resničnega poslušanja: le kdor zna molčati, sliši in zna poslušati; poslušati drugega in poslušati svoj notranji glas, ki govori skozi molčanje. Molčanje kot duhovno dejanje je treba kultivirati. Molčanja se je – tako kot govorjenja – treba naučiti. In mar obstaja bolj primeren čas za molk, kot je mesec ramazan – čas posta, duhovne osamitve, introspekcije in molitve?
Na tretjo velikonočno nedeljo, s katero se začenja teden molitve za duhovne poklice, bo o duhovnem klicu in poklicanosti razmišljal teolog in duhovnik dr. Jože Plut.
Neveljaven email naslov