Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ste se kdaj, dragi poslušalci, drage poslušalke, prebudili ob nepričakovanem pisku telefona, ko vam je kdo poslal sporočilo? Prvi pomislek je bil: kaj je vendar narobe, da tako zgodaj nadleguješ druge? Pogledamo in vidimo, da ni nič takega. Le to, da nas spet vabi na to ali ono prireditev, ki bo tisti dan. Skoraj nejevoljni, a vseeno potolaženi, da ni nič narobe, odložimo telefon z mislijo: kako da se mu da tako zgodaj pošiljati sporočila? Nekateri so res zavzeti in želijo tudi drugim posredovati, kar so dobrega ali lepega odkrili.
Vse bi bilo prav, če ne bi ti pri tem pozabili, da so možni različni okusi in različni pogledi na isto stvar. Pred kratkim me je nagovoril človek, ki je prepričan, da je prava duhovnost samo tista, ki izvira iz latinskega obredja. Nič se ne bi smelo imenovati krščansko razen tistega, kar se drži strogih predpisov izpred stoletij. Občudoval sem njegovo gotovost, zagretost in preprostost. Samega sebe ima za varuha zaklada, ki bi človeštvu v tem času negotovosti in zla ponudil edino rešitev. Pritrdil sem mu, da je danes gotovo treba najti kaj, za kar bodo ljudje pripravljeni prestopiti zagledanost vase. Nisem pa se strinjal, da je rešitev le v trmastem vztrajanju pri starem. Kot so že mladi umetniki pred dobrimi sto leti sporočili svojim profesorjem na akademiji, da ima vsak čas svoje okuse in s tem tudi svoje rešitve, sem poskušal to dopovedati tudi njemu. Hitro sem dobil take in drugačne nalepke. Pogovor se je hitro končal in moj zagretež je šel utrujat drugam.
Vedno sem presenečen nad ljudmi, ki za kaj gorijo. Tudi sam bi si želel tega ognja, ki bi me popolnoma prežel. Vsak trenutek dobi večjo težo. Človek živi polno, bi lahko rekli. Jutranje sporočilo, polno navdušenja nad čim, nas lahko napolni s pričakovanjem. Srečanje s človekom, ki je poln zagnanosti, a ne zmore kančka razumevanja za druge, pa nasprotno: čeprav bi prej navdušenca iskali, smo zdaj polni odpora. Oba izgubljava: ta, ki me prepričuje, saj mu ni uspelo dobiti še koga, ki bi z njim to živel, in jaz sam, ker bi lahko od tega kaj imel, pa sem zdaj poln nasprotovanja. Človeštvo pa vedno bolj sili v ozke skupine s sebičnimi interesi.
Če človeštvu in sebi res želimo dobro, je pametno sprejemati navdušujoče predloge, pri tem pa ohraniti trezno pamet in se zavedati, da popolna rešitev ni možna in zato dobra. Sebi in vam želim veliko navdušenja v današnjem dnevu ob preprostih in majhnih rešitvah sveta.
3603 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Ste se kdaj, dragi poslušalci, drage poslušalke, prebudili ob nepričakovanem pisku telefona, ko vam je kdo poslal sporočilo? Prvi pomislek je bil: kaj je vendar narobe, da tako zgodaj nadleguješ druge? Pogledamo in vidimo, da ni nič takega. Le to, da nas spet vabi na to ali ono prireditev, ki bo tisti dan. Skoraj nejevoljni, a vseeno potolaženi, da ni nič narobe, odložimo telefon z mislijo: kako da se mu da tako zgodaj pošiljati sporočila? Nekateri so res zavzeti in želijo tudi drugim posredovati, kar so dobrega ali lepega odkrili.
Vse bi bilo prav, če ne bi ti pri tem pozabili, da so možni različni okusi in različni pogledi na isto stvar. Pred kratkim me je nagovoril človek, ki je prepričan, da je prava duhovnost samo tista, ki izvira iz latinskega obredja. Nič se ne bi smelo imenovati krščansko razen tistega, kar se drži strogih predpisov izpred stoletij. Občudoval sem njegovo gotovost, zagretost in preprostost. Samega sebe ima za varuha zaklada, ki bi človeštvu v tem času negotovosti in zla ponudil edino rešitev. Pritrdil sem mu, da je danes gotovo treba najti kaj, za kar bodo ljudje pripravljeni prestopiti zagledanost vase. Nisem pa se strinjal, da je rešitev le v trmastem vztrajanju pri starem. Kot so že mladi umetniki pred dobrimi sto leti sporočili svojim profesorjem na akademiji, da ima vsak čas svoje okuse in s tem tudi svoje rešitve, sem poskušal to dopovedati tudi njemu. Hitro sem dobil take in drugačne nalepke. Pogovor se je hitro končal in moj zagretež je šel utrujat drugam.
Vedno sem presenečen nad ljudmi, ki za kaj gorijo. Tudi sam bi si želel tega ognja, ki bi me popolnoma prežel. Vsak trenutek dobi večjo težo. Človek živi polno, bi lahko rekli. Jutranje sporočilo, polno navdušenja nad čim, nas lahko napolni s pričakovanjem. Srečanje s človekom, ki je poln zagnanosti, a ne zmore kančka razumevanja za druge, pa nasprotno: čeprav bi prej navdušenca iskali, smo zdaj polni odpora. Oba izgubljava: ta, ki me prepričuje, saj mu ni uspelo dobiti še koga, ki bi z njim to živel, in jaz sam, ker bi lahko od tega kaj imel, pa sem zdaj poln nasprotovanja. Človeštvo pa vedno bolj sili v ozke skupine s sebičnimi interesi.
Če človeštvu in sebi res želimo dobro, je pametno sprejemati navdušujoče predloge, pri tem pa ohraniti trezno pamet in se zavedati, da popolna rešitev ni možna in zato dobra. Sebi in vam želim veliko navdušenja v današnjem dnevu ob preprostih in majhnih rešitvah sveta.
