Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ste se kdaj, dragi poslušalci, drage poslušalke, prebudili ob nepričakovanem pisku telefona, ko vam je kdo poslal sporočilo? Prvi pomislek je bil: kaj je vendar narobe, da tako zgodaj nadleguješ druge? Pogledamo in vidimo, da ni nič takega. Le to, da nas spet vabi na to ali ono prireditev, ki bo tisti dan. Skoraj nejevoljni, a vseeno potolaženi, da ni nič narobe, odložimo telefon z mislijo: kako da se mu da tako zgodaj pošiljati sporočila? Nekateri so res zavzeti in želijo tudi drugim posredovati, kar so dobrega ali lepega odkrili.
Vse bi bilo prav, če ne bi ti pri tem pozabili, da so možni različni okusi in različni pogledi na isto stvar. Pred kratkim me je nagovoril človek, ki je prepričan, da je prava duhovnost samo tista, ki izvira iz latinskega obredja. Nič se ne bi smelo imenovati krščansko razen tistega, kar se drži strogih predpisov izpred stoletij. Občudoval sem njegovo gotovost, zagretost in preprostost. Samega sebe ima za varuha zaklada, ki bi človeštvu v tem času negotovosti in zla ponudil edino rešitev. Pritrdil sem mu, da je danes gotovo treba najti kaj, za kar bodo ljudje pripravljeni prestopiti zagledanost vase. Nisem pa se strinjal, da je rešitev le v trmastem vztrajanju pri starem. Kot so že mladi umetniki pred dobrimi sto leti sporočili svojim profesorjem na akademiji, da ima vsak čas svoje okuse in s tem tudi svoje rešitve, sem poskušal to dopovedati tudi njemu. Hitro sem dobil take in drugačne nalepke. Pogovor se je hitro končal in moj zagretež je šel utrujat drugam.
Vedno sem presenečen nad ljudmi, ki za kaj gorijo. Tudi sam bi si želel tega ognja, ki bi me popolnoma prežel. Vsak trenutek dobi večjo težo. Človek živi polno, bi lahko rekli. Jutranje sporočilo, polno navdušenja nad čim, nas lahko napolni s pričakovanjem. Srečanje s človekom, ki je poln zagnanosti, a ne zmore kančka razumevanja za druge, pa nasprotno: čeprav bi prej navdušenca iskali, smo zdaj polni odpora. Oba izgubljava: ta, ki me prepričuje, saj mu ni uspelo dobiti še koga, ki bi z njim to živel, in jaz sam, ker bi lahko od tega kaj imel, pa sem zdaj poln nasprotovanja. Človeštvo pa vedno bolj sili v ozke skupine s sebičnimi interesi.
Če človeštvu in sebi res želimo dobro, je pametno sprejemati navdušujoče predloge, pri tem pa ohraniti trezno pamet in se zavedati, da popolna rešitev ni možna in zato dobra. Sebi in vam želim veliko navdušenja v današnjem dnevu ob preprostih in majhnih rešitvah sveta.
3602 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Ste se kdaj, dragi poslušalci, drage poslušalke, prebudili ob nepričakovanem pisku telefona, ko vam je kdo poslal sporočilo? Prvi pomislek je bil: kaj je vendar narobe, da tako zgodaj nadleguješ druge? Pogledamo in vidimo, da ni nič takega. Le to, da nas spet vabi na to ali ono prireditev, ki bo tisti dan. Skoraj nejevoljni, a vseeno potolaženi, da ni nič narobe, odložimo telefon z mislijo: kako da se mu da tako zgodaj pošiljati sporočila? Nekateri so res zavzeti in želijo tudi drugim posredovati, kar so dobrega ali lepega odkrili.
Vse bi bilo prav, če ne bi ti pri tem pozabili, da so možni različni okusi in različni pogledi na isto stvar. Pred kratkim me je nagovoril človek, ki je prepričan, da je prava duhovnost samo tista, ki izvira iz latinskega obredja. Nič se ne bi smelo imenovati krščansko razen tistega, kar se drži strogih predpisov izpred stoletij. Občudoval sem njegovo gotovost, zagretost in preprostost. Samega sebe ima za varuha zaklada, ki bi človeštvu v tem času negotovosti in zla ponudil edino rešitev. Pritrdil sem mu, da je danes gotovo treba najti kaj, za kar bodo ljudje pripravljeni prestopiti zagledanost vase. Nisem pa se strinjal, da je rešitev le v trmastem vztrajanju pri starem. Kot so že mladi umetniki pred dobrimi sto leti sporočili svojim profesorjem na akademiji, da ima vsak čas svoje okuse in s tem tudi svoje rešitve, sem poskušal to dopovedati tudi njemu. Hitro sem dobil take in drugačne nalepke. Pogovor se je hitro končal in moj zagretež je šel utrujat drugam.
Vedno sem presenečen nad ljudmi, ki za kaj gorijo. Tudi sam bi si želel tega ognja, ki bi me popolnoma prežel. Vsak trenutek dobi večjo težo. Človek živi polno, bi lahko rekli. Jutranje sporočilo, polno navdušenja nad čim, nas lahko napolni s pričakovanjem. Srečanje s človekom, ki je poln zagnanosti, a ne zmore kančka razumevanja za druge, pa nasprotno: čeprav bi prej navdušenca iskali, smo zdaj polni odpora. Oba izgubljava: ta, ki me prepričuje, saj mu ni uspelo dobiti še koga, ki bi z njim to živel, in jaz sam, ker bi lahko od tega kaj imel, pa sem zdaj poln nasprotovanja. Človeštvo pa vedno bolj sili v ozke skupine s sebičnimi interesi.
Če človeštvu in sebi res želimo dobro, je pametno sprejemati navdušujoče predloge, pri tem pa ohraniti trezno pamet in se zavedati, da popolna rešitev ni možna in zato dobra. Sebi in vam želim veliko navdušenja v današnjem dnevu ob preprostih in majhnih rešitvah sveta.
V ponovljeni Duhovni misli publicistka in prevajalka Polonca Zupančič piše o vlogi idealov v naših življenjih. Zdaj so idealni liki predvsem uspešni ljudje, to pa marsikoga navede na napačno misel, da njegovo lastno življenje ni kaj dosti vredno. Duhovno misel bere Jasna Rodošek.
