Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ste se kdaj, dragi poslušalci, drage poslušalke, prebudili ob nepričakovanem pisku telefona, ko vam je kdo poslal sporočilo? Prvi pomislek je bil: kaj je vendar narobe, da tako zgodaj nadleguješ druge? Pogledamo in vidimo, da ni nič takega. Le to, da nas spet vabi na to ali ono prireditev, ki bo tisti dan. Skoraj nejevoljni, a vseeno potolaženi, da ni nič narobe, odložimo telefon z mislijo: kako da se mu da tako zgodaj pošiljati sporočila? Nekateri so res zavzeti in želijo tudi drugim posredovati, kar so dobrega ali lepega odkrili.
Vse bi bilo prav, če ne bi ti pri tem pozabili, da so možni različni okusi in različni pogledi na isto stvar. Pred kratkim me je nagovoril človek, ki je prepričan, da je prava duhovnost samo tista, ki izvira iz latinskega obredja. Nič se ne bi smelo imenovati krščansko razen tistega, kar se drži strogih predpisov izpred stoletij. Občudoval sem njegovo gotovost, zagretost in preprostost. Samega sebe ima za varuha zaklada, ki bi človeštvu v tem času negotovosti in zla ponudil edino rešitev. Pritrdil sem mu, da je danes gotovo treba najti kaj, za kar bodo ljudje pripravljeni prestopiti zagledanost vase. Nisem pa se strinjal, da je rešitev le v trmastem vztrajanju pri starem. Kot so že mladi umetniki pred dobrimi sto leti sporočili svojim profesorjem na akademiji, da ima vsak čas svoje okuse in s tem tudi svoje rešitve, sem poskušal to dopovedati tudi njemu. Hitro sem dobil take in drugačne nalepke. Pogovor se je hitro končal in moj zagretež je šel utrujat drugam.
Vedno sem presenečen nad ljudmi, ki za kaj gorijo. Tudi sam bi si želel tega ognja, ki bi me popolnoma prežel. Vsak trenutek dobi večjo težo. Človek živi polno, bi lahko rekli. Jutranje sporočilo, polno navdušenja nad čim, nas lahko napolni s pričakovanjem. Srečanje s človekom, ki je poln zagnanosti, a ne zmore kančka razumevanja za druge, pa nasprotno: čeprav bi prej navdušenca iskali, smo zdaj polni odpora. Oba izgubljava: ta, ki me prepričuje, saj mu ni uspelo dobiti še koga, ki bi z njim to živel, in jaz sam, ker bi lahko od tega kaj imel, pa sem zdaj poln nasprotovanja. Človeštvo pa vedno bolj sili v ozke skupine s sebičnimi interesi.
Če človeštvu in sebi res želimo dobro, je pametno sprejemati navdušujoče predloge, pri tem pa ohraniti trezno pamet in se zavedati, da popolna rešitev ni možna in zato dobra. Sebi in vam želim veliko navdušenja v današnjem dnevu ob preprostih in majhnih rešitvah sveta.
3602 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Ste se kdaj, dragi poslušalci, drage poslušalke, prebudili ob nepričakovanem pisku telefona, ko vam je kdo poslal sporočilo? Prvi pomislek je bil: kaj je vendar narobe, da tako zgodaj nadleguješ druge? Pogledamo in vidimo, da ni nič takega. Le to, da nas spet vabi na to ali ono prireditev, ki bo tisti dan. Skoraj nejevoljni, a vseeno potolaženi, da ni nič narobe, odložimo telefon z mislijo: kako da se mu da tako zgodaj pošiljati sporočila? Nekateri so res zavzeti in želijo tudi drugim posredovati, kar so dobrega ali lepega odkrili.
Vse bi bilo prav, če ne bi ti pri tem pozabili, da so možni različni okusi in različni pogledi na isto stvar. Pred kratkim me je nagovoril človek, ki je prepričan, da je prava duhovnost samo tista, ki izvira iz latinskega obredja. Nič se ne bi smelo imenovati krščansko razen tistega, kar se drži strogih predpisov izpred stoletij. Občudoval sem njegovo gotovost, zagretost in preprostost. Samega sebe ima za varuha zaklada, ki bi človeštvu v tem času negotovosti in zla ponudil edino rešitev. Pritrdil sem mu, da je danes gotovo treba najti kaj, za kar bodo ljudje pripravljeni prestopiti zagledanost vase. Nisem pa se strinjal, da je rešitev le v trmastem vztrajanju pri starem. Kot so že mladi umetniki pred dobrimi sto leti sporočili svojim profesorjem na akademiji, da ima vsak čas svoje okuse in s tem tudi svoje rešitve, sem poskušal to dopovedati tudi njemu. Hitro sem dobil take in drugačne nalepke. Pogovor se je hitro končal in moj zagretež je šel utrujat drugam.
Vedno sem presenečen nad ljudmi, ki za kaj gorijo. Tudi sam bi si želel tega ognja, ki bi me popolnoma prežel. Vsak trenutek dobi večjo težo. Človek živi polno, bi lahko rekli. Jutranje sporočilo, polno navdušenja nad čim, nas lahko napolni s pričakovanjem. Srečanje s človekom, ki je poln zagnanosti, a ne zmore kančka razumevanja za druge, pa nasprotno: čeprav bi prej navdušenca iskali, smo zdaj polni odpora. Oba izgubljava: ta, ki me prepričuje, saj mu ni uspelo dobiti še koga, ki bi z njim to živel, in jaz sam, ker bi lahko od tega kaj imel, pa sem zdaj poln nasprotovanja. Človeštvo pa vedno bolj sili v ozke skupine s sebičnimi interesi.
Če človeštvu in sebi res želimo dobro, je pametno sprejemati navdušujoče predloge, pri tem pa ohraniti trezno pamet in se zavedati, da popolna rešitev ni možna in zato dobra. Sebi in vam želim veliko navdušenja v današnjem dnevu ob preprostih in majhnih rešitvah sveta.