Sveti Anton Padovanski velja za enega najbolj priljubljenih svetnikov zahodnega krščanstva. Živel je v 12. stoletju in kot vemo, je v tem cvetočem pristaniškem mestu obiskoval katedralno šolo. Poleg pogovornih romanskih jezikov, je zelo dobro obvladal klasično latinščino, grščino in arabščino. Pogled na ocean, ki se mu je razkrival iz njegovega mesta, je v njem prebujal željo pa daljnih deželah, kjer bi lahko bogastvo sveto pisemske modrosti in izrekov cerkvenih očetov delil z drugimi. Čutil je, da mora za besede evangelija goreti z vsem srcem, da bi tako lahko prižigal ogenj ljubezni tudi pri drugih. To je bil čas, ko se je sv. Frančišek v Egiptu srečal s sultanom Malikom Al Kamilom. Srečala in razšla sta se kot prijatelja. Toda že leto dni kasneje l. 1220 drugi Frančiškovi bratje niso imeli te sreče in so bili v Maroku usmrčeni. Ferdinand je bil ob tem dogodku pretresen. Še vedno je verjel v moč ljubezni, zato je vstopil med Frančiškove brate in dobil ime Anton ter se odpravil v Maroko. Toda tam je zbolel in moral se je vrniti. Spoznal je, da se morajo krščanski narodi najprej sami prenoviti, predno bi lahko oznanjali evangelij tudi drugim. Legenda pravi, da je bil v Italiji najprej tihi brat v kuhinji in da je le neka zagata hotela, da spregovori namesto bolnega brata. Vsekakor so bratje kmalu odkrili njegovo odlično poznavanje Svetega pisma in cerkvenih očetov. Vendar tudi ta zgodba razodeva globoko modrost, namreč, da lahko modra beseda prihaja le iz tišine, ko človek prisluškuje Bogu. Anton je postal znameniti pridigar širom po Italiji in v Južni Franciji. Cerkve so bile premajhne, zato je govoril na trgih in v srcih ljudi prižigal ogenj dobrote in usmiljenja. A bil je pojoča duša, saj je napisal nekaj sto komentarjev bibličnih psalmov. Nanj so vplivalo grški misleci kot Bazilij in Krizostom, od latinskih pa sveti Bernard. Njegova globina srca se je združevala z visokim intelektom, zato mu je sv. Frančišek zaupal frančiškansko teološko šolo in ga klical »Brat Anton, dragi mi učitelj«. Pri tem pa je Anton Padovanski rad ščitil in pomagal revežem. Na to nas spominjajo po cerkvah še danes njegovi kipi z nabiralnikom za reveže.
Jutra na Prvem prinašajo tudi razmisleke o temeljnih življenjskih, religioznih, duhovnih vprašanjih. V Duhovni misli avtorji, pogosto na podlagi svetopisemskega ali drugega pomembnega besedila, spregovorijo o zmeraj aktualnih, eksistencialnih temah, s katerimi se človek sooča od nekdaj. Množica pogledov pod uredniškim vodstvom Petra Franka in glasbenim izborom Apolonije Gantar. Vsak dan ob 5.50 in ob koncih tedna ob 6.50. Na Prvem.
Čudežno, skrivnostno, presenetljivo. Take izraze uporabljamo, kadar se nam zgodi kaj zelo nenavadnega. Lahko da večkrat v življenju, mogočesamo enkrat, pozabiti pa ni mogoče. Spodbudí k razmišljanju in oblikovanju našega odnosa do ljudi in stvari. Denimo, da se zaradi nepredstavljivih okoliščin naletita drug na drugega povsem tuja človeka, ki niti ne živita na isti celini. Nič posebnega, a zaradi poslovne povezave se vzpostavijo potrebni stiki. Zavoljo zamudnih administrativnih postopkov lahko zelo dolgo trajajo. Medtem ti osebi ohranjata stike, a drug o drugem še ne vesta nič osebnega. Ko se mimogrede odpre kaka špranja zunajposlovnega okolja, se začne razpirati vzporedno obzorje. Tako ugotovita, da sta pred več kot pol stoletja študirala v istem mestu, se vozila z istim trolejbusom, zahajala v isto cerkev, brala iste pisatelje, imela rada iste Kosovelove verze. A kar je najbolj presenetljivo: ta z druge celine – ne da bi vedel, za koga pravzaprav – vodi uradni postopek za onega drugega. Nekakšno naključje počasi poveže v prijazno trajno poznanstvo dva krajevno zelo oddaljena rojaka. Pisatelj Pavle Zidar pravi: Slučaja ni; slučaj je simulacija milosti. Vredno si je zapomniti: slučaja ni, slučaj je simulacija milosti. Zgodi se, da šolarček, ki mu učitelj nekoč ni namenil malo boljše ocene, mnogo pozneje prav njega reši z zahtevno operacijo drobovja. Zgodi se, da zanikrni vajenec prekosi mojstra in postane znan iztumitelj. Predvidena žrtev reši krvnika. V različnih oblikah se ponavlja svetopisemska zgodba o prodanem Jožefu, ki je pozneje pred lakoto otel vse svoje brate. Kdo nam vozla in razvozlava življenjske štrene? Hiter odgovor je: usoda. A to mi navrže vprašanje: ali ima ta značaj biti, presoje, presežnega, absolutnega? Ali je samo beseda za nekaj, za kar ne vem, kaj je? O tem lahko razmišljajo tudi zakonci. Simon Gregorčič takole pojasnjuje njim določeni preplet dogajanja: Ko srca ustvarja Bog višin, iz raznih dela jih tvarin; iz vedno iste pa snovi po dvoje src on naredi – in vrže ju med širni svet, da našla bi se v teku let. Do 'najdenja' prehodita pot in je marsikatera nerazumljivo ovinkasta, presenetljiva, tudi z vonjem skrivnostnega. Če naključij ni in je to načrtovana možnost uresničitve, utegne biti akterju ime Sem, ki sem.
Eden najbolj priljubljenih pregovorov rimskega cesarja Tiberija, ki je vladal v 1. stoletju po začetku našega štetja, se je v latinščini glasil: »Bóni pastóris est tondére pecus non deglúbere, kar bi v slovenščino prevedli kot: »Dober pastir ovco striže, ne odira.« Omenjeni cesar ni slovel kot miren in uravnotežen oblastnik, pač pa se je zlasti v drugi polovici svojega vladanja zapletal v obračunavanja s svojo družino. Umoriti naj bi dal tudi sina Druza, češ, da je nevarno posegel po prestolu. Pa vendar je kljub vsej svoji okrutnosti v odnosu do prebivalcev takratnega Rimskega imperija, kot nakazuje njegov izbrani izrek, pokazal nekaj sočutnosti. Nasvet, da »dober pastir ovco striže, ne odira« je namreč uperil zoper tiste upravnike provinc, ki so izrazili zahtevo po zvišanju davkov za financiranje vseh stroškov rimske države. Zavedal se je, da lahko množico finančno obremeniš največ toliko, da preživi, ne smeš pa je odreti do smrti. Najbrž se je tudi bal, da se bo rimsko ljudstvo na točki, ko bodo dajatve postale neznosne, uprlo. Tak svetel zgodovinski vzgled na naših tleh so kmečki upori, ki so jih od konca srednjega veka pa vse do začetka 18. stoletja organizirali kmetje, ker niso mogli več pridelati toliko hrane, kot jo je terjal fevdalni gospodar, niti služiti vsem drugim njegovim domislicam, s katerimi jih je prignal do skrajne revščine in lakote. Današnja duhovna misel je namenjena sodobnim politikom, ki si izmišljujejo nove in nove davke, s katerimi polnijo državne blagajne in svoje lastne žepe. Če že ne morejo v svojem človeškem repertoarju zoper tako uveljavljeno prakso najti nobenih etičnih razlogov, imenovanih sočutje do sočloveka in izkoriščanih, iz čigar delovnih rok si polnijo lastna pogoltna usta, naj jim bo navdih vsaj Tiberij. Ovco je torej treba samo striči in veselo uporabljati njeno volno. Že dva tisoč let pa vedo, da bo, če ji odereš kožo, pač zanesljivo crknila.
