Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ste se kdaj, dragi poslušalci, drage poslušalke, prebudili ob nepričakovanem pisku telefona, ko vam je kdo poslal sporočilo? Prvi pomislek je bil: kaj je vendar narobe, da tako zgodaj nadleguješ druge? Pogledamo in vidimo, da ni nič takega. Le to, da nas spet vabi na to ali ono prireditev, ki bo tisti dan. Skoraj nejevoljni, a vseeno potolaženi, da ni nič narobe, odložimo telefon z mislijo: kako da se mu da tako zgodaj pošiljati sporočila? Nekateri so res zavzeti in želijo tudi drugim posredovati, kar so dobrega ali lepega odkrili.
Vse bi bilo prav, če ne bi ti pri tem pozabili, da so možni različni okusi in različni pogledi na isto stvar. Pred kratkim me je nagovoril človek, ki je prepričan, da je prava duhovnost samo tista, ki izvira iz latinskega obredja. Nič se ne bi smelo imenovati krščansko razen tistega, kar se drži strogih predpisov izpred stoletij. Občudoval sem njegovo gotovost, zagretost in preprostost. Samega sebe ima za varuha zaklada, ki bi človeštvu v tem času negotovosti in zla ponudil edino rešitev. Pritrdil sem mu, da je danes gotovo treba najti kaj, za kar bodo ljudje pripravljeni prestopiti zagledanost vase. Nisem pa se strinjal, da je rešitev le v trmastem vztrajanju pri starem. Kot so že mladi umetniki pred dobrimi sto leti sporočili svojim profesorjem na akademiji, da ima vsak čas svoje okuse in s tem tudi svoje rešitve, sem poskušal to dopovedati tudi njemu. Hitro sem dobil take in drugačne nalepke. Pogovor se je hitro končal in moj zagretež je šel utrujat drugam.
Vedno sem presenečen nad ljudmi, ki za kaj gorijo. Tudi sam bi si želel tega ognja, ki bi me popolnoma prežel. Vsak trenutek dobi večjo težo. Človek živi polno, bi lahko rekli. Jutranje sporočilo, polno navdušenja nad čim, nas lahko napolni s pričakovanjem. Srečanje s človekom, ki je poln zagnanosti, a ne zmore kančka razumevanja za druge, pa nasprotno: čeprav bi prej navdušenca iskali, smo zdaj polni odpora. Oba izgubljava: ta, ki me prepričuje, saj mu ni uspelo dobiti še koga, ki bi z njim to živel, in jaz sam, ker bi lahko od tega kaj imel, pa sem zdaj poln nasprotovanja. Človeštvo pa vedno bolj sili v ozke skupine s sebičnimi interesi.
Če človeštvu in sebi res želimo dobro, je pametno sprejemati navdušujoče predloge, pri tem pa ohraniti trezno pamet in se zavedati, da popolna rešitev ni možna in zato dobra. Sebi in vam želim veliko navdušenja v današnjem dnevu ob preprostih in majhnih rešitvah sveta.
3603 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Ste se kdaj, dragi poslušalci, drage poslušalke, prebudili ob nepričakovanem pisku telefona, ko vam je kdo poslal sporočilo? Prvi pomislek je bil: kaj je vendar narobe, da tako zgodaj nadleguješ druge? Pogledamo in vidimo, da ni nič takega. Le to, da nas spet vabi na to ali ono prireditev, ki bo tisti dan. Skoraj nejevoljni, a vseeno potolaženi, da ni nič narobe, odložimo telefon z mislijo: kako da se mu da tako zgodaj pošiljati sporočila? Nekateri so res zavzeti in želijo tudi drugim posredovati, kar so dobrega ali lepega odkrili.
Vse bi bilo prav, če ne bi ti pri tem pozabili, da so možni različni okusi in različni pogledi na isto stvar. Pred kratkim me je nagovoril človek, ki je prepričan, da je prava duhovnost samo tista, ki izvira iz latinskega obredja. Nič se ne bi smelo imenovati krščansko razen tistega, kar se drži strogih predpisov izpred stoletij. Občudoval sem njegovo gotovost, zagretost in preprostost. Samega sebe ima za varuha zaklada, ki bi človeštvu v tem času negotovosti in zla ponudil edino rešitev. Pritrdil sem mu, da je danes gotovo treba najti kaj, za kar bodo ljudje pripravljeni prestopiti zagledanost vase. Nisem pa se strinjal, da je rešitev le v trmastem vztrajanju pri starem. Kot so že mladi umetniki pred dobrimi sto leti sporočili svojim profesorjem na akademiji, da ima vsak čas svoje okuse in s tem tudi svoje rešitve, sem poskušal to dopovedati tudi njemu. Hitro sem dobil take in drugačne nalepke. Pogovor se je hitro končal in moj zagretež je šel utrujat drugam.
Vedno sem presenečen nad ljudmi, ki za kaj gorijo. Tudi sam bi si želel tega ognja, ki bi me popolnoma prežel. Vsak trenutek dobi večjo težo. Človek živi polno, bi lahko rekli. Jutranje sporočilo, polno navdušenja nad čim, nas lahko napolni s pričakovanjem. Srečanje s človekom, ki je poln zagnanosti, a ne zmore kančka razumevanja za druge, pa nasprotno: čeprav bi prej navdušenca iskali, smo zdaj polni odpora. Oba izgubljava: ta, ki me prepričuje, saj mu ni uspelo dobiti še koga, ki bi z njim to živel, in jaz sam, ker bi lahko od tega kaj imel, pa sem zdaj poln nasprotovanja. Človeštvo pa vedno bolj sili v ozke skupine s sebičnimi interesi.
Če človeštvu in sebi res želimo dobro, je pametno sprejemati navdušujoče predloge, pri tem pa ohraniti trezno pamet in se zavedati, da popolna rešitev ni možna in zato dobra. Sebi in vam želim veliko navdušenja v današnjem dnevu ob preprostih in majhnih rešitvah sveta.
