Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Pravijo, da je starejši rabin od svojih učencev hotel izvedeti, kako se določi čas, ko se neha noč in začne dan. “Je to takrat, kadar lahko od daleč razločimo psa in ovco?” je vprašal neki učenec. “Ne,” je odgovoril rabin. “Ali je to takrat, kadar lahko od daleč razločimo dateljnovo palmo in smokvo?” je vprašal drugi. “Ne,” je tudi tokrat odvrnil rabin. Po še nekaj neuspešnih poskusih so učenci nestrpno vprašali: “Kdaj pa potem?” “To je takrat,” je rekel rabin, “kadar v obrazu sočloveka vidiš svojo sestro ali svojega brata. Takrat se začne dan.” Globoke besede. Rabin namreč ni govoril o bežnem opazovanju nekaterih ljudi, temveč o notranjem srečanju človeka s človekom. “Dan” in “noč” sta v Svetem pismu pogosto simbola za odprto in zaprto življenje. Ob besedah “sestra”, “brat” in “človek” pomislim na Kristusovo priliko o usmiljenem samarijanu, opisano v 10. poglavju Lukovega evangelija. Zgodba med drugim izpostavlja in poudarja potrebo po pomoči vsakemu človeku, ne glede na njegovo versko, družbeno, nacionalno ali katero koli drugo pripadnost ali osebno značilnost. Morda v današnjem dnevu ne bo potrebe po velikih dejanjih pomoči v slogu te svetopisemske zgodbe. Bodo pa zagotovo potrebni toplina, razumevanje in človečnost. Prijazen pogled, nasmeh in dobra beseda so majhna dejanja pozornosti, ki so lahko ljudem okrog nas v veliko pomoč, saj včasih osamljenost in nerazumevanje bolita bolj kot telesne bolečine. Odločimo se, da bomo danes in v prihodnje zavestno opazovali, kje se nam ponujajo priložnosti, da se odpremo soljudem, da stopimo k njim in se pogovorimo z njimi. Ko bomo tako pogledali v obraz sočloveka in v njem videli obraz sestre ali brata, bomo opazili, da se je zdanilo in da je nastopil nov, svetel dan ne le v našem bližnjem, ampak tudi v nas. Takrat se bodo tudi izpolnilo, kar je napisano v 1. Janezovem pismu 2,10, in lahko povzamemo z besedami: “Kdor ljubi sočloveka, živi v svetlobi in drugemu ne povzroča nič slabega.”
3605 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Pravijo, da je starejši rabin od svojih učencev hotel izvedeti, kako se določi čas, ko se neha noč in začne dan. “Je to takrat, kadar lahko od daleč razločimo psa in ovco?” je vprašal neki učenec. “Ne,” je odgovoril rabin. “Ali je to takrat, kadar lahko od daleč razločimo dateljnovo palmo in smokvo?” je vprašal drugi. “Ne,” je tudi tokrat odvrnil rabin. Po še nekaj neuspešnih poskusih so učenci nestrpno vprašali: “Kdaj pa potem?” “To je takrat,” je rekel rabin, “kadar v obrazu sočloveka vidiš svojo sestro ali svojega brata. Takrat se začne dan.” Globoke besede. Rabin namreč ni govoril o bežnem opazovanju nekaterih ljudi, temveč o notranjem srečanju človeka s človekom. “Dan” in “noč” sta v Svetem pismu pogosto simbola za odprto in zaprto življenje. Ob besedah “sestra”, “brat” in “človek” pomislim na Kristusovo priliko o usmiljenem samarijanu, opisano v 10. poglavju Lukovega evangelija. Zgodba med drugim izpostavlja in poudarja potrebo po pomoči vsakemu človeku, ne glede na njegovo versko, družbeno, nacionalno ali katero koli drugo pripadnost ali osebno značilnost. Morda v današnjem dnevu ne bo potrebe po velikih dejanjih pomoči v slogu te svetopisemske zgodbe. Bodo pa zagotovo potrebni toplina, razumevanje in človečnost. Prijazen pogled, nasmeh in dobra beseda so majhna dejanja pozornosti, ki so lahko ljudem okrog nas v veliko pomoč, saj včasih osamljenost in nerazumevanje bolita bolj kot telesne bolečine. Odločimo se, da bomo danes in v prihodnje zavestno opazovali, kje se nam ponujajo priložnosti, da se odpremo soljudem, da stopimo k njim in se pogovorimo z njimi. Ko bomo tako pogledali v obraz sočloveka in v njem videli obraz sestre ali brata, bomo opazili, da se je zdanilo in da je nastopil nov, svetel dan ne le v našem bližnjem, ampak tudi v nas. Takrat se bodo tudi izpolnilo, kar je napisano v 1. Janezovem pismu 2,10, in lahko povzamemo z besedami: “Kdor ljubi sočloveka, živi v svetlobi in drugemu ne povzroča nič slabega.”
Telo imamo za nekaj tako samoumevnega, da o njem običajno ne razmišljamo. Zavemo se ga šele tedaj, ko nas na njem kaj boli. Današnja družba zelo poudarja vse, kar je telesnega. Prav tako nam ne prizanaša s podobami bolj ali manj razgaljenih teles. Telo naravnost poveličuje. Hkrati pa telo ostaja nekaj skrivnostnega. Jaz sem telo, brez njega me ni, ne obstajam. Tudi drugi človek mi je dostopen samo v konkretnosti telesa. Vse, kar živim, doživljam in čutim, se dogaja v telesu in prek njega. Moje telo korenini v življenju, ki se daje. Zastonjsko in nezasluženo. Skrivnostno mi priteka iz skritega Vira. Ali lahko kaj povem o tem Viru? Filozofi bi lahko o njem dolgo in veliko govorili. Toda če bi mu zares prisluhnili, bi slej ko prej morali umolkniti. Začudili bi se nad tem Virom življenja, iz katerega ga tudi sami prejemajo. Telo torej, moja oseba, jaz sam z vsem svojim bitjem sem zakoreninjen v Življenju. Stara slovenska beseda za telo je »živôt«. V njej odzvanja koren besed »živ, živeti«. Pomeni pa tudi življenje. Se pravi telo je živo, v njem je življenje. Telo brez življenja je truplo. Bodímo pozorni: pri vsaki sveti maši slišimo te Jezusove besede: »Vzemite in jejte od tega vsi. To je moje telo, ki se daje za vas«. V slovenščini živa in konkretna razsežnost telesa ne pride do izraza, v nemščini pa še danes duhovnik v Jezusovem imenu reče: »To je moj živôt, ki se daje za vas«. Pri evharistiji se nam torej ne daje umrljivo Jezusovo telo, temveč njegov »živôt«, Jezus kot živa oseba. Z njegovim telesom (živôtom) smo deležni njegovega življenja. Njegovo telo ali život pa ni več nekaj umrljivega, ampak razodeva polnost življenja v Očetovi ljubezni. In mi smo te Ljubezni, tega Življenja v Očetu deležni po krstu. To Življenje zdaj po Kristusovem telesu pronica v naše telo, v našo osebo in jo dela živo za večno življenje; zato naše telo – to je naša vera – tudi ob uri naše smrti ne bo postalo truplo, saj je vcepljeno v Očetovo ljubezen, ki nikoli ne mine.