Na binkoštni dan, petdeseti dan po Gospodovem vstajenju, se je v Jeruzalemu Duh Gospodov razodel v podobi silnega vetra in v podobi ognjenih plamenov. Duh Gospodov je Duh ljubezni, zato so ognjeni plameni ustrezno znamenje Duha. In Duh Gospodov je Duh izjemne sile in moči, ki ga ni mogoče ne ustaviti in ne usmerjati, zato sta veter in vihar ustrezno znamenje Duha, kakor pravi pismo: 'Veter veje, kjer hoče, in njegov glas slišiš, pa ne veš, od kod prihaja in kam gre!' (Jn 3,8). Tretje najbolj znano znamenje Duha pa je golob, oziroma sta golob in golobica. Golob in golobica sta namreč znana po svojih številnih lepih lastnostih: Živita v paru in si ostaneta zvesta do smrti. Tudi če eden od njiju umrje, si drugi ne poišče novega družabnika, ampak preživi ostali del svojega življenja sam. Občudujemo golobje snubljenje in dvorjenje, golobje poplesovanje in priklanjanje. Poslušamo golobje dobrikanje in gruljenje. Znana je golobja silna ljubezen do golobnjaka: Tudi če golobnjak zagori, golob kroži okrog gorečega domovališča v vedno manjših krogih in pogosto nazadnje ves ožgan pade tudi sam v ogenj. Golob in golobica sta znamenje preprostosti in ljubeznivosti, krotkosti in nežnosti, znamenje zvestobe in popolne predanosti, znamenje sprave in miru. Že stari raziskovalci so ugotovili, da golob nima žolča in zato ne pozna jeze in zamere, ne pozna užaljenosti in zagrenjenosti. Zato je tudi znanilec in prinašalec dobre novice in miru: Golob je očaku Noetu oznanil konec vesoljnega potopa (1 Mz 8); je podoba pristnosti in čistosti in je zato sveta in daritvena žival. Tudi Jožef in Marija sta po Mojzesovem predpisu (3 Mz 5,7) za svojega prvorojenca prinesla v tempelj dve grlici ali dva golobčka (Lk 2,24). Zaradi svoje ljubkosti in miline je golobica prispodoba zaročenke v Visoki pesmi: 'Ena je moja golobica, moja brezmadežna, edinka svoji materi, izvoljenka svoji porodnici. Kot prinašalec in znanilec vesele novice se je izkazal tudi prerok Jona, kar pomeni 'golob', ki je Ninivljanom razglašal Gospodovo opozorilo in svarilo. V istem smislu se je Sveti Duh v podobi goloba spustil tudi na našega Gospoda ob njegovem krstu v reki Jordan in zaslišal se je glas iz nebes, ki je potrdil veselo novico: 'Ta je moj ljubljeni sin, nad katerim imam veselje!' (Mt 3,17). Lukovo poročilo o prihodu Svetega Duha sicer ne omenja goloba, vendar se ognjeni plameni na številnih starih in novih upodobitvah spuščajo nad apostole izpod razpetih kril goloba, ki predstavlja Svetega Duha. Takoj po prejetju Duha pa so tudi vsi apostoli postali 'golobje,' ki so veselo novico o vstajenju in vnebohodu brez odlašanja začeli širiti po Jeruzalemu in po Sveti deželi ter po vsem tedaj znanem svetu rimskega cesarstva. Bratje in sestre. Binkoštni dogodek naj nas navdihuje, da bi po Gospodovi besedi tudi mi znali biti 'preprosti kot golobje' (Mt 10,16) in ustvarjati mir v sebi in okrog sebe!
16. stoletje je bilo za Slovence prelomna doba. Kajti po Trubarjevem nastopu skoraj nič ni ostalo enako, kot je bilo dotlej. Reformacija Slovencem da protestantsko »cerkev slovenskega jezika« in preko nje knjižni jezik ter zaokrožen tekstni korpus. Do leta 1599 kar 56 knjig: dvakrat celotno Biblijo (Dalmatin, 1584; Hutter, 1599), številne pesmarice, katekizme, cerkveni red itn. Med temi deli izstopa zlasti veličastni Trubarjev opus: skoraj 8.500 (!) strani, kar ob Jurčiču in Cankarju še vedno velja za najobsežnejši avtorski dosežek v slovenskem jeziku. – Do Trubarja se je naš jezik pisal le občasno in v redkih, funkcijsko pogojenih besedilih, od leta 1550 pa se v njem ustvarja kontinuirano in v vseh registrih – od hermetične lirike do preprostega oglasa. Zato je mogoče brez zadržka reči, da smo s knjigami slovenskih protestantov postali kot narod omikani. Povzdignili smo se med člane evropske učene kulture. S poknjiženjem pa se je začel širiti tudi spoznavni prostor Slovencev: od pojmovnika preprostega podeželana k zmožnosti učenega – tedaj je to pomenilo predvsem pismenega – človeka. Reformacija je skozi Trubarjevo pero zapisala poimenovanje »ljubi Slovenci«, v Katekizmu 1555 pa izraz »slovenska dežela«. Zato ni pretirana ugotovitev Igorja Grdine, da je Primož Trubar edina zgodovinska osebnost v slovenski preteklosti, ki je ni mogoče pogrešiti. Brez evangeličanskega duhovnika Trubarja bi bili slovenski preteklost in sedanjost nepredstavljivo drugačni. Če bi sploh bili – slovenski. Slovenski knjižni jezik je dediščina protestantske reformacije in je naša stoletna očetna in dedna pravica. Je naša neminljiva izkaznica o pripadnosti (srednje)evropskemu, nikakor ne balkanskemu duhovnemu prostoru. Slovenski jezik in književnost sta poglavitna stebra slovenske nacionalne identitete. Tako je tudi prihajajoči dan Primoža Trubarja praznik slovenskega jezika – in torej vseslovenske narodne identifikacije in državnosti. Zato naš materni, slovenski jezik radi, bogato in spretno rabímo. Vsak dan, vedno znova. In ne bodimo ne brezbrižneži ne jezikovni hlapci. V edini domovini, ki jo imamo, se nam nikar ne kaže petolizniško umikati ne angleščini in ne babilonski mešanici balkanskih jezikov. Cenimo duhovno doto prednikov.