Spoštovani, soočil sem se s cerkvenim dostojanstvenikom, ki mi je glede žgočega vprašanja o zlu v svetu razburjen zažugal in me prezirljivo ošvrknil, da kot teolog spodkopavam ustoličenega Boga. Vztrajal je, da moj govor ni primeren, jaz pa, da je zlo resnično, saj moramo z golimi rokami puliti zaplate trnja in osata. Ugledni gospod očitno ne vé, da samo krščanstvo dopušča kritiko na račun Boga, ker razuma ne izključuje, ampak uči, da je razum prijatelj vere. Zato je samo krščanstvo v okviru teologije razvilo apologetiko, védo, ki krščanstvo pojasnjuje in brani; to je dokaz, da je v krščanstvu napad na Boga sprejemljiv. V preostalih religijah je prerekanje z Bogom nespodobno, nedopustno in grešno. Krščanski Bog se ni zavaroval z veseloigro, niti s strahovlado samodržca, pred katerim moramo klečeplaziti ter mu slepo verjeti. Pred nasprotniki in tekmeci ni ogrožen, saj ga ne more nihče pritisniti ob zid. Kdor je moder, ne namerava zmagati, zato ni nikoli poražen in nikoli ne izgubi, ampak je že zmagovalec. Bogu lahko postavljamo kakršna koli vprašanja. Ni užaljen in se nam ne maščuje. Ne moremo ga razdražiti, se mu zameriti ali pa mu odvzeti časti. Svobodno se lahko izkašljamo, da nas vprašanje zla muči. Jezusov Bog ni sterilno nedotakljiv, ampak radikalno drugačen od krhkih človeških konstruktov religijskih Bogov, ki so privlačni in mikavni, a niso zadostni. Ameriški pisatelj Jack Kent (rojen je bil leta 1920, umrl pa leta 1985) je napisal preprosto zgodbo za otroke z naslovom Zmaji ne obstajajo (There's No Such Things as a Dragon), ki je lahko tudi zgodba za odrasle. Pripoveduje o mami, ki je dečka Billyja na vse kriplje prepričevala, da zmaji ne obstajajo. Dokler so odrasli pri tem vztrajali, je zmaj nenehno rasel, napolnil je vso hišo in zavzemal tudi ozemlja zunaj nje. Ko je imel Billy dovolj sprenevedanja odraslih, ki so v resni zadevi videli le pravljično bitje, je zavpil: »Mami, to je vendar zmaj!« V tistem trenutku se je začel zmaj krčiti … Sprašujem, zakaj se odrasli pretvarjamo ter si ne upamo zla imenovati in priznati svojih zablod, predvsem etičnih in ekoloških? Zakaj ohranjamo navidezni pravljični mir in zlo spretno pritajujemo pod preprogo diplomacije? Prej ali slej nam zadeve uidejo iz rok, zmajev dolgi politikantski rep pa pokuka iz črne omare demagogije. Ne sprašujem, kdo bo rekel bobu bob, ampak kdo bo rekel zmaju zmaj.
Grški filozof Aristotel se v drugem razdelku svoje Nikomahove etike ukvarja zlasti z vprašanjem vrline in pravilnega delovanja – sprašuje se torej, kako postati kreposten in dober človek. Na začetku tako najprej razloči med naravnimi sposobnostmi in nravnimi krepostmi: med prve spadajo na primer naše zmožnosti čutnega zaznavanja, s katerimi smo se že rodili, so torej nekaj vrojenega, danega po naravi in jih zato ni mogoče prevzgojiti, vrline pa si »nasprotno, pridobimo ravno s tem, da se v nečem udejstvujemo.« To pomeni, da nam moralne kreposti niso že vrojene, pač pa nam jih narava ponuja kot možnost, na nas pa je, da jih izpopolnjujemo ali ne. Zaradi tega so po Aristotelovem mnenju precej podobne obrtem, saj se jih moramo najprej šele izučiti, da se potem lahko v njih udejstvujemo, izučimo pa se prav s tem, ko se v njih urimo in jih stalno obnavljamo. »Zidar postaneš s tem, da zidaš,« pravi Aristotel, »kitarist postaneš s tem, da igraš na kitaro. In tako postanemo tudi pravični, če ravnamo pravično, umerjeni, če umerjeno delamo, hrabri, če se hrabro zadržimo.« S tem hoče reči, da se človek ne rodi že kot dober in pravičen, pač pa se mora takega šele narediti, to pa mu bo uspelo samo tako, da bo neprenehoma ponavljal dobra oziroma pravična dejanja. Naša dejanja in odločitve so torej tiste, od katerih bo odvisno, kakšni ljudje bomo postali. Zato tudi sam v nadaljevanju opozori, da njegovo »razpravljanje ne sme biti samo teoretično kot druge razprave.« Kajti njegov cilj ni golo razpredanje z namenom, da bi ugotovili, kaj je vrlina, pač pa bi moral biti naš končni cilj, da se je dejansko priučimo in jo izvajamo, saj sicer od tega premišljevanja ne bi imeli nobene koristi. Prav v tem vidi največjo napako večine ljudi, saj se navadno »zatekajo k besedam, misleč, da bodo že z golim filozofiranjem postali pravični.« Aristotel jih zato primerja z bolniki, ki sicer »skrbno poslušajo zdravnikove besede, a ne izpolnjujejo njegovih navodil.« In kakor bolniki na tak način seveda ne bodo mogli ozdraveti, tako tudi ljudje, ki samo teoretizirajo in premišljujejo o pravičnem ravnanju, ne bodo mogli postati pravični in dobri. Smisel vrline je namreč prav v delovanju v skladu z njo in stalnem udejstvovanju, ne pa v premišljevanju o njej.
Na Bližnjem vzhodu je bila lepa tradicija, ki se ponekod ohranja še danes: takrat, ko prihaja gost k hiši, mu gospodarica, ki ga bo sprejela, priteče naproti in mu zapoje v pozdrav, pa tudi gost odgovarja s pesmijo. V to čudovito izročilo se vključujeta Elizabeta in Marija, ko se srečata »v hribovitem svetu«, kot nam pripoveduje evangelist Luka. Kadar je šlo za odličnega gosta, je bila pesem še posebno slovesna in tudi ugleden gost je s svojo pesmijo izrazil pomembno sporočilo. Kot vemo, so vsi najpomembnejši trenutki človekovega življenja zaznamovani s pesmijo. Tako vidimo, da ne samo rojstvo otroka, že visoka nosečnost je čudovit dogodek in razkriva večno Božjo ljubezen. Otrok, ki prihaja in poskakuje ter pleše v materinem telesu, že sodi med odločilne trenutke materinega življenja. Toda plesoči ritem, ki ga uprizarja Janez Krstnik v Elizabetinem telesu, poleg tega izraža še globoke občutke stare ženske, ki bo v svojih letih vendarle čudežno postala mati. Ples njenega otroka ji sporoča veliko radost, da je pred njo tudi mati njenega Gospoda, Mesije, ki bo prinesel novo upanje in ljubezen na ta svet. Pesmi Magnificat, s katero ji Marija odgovarja, deklica Mirjam iz Nazareta gotovo ni sama ustvarila. Ta pesem je bila sestavljena iz himničnih spevov, ki so jih sicer prepevale izraelske ženske, ki so pričakovale otroka, in pravzaprav vsi Judje, ko so utrjevali upanje, da Mesija vendarle prihaja in da se ne bo zakasnil. Te pesnitve je Marija nosila v sebi in v pravem trenutku so privrele na dan. Pomembna pa je vsebina njenega hvalospeva, ki poje, da "ji je velike stvari storil on, ki je mogočen". In prav za to gre tudi ob koncu našega adventnega časa: velike stvari nam je storil Bog, ne samo zato, ker v podobi otroka v božičnih dneh znova prihaja med nas, ampak nam ta pesem tudi sporoča, da smo lahko srečni, ker bo kmalu tukaj. V teh dneh lahko tudi iz nas privrejo besede, ki jih sicer poznamo, a si jih ne upamo vsak dan izgovarjati. To so izrazi ljubezni in prijateljstva. V tej prazničnih dneh, ki so pred nami, se jih ne smemo bati. Nič hudega, če je to beseda, ki jo je pred nami izrekel ali napisal nekdo drug: če jo izrazimo z vsem srcem, bo ta poezija tudi naša in naš sogovornik bo razumel, da tudi k njemu prihaja Božji obisk. Pravo prijateljstvo pomeni, da se znamo iskreno razveseliti sreče drugega.