V enem od pogovorov z mojim iranskim prijateljem, sufijem in mistikom, o smislu življenja je nastal ta zapis: »Ali se je potrebno osvoboditi preteklosti in prihodnosti?« „Ne le to. Osvoboditi se je potrebno tudi vseh pričakovanj in želja. Šele, ko to dosežemo postane naša življenjska pot vodena od znotraj. Trenutek nas vrača k sebi, ampak seveda je o tem veliko lažje govoriti kot to živeti.“ Najin pogovor je za nekaj trenutkov zmotila skupina vernikov, ki so prišli naproti in prepevali verske pesmi. Ustavil sem se in prisluhnil petju. Pevci odeti v bele halje, njihovo tako nezemljsko petje in najin pogovor o iskanju najglobljega. Trenutek stopi vame in me utišaj! Pocukal me je za rokav in mi pomignil, da naj sedem na breg reke. Začel je recitirati: Prebudi se ljubi moj. Bodi prijazen s svojim spečim srcem. Pelji ga ven, na širna polja Svetlobe, in mu dovoli, da zadiha. Reci, "Ljubezen, vrni mi moja krila. Dvigni me, dvigni me bližje." Reci soncu in luni, reci našemu dragemu Prijatelju, "Zdaj Te bom popeljal, Ljubljeni, na tisti čudoviti Ples, ki si ga obljubil!" Poslušal sem ga z zaprtimi očmi. Po trenutkih tišine je dodal: „Dragi moj, vse to so le prazne besede. Edina resničnost in edini učitelj je ljubezen. Ljubezen je popolna predaja in popolna predaja je lahko le Ljubezen. Hvaležen sem Bogu, da sem jo okusil in da še vedno pijem iz njenega izvira. Vem, kaj pomeni popolna predaja in popolno zaupanje. To je božji blagoslov. To niso trenutki, to je čas brez časa. Čas, ko se izbriše jaz in ti, ko si vse in nič, ko si začetek in konec, ko si eno z vsem. To je zame srečanje z Bogom, ki nima imena, ki je zame Ljubezen in Ljubezen je Bog. Moje izkustvo Ljubezni je moje izkustvo Boga. Presrečen in zahvalen sem Bogu za ta čudoviti dar, ki je prinesel toliko lepega in tudi trpljenje. Tolažim se, da Bog ve, kaj je dobro zame in vem, da je bilo vse kar sem doživel na moji poti nujno za moj razvoj. Vem, da brez težkih trenutkov, brez trpljenja, ne bi bil to kar sem. Ali kot pravi moj dragi prijatelj Hafez: Nocoj bo govora o ljubezni, in jutri zvečer prav tako. Pravzaprav ne vem nič bolj primernega, o čemer bi lahko govorili, dokler ne bomo umrli.
Nekoč je živel alkimist, ki je, tako kot mnogi drugi alkimisti posebej v srednjem veku, svoje življenje posvetil iskanju kamna modrosti, redkega kamna, ki je imel to moč, da predmete iz železa spremeni v zlato. »Preizkusil bom vse kamne zemlje, enega za drugim. Zagotovo bom našel kamen modrosti,« si je dopovedoval sam pri sebi. Na začetku se je zdelo vse precej enostavno. Alkimist se je opremil z železno verigo in se z njo dotaknil vsakega kamna, ki ga je videl. Tako je hodil in hodil, in ko je zagledal kamen, ga je prijel in se z njim dotaknil verige. To početje je postalo njegov vsakdan. Leta pa so minevala in alkimist je blodil, zdaj z razmršenimi lasmi, polnimi prahu, suh kot prekla in s srepim pogledom iskal svoj čarobni kamen. Vsi so ga imeli za norega. Nekega dne pa se mu je približal deček in ga vprašal: »Povej mi, kje si našel to zlato verigo, ki jo nosiš okoli pasu?« Alkimist se je zdrznil, ko je pogledal verigo: nekoč železna, je bila zdaj zlata! Udaril se je po čelu. To niso bile sanje, toda kdaj je prišlo do te spremembe? Navadil se je pobirati kamne, se z njimi dotikati verige, jih nato odvreči, ne da bi preveril ali je prišlo do kakšne spremembe. Ostarelemu alkimistu je dejansko uspelo najti kamen modrosti in ga v istem trenutku tudi izgubiti. Začelo se je že večeriti in alkimist se je vrnil na prehojeno pot, da bi poiskal izgubljeni kamen. Ampak zdaj je bilo njegovo telo upognjeno in moči mu je zmeraj bolj primanjkovalo. Vsak dan se dotikamo ljudi in predmetov, ampak zaradi pasti rutine prepogosto ne opazimo, kdaj se naš dotik pozlati. Rutina je pogosto tista prepreka, ki nam onemogoča občutek hvaležnosti za bogastvo, ki nam ga prinaša vsak dan znova. Dotik ni nekaj samoumevnega, je čut, ki nam je, če smo zdravi, stalno na razpolago. Dotik zmore potolažiti, opogumiti, daje dostojanstvo, je v pomoč. Tudi danes nam je dana priložnost, da v dotikih dneva odkrivamo zlato, ki se skriva pod površino. Da ne bi bilo prepozno in bi kot alkimist nemočno zrli na pot nazaj.
»Najdragocenejši pouk / poteka na smrtni postelji. / Vsa ogledala so čista, / kot jezero po velikem dežju,« zapiše nemška pesnica Hilde Domin. Ta precizna misel je obenem tudi dejanje poguma. Smrt je ena tistih besed, ki je v sodobni poeziji ne srečamo prav pogosto. Morda je tako zaradi domnevne iztrošenosti od tisočletnih priklicevanj, gotovo pa tudi zaradi duha časa, ki si prizadeva, da smrt ostane zgolj – smrt. Smrt je najprej prav to – brezno niča, ki jemlje. Radi se tolažimo, da ljubljeni preminuli ostajajo z nami, a to ne drži za tiste, ki so bili sprepleteni z globinami našega obstoja. Oni odidejo. Za njimi ostane podoba, ki z leti izgublja ostrino, glas, ki mu čas odvzame barvo in moč. A vendarle je lahko konec življenja tudi začetek. Na horizontu tega, danes drznega mišljenja se smrti med seboj razlikujejo ne le po tem, ali so naravne ali nasilne, nenadne ali dolgo pričakovane, pač pa tudi po tem, kakšno sled pustijo za seboj v pokrajini živih. V sled, ki ostaja za preminulim, se izlivajo vse izrečene in neizrečene besede, vse nežne geste in vsi spodleteli poskusi sobivanja. A ne le to, vanjo se iztekajo tudi struge našega duhovnega življenja. Kot bi nas konec nekega življenja izzval z najbolj temeljnim vprašanjem: Si znal videti začetek? Si v človeku, ki te je zapustil, uzrl dno, stičišče vseh njegovih pojavitev v svetu, njegovo podarjenost, v kateri si rojstvo in smrt zreta iz oči v oči? Smrt lahko pusti za seboj opustošenje, če so ta vprašanja lebdela na površini zavesti kot tujek v procesu samoohranitve življenja; žalovanje tedaj postane reka, ki preplavlja bregove. Lahko pa, če smo se znali v teh razpokah za hip naseliti, konec vrže na življenje slepečo luč. Kot v Caravaggiovem chiaroscuro se razločijo robovi, poglobi se perspektiva, izostrijo se kontrasti. Svetloba in tema se srečata v nedeljivi celoti obstoja. »Naslednja učna ura / bo tvoja smrt, ali moja,« zaključi pesnica »tako svetla, tako jasna, / da se bo v hipu stemnilo.«