Vstopili smo v novo leto. Komu vse smo v preteklih dneh zaželeli: »Srečno in zdravo novo leto!« Je bila to le klišejska fraza, izrečena zgolj iz vljudnostne formalnosti, ali res pristno, prisrčno voščilo, s katerim smo zaželeli sreče v novem letu? Toda kakšne sreče? Pod pojmom sreča si lahko marsikaj predstavljamo: od glavnega dobitka na loteriji pa vse do brezskrbnega uživanja. Navadno pa spregledamo, da nas v našem življenju verjetno najgloblje s srečo zaznamujejo srečanja. Prava sreča se dejansko skriva v pristnih srečevanjih. Žal so naša srečevanja pogosto obremenjena s prepiri, zagrenjenostjo, bolečino in strahom, z vsemogočim objedanjem, zakrknjenostjo in celo sovražnostjo. Pogosto predvsem zato, ker si ne upamo in se ne zmoremo v resnici približati drugemu, se z njim srečati in se pustiti, da bi nas drugi nagovoril in obogatil s svojo prisotnostjo, saj navadno ne moremo odstopiti od svojih predstav, kdo in kakšen bi drugi moral biti. Želimo ga imeti oblikovanega po svojih predstavah, pričakovanjih in po svoji podobi in ga nismo pripravljeni sprejeti takega, kakršen je. Zato so naši odnosi pogosto trki, namesto da bi bili kraj srečevanja: srečevanja med možem in ženo, ko se srečata dva povsem različna svetova in se pustita nagovoriti drug od drugega in se s tem bogatiti. Zakaj morata biti raznolikost in nezmožnost razumevanja drugega vzrok za trk, namesto da bi bila to priložnost za srečanje? Zakaj se ne moremo srečevati med generacijami: otroci in mladostniki s starši ter s starimi starši? Namesto da bi se srečevali, prihaja do močnih napetosti in trkov, ker smo zaverovani v svoj prav, svoje predstave o okostenelosti ali pa razpuščenosti enih ali drugih. Da ne govorimo o delitvah in cepitvah, ki smo jim v času epidemije priče v narodu, med sosedi, prijatelji in sorodniki! Pristna in odprta srečevanja nas bogatijo in notranje napolnjujejo. Verjetno pa je najveličastnejše srečanje človeštva z Bogom, ko Bog postane človek, zato, da bi bil z nami, da bi bil naš prijatelj, da bi se lahko z njim srečali, da bi iz teh srečevanj imeli polnost življenja in da bi iz teh srečevanj prejemali moč za naša osebna srečevanja. Naj bo torej novo leto zaznamovano s srečo naših srečevanj. Pa srečno!
Spoštovani, živimo v času, ko sprašujemo le: »Kako se počutiš?« Nenehno sprašujemo po perifernem, nebistvenem, po občutkih, ker več ne znamo živeti objektivno. Naravnani smo afektivno, senzualno, namesto efektivno, realno. To je razlog, da iz vsakdana uporno izrivamo vprašanje trpljenja. Danes je težko zadovoljiti človeka, ker smo razvajeni in prenasičeni. Hitro se vsega naveličamo in iščemo novosti. Tudi Bog se nam zdi zastarel, zato pišemo njegovo ime na Božjo osmrtnico. Če bi bili modri, bi raje namesto rafala napadov proti njemu predvideli posledice takih odločitev. Težava je v tem, da je njegov obraz na križu povsem drugačen od klasične ideje popolnega Boga, ki ne more trpeti. A krščanski Bog Oče ni nem in oddaljen v svoji nedostopni presežnosti, ampak je v dometu človeškega trpljenja. Ko slišimo o bolečinah Boga, moramo to razumeti kot trpljenje ljubezni. Bog je zato trpeči Bog, ker je ljubeči Bog. Križani Bog ni isto kot religijski, teološki, filozofski, psihološki ali sociološki Bog. Krščanski Bog je vedno križani in kot tak resnični. Svetovno znani psihiater Carl Gustav Jung je nekoč pokazal podobo križa in rekel: »Pravkar prihajam iz Indije in tam se mi je to posvetilo. Na vzhodu se skušajo znebiti trpljenja tako, da ga odmišljajo, na zahodu pa ga skušamo zatreti z mamili. Toda premagamo ga samo, če ga prenašamo. Tega se naučimo le pri Križanem Bogu.« Drži. Brez ljubezni je križ pretežek, brez križa pa je ljubezen votla. Šele od Kalvarije naprej, znaka Božje ljubezni, lahko govorimo o pravi ljubezni. Vse do Kristusa je bil v poganstvu križ znak kazni za bogove, Božji Sin pa je na znaku človeškega prekletstva umrl, da bi nas, prekletnike, odrešil. Do konca humanizirani Bog je prevzel nase vse človeško, tudi trpljenje, in vso odgovornost za stvarstvo. Stara Cerkev je učila, da tisto, kar ni prevzeto, ne more biti odkupljeno. Zato ne prečiščujmo podobe Boga, ker se mu taka prispodobi, čeprav se nam zdi nedostojna in nora. Res je nemogoče pomisliti, da je umrl kot lopov, suženj, zmikavt in zločinec. A tudi to je dokaz njegove svobode. Prava ljubezen mora imeti možnost izbire, da v svoji svobodi tudi ne ljubi. In da je večja od obveze dolžnosti. Svobodni Bog, ki je človeka ustvaril iz čiste ljubezni, ni imel izkustva biti človek. Zato se je učlovečil, to je najradikalnejši podvig. Zdaj Bog Oče v tem čudnem in hkrati čudežnem Jezusu ve, kaj pomeni trpeti in umreti. Njegova smrt je smrt smrti. Tako je krščanstvo zaradi svoje drugačnosti religija izhoda iz religije. Če odgovorim filozofsko, v trpečega Boga, ki z mano sočustvuje, verjamem zato, ker je to nesmiselno, absurdno – credo, quia absurdum. Kot je zapisal Tertulijan: »Božji Sin je bil križan; tega se ne sramujem zato, ker je to sramotno. Božji Sin je umrl; to je vredno verjetja zato, ker je to noro. Bil je pokopan in je vstal od mrtvih; to je mogoče zato, ker je to nemogoče.«