Pravijo, da večina bolezni današnje dobe izvira iz tega, česar imamo preveč. Preveč hrane, preveč dela oz. zaposlenosti, preveč skrbi, preveč hrupa. Preveč, preveč, preveč. A kjer je nečesa preveč, je vedno nečesa premalo. Česa? Ko ima naše telo nečesa preveč, vedno reagira. Bruha. Boli. Ima vročino. Pove, da mu nečesa zmanjkuje in da je nečesa preveč. A po navadi je to takrat, ko si ne moremo privoščiti. Naslednji dan bo na sporedu nekaj pomembnega. Prisilimo telo, da zdrži. Dokler tako močno ne zbolimo, da smo prisiljeni vse izpustiti iz rok. Tako je tudi v našem življenju, ko se začne vse sesuvati, ko začne vse razpadati. Nečesa je preveč, nečesa je premalo. Česa? Advent je klic v puščavo. V tišino, v mir, v premišljevanje, v pričakovanje. Da bi spet kaj slišali. Toda naredili smo si strašno krivico. Iz adventa smo ustvarili čas, v katerem imamo spet – in si celo želimo – preveč. Preveč svetlobe, preveč hrupa, preveč hrane, preveč daril, preveč skrbi in … premalo časa. Premalo časa. Druga luč, ki nam sveti v adventu, je skromnost. Skromnost ni revščina ali pomanjkanje. Skromnost je imeti dovolj namesto preveč, tako da ostane v mojem življenju prostor za tisto, česar je premalo. Prostor za pogovor, za druženje, za molitev, za igro, za drobne radosti, pozornosti, ki jih ne moremo videti, če nismo skromni. Prostor za mir. Prostor za človeka in Boga. Pustimo si nekaj odstraniti. Vsaj malo. V nas je toliko stvari preveč: dogodkov, srečanj, občutkov, besed, bolečin, krivde … tako da se počasi niti sami ne razumemo več. Se ne spoznamo. In to je vir večine težav in sporov, ki se začnejo za praznike. Pustimo si več tišine, več praznine. Napolnimo jo s tistim, česar imamo premalo. Bolje bomo živeli. In bolje bodo živeli tisti okoli nas. Kjer je namreč česa »preveč«, je vedno poleg tudi sebičnost. Tam, kjer je česa »preveč«, je vedno premalo človeka.
Ta zgodba o paru, ki je izgubil sina, govori o minljivosti, ki je velikokrat tema tibetanskih zgodb, tudi tistih, ki govorijo o preteklih življenjih Bude Šakjamunija. Nekoč je živela družina, ki so jo sestavljali starejši par, njun odrasli sin in njegova žena ter njun vnuk. V družini so se dobro razumeli, imeli so se radi in so spoštovali drug drugega, tako da so postali zgled vsej svoji vasi. Nekega dne pa je sin nenadoma umrl. Sosedje so bili vznemirjeni in med seboj so se pogovarjali, kako je to grozno in kako morajo biti njegovi starši in žena popolnoma pretreseni. Odpravili so se družini izreč sožalje. Ko so prišli k njim, so presenečeno opazili, da so se preostali družinski člani vedli, kot da se ne bi nič zgodilo. Ne njegovi starši ne njegova žena niso žalovali, vse je bilo videti kot po navadi. Nihče ni mogel verjeti svojim očem, zato so vprašali očeta: »Kaj naj to pomeni? Ali niste pravkar izgubili sina?« »Res je, moj sin je umrl,« je odvrnil oče. Nato ga je sosed vprašal: »Kako je to mogoče, da niste žalostni in da ne žalujete? Mislili smo, da ste imeli čudovito družino in da ste se imeli radi, vendar kaže, da smo živeli v zmoti.« Oče mu je odgovoril: »Imeli smo se radi in nikoli nismo rekli ali storili ničesar, kar bi druge prizadelo, ker smo se vedno zavedali, da ne bomo za vedno skupaj. Vedeli smo, da lahko kdor koli izmed nas kateri koli trenutek umre. Ker smo razumeli, da imamo le malo časa, ko smo lahko skupaj, smo si bili blizu in smo bili vedno dobri drug do drugega. Mojega sina ni več, vendar nisem pretresen, ker sem vedno vedel, da se to lahko kadar koli zgodi. Seveda se tega ne veselim. Toda ko smo bili skupaj, smo vedno pomagali drug drugemu in smo živeli v dobrih odnosih. Zdaj je moj sin umrl, vendar ničesar ne obžalujem. Hvaležen sem za čas, ki smo ga preživeli skupaj.« Seveda je to dejal sam Buda v enem izmed svojih prejšnjih življenj in razmišljati tako ni preprosto. Vendar ko se v svojem srcu zavedamo, da bomo vsi, ki smo skupaj, prej ali slej ločeni, potem ni nobenega razloga in nobene potrebe po tem, da bi se prepirali. Priložnost, da smo skupaj, moramo čim bolje izkoristiti. Če resnično razumemo minljivost, bomo imeli veliko boljše odnose z drugimi.