Prekrasna hiša sredi novozgrajenega naselja. Urejen vrt, trije avtomobili zadnjih modelov, eksotična drevesa in moderno oblikovana vhodna vrata. Na balkonu mnoštvo otroških igrač vseh vrst in barv. Prekrasna hiša! Že od daleč se vidi, da tu stanuje nekdo, ki mu gre dobro. Kar malo zavisti vzbuja pri mimoidočih! Stopim v notranjost in prvo kar zaznam, je mir in tišina. Skoraj otipljiva tišina. In vem zakaj… kajti, zunanja podoba tega doma je čisto nekaj drugega kot notranjost. V notranjosti se namreč odvija težka borba za vsak dan, vsako jutro, vsako uro. Tu je namreč doma težki bolnik, ki se bori za vsak novi preživeti dan. Mlad je še, družina ga potrebuje, otroci bi se radi z njim igrali, a ne more. Bolezen ga je prikovala na posteljo in računalniško opremo je zamenjal za negovalno opremo. Mlada žena je kot tiha, ljubezniva senca, ki stopa tiho in prijazno, da sprejme vsakega, ki lahko na takšen ali drugačen način pomaga njej in možu. Notranjost doma je prilagojena bolniku, dnevna soba je center njegovega bivanja. Velika bolniška postelja je glavni oltar te mlade družine. Vsi vedo, da pomoči ni, da se bliža dan odhoda. Vsi trpijo… Lahko se z roko dotakneš trpljenja, ki je živo, preplavilo je vse lepe stvari, vse lepo pohištvo, dragocene slike in pisane zavese… Zdi se mi, da je ta dom postal kapelica trpljenja in odhajanja… Pri vsakem obisku me pretrese ta kontrast med zunanjostjo in notranjostjo doma. Uči me, da nikoli, ampak zares nikoli, ne sodim ljudi samo po zunanjost, kajti koliko takih, ki na zunaj nosijo podobo bogate palače, v resnici v sebi nosijo ne kapelico, ampak katedralo trpljenja… Najlepše v tem svetišču trpljenja je, da bolnik ni sam, da je ob njem najdražja oseba in mnogi ostali, ki se ne bojijo pokazati svojo sočutno prijateljstvo in ljubezen. Tudi njih se od zunaj ne vidi. Ne vidi se niti morje ljubezni, izlito na vsak dotik bolnika; ne vidijo se žarki upanja, ki sijejo iz oči bolnika. V tem domu kraljuje hvaležnost v obliki tihega nasmeha mlade žene, ko zašepeta: Veste, danes se pa vsega zaveda in mi je rekel, da me ima rad…. Posvečen dom s posvečenimi stanovalci.
A ni smešno, da se pol svojega življenja ženeš za spričevali in diplomami, za tem, da se boš nečesa naučil in nekaj znal, potem pa drugo polovico (ali pa zgolj tretjino) svojega življenja ugotavljaš, da pa se živeti ne naučiš v šoli. Da je najboljša šola življenje sámo, ti pa si ga (morda prav zaradi šole in službe) »prešprical« in zamudil! V šoli boš izvedel, da tvoj nos raste celo življenje in da lahko zazna deset tisoč vonjev, a le življenje ti bo povedalo kaj ti diši in kaj ne, ter te podučilo o smradu! V šoli se boš naučil kako je sestavljeno tvoje oko in kako to, da sploh vidimo, a le življenje ti bo povedalo kaj res moraš videti in kaj bi bilo bolje, da ne bi… V šoli se boš naučil, da je srce mišica, ki utripne 70-krat na minuto, 4200-krat na uro, 100 000-krat na dan, da se nikoli ne ustavi in ne potrebuje počitka, a le življenje ti bo dalo vedeti, da je to velikanska laž! Kolikokrat se ti bo srce v grozi zaustavilo! Kolikokrat od sreče ponorelo in utripalo stokrat hitreje kot bi smelo in bi bilo prav! Spoznal boš ljudi, ki so brez srca! Pa tudi sam boš ničkolikokrat dal srce, ga podarjal in izgubljal, pa boš preživel! V šoli se boš naučil, da je človeško telo v dveh tretjinah sestavljeno iz vode, a življenje te bo podučilo, da si iz vode in Duha. V šoli boš zvedel, kot je zapisal moj najljubši pesnik, da so morja potopila Atlantido, zdrobile velike skalne gmote kot lešnike in izoblikovale kopno. Hitre reke gonijo turbine, počasne pa ti zmočijo klobuk ter preplavijo Kitajsko in Indijo. Življenje pa ti pove, kot šepne pesnik, da je kraljica vseh voda – solza. Solza je najmočnejša vodna sila! V šoli se boš naučil koliko kosti in mišic je v tvojem telesu, a le življenje ti po povedalo ali imaš hrbtenico! V šoli se boš naučil, da je za pačenje in mrgodenje potrebno še enkrat več mišic kot za nasmeh, a le življenje ti bo podarilo bridko spoznanje... obžalovanje: Kako je mogoče, da si dvakrat več časa, moči in energije porabil za jezo namesto za smeh!? V šoli ti bodo povedali česa se moraš naučiti, da boš v življenju nekaj postal, a življenje ti bo povedalo, da je pomembno, da postaneš nekdo!
Kaj je potrebno narediti, da bi uničili katerikoli odnos? Biti zloben? Lagati? Ne posvečati pozornosti? Kritizirati? Ko gre za škodovanje odnosu, je vsaka od teh stvari zelo učinkovita. Toda da bi uničili katerikoli odnos v svojem življenju je dovolj, da igrate fer. Verjetno takšnega odgovora niste pričakovali ali pa se morda celo ne strinjate z njim. Dovolite mi, da pojasnim. Prav tako pa vam želim predlagati boljšo alternativo. Biti fer pomeni, da z drugimi ravnamo dobro, dokler tudi oni z nami ravnajo tako. Smo prijazni, dokler so drugi prijazni do nas. Smo ljubeči, dokler smo ljubljeni. Smo pošteni, dokler so drugi pošteni do nas. Toda kaj se zgodi, ko v odnosu dobimo manj, kot menimo, da si zaslužimo? Ali pa ko se nam to zgodi v poslu ali življenju nasploh? Takrat vrnemo z enako mero. In to po navadi takoj. Naše besede ali pa naša dejanja govorijo: “Kar si naredil, ni fer. Zato ti tudi jaz več ne bom delal dobro. Pravzaprav ti bom vrnil natanko to, kar ti daješ meni. In potem boš videl, kako je to.” Težava delovanja po načelu fair playja v kateremkoli odnosu je v tem, da je za uničenje odnosa dovolj, da ena oseba ne zadosti pričakovanjem druge. In potem se druga oseba odzove na enak način. Ena oseba se zapre vase, druga se zato čuti zapuščena in se odzove z molčečnostjo. Ena oseba je malo sarkastična, zato se druga odzove na enak način. Eden se razjezi in drugi ugrizne nazaj. Kaj menite, kakšen bo naslednji korak v vsakem od teh scenarijev? Običajno tak, da “žogico udarimo nazaj čez mrežo”. In svoj odziv po navadi opravičujemo z besedami: “Ampak on je začel!” Kot da nam to daje pravico vrniti milo za drago. Toda takšno ravnanje ne prinese nič dobrega, nobene pozitivne spremembe. Na koncu sta prizadeta dva, ne le eden. Bes in jeza sta se sprostila, toda težava še vedno ni rešena. Kaj torej lahko naredimo? Ko nas nekdo razočara, ali naj ravnamo, kot da se ni nič zgodilo? Ali naj molče vse sprejemamo in postanemo predpražnik? Bo to koristilo odnosu? Zagotovo ne! Kakšen je torej odgovor? V evangeliju po Luku 6,32-35 beremo: “Ali mislite, da imate