Eno glavnih vodil resničnih asketov je, da »vzorno življenje brez govorjenja govori več kot lep govor brez vzornega življenja«. S temi besedami v mislih naj z vami, dragi poslušalci, podelimo nekaj misli o pomenu praznika rojstva Gospoda Jezusa Kristusa za svet in človeka. V luči Kristusovega rojstva in v premišljevanju skrivnosti praznika neba in zemlje, kristjani verjamemo, da vsako iskreno iskanje resnice, žeja po resnici in ljubezen do resnice človeka prej ali slej pripelje do Kristusa. Kot namreč pravi evangelist Janez: »V njej je bilo življenje in življenje je bilo luč ljudi. In luč sveti v temi, a tema je ni sprejela« (Jn 1,4). Vemo, da je krščanstvo sposobno potešiti vsako radovednost človekovega uma in vsako žejo človekovega srca. Danes se spominjamo čudežnega dogodka, ko je Presveta Božja Mati v Betlehemski votlini rodila Sina, ki ga je spočela od Boga po sporočilu, ki ga je prejela od nadangela. Sin je dobil ime Emanuel, kar pomeni »Bog je z nami« in od tega dne in v vseh stoletjih je Bog z nami in mi smo z Bogom, če to hočemo. Na božič je bila izrečena neizrekljiva skrivnost pred ljudmi in pred angeli ter pred vsemi bitji. Božja neskončnost je postala človeška lastnost in se je razodela kot človeška neskončnost. Človek, ki je bil smrten za mikrokozmos, mali svet v velikem, je postal makrokozmos, velik svet z dostojanstvom v malem. Bog je postal človek in človek se je razširil in podaljšal z Bogom – v neskončnost. Z drugimi besedami, na božič je Bog objel človeka in človek Boga. Veliki Dostojevski je povedal eno resnico: »Če ni Boga in nesmrtnosti, potem je vse dovoljeno.« Zanj in za svete očete Cerkve božič ni bil le prazen običaj, folklora, tradicija, dan obdarovanja, temveč večno praznovanje smisla življenja, je darilo nad vsemi darili. Kdor za božič goji sovraštvo, tudi do sovražnika, ni razumel mere in globine Ljubezni, ki nas je obiskala na ta sveti dan. Bog je ob božiču pozval ljudi, naj med seboj ustvarijo dobro voljo, mir in enotnost. Več Boga v srcu, več miru na zemlji, ker je človekovo srce Kristusov Betlehem. Manj je Boga in Božje ljubezni v ljudeh, manj je ljubezni v medčloveških odnosih, manj prave požrtvovalne ljubezni v zakonu, družbi, družini, med očetom, materjo in otroki, bolj je prisotno meseno poželenje in hedonizem kot edini vrednoti. Zato skupaj z angeli in pastirji zapojmo Gospodu veselo pesem: »Slava Bogu na višavah in na zemlji mir, med ljudmi dobra volja.« Naj nam bo ta sveti dan, ko praznujemo Kristusovo rojstvo, razsvetljenje, preobrazba, duhovno rojstvo in rast v veri, upanju in ljubezni. In naj v vseh ljudeh in vseh človeških srcih zasije luč Božjega spoznanja, s katerim smo obdarjeni s Kristusovim rojstvom in njegovim vstopom v središče človekovega življenja. Na to neskončno Božjo ljubezen, ki nam je dana, odgovorimo, čeprav nismo bogati kralji, ki so mu prinesli zlato, kadilo in miro, dajmo mu čista srca in čiste duše, da nas bo, ko stopimo pred njega, prepoznal in priznal za svoje otroke. Mir Božji, Kristus se je rodil! Resnično se je rodil! Srečen Božič!
Danes je praznik Gospodovega razglašenja, ljudje mu pravijo tudi praznik svetih treh kraljev. Pogled v zvezde in nebo je človeka od nekdaj navduševal. Dajal mu je slutiti neskončnost, neomejenost, in ga hkrati vračal vase. Od nekdaj je pogled v zvezde in vesolje obračal človeka tudi k Bogu. Zato ni čudno, da se v božični zgodbi pojavi zvezda vodnica. Že v Četrti Mojzesovi knjigi beremo prerokbo, ki napoveduje: »Zvezda vzhaja iz Jakoba in žezlo se vzdiguje iz Izraela« (4 Mz 24,17). O svetlobi od zgoraj in znamenju z neba so večkrat govorili preroki, še posebno prerok Izaija: »Vstani, prestolnica Jeruzalem, zasij ... Kajti glej ... nad teboj vzhaja Gospod in njegovo veličastvo sije nad teboj. Narodi bodo prišli k tvoji luči, kralji k siju tvoje zarje« (Iz 60,1–3). Tu imamo torej obilje svetlobe, ki jo je evangelist Matej preoblikoval v podobo zvezde vodnice, imamo tudi kralje narodov. V svetih spisih je zato manjkal samo še kraj, na katerem bo vzšla Davidova, kraljeva zvezda, ki bo naznanila rojstvo Mesije. Določil ga je prerok Mihej, ki ga evagelist Matej navaja v poročilu o obisku treh modrih z Vzhoda: »In ti, Betlehem v deželi Judovi, nikakor nisi najmanjše med Judovimi vodilnimi mesti; iz tebe bo namreč prišel vodnik, ki bo pasel moje ljudstvo Izraela.« V pripovedi o obisku treh modrih z Vzhoda se nam zdi čudno, da trije modri niso šli naravnost v Betlehem, na kraj dogodka, ampak so Odrešenika najprej iskali v Jeruzalemu. Evangelist Matej nam s tem hoče povedati: Pot do Odrešenika vodi skozi sveta izročila. Jeruzalem je bil kraj takratne svetne in svete oblasti. Drugo skrito sporočilo pa je, da se Jeruzalem ob tej novici ni zganil, čeprav je Betlehem le dobrih osem kilometrov daleč od glavnega mesta. Do Odrešenika so prišli le trije iskalci, ki so prepotovali zelo dolgo pot in so pripadali poganskim narodom. To je pomembno sporočilo za vse čase: biti na poti, iskati, biti odprt za novo, pustiti se presenetiti, slediti zvezdi resnice, gledati s srcem. V novi zavezi se podoba zvezde pojavi še enkrat, v Drugem Petrovem pismu: »Prav delate, da nanjo (na preroško besedo o Kristusu, op. Z. Š.) pazite kakor na svetilko, ki sveti na mračnem kraju, dokler ne zasije dan in ne vzide danica v vaših srcih« (2 Pt 1,19). Zvezda danica je vera v Jezusa Kristusa, v Luč, ki razsvetljuje vsakega človeka. Tej luči so sledili trije modri. Vsak človek, ki se odpravi na pot k tej luči, postane eden izmed modrih. »Padli so predenj in ga počastili. Odprli so svoje zaklade in mu darovali zlata, kadila in mire.« Pravi zaklad za Kristusa je odprto in verujoče srce. Odrešenik pa je zvezda vodnica človekovega srca.
Danes v Duhovni misli ponavljamo razmišljanje pesnice Miljane Cunta o bližini, intimi in o svojem posebnem prostoru, v katerega neradi spuščamo kogar koli.