Zaskrbljenost ne pozna razlik. Siromašni so zaskrbljeni, ker nimajo denarja, bogati zato, ker ga imajo in ga ne želijo izgubiti. Prav tako tudi ni pomembno, ali ste mlajši ali v zrelih letih – zaskrbljenost je lahko vaša stalna spremljevalka, seveda, če ji to dovolite. Kaj pravzaprav je zaskrbljenost? Zaskrbljenost je razmišljajoč del tesnobe – niz misli in podob, ki so prepolne negativnih čustev. Oseba, ki je zaskrbljena, je povsem prepričana, da bo razplet dogodkov negativen. Zaskrbljenost je neprijeten, dušeč občutek, ki ga pogosto doživljamo, ko nas je strah ali ko smo v težavah. Ko smo zaskrbljeni, smo črnogledi glede prihodnosti in razmišljamo o najhujših mogočih scenarijih ali posledicah. Kot pravi švedski pregovor, zaskrbljenost majhni stvari daje veliko senco. Učinki zaskrbljenosti so negativni in zelo obsežni. Zaskrbljenost povzroča nespečnost. Ko smo zaskrbljeni, se aktivnost v naših možganih tako poveča, da se ne moremo sprostiti. Zaskrbljenost nas ohromi in nas ovira, da bi glede težave naredili kaj učinkovitega. Pogosto zaskrbljenost tudi deluje kot samoizpolnjujoča se prerokba – ne le da ne more preprečiti tega, česar se bojimo, ampak lahko pravzaprav prispeva k temu, da se to zgodi. Kaj lahko naredite, da ne bi bili zaskrbljeni? Sveto pismo ponuja nekaj praktičnih nasvetov, ki jih lahko uporabite. Živite naenkrat samo en dan. “Ne bodite torej v skrbeh za jutri; kajti jutrišnji dan bo imel skrb sam zase; zadosti je dnevu njegova lastna težava,” (Matej 6,34 EKU) se glasijo Kristusove besede. Zakaj bi se obremenjevali z mogočimi težavami jutrišnjega dne, ko pa danes glede njih ne morete narediti ničesar? Osredinite se na rešitev, ne na težavo. Ko se je apostol Peter v svoji znameniti hoji po vodi začel osredinjati na težavo (veter in valove), namesto na vir njegove moči in rešitev težave (na Kristusa), se je začel potapljati (Matej 14,22-33). Zaskrbljenost deluje enako. S svojim osredinjanjem na težavo ustvarjamo še več novih težav, vse dokler se popolnoma ne utopimo v njih. In kot zadnje in nikakor ne najmanj pomembno: izročite svojo skrb Bogu. Peter se je iz svoje izkušnje hoje po vodi zagotovo nekaj naučil, saj je pozneje napisal: “Vse svoje skrbi preložite nanj (tj. na Boga), zakaj on skrbi za vas.” (1. Petrovo pismo 5,7) V Pismu Filipljanom pa beremo: “Nič ne skrbite, ampak ob vsaki priložnosti izražajte svoje želje Bogu z molitvijo in prošnjo, z zahvaljevanjem.” (Filipljanom 4,6) Kakšen pa bo učinek? “Božji mir, ki presega vsak um, bo varoval vaša srca in vaše misli.” (Filipljanom 4,7) In prav notranji mir je to, kar si takrat, ko smo zaskrbljeni, želimo in kar potrebujemo.
Dragi poslušalci in poslušalke, če bi vas vprašala, kaj bi se zgodilo z lončenim piskrom ob trčenju z železnim kotlom, bi mi verjetno vsi odgovorili, da bi se razbil in razletel na drobne koščke. Piskrovez bi razbito lončevino le pometel na kup in jo odvrgel v smeti, saj bi moral v sestavljanje celote vložiti preveč časa in truda. »Ne vzdiguj bremena, ki presega tvoje moči, / ne druži se z močnejšim in bogatejšim od sebe. Kako naj gresta skupaj lončen pisker in železen kotel?« (Sir 13,2) sta le dve vrstici, ki ju je zapisal modri Sirah v trinajstem poglavju svoje knjige. V njem siromake med drugim svari pred prevzetnostjo bogatih in močnejših ljudi. Sirahova modrost se me je dotaknila v času, ko sem se odločila, da ne bom več vzdigovala bremen, ki so presegala moje moči. In potem, ko se mi je zazdelo, da življenje že dovolj dobro poznam od spredaj in zadaj. Če bi za opis potez svojega značaja izbirala med lončenim piskrom in železnim kotlom, bi se odločila za pisker, okrašen z ornamenti dobrodušnosti in popustljivosti ter odkritostjo. Mogoče me kdo izmed vas, ki me tudi osebno pozna, doživlja kot železen kotel. Tudi prav. A naj vam zaupam, da sem svoj železni kotel obesila na kavelj. V njem je namreč postalo prevroče. Prav lahko bi se zgodilo, da bi mu zaradi odpadne pare, ki se je dolga leta nabirala v njem, odneslo pokrov. Potem bi v kotlovi notranjosti lahko videli drugačne ornamente, ornamente rje, ki je počasi začela razjedati moj blagi značaj. Odločila sem se, da ponovno postanem lončen pisker, ki se bo prepustil nežnemu in previdnemu gnetenju življenja. Z mislijo na dobrega piskroveza, ki me bo, če bom trčila ob železni kotel, ponovno zvezal z žico. Ko so nekdaj lončarji svoje piskre vozili na sejme, so jih ovili v slamo. Tako so piskri, četudi so trčili drug ob drugega, ostali nepoškodovani. Torej, ni nujno, da lončeni pisker trči samo v železni kotel, razleti se lahko tudi pisker ob piskru ali pa kotel ob kotlu. Ne samo jaz, tudi vi, cenjeni poslušalci in poslušalke, tako tisti, ki mislite, da ste lončeni pisker, brez razpok ali pa z njimi , ali pa tisti, ki mislite, da ste železni kotel, z rjo ali brez nje, v naših medsebojnih odnosih potrebujemo slamo, da bo ublažila naše trke. Zdi se, žal, da naši življenjski vozovi navkljub vsemu razvoju še vedno vozijo z lesenimi kolesi po blatni in poledeneli cesti, po kateri nas premetava sem ter tja, zato medsebojnih trkov ne moremo preprečiti ali se jim izogniti. Če bomo z našim vozom preveč drveli, lahko zaidemo tudi v slepo ulico. Tam pa nas ne bosta našla ne piskrovez ne kovač in nam ne bosta mogla pomagati. Na sejmu medčloveških odnosov se verjetno res ne bomo mogli izogniti ne lončenemu piskru ne železnemu kotlu. Tako nam preostane edinole slama, posušena stebla in listi omlatenega žita.
Spoštovani, družinska prijateljica mi je za letošnji rojstni dan podarila Pesmi in pisma ene največjih ameriških pesnic, Emily Dickinson (1830–1886), ki je napisala približno 1800 pesmi, a jih je bilo v času njenega življenja objavljenih le sedem, pa še te ne z njenim pravim imenom. Ves čas je doživljala krizo vere, čeprav je bila vzgojena v krščanski veri. Boga je nagovarjala kot sebi enakega, kar je bilo takrat nezaslišano. Zaradi privzgojenih okostenelih puritanskih predstav o Bogu je našla svojo pot do Boga, daleč od ver in cerkva. Veliko je trpela, doživela izdajstva, težko zbolela in se umaknila, ker je vedela, da je ne bodo razumeli. Spoznala je, da se ne izplača zasajati človeških src z rožami, če jih niso pripravljeni zalivati z vodo. Zaprla se je v svoj svet, da bi obvarovala svojo svobodo. Sama se ni počutila v zaporu, kajti edini zapor, ki lahko zveže dušo, je "jaz", ego. (Henry Van Dyke) Edinemu, s katerim se je dopisovala, je napisala: "Vprašajte, kdo so moji tovariši. Hribi, gospod, in sončni zahod, pa pes, velik kot jaz sama, ki mi ga je kupil oče. Boljši so od bitij, ker vedó, a te ne izdajo." V brezčasno pesnico je dozorela zaradi silnega trpljenja, ki jo je naučilo razlikovati med pametnim in modrim človekom. Ali je pameten, ugotovimo po njegovih odgovorih, ali je moder, pa po njegovih vprašanjih. Resnična modrost ne prihaja iz razuma, ampak iz srca. Sprašujem se, kaj pa, če v Božji sijoči obraz ni hotela zreti zato, ker je bil zanjo tako neskončno lep, da bi jo njegova lepota oslepila, ne pa, ker vanj ni verjela. Ali pa, ker na njegovem obrazu ni mogla gledati žalosti in ostati živa, ker je v njegovi žalosti prepoznala lepoto Božje ljubezni, ki trpi skupaj z našim trpljenjem. Zanjo je bila svoboda najlepši, čeprav najtežji dar, ki nam ga je podaril Bog. Z njo je povezano tudi zlo, pa ne, ker bi Bogu ušlo iz steklenice. Skrite pasti svobode lahko osvetli vojaški primer iz časov stare Perzije, ko so ujetega dezerterja obsodili na smrt. Poveljnik mu je dal možnost izbire med strelskim vodom ali velikimi črnimi vrati. Odločitev je bila težka, a pobegli vojak se je raje odločil za smrt pred strelskim vodom in se odločil oditi v neznano po znani poti. Preden so obsodbo izvršili, je vseeno poveljnika vprašal: "Oprostite, radoveden sem, kaj je na drugi strani velikih črnih vrat?" Poveljnik mu je odgovoril: "Svoboda! Ampak poznam le nekaj dovolj pogumnih, da jo sprejmejo." A takrat je bilo zanj že prepozno. Pesnica Emily Dickinson jo je sprejela za črnimi vrati, sicer ne bi preživela.