kakšno posebno zaslugo, če imate radi ljudi, ki imajo radi vas? Tudi navadni grešniki imajo radi tiste, ki jih imajo radi. Ali mislite, da vam gre kakšno posebno priznanje, če ste dobri do ljudi, ki so dobri do vas? Tako vendar dela vsak povprečen človek, tudi tisti, ki se ne meni za Boga. Ali mislite, da vam gre posebna pohvala, če posojate ljudem, od katerih lahko pričakujete, da vam bodo vrnili? Še zločinec posoja svojemu pajdašu in pričakuje, da mu bo povrnil isto vrednost. Vi pa bodite drugačni. Imejte radi tudi svoje sovražnike. Bodite dobri do vseh. Posojajte brez pričakovanja, da vam bo kaj vrnjeno. Tako boste ravnali kakor sinovi in hčere Njega, ki je nad vsem, in on vas bo bogato nagradil. Bog je namreč radodaren tudi do hudobnežev, ki ne poznajo hvaležnosti.” Odgovor je torej zelo preprost, a ga je zelo težko uresničiti: Vrnite boljše, kot ste prejeli. To je edini način za ohranitev dobrih odnosov in izboljšanje težavnih. Zato upoštevajmo nasveta, zapisana v pismu Rimljanom: “Nikomur ne vračajte hudega s hudim. Ne dajte se premagati hudemu, temveč premagajte hudo z dobrim.” (Rimljanom 12,17.21)
Spoznaj samega sebe je filozofski imperativ, na katerega so misleci in modreci vedno znova opominjali človeka in ga tako spodbujali, da odkrije svoje bistvo in svoj položaj v kozmosu. Kajti spoznanju Resnice o svetu predhodi spoznanje spoznavajočega subjekta – četudi je takšno razmerje navsezadnje dialektično (kot »tubit« smo namreč vselej že tudi »bit-v-svetu«). Da je človek misleče bitje, je učil že Aristoteles; da k mišljenju sodi predvsem razmišljanje o samem sebi, so učili domala vsi filozofi, ki so mu sledi. Vprašanje o spoznanju samega sebe je tako postalo tudi eno od osnovnih vprašanj muslimanskih učenjakov. Znameniti filozof, teolog in mistik iz 11. stoletja, Abu Hamid al-Ghazali, je tej temi posvetil celotno delo z naslovom »Eliksir Srečnosti«. Kot nakazuje že naslov knjige, je za al-Ghazalija srečnost neločljivo povezana od spoznanja, katerega glavni cilj je spoznanje samega sebe. S srečnostjo ni mišljen zgolj nekakšen bežen občutek sreče, veselja ali čustvene vznesenosti. Mišljeno je duhovno-eksistencialno stanje osebne izpopolnjenosti in samouresničtve, ki ju je po al-Ghazaliju mogoče doseči zgolj v sintezi (resnične) vednosti in (pravilnega) delovanja. Kot tako, samospoznavanje po svojem pojmu predstavlja nikoli povsem zaključen proces, ki terja ne samo nenehno širjenje obzorja, temveč in predvsem udejstvovanje in pravilno, tj. etično ravnanje. Slednje pa vselej predpostavlja samopremagovanje; kajti le tisti, ki si prizadeva za nenehnim preseganjem samega sebe, raste v vednosti, ki ni le intelektualna oz. teoretska, temveč izkustvena in zato prehaja v modrost. K spoznavanju samega sebe sodi prvenstveno spoznavanje svoje duše: svojih vidnih in skritih misli, svojih čustev, namenov, svoje zavesti in vesti ter svojih lastnih demonov. To spozanje je pogoj za samopremagovanje, ki je pogoj samoizpopolnitve – tako v spoznavnem kot moralnem smislu. K spoznanju samega sebe sodi v isti meri spoznanje svojega Praizvora. V religijskem kontekstu to pomeni: spoznanje svoje lastne ustvarjenosti v fundamentalni odvisnosti od neskončne in večne Presežnosti. K samospoznavanju sodi nadalje nujno razmišljanje o svoji lastni končnosti, o smrti in tistem, kar naj bi sledilo po njej. Kot pravi an-Niffari: »Kdor je pripravljen za kontemplacijo o svojem lastnem koncu, ne bo podlegel pritisku skušnjave.« Za muslimanske mistike spoznavanje samega sebe pomeni predvsem spoznanje svojih lastnih duševno-duhovnih stanj in notranjih sil, spoznanje nevidnega sveta in »dejanj srca«. K resničnemu spoznavanju sodi navsezadnje vedno tudi spoznavanje svoje nevednosti. Tako imenovana »učena nevednost« krepi ponižnost in strahospoštovanje, ki nista le vrlini, temveč podlaga spoznavno-duhovnega vzpona, katerega cilj se odmika v Neskončno. Spoznanje samega sebe je eksistencialno spoznanje, saj bistveno zadeva spoznanje svoje lastne eksistence. Tako bo samospoznanje še naprej ostala eksistencialna naloga in neobhodljiv podvig človeka kot razmišljajočega, eksistirajočega in iskajočega bitja.
V mesecu ramadana, ko se muslimani od sončnega vzhoda do zahoda postijo, je naš junak Nesrudin potoval skozi vasi in prosil miloščine. Iskal pa je tudi zaposlitev. Ponujal se je za imama, voditelja molitve v mošeji. To je bil običaj svetih mož, ampak kamor koli je prišel, ni ničesar dobil niti ga v nobeni vasi niso hoteli za imama. Ko je Nesrudin prispel že v sedmo vas, prejšnjih šest vasi ga je skoraj napodilo, je opazil precejšnje razburjenje med vaščani. Ti so mu povedali, da jim je v zadnjih mesecih lisica ukradla in pomorila številne kokoši, race in purane. Lisico so končno ujeli in med vaščani se je razvila vihrava debata o tem, kako naj jo kaznujejo za pomore. Izmišljali so si različne načine mučenja, s katerimi bi se zveri maščevali za njeno početje in izgubo, ki jim jo je prizadejala. Prav takrat je mednje prispel Nesrudin in vaščani so ga vprašali za mnenje. »Prepustite to meni,« jim je odvrnil Nesrudin. Vaščani ki so videli Nesrudinovo belo brado in slišali njegov prepričljiv glas, so mu zaupali, da bo znal ravnati z lisico. Nesrudin je tedaj slekel svoj plašč in turban, ki so ga nosili učenjaki, poveznil oboje na lisico in jo tako napravljeno spustil v gozd. »Kaj si storil! Se ti je zmešalo!?« so se vaščani jezno obračali k Nesrudinu, ko so opazili, da je lisica vsa našemljena pobegnila. »Ne skrbite,« jih je miril nasmejani Nesrudin. Vsak, ki bo srečal lisico, bo mislil, da je pred njim sveti mož, ki si išče službo, in lisica bo skoraj zagotovo izstradana umrla v tednu dni.« Ko trpimo ali se nam zdi, da se nam dogaja krivica, je naše trpljenje za nas običajno največje, najbolj intenzivno. Nihče ne trpi tako kot jaz. Trpljenje in krivica sta edinstveni. Tako kot junak zgodbe Nesrudin bi si želeli, da ljudje prepoznajo našo bolečino in vidijo, kako prispevajo k njej. Ampak nekoliko smešno bi bilo, če bi želeli naše trpljenje razglasiti kot največjo možno kazen, ki lahko koga doleti. Je že tako, da trpljenja ni mogoče primerjati, vsak nosi svoj lastni križ. Lahko pa v tem jutru sklenemo, da bomo pazljivi do bolečine drugega in da bomo pazili, da ne bi še dodatno prispevali k trpljenju ljudi okrog sebe. Vsaj danes in potem po svojih močeh vsak dan znova.
