Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Pravijo, da je starejši rabin od svojih učencev hotel izvedeti, kako se določi čas, ko se neha noč in začne dan. “Je to takrat, kadar lahko od daleč razločimo psa in ovco?” je vprašal neki učenec. “Ne,” je odgovoril rabin. “Ali je to takrat, kadar lahko od daleč razločimo dateljnovo palmo in smokvo?” je vprašal drugi. “Ne,” je tudi tokrat odvrnil rabin. Po še nekaj neuspešnih poskusih so učenci nestrpno vprašali: “Kdaj pa potem?” “To je takrat,” je rekel rabin, “kadar v obrazu sočloveka vidiš svojo sestro ali svojega brata. Takrat se začne dan.” Globoke besede. Rabin namreč ni govoril o bežnem opazovanju nekaterih ljudi, temveč o notranjem srečanju človeka s človekom. “Dan” in “noč” sta v Svetem pismu pogosto simbola za odprto in zaprto življenje. Ob besedah “sestra”, “brat” in “človek” pomislim na Kristusovo priliko o usmiljenem samarijanu, opisano v 10. poglavju Lukovega evangelija. Zgodba med drugim izpostavlja in poudarja potrebo po pomoči vsakemu človeku, ne glede na njegovo versko, družbeno, nacionalno ali katero koli drugo pripadnost ali osebno značilnost. Morda v današnjem dnevu ne bo potrebe po velikih dejanjih pomoči v slogu te svetopisemske zgodbe. Bodo pa zagotovo potrebni toplina, razumevanje in človečnost. Prijazen pogled, nasmeh in dobra beseda so majhna dejanja pozornosti, ki so lahko ljudem okrog nas v veliko pomoč, saj včasih osamljenost in nerazumevanje bolita bolj kot telesne bolečine. Odločimo se, da bomo danes in v prihodnje zavestno opazovali, kje se nam ponujajo priložnosti, da se odpremo soljudem, da stopimo k njim in se pogovorimo z njimi. Ko bomo tako pogledali v obraz sočloveka in v njem videli obraz sestre ali brata, bomo opazili, da se je zdanilo in da je nastopil nov, svetel dan ne le v našem bližnjem, ampak tudi v nas. Takrat se bodo tudi izpolnilo, kar je napisano v 1. Janezovem pismu 2,10, in lahko povzamemo z besedami: “Kdor ljubi sočloveka, živi v svetlobi in drugemu ne povzroča nič slabega.”
3604 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Pravijo, da je starejši rabin od svojih učencev hotel izvedeti, kako se določi čas, ko se neha noč in začne dan. “Je to takrat, kadar lahko od daleč razločimo psa in ovco?” je vprašal neki učenec. “Ne,” je odgovoril rabin. “Ali je to takrat, kadar lahko od daleč razločimo dateljnovo palmo in smokvo?” je vprašal drugi. “Ne,” je tudi tokrat odvrnil rabin. Po še nekaj neuspešnih poskusih so učenci nestrpno vprašali: “Kdaj pa potem?” “To je takrat,” je rekel rabin, “kadar v obrazu sočloveka vidiš svojo sestro ali svojega brata. Takrat se začne dan.” Globoke besede. Rabin namreč ni govoril o bežnem opazovanju nekaterih ljudi, temveč o notranjem srečanju človeka s človekom. “Dan” in “noč” sta v Svetem pismu pogosto simbola za odprto in zaprto življenje. Ob besedah “sestra”, “brat” in “človek” pomislim na Kristusovo priliko o usmiljenem samarijanu, opisano v 10. poglavju Lukovega evangelija. Zgodba med drugim izpostavlja in poudarja potrebo po pomoči vsakemu človeku, ne glede na njegovo versko, družbeno, nacionalno ali katero koli drugo pripadnost ali osebno značilnost. Morda v današnjem dnevu ne bo potrebe po velikih dejanjih pomoči v slogu te svetopisemske zgodbe. Bodo pa zagotovo potrebni toplina, razumevanje in človečnost. Prijazen pogled, nasmeh in dobra beseda so majhna dejanja pozornosti, ki so lahko ljudem okrog nas v veliko pomoč, saj včasih osamljenost in nerazumevanje bolita bolj kot telesne bolečine. Odločimo se, da bomo danes in v prihodnje zavestno opazovali, kje se nam ponujajo priložnosti, da se odpremo soljudem, da stopimo k njim in se pogovorimo z njimi. Ko bomo tako pogledali v obraz sočloveka in v njem videli obraz sestre ali brata, bomo opazili, da se je zdanilo in da je nastopil nov, svetel dan ne le v našem bližnjem, ampak tudi v nas. Takrat se bodo tudi izpolnilo, kar je napisano v 1. Janezovem pismu 2,10, in lahko povzamemo z besedami: “Kdor ljubi sočloveka, živi v svetlobi in drugemu ne povzroča nič slabega.”