V današnji Duhovni misli ponavljamo razmišljanje katoliškega duhovnika, misijonarja na Madagaskarju Stanislava Kerina o pravilni usmeritvi življenja. Pazljivo moramo izbirati besede, še bolj dejanja, če želimo stopati po poti pravičnih in usmiljenih.
A ni lepo srečati veselega človeka? Zdravo, veselo družbo. Zdi se nam, da se v taki družbi, med takim ljudmi kar »odpočijemo«. Vemo pa, da so razlogi za veselje lahko različni: to je lahko uspeh, lahko je srečen dogodek v družini, lahko je zadetek na loteriji, lahko je uspešno končan študij … Toda veselje je le en odtenek življenja. Danes obhajamo tretjo adventno nedeljo, ki nas vabi k duhovnemu veselju. V bogoslužju na današnji dan slišimo besede apostola Pavla, ki pravi: »Veselite se v Gospodu zmeraj« in potem naprej »Gospod je blizu« (prim. Flp 4,4-5). Tudi prerok Sofonija v današnjem prvem berilu pravi: »Vriskaj, hči sionska, vzklikaj, Izrael! Veseli in raduj se iz vsega srca, hči jeruzalemska! Gospod, tvoj Bog, je v tvoji sredi, tvoj močni rešitelj« (Sof 3, 14-18). Vse te besede najdemo v kontekstu priprave na božične praznike – rojstvo Jezusa Kristusa. Kako pa je z našim veseljem? Ali ob svojem veselju še vidimo tiste, ki nimajo veselja? Pomislimo na vse tiste, ki na Bližnjem vzhodu in drugih koncih sveta preživljajo dramo vojn. Kako naj se oni veselijo? Kakšen bo njihov božič? Papež Benedikt XVI. je ob tem pomislil tudi na številne bolnike in osamljene. Ali pa na mlade, ki so izgubili smisel za resnično veselje in ga iščejo tam, kjer ga je nemogoče najti. Torej si ne moremo zatiskati oči: na eni strani vabilo k veselju, na drugi strani pa dramatične okoliščine, v katerih je tako težko najti ali priklicati veselje. V evangeliju spet srečamo Janeza Krstnika, ki z ostrimi besedami poziva vse, naj se pripravijo na Jezusov, Mesijev prihod. In nekateri so ga vprašali: »Kaj naj storimo?« (Lk 3, 10.12.14). Prvi Janezov odgovor je bil namenjen vsem. Pravi: »Kdor ima dve suknji, naj ju deli s tistim, ki nima nobene, in kdor ima živež, naj stori enako« (Lk 3, ). V teh vrsticah lahko zaslutimo veselje ob pravičnosti, ki diši po karitativni ljubezni, ki nas spodbuja, da smo pozorni do drugega in gremo naproti tistemu, ki kaj potrebuje, ne da bi iskali opravičila za ohranitev lastnih interesov. Čeprav beseda advent pomeni »čakati«, vidimo ob današnji 3. adventni nedelji, da ne gre samo za čakanje. V prvi vrsti gre za »delati dobro«. In če smo iskreni sami do sebe, moramo priznati, da je to – delati dobro – vir tistega pravega veselja, ki si ga tolikokrat želimo.
Pred kratkim sem srečal znanca. Navadno se samo bežno pozdraviva. Tistega dne pa me je zaustavil in z vso pozornostjo pogledal. Iz njegovih ust se je zaslišal globok vzdih navdušenja: »Veš kaj sem prebral!« Nič drugega nisem mogel izustiti, kot le kratki: »Kaj?« Če ste, drage poslušalke, dragi poslušalci, danes od samega navdušenja nad knjigo, ki jo berete, ob prvem prebujanju vstali, da nadaljujete z branjem, potem razumete, kaj me je ob tem srečanju tako prevzelo. Človek, ki ga poznam že dovolj dolgo, da vem, kako neobčutljiv je in še težje o svojih občutjih govori, je kar naenkrat sredi ulice spregovoril o doživljanju, zgražanju, navdušenju, globini, ki bi jo od njega ne pričakoval. Res da ni govoril toliko o sebi, bolj o junakih iz knjige, ki jo je prebral. Vseeno je zmogel in znal pri tem oživeti, navdušiti še mene, da sem kmalu vzel to knjigo tudi sam v roke. Bolj iz zanimanja o tem, kaj ga je tako prevzelo, kot iz želje po samem branju. Pisatelj Franz Kafka je zapisal, da bi knjiga morala biti sekira za zamrznjeno morje v nas. Da morje zamrzne, se mora temperatura spusti zelo nizko. Zato je ta led še težje razbiti. Da človek čustveno otrpne, zaledeni, je bolj enostavno. Da ga zopet pripravimo do čustvovanja in še bolj, da o tem spregovori, je res potrebna ostra in močna sekira. Če gre pri ledu na silo in z močjo, pri človeku ne gre tako. Tisti, ki ste brali Kafkova dela, veste, da je čustvovanje zapletena stvar in brezčutni sistem okrog nas nam kaj dosti ne pomaga, da bi si upali biti kot odprta knjiga. Prebijati se skozi Kafkove zapise je muka, ki človeka bolj spravi k jezi in dolgočasju kot k navdušenju. Vseeno je knjiga prostor, kjer si še tako boječ človek lahko privošči pogum, kraj, kjer še tako neobčutljiv človek na skrivoma potoči solzo. Dobra knjiga nas posrka vase in z junaki pozabimo nase. Takrat se nehote zazremo v ogledalo in v njem zazremo svojo lastno dušo. Čustva literarnih junakov lahko postopno prebujajo zamrznjeno morje v naši duši. Ob navdušenemu bralcu, ki me je presenetil s svojim čustvenim izlivom, ne smemo pozabiti na zelo preprosto stvar: da se to ne bi zgodilo, če ne bi vzel knjige v roke in se prebil skozi prve strani. Potem je šlo samo po sebi. Želim nam vsem, da bi si vedno znova drznili privoščiti pobege v dobre knjige. Naj nas beseda, če pa je pisana z veliko začetnico, še bolje, prevzame, da bomo danes tudi mi sejali navdušenje okrog sebe.