Zmaga v odnosu ni nikoli samo na eni strani; zmaga je v sposobnosti igrivosti med dvema poloma; zmaga je vedno v napredovanju dveh po usklajevanju za dobro in ne v zmagi/porazu samo enega. Četudi zmaga le ena stran je ta kratkotrajna; to je ‘Pirova zmaga’, ki nosi v sebi kali poraza. Že kot otrok nisem mogel razumeti kako se lahko dva spreta in pri tem trmasto vztrajata vsak pri svojem ‘prav’. Že takrat sem nekje v sebi vedel, da ne more biti v ognjevitem zavračanju, medsebojnem poniževanju … zmagovalec na nobeni strani, da je tisto prav nekje ‘nad’ njunima resnicama zaradi katerih sta se bojevala. Že takrat so me odrasli spravljali v notranjo konfliktnost: po eni strani so se mi zdeli veliki in pametni, po drugi pa kot pavijani (takrat, ko vreščijo in se med seboj grizejo). – No pravzaprav so se mi zdeli bol grozni kot pavijani. Ko so mi pripovedovali o zmagovitih vojnah in poražencih … In potem, ko smo se te vojne igrali: ‘kavbojce in indijance’, ali pa ‘nemce in partizane’… Tudi ko sem dobil vlogo na ‘sovražni strani’, me je begala misel: “Ampak, saj sem tudi v tej vlogi človek – nekdo, ki ima mamico pa očka – nekdo, ki čuti ljubezen … nekdo, ki je krhek in nemočen in si želi le, da bi lahko živel v miru s tistimi, ki jih ima rad.” In potem sem razmišljal, a ne razumel (in vse do danes ne razumem) kako se lahko gre nekdo vojno z ljudmi, ki si najgloblje v sebi želijo le miru in ljubezni. Kdo jim daje pravico da tolike speljujejo v medsebojni boj in poboj? Strašno, kaj lahko naredi človek za legalno! In ko sem v filmih opazoval generale, so se mi v svoji nadutosti okrašenosti s tistimi čini in priznanji zdeli strašni v zame neki nerazumljivi izrojenosti; in ko sem gledal pomembneže, ki odločajo o vojni in miru sem videl v njih in med njimi toliko popačenega in spačenega … – če že v videzu, koliko bolj šele v njihovi miselni/ notranji resničnosti. In potem sem tolikokrat razmišljal zakaj raje namesto vojn ne igrajo za sprostitev nogometa, zakaj morajo v njihovi igri umirati ljudje? In ko sem to povprašal učitelje, so mi rekli, da sem še majhen in nič ne razumem. In potem sem se prestrašil, da bom postal, ko odrastem kakor oni; da bo njihovo razmišljanje postala moja lastna misel, da bom izgubil čut za Ž/življenje, kot živi v srcu otroka. »Šel je popotnik skozi atomski vek /…/ in je prodal svoje srce,« je zapisal Matej Bor. »Šel je na tržnico in vprašal je kanarčka: Ali naj kupim tebe? - Kaj boš z menoj zdaj, ko nimaš srca? Nazadnje je sklenil, da si pozida hišico tam na obronkih atomskega veka. Ko so ljudje hodili mimo in vpraševali: Kdo živi v tej hišici, da nikoli ne odpre ne oken ne vrat? je rekla hišica: Človek, ki se je skril vame, ker ga je sram, da je prodal svoje srce.« Ljudje, nikar ne prodajmo svojega srca.
Danes radi govorimo o »boju za obstanek »v gospodarstvu, v podjetjih, v kulturnem življenju, razpravljamo o preživetju ljudi in planeta. Tako nehote uporabljamo besedo iz biologije, ki pozna Darwinov nauk, ki uči, da rastlinske in živalske vrste izpodrivajo ena drugo in da obstane tista, ki je močnejša, ki si drugo podjarmi, ali pa jo celo iztrebi. Toda prav biologi danes poudarjajo, da je v naravi tudi zavezništvo med živimi bitji. Če je kakšna vrsta preživela, je to zaradi tega, ker je vzpostavila zavezništvo z drugo vrsto. Podobno je tudi v življenju človeka. Če je homo sapiens obstal, je to zaradi tega, ker so si tudi prvi ljudje znali med seboj pomagati in si ponuditi gostoljubje. Med njimi je bila zavest, da nikogar ne puste samega, ne v življenju in ne v smrti. Tako so med seboj sklenili zavezo pomoči in gostoljubja. Zaradi gostoljubja so si ljudje med seboj delili vodo in hrano, od drugih družin in ljudstev so poklanjali in prejemali neveste, zaradi gostoljubja so bili lahko tudi pokopani v zemljo. Gostoljubje je bilo v starih kulturah nekaj svetega, ker je bilo povezano z Božjimi zakoni. Zato je tisti, ki je sprejel tujca, postregel samemu Bogu. To lepo tradicijo najdemo tudi pri očaku Abrahamu: postregel je trem tujcem in s tem povabil Boga v svojo sredo, kajti trije popotniki so bili glasniki Božje dobrote in Božje besede. Tudi blagoslova ni izostal, Abrahamova žena mu je rodila sina Izaka in vemo, kaj je v tistih časih pomenilo, če ima mož sina. To je bil znak, da je Božja roka nad njim in da se bo Božji blagoslov razprostrl tudi v prihodnost. In če smo pozorni, vidimo, da so tudi veliki preroki kot npr. Izaija zelo poudarjali gostoljubje do tujcev: Spomni se Juda, da si bil tujec v egiptovski deželi, zato spoštuj tujca! Tudi Kristus je poudarjal gostoljubje. Jasno je povedal, da takrat, ko sprejmemo reveža, bolnika, ali pa tudi otroka, njega sprejmemo. Vsa krščanska civilizacija temelji na gostoljubju. Bog prosi za gostoljubje, da bi prebival med nami. Tako se že v Betlehemu Kristus povabi k preprostim ljudem in kasneje kot učitelj k cestninarju Leviju, ki postane njegov učenec Matej, ali pa k Zaheju, ki do Jezusa ni samo gostoljuben, ampak se ob njem tudi spreobrne. Kristus zagotavlja, da bo tudi v večnosti on gostoljuben do nas, ko nas bo posadil za mizo in nam stregel. Danes je evropska civilizacija na razpotju: ali bo še v svojem temelju krščanska ali ne, ali bo sposobna sprejeti tujca, reveža in otroka, pa naj bodo kateri koli barve, vere ali pa kulture.