Spletne trgovine in spletni ponudniki, kot denimo Amazon, ljudi navajajo, da je posameznik vse bolj sam svoj kustos, neodvisni strokovnjak za presojo kakovosti in smiselnosti kake stvari, ki si jo želi. Zato je vse, kar koga zanima in izbere, prav in dobro. Malo komu pride na misel, da bi svojo izbiro preveril, kajti zunaj sebe ne priznava nobena avtoritete, ki bi jo hotel upoštevati. Danes se javna instanca profesionalnih ocenjevalcev umika posameznemu okusu. Posameznik postaja kurator oziroma skrbnik svoje zasebnosti, svoje vednosti ali ignorance. Posledica tega je, da nihče več noče biti avtoriteta, vzor, model, ker je njegovo mnenje samo eno od mnogih mnenj, vredno nič več, kot katero koli drugo mnenje. Vsakdo je sedaj svoja lastna avtoriteta, avtor svoje lastne življenjske poti, okusa in preferenc. Ni več klasičnih avtoritet, akademikov, pisateljev, filozofov, umetnikov, duhovnikov, in tudi ne institucij, na mnenje katerih bi ljudje kaj dali, zato je ta novi svet postal strašljivo dezorientiran, prepuščen kapitalskim mrhovinarjem. Proti klasični avtoriteti se je dalo nekoč upreti, jo problematizirati s stališča javnega uma, kot bi rekel Kant. Zdaj smo za svojo slabo odločitev, če jo seveda sploh znamo prepoznati kot tako, vedno krivi sami. Mesto klasičnih javnih avtoritet so zasedli skriti ekonomski centri moči. Stališča tistih, ki bi lahko v prid ljudi kritično vrednotili produkte, ki so nam na voljo, se v internetnem omrežju utopijo in nevtralizirajo. Posameznik ostaja na čistini, sam svoj usmerjevalec. Namesto resne duhovne kulture, kakršno predstavlja, denimo, krščanski evangelij, nove psevdo duhovnosti vnašajo med nas meglo in spodbujajo predvsem optimizacijo užitka. V razsvetljenstvu in še dolgo potem je bila možna intervencija javnega razuma, torej poseg spoštovanih in verodostojnih avtoritet. Sočasno pa je Cerkev s svojim oznanjevanjem presežne resničnosti predlagala meje nasproti notranjim silam, ki človeka nagibajo k razpuščenosti. Oboje skupaj je nekdaj posamezniku dajalo osnovno notranjo trdnost. Sprašujem se, ali je še možna restavracija obojega: javnega uma in veselje evangelija.
Moj gimnazijski sošolec, kasnejši uslužbenec NASE, je na šolski ekskurziji po Ljubljani, vajen le kroparskih hiš in hišic, edini z odprtimi usti strmel v nebotičnik. Približno tako sem jaz preteklo jesen zrla na veliko skakalnico – pravimo ji letalnica – v Planici. Nekje te v življenju že ujame prizor, ob katerem se zaveš, kako si majhen. Zanimivo: po postavi človek ni noben velikan, a je sposoben nadvelikanskih dejanj. Menda so bili davni predniki lovci in nabiralci plodov. Pesnik Menart pa pravi: Strah me je krutosti, da jém. Vse, kar spravimo vase, je bilo prej živo; neke vrste ubijalci smo. Zadnje čase se resno sprašujemo, ali človek sme uporabiti vse, kar zmore odkriti. Kje so meje dopustnega? Kdo je zakonodajalec? Ob zgodbi z babilonskim stolpom je rečeno: Zdaj jih ne bo nič več zadržalo. Kar koli bodo hoteli, bodo naredili. (1 Mz 11,6). Preprosto je Gospod »stopil dol« in jim zmešal jezike. Pomenljivo. Ali še veljavno? Nemara pa! Bumerang še vedno pomeni prilet nazaj in krepak udarec. Prenapetost povzroči kak polom. Prenajedenost debeljenje in bolezen. Neobvladanost pa zasvojenost. Do kam? Do kam z izumi in nevarnimi igrami? Mi, ki »za zadnjimi zvezdami grabimo, grozo izzivamo, v dušo jo vabimo«, z raziskavami vesolja kaj koristimo milijardi lačnih otrok in drugim sirotnikom tega planeta? Ta hip nič, kaj pa se utegne spremeniti na bolje čez nekaj let? Mar mi ne uživamo kakih sedanjih dobrin na račun nekdanjih neugnano norčavih izumiteljev, ki so Bogu kradli čas s svojimi idejami? Pa vseeno, do kam? Ko se pred nami odvija trgovina z ljudmi, ko se kotí novodobno suženjstvo, ko smo sposobni laboratorijske produkcije življenja, ko preoblikujemo naravo v izdelke neokulture. Zdaj jih ne bo nič več zadržalo. Više, hitreje, močneje. Spet in spet smo tepeni za svojo objestnost, pa vendar je – teološko rečeno – skrivnost greha tako nedoumljivo blagoslovljena, da tudi kaj najslabšega povzroči nekaj dobrega. Po Pavlovo: kjer se množi greh, se množi tudi milost. Mitska zgodba o Kajnu in Abelu se nadaljuje v naš čas. Že onadva sta bila strokovnjaka; eden pastir, drug poljedelec. Začetnika civilizacije, da ljudje lahko občudujemo nebotičnike in letalnice in se odrivamo v vesolje.