V 17. poglavju Janezovega evangelija Jezus prošnjo, da bi bili njegovi učenci eno, ponovi kar štirikrat. Enotnost Jezusovih učencev je odsev enotnosti med Očetom in Sinom. Jezus ni prosil, da bi vsi verniki mislili enako. Biti eno ne pomeni, da ni različnih mnenj; pomeni odsotnost razcepljenosti. Kako aktualna je Jezusova prošnja za enotnost med učenci v današnji Cerkvi in svetu! Če se ozremo naokrog, vidimo, kako potrebna je ta molitev. Nismo enotni. Enotnost ne pomeni uniformiranosti – Jezusova prošnja je prošnja za enotnost v različnosti. Enotnost, ki bi uničevala enkratnost in neponovljivost vsakega človeka, ni po Kristusovi zamisli. Številni ljudje občudujejo sončnice. Sončnica se dobesedno obrača po soncu in v nekaterih jezikih jo tako tudi imenujejo. Lahko občudujemo polje, posejano s sončnicami, ki se kot eno obračajo za soncem. Sledijo mu, dokler ne zaide. Njihova enotnost je popolnoma odvisna od njihovega odnosa do sonca. Tako je naša enotnost popolnoma odvisna od ene osebe. Od Kristusa. Kolikor smo združeni z njim, ki je umrl za dostojanstvo in odrešenje vsakega človeka, toliko bolj smo eno. Opata nekega samostana so vprašali, kako je mogoče, da so menihi skupnost kljub svojemu različnemu izvoru, nadarjenosti in izobrazbi. Kako je mogoče, da živijo skupaj? Opat jim je odgovoril: »Predstavljajte si kolo. Tu so platišče, špice in pesto. Platišče je zid, ki vse obdaja, toda le na zunaj drži vse skupaj. Od roba kolesa se špice stekajo k središču, tam pa jih zadržuje pesto. Špice – to smo mi, posamezni člani naše skupnosti. Pesto je Jezus Kristus. Iz tega središča živimo. To nas združuje.« Obiskovalci so bili presenečeni, kajti razumeli so nekaj pomembnega. Opat pa je še nadaljeval: »Bolj se špice bližajo središču, bolj so blizu druga drugi. Če to prenesemo v naše vsakdanje življenje, lahko rečemo: ko se približujemo Kristusu, središču naše skupnosti, se zbližujemo tudi med seboj. Le tako lahko živimo drug z drugim, drug za drugega in vsi skupaj za druge.«
Konec lanskega leta je pri založbi Ognjišče izšla svojevrstna zbirka duhovne proze z naslovom Zasidrani v veri. V njej avtor, pravnik in ekonomist, dr. Peter Millónig razmišlja ob sto pojmih, pojavih in temah, ki jih odpira življenje. V današnji Duhovni misli boste lahko prisluhnili razmisleku o beguncih.
Dobro jutro, drage poslušalke in poslušalci, današnjo duhovno misel bom začela s kratko pravljico. Za to imam najmanj dva razloga: ker imam rada pravljice in ker v njih navadno zmaga dobro. Dejstvo, da se v pravljicah dogajajo neverjetne, samo v domišljiji mogoče stvari, bom spregledala. Ne nazadnje je prav živa domišljija tista, ki nam v težkih preizkušnjah, trpljenju in nesreči pomaga, da preživimo. Nekoč je živel kralj, ki je bil zmeraj bolan. Imel je devetindevetdeset bolezni in vsi zdravniki so rekli, da mu ne morejo več pomagati. Eden izmed zdravnikov pa je dejal: »Če bi se našel človek, ki ni bil nikoli nezadovoljen, temveč zmeraj z vsem zadovoljen, in bi kralj oblekel srajco tega srečnega človeka, bi odšlo od njega vseh devetindevetdeset bolezni.« Kraljevi sli so se razšli po vsem svetu in iskali človeka, ki ni bil nikoli nezadovoljen, temveč zmeraj z vsem zadovoljen. Iskali so ga, a zaman. Nekega dne pa je eden izmed kraljevih hlapcev prišel na velik travnik in tam zagledal bosonogega, razcapanega človeka, kako spi pod drevesom in se v spanju nasmiha. To bi bil lahko srečen človek, si je dejal in ga zbudil. »Hej, človek, zbudi se! Ali si zadovoljen na svetu?« »Seveda sem zadovoljen, čemu bi ne bil?« je odgovoril popotnik. »In še nikoli nisi bil nezadovoljen?« »Še nikoli. Le čemu naj bi bil nezadovoljen?« »Torej pojdi z menoj k našemu kralju!« »Le zakaj?« »Dal ti bo na kupe denarja.« »Le čemu? Saj ne potrebujem denarja.« Slednjič se je popotnik vendarle dal pregovoriti in je šel s hlapcem na kraljevski dvor. Ko ga je kralj zagledal, se je razveselil. »Brž mi daj srajco,« je ukazal. »Zakaj?« »Ne vprašuj! Sleci suknjič, potegni s sebe srajco in mi jo daj! Dobil boš zanjo kup denarja!« Srečni človek je slekel suknjič, toda joj, pod njim ni imel srajce na sebi. Ko je bolni kralj to videl, je globoko vzdihnil in umrl. Srečni človek pa je spet ogrnil svoj suknjič in odšel. Raziskave o sreči kažejo, da nas denar osrečuje, vendar le do neke mere. Če smo revni, nas bo dotok denarja osrečil, če pa smo premožni, zaradi njega ne bomo še srečnejši. Imeti ga moramo ravno dovolj, sicer pa je sreča odvisna od drugih dejavnikov. Še najmanj od srajce. Junak iz pravljice je bil zadovoljen in srečen celo brez nje. Nesrečni kralj si je verjetno tudi zaradi večnega nezadovoljstva nakopal katero od devetindevetdesetih bolezni. Čeprav je imel denar, si zdravja in srajce srečnega človeka ni mogel kupiti. Srečo lahko definiramo na več načinov. Ena najsplošnejših (filozofskih) definicij je, da je sreča stanje popolne zadovoljitve in odsotnost vsakršne želje. Ljudje srečo razumemo različno glede na zunanje okoliščine, ki vplivajo na naše življenje in na naš občutek sreče, sami pa nanje velikokrat ne moremo vplivati. Zato vam v tem jutru želim, da bi v svojih dušah našli mir in sami spoznali, kaj je sreča (prim. Žal 3,17).