Eno temeljnih vprašanj, na katerega je filozofija vselej poskušala najti odgovor, je vprašanje, kaj je prava modrost in kako jo doseči. Sokrat, znameniti grški filozof iz 5. stol. Pr. Kr., je podal precej nenavadno opredelitev. Kot naj bi povedal na svojem zagovoru pred atenskim sodiščem, pa ga je prav ta njegova modrost spravila ob slab glas in naposled ob življenje. Vsa mržnja se je začela, ko je šel njegov prijatelj Hajrefont v delfsko preročišče poizvedovat, ali je kdo modrejši od Sokrata, svečenica pa je odgovorila, da ni nikogar takega. Sokrata je ta odgovor seveda presenetil, saj je bil namreč prepričan, da v njem »ni modrosti niti za pol naprstnika,« kot se je izrazil sam. S tem vprašanjem si je dolgo belil glavo, naposled pa se je odločil, da bo trditev preročišča preveril pri nekom, ki je veljal za modrega. To je bil eden izmed takratnih politikov, toda v pogovoru z njim se je Sokratu vedno bolj zdelo, »da se možak zdi mnogim ljudem moder, najbolj pa sam sebi, da pa v resnici ni moder.« Odkril je namreč, da je njegova védnost le navidezna in ker mu je hotel to tudi dokazati, se mu je seveda precej zameril. Dalje je Sokrat pristopil k pesnikom, a je kmalu spoznal, da prav tako »ni bila modrost tisto, kar jih je usposabljalo za oblikovanje slovstvenih umetnin, temveč neke vrste nagon ali navdihnjenje.« Podobno je bilo pri obrtnikih: čeprav so bili vešči v svoji stroki, pa so si neupravičeno »prisvajali nezmotljivo modrost tudi v drugih zadevah.« Kljub temu je Sokrat prišel do pomembnega spoznanja, da je sam res nekoliko modrejši od vseh teh ljudi, saj si domišljajo neko vednost, pa so v resnici brez nje, medtem ko se sam zaveda, da ničesar ne ve; v nasprotju z vsemi drugimi si namreč ne dela utvar, da poseduje neko védenje in modrost – povsem nasprotno, ve, da je v resnici popolnoma neveden. S tem, ko se je zavedal lastne nevednosti in jo priznaval, je razvijal držo ponižnosti in skromnosti, prav to pa ga je postavljalo nad vse ostale. Seveda se je s takim postopanjem Sokrat zameril številnim sodržavljanom. Ti so ga celo obrekovali, da je učitelj modrosti, a je Sokrat stalno zatrjeval, da je »prava modrost last boga«, medtem ko ima »človeška modrost le bore majhno vrednost ali bolje nikakršne.« Po njegovem mnenju je bil namen preročišča poudariti, da je najmodrejši med ljudmi »tisti, ki je kakor Sokrat spoznal, da je njegova modrost pravzaprav le votel ničes.«
Praznikov se ponavadi veselimo. V sebi nosijo nek čar, ki bi ga težko opisali. Še posebej prazniki okoli Božiča in Novega leta prinašajo v človeka vznemirjenje, veselje, pa tudi mir. Še vedno v nas odmevajo Božični napevi. Darila in voščila še dodatno pripomorejo k temu, da je to nek poseben čas. Ti trenutki so toliko lepši, kolikor več znamo narediti nekaj dobrega za drugega. In te praznike, to veselje, lahko podaljšamo, če znamo v življenju svoje veselje in svojo srečo iskati v ljudeh okoli sebe. Ameriški zdravnik dr. Tom Dooley (Düley), je bil zdravnik v Vietnamu v času vojne. Mladim Američanom je pisal: »Duh Božiča naj traja 365 dni!« In kako naj naj bi dosegli? Ta zdravnik nas spodbuja na zelo preprost način: »Ali si pripravljen pozabiti tisto, kar si ti storil za druge in se spominjati samo tega, kar so drugi storili zate? Si pripravljen pozabiti na to, kar ti je dolžan svet in misliti na to, kar ti dolguješ svetu? Pustiti ob strani svoje pravice in imeti pred očmi svoje dolžnosti in si pogledati čisto od blizu v svojo dušo, če imaš možnost, da storiš tudi kaj več, kot je tvoja dolžnost? Ali se zavedaš, da bi že moral spoznati, da so tvoji vrstniki popolnoma enaki tebi in skušaj za fasadami zunanjega videza odkriti, da nosijo v svojih srcih lakoto po sreči?« Tako je zapisal mlad zdravnik, ki je umrl star 34 let. Kako nekaj pomembnega je v življenju vsakega človeka iti k človeku, ki trpi, ki se boji nasilja in sovraštva, sem sam doživel na Madagaskarju. Obiskal sem tako imenovano »rdečo cono«. Tam se ljudje vsak dan bojijo za svoje življenje. Bojijo se tatov, ki kradejo, ranijo, včasih pa tudi pobijajo ljudi. Preprost Malgaš mi je rekel: »Vem, da ti je znano, da je to področje, ki si ga obiskal, zelo nevarno. Pa vendar si prišel k nam. To nam veliko pomeni!« V teh dneh sem zasledil zanimivo misel: »Stojimo pred škandalom uboštva. Migranti in begunci svetu ta škandal uboštva in nemoči razodevajo v surovi in šokantni obliki. V srečanju z ljudmi, ki bežijo iz svojih domov, stoji pred nami človek. Kako se bomo odločil? Ali bo v meni humanizem? Ali pa se bo v meni zaradi strahu in jeze pojavil antihumanizem?« Gre za to ali vidimo v vsakem človeku njegovo dostojanstvo ali pa delim ljudi na ljudi s pravicami in ljudi, ki nimajo pravic. Prazniki nas usmerjajo k človeku, vsakemu človeku brez razlike. Obrisati solzo na obrazu sočloveka, ki trpi in ga sprejeti kot sebi enakega. To prinaša srečo drugemu in tistemu, ki deli upanje ljudem okoli sebe. To je prava pot!
Tudi letos, dragi bratje in sestre, smo upali, da bo biser Božjega stvarjenja, naš planet Zemlja, Betlehem, ki bo pričakal Božjega Sina s pesmijo angelov, s toplimi srci pastirjev ter bogatimi darili modrih kraljev. Na žalost, namesto da bi bila podobna Betlehemu, je zemlja bolj podobna Sodomi in Gomori – namesto pesmi angelov Božjega Sina pričakujejo vojaške trobente, ki grozijo planetu z uničenjem. Namesto toplega ognja pastirjev Božjega Sina pričakuje ogenj, ki požira milijonska mesta in domove neštetih ljudi. Namesto modrih kraljev, ki iščejo Boga, svetu vladajo Herodi, ki jim pobijanje tujih otrok ni greh, temveč »kolateralna škoda«, nič jim ne pomenijo reke solza onesrečenih mater, ki kot Rahela objokujejo svoje otroke po celem svetu. Namesto da bi slišali in sprejeli glas modrecev, so modrece pobili oziroma pripeljali do roba revščine. Modra morja so spremenili v modra grobišča, v katerih umirajo tisoče žensk in otrok. Ravno na takšno zemljo je spet prišel Božji Sin, da bi obrisal solze mater, da bi spravil očeta s sinom, brata z bratom, narod z narodom, da bi spravljeni med seboj lahko skupaj ustali proti Herodu in njegovemu kraljestvu – kraljestvu krvi, ognja in sekire ter bi zemlji povrnili dušo Betlehema. Bog nas poziva inopogumlja:»Ne bojte se. Jaz sem z vami vse dni do konca sveta. Jaz sem svet premagal.« Premagali bomo tudi to zlo našega časa, če bosta človek in Bog skupaj. Če se proti zlu ne bomo hoteli bojevati, bo Bog prišel in zbral svoje pravičnike, kot je pravičnega Lota in njegova otroka odpeljal iz Sodome preden jo je pogoltnil ogenj. Naši mali prelepi državi so prizanesle številne nesreče in hudobije, ki razsajajo po svetu. Videti je kot betlehemska oazica. Toda tudi ona nosi odgovornost za vse trpljenje kjer koli na svetu. Niti pri nas ni malo tistih, ki jokajo, ker nimajo, in tistih, ki se herodovsko razmetavajo z ogromnim bogastvom. Solza enega lačnega otroka je zadostna, da bi jokala cela zemlja in cel svet. Prosimo Boga, naj teh solza pri nas in na celem svetu ne bo nikoli več, saj je vsega zadosti, in nam bo Bog dal še več, če bo med nami ljubezen. Vsem ljudem želim srečno in blagoslovljeno leto 2017.