Ali ima svet kak smisel tudi tedaj, če odmislimo končni cilj vsega bitja in žitja, tisto poslednjo eshatološko »Točko Omega«, kot bi rekel filozof in teolog Pierre Teilhard de Chardin? – Seveda ima! Dokaz je preprost: kadar poslušam Bacha, njegovo vesoljno umetnost fuge, vem, da ima svet smisel, ne glede na to, ali bo »ob koncu časov« res prišel Odrešenik ali ne. Smisel sveta imam tako rekoč tik pred očmi tudi tedaj, ko gledam čudežen pasijonkin cvet, čeprav dvomim, da je v njem namenoma upodobljena Odrešenikova trnova krona. Ob tem pa moram priznati, da nisem povsem prepričan, da bi v najtežjih trenutkih še znal najti smisel sveta v Bachovi fugi ali v pasijonkinem cvetu – a tudi takrat bom morda v ugašajočem spominu nanju našel nekaj utehe. V človeški podobi, v lepoti človeških oči, kadar iz njih sijeta veselje in ljubezen, je smisel biti očiten, ne glede na to, ali je človek resnično ali zgolj v prispodobi ustvarjen kot »podoba božja«. – Kaj pa, če se ozrem v nočno nebo, k tisočerim zvezdam in galaksijam: ali v vsej tej brezmejnosti prostorij in časovij še lahko najdem smisel sveta, neodvisno od kakega »višjega namena«? Namreč, človeški smisel, v tem pomenu, da ga doumem ali vsaj zaslutim in da lahko vanj verjamem tudi brez svetopisemskega razodetja? Ali pa ne morem drugega, kot da s strahospoštovanjem in tesnobo strmim v veličastje zvezdnega neba ter onemim ob vsem tolikanj neznanem in tujem? Če bi živel v grških časih, bi ob pogledu na zvezde, ki so jih takrat imeli za »vidne bogove«, v njihovi nebeški lepoti in sijaju, najbrž lažje uzrl človeški smisel neba kot dandanes. – A čeprav je že Heraklit izrekel znamenite in globoko resnične besede, da se »narava rada skriva«, pa glede smisla vesolja v našem času bolj kot kdaj prej velja naslednja misel: moderni kozmos se je skril v enačbe matematične fizike, v »lepe teorije«, medtem ko pred našimi očmi ostajajo razsute kopice zvezd in zgolj umišljeno »domače« konstelacije, ki so vsaj na videz še vedno takšne, kot so jih opazovali in poimenovali stari zvezdogledi.
Kratki dnevi in meglena jutra me v zimskem času pogosto odpeljejo v svet otroških spominov. Če bi me v današnjem jutru, cenjeni poslušalci in poslušalke, vprašali, ali je bilo moje otroštvo pred nekaj več kot štirimi desetletji srečno, bi vam odgovorila pritrdilno. Z otroških obrazov je navkljub skromnim življenjskim razmeram in težkim družinskim preizkušnjam sijala rdečica, srečna barva peščice otrok, ki smo po tiho sanjali o prvem triciklu. Naša sreča je bila pisan mozaik majhnih koščkov, ki so sestavljeni skupaj dajali občutek popolnega kolesa sreče. Dnevi so se brezskrbno vrteli od jutra do večera. O tem, kam in kako nas bo zavrtelo ter odvrtelo življenje, nismo razmišljali, temveč smo polni upanja rosno mladi odhajali z doma in svoje prve tricikle zamenjali s pravimi kolesi. O tem, da obstaja kolo sreče, kolo rimske boginje sreče in nesreče, usode in uspeha, razmišljam šele sedaj, potem ko sem vse svoje strme klance navzgor in navzdol prevozila sama. Na njih padala, se znova pobirala. Koga obvozila, mogoče tudi prehitela ali pa le tiho vozila za njim. O kolesu sreče sem začela razmišljati potem, ko sem za trenutek pomislila, da bi bil vendarle že čas, da se enkrat znajdem na vrhu njegovega oboda. S kolesom Fortune – sreče – se vozimo vsi. Če gre verjeti Fortuni, antičnemu simbolu usode, nestalnosti, spremenljivosti človekove usode, se njeno kolo obrača od največje sreče zgoraj do največje nesreče spodaj. Po srednjeveških predstavah naj bi se kolo sreče zaradi neizmenljivosti usode vrnilo v začetni položaj in se ustavilo na mestu, ki je komu vnaprej namenjeno. Sama ne sodim med ljudi, ki bi slepo verjeli rimski boginji sreče, čeprav mi je velikokrat pokazala roge. Zato sem se odločila, da Fortuno, ki me je neprizanesljivo obračala, zagrabim za roge in jo postavim v kot, pokrijem z rjuho in se usedem na novo kolo. A nečesa nisem ne mogla ne smela pokriti – prtljažnika življenja, ki ga nosim s seboj. Prtljažnika, v katerem hranim življenjske preizkušnje: v njem se skriva tudi odgovor, kje tiči vzrok zanje in kakšen je njihov namen. »Nobena huda preizkušnja ni človeku pretežka, če je smiselna, in vsaka lahka preizkušnja je prehuda, če se zdi zahrbtna in krivična,« lahko preberemo v uvodu v Jobovo knjigo. Knjiga govori o možu po imenu Job, ki je živel v deželi Uc. Ta mož je bil pošten in pravičen, bal se je Boga in se varoval hudega. Rodilo se mu je sedem sinov in tri hčere. Imel je sedem tisoč ovac in tri tisoč kamel, petsto parov volov, petsto oslic in zelo veliko služinčadi. Ko je Job izgubil vse imetje in otroke – dva udarca mu je zadal človek, dva pa naravna ujma –, se mu je Božja puščica zdela zahrbtna in smrtonosna, zato je ugovarjal in se otepal. Ko pa je spoznal, da je bila puščica smiselna in zdravilna, se je oddahnil in umiril. In takrat je Gospod Jobovo usodo obrnil še enkrat. Naj tudi mojo in vašo.
Ali se tudi vam zdi, da čas zelo hitro beži? Za nami je adventni čas, pa božični prazniki, vstopili smo v novo leto. Z njim prihajajo novi izzivi, nove priložnosti, nove zmage in tudi porazi. Vsak izmed nas si želi, hrepeni po najboljšem. Želi si živeti v miru, v slogi in razumevanju. In če smo malce »pametni«, kaj je treba za to storiti? Na kaj moramo biti pozorni? Odgovor se zdi preprost – ena izmed pomembnejših stvari v našem življenju je beseda. Beseda v vsem svojem razponu. Od tiste, ki boža, ki dviguje samozavest pri nas samih kakor tudi pri sogovorniku, potem beseda, ki opogumlja, ki pohvali, pa vse do tistih trdih besed, ki si jih ne želimo, ki ranijo, ki prizadenejo, morda celo ubijejo. Vse to človek »počne« z besedo. In Beseda, pisana z veliko začetnico, ima osrednje mesto tudi v današnjem Janezovem evangeljskem odlomku, ki pravi: V začetku je bila Beseda in Beseda je bila pri Bogu in Beseda je bila Bog. Ta je bila v začetku pri Bogu. Vse je nastalo po njej in brez nje ni nastalo nič, kar je nastalo. V njej je bilo življenje in življenje je bilo luč ljudi. In luč sveti v temi, a tema je ni sprejela. V teh besedah odkrivamo nove dimenzije. Verujemo, da je bila prva Beseda pri Bogu in evangelist Janez je zapisal, da je bila ta Beseda Bog. Potem pojasni, da je ta ista Beseda postala meso in se naselila med nami (Jn 1,14a). Pa smo pri božični skrivnosti. Beseda je postala Jezus Kristus. Evangelist Janez je s to Besedo – z Jezusom Kristusom – tri leta živel, bil njegov učenec, videl ga je, ko je po smrti vstal, ko se je prikazoval. Vse to je zapisano v evangelijih. Pa smo zopet pri zapisani Besedi. In če pogledamo dvatisočletno zgodovino, vidimo, kakšno moč ima ta Beseda. Mnogi svetniki, razglašeni pa tudi nerazglašeni, so prav ob tej Besedi doživeli spreobrnjenje. Zaživeli so novo življenje. Iz opazovanja življenja in tudi iz evangeljske modrosti lahko vidimo, kakšno moč ima beseda, pisano z malo, še bolj pa z veliko začetnico. Bodimo pozorni nanjo. Izkoristimo moč besede za dobro in plemenito. Želim nam, da bi v tem letu slišali besede, ki nas bodo opogumljale, dajale polet in odpirale vrata odpuščanju, kadar bo potrebno. Živimo v duhu besed, ki jih je zapisala Mati Terezija: Prijazne besede so lahko kratke in preproste, njihov odmev pa je neskončen.