Torej? Je? Ga ni? Boga mislim. To je pomembno vprašanje. Kajti vedno, ko se človek odloča o Bogu, se odloča tudi o sebi. Mnogo ljudi si je že želelo svet brez Boga. Brez meja, bomo rekli, svet, v katerem lahko počneš to, kar želiš; če rečem drugače, svet, v katerem človek stopi na mesto Boga. In smo ga tudi imeli, takšen svet, le da se človek kot bog ni najbolje izkazal. Poglejte opustošenje, ki ga človek pušča v imenu svoje svobode, poglejte kakšnega zla je sposoben, kakšne krvoločnosti. Svet brez morale, svet, ki mu vlada dobiček in imperativ rasti brez brzdanja, to je svet, v katerem se človek igra boga: svet neizmernega bogastva – in svet neizmerne revščine, uničenja in smrti. V začetku, ko je Bog ustvarjal svet – tako pravi judovsko krščanski pogled – ga je ustvaril tako, da je postavljal meje: »Bog je ločil svetlobo od teme.« (1 Mz 1,4) Ne samo stvarstvu, tudi človeku jih je postavil: »Z vseh dreves v vrtu smeš jesti, le z drevesa spoznanja dobrega in hudega nikar ne jej! Kajti na dan, ko bi jedel z njega, boš gotovo umrl.« (1 Mz 2,16-17) Drugače povedano: ne moreš prav živeti, če se ne zavedaš svojih meja. Če ne veš, da so stvari, ki se jih ne dotika, da so zakoni, ki se jih ne sme prekršiti, da so prostori, kamor se ne sme stopiti. Da so nekatere stvari svete. Da si človek in ne bog. Ko človek to spoznanje prekrši, ko stopi čez meje, se ves red poruši. Vedno je tako. Kadar človek hoče biti bog in ne človek. Prva izpoved vere je pravzaprav zavzeti mesto človeka, kar pomeni: priznati, da je še nekdo Drug, da obstaja. Spoštovati red stvarstva, klanjati se moralnim zakonom, klanjati se svetemu v tem svetu, tistemu, kar ni od tega sveta, klanjati se nečemu, kar je večje od mene in moje svobode, to pomeni imeti Boga. Torej? Je? Ga ni? Če ne odgovorimo, bodo namesto nas nanj odgovorili drugi.
Ena izmed zoprnih reči v življenju, ki jih moramo opraviti prav vsi, so testi: v mislih nimam samo osnovnošolskega ali srednješolskega preverjanja znanja. Mogoče so testi na tej ravni še najbolj nedolžni. Nekateri učitelji in profesorji so nedovoljeni način pri pisanju in reševanju nalog celo dopuščali, a plonkanje je moralo biti res izvirno. Verjetno bo kar držalo, da smo se tudi pri pisanju plonklistka veliko naučili. In nato smo ugotovili, da listka pravzaprav sploh ne potrebujemo. Med študijem na fakulteti časa za pisanje plonklistkov nisem več imela. Priznam pa, da sem kdaj skrivoma pogledala h kolegu ali kolegici. Pritajene poglede levo ali desno in prek rame so naši profesorji različno dopuščali. Nekateri so celo zapustili učilnico. S tem dejanjem so nam povedali največ: da sta goljufiva tehtnica in dvojna utež gnusoba. Tovrstne gnusobe pa se merijo z drugačnimi testi. Opravljajo jih različni strokovnjaki in izvedenci. Sem pa tja se lahko tudi zgodi, da se zaradi različnih mnenj oziroma rezultatov krešejo iskre. Ali pa nas rezultati zavedejo in odpeljejo na napačno pot. S testi se ne meri samo naša gnusoba, meri se lahko tudi naša čustvena inteligenca – naša sposobnost vživljanja v sočloveka. Seveda je visok inteligenčni kvocient pomemben, a če ne razumemo in obvladujemo svojih čustev in čustev drugih ljudi, lahko s svojo pametjo dokaj hitro ostanemo sami in osamljeni, da ne omenjam kakšne večje škode. Kot na vseh področjih je tudi na umskem in čustvenem potrebna prava mera. A zdi se, da se skozi zgodovino niso spreminjale samo časovne, dolžinske in utežne mere, spreminjajo se tudi človeške. Tako kot se spreminjajo testi, s katerimi strokovnjaki želijo ugotoviti, kaj pravzaprav smo ljudje, kaj je človek, koliko zmore in podobno. Eden izmed bolj smiselnih testov se mi zdi test hoje na dva kilometra, ki je enostaven, natančen, varen in ponovljiv; na njem s pomočjo tako hitre hoje, kot jo zmoremo, ne da bi pri tem ogrožali svoje zdravje, izmerijo našo telesno zmogljivost. O takšnih in drugačnih testih ter selekcijskih procesih, ki iščejo idealen nabor sposobnosti in osebnostnih lastnosti, na tem mestu dalje ne bom razpredala. Raje se bom zatekla k modremu Sirahu. Tudi on se je že okoli leta 180–175 pred Kristusovim rojstvom spraševal, kaj je človek. Le da je bila dolžina njegovega testa izjemno kratka. Po Sirahovi modrosti so »[č]lovekova obleka, smeh njegovih zob in njegov korak razodeli, kaj je« (prim. Sir 19,30). Poleg že omenjenega testa hitre hoje se mi zdi ta, Sirahov, eden izmed pravičnejših. Zato si, cenjene poslušalke in poslušalci, oblecite obleko, primerno vašemu stanu, naj vaš nasmeh ne bo narejen in prisiljen ter odločno korakajte skozi današnji dan.
Ptičje jate človeka vznemirijo. Toliko peruti v enakem letu! V geometričnem, največkrat v trikotnem, pa tudi v razpotegnjenem, zaokroženem, elipsnem. Od nekod se vzame, preleti nebo in oko ji ne more več slediti. Pomenljive so tudi vaje v letu. Na primer lastovičje. Najprej zbiranje na kakih žicah, a teh je vedno manj. Se že poslavljajo, je malce melanholično omenjal stari rod; mama in ata, čemeča na klopci pred hišo in pravzaprav tudi na začetku svojega slovesa. A kar me vedno spet začudi: tistih žic ni več, lastovke se pa leto za letom pojavijo na istem kraju. Ne tesno skupaj, ampak v gibkem kroženju. Ni jih mogoče prešteti, prehitro švigajo v več smeri visoko navzgor in nizko navzdol, v krogih in križkražemskih preletih. Nobeni ni mogoče slediti, a vse se dogaja kotv natančno izračunanem zračnem okolju. Lahko bi akrobatske veščine uprizarjale na večji razdalji in čemu jih ne? Nadvse spretno se v nizkem preletu izogibajo vejam. Ne zaletavajo se druga ob drugo, krožijo pa v hitrem preletu sem in tja in gor in dol. Samo od časa do časa po en hiter cvrkut, a le za dobroslišeče človekovo uho. Zrenje v to igro me kmalu utrudi, njim pa ne zmanjka moči. Vztrajno se na razmeroma majhni zračni ozari urijo za polet čez brezbrežne planjave. Zakaj izberejo prav ta kraj? So to rodovi onih lastovičjih prednikov, ki so se pred leti zbirali na žici? Samo odpočili so se, bi rekli po človeško. Mar imajo rodovi v sebi zapis o tem odpočivanju, in ker žic ni, zdaj brezglavo begajo? Bodo to počeli tudi njihovi potomci prihodnje leto? Lastovke imajo v človekovem čutenju posebno mesto, se mi zdi. Pesmi o njih me o tem prepričujejo. Na neki način se istimo s temi bitji. Posojajo nam krila in učijo nas vračanja v gnezdo. Kroženja k bistvenemu. Takoj po vojni so pri nas prvošolčki zborno v en glas recitirali: Kam pa pojdeš, lastovička, drobna ptička? Daleč, daleč čez obzorje in čez sinje morje? Saj se bom vrnila, saj je mati mila tu moj dom zgradila, zemljico slovensko ljubiti učila. Mar nam jate zdaj odletajo brez notranje nuje po vrnitvi? Klavrn je pogled na opustelo ptičje gnezdo!