To je zgodba, ki me je prevzela: Nekega dne, ko je prišel Thomas Edison (1847-1931) domov iz šole, je izročil mami pismo. »Učiteljica mi je dala to pismo z naročilom, da je namenjeno le tebi.« Med branjem pisma so se mami orosile oči. Potem se je zbrala, umirila misel in sinu kakor brala iz pisma: »Vaš sin je genij. Naša šola mu nudi premalo znanja, saj nima za njegovo genialnost tako dobrih učiteljev, da bi ga lahko poučevali. Predlagamo, da ga učite sami doma.« Edison je postal eden izmed največjih izumiteljev vseh časov. Nekega dne je pregledoval družinske papirje. Našel je tudi zloženo pismo. Ko ga je odprl je prebral: »Vaš sin je mentalno zaostal, zato naj ne hodi več v šolo.« Thomas Edison se je zjokal. Nato je na pismo pripisal: Thomas Alva Edison, zaostal otrok z izjemno mamo, je postal genij stoletja. Na poti do izjemnih uspehov potrebujemo vsaj eno osebo, ki verjame v nas in biti moramo ljudje z napako. Prav ste slišali. Biti moramo ljudje z napako. Ljudje, ki pridejo z lahkoto do pravilnih rezultatov po utečeni, že utirjeni poti, bodo težko odkrili novosti. Nevroznanost ugotavlja, da imajo naši možgani radi lagodnost, zato mislimo večinoma utečeno – ‘pravilno’. Možnost miselne inovativnosti naj bi bila le v 5 odstotkih glede na ustaljeno/pridobljeno znanje. Šele, če miselni proces zaradi ‘nemoči priti do dobrega rezultata ne steče po ustaljeni poti’, začnejo iskati možgani do pravilnega rezultata alternativno smer. In v odkrivanju novih poti za doseganje pozitivnih ciljev je tista genialnost, ki jo potrebuje naš čas. Mislim, da se ni dogodil v mojem življenju še noben resnično vreden napredek brez predhodnega obdobja krize in običajno sem se nečesa celostno naučil (ne le teoretično) na napaki, ki me je zabolela in zato preusmerila v ustreznejšo smer iskanja/delovanja. Albert Einstein je zapisal: »Kdor ni nikoli napravil napake, ni nikoli poizkušal kaj novega.« Napaka je pogosto nujnost za začetek nečesa novega – ne le spoznanja, predvsem ravnanja. Dokler teče vse gladko in utečeno ni novosti, ni napredka; ko se pojavi ovira, se ponudi z njo priložnost za miselni preskok – takrat je za evolucijo ugoden čas preraščanja: odkrita je nova pot. Kako odrešujoče je, ko lahko spregovoriš o svoji dejanskosti, v kateri si odličen in nemočen; kolikšno znamenje osvobojenosti je, ko se lahko na svoj račun iz svojih ne-umnosti smeješ, ker veš, da so nujne na poti preraščanja. Dokler ne bomo pedagogi ovrednotili napake kot priložnosti, bomo dušili posameznike v njihovi genialnosti; še naprej bomo po principih splošnosti ‘proizvajali’ le odlične ponavljače – človek pa ni papagaj, je evolucijsko bitje.
Ciceron, rimski govornik in filozof iz 1. stoletja pr. Kr., je v svojih filozofskih delih med drugim razpravljal tudi o boleznih duše. Pravi, da so »bolezni duše nevarnejše in številčnejše od bolezni telesa,« so pa tudi veliko bolj osovražene, saj je bolna duša stalno v zablodi. Vendar pa po drugi strani verjame, da lahko prav duša pomaga sami sebi, ko pa je iznašla toliko zdravil za telo – zdravilo za dušo pa naj bi bila filozofija. Ker je moder človek po njegovem mnenju vselej pogumen, ga ni nikdar strah, prav tako ni nikdar žalosten in potrt, saj bo na človeške reči zrl s prezirom in se zanje ne bo zmenil. Kajti če se znajdemo v katerem izmed teh stanj, to pomeni, da so nas premagala in nismo bili močni v duhu. »In kakor oko, ki je zbegano, ni v pravem stanju, da bi opravljalo svojo nalogo, pa tudi preostali telesni deli in celotno telo, ko je nek nemir, ne opravljajo svojega opravila in naloge, tako tudi vznemirjena duša ni primerna za izvajanje svoje naloge.« Da pa bi lahko popolnoma odstranili duševna obolenja oziroma vznemirjenja, še zlasti pa žalost, ki je najhujše duševno vznemirjenje, moramo najprej odkriti njihove vzroke. Vzrok za žalost tako vidi v »prepričanju oziroma sodbi o tem, da je prisotno neko veliko zlo, ki nas pesti.« To prepričanje pa je po Ciceronovem mnenju pravzaprav odvisno od nas samih – če v nečem ne vidimo več vzroka za žalost, bo hitro minilo tudi samo občutenje žalosti – »torej je v tvoji moči, da odrineš stran bolečino, kadar to hočeš,« pravi Ciceron. S tem želi reči, da smo sami tisti, ki odločamo o svojih občutkih in razpoloženjih. Na preganjanje žalosti pa ima po njegovem velik učinek tudi uvid, da s tem nič ne dosežemo in smo zaman v takem stanju. Ker pa žalost očitno lahko preženemo, je treba priznati, da zapademo vanjo po svoji volji in presoji – ni res, da je sama nesreča vzrok in vir žalosti, pač pa jo povzroči naše prepričanje o situaciji. To je po Ciceronovem mnenju tudi razlog, zakaj modri možje ne tožijo, čeprav se znajdejo v težkih okoliščinah. K obstoječemu zlu namreč niso pridali »onega prepričanja, da je pravilno in pravično in celo del dolžnosti,« da se žalostijo in se pretirano vdajajo žalosti.