Ob misli na Sveto družino pride pred nas podoba idealnega dečka Jezusa, ki zna ubogati, ki je staršem vedno samo v veselje in ki ga imajo prav vsi v njegovem kraju zelo radi. Toda Sveto pismo nam ob Jezusu in njegovih starših, predstavi neko drugo podobo, ki je malo manj romantična, vsekakor pa veliko bolj življenjska in ki nam razodene še globje bogastvo družinskega dogajanja. Jezus iz Nazareta je bile namreč ne samo Božji sin, ampak tudi v polnosti človek. Zato je kot otrok, ki vstopa v doraščajočo dobo, imel podobne težave in iskanja kot naši najstniki. Na današnjo nedeljo beremo Lukovo pripoved o 12- letnem Jezusu v templju. Kot vsako leto so tudi tokrat Jezusovi straši z vso družino romali v Jeruzalem. Otroci so hodili spredaj in se me potjo razigrano pogovarjali. Potem so šli v romarski procesiji odrasli in ob koncu starejši, ki so bili nekoliko počasnejši. Če je Jezus želel ostati še malo v Jeruzalemu, bi moral to povedati staršem in prositi za dovoljenje, toda tokrat jih je želel, kot zamika vsakega dečka njegove starosti, tudi kaj poučiti. Prizor mladoletnega Jezusa med modreci v templju je prav tako zanimiv. Gre namreč za obred »bar mitzvah«, ko deček sedi v krogu odraslih mož, bere odlomek iz judovske Postave in ga komentira, hkrati pa zastavlja starejšim zanimiva vprašanja. Pogosto so zelo domiselna, zato se tudi modreci čudijo, kako Božji duh spregovori po besedah tega otroka in so navdušeni nad njegovo rano modrostjo. Zato modreci tudi premišljujejo, kaj jim je hotel Bog sporočiti po ustih tega dečka. Škoda, da nam Luka na pove kaj več o teh zanimivih pogovorih. A izpostavi nam dialog med Jezusom in njegovo materjo. Po judovskem običaju bi ga moral okarati njegov krušni oče, Jožef, vendar varuh svete družine to prepusti materi, saj od Jezusovega rojstva ve, da se pred njim odvijajo svete skrivnosti, ki jih ne razume. Mati Marija iskreno pove, da sta z očetom bila žalostna. In potem pride čudovit odgovor, ko jima sin pojasni, da se sedaj že zaveda, kdo je njegov pravi oče, Bog sam, in zaradi tega pripada Njemu in nikomur drugemu. Da, Jezus v imeni vseh otrok staršem sporoča, da otroci pripadajo Bogu, saj so dar njegove ljubezni. Zato ne morejo biti zgolj sredstvo za uresničevanje starševskih želja in ambicij. Otroci so razkritje Božje ljubezni in njegove modrosti mede nami. Sveta družina nas s svojim otrokom preseneča, podobno kot nas preseneča vsak otrok, pomembno je le, da zaslišimo, kako prek njega spregovori Bog sam. Vsem družinam in otrokom želimo veselja, zdravja in radosti v novem letu. Naj vas vse navdahne mir in naj pri vas ostane.
Vedno me prevzame opazovanje zvezd na nočnem nebu, brezmejnega vesolja, v katero kljub vsemu našemu napredku lahko pokukamo le skozi majhne luknjice in drobtinice spoznanj. Na primer, ali veste, da so mogoče zvezde, ki jih občudujemo na nočnem nebu, že zdavnaj ugasnile? Neverjetno, kajne? Toda to še ni vse! Potrebnih je približno deset milijonov let ali več, da zvezda nastane in živi. Še osupljivejši pa je podatek, da tako kot mi, mali ljudje, tudi zvezda na koncu umre. Za vse, kar lahko odkrijemo o zvezdah in vesolju, pa je glavni vir informacij – svetloba. Zato so zgrajeni neverjetno veliki teleskopi, ki nam pomagajo videti in odkriti tisto, česar naše oko ne vidi. Nekaj podobnega je govorica o večnem življenju. Ljudje se rodimo in umremo, a bolj kot vse na svetu nas vedno znova muči vprašanje: kaj je tam za vrati smrti? Ali se res spremenimo v prah in pepel in nas samo spomin ohranja pri življenju? Znani odlomek iz evangelija nam pripoveduje o tem, da so v nekem trenutku Jezusa njegovi učenci množično zapustili in odšli, kajti ni več ponavljal čudeža pomnožitve kruha, niti ni več spreminjal vode v vino, ampak je govoril o nekem Božjem kraljestvu na drugem svetu! Le Peter, njegov najbolj goreči, a tudi najbolj zaletavi učenec, je povedal, da najožji sodelavci in prijatelji ne bodo odšli, saj so odkrili, da Jezus pozna besede večnega življenja! Besede večnega življenja! Torej besede, ki pomagajo, da verjamemo v luč za vrati smrti, ki vliva upanje, da je v nas ljudeh vendarle nekaj, kar se ne razblini v nič. Evangelij je poln čudežnih zapovedi in teorij, ki jih je Jezus živel in dokazal, da držijo, tudi tiste o večnem življenju! Kot je svetloba glavni vir podatkov za astronome, tako je evangelij glavni vir podatkov, če iščemo pot v večnost, v življenje po življenju. A največji teleskop je naše srce in šele ko se v njem prižge luč vere, lahko vidimo in verjamemo v sporočilo, ki odrešuje.