Vedno znova preberem kaj o »antiaging« terapji. Za tiste, ki ne znajo angleško, naj povem, da pomeni to terapijo proti staranju. Vse skupaj pa zveni seveda veliko bolj imenitno, če uporabimo angleško besedo. Tako naj bi bilo vse skupaj bolj strokovno, znanstveno dokazano in tako dalje. Ko malo bolj pogledaš v te znanstvene dokaze, vse skupaj sploh ni več tako prepričljivo. Čez nekaj časa pa se spet pojavijo drugi preparati, ki prav tako obetajo, da so najboljši proti staranju. Ljudje pa kar kupujejo in kupujejo in si tako domišljajo, da imajo kakšno gubico manj, da so videti mlajši in še kaj. In kaj potem? So tudi v sebi bolj zadovoljni? Je njihovo življenje lepše? Tako nekako človek ob tem razmišlja. Ob takšnih reklamah dobiš vtis, da je starost bolezen, proti kateri se je treba boriti in ki je ne bi smelo biti. Ljudje bi radi dolgo živeli, ne bi pa hoteli biti stari. Kako to doseči? Ali še kdo razmišlja o blagoslovu starosti, o življenjskih izkušnjah, ki jih prinesejo leta, o modrosti, ki je lahko značilna za starega človeka, pa tudi o pogumu, ki ga imajo mnogi stari ljudje, ko premagujejo številne težave, ki se z leti pojavljajo? Mnogi stari ljudje se z vsem tem ne morejo pohvaliti, tudi zato ne, ker so vse življenje bolj poslušali reklame za terapijo proti staranju namesto da bi v sebi gradili odnos do življenja v starosti. Priprava na starost je zelo pomembna, ampak ne z mazili in terapijo proti gubam. Začenja se že v mladosti in od tega, kako se srečujemo z življenjem in odgovarjamo na najrazličnejše izzive, je odvisno, kako bomo živeli v starosti. Pomagati ljudem pri tem pa je seveda veliko teže kot za drag denar prodajati razne pripomočke in jih s številnimi dragimi reklamami spodbujati k temu. Včasih naletim na fotografijo obraza starega človeka in sem je vedno vesela, številne gube govorijo o življenju. O resničnem življenju. Sredi teh gub pa so oči, ki dobrohotno gledajo v svet in se zavedajo bogastva v sebi. Vsaka guba bi lahko pripovedovala dolgo zgodbo in vsaka guba je dragocena.
Med raziskovalnim poskusom je morska biologinja spustila morskega psa v velik akvarij in nato vanj spustila še veliko število majhnih ribic, ki naj bi služile za vabo. Kot bi lahko pričakovali, je morski pes hitro zaplaval po akvariju, napadel in pojedel ribice. Morska biologinja je v drugem koraku poskusa v akvarij vstavila močen kos prosojnih steklenih vlaken, ki so ustvarile dva prostora znotraj akvarija. Nato je v en del spustila morskega psa, v drug del pa novo skupino ribic za vabo. Spet je morski pes nemudoma napadel. Tokrat pa se je močno zaletel v oviro iz steklenih vlaken, od katere se je kar odbil. Neomajen je morski pes vsakih nekaj minut nadaljeval z ustaljenim vedenjem, vendar zaman. Medtem so ribice v drugi polovici akvariji plavale nepoškodovane. Končno je skoraj uro kasneje morski pes odnehal. Ta poskus so ponovili še nekajkrat v naslednjih nekaj tednih. Vsakič je morski pes postajal manj agresiven in manj pogosto poskusil napasti ribice v drugi polovici akvarija. Končno se je morski pes naveličal udarcev ob steklena vlakna in preprosto povsem prenehal z napadi. Tedaj je morska biologinja, ki je vodila poskus, odstranila steklena vlakna iz akvarija, vendar morski pes še vedno ni napadel ribic. Morski pes je bil zdresiran, da verjame, da obstaja med njim in ribicami ovira, zato so lahko ribice končno plavale brez strahu, da bi bile ogrožene. Mnogi med nami pogosto po izkušnji neuspeha ali poraza obupamo in prenehamo poskušati. Kot morski pes iz zgodbe verjamemo, da bomo zaradi neuspehov v preteklosti vedno neuspešni. Z drugimi besedami, še naprej v svojih glavah vidimo oviro, čeprav ’prave’ ovire med tem, kar smo in kar bi radi postali, sploh več ni. Pogosto se sprijaznimo s tem, da ’takšni pač smo’ ali da ’tako že more biti’. Morda bi prav v naslednjem poskusu preskočili oviro, če bi le skočili. Ampak kot pravi tista misel, če želiš zadeti na loteriji, moraš kupiti srečko. Tudi današnji dan je priložnost, da se obrnemo k oviri, ki nam morda navidezno otežuje življenje. Morda se nam zdi kot gora, ki je ne moremo premakniti. Konfucij naj bi dejal, da »človek, ki premakne goro, prične z odnašanjem kamenčkov«. Pogosto pa je najtežja ovira prav naše prepričanje, da se nič ne da, da smo že vse poskusili in da bo vedno enako. Če dobro pogledamo, morda ovire sploh ni več tam.
Tišina ne pomeni molčečnost, kot govorjenje ne pomeni klepetanje. Molčečnost ne ustvarja samote in klepetanje ne ustvarja tovarištva. *** Ponavadi se v življenju sploh ne zavedamo, da človek neizmerno več prejme kot pa daje in da šele hvaležnost življenje obogati. Zlahka precenjujemo pomembnost svojega delovanja glede na to, da smo postali to, kar smo, po zaslugi drugih. *** Prva usluga, ki smo jo dolžni bližnjemu, je, da ga poslušamo. Kdor ne zna poslušati brata, prav kmalu ne bo znal več poslušati Boga. Tudi pred Bogom bo vedno govoril on. *** Ne moreš biti zares član skupnosti, dokler se nisi naučil biti sam. *** Bog je tako velik, da zanj ni ničesar, kar bi bilo premajhno. *** Spoštovanje preteklosti in odgovornost pred prihodnostjo navdihujeta pravilen odnos do življenja v sedanjosti.