Vračala sem se s prazničnega obiska in prečkala Slovensko cesto v Ljubljani. Tik pred domačo hišo me je ustavil mlad fant. Mislila sem, da bo prosil miloščine. Ko sem se obrnila mi je rekel: »Daj mi en lep blagoslov«. Iztegnil je svoje odprte dlani proti meni. Položila sem svoje roke v njegove, ga pogledala v oči in molila: »SVETI BOG, IZLIJ SVOJ OBILNI BLAGOSLOV NA TEGA FANTA. Ti si ga poklical v bivanje, ti ga poznaš po imenu, ti ga imaš neskončno rad, ti ga spremljaš in vodiš na vsakem koraku. Blagoslovi ga in mu podari Svetega Duha, da te bo spoznal in zaživel poklicanost, ki mu jo ti podarjaš!« V trenutku tihote je povedal svoje ime; da je ALEKSANEDER. »Aleksander, naj te vsak trenutek in na vseh poteh spremlja in vodi VSEMOGOČNI BOG, OČE, SIN IN SVETI DUH. AMEN« S pogledom se je zahvalil, se obrnil in odšel svojo pot. Še nekaj trenutkov sem presenečena stala in gledala za njim, ko je odhajal. Začutila sem, da sva se srečala, da sva drug drugemu odprla srce; Kaj neki ga je nagnilo, da je neznano redovnico sredi Ljubljane prosil za blagoslov, da sem mu lahko podarila nekaj najbolj dragocenega? Božič že počasi izzveneva v vsakdanji ritem življenja. Današnji praznik Gospodovega razglašenja – Praznik Sv. Treh Kraljev pa nekako povzema nemir in iskanje vsakega človeka, da bi načel Resnico, pravo Luč, da bi se srečal z Bogom. Na to pot nas vabi hrepenenje lastnega srca, včasih bolečina in stiska ali pa prepričljiva in dobrohotna beseda, Božja beseda. »In glej, zvezda, ki so jo bili videli na Vzhodu, je šla pred njimi, dokler ni prišla in obstala nad krajem, kjer je bilo dete. 10 Ko pa so zagledali zvezdo, so se silno razveselili. 11 Stopili so v hišo in zagledali dete z Marijo, njegovo materjo. Padli so predenj in ga počastili; in odprli so svoje zaklade in mu darovali zlata, kadila in mire.« (Mt 2,1-12) Da bi se v vsakem srcu pojavila svetla zvezda vodnica. Da se ne bi ustrašili naporne poti in pogumno hodili skozi puščavo in noč sodobnega življenja. Da bi nas privedla v srečanje z Resnico in Pravo Lučjo, ki že biva med nami in nam daje pravico, da živimo kot Božji, Ljubljeni… Pa se v meni prebuja molitev: »O Bog, današnji dan si po zvezdi vodnici narodom razodel svojega Sina. Vodi naše življenje tako, da bomo tvojo Ljubezen z veseljem sprejemali in jo tudi velikodušno, vsak dan, podarjali v pozornem in hvaležnem služenju vsem bratom in sestram.«
Naše glavno mesto za božične praznike zgleda kot del nebesnega oboka, ki se je spustil čisto do nas, tako nizko, da se ga lahko dotaknemo. Tisoč in tisoč svetlečih okraskov je razpetih nad glavnimi trgi in mostovi. Okrašena so pročelja znanih hiš in grad nad mestom se ponoči blešči v sijaju menjavajočih barv. Veselim se noči pod vsemi temi okraski, čeprav so že kar preveč kičasti in predolgo visijo. Ljudje, ki se pod njimi sprehajajo, se radi ozirajo kvišku in so vse bolj podobni svojim majhnim otrokom, ki s prsti kažejo na zanimive oblike lučk in vzklikajo od veselja, ko se kakšna lučka utrne ali spremni barvo. Le nekaj ulic naprej pa je noč enaka kot vsak večer. Gorijo tihe luči in daleč, daleč nad glavami ljudi se bleščijo druge drugačne zvezde. Zvezde, ki jih ljudje niso niti prižgali niti jih ne morejo ugasniti. Že leta in leta, stoletja in tisočletja, se tiho bleščijo v svoji odmaknjeni lepoti in po njihovi legi določamo dobre ali slabe čase, dobre ali slabe vplive nebeških teles. Zvezde imajo ljudje zelo radi. Najdemo jih na številnih zastavah, uporabljajo jih v vojskah kot odlikovanja, ali v svetu zabave kot naziv za znane in priljubljene ljudi. V božičnih dneh imamo tudi najbolj znano zvezdo repatico, ki je pokazala mesto rojstva čudovitega Otroka, ki je Bog in človek hkrati. Njo so prepoznali modri z vzhoda in našli pot do Kralja Odrešenika. Ali niso ljudje s prižiganjem vse večjega števila umetnih zvezdic hoteli doseči tisto, kar je še vedno tako daleč, tako odmaknjeno – pokoriti si vesolje, vplivati na nebeške zakone in si jih podrediti? In, v nas je neizmerna želja dotakniti se te oddaljene lepote, jo preseliti v svoje oči in srca in jo nositi s seboj tudi, ko so noči mračne in temne in sploh ničesar ne vidimo? Ko minejo božični in novoletni prazniki, delavci skrbno poberejo kilometre umetnih zvezdic in jih shranijo za drugo leto. Zvezde na nebu pa se mirno bleščijo naprej. Skozi vse letne čase in vse ulice, vsa mesta, ni važno ali so kraji in ljudje revni ali bogati, zvezde se nad njimi bleščijo enako in stanovitno. Tam pod ta pravimi zvezdami lažje razumem, zakaj se ljudje ozirajo navzgor, ko govorijo o nebesih. Vse bolj razumem, zakaj iščemo naše drage pokojne tam nekje zgoraj – med zvezdami, ne pa nekje spodaj med brazdami zoranih njiv. Zvezde so simbol večnosti in simbol lepote, ki je nič ne more uničiti. So tako dragocene prav zaradi svoje nespremenljivosti in neuničljivosti. So tehtnica, po kateri tehtamo stvari, ki so nam v življenju najbolj dragocene – stvari, ki so nespremenljive in neuničljive.