Spoštovani, priznam, da ne bi mogel verjeti v Boga, če ne bi bilo križa. Včasih si ogledam kak budistični tempelj in opazujem podobo Bude s prekrižanimi nogami, sklenjenimi rokami, z zaprtimi očmi in spokojnim nasmeškom na obrazu, zatopljenim v zbrano premišljevanje. Strinjam se, da so odgovori na Budovo razmišljanje o trpljenju zanimivi, pohvalni in koristni. Vznesejo me, da bi tudi sam postal brezskrben nasmejani dobrovoljček in debelinko. A ko zrem vanj, se ne morem sprijazniti z njegovim pogledom, ker je oddaljen in ločen od agonije sveta, obkrožen z dišečimi lotosovimi cvetovi paradiža. Zamika me, da bi prisedel k njemu. Nato preučim Kristusa na križu: osramočen, iznakažen, izmučen, preboden, izkrvavel, strt in mrtev. V realnem svetu stisk, solza, zla, bolečin, krivic in smrti ne bi mogel zaupati Bogu, ki je na agonijo imun, neobčutljiv in izvzet iz dogajanja, ker me ne bi razumel. Če krščanstvu odvzamemo škandalozni križ, postane slabše od preostalih religij. Nedolžnega Božjega Sina je prizadelo najhujše zlo, a je Bog húdo obrnil in izpeljal v največje dobro, v odrešenje sveta. Trpljenje je edinstveno v tem, da ima vedno potencial za večje dobro (Aaron Callahan). Nič ni tako slabega, da ne bi vsebovalo nečesa koristnega. Zakaj v norost križa verujem? Sem kot fantič, ki je pritekel k očiju in mu prinesel pokazat veroučno risbo križa, na kateri je spodaj napisal KRŽ, LJUBIM GA. Oči je vedel, da gre za križ, čeprav je bilo pomanjkljivo napisano. O krščanstvu sem prepričan zato, ker se zdi pomanjkljivo, a ima to, česar druge religije nimajo – norost križa, ki je Božja modrost. Verjeti v trpečega Boga je nonsens, absurd. Credo, quia absurdum. Kot je zapisal Tertulijan: "Božji Sin je bil križan; tega se ne sramujem zato, ker je to sramotno. Božji Sin je umrl na križu; to je vredno verjetja zato, ker je to noro." Norost križa mi dokazuje, da krščanstvo ni plod modrosti človeške domišljije, kajti če bi šlo za našo pogruntavščino in potegavščino, bi uporabili logiko prikladnejših načinov, samo da bi bilo prepričljivejše. Ko govorim o trpljenju, moram ločiti, kaj je dobro in kaj je dobrota oziroma dobrost, kajti ni nujno, da je deklarativno dobro tudi zares dobro. C. S. Lewis je napisal Zgodbe iz Narnije: Lev, čarovnica in omara. V njej se sprašujejo, kakšen je lev Aslan, nakar sledi odgovor, ki ga preurejam: nevaren je, ampak je dober ali pa dober je, ampak je nevaren. Ali bi se glede na izjavo upali srečati z njim? Sodobni filozof Peter John Kreef ugotavlja, da trditev, da Bog ni dober, ker dopušča trpljenje, zahteva najprej dokaz, da sta trpljenje in Bog nezdružljiva. Šele če bi dokazali, da to drži, bi imeli neomajni dokaz, da Bog, ki trpljenje dopušča, zares ni dober. Ker pa je evidentno, da sta trpljenje in Bog križa združljiva, ne morem za zlo okriviti Boga. Če sem vstopil na napačen vlak, ne pomaga tekanje po hodniku vagona v drugo smer (Dietrich Bonhoeffer).
Počasi se z gostjo vzpenjava v smeri Spodnjega Rokava. Plezanje je prijetno, lahko in na stojiščih dovoljuje mislim, da zaplavajo v zanje neomejen prostor in čas. Že v spodnji polovici doseževa pomol, kjer se vedno ustavim in občudujem veličastni razgled na Triglav. Njegova severna stena se odpre v vsej svoji enkratnosti. Kot vedno, tudi danes duša vzkipi v lepoti vršaca, ki privlači večino Slovencev. Obkrožim s pogledom še sosede, Stenar, Dolkova Špica, Škrlatica, pa ponosno razvlečeno gmoto Rjavine na nasprotni strani. Kakšen materialni vtis duhovnega… ! Lani se je na tem mestu odvijala prava drama. Moj soplezalec je bil Andrej. Želela sem na sliki dva velikana, Trglav in njega. Hrbtno se je pomikal v položaj, kjer bi v objektiv ujela oba. V zadnjem hipu prepozna obilnega, v tem hladnem jutru še počasnega gada. Velik, zvit se je ogreval v prvih jutranjih žarkih. Ni se mu mudilo umakniti Andrejevi nogi, ki je grozila, da stopi prav nanj. Umaknila sta se oba. Gad v eno smer, Andrej pa v drugo. Res, da ni veliko prostora v teh strminah, a mu je uspelo. Na ta dogodek se spomnim vedno, ko berem Luka 10, 19 v Svetem Pismu: »Glejte, dal sem vam oblast stopati na kače in škorpijone ter na vsako sovražnikovo moč. In nič vam ne bo škodovalo.« Citat in obljuba, ob kateri se nisem ustavljala leta in leta, misleč, da ne velja zame, ampak za nekoga, pravzaprav ne vem za koga. Zastrmela sem se vanj šele takrat, ko je spoznanje dobrega in zla našlo podlago v duhovni dimenziji. Ta ni omejena v prostoru in času. Zato lahko v tej dimenziji ozdravljamo dogodke, ki so rodili zamere, obsodbe in bolečine v naši preteklosti. Prav te zamere, obsodbe in bolečine so naše kače in škorpijoni, ki generirajo našo sedanjost in se zato odločamo za na videz nerazumna dejanja. S svojimi strupenimi piki izrečenih besed laži,sprenevedanja, častihlepja, ljubosumja, rušijo odnose med možem in ženo, v družini in v vseh socialnih okoljih, kjer se ljudje srečujemo. Besede, rojene v Duhu Zla vodijo v dejanja, zapisana žal,znova in znova , na prvih straneh dnevnih izdaj. A v citatu je tudi obljuba, da nam nič ne bo škodovalo. Spoznanje dobrega je v spoznanju Boga, njegovega Svetega Duha, ki v človeku generira besede odpuščanja, resnice, nesprenevedanja, neljubosumja. Sliši se čisto nenormalno za ta svet. A ko bo kritična večina dojela v tem normalnost, bodo naslovnice naših časopisov drugačne.