O vsakem narodu in kulturi imamo stereotipe, predsodke, iščemo pa tudi lepe stvari, pohvale, spodbude, pri tem pa ni pomembno, ali je to slovenski narod, romski, italijanski, nemški, ali so to evropejci, azijci, afričani … Na žalost v našem odkrivanju in spoznavanju prevladujejo bolj slabe značilnosti kot dobre, bolj škandali in problemi kot pa lepe in dobre rešitve. Na svetovni dan Romov, ki ga obeležujemo na današnji 8. april, bi rad predstavil čudoviti zgled Roma iz Španije, ki je postal prvi blaženi med Romi in ga častimo kot svetnika, kar pomeni, da je zgled življenja po vrednotah ne samo Romom, ampak vsem nam. To je bl. Zefirin Jimenez Malla, po romsko znan in imenovan El Pele. Rojen je bil v Španiji leta 1861. Osebno me pri njem navdušuje to, da se na zunaj ni v ničemer ločeval od ostalih Romov, saj je bil del njih in je živel romsko kulturo. Bil je trgovec s konji. Živel je v romskem okolju med Romi in enkrat so ga celo zaprli zaradi obtožbe, da je ukradel konja, kar se je kasneje izkazalo kot krivična obsodba. Bil je nepismen, brati ni znal. Hkrati pa je bil zelo pošten, globoko veren človek in je zelo častil Božjo Mater Marijo, ali kakor ji pravijo Romi Devlori Marijica. Med Romi je bil prepoznan kot pravičen, zato je velikokrat posredoval v različnih sporih med romskimi družinami, kjer so zelo zaupali njegovi presoji. Z ženo nista mogla imeti otrok, zato sta vzela k sebi in v duhu vere in poštenosti vzgajala nečakinjo Pepito. Leta 1936, v času španske državljanske vojne, se je Zefirin zavzel za mladega duhovnika, ki so ga vojaki aretirali na ulici, zato so ga skupaj z nekaterimi drugimi duhovniki in laiki zaprli. Tudi v zaporu in v zadnjih trenutkih življenja, ko je bil zaradi vere postavljen pred strelski vod, ni zatajil svoje vere, ampak je k vztrajnosti spodbujal tudi sojetnike. Tik pred smrtjo je z molitvijo, pesmijo in odpuščanjem pokazal neomajno krepost ljubezni do svojih rabljev. Umrl je z rožnim vencem v rokah. Cerkev ga je postavila na čast oltarja za zgled nam vsem leta 1997. Naj nam bodo ob današnjem dnevu Romov takšni možje in žene, ki spreminjajo svet s svojim zgledom, spodbuda in kažipot, da bo v našem bivanju različnosti in kultur prevladovalo iskanje vrednot, ki so nad narodi in kulturami in časi: vera, ljubezen, upanje, poštenost, prijateljstvo, pravičnost … Vsem Romom pa ob njihovem prazniku voščim Božjega blagoslova in Marijinega varstva.
Slovenci dobro vemo, da je naša nacionalna športna disciplina, ki jo vsi najbolje obvladamo, zavist ali po domače fovšija. Poleg te obstajajo še druge, v katerih smo seveda tudi pravi mojstri, če ne kar eksperti. Recimo opravljanje in obrekovanje. Za namerno širjenje neresnic o nekom z namenom, da bi mu škodovali – torej za obrekovanje – je sicer potrebno zraven vsaj še nekaj malega zlobe. Medtem ko je opravljanje, torej pripovedovanje resničnih slabih stvari o nekom, nekaj, kar navadno precej zlahka zleti iz naših ust. Zakaj pa ne. Če me je nekdo prizdel, me je užalil, mi je povzročil krivico, je bil nesramen do mene, nepošten, nepravičen in kar je še takega – potem si kar nekako lahko lastim pravico do tega, da o njem drugim govorim o slabih stvareh, ki mi jih je povzročil. Seveda za njegovim hrbtom. Po možnosti ne, da bi se prej z njim soočil, mu povedal s čim me je prizadel ali mi povzročil krivico. Ne. Kar direktno usekamo in začnemo drugim pripovedovati o tem. Potem k temu navadno še kaj pridamo. Ne nujno izmišljenega ali neresničnega, ampak resnico, za katero smo sicer izvedeli do drugih, a nam zelo dobro služi za podkrepitev tega, kar smo povedali iz svojih izkušenj s to osebo. Ni pa nujno samo to. Lahko nam je ta oseba samo moteča, nadležna, zoprna. Ali pa me pri čem ogroža, ovira in jo mogoče doživljam kot konkurenco. Lahko ta oseba nima nič z mano, ampak samo s svojim načinom delovanja in komuniciranja v meni prebuja neki nezavedni odpor, zavist ali kaj podobnega. Kakorkoli že. Razlogov za opravljanje imamo nešteto. Še posebej, če je moj jaz, moj ego šibak. Z opravljanjem drugega sogovorniku sporočam, da jaz nisem tako slab in zanič, kot oni, ki ga opravljam. S tem, ko torej nekoga tlačim dol, zaničujem ali črnim, v bistvu posredno sporočam sogovorniku, da sem jaz v redu, oziroma, da vsaj nisem tako pokvarjen. Da bi pridobili na veljavi in ugledu s tem, da o nekom drugem pripovedujemo slabe stvari pač ni način, da bi naš šibek ego v resnici lahko zrasel. Pot iz tega je v prvi vrsti zavest, da tudi jaz nisem popoln, da delam napake, da s svojim ravnanjem prizadenem druge, jih morda nevede ali nehote ranim. V tem je fenomenalnost evangelija današnje nedelje, ko farizeji in pismouki želijo kamenjati ženo, ki je bila zasačena v prešuštvu. Jezus pa jim nastavi ogledalo, ko pravi: »Kdor izmed vas je brez greha, naj prvi vrže kamen vanjo.« Naj ta spodbuda velja tudi za vse nas. Ko me bo zasrbel jezik, da bi pričel opravljati, je mogoče dobro, da se spomnim, da imam verjetno tudi jaz kaj masla na glavi. In nenazadnje, da tudi meni ne bi bilo všeč, če nekdo širi naokoli slabe stvari o meni, tudi če so resnične. Verjetno bi si raje želel, da mi jih pove naravnost, s spoštljivostjo in to na štiri oči.