Pesnik Alojz Gradnik pripoveduje v eni izmed svojih pesmi, kako se vodni curek odloči, da bo zapustil fontano, kajti kličejo ga zvezde na nebu. In ko se povzpne do vrha svojih moči, zvezde, po katerih hrepeni, še vedno ostajajo v daljavi, zato se ozre navzdol, k fontani, in vidi, da te zvezde v njej odsevajo, zato se povrne k njej. Ta čudovita pesnikova prispodoba pojasnjuje tudi svetopisemsko poročilo o Jezusovem vnebohodu. Tudi Jezusovi učenci zrejo v nebo in sanjajo, kako bi z Gospodom odhiteli drugam, v izjemne višave, kako bi zapustili zemeljsko življenje in z Gospodom vstopili v večnost. Toda ko so dospeli do viška svojega stremljenja, njihovega Gospoda zakrije oblak in v njih odmeva glas, ki pravi: »Možje, Galilejci, kaj stojite in gledate v nebo!« Vstali Gospod, ki je odšel, bo znova prišel. Rekel je celo, da vas nikoli ne bo zapusti. Njegova beseda ostaja med vami, zapustil vam je evangelij, sporočilo ljubezni! In še predno je vstopil v večno skrivnost, vam je naročil, da sporočilo radostnega življenja in ljubezni širite po vsem svetu. Zato Luka, ki naj bi napisal tudi poročilo o vnebohodu v Apostolskih delih, v svojem Evangeliju podobno pripoved sklene z opisom, kako so se apostoli po tem dogodku v »velikem veselju vrnili v Jeruzalem«. Odslej apostoli ne bodo več sanjali o zvezdah, soncu in luni, ampak o Svetlobi, ki bo sijala iz oči ljubečih se bitij, o toploti, ki bo prihajala iz objema in stiska rok, o besedi upanja, ki jih bo učila ljubiti to ubogo Zemljo, ki jo je Bog ustvaril prav zanje in za vsakega človeka. Nebo se bo sklonilo na Zemljo. Kristus bo venomer na novo prihajal nazaj k njim, tako, kot je obljubil. Prišel bo v podobi otroka, jokajoče žene in ubogega berača. To je beseda življenja, ki razkrije svoj smisel le takrat, ko je postane tudi dejanje. Praznik Gospodovega vnebohoda pomeni, da je sedaj Nebo zelo nizko med nami. Oblak, ki je zaobjel Vstalega Gospoda, ne pomeni temine. V biblični govorici je oblak podoba Skrivnosti samega Boga, ki nas objame. Odslej bodo Jezusovi učenci sposobni živeti s to skrivnostjo, ki jih bo spominjala na oblak dišav, ki se je ob daritvah v jeruzalemskem templju dvigal v nebo. Tokrat bo šlo za daritev ljubezni in skrivnostni Božji oblak bo mogoče zaznati le, če kristjani prisluhnejo tudi melodiji joka in smeha drugega človeka, ki jih kliče k daritvi ljubezni.
Sodobni britanski filozof Alain de Botton je v svoji knjigi raziskoval, zakaj je v nas tako globoko zasidrana skrb za lasten status. V ožjem pomenu je sicer status pravni ali poklicni položaj znotraj neke skupine, toda filozofa veliko bolj zanima širši pomen izraza, ki »označuje posameznikovo veljavo in ugled v očeh sveta.« V uvodnih poglavjih se tako osredotoča na človekovo potrebo po nenehnem potrjevanju njegove pomembnosti. \tZa sodobno družbo, zlasti zahodni svet, tako po njegovem mnenju velja, da »poglavitno gonilo naših želja po uspehu v družbeni hierarhiji morda niso več toliko dobrine, ki jih lahko nakopičimo, ali moč, ki jo lahko izkoristimo, temveč količina ljubezni, ki smo je deležni zaradi visokega statusa.« Misli, da dandanes denarja, slave in vpliva ne cenimo več samih na sebi, pač pa jih tako visoko vrednotimo zato, ker jih pojmujemo »kot simbole ljubezni – in sredstvo, s katerim bi se dokopali do nje.« Tako izraz, ki ga navadno uporabljamo za opredeljevanje odnosa do staršev ali partnerja, razširi na celotno družbo – našega hrepenenja po tem, da nekomu ne bi bilo vseeno za nas, da bi nekdo opazil našo navzočnost, nas globlje spoznal, upošteval naše mnenje in poskrbel za nas, dandanes ne usmerjamo več k bližnjim, pač pa želimo tak odnos od celotne družbe. Zakaj? Ker vidimo, da »tisti, ki jih družba ljubi, tako kakor ljubimci uživajo zaščito pod naklonjenimi pogledi okolice,« medtem ko posamezniki brez statusa »ostajajo nevidni, do njih se vedemo grobo, nihče se ne zmeni za posebnosti njihovega značaja in nihče jih zares ne pozna.« Bogataš v svojem bogastvu uživa prav zaradi tega, ker opaža, da je deležen občudovanja in naklonjenosti družbe, siromak pa se svoje revščine sramuje zaradi občutka, da ostaja neviden oziroma je s strani družbe deležen celo očitkov in poniževanja. Ob tem filozof poudarja, da situacija ni črno-bela in preprosto življenje ne pomeni nujno nizkega statusa: vojaki in raziskovalci na primer lahko neudobje prenašajo daljša časovna obdobja in prostovoljno prenašajo pomanjkanje, saj jih ob tem vodi in spodbuja misel, da jih drugi zaradi njihovega dela cenijo. Zaradi tega tudi posledic nizkega statusa po njegovem mnenju ne bi smeli presojati zgolj v luči materialnih dobrin – v ozadju se namreč skriva nekaj globljega, naš občutek samospoštovanja. De Botton nas tako v »Skrbi za status« vabi k premisleku o tem, ali ni morda visok status tudi za nas ena najbolj zaželenih dobrin prav zato, ker si v resnici želimo odobravanja družbe, potrditve o naši vrednosti in pomembnosti.
Če bi moral izbrati mantro današnjega časa, ki nam gre vsem na živce, pa jo vsi vseeno ponavljamo v nedogled, bi gotovo izbral tisto, da »nimamo časa«. Ta ni postala samo univerzalni izgovor, ki ga imamo radi, ker z njim dokažemo svojo zaposlenost, kar v našem času vzbuja občudovanje. Žal je postala tudi neke vrste odločitev, s katero smo si kar sami zvezali roke. Kdor se je namreč odločil za besede »nimam časa«, se je pač v tem svetu, ki »dosti« ponuja, odločil za »dosti«. Dosti lepega in dosti dobrega, predvsem pa »dosti« vsega. Poln hladilnik, polna denarnica in poln urnik, te stvari so povezane. Kajti v svetu, ki »dosti« ponuja, razumemo, da smo nekaj vredni, če izbiramo in če živimo »dosti«. Težava, ki jo prinaša ta izbira, pa se kaže v nervoznih starših, ki le še z veliko potrpežljivosti vztrajajo v svojih družinah, pa v osamljenih starostnikih v domovih za ostarele, ter v hiperaktivnih otrocih, ki ne zmorejo koncentracije za več kot osem sekund. Ne, živeti »dosti« nam ne izbere življenje, ko prinese naporne najstnike ali bolne starše. Sami si to izberemo, sami si izberemo »dosti«, ker si tega želimo. Ker se ne znamo čemu odpovedati, če pride na našo pot kaj, kar je pomembnejše. Jezusova odločitev zato vznemirja. On izbere »malo«, kakor uboga vdova, ki je v zakladnico vrgla »samo« dva novčiča. Imela je sicer »malo« in zato tudi »malo« dala, od nje ni bilo velikega rezultata. Vendar za Jezusa in za evangelij pač količina ni na prvem mestu. Dva novčiča sta »vse«. In to je tisto, kar šteje. »Vse« je odločitev. In ona je izbrala »malo«, da bi lahko »vse« dala. Ker s težavo dajemo, če imamo »dosti« in lažje, če imamo »malo«. Jezusov nasvet za današnji čas je: biti »ves« v tem, kar počneš. Tudi če je to »malo«.