Pozdravljeni drage poslušalke in dragi poslušalci! Oddaja je namenjena duhovni misli, zato bi vam rad spregovoril o duhovnem življenju. Človek išče neko dimenzijo, za katero ve, da jo potrebuje in jo imenujemo duhovna. Kaj je pravzaprav duhovno življenje? V krščanski tradiciji se zgodaj razvila teorija, ki razloži, da je človek sestavljen iz telesa, duševnosti (psihe) in duha. Dana sta nam telo in psiha, da lahko živimo telesno in duševno. Dan nam je tudi Duh, zato lahko živimo duhovno življenje. Duhovno življenje je življenje, dialog s tem Duhom, ki je v nas ali preprosto rečeno dialog s tem kar je presežno, kar v nas kliče po večnosti. Duhovno življenje je upoštevanje te dimenzije naše osebe. Namen Duha pa je, da učinkuje. Gre torej za odnos. Če pogledamo Sveto pismo, vidimo, da skozi celotno sveto pismo Bog išče človeka, in odnos z njim, začenši v raju, ko Bog po grehu išče Adama: Adam kje si? Naš Bog je Bog odnosa, je osebni Bog, ki nagovarja osebno, kliče po imenu! Tako postane tudi naša duhovnost in molitev odgovor na nagovor Boga. Torej si duhovnega življenja ne moremo predstavljati brez osebnega odnosa z Bogom. Kakšen je duhoven človek? Najprej je to človek enosti, ki živi neko harmonijo med telesom, duševnostjo in Duhom. Takšen človek je tudi stabilen in se nanj lahko nasloniš. Danes imajo veliko dela ljudje, ki v sebi nosijo veliko duhovno moč! Ko ima človek izkustvo, da je ljubljen, lahko tudi sam ljubi! In ljubljen človek je lep, nekaj je na njem, kar ga dela lepega in takšnemu človeku rad zaupaš! Sad duhovnega življenja je hvaležnost. Duhoven človek se zaveda, da je vse dar, v vsakem daru se spomni na darovalca. Ko nimam ničesar s čimer si bi zaslužil, se znajdem pred popolno zastonjskostjo in takrat se v meni začne pot hvaležnosti. Zato je lahko vsako človeška stiska priložnost za hvaležnost in vrata v duhovno življenje. Sad duhovnega življenja je tudi preprostost. Zdi se, da cel svet rešuje probleme, če jih pa ni, jih pa naredi! Duhoven človek ne bo kompliciral. V duhovnem življenju je pomembno čakanje. Današnji svet je narejen na takoj in sedaj. Zato postaja beseda čakanje sveta beseda, ker se v čakanju in pričakovanju veča v naši globini, prostor hrepenenja in želje, posredno pa se oblikuje tudi hvaležnost. Želim vam lep dan z okusom po hvaležnosti.
Večkrat slišimo besedo kontemplacija. Uporabljamo jo v različnih kontekstih: v filozofiji, umetnosti in duhovnosti. Toda namesto da bi začeli na dolgo in na široko razlagati, kaj ta pojem pomeni, bomo raje prisluhnili tistim, ki so kontemplacijo izkusili – to je mistikom. Sv. Terezija Avilska, španska mistikinja iz 16. stoletja in velika duhovna učiteljica, poroča o eni svojih prvih izkušenj kontemplacije. Kot običajno se je tudi tisti dan zadrževala v molitvi, v zaupnem pogovoru z Jezusom Kristusom. Medtem ko je tako molila, jo je nenadoma obšlo občutje Božje navzočnosti; začutila je, da jo preveva prisotnost Boga in da se je sama znašla v Bogu (prim. Življenjepis 10,1). Kontemplacija je torej zelo jasno občutje Božje navzočnosti v našem življenju, njegove bližine in ljubezni. Dvoje lahko izluščimo iz Terezijine izkušnje: prvič, gre za zastonjski dar, ki si ga človek ne more pridobiti s svojim prizadevanjem in trudom, ampak ga da Bog komur hoče in kadar hoče; drugič, četudi si ga s trudom in naporom ne moremo pridobiti, pa se nanj vendarle lahko pripravimo. Kako? Predvsem z molitvijo, tako da se pogosto družimo z Bogom v zaupnem pogovoru. Terezija je pred to izkušnjo kontemplacije razvila življenjsko držo molitve, v kateri se je družila s svojim Bogom kot zaupnim prijateljem. Ta način molitve ali prijateljskega druženja z Bogom imenujemo tudi meditacija. Meditacija je torej molitev, v kateri se s svojo voljo, umom in spominom postavljam v Božjo navzočnost, pri kontemplaciji pa mi Bog da nedvoumno čutiti svojo navzočnost in bližino. S prispodobo bi lahko rekli takole: pri meditaciji se z Bogom pogovarjam skozi zaprta vrata. Bog ostaja skrit, njegove navzočnosti ne občutim. Pri kontemplaciji pa vrata odpre in takrat se z njim osebno srečam, čutiti mi da samega sebe. Tega ne morem izsiliti. Kljuka, s katero se vrata odpró, je samo na njegovi strani. Ker je to zelo spolzek teren, kjer so mogoče samoprevare vseh vrst, je ključno vprašanje, kako vemo, da je nekdo zares bil deležen kontemplacije? Terezija bi nanj brez oklevanja odgovorila: če je sposoben delati dobro in prizanašati tudi svojim nasprotnikom in sovražnikom.