Kdo bo zbral pogum in odprl dosje spornih zadev o Bogu in zlu? Sokrat je trdil, da sta na svetu samo dve vrsti ljudi: modri, ki vedo, da so bedaki, in bedaki, ki mislijo, da so modri. Motijo me puhloglavci, ki se radi postavljajo z urnimi odgovori. Ameriški filozof Peter Kreeft trdi, da zadovoljivega argumenta glede vprašanja trpljenja ni, saj je trpljenje več kot filozofski ali abstraktni pojem. Pravi, da odgovor ne more biti »nekaj«, ker nam to ne zadostuje, ampak »nekdo«, ki z nami sotrpi, torej Bog, kar daje trpljenju edinstveno vrednost. Zato je bistroumni Clive S. Lewis (1898–1963) zapisal: »Če iščete religijo, v kateri bi se počutili udobno, zagotovo ne priporočam krščanstva.« Zlo je posledica dane nam svobodne volje in napačnih odločitev človeških bitij med dobrim in zlom. Predstavljajmo si, kaj bi bilo, če bi Bog vsakič, ko naredimo napačno odločitev, interveniral s svojo magično paličico; ostali bi brez svobodne volje. Ali bi hoteli živeti v svetu, kjer bi bili kot lesene lutke pod nadzorom Boga lutkarja? Zakaj nočemo prevzeti odgovornosti za svoja dejanja, ampak za zlo krivimo Boga? Apokrifna verzija slavne epizode iz Odiseje z naslovom Odisej in svinje govori prav o tem. Čarovnica Kirka je mornarje začarale v svinje in v tem stanju so zelo uživali. Ko jim je Odisej zagotovil, da je našel čarobne zelí, ki bodo uničile prekletstvo in bodo lahko spet postali ljudje, so se mornarji, spremenjeni v svinje, uprli, z največjo hitrostjo pohiteli v zaklonišče ter mu ušli. Odiseju je uspelo ujeti samo eno svinjo. Tako se je iz ščetinaste svinjske kože pojavil mornar Elpenor, ki svojemu osvoboditelju ni bil niti malo hvaležen, ampak ga je besen napadel. Odiseju je očital: »Podlež in zbadljivec, ali nas želiš spet mučiti? Ali spet želiš izpostaviti naša telesa nevarnostim in naše duše prisiliti, da vnovič razmišljajo in se odločajo? Tako srečen sem bil; lahko sem se valjal v blatu in poležaval na soncu in nisem bil utrujen od razmišljana in dvomov, kaj naj storim: to ali ono? Zakaj si prišel? Mar zato, da me vrneš v tisto zoprno življenje odločanja, ki sem ga živel pred tem?« Težko je prevzeti odgovornost človečnosti. Lažje se je obnašati kot svinja. Francoski mislec Albert Camus (1913–1960) je zapisal: »Življenje se konča. In prav tako čas. Oboje se konča. Toda ali je samo konec ali tudi cilj? … Samo če obstaja cilj, ima življenje smisel … Vse ostalo so igre. Najprej je treba na to odgovoriti.«
Dan po pustnem torku smo s pepelnico začeli štiridesetdnevni postni čas. Ljudje smo si ob misli na post ustvarili različne podobe. Na eni strani si želimo postnega »naprezanja« in odpovedovanja, po drugi strani pa smo ustvarjeni tako, da bolj težimo k udobju, da nam nič ne manjka, želimo si nekega temeljnega zadovoljstva. Postni čas je torej hoja med tema dvema poloma. Prišli smo celo tako daleč, da če se postimo, si želimo, da bi to izkušnjo čutili kot nekaj pozitivnega. Do neke mere je temu res tako. Res pa je tudi, da se v tem iskanju pozitivnega lahko skriva zanka. Če se odpovedujemo stvarem zato, da bomo shujšali, potem to ni pravi post, če se odpovem sladkarijam, da očistim kožo, potem tudi to ni pravi post … Krščanski post mora temeljiti na drugih temeljih. Post torej ni boj zoper telo in njegova nagnjenja. Kot poudarja p. Jonas Abib, post telo disciplinira, in kot svarijo mojstri krščanskega postenja, post ne sme biti usmerjen v to, da bi zlomil telesnost ali potlačil naravne nagone in težnje, saj se to lahko izteče v anoreksijo, pa tudi v razna nevrotična in druga bolezenska stanja. Verjetno se nam ob tem samo po sebi postavlja vprašanje: Kaj je torej post? Duhovni pisatelj Vedran Tomič je odgovoril na to vprašanje takole: »Bistvo posta je, da nam pomaga v boju zoper meso, zoper padlo človeško naravo. Post je boj zoper starega človeka, in ko si človek odtegne užitek hranjenja – mesa in drugih dobrot – in sčasoma postane lačen, začuti, kako je stari, neodrešeni človek krhek.« Kot vidimo, post ni samemu sebi namen. V postu ne gre za mazohizem. S športnim izrazoslovjem bi lahko temu rekli: post je neke vrste ogrevanje, je trening. Post je zato idealen čas za molitev. Zakaj? Če nas je prej ovirala prenajedenost, ta huda bolezen zahodnega sveta, se ob postu organizem umiri, pridobimo čas, ki smo ga prej porabili za hranjenje (in morda pripravo hrane), bistrost čutil in uma se izostri. Verjetno se bolj in manj strinjamo, da ko smo lačni, razmišljamo drugače, prihajamo do globljih spoznanj kot takrat, ko smo siti. In prav to stanje lahko človek idealno porabi za spoznavanje samega sebe in svojih omejitev, hkrati pa tudi za iskanje Boga in poglabljanje v Božjo Besedo. Sveti Bernard iz Clairvauxa je zapisal naslednje besede: »Človek z molitvijo pridobi moč za post, s postom pa milost molitve«. Škoda bi bila, če bi obtičali samo v postu, ki se bojuje s telesom. Naj bo post samo odskočna deska, da bi bolj jasno odkrivali ljubezen, s katero nas ljubi Bog. In tako sebe in svet vodili k dobremu.
Moje življenje se je spremenilo, ko se mi je nekoč kot strela z jasnega zasidrala v srce misel, da je v ozadju napadalnega, grobega, sovražnega obnašanja človeka v bistvu nemoč, potrtost, strah, da je globoko v globini nesrečen in šibek. Da se na tak, »neprimeren« način brani pred še hujšo stisko, ker ga je strah, da bo še bolj nemočen. Kot prodajalka časopisov iz zgodbe, v kateri sta dva prijatelja vsako jutro na sprehodu kupila časopis in doživela neprijazen sprejem. Ženska se je zadirčno, nestrpno in tudi zajedljivimi izrazi obračala h kupcu. On pa je ostajal prijazen, vljuden, spodbuden. Pa ga je njegov prijatelj nekega dne vprašal, kako to, da je ob tako nesramnem vedenju prodajalke, lahko vedno tako prijazen. Ta je odgovoril: »Prijazen sem, na sprehodu sem s teboj, dobim časopis in seveda – ne dovolim, da bi drugi odločali o tem, kako se jaz obnašam.« Človekova naravnanost v konfliktni situaciji je dober pokazatelj, kje je v odnosih, kaj se z njim dogaja v resnici. Srečujem ljudi, ki mi niso blizu, težko sprejemam njihov način, morda brezobzirnost, napadalnost. Včasih je potrebno precej napora, da ohranim kulturen nivo, s katerim dosežem več kot z borbo. Načeloma gojim temeljno spoštovanje do sočloveka, konstruktiven odnos, da vsaj ne poslabšam situacije. Smo pač različni, imamo različne potrebe, želje. Včasih mi pomaga Sveto pismo, ki pravi, bodite zviti kot kače. V konfliktu se odnos lahko tudi izboljša, a le če poskušamo razumeti drug drugega, predvsem tistega, ki napada, mu priti pod kožo. A kako izraziti, da to ne odbija. Ne povečujmo strahu. Pazimo nase, zavedajmo se svoje telesne reakcije – če zadržim dih, napnem mišice, imam morda negativne misli, izgubim smisel za humor, oziroma se zresnim! Vsak bi si moral pridobiti veščino bolj sproščenega odzivanja na konfliktno situacijo. V odnosih človek lahko zboli, a odnosi tudi zdravijo. Naj sogovornik na drugi strani zazna komuniciranje iz srca, v mislih, besedah in dejanjih. Ne kritizirajmo človeka, ampak le njegovo mnenje, konkretno dejanje, ostanimo spoštljivi – tudi on je Božji otrok. Pojmo hvalnico dobrim odnosom in jih negujmo.