Že navsezgodaj zjutraj ste si nadeli nogavice. Preden se odpravite od doma, si boste obuli čevlje. Če otroku oblečete jakno za na pot, se boste verjetno spet priklonili. Morda se v kuhinji priklonite, da dosežete kakšno posodo. Priklon je v naši kulturi manj pogosta oblika pozdrava kot na primer na Japonskem, kjer poznajo celo serijo priklonov, ki izražajo spoštovanje, pa tudi socialni status oseb, ki se srečata. V Veliki Britaniji se na primer igralci na teniškem turnirju v Wimbledonu tradicionalno priklonijo kraljici. Priklon kot znamenje spoštovanja in počastitve je navzoč tudi v katoliški liturgiji. Klanjanje ali salat je del islamske obredne molitve, ki se opravlja petkrat na dan. Nenazadnje se v tradicionalnih plesih priklonijo tudi soplesalci pred začetkom plesa. Priklon vedno izraža spoštovanje. Po navadi smo navajeni, da je torej priklon pridržan za posebne pozornosti in posebne ljudi, morda takšne z 'modro krvjo'. Nekoliko drugače se je zgodilo med državljansko vojno v Koreji. Zloglasni general je z vojsko nezadržno prodiral in zavzemal provinco za provinco in pri tem uničeval vse, kar mu je prišlo na pot. Ko so tako prebivalci nekega mesta slišali, da se jim približuje in ker so vedeli za njegov kruti sloves, so pobegnili v bližnji samostan. Ko je tako generalova vojska prispela v mesto, so našli hiše zapuščene. Po precej iskanja so vendarle našli nekega zenovskega meniha, ki je zaostal za drugimi. General je ukazal, naj ga pripeljejo predenj, a menih nikakor ni hotel iti. General je tako besen sam odšel do njega. »Ti očitno ne veš, kdo sem jaz!« je kričal na meniha. »Zmožen sem te zabosti v prsi z mečem, in ne bi pri tem niti trenil.« Zenovski menih se je obrnil in generalu mirno odvrnil: »Tudi ti očitno ne veš, kdo sem jaz. Zmožen sem pustiti, da me zabodeš z mečem v prsi, in pri tem ne bi niti trenil.« Ko je to general slišal, se je menihu globoko priklonil in skupaj z vojsko zapustil deželo. Prikloni niso nekaj, kar bi bilo rezervirano za kronane glave ali za slavne generale. Tudi v današnjem dnevu bomo morda lahko prepoznali skoraj povsem skrite drže in dejanja, ki se jim je vredno prikloniti.
Cicero, rimski govornik, politik in filozof iz 1. stol. pr. Kr., je svoja načela izredno rad ponazarjal s konkretnimi anekdotami iz grške oziroma rimske zgodovine, saj je kot večina Rimljanov verjel, da so prav zgledi tisti, ki bodo potegnili ljudi na pravo pot življenja. Eden izmed takih premislekov je tako povezan s sirakuškim tiranom Dionizijem, ki je imel sicer v obilju vsega bogastva, dragotin in drugih dobrin, a je bil vendarle izredno nesrečen. Kljub življenju v izobilju se je namreč ves čas bal zarot in ni zaupal nikomur, tako da je zaradi tega nenehnega strahu uvedel številne ekstremistične ukrepe: ni se hotel briti pri brivcu, ampak je svoje lastne hčerke izučil v tej obrti in jih prisilil, da so opravljale to umazano opravilo. Še lastnima ženama ni zaupal, ampak je dal vselej natančno pregledati in preiskati njuni sobi, preden je prišel k njima. Njegov strah ga je naposled prignal tako daleč, da je dal posteljo v spalnici ograditi z jarkom, dostop do nje pa je bil mogoč le po lesenem mostičku, ki ga je lahko potegnil k sebi, ko je enkrat zaprl vrata. Poleg tega je na smrt obsodil vsakogar, ki mu je s svojimi besedami ali dejanji vzbudil še tako majhen sum, da spletkari proti njemu. \tNekoč je eden izmed njegovih prilizovalcev, Damoklej po imenu, našteval Dioniziju vse njegovo razkošje in ugodnosti, da bi se mu s tem prikupil. Dionizij pa mu je odvrnil: »Damoklej, ker te takšno življenje očitno res veseli, bi želel sam okusiti to mojo srečo?« Seveda mu je Damoklej pritrdil in Dionizij je nemudoma ukazal, naj ga posadijo na umetelno okrašeno zlato ležišče, služabnikom pa je naročil, naj čakajo na vsak njegov migljaj in marljivo izpolnjujejo njegove ukaze. Prinesli so mazila, vence, prižgali so dišave in naložili najizvrstnejše jedi na mizo, tako da se je Damoklej sam sebi zdel izredno srečen. \tDionizij pa je nadalje ukazal tudi, naj sredi vsega tega razkošja spustijo s stropa blesteč meč, privezan zgolj s konjsko žimo, da bo nenehno visel nad Damoklejevim vratom in grozil, da bo vsak trenutek padel in mu odsekal glavo. V istem hipu Damokleju že ni bilo več do lepega okrasja in vseh dobrin, ampak je tirana začel rotiti, naj mu dovoli oditi, češ da noče biti več srečen. Tako mu je tiran dovolj jasno pokazal, da se tistemu, ki mu vselej nekaj grozi, nič ne zdi srečno, saj strah človeka ohromi in mu ne dopusti, da bi se še naprej lahko brezskrbno veselil, čeprav ga obdajata samo bogastvo in dobrine. In nasprotno, pomirjen človek, ki ga ne pestijo skrbi, bo lahko srečen tudi, če bo živel preprosto.
Danes Katoliška cerkev zaznamuje praznik brezmadežnega spočetja Device Marije. Pravnik in ekonomist dr. Peter Millonig v Duhovni misli razglablja o materinstvu. Duhovno misel bere Igor Velše.