Pred devetimi leti je Slovenija dobila prvega bláženega mučenca. Alojzij Grozde je bil kot drugi Slovenec – za Antonom Martinom Slomškom – uradno razglašen za blaženega. Cerkev na Slovenskem ga je v koledarju svetnikov umestila na današnji dan, 27. maja, na njegov rojstni in krstni dan. Duhovno misel o njegovem življenju in vrednotah, ki so ga pripeljale na pot svetništva, je pripravila avtorica več knjig o Grozdetu, pesnica in pisateljica Milanka Dagar.
Ali ni nekaj povsem normalnega, nekaj tako zelo človeško logičnega, kar pravi Jezus v evangeliju današnje nedelje: »Če me kdo ljubi, se bo držal moje besede«? In nato še nadaljuje: »Kdor me ne ljubi, se ne drži mojih besed.« Vsakemu, ki je bil kdaj vsaj malo zaljubljen, je to lahko jasno, kaj šele, ko gre za pristno in globoko ljubezen. Če nekoga ljubim, sem z njim v odnosu, ga skušam razumeti, upoštevati, mu biti vse bliže in bliže. Na tak način torej tudi kažem svoj odnos do Jezusa. Če mi je pomemben, če mu želim slediti, če želim svoje življenje živeti z njim, potem bom po svojih najboljših močeh skušal biti z njim in se držati njegove besede, kar predvsem pomeni, da si privzamem evangelij kot način življenja. Ali drugače povedano, da bom kljub svojim šibkostim, slabostim in nemočem skušal po svojih najboljših močeh živeti tako, kot je to živel in k temu spodbujal Jezus. Zato tudi pravi: »Če me kdo ljubi, se bo držal moje besede.« Držati se Jezusove besede in mu slediti pa ne pomeni, da skušamo doseči nekakšno moralno popolno in brezgrešno življenje. Nekako v smislu: »Če bom priden, brezgrešen in popoln, me bo Bog imel rad.« To je popolnoma zgrešeno pojmovanje, saj Jezus od nas sploh ne pričakuje tega. Še več: z nekakšno moralno popolnostjo ali brezhibnostjo si pač ne moremo pridobiti ali zaslužiti njegove ljubezni. Je nekako tako kot takrat, ko moški in ženska, ki sta si všeč, skušata drug drugega očarati s svojo čim lepšo predstavo in podobo. Ko pa se zaljubljenost malo ohladi, se šele pokaže dejanska slika, ko se zmoreta srečati drug z drugim takšna, kakršna sta. Takrat se dejansko odnos v pristni ljubezni lahko šele zares začne. Nekako tako je tudi v odnosu z Bogom. Dokler mislim, da si lahko pridobim njegovo ljubezen s tem, da skušam biti moralno popoln, sem na napačni poti. Stvar je popolnoma nasprotna. Zavedati se moram, da me Bog ljubi a priori, brez pogojev, takega, kakršen sem. Ko se tega zavem, lahko zaživim kot ljubljen. Slediti torej Jezusu na način izpolnjevanja predpisov, da bi s tem dosegel njegovo ljubezen, je zgrešeno. Nasprotno: ker me ljubi, ker se zavedam, da sem ljubljen – zato si želim slediti mu, se držati njegove besede. Zato pravi: »Če me kdo ljubi, se bo držal moje besede in moj Oče ga bo ljubil. Prišla bova k njemu in prebivala pri njem.«
Prijatelj, ki trpi, mi je zaupal, da Boga doživlja kot trn v peti in da dvomi o Božji dobroti. Priznal mi je, da se mu zdi, da je Bog celo na strani njegovih nasilnežev. Če nas ima Bog res rad, zakaj ne zaščiti pred zlorabami vsaj majhnih otrok? Ali je šel z angeli na kavo? Ali igra golf na nebeških planjavah? Ali je res toliko nemočen in ravnodušen, ko je vendar oblik človeškega trpljenja mnogo: biološko, psihološko, socialno, moralno, duhovno … Romano Guardini (1885–1968), vplivni teolog krščanske eksistence, je na smrtni postelji spraševal Boga: »Zakaj, moj Bog, vsi ti strašni ovinki na poti odrešenja, zakaj trpljenje nedolžnih, zakaj greh?« Na koncu je priznal, da mu nobena knjiga, celo Sveto pismo ne, noben nauk, nobena teologija, teodiceja in filozofija, niti lastno iskanje niso dali odgovora. Ni se nam treba počutiti grešne in krive, ker postavljamo veljavna vprašanja; le naučiti se moramo živeti z neodgovorjenimi vprašanji. Vprašanj o zlu v svetu in vprašanj o Bogu ne moremo ločiti. Kdor se resno ukvarja s problemom negativnega, ne more zanemariti pozitivnega. Zlo je naša moralna odločitev, ne pa Božja določitev. Šele hipoteza, da Boga ni, zlo spremeni v absurd, s tem pa tudi celotni kozmos. Kajti če je zlo tako strašno z Bogom, kako strašno bi bilo šele brez njega? Če zla ne bi bilo, vprašanj glede Boga sploh ne bi postavljali. Nekdo je zapisal, da ravno luknja v zidu dokazuje, da zid obstaja. Izkustvo skritega Boga je boleče, a Bog nam daje ravno dovolj znamenj, da dobro vidimo, da je neviden (Fabrice Hadjadj). Izkustvo Božjega izdajstva nas bolj boli kot Božji molk. Počutiti se izdan od Boga je najhujše, kar se lahko zgodi človeku. Gre za največje razočaranje nad Bogom, toliko bolj, ker nas verska tradicija prepričuje drugače in nam zagotavlja Božjo zvestobo in bližino. Nevarno je ljudem obljubljati več, kot nam obljublja sámo Sveto pismo. Včasih se nam dozdeva, da ima Bog dva obraza in mu je vseeno, da njegovi ljubi oziroma poredni otroci živimo v peklu sveta. Občutek izgube Boga je največja možna izguba, ki lahko doleti človeka; vodi v temno noč duše. Vendar če sta dve osebi v medsebojnem odnosu ljubezni, ne more ena oseba trpeti, da druga ne bi preživljala in doživljala istega trpljenja. Ljubeči Bog je v Jezusu Kristusu za vedno objel človeško bolečino in jo sprejel za svojo.
Neveljaven email naslov