Kakšen bo moj post? Kako bom preživel teh šest tednov in še nekaj dni? Se bom sploh utegnil postiti ob preobilici dela in skrbi, zapleten v vsakdanje obveznosti in odnose? Kaj sploh bo moj post? Ne vem. Post me vedno preseneti in včasih se šele nekje okoli tretje postne nedelje začnem odločati čemu bi se odpovedal. Letos sem hitrejši. Sklenil sem, da bom boljši. Tako. V vseh pogledih. Morda se komu zdi presplošno, vendar se v tej splošnosti skriva mnogo stvarnih, vsakdanjih odločitev. In sprememb. Precej dela me čaka. Koliko ljudi je nezadovoljnih, razočaranih nad sabo in svojim življenjem. Z zavistjo pogledujejo k sosedu in si želijo, ne le »blaga in žene«, ampak tudi navad, obnašanja, vsega. Drugačnega življenja. Drugačnih prijateljev. Ali pa le trenutek pozabe na lastne skrbi. Malo zabave. Spremembe. Vsak človek si kdaj pa kdaj zaželi spremembe. Pa se zjutraj drugače počeše. Ali pa se sploh ne počeše. Nekdo si gre kupit novo obleko. Spet drug se odloči za shujševalno kuro. So ljudje, ki si lahko omislijo nov avto ali stanovanje. Nekdo bo zamenjal službo ali celo poklic. Poznam nekoga, ki se je naveličal svoje žene in si je, tako za spremembo, omislil novo. Imenuje jo ljubica. Pa ja, malo spremembe ne škodi. Tako se na seznamu sprememb znajde vse: od čevlja na nogi do življenjskega sloga. Kaj pa, za spremembo, malo svetništva? Saj lahko začnem z majhnimi koraki: prijazen nasmeh namesto posmeha, prijazna beseda namesto trmastega molka, izpolnjena obljuba namesto izgovorov, vsakodnevna molitev namesto televizije, Sveto pismo namesto interneta… Pa tudi: sadje namesto čokolade, kozarec vode namesto kave… Kako bom preživel teh šest tednov in še nekaj dni?
Na današnji dan se je rodil danski pravljičar Hans Christian Andersen, eden največjih pripovedovalcev zgodb za otroke. Prav zato je 2. april od leta 1967 dalje razglašen za svetovni dan otroške in mladinske književnosti. Andersenova neizmerna domišljija ni poznala meje med nebom in zemljo, jasno pa je začrtala mejo med tem, kar je dobro in kar je zlo. Ob prebiranju sodobnih pravljic pa je vedno več zgodb takih, ki ostajajo priklenjene v razmerja vsakdanjega sveta, v naš zemeljski tu, ujete v probleme, teme, dileme in celo prepire odraslih. Namesto tega, da bi brezmejno krepile otrokove sanje, poskušajo otroške bralce prepričevati, na katero stran bi se v nekem družbenem ali družinskem sporu morali postaviti ali o čem se odrasli pravzaprav ne strinjajo med seboj. Otroci so bolj kot kdaj koli prej, ko so živeli v bistveno bolj zaostrenih socialnih razmerah, postali dragocen plen potrošniške ideologije in industrije. Namesto razvijanja njihovega bogatega notranjega sveta od njih terjamo, da svoje otroštvo čim prej zapustijo in svoj način dojemanja prilagodijo občutenju odraslih. Z uporabo mobilnih telefonov in večurnim dnevnim ležanjem pred zasloni večjih ali manjših dimenzij se njihov domišljijski prostor vedno bolj nevarno krči. Obenem pa jim sodobne pravljice v imenu svobode ne pokažejo več tiste meje, ki bi mu jo morale. To je meja, do kod sme stopiti oziroma kaj je prav in kaj ne. Pod pretvezo, da ne smemo določevati otrokovih življenjskih norm, so pravljičarji našega časa iz svojega besednjaka črtali sporočila o etičnosti in preudarnosti otrokovega delovanja. Tako so podrli vse ograde, ki so označevali varni dom njegove čiste duše, da zdaj negotov tava skozi pusto, brezmejno, pogosto umazano krajino navidezne odraslosti. Ob tem pa obstaja nevarnost, da zaradi tega, ker nikoli ni doživel in izživel svoje ustvarjalne, domišljijske faze, pravzaprav v svojem etičnem presojanju nikoli ne bo odrasel.
Nekega mladeniča, ki je želel stopiti v samostan, je opat najprej preskušal, da bi spoznal njegovo pripravljenost: »Če bi imel tri zlatnike, ali bi jih dal revežem?« »Iz vsega srca, oče.« »In če bi imel tri srebrnike?« »Zelo rad.« »Kaj pa, če bi imel tri bakrene novce?« »Ne, oče.« »Zakaj ne?« začudeno vpraša opat. »Zato, ker jih imam.« *** Neki menih je potožil znanemu očetu Janezu: »Oče, številni me hvalijo. Svetuj mi, kaj naj storim.« »Ko ti nekdo liže noge, ga ustavi, dokler te ne začne gristi.« *** Prave krize so nastopile po več mesecih, preživetih v puščavi. Izkušeni učitelji so vedeli, da se je treba takrat okrepiti z »dozo« duhovnosti. Tako se je neki mlad menih posvetoval z duhovnim voditeljem: »Oče, že leto dni sem v puščavi in v tem času so šest ali sedemkrat napadle kobilice. To je zelo mučno. Povsod so, celo v hrani. Kako se ti braniš pred njimi?« »Že več kot štirinajst let živim v puščavi. Ko sem v začetku opazil kobilice v jedi, sem vse vrgel proč. Potem sem začel jemati kobilice s krožnika in drugo pojedel. Potem sem jedel tudi kobilice. Ko pa sedaj opazim, da kakšna kobilica beži s krožnika, jo zopet vržem na krožnik.« *** Mlad menih je prosil za svet očeta Mojzesa: »Oče, razumem, kako je mogoče grešiti z rokami, očmi, usti, ušesi, ampak kako moremo grešiti z nosom?« Starec mu odgovori: »Da ga ne vtikamo v tuje stvari.« *** Nekega skitskega meniha so poklicali na sodišče pod obtožbo, da je z vilami ubil psa. Sodnik, ljubitelj živali, ga je strogo prijel: »In prav ti, brat, ki bi te morala biti sama blagost! Ali ga nisi mogel vsaj udariti z lesenim ročajem, ne pa z ostrim kovinskim delom.« »Saj bi naredil to,« je odgovoril menih, »če bi me pes ugriznil z repom, ne z zobmi.«
Četrta postna nedelja se pogosto imenuje »Domenica Laetare«. Ime izhaja iz vstopnega mašnega speva, ki se v latinščini začenja z besedami »Laetare Jeruzalem« ali »Veseli se, Jeruzalem«. Na polovici postnega časa naj bi bila današnja nedelja nekakšen duhovni odmor od napornega posta, saj bo Gospod kmalu premagal smrt in vstal od mrtvih, ter pokazal novo življenje.