Večina ljudi se zaveda, da imajo besede neverjetno moč. Toda izreči pravo besedo ni dovolj. V svetopisemskih Pregovorih lahko preberemo pomemben nasvet, povezan z našimi besedami: "Zlata jabolka v srebrnih koških so besede, izrečene o pravem času." (Pregovori 25,11) Napačne besede ob napačnem času nam jemljejo pogum. Napačne besede ob pravem času nas jezijo. Prave besede ob napačnem času nas zmedejo. Prave besede ob pravem času pa nas spodbujajo. Včasih je najboljša stvar, ki jo lahko naredimo za nekoga, ta, da molčimo. Ko smo v skušnjavi, da damo nasvet, ki ga nihče ne želi, da rečemo "saj sem ti rekel, da bo tako" ali da javno izpostavimo napako, je najbolje, da se ugriznemo v jezik. Toda ko je čas, da spregovorimo, kako lahko izrečemo pravo besedo ob pravem času? V eni od zadnjih ofenziv druge svetovne vojne je general Dwight Eisenhower med obhodom v bližini reke Ren srečal vojaka, ki je bil videti malodušen. "Kako se počutiš, sin?" ga je vprašal. Mladenič mu je odvrnil: "General, zelo sem napet in nemiren." "No, če pa je tako," je rekel Eisenhover, "potem sva dober par, saj sem tudi jaz napet in nemiren. Če bova hodila skupaj, bova drug drugemu dobra družba." Prva ključna stvar za to, da izrečemo pravo besedo ob pravem času, je ta, da smo pozorni na okoliščine. Če se lahko naučimo biti dovzetni za dogajanje okrog nas, okoliščine, v katerih je človek, s katerim govorimo, smo na najboljši poti, da izrečemo pravo besedo ob pravem času. Ni pa pomembno le kaj rečemo in kdaj to naredimo: prav tako pomembno je, kako nekaj rečemo. Ljudje prepoznamo razliko med praznimi besedami in besedami, ki prihajajo iz srca; besedami, ki so izrečene samo zato, ker je to prav, in besedami, ki resnično izražajo naše misli in občutke. Prave besede ob pravem času lahko naredijo veliko več kot pa le dajo dober občutek človeku, ki so mu namenjene. Takšne besede lahko imajo vpliv, ki je pozitiven in trajen. Slikar Benjamin West je kot otrok rad risal. Ko je nekega dne znova uporabil svoje barve, čopiče in drugo opremo, je pri tem ustvaril tudi precejšen nered v sobi. Zavedal se je, da se bo njegova mama kmalu vrnila domov, zato si je obupno prizadeval vse pospraviti in očistiti. Toda ni mu uspelo. Ko je mama vstopila v sobo, je pričakoval najhujše. Toda takrat se je zgodilo nekaj nepričakovanega. Mama je vzela v roke njegovo sliko, jo pogledala in rekla: "Kako čudovita slika tvoje sestre." Nato ga je poljubila na lice in odšla. West pravi, da je s tem poljubom in temi besedami postal slikar. Ne poznam okoliščin, v katerih ste odraščali. Morda ste imeli starše, ki so razumeli moč spodbude. Morda pa v vašem življenju ni bilo in ni nikogar, ki bi spregovoril pravo besedo ob pravem času. Toda ne glede na to, ali ste bili deležni takšni besed ali ne, jih lahko zdaj podarite naprej. Poiščite priložnosti, ko lahko druge spodbudite s svojimi besedami. Morda bo prav to spremenilo njihovo življenje na bolje.
Tudi letos prihaja sv. Miklavž in prinaša darila. A ne samo otrokom, temveč tudi odraslim. Marsikaj nam bo prinesel. Vprašanje je samo, ali bomo te darove znali videti in sprejeti. V teh adventnih dneh se lahko zavemo, da smo bili že marsikdaj v življenju obdarjeni. Pa ne samo s to ali ono stvarjo, temveč da je vse naše življenje en sam velik dar. Kaj sem naredil za to, da sem ta trenutek živ in zdrav? Imam za to morda kakšne zasluge? Prav nobene. Čisti dar je, da sem ta trenutek tukaj, kjer sem. Lahko me tudi ne bi bilo. Ali pa kaj sem storil, da sem srečal svojega sozakonca, življenjskega sopotnika ali zaupnega prijatelja? Spet lahko rečem, da nič. Kajti to, da sem ga srečal, ni bilo v moji moči. Srečanja nisem povzročil sam s svojimi močmi in prizadevanji, ampak mi je bilo podarjeno. Kot čisti, nezaslužen in zastonjski dar. Ali si lahko štejem kakšno zaslugo za to, da sem našel svoje mesto pod soncem, službo, kjer bolj ali manj z veseljem opravljam svoje delo? Res je, da sem poslal kar nekaj prijav za različna delovna mesta, a na končni potek dogodkov vendarle nisem mogel vplivati, in pristal sem tam, kjer je zame najbolje. Če se zamislim, se ne bom mogel načuditi, kako čudovito se je vse skupaj odvilo. Spet se zavem nedoumljive presežnosti daru. In končno vprašanje po daru vseh darov. Bliža se božič in advent je priprava na ta veliki praznik. Toda kaj pravzaprav praznujemo? Bog se je učlovečil in postal človek, da bi nas odrešil in nam dal svoje življenje, ki se tudi s smrtjo ne bo končalo. Ali sem kaj naredil za to, da se je to zgodilo? Ali imam za to, da sem v Kristusu deležen sinovskega življenja, ki več ne mine, kakšno zaslugo? Že samo vprašanje zveni predrzno, a je zastavljeno zato, da se zavem brezdanje presežnosti daru, ki nam je dan v učlovečenem Božjem Sinu. Nobene zasluge za to nimam, in je nikoli ne bom imel. Bog sam je tako sklenil v svoji nezaslišani svobodi in ljubezni. Obdaril me je s Seboj in s svojim Božjim življenjem. Zato so besede, ki jih Jezus pove Samarijanki, namenjene vsem nam: »Če bi poznala Božji dar in če bi vedela, kdo je, ki ti pravi: ›Daj mi piti,‹ bi ga ti prosila in dal bi ti žive vode« (Jn 4,10).