Katere značajske lastnosti občudujete in cenite? Poštenost? Zvestobo? Odgovornost? Pogum? Integriteto? Kaj pa prijaznost? Zdi se mi, da je prijaznost pogosto prezrta, premalo cenjena ter v javnem življenju in medosebnih odnosih vse bolj redko opažena značajska lastnost. Ko odpremo strani Svetega pisma, vidimo, da ima to kar precej povedati o prijaznosti. Na njo boste naleteli v starozaveznih pripovedih, kjer različni liki ali kličejo po prijaznosti drugih ali pa jo drugim izkazujejo. Našli jo bomo pri prerokih, ki govorijo o Božji prijaznosti (dobroti; ljubeznivosti). V Novi zavezi je večkrat omenjena v različnih seznamih krščanskih čednosti. Apostol Pavel v svojem opisu sadu delovanja Svetega Duha oziroma značajskih lastnosti kristjana prijaznost (ali blagost v SSP) uvršča na sredino seznama (Galačanom 5,22-23). V pismu Rimljanom 2,4 pa piše, da je Božja prijaznost (nekateri prevodi “dobrota”) tista, ki nas pripelje do odločitve, da se obrnemo proč od tega, kar je slabo, in k temu, kar je dobro. Morda najbolj osupljivo svetopisemsko besedilo od vseh, ki govorijo o prijaznosti, najdemo v Jobovi knjigi: “Kdor prijatelju odreka dobroto (ali prijaznost), zapušča strah Vsemogočnega.” (Job 6,14). Povedano drugače: kdor ni prijazen, se ne bi smel imenovati kristjan. Kaj pomeni biti prijazen? Kako je videti prijaznost? Omenimo tri preprosta, a pomembna opažanja o prijaznosti. 1. Prijaznost ni pristranska. Dave Berry v eni od svojih kolumn piše o petih naukih, ki se jih je naučil v petdesetih letih svojega življenja. In eden od njih je ta: Oseba, ki je prijazna do vas in groba do natakarja, ni prijazna oseba. Prijaznost ne diskriminira. Ko vstopimo v restavaracijo ali trgovino in srečamo ljudi, ki zlahka postanejo nevidni v pokrajini našega življenja, smo prijazni tudi do njih? Kaj pa ko pridemo do bančnega uslužbenca za okencem, pred katerim smo čakali? Smo prijazni? Dobro bi bilo upoštevati Platonov nasvet: “Bodi prijazen do vsakogar, ki ga srečaš, ker vsak bojuje težek boj.” 2. Prijaznost je instiktivna. Preprosto pride iz nas. V eni od zgodb iz življenja Mahatme Ghandija izvemo, da je na nekem potovanju med skokom na vlak, ki ga je še zadnji hip uspel ujeti, izgubil obuvalo. Ne da bi veliko razmišljal je sezul še drugega in ga vrgel na tire. Ko ga je osupli sopotnik vprašal, kaj vendar počne, je preprosto rekel: “Ubožec, ki bo našel prvi čevelj, bo tako imel par, ki ga bo lahko uporabil.” Ko sem prebral to zgodbo sem se vprašal, koliko časa bi jaz rabil za to. Na koliko postajah bi se moral vlak ustaviti, preden bi rekel: Hej, pa saj bi moral vreči še drugega? Toda zdi se mi, da je v Ghandijevem življenju bilo dovolj premišljevanja o življenju, o ljudeh in o težavah, da je, ko je prišel trenutek, da pokaže prijaznost, to preprosto naredil. Prijaznost je instiktivna. 3. Prijaznost je stalna. Traja. Več kot le trenutek. Mati Tereza pravi: “Prijazne besede so pogosto le šepet, toda njihov odmev je neskončen”. Končajmo z besedami Marka Twaina: “Prijazna dejanja lahko vidijo tudi slepi in slišijo gluhi.” Drage poslušalke in cenjeni poslušalci: bodimo torej prijazni!
Velikokrat se sprašujemo o naših ravnanjih oz. bi se morali, če se še ne. Veliko se govori o vrednotah in velikokrat se nanje tudi sklicujemo. Kaj pa sploh so vrednote? Komu so namenjene in čemu služijo? A niso vrednote postale zgolj gol termin in ne moje vodilo? Kaj pa jaz menim o njih in ali jih pričakujem bolj od drugih kot samega sebe? Že sama beseda vrednota pomeni nekaj pozitivnega. Nekaj, kar v nas vzbuja dober občutek in ima pozitivni vpliv. Ljudje poznamo različne vrednote in dajemo nanje velik poudarek. Vsak zase ve koliko so mu določene vrednote blizu in koliko mu pomenijo. Tako je tudi prav, kajti vsak je za sebe individum. V nečem smo si pa enaki oz. podobni. Če navedem en primer: Vsak človek je že bil v situaciji, ko se je od njega zahtevalo določeno mnenje. Morali smo zagovarjati svoja stališča. Naj je to bilo v družinskem krogu ali pa v službi. V nas se je sprožil plaz vprašanj, kakšen odgovor bi bil najboljši in kako naj to povem kar mislim. Se pravi vsi se sprašujemo. Prizadevamo si za to, da osvojimo svoj cilj. Vrednote so pač tiste, ki pogojujejo naš odgovor. Vrednote so naš kažipot, ali bolje rečeno naš notranji glas, ki nas vodi in usmerja. Če sledimo svojim vrednotam pa pokažemo iz kakšnega testa smo. Dejstvo je, da če smo zvesti svojim vrednotam in to je ena od vrednot, nismo izbrali lažje poti. Nasprotno, prizadevamo si za to, da določena stvar ne izgubi pomena. Z vrednoto dajem določeni stvari vrednost. Torej osebno sem odgovoren za to, koliko je določena stvar spoštovan s strani drugih. Sam se moram žrtvovati in pokazati osebni angažma, kajti s tem kažem pogum ter osebno odgovornost, da mi ni vse eno kaj o meni mislijo drugi. Vrednote so torej nekaj kar ustvarja našo družbo, naš poklic in nas same. Niso abstrakt ampak so konkretna stvar tukaj in sedaj in služijo nam ljudem. So izoblikovane a so pri vsakem izmed nas drugače izražane. So nekaj kar nam pomaga in kar nas spremlja. Zato nas naših vrednot nebi smelo biti sram, ampak bi jih morali gojiti in izražati, ter dodajati svoj vidik pri njihovem oblikovanju. Sem to kar sem in koliko cenim samega sebe toliko me bodo cenili drugi in pri tem mi pomagajo vrednote.