Večina izmed nas jutro za jutrom pogleda na uro, potem ko nas ta s svojo melodijo prebujanja opomni, da je čas minljiv. A glavni razlog za merjenje časa ni minljivost, temveč preživetje. Stare civilizacije so s pomočjo koledarjev ugotovile, kdaj posejati in požeti poljščine. Načrtovanje časa izboljša učinkovitost, najsi govorimo o kmetovanju ali softverskem inženiringu, toda čim čas razdelimo, izgubimo nadzor: prevzame ga čas. Postanemo sužnji lastnega urnika. Urniki imajo rok, in ta prinaša s seboj tudi razloge za hitenje.[1] Ko še ni bilo natančnih ur, je življenje usmerjal t. i. naravni čas. Ljudje so stvari počeli, ko se jim je zdelo prav, ne zato, ker bi jim tako narekovala ura. Določanje časa je torej že od nekdaj povezano z ukazovanjem ljudem, kdaj naj kaj počnejo. S tiktakanjem mehanične ure so kazalci in danes digitalni zapis časa nad našim življenjem prevzeli brezdušni pritisk. Ko so v 4. stoletju svetega Avguština pobarali: »Kaj je torej čas?«, je ta odgovoril: »Če me nihče ne vpraša, vem, če pa bi želel čas nekomu pojasniti, preprosto ne vem.« Kako naj vam potem jaz razložim vrednost časa? Verjetno komu izmed vas kradem čas, ker me ne poslušate zato, da bi vam čas minil, temveč od mene pričakujete izvirno duhovno misel. Lahko se zgodi, da boste na koncu celo razočarani. Kljub temu, da sem za teh nekaj besed porabila ogromno časa. Če bi čas, ne samo mene, temveč tudi čas vseh drugih, ki so se potrudili, da je besedilo brezhibno lektorirano, posneto in predvajano ob točnem času radijskega programa, merila z uro modernega kapitalizma, potem je naše delo razmetavanje časa oziroma početje, ki si ga lahko privoščijo samo tisti, ki imajo preveč časa in nimajo drugega pametnejšega dela. Ali se spominjate starih budilk z mehanizmom, ki smo jih zvečer navili? Na prodajne police so prišle v drugi polovici 19. stoletja in takrat je točnost dobila nov zagon. V istem obdobju smo dobili tudi ročne ure, ki so pomenile prestiž. Ko so utrujeni delavci v velikih tovarnah po 40 letih dela odhajali v zasluženi pokoj, so v dar največkrat dobili pozlačeno uro z vgraviranim posvetilom. A kaj, ko se časa ne da zavrteti nazaj ali premakniti naprej, če odmislimo pomladni in jesenski premik ure. Če budilkine vzmeti preveč navijemo, se lahko raztegnejo ali celo zlomijo. Ne glede na to, kakšno uro nosite na zapestju, ima dan samo 1440 minut. Zato, cenjene poslušalke in poslušalci, svojih vzmeti ne navijte preveč. [1] Prim. Honoré, Carl. Hvalnica počasnosti. Ljubljana: Chiara, 2018: 32.
Pogosto smo prepričani, da nekomu najbolje pomagamo tako, da ga prepričujemo, da ne bo tako hudo, da bo gotovo vse dobro. Da gotovo ne bo zbolel, da se bo gotovo pozdravil, če bo zbolel, da ga gotovo ne bo bolelo, da gotovo ne bo umrl… Vsaj zaenkrat še ne, morda kdaj pozneje, čez dolgo časa. Ampak to je še zelo daleč. Tako približno ljudje tolažijo druge, bolne in stare in nebogljene. Potem pa se zgodi, da takšno tolaženje ne pomaga veliko, da ljudem ne zmanjša stiske in da ob takšnem tolaženju ljudje v stiski raje umolknejo in o tem ne govorijo več. Takšen način reagiranja se začenja ustvarjati že zelo zgodaj. Zelo pogosto, skoraj vsakdanji je primer mame, ki je takole zagotavljala otroku, ko so mu morali dati injekcijo: »Ne jokaj, saj ne bo nič bolelo. Zagotavljam ti, da še čutil ne boš, kdaj te bodo zbodli.« Pa so ga potem zbodli in je bolelo in je še bolj jokal. To, kar je rekla mama, ni bilo res. Zlagala se mu je. Ali je potem res vse tisto, kar mu govori? Ali ji sploh lahko verjame? Kaj pa, če se mu zlaže tudi pri drugih stvareh? Morda pa bi otrok doživljal drugače, če bi mu rekla: »Veš, injekcija res ni prijetna. Zabolelo te bo, ko te bodo zbodli. Ampak prepričana sem, da boš to pogumno prenesel. In vedi, da sem jaz ves čas ob tebi, da te ne bom zapustila.« Otrok, ki dobi takšno zagotovilo, se ne bo čutil prevaranega. Ve, da ga bo bolelo, da bo tudi to prenesel in da bo mama ves čas ostala pri njem. Ljudje na splošno mislijo, da z lažjo pomagajo v človeku ohranjati upanje. Toda laž nikoli ne more biti rešitev. Laž nikoli ne more biti v pomoč. Za vse, za bolnika in vse, ki so okrog njega, je veliko laže, če so si med seboj iskreni, če lahko zaupajo drug drugemu, če vejo, da se lahko zanesejo na besede, ki so izrečene. Vsi veliko bolj sproščeno živijo. To seveda ne velja samo ob bolezni in umiranju, ampak tudi v vseh drugih težkih situacijah v življenju. In teh je kar veliko.