Ena najbolj znanih anekdot pripoveduje o srečanju filozofa Diogena z Aleksandrom Velikim. Diogen se je rodil na prelomu med 5. in 4. st. pr. Kr na obalah Male Azije, kot mislec pa je deloval v Atenah. Zanj je znano, da je s svojim življenjem poskušal v celoti in dosledno izpričevati svojo modrost. Da bi dokazal, kako zavrača vsako materialno dobrino, je živel v sodu, izpostavljen vsem vremenskim razmeram. Ker je menil, da je tedanja atenska družba pokvarjena, saj so ljudje izgubili svojo pokončno držo, poštenost in resnicoljubnost, je podnevi po mestu hodil s prižgano svetilko na olje. Ko so ga vprašali, kaj počne, pa jim je odgovoril: »Iščem človeka.« Svojim načelom se ni odrekel niti pred kraljevimi veličinami. Tako naj bi ostarelega Diogena v Korintu obiskal kasnejši vladar Aleksander Veliki. Da bi opozoril na svojo moč, ga je vprašal, ali mu lahko izpolni kakšno željo. Diogen pa mu je odvrnil: »Ja, umakni se z mojega sonca.« Pogumno in dosledno zagovarjanje lastne življenjske skromnosti ter obenem tudi pravice do svobodnega bivanja in uživanja darov narave sta tako očarala Aleksandra, da naj bi pripomnil: »Če ne bi bil Aleksander, bi hotel biti Diogen.« Diogena so klicali kinik, iz česar danes izhaja slabšalna beseda cinik, vendar s svojo kritiko družbe je hotel opozarjati someščane, da zaradi pohlepa po denarju in želje po zadovoljevanju svojih nagonov, izgubljajo svojo človečnost. Ko začenjamo nov dan, se torej ne smemo vprašati: »Kaj bomo danes zaslužili, kaj kupili, katerim svojim željam zadostili?« Po Diogenovem vzgledu se moramo vprašati, kako bomo v vsakdanjem življenju, ko nas skrajno materializiran svet cefra v vse smeri, uspeli ohraniti sebe kot poštenega, pokončnega človeka, ki mu ne bo mar za stvari, ampak za lastno dušo.
Svetlobna telesa, raznoterih barv, ovešena v jedrih naših mest in krajev, v prvih dneh novega leta ugašajo druga za drugo. Praznične luči so risale nove podobe trgov, mostov in gradov ter odslikavale igrive figure na vodnih gladinah. Mogoče je praznična svetloba v očeh tistih, ki že dolgo ne morejo več izražati veselja in pričakovanja, prižgala novo upanje ali pa komu vzbudila stisko in občutek osamljenosti. Praznovanju se verjetno ne moremo popolnoma izogniti ali zbežati visoko pod nebesni obok. Njegove korenine segajo v čas Rimljanov, ki so novo leto praznovali z gostijami in obhodi, včasih nič manj razuzdanimi, kakor so bile saturnalije v času okrog zimskega sončnega obrata, pospremljene z veseljačenjem, obdarovanjem in prižiganjem sveč. Svetloba. Kdo izmed vas hrepeni po svetlobi, po spoznanju, jasnosti? Mogoče jo je bilo v vašem življenju malo ali celo premalo. Mogoče jo tudi vi iščete, tako kot jo sama. Predvsem iščem njeno razsvetljenje, da bi vedela, kaj je prav in kaj ne. Ne maram teme, ne na Zemlji, še manj pa v dušah ljudi. Preveč razjeda naše misli in hotenja. Tudi Bog ni maral teme, ki se je razprostirala nad globinami zemlje. Že prvi dan je rekel: »Bodi svetloba!« In nastala je svetloba, ki jo je imenoval dan, temo pa je imenoval noč. Tako je ločil svetlobo od teme. A s svojim stvarjenjem še vedno ni bil zadovoljen, zato je četrti dan rekel: »Naj bodo luči na nebesnem oboku! Ločujejo naj dan od noči in naj bodo znamenja za čase, dneve in leta!« Kako drugače ob jasni noči na nebu žarijo prave zvezde. Ne vem pod kakšno zvezdo ste rojeni: srečno ali nesrečno. Prav tako ne vem, ali verjamete v horoskop, ki naj bi napovedoval človekovo usodo po položaju zvezd ali vedeževalcem, ki vidijo slepila, govore nične sanje in tolažijo s puhlobo. Odgovora na svojo življenjsko usodo ne iščem v horoskopih, prav tako ne v magičnih kroglah, čeprav v jasnih večerih svoj pogled naravnam proti nebu, posutim z zvezdami. V srebrnini zvezd iščem zvezdo repatico, ki naj me vodi, tako kot je vodila Modre z Vzhoda, in jih varno privedla k Novorojenemu, da so ga molili. Tisočere umetnih zvezd je ugasnilo. Staro se je poslovilo in umaknilo novemu. Zvezdoznanci znajo povedati, da bo v letu 2017 vladar leta Sonce, zvezda nepremičnica okoli katere kroži naš planet Zemlja. Sonce nam daje svetlobo in toploto. Upam, dragi poslušalci in cenjene poslušalke, da ste videli, kako je vzšla Njegova zvezda. Želim Vam, da bi v življenju tudi vi znali poklekniti in se pokloniti resničnemu Stvarstvu, ki nas obdaja.
Pogosto slišimo ali beremo: Ljudje naj bi si želeli le še udobja, bogastva in varnosti in to bi hoteli doseči brez težav in naporov. Postali so vrednotno izpraznjeni in moralno slepi, zato gre vse k vragu. Tako nekako gredo mnoge tirade bolj ali manj jezljivih kritikov sodobne družbe. Seveda potem običajno sledijo nasveti in zahteve o tem, da je nujno treba poiskati izginule vrednote in moralna načela in jih s pravo vzgojo in s pravimi vzori znova privzgojiti ljudem, še zlasti mladim. Tu se ne bom spuščal v razpravo, koliko je danes res med ljudmi vrednotne izpraznjenosti in moralne slepote, koliko pa ni tudi ta vtis proizvod medijske in ideološke propagande z raznih strani. Bolj me zanima vprašanje, kaj sploh pomeni »posedovati« kake etične vrednote ali slediti kakemu moralnemu načelu. V medijih in v vsakdanjih pogovorih pogosto naletimo na mnenje, da je takšno »posedovanje« zajema predvsem sposobnost za ocenjevanje o tem, kaj je v kakih okoliščinah dobro in prav in kaj ni in glasen zagovor teh ocen. Tipično za tovrstna mnenja je, da je v njih precej bolj v ozadju nedvoumno ravnanje v skladu s temi ocenami. Vsakodnevna praksa nas vendarle uči o tem, da je nenehno poudarjanje svojih moralnih zahtev in preverjanje, ali se ljudje držijo teh zahtev najboljša in verjetno tudi najkrajša pot do korupcije morale, tj. do zkoriščanja moraličnega govorjenja za povsem druge, nemoralne cilje. Nasprotno pa so ljudje, ki le redko govorijo o svoji ali tuji morali in se le redko sklicujejo na moralnost, pri tem pa sledijo svoji izvorni altruistični usmerjenosti, izjemno pošteni in dosledni. Tisto, kar nam najbrž resnično najbolj primanjkuje, vsekakor ni moraliziranje, temveč nepopačena in neposredna altruistična usmerjenost, ki zajema tako sposobnost sočutja z drugimi in dajanja pomoči drugim v stiski kot tudi sposobnost iskrenega širjenja veselja in radosti med ljudmi okrog nas. Želim vam, da boste lahko danes lahko kaj storili s takšno usmerjenostjo.