Potem ko so se dolgo učili, so trije fantje zapustili starega učitelja in se odpravili po svetu. Po desetih letih so se vrnili in obiskali svojega učitelja. Učitelj, sedaj že ves v starostnih nadlogah, jim je ponudil sedeže in učenci so začeli pripovedovati o sebi. Prvi ponosno pove. »Napisal sem več knjig in prodal na milijone izvodov.« Starec je odvrnil: »Svet si napolnil s papirjem«. Drugi ponosno pravi: »Govoril sem v tisoč krajih.« »Ti pa si svet napolnil z besedami,« odgovori učitelj Tedaj spregovori tretji: »Jaz pa sem ti prinesel to blazino, da boš nanjo lahko naslonil svoje bolne noge.« Učitelj se je nasmehnil in dejal: »Ti si našel Boga!« Kdor ljubi, najde Boga, ker je »Bog ljubezen«, kakor zagotavlja sv. Janez (1Jn 4,8). Kdor pomaga človeku, mu približa Boga. Naš pravi odnos do Boga se kaže v pravem odnosu do sočloveka. Kdor resnično ljubi Boga, bo to pokazal v odnosu do bližnjega Nekoč je bogataš vprašal sestro, ki je čistila gnojne rane gobavcu: »Koliko zaslužite na dan, da čistite take rane? Jaz tega ne bi počel niti za milijon na dan.« Sestra je nadaljevala z nego gobavčevih ran in odgovorila: »Tudi jaz tega ne bi delala niti za milijon na uro.« »No, kdo pa vas potem sili, da delate to?« »Tisti tam zgoraj,« je odgovorila sestra in pokazala proti nebu.
V mestu Aurora v zvezni državi Kolorado v ZDA je nekega večera pred petimi leti poblazneli strelec vstopil v neko kinodvorano. Začel je brezglavo streljati in padlo je 12 ljudi med katerimi je bilo več fantov, saj so ti s svojimi telesi zaščitili svoja dekleta. Dogodek se sicer ni zgodil na Valentinovo je pa bilo to pravo junaštvo, ki presega zgolj zaljubljenost – šlo je za pristno ljubezen. Na današnji praznik se tako lahko vprašamo – kaj je zaljubljenost in kaj ljubezen? Slovar slovenskega knjižnega jezika zaljubljenost opiše kot »priti v stanje takega ljubezenskega odnosa do koga, ko čustvo prevladuje nad razumom«; medicina pravi, da gre za čas neuravnovešenosti hormonov; psihologija pa da gre pri zaljubljenosti bolj kot za odnos z ljubljeno osebo za odnos s samim seboj in za projekcijo idealov na nekoga drugega. Pa vendar – čeprav je zaljubljenost slepa, je tudi lepa, saj je prav ona tista, ki nas »spravi skupaj«, ki skrbi za nadaljevanje človeške rase; zaljubljenost je čas, ko se počutimo kot v raju. Težava je v tem, da čas zaljubljenosti neizogibno mine – strokovnjaki pravijo da običajno v letu in pol do najkasneje treh letih. Vendar danes živimo v času, ko v popularni kulturi tudi beseda ljubezen označuje le še to romantično stanje zaljubljenosti. Zato marsikdo živi v nenehnem iskanju tega občutka zaljubljenosti z nenehnim menjavanjem zvez. Tako pa nikoli ne najde pristne sreče, ki jo v življenje prinese globok odnos, ki lahko nastane, ko se zaljubljenost spremeni v ljubezen. Vendar če mislimo, da bo tak odnos pristne ljubezni nastal sam od sebe in brez truda, smo v težavah. Globok odnos podarjajoče ljubezni je namreč rezultat vseživljenjskega dela. Kot moža me zelo nagovarja vabilo apostola Pavla v pismu Efežanom, ko pravi, naj za svojo ženo »dam samega sebe« (Ef 5,25); naj torej ne bom egoist ampak naj v življenju najprej pomislim nanjo. Naj bom dan za dnem zanjo pripravljen »umirati« svoji sebičnosti, svoji coni udobja, svoji nezainteresiranosti. Tako lahko valentinovo tudi nam, možem, ki smo začetno stanje zaljubljenosti že »preboleli« ponudi priložnost, da začnemo na svojem odnosu z ljubljeno osebo delat na novo. Čeprav nam gre morda njegova »pocukranost« in skomercializiranost še tako na živce lahko danes kupimo tisto rožo ali kakšno drugo malenkost; predvsem pa si za svojo ljubljeno osebo vzemimo čas in jo peljimo na kak romantičen sprehod ali morda večerjo. Dajmo ji vedeti, da smo veseli, da si lahko z njo delimo življenje. Jutri in vse prihodnje dni pa delajmo naprej – borimo se za svojo lepotico. Vrnimo se iz naših lokalov, hobijev, internetnih zablod, pretiranih športanj in vseh drugih naših odhajanj. Vrnimo se nazaj k njej in nehajmo iskati stanje zaljubljenosti drugod – tako bo najino »valentinovo« trajalo vse dni najine skupne poti skozi življenje.