Delati, delati, zgraditi hišo in umreti – tako pravijo delavni ljudje iz nemške pokrajine Švabske; vsaj po taki izkušnji in filozofiji so nekoč živeli. Nad kakim medvojnim taboriščem je ironično pisalo: Arbeit macht frei, delo da osvobaja! Sicer se pa še spominjamo našega nekdanjega gesla: Delu čast in oblast! Še starejše je vodilo: Z Bogom začni vsako delo, da bo dober tek imelo. A le čemú so že od nekdaj na koledarjih zaznamovani tudi prazniki? Dnevi, prazni dela. Sedmi dan da je še Bog počival, piše v Bibliji, in se je zato imenoval Gospodov dan. Ko naj bi počivali tudi hlapci in živina! Popraznovali. Taki dnevi so bili napolnjeni z drugačno vsebino; veselje ob sprostitvi je vračalo telesno in duševno moč, in tudi ko danes praznujemo, naj bi bili predvsem veseli in sproščeni. A je slišati, da mnogo ljudi ne zna praznovati. Učene glave navajajo za to strokovne razlage, navadna pamet pa vsiljuje mnenje, da utegne biti nekaj narobe z njihovim delom. Ali so z njim zasvojeni ali pa se skozi življenje vlečejo kakor megla brez vetra. Obstajajo pa tudi taki, ki vedno praznujejo tako hrupno, da so utrujeni ravno od tega. Potemtakem je praznovati treba znati. Kakih šol za to učenje menda ni. Obstajajo samo izkušnje. Privedle so do tega, da so prazniki dobili zakonito veljavo v družbenem sistemu. Vsak kristjan ve za praznovanja iz Stare zaveze, današnja plemena in narodi poznajo tako častitljiva kot sproščeno vesela druženja. Naj je praznik osebni/zasebni, državni, verski, nacionalni, pokrajinski, kateri koli …, velja načelo: če praznik opustiš, tudi on opusti tebe. Veliko manjka naši zavednosti, če ne spoštujemo državnega praznika. Vsak ponižuje sebe in vero, ki ji pripada, če zanemarja pomen verskega praznika. Posebej prisrčna so osebna praznovanja, saj pripomorejo k prijateljski povezanosti in zvestobi. So kot čist zrak, dehteč vonj, kot okusen sadež, lepa pokrajina, osvežujoča voda.
Številni bi se strinjali z mislijo, da je rojstvo eden najlepših dogodkov življenja, še posebej za starše otroka. Ne želim, da bi šli v vrednotenje posameznih življenjskih obdobij, ker pravzaprav vsako obdobje življenja prinaša svojo enkratnost in neponovljivost. Z rojstvom posameznika pa so še posebej povezano veselje, čudenje, načrti in odgovornost. Rojstvo pa ni povezano zgolj z začetkom življenjske poti človeka, ampak se pravzaprav vse v našem življenju na nek način rojeva. Rodi se lahko pesem, rodi se nov dan, rodi se ljubezen dveh, rodi se vsako naše dejanje. Na podoben način se v nas rojevajo tudi nova spoznanja in življenjske odločitve. K temu je svoje sodobnike spodbujal že grški filozof Sokrat z znano metodo majevtike ali babiške metode. Iz svojih sogovornikov je lahko izvabil le spoznanja, ki so se že spočela v človeku. Sokrat je le s primernimi vprašanji spodbudil in prispeval pri porodu novih spoznanj in odločitev svojih sogovornikov. Res je, da se rodi vsako dejanje, ko dobi dovolj prostora v mojem življenju. Premalokrat se zavedam, kaj vse rojevam v svojem dnevu, v tej uri, v tem trenutku. Znam izkoristiti čas, ki mi je podarjen, da ga napolnim? Rojevam z vsako izgovorjeno besedo, ki jo oblikujejo moja usta, z vsakim dejanjem, ki ga storim. In tako kot sta oče in mati odgovorna za novorojenega otroka, ki vstopa v naša življenja, je vsak izmed nas postavljen pred odgovornostjo za vse, kar se rodi v mojem življenju. Ko prevzamemo odgovornost za svoja dejanja, namesto da iščemo opravičila in izgovore, se lahko rodi nekaj dragocenega v našem življenju. Rojstvo je nekaj lepega, če se nanj pripravim, če prebudim zavest o svoji vlogi pri njem. Ni mi treba zbežati ali se skriti, ker bi me mogoče bilo strah tega dogodka, ker bi se morda čutili nepripravljene ali ne dovolj sposobne. Vsakič nekaj novega vstopa v moje življenje, ne da bi bilo to povsem od nas odvisno. A rojstvo se ne more zgoditi brez našega sodelovanja, naše pripravljenosti. Danes imamo spet priložnost, da rodimo misli, besede in dejanja, za katere bi z veseljem prevzeli odgovornost.
Božična vesela novica, ki jo v teh dneh poslušamo, prekaša vse naše osupljive vsakodnevne in izredne novice. Betlehemski dogodek je vesela novica, da nismo sami, ampak da smo od Boga ljubljeni, zaželeni in sprejeti. V prostranem vesolju nismo kot izgubljene sirote brez očeta, niti nismo rezultat slepega slučaja v vrtincu kaosa in nesmisla. Smo v srcu Boga, brez kogar nimamo srečne bodočnosti. Novorojeni otrok v jaslih je znamenje Božjega dialoga z nami, ne le z besedo, ampak izpričanega z dejanjem ljubezni, kajti neslišna in nevidna Beseda je postala učlovečeno telo. Gre za največjo duhovno revolucijo, ki presega vsako religijo in filozofijo, kajti rojeni Kristus je končni cilj vsega stvarstva. Čeprav smo že velikokrat obhajali iste praznike, jih vendarle vsakokrat doživljamo drugače. Letošnji božič je božič pandemije, zdravstvene, ekonomske in družbene krize, celo cerkvene krize, ki je brez izjeme prizadela celoten svet. Kriza ni nič več samo skupna točka v govorih intelektualcev, ampak je postala resničnost nas vseh. Ta bič je postal neravno nevtralen preizkusni kamen, a istočasno velika priložnost za spreobrnjenje in za vnovično pridobitev naše pristnosti. Kaj vse se je, poleg pandemije, zgodilo v preteklem letu v našem osebnem, družinskem ali delovnem okolju! Koliko sprememb smo doživeli v našem slovenskem in evropskem prostoru! Vse bolj nas povezujejo tudi svetovna vprašanja podnebnih sprememb in kriza ekonomskega sistema, ki se je do nedavna zdel tako trden, da so številni nanj prisegali. Posledice bomo čutili vsi, predvsem pa najmanjši in nemočni. Vsi ti dogodki so nas zaznamovali in nas spreminjali. Toda Bog je Ljubezen in se je v Jezusu sklonil k človeku, njegovo rojstvo v bornem hlevu pa je zagotovilo vsem in vsakomur, da z njim lahko zaživi v polnosti in se v ljubezni podarja drugim. Sprejmimo ga in zmogli bomo, kar ves svet ne zna: nasmehniti se sred' gorja. Vsekakor želimo zagotoviti, da se božično sporočilo okrepi tudi v teh trenutnih razmerah, v katerih se nahajamo. Tako zelo si želimo, da v tem času, ki nam je dan, da v njem živimo, s tem ko priznamo dostojanstvo vsake človeške osebe, storimo, da se med vsemi ponovno rodi svetovna težnja po bratstvu med vsemi ljudmi. Poglejmo to zelo lepo skrivnost za sanjanje in ustvarjanje svojega življenja kot lepe avanture. Želim vam lep preostanek božičnih praznikov!