Vsem, ki ste že vstali ali pa morda sploh še niste legli k počitku: Dobro jutro v prvem dnevu leta! V preteklih dneh smo po malem vsi bili deležni mnogih voščil in dobrih želja ob božiču in novem letu. Zdravja, sreče in vsega dobrega, predvsem z željami, da bi bilo leto, ki je pred nami boljše. Prav gotovo. Še toliko bolj, če je z nami kakšno težje obdobje ali pa da smo se tudi sicer preveč prepustili malodušju, negativizmu in pesimističnemu občutku, da smo v krizi, da gre povsod nekaj narobe, doma, v bližnjih odnosih, v soseščini, v Cerkvi, v naši državi in tudi splošno v svetu. Dovolj je seveda že, da samo prisluhnemo novicam in poročilom medijev. Ne, da bi bežali pred tem ali nojevsko tiščali glavo v pesek in se delali, da nič od tega ne obstaja. Toda napajati se samo z negativnim pomeni, da lahko slednjič pristanemo v temi, ki ni samo okoli nas, ampak se naseli tudi v nas samih. Toda sporočilo božiča, ki še vedno odmeva, je tudi v tem, da tema nima zadnje besede. Rojstvo božjega sina pomeni, da v temo sveta vstopa Bog, da nam prinaša upanje in odrešenje v naših stiskah, preizkušnjah in trpljenju. V tem nismo sami, ker je Bogu mar za nas – čeprav se marsikdaj zdi, da to ne drži. Tudi mož ima lahko rad svojo ženo, čeprav ji neprestano ne govori, da jo ima rad. Pomeni, da mora žena to prepoznavati tudi iz drugih njegovih dejanj. In seveda tudi obratno. Tako naj bi tudi mi prepoznavali to v odnosu do Boga. Predvsem dejstvo, da ima rad vsakega od nas in da nas vabi, da bi svoje življenje živeli v polnosti. To pomeni, da bi, ne glede na okoliščine, stiske in preizkušnje, v katerih smo, imeli pozitiven odnos do življenja. Da bi ne dovolili pesimizmu in negativizmu, da nas razkrajata in vlečeta v temo. Nasprotno: da bi se zavedali, da je vsak od nas po svoje obdarjen – ne samo s talenti, osebnostnimi lastnostmi in sposobnostmi, ampak, da je vsak od nas obdarjen z življenjem. Če namreč pustimo negativnim glasovom – tako od zunaj kot tudi znotraj nas, ki nam govorijo, da je vse grozno in nesmiselno, da smo zanič, nesposobni, nič vredni, predvsem ne vredni ljubezni in ljubljenosti, potem dejansko ne dovolimo in ne dopustimo, da bi tisto dobro in lepo, ki je v nas sploh lahko prišlo do izraza. Živeti pa z zavestjo, da smo Bogu pomembni, da nas ima rad, da smo obdarjeni, pomeni – živeti v blagoslovu. Pomeni, vstopati v polnost življenja – vključno z vso njegovo težo. Blagoslov izraža prav to: s tabo sem, varujem te, dober si, sposoben si, lep si, rad te imam, živi v polnosti. To so ene tistih najbolj temeljnih resnic in besed, po katerih hrepenijo naša srca, pa jih vse premalokrat slišimo. Če si bomo dovolili to slišati in sprejeti – tudi v luči sporočila Jezusovega rojstva – potem bomo lahko to prinašali tudi drugim. Bi bilo lepo vstopiti v novo leto prav s to željo in odločitvijo, kajne?
Danes sem doživela sredi gneče na cesti; več voznikov zaporedoma mi z nasmehom in preprosto gesto omogočilo preboj iz stranskega priključka na skrajno levi vozni pas. To se mi ne zgodi pogosto. Sem pomislila: je to duh božiča, ki nas je omehčal in umiril? S hvaležnostjo v srcu sem objela in blagoslovila vsakega udeleženca v prometu; ujeta v svojo kovinsko obleko jim nisem mogla stisniti roke, a prijaznost in naklonjenost nas je nevidno povezala. Zadnji dan leta 2016: Mogoče bo moj zadnji dan v življenju? Mogoče pa še ne! Bo dan zahvaljevanja? Naj izzveni v hvaležnost in izročitev! Hvala za vse lepo in tudi za stisko in bolečino – Bog je bil resnično navzoč. Zavezala bom culo tega leta, polno preizkušenj in nerešenih vprašanj! Ta današnji - zadnji dan: Naj bo odklop od rednega dela – dan vere in upanja; Dan Ljubezni, ki jo želim sprejeti in podarjati! Bo tak kot vsi ostali v tem letu. - Bo preživet v notranjem miru? Odtekanje tega leta pripravlja prostor za Novost. Ta Silvestrov dan se bo sredi noči odprl v Prvi Dan. Že prihaja! Je Nova priložnost Iskra upanja Ta prvi dan odpira prihodnost – polno novih izzivov in novih ovinkastih poti. Ga želim začeti v zaupanju, v poslušnosti Besedi, v iskanju Luči! »V začetku je bila Beseda in Beseda je bila pri Bogu in Beseda je bila Bog. Ta je bila v začetku pri Bogu. Vse je nastalo po njej in brez nje ni nastalo nič, kar je nastalo. V njej je bilo življenje in življenje je bilo luč ljudi. In luč sveti v temi, a tema je ni sprejela. Resnična luč, ki razsvetljuje vsakega človeka, je prihajala na svet. Beseda je bila na svetu in svet je po njej nastal, a svet je ni spoznal. V svojo lastnino je prišla, toda njeni je niso sprejeli. Tistim pa, ki so jo sprejeli, je dala moč, da postanejo Božji otroci, vsem, ki verujejo v njeno ime in se niso rodili iz krvi ne iz volje mesa ne iz volje moža, ampak iz Boga. In Beseda je postala meso in se naselila med nami. Videli smo njeno veličastvo, veličastvo, ki ga ima od Očeta kot edinorojeni Sin, polna milosti in resnice. … Iz njegove polnosti smo vsi prejeli milost za milostjo. Postava je bila namreč dana po Mojzesu, milost in resnica pa je prišla po Jezusu Kristusu. Boga ni nikoli nihče videl; edinorojeni Bog, ki biva v Očetovem naročju, on je razložil.«(Jn 1, 1 – 18)
Pred dobrim letom sem en semester poučeval v Afriki. Takoj po novem letu sem odpotoval v Tanzanijo, saj so na tamkajšnji fakulteti takoj po božiču začeli drugi semester. S hladnega Brnika sem še isti dan prispel v vroče kraje pod Kilimanjarom. Nadejal sem se, da bom vsaj malo lahko videl, kako praznujejo božič na drugi strani ekvatorja. Res me je prvo jutro sredi študentske jedilnice presenetila velika plastična jelka, ki je bila okrašena s kičastimi okraski in obešenimi ogromnimi fluorescentnimi božičnimi voščilnicami. Še sreča, da so bile vsaj jaslice skromnejše in vse figure so bile črne. Ker sem komaj prišel, mi ljudje kaj dosti niso razlagali, kako praznujejo božič. K sreči sem hitro usposobil svoj fotoaparat, saj so takoj drugi dan začeli vse skupaj pospravljati. Presenečen sem bil, kako hitro se znebijo vsega božičnega. Nič kaj se niso zdeli navezani na to praznovanje. Naš slovenski božič traja vse do februarja, tam pa že v prvih dneh januarja vse pospravijo. Ostale so le ogromne fluorescentne in drugače kičaste voščilnice, vse drugo pa je hitro izginilo. Malo sem poizvedoval, zakaj je tako, kaj dosti nisem zvedel. Božič jim ni domač, bistveno manj kot pepelnica in veliki petek. Ko sem spoznaval svoje študente, sem počasi razumel, zakaj. Večina jih prihaja iz velikih družin, mnogi so bili rojeni v slabših razmerah kot Jezus, ki je imel vsaj hlev, jasli. Večina tudi ni imela tako skrbnih staršev kot Jezus, še manj pa so pomenili ljudem okrog sebe. Če prihajaš iz afriške revščine, se ti božični prizor ne zdi nič kaj pravljičen. Edino, kar res potrebuješ, so sanje, da bo kdaj bolje – zato tako veliko plastično božično drevo, razkazovanje kičastih voščilnic in hitro pospravljanje jaslic, saj tako in tako sami še kako izkusijo revščino, odrinjenost in pomanjkanje na svoji koži. Malo sem se zamislil nad našim pravljičnim doživljanjem božiča. Ta ni bil nič kaj prijeten tako za Marijo, Jožefa in malega Jezusa, kot ni še danes za mnoge starše in njihove otroke po svetu. Njim je božič v tolažbo, da v revščini niso sami. Kljub temu pa gojijo upanje, da bo iz tega, kot nekoč iz betlehemskega hlevčka, zraslo novo upanje. To upanje je, žal, tam daleč v Afriki še vedno kičasto kot njihova plastična jelka, je pa edino, kar imajo. Močno si želim, da bi to upanje vžgalo tudi vam, drage poslušalke, poslušalci, veselje v teh božičnih praznikih.