Verjetno se je večina poslušalk in poslušalcev že kdaj spraševala: Kako to, da ne morem spraviti svojega življenja v red, da se vedno znova zapletam v razne težave, ki se kar nalagajo ena na drugo, namesto da bi postopoma izginjale? Podobno velja tudi za skupnosti, začenši od naših najožjih partnerskih in prijateljskih zvez, družin itd. do človeštva v celoti. Z eno besedo, premnogi ljudje danes doživljamo rastočo nemoč vpričo rastočih težav in ovir, kar pogosto spremlja rastoča jeza na vsemogoče: na same sebe, partnerje, sodelavce, šefe in razno razne oblastnike. Najpomembnejše pri vsem tem je, da se nam zdi, kako nam v donkihotskem boju z raznimi problemi in težavami počasi polzi iz rok lastno življenje. Rečeno nekoliko metaforično, je naš osnovni problem v tem, da ne živimo svojega življenja, temveč življenje živi nas. Filozofi radi rečemo, da ljudje trpijo od raznih oblik odtujitve od samega sebe. Ob tem bi rad opozoril na nekaj zelo važnega, namreč na to, koliko smo sploh pripravljeni in voljni živeti svoje življenje, ne pa kake umišljene podobe o našem življenju, ki smo si jo pridobili od svojih staršev, svojega okolja preko medijev. Če smo res pripravljeni živeti svoje življenje, potem se skušajmo spomniti na to, kako smo, ko zgolj smo, ne da bi se zapletali v misli o tem, kaj bi radi bili. Skušajmo vsaj par trenutkov vzdržati pri zavedanju samega sebi brez vseh mogočih dodatkov. Ta »naloga« sploh ni lahka, ker nenehoma in zlahka »bežimo od samega sebe«. To pa ravno kaže, kako daleč smo pravzaprav od samega sebe. Prav odkrito priznanje tega dejstva samemu sebi nas morda pripravi do tega, da se na nov, svež in neobremenjen način zavemo sebe in dragocenosti svojega življenja. Seveda potem sledi še drugi pomemben korak k samouresničenju, namreč vztrajanje pri svojem življenju brez dodatkov. To pa je težji korak, ki ga ne moremo uresničevati zgolj sami zase, temveč le tako, da odkrito spoštujemo in podpiramo podobno prizadevanje drugih ljudi okrog sebe za samouresničenjem.
Nikogar ni, ki bi si želel prenašati bolečino in trpeti. Nasprotno – vse naredimo, da bi se izognili trpljenju. Prav zato imamo tako radi zgodbe in romane, ki se končajo »… in živela sta srečno, do konca svojih dni.« In seveda tudi vse filme s srečnim koncem. K temu nas znova in znova spodbujajo in vabijo tudi reklame: da naj si nekaj privoščimo, da to reč res nujno potrebujemo, da ko si bomo to zadevo kupili, bomo pa res srečni, zadovoljni in bomo res uživali. Ali pa bomo vsaj za trenutek pobegnili in pozabili na turobnost, težo, stisko in bolečino, ki jo prinaša vsakdanja brezveznost in zateženost. Tudi pisatelj svetopisemskega psalma 55 je izkušal nekaj podobnega, ko je zapisal: »V svojem strahu sem vznemirjen … Hudo mi prizadevajo, srdito me napadajo. Strah in trepet prihajata nadme in groza me prevzema. Pa pravim: O da bi imel peruti kot golob, odletel bi in počival! Glej, daleč bi pobegnil …« (Ps 55,3-8). Toda ena stvar drži kot pribita: trpljenju ne morem pobegniti, ubežati in se mu skriti. Lahko se sicer delam, kakor da ga ni, a vendarle obstaja. Po drugi strani lahko skušam skrbi, bolečine in trpljenja utopiti v alkoholu ali kakršnikoli drugi zadevi, ki za nekaj trenutkov omami, a dejansko tudi to ne more biti rešitev, čeprav se zdi, da jo, žal, vse preveč uporabljamo. Seveda povsem brezuspešno, ker potem, ko človek pride k sebi, še bolj občuti težo in moč bolečine. Kaj torej še ostane? Mi, kristjani, ki torej s krstom pripadamo Jezusu, smo dobili od njega zelo jasno povabilo: »Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj.« Stvar je precej jasna in preprosta, saj Jezus pravi: »Če hoče kdo iti za menoj«. Se pravi: tisti, ki hoče biti Jezusov, ki hoče biti z Njim, ki mu res želi pripadati, ga torej Jezus vabi, da sprejme, da vzame svoj križ. Križ pa seveda pomeni trpljenje, stiske, preizkušnje, solze, bolečino in umiranje. Biti Jezusov, hoditi za Njim in z Njim pomeni, da ne bežim pred trpljenjem, ampak ga sprejmem kot sestavni del življenja. Kot nekaj, preko česar lahko zrastem v močnejšo in zrelejšo osebo. Predvsem pa sem prav v trpljenju lahko najbližje Jezusu, če ga le kličem, če ga vabim v svojo stisko, bolečino in trpljenje. Kot moram pri zobozdravniku odpreti usta in mu pustiti, da zavrta v oboleli zob, tako moram tudi odpreti svoje srce – če prav je to včasih zelo, zelo težko - in pustiti Jezusu, da se dotakne moje bolečine. Samo tako lahko res ozdravim. Res pa je, da te stvari po navadi zahtevajo čas in potrpežljivost. Toda, samo, če sprejmem trpljenje in umiranje kot sestavni del življenja, lahko tudi zaživim v veselju, radosti, tolažbi in odrešenosti, kar je dejansko pristno veselje, ki izvira iz najglobljih globin našega bitja.