Spoštovani, ob današnjem velikem prazniku božiču, rojstvu božjega sina vas vabimo, da prisluhnete božični Duhovni misli celjskega škofa dr. Maksimiljana Matjaža.
Spoštovani poslušalci in cenjene poslušalke, le še nekaj ur nas loči do svetega ali božičnega večera, ki se v katoliških in protestantskih državah konča s slovesno polnočno mašo; po njej pride božič, sveti dan, ki je bil v 4. stoletju določen za dan Kristusovega rojstva. Dan, ko naj se po ljudskem izročilu ne hodi na obiske, temveč naj bi se vsa družina zbrala ob slavnostno pogrnjeni mizi. Na pričakovanje Gospodovega prihoda smo se kristjani začeli pripravljati z adventom, ki ga v naših domovih in cerkvah od osemdesetih let 20. stoletja ponazarja adventni venec iz zimzelenega rastlinja s štirimi svečami, ki ponazarjajo štiri adventne nedelje. Sveti večer, ki pomeni vrhunec priprav na Gospodov prihod, in božič sta dneva, prepojena z globokim sporočilom. V slovenskem ljudskem izročilu je adventni čas s svetim večerom, božičem in poklonitvijo modrih z Vzhoda eno najbogatejših obdobij. Ne samo pri nas. Tudi drugi narodi, verni in neverni ljudje, v svoj vsakdan vnašajo tiho pričakovanje, to pa advent ne nazadnje tudi je, pričakovanje na Gospodov prihod, na Kristusovo rojstvo. Vsako rojstvo prinese novo upanje, novo luč v človeško bedo in zablodo. Verjetno zato tako radi pripravljamo prostor za Gospodov prihod. V teh dneh ni okrašen samo nebesni svod, okrašeni so tudi oboki naših domov in cerkva. Pri polnočnicah se bo v številnih cerkvah oglasila Sveta noč, natanko dvesto let po tem, ko je bila v cerkvi sv. Nikolaja v Oberndorfu na Solnograškem prvič izvedena. Kaj je torej tisto, kar bo nocojšnji sveti večer in jutrišnji božični dan naredilo tako svojevrstna? Zakaj ju znova in znova obujamo? So to spomini na doživljanje božiča v najzgodnejših otroških letih? So to božična darila in dobre želje na voščilnicah? Je to božični kruh ali so umetelne jaslične figure? Ne, nocojšnji sveti večer nam želi sporočiti, da se je Kristus rodil v bornem hlevu in bil položen v jasli. Za vse ljudi. Tako za vas kot zame. Mogoče je advent, čas duhovne priprave na praznik Kristusovega rojstva, samo odbrzel mimo vas. Ali pa ste na adventnem vencu prižigali rdeče ali kako drugače obarvane sveče, pa bi po krščanski tradiciji morali vijoličaste. Mogoče v vaših srcih vse te zunanje in notranje priprave vzbujajo tesnobo in poglabljajo vaše stiske. Da, tudi to so lahko advent, sveti večer in božični dan. Čas, zaslepljen z umetnimi svetlobnimi telesi, nakupovalno mrzlico in jasličnimi figurami. Čas, v katerem lahko kaj hitro pozabimo na osamljene, trpeče in bolne. Do nocojšnjega svetega večera imamo še vedno na voljo nekaj ur, da očistimo svoje hleve in pospravimo razmetane jasli za Gospodov prihod. Samo prižgana sveča ob bogato obloženi mizi pač ne bo dovolj, da bi se Gospod resnično rodil v naših srcih. A brez globoke vere bodo jasli v našem, pa čeprav pospravljenem hlevu še vedno samo jasli.
Marsikdo v življenju izgublja upanje. To je še posebno težko v prazničnem času. Pravnik in ekonomist dr. Peter Millonig v Duhovni misli razglablja o upanju. Duhovno misel bere Igor Velše.
Sufiji, muslimanski mistiki, nas med drugim učijo, da ima vsako človeško dejanje svojo zunanjo in svojo notranjo dimenzijo. Zunanja dimenzija je vidna, materializirana; notranja pa nevidna, skrita. Popolnost nekega dejanja je za sufije vselej odvisna od harmonije med zunanjo in notranjo razsežnostjo. Medtem ko merilo zunanjega vidika leži v njegovi estetsko-etični izvršitvi, je merilo navzočnost notranjega vidika določeno s stopnjo iskrenosti in čistostjo namena, s katerim je bilo dejanje storjeno. Iskrenost (arab. »sidq«) in čistost namena (arab. »nija«) sta torej iz vidika sufizma glavna principa vsake praktične izvrištve in uresničitve. Notranja dimenzija daje zunanji smisel in resnični pomen; zunanja pa daje notranji podobo in izraz. Vzemimo za primer post, ki predstavlja eno izmed temeljnih praks vseh velikih religijskih tradicij in duhovnih sistemov. Zunanja oblika posta je manifestirana v odpovedi hrane, pijače in na splošno vsakršnih čutnih užitkov. Toda njen resnični smisel in cilj sta: samopremagovanje in samospoznanje. Šele z ozaveščanjem notranje dimenzije (arab. »batin«) se post iz religijskega rituala spremeni v duhovno izkušnjo. Kajti fižično odrekanje hrani, pijači in spolnim užitkom samo po sebi ne vodi v spoznanje. Šele refleksija o človeški odvisnosti, intenzivno zaznavanje časovnosti, soočanje s svojimi temeljnimi potrebami, zavestno premagovanje svojih naravnih impulzov in kontemplacija o svoji lastni končnosti so tisti elementi, ki post pretvorijo v eksistencialno-duhovno-spoznanvi proces. . Če mislim na kaj drugega, razen Boga, sem prekinil post.“ Že prerok Mohamed naj bi dejal: „Če postiš, potem naj postijo tudi tvoja ušesa in oči in tvoj jezik in tvoje roke.“ Šele celostni post razpre višjo raven zavesti za zaznavanje in motrenje resničnosti v njeni transcendentni zasnovi. Če je torej zunanja dimenzija posta vidna v odpovedi hrane in čutnih užtkov sploh, pa je njegova notranja dimenzija občutena v duševno-duhovnih stanjih kontemplacije, meditacije in notranjega boja. Resnični post je torej prehod iz čutnosti v duhovnost, tako da se duhovno oblikuje prav v soočanju s skrajnimi potrebami in mejami čutnega. Misel o postu kot poti samopremagovanja in spoznanja bi rad končal z modrimi besedami Rešida Hafizovića: »Dar posta nam prinaša dar večplastnih vidikov spoznanja, a brez spoznanja ni mogoč vzpon.«
Neveljaven email naslov