Danes, ko se še posebno najmlajši veselijo Miklavževega obdarovanja, prižigamo na adventnem vencu drugo svečo. Medtem so naši kraji, še zlasti prestolnica, že močno odeti v praznično okrasje lučk, ki ustvarjajo nežno in romantično ozračje po ulicah, seveda ob vseh stojnicah s svojo vabljivo ponudbo. Napočil je namreč veseli december, v katerem se pripravljamo na prihajajoče praznike. Oziroma, bolje rečeno, praznujemo že kar ves mesec. Bum svetlobe, ki je prevzel mesto in blišč izložb, ki nas vabijo k zapravljanju za naše najdražje. Kljub vsej prijetnosti si moramo nazadnje priznati, da za nas, kristjane, to ni in ne more biti resnična priprava na praznik Jezusovega rojstva, rojstva luči. Vsa ta praznična razsvetljava v resnici govori samo o enem: o hrepenenju po svetlobi, po luči. Kako torej, da se ob toliko lučkah nazadnje zgodi, da na sam praznik božiča ali pa pozneje ob novem letu, marsikoga zavije tema? Včasih žal tako močno, da si celo vzame življenje. Zdi se, kot da se svetloba veselega decembra nazadnje prelije v temo in stisko. Kot da se vsa pričakovanja o praznovanju božiča, ob katerem si predstavljamo, da se bomo morali imeti čudovito in bomo tudi notranje nekaj doživeli in bili izpolnjeni, naenkrat sesujejo. Pot Cerkve gre v drugačni smeri. Kristjani se na božič ne pripravljamo v hrupu in blišču veselega decembra, ampak smo v adventu, pričakovanju Kristusovega rojstva. Adventni venec s postopnim prižiganjem sveč tako na simbolni ravni kaže na odpiranje naše notranje teme, bolečine in stiske Bogu; ko ga vabim, naj razsvetli temine mojega srca, naj ponovno prižge luč upanja v moji duši, ki je tako močno obremenjena od naporov in bolečin življenja. K temu, postopnemu in poglobljenemu odpiranju Bogu, nas vabi tudi božja beseda: »Pripravite pot Gospodovo, izravnajte njegove steze; vsaka dolina naj se izpolni in vsak hrib in grič naj se zniža; in kar je krivo, naj bo ravno, in kar je hrapavo, postani gladka pot; in vse človeštvo bo videlo božje zveličanje.« Toda, na prihod tega zveličanja, tega odrešenja, ki ga pooseblja ravno praznik božiča, se moram pripraviti. Ne v bežanju pred samim seboj in omamljanju s sojem umetne luči ter druge komerciale, ampak z notranjo poglobitvijo, s srečanjem s seboj in svojo bolečino, ki jo postopno odpiram Bogu in mu pustim, da začne zdraviti rane mojega srca. Samo po tej poti notranje priprave bo lahko božič res doživet kot praznik odrešenja, kot praznik rojstva luči, ki je Jezus Kristus, ki razsvetljuje temine naših src.
Molitev je dihanje duše in brez nje smo v svoji notranjosti suhi in nerodovitni kot puščava. Kako in kaj molimo? Navadno imamo v srcu skrite molitve, ki smo se jih naučili na pamet že kot otroci od staršev, dedkov in babic ali pa pri verouku. Če hodimo k maši, tudi mašno besedilo ostane neizbrisno vtisnjeno v naše srce. Vprašanje pa je, koliko verjamemo v to, kar izgovarjamo v svojih molitvah. Na primer v očenašu, tej osnovni molitvi, ki naj bi jo naj poznali vsi. Ali res verjamemo, da je naš oče Bog? Kajti če res verjamemo, ko govorimo Oče naš, potem so vsi ljudje naši bratje in sestre! Vsi – ne glede na barvo kože, jezik, spol, bančni račun ali vero! V očenašu me posebno gane prošnja: Pridi k nam, Tvoje kraljestvo! Božje kraljestvo naj pride k nam, kajti mi smo slabotni in grešni in težko se vzpenjamo, da bi šli v duhovne višave in se dotaknili Božjega prestola. Zato pa Božje kraljestvo prihaja k nam! Najbolj po daritvi svete maše, ko se po sveti hostiji sam Gospod dotakne naše duše in našega telesa, pa tudi po vseh dejanjih ljubezni in sočutja, ki smo jih deležni od svojih dragih ali tudi od preostalih ljudi. Če verjameš v to, da je Bog tvoj oče, potem ne moreš nikoli obupati! Tudi če bi te vsi zapustili, bi vendarle ostal zapisan v Božji dlani kot njegov ljubljeni otrok, ki ga ima Bog tako rad, da je dal svojega edinorojenega Sina za naše odrešenje! In če veruješ, da je Bog tvoj oče, potem si tudi ti sam kraljevič ali kraljična, čeprav oblečen v krhko posodo človeškega telesa! Pri molitvi torej ni toliko pomembno, ali molimo v prekrasni cerkvi ali v svoji razmetani izbici, ampak da verjamemo v to, kar izgovarjamo. Potem nam molitev daje moč in greje srce.
December je zadnji mesec. Mislim: zadnji v letu. Čeprav je lahko za marsikoga zadnji sploh. A to lastnost imajo čisto vsi meseci v letu. Vsi dnevi v letu, pravzaprav. Vsaka ura je lahko zadnja, ker »ne vemo ne dneva ne ure« (Mt 25, 13). In morda se prav v tem skriva razlog za decembrsko veseljačenje: v strahu, da se bliža konec; da zadnjič počnemo, kar koli že počnemo; da se zadnjič družimo, s komer koli se že družimo; da zadnjič pijemo, jemo, plešemo, gledamo, dihamo, ljubimo; da bo konec, mi pa še nismo doživeli, dosegli in postorili tega ali onega, nismo še opravili tega ali onega, nismo še popravili tega ali onega … December je zadnji mesec. Mesec, ko se potegne črta in naredi izračun. Ko urejamo in usklajujemo podatke, da bodo naše bilance in naše statistike urejene. December je mesec, ko najemamo kredite, da odplačamo, pokrijemo in skrijemo še neodplačane dolgove. December je mesec, ki nam da misliti. Zato se opijanjamo, da pozabimo. In ne mislimo. December je mesec, ki nas razgali. Zato se še lepše oblečemo. December je mesec, ko se počutimo sami v svojem strahu. In osamljeni. Zato se toliko družimo. December je mesec, ko se oglasi vest. Zato toliko kričimo in pôjemo. Da bi preglasili vest. In strah. December je mesec, ko se slepimo in si zatiskamo oči pred resnico. Zato prižgemo čim več luči. Da sploh kaj vidimo. In da ne bi videli lastne teme. A na koncu decembra, na koncu zadnjega meseca, na koncu leta … kot tudi na koncu življenja in na koncu koncev … ni konec. In ni konca. Ni smrti in pozabe. Je Rojstvo in Večni spomin. Ni le »koledarski« nov krog, ampak resničen nov začetek. Vsaj mi, krščeni in birmani, bi se morali tega zavedati! Decembra se spominjamo trenutka v zgodovini, ko se je Stvarnik spustil med stvari! Ko je Vsemogočni postal nemočen. Ko je Bog postal človek! Ko se je Večni podvrgel času. In prostoru. December je zadnji mesec in skrajni čas, da se zavemo, da je Novorojeni že zdavnaj uravnal bilance in statistike, odplačal kredite in raztrgal zadolžnico. December je zadnji mesec in skrajni čas, da spoznamo, da je Novorojeni izvir žive vode, ki resda omami, a ne upijani, in da ni lepšega oblačila kot obleči Kristusa. December je zadnji mesec in skrajni čas, da odpremo oči in se prepustimo Novorojenemu, ki je Luč. … Resnična Luč, ki razsvetljuje vsakega človeka (Jn 1, 9) In nikoli več ne bomo ne sami ne osamljeni. In nikoli več nas ne bo strah ne Boga ne ljudi. Ne decembra. In nikoli več ne bomo rekli, da je konec.
Avtor današnje ponovljene Duhovne misli arabist in islamolog dr. Raid Al Daghistani razmišlja o eksistenci in kontemplaciji. Gre za kontemplacijo nad stvarstvom, ki je navzoča v delih islamskih mistikov.
Neveljaven email naslov