Predniki iz ne tako davnega časa, tisti stari stari starši in strici z dvema razredoma ali pa s ponavljalno šolo, so že vedeli za civiliziranost. Imeli so pa svoje stališče. Vse nobel, so rekli, pa tud vse narobe. A je treba vse zavijat, pa za vsako reč svoj škrnicelj! Kupiš kifeljc, plačaš pa še papir. Saj ta ne more bit zastonj. Kdor od njih je doživel plastiko, se je dodatno čudil. Križanagora, mlek v popirnatih škatlah! Samo še nekaj let je nekam odteklo, ko je avtor Nesmilečnega življenja dejal soprogi Branki Jurca: A slišiš, agronom in kmet klatita isto latovščino. Približno takrat pa na simpoziju v Portorožu pisatelj Beno Zupančič: Ne zadošča več stol, zdaj je treba reči »problem stola«. V preprostem pomenu gre za privajanje. Miselni tokovi valovijo na drugačni višini, v vsakdanjem življenju pa »kuhamo z vodó«, kakor je imela navado reči preprosta vaščanka za vse, kar je presegalo njen domet. Bolj kot smo zaradi kake spremembe napeti, manj se zavedamo, čemu vsemu smo se že privadili. Zato je dobro kdaj napraviti kak seznam. Prvo, čemur sem se morala privaditi, so bili čevlji. Pravšnji, a so me utesnjevali. Prepovedano je bilo pa tedaj prihajati v šolo bosonog. Tudi šolske copate niso bile nič podobne domačim. Težko sem se civilizirala s priklanjanjem; klanjam se je kot pozdrav veljal učiteljem. S časom in res počasi se je nabrala vrsta privajanj. Celo s telefonom je šlo težko: zjutraj sem se za napoved ure v slušalko vedno vljudno zahvalila; Nataši Dolec bom pa ja rekla hvala! Da sem tele, mi je razodel kolega v moji tedanji – službi! Kako delujejo avtomati, niti danes ne vem prav dobro. Tako gre s civilizacijo. Vključuje družbeni napredek. A ne človek ne človeštvo ga nista deležna v enaki meri. Če je napredek svetloba, je zaostajanje njegova senca. Prisoje in osoje. A kot da senca nima nobene prednosti! Kako hlastno jo kdaj iščemo. Kdaj sploh smemo reči, da je civiliziranost človeka zgrešila? Ali je manj učen, manj praktičen, manj moderen, manj ustvarjalen, manj komunikativen človek zato tudi manj človeški? Ko je bilo ugledni družini, ker je pač sodila med bogate, zaplenjeno premoženje, niso več jedli s srebrno žlico, a so ostali – dobrosrčni.
Neki veterinar je pripovedoval zgodbo o šestletniku in njegovem umirajočem irskem volčjem hrtu Lakiju. Šestletni Erik in njuna starša sta bila na Lakija močno navezani in vsi so upali, da psa lahko reši čudež. Veterinar je namreč pri psu odkril že precej napredovan stadij raka. Pes je bil že star in veterinar je družini povedal, da ne more več ničesar storiti, da bi psa ohranil pri življenju. Ponudil jim je, da opravi postopek evtanazije pri njih doma. Starša sta se strinjala, da bi lahko bila za vse, posebej za šestletnega Erika, to globoka izkušnja. Otrok bi se lahko iz tega nekaj naučil za življenje. In res je veterinar prišel naslednji dan na dom družine, ki je bila že zbrana okrog starega Lakija. Erik ga je počasi božal, čeprav ni povsem razumel, kaj se pravzaprav dogaja. Laki je čez nekaj trenutkov že zaspal. Mali fant je očitno mirno in brez pretirane žalosti sprejel Lakijevo smrt. Veterinar je še nekaj časa posedel ob družini in odrasli so glasno premlevali, kako žalostno je, da psi živijo tako kratek čas. Sploh v primerjavi z ljudmi, so se vsi strinjali. Erik, ki pa je bil ves ta čas tiho, se je tedaj oglasil: »Jaz vem, zakaj je tako.« Vsi so se začudeno obrnili k fantu, ki jim je razložil: »Ljudje se rodijo, da bi se naučili dobro in prav živeti. To pomeni, da bi imeli vse ljudi radi in da bi bili prijazni, kajne?« Fant je nadaljeval: »No, psi to že znajo in zato jim ni potrebno na svetu vztrajati tako dolgo kot ljudem.« Veterinarju je dala fantova izjava zelo misliti in še danes se večkrat spomni nanjo. Opazil je, kako malo je potrebno, pa so psi videti tako srečni. Kasneje si je napravil kratek seznam, česa vse se še lahko nauči iz življenja psov: – Ko se vrne ljubljena oseba domov, priteci, da jo pozdraviš – Pretegni se, preden vstaneš – Zadremaj – Izogibaj se grizenju, če zadostuje, da zarenčiš – Nikoli se ne pretvarjaj, da si nekaj, kar nisi – Če je tisto, kar si želiš, zakopano, koplji, dokler ne najdeš – Na vroč dan pij veliko tekočine in bodi v senci – Ko ima nekdo slab dan, tiho sedi v bližini in bodi nežen – Uživaj v pozornosti in dovoli, da se te ljudje dotaknejo – Odkrij pristno veselje v preprostem sprehodu – Bodi hvaležen.
Tako kot večkrat na naša, je nekoč, že mnogo prej, potrkalo tudi na Marijina vrata. Ne vem, kako si vi predstavljate prihod angela v Marijino življenje, jaz si ga vsekakor predstavljam kot prepih. Strašno je moralo zazebsti. Kajti tako je vedno, ko spustimo neznanca v svojo hišo. Ali pa otroka. Ali pa Boga, ko pride v naše življenje: ničesar ne pusti tako, kot je. Prevrača normalnost, razmetava lepo urejene in pospravljene stvari, spodkopava stvari, ki se nam zdijo gotove, obrača stvari narobe, zebe in vznemirja. Obupno nadležen je. Z njim v hiši ni miru. Poglejte, kaj je naredil Mariji. Življenje ji je obrnil na glavo. Njena brezskrbna mladost se je sprevrgla v popolno nepredvidljivost. Zato se ljudje Boga pravzaprav bojimo. Nočemo ga, ker sprejeti Boga v svoje življenje, dati mu v svojem življenju prostor ali priložnost, če želite, pomeni odločiti se za neprestani boj, stalno preverjati to, za kar smo se odločili, vedno znova dvomiti v svoje izbire, vedno znova svoje vrednote postavljati pod vprašaj, in, kar je najhuje, dopustiti možnost, da ljubezen posuje vse, kar smo gradili, in vse, v kar smo verjeli. To pomeni Boga spustiti v svoj svet. Pustiti, da te zazebe lastno življenje. Pa ne zato, da bi zmrznil, marveč da bi začel iskati toploto. Takšen je uvod v zgodbo svete noči, ki ni treba, da je samo tistale božična. Tudi tale, današnja noč, v vseh mogočih oblikah. Bog trka na naša vrata z različnimi obrazi in preko različnih dogodkov. Želi si v naše življenje, da bi iz sterilne hiše napravil dom, da bi iz naših zabetoniranih prepričanj napravil prostor za človeka. Velikokrat ne gre drugače, kakor da ruši vse, kakor da v naših življenjih naredi nered. Toda ne pozabimo na betlehemske razmere. Nekaj, kar se zdi človeku »štala«, je v resnici bivališče Boga.
Neveljaven email naslov