Na splošno bi lahko rekli, da je meditacija nekakšna notranja aktivnost, s katero bi naj človek na njemu svojstven način stapljal zunanje in notranje, telesno in duhovno. S pomočjo meditacije lahko posameznik uravnoveša svojega duha in svoj um, s čimer se še bolj poveže z vsakdanjim, običajnim življenjem. Bolj ko je vsakdanja zavest poglobljena, subtilnejša so človekova spoznanja o življenju, o sebi in svetu. Nesporno je, da lahko imajo že preproste meditacijske prakse pozitivne učinke na umirjanje življenja običajnega človeka. Da pa bi trajno uravnovesili duha, svoj um ter se s tem bolj približali lastni biti in vsakdanjemu življenju, ni dovolj le obiskovanje raznih tečajev meditacije, na primer tečajev v zadnjem času zelo popularne čuječnosti in podobnega. Potrebnega je nekaj več. Če je še tako kvalitetno seme posajeno na skalo, je izjemno malo možnosti, da bo vzklilo. Za rast bo potrebno zagotoviti ustrezno podlago. Podobno je s procesi meditacije. Najprej je potrebno pri posamezniku vzpostaviti ustrezno podlago, na kateri je mogoče pričeti s praksami meditacije, ki bodo delovale trajno. Takšne podlage pa ni mogoče ustvariti z neko splošno metodo ampak le z osebnim pristopom, ki je pri vsakomur drugačen. Dobro podlago za umirjanje in kontemplativnost uma, s tem pa za uravnovešenost vsakdanjega življenja, lahko nudi tudi religioznost, s pomočjo zaupanja in predanosti vernika. Če ustrezne podlage ni, posameznik ne ponotranji metode, ki jo prakticira. Pravzaprav ne doume, da metoda sama po sebi ne more rešiti njegovih težav. Zato je v preizkušanju novih in novih metod ter načinov, četudi so lahko v osnovi korektni in kvalitetni, vedno znova razočaran, saj se mu zdi, da povsod nekaj manjka in da ‘’to ni to’’. Zato lahko postane nekakšen odvisnik, ki se pred tegobami vsakdanjega življenja zateka v ”notranje svetove” različnih meditacijskih in podobnih metod oziroma novodobne duhovnosti. Ni redko, da človek (p)ostane dober potrošnik tudi na tem področju, saj je tovrstni trg bogato založen in se dobro zaveda človekovih slabosti in potreb. Tako je tudi meditacija postala tržno blago s široko ponudbo in zato previdnost ni odveč. Stara zgodba o iskanju vodnega izvira oziroma kopanju vodnjaka malo tu in malo tam, ne pa do kraja na enem mestu kaže, da pojav notranje zmedenosti, pojav tako imenovanega duhovnega potrošništva, ni nekaj povsem novega…
Spoštovani, te dni sem bral o Margareti a Castello, ki je bila kot invalid grbava, šepava in slepa, zato so jo premožni starši ob rojstvu zavrgli. Rodila se je v plemiški družini, leta 1287. Oče je pričakoval, da se mu bo rodil popoln otrok, sin, ki bo lep in bo kot naslednik zadovoljil njegove ambicije. Ker se je rodila deklica, pa še, kot sta rekla, grda in slepa, sta se je odrekla in jo skrila. Sramovala sta se je in ji ob rojstvu nista dala niti imena. Ime Margareta (biser) ji je dal služabnik, ki je zanjo skrbel. Ker bi se skoraj razkrilo njeno skrivališče, jo je dal oče zazidati v celico ob samostanski kapeli v gozdu. Takrat je bila stara šest let in tam je preživela 14 let. Molitev ji je postala najlepša stvar na svetu. Govorila je, da ji je molitev postala najdražja oseba, saj ni imela ob sebi nikogar drugega. Leta 1307 sta jo starša na skrivaj odpeljala v Castello, da bi jo nek redovnik, znan po čudežih, ozdravil, a se ni nič zgodilo. Zato sta jo pustila v tujem mestu na cesti, onadva pa sta se vrnila v palačo. Končno zatočišče je našla z pri redu dominikancev, kjer je tolažila ljudi, ki so umirali. Umrla je stara 33 let, leta 1320, globoko verna, polna ljubezni do Boga in trpečih. Ko sem bral o njenem trpljenju, me je stiskalo pri srcu. Imela je opravičljiv razlog, da bi za vedno obračunala z Bogom in sovražila vse ljudi. Pa ni. Nekatere rože je treba zmleti, preden oddajajo svoj vonj. Postala je Božja lepotica. Sprašujem se, katera univerza bi ji podelila častni doktorat? Kateri predsednik velesile bi se hotel z njo fotografirati v javnosti? Katera akademija bi nosila njeno ime? Kdo bi jo sprejel v svoj dom? Verjetno malokdo. Svet takšnih ne obožuje, ker ljubi zmage, uspeh, lepoto, bogastvo, moč, ne pa skrivenčenih iznakažencev in slepih. A Bog sprejema in spoštuje zavržene, ker so zanj sveti. Njihove solze so kot teleskop, s katerimi vidijo daleč v nebesa. Trpljenje odpira zapah na vratih, da lahko v srce vstopi Bog. Kajti kdor ga zares išče, ga najbolj najde ravno v trpljenju. Trpljenje je največja in najgloblja molitev. Je najboljša šola za oblikovanje plemenitega značaja in nepogrešljivo orodje za doseganje svetosti. Bog Oče ima samo enega Sina, in to brezgrešnega, pa mu vseeno ni bilo prikrajšano trpljenje. Ljubezen križanega je Božji odgovor na človeško zlo. Bogovi so bili od vedno mogočniki, dokler ni prišel šibek in slaboten Bog, ki je spremenil vzorec in zaradi trpljenja postal zmagovalec, ne pa poraženec. Kaj bi se zgodilo z nami trpečimi, če bi tudi Bog dvignil roke od nas?
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Neveljaven email naslov