V preteklosti sem se veliko srečevala z bolniki in njihovimi svojci. Ko sem se z njimi pogovarjala, sem videla, da bolezen pogosto ne pride sama, ampak se pridruži še cela vrsta drugih zapletenih in nerešenih problemov, ki si jih človek včasih niti predstavljati ne bi mogel. Velikokrat sem občudovala ljudi, kako so znali prenašati svoje težave. Vedno znova sem se učila od njih. Nemalokrat mi je že kakšen bolnik ali kdo od svojcev rekel: »Če bi mi kdo pred enim letom rekel, da me bo vse to doletelo, bi mu odvrnil, da je nemogoče nositi toliko težav. Zdaj pa se sam sebi čudim, ko vidim, da gre naprej, čeprav je težko. Zares, nikoli si nisem mislil, da toliko zmorem!« Ko je človek v stiski, je verjetno zares najpomembnejše, da ne obupa, da ne postane pasiven, da je kljub vsemu pripravljen nadaljevati pot, da iz svojih skritih globin privleče na dan vse svoje rezervne moči. Pomembno je tudi, da v te svoje moči zaupa. Marsikdo mi je rekel, kako se je ravno v času stiske naučil živeti sedanji trenutek prav intenzivno. Takrat ni imel moči, da bi gledal naprej, na vso dolgo pot, ki je še pred njim. Teža današnjega dne mu je bila dovolj in postalo mu je pomembno samo biti kos današnjemu dnevu – nič več. In tako je korak za korakom lahko prehodil dolgo in težko pot in ko se sedaj ozira nazaj, tega skoraj verjeti ne more. Takšne izjave so tudi zame vedno dragocene. Navdajajo me z upanjem, da bom lahko kos težavam, ki se mi sedaj zdijo morda nepremagljive. Izkušnja teh ljudi me uči, da ne smem obstati, da moram vedno iti naprej – in da mi bo Bog dal vsakokrat moč za naslednji korak. Več ne potrebujem.
Človek je bivajoče, ki je razpeto med rojstvom in smrtjo; edino bitje, ki se zaveda svoje lastne umrljivosti. Toda ali človek za svojo umrljivost zgolj »ve«, ali pa se je dejansko »zaveda« v polni meri? Četudi se smrti zavedamo, pogosto nanjo gledamo kot na nekaj, kar se bo »zgodilo« drugemu, in ne nam samim. Misel na lastno smrt spremlja hkrati misel o nedokočnosti njenega prihoda. O tem je pisal že Freud, ki pravi, da v lastno smrt pravzaprav nihče ne verjame, oziroma, da je v svoji podzavesti vsakdo od nas prepričan o lastni nesmrtnosti. Naravna smrt nas lahko doleti kadarkoli. Četudi jo lahko včasih predvidimo – recimo takrat, ko gre za neozdravljivo bolezen –, naravna smrt v osnovi nima svoje »logike«, na katero bi se lahko zanesli, jo povsem natančno predvideli ali se ji celo izognili. Nikoli se ne izognemo smrti; izognemo se kvečjemu le smrtni nevarnosti. Levinas v svojem delu »Čas in drugi« navaja Epikurja, ki trdi: »če si, smrti ni; če ona je, tebe ni«. Je potemtakem lastno smrt sploh mogoče neposredno »izkusiti«? Ali pa jo je mogoče »izkusiti« zgolj »posredno« – skozi umrljivost drugega? Lastne smrti naj ne bi mogli izkusiti, ker ni »dogodek« naše zavesti, saj naj bi se smrt in zavest absolutno izključevale. Izkusiti je mogoče bližino smrti, smrtno nevarnost ali smrt drugega, medtem ko lastna smrt »uide« vsakršni dimenziji izkustva. »Kajti izkušnja vselej že pomeni spoznanje, svetlobo in iniciativo; izkušnja namreč pomeni tudi povratek objekta k subjektu« (Levinas). Vendar pa v trenutku smrti ta povratek ravno umanjka – saj ni več subjekta. Smrt je dejstvo, ki »zaznamuje konec možatosti in subjektovega junaštva«, pravi Levinas. Toda religijska izročila in duhovne tradicije razodevajo drugačno zgodbo. Koran recimo o odnosu med zavestjo in smrtjo pravi, da bo »vsaka duša okusila smrt« (3:185). »Okušanje« je na tem mestu treba razumeti v čisto metafizičnem smislu: kot zmožnost »izkustva« povsem transcendentne razsežnosti. Smrt tu ne pomeni dokončne ukinitve, temveč »radikalno transformacijo« biti. Prerok Mohamed je dejal, da ljudje spijo, šele ko umrejo, se dejansko prebudijo. Prebudijo se v resničnost, ki naj bi bila bolj resnična od resničnosti, ki so jo zapustili. Smrt v islamski tradiciji tako ne predstavlja »dogodka onstran zavesti«, temveč ravno nasprotno, »skrajni dogodek« zavesti: metafizični prehod iz ontološko nižje k ontološko višji ravni resničnosti. Po naraciji Korana vsaka duša »izkusi«, torej navsezadnje: »preživi« svojo smrt. Toda sama narava te transcendentne izkušnje in tega, kar sledi po njej, vselej ostaja ena največjih skrivnosti.
Spoštovani, te dni sem bral o teoriji črne luknje. Ne gre za luknjo v običajnem pomenu besede, ampak pomeni, da njeni težnosti ne more uiti niti svetloba, zato pravimo, da je črna. Astrofiziki dokazujejo tolikšno težnostno polje, da v njej kozmična hitrost presega hitrost svetlobe. Med branjem sem pomislil, ali je tudi Bog kot črna luknja? Vprašanje o trpljenju in zlu, ki bi ga mu rad postavil, ima tolikšno težnostno polje, da presega hitrost mojega dojemanja in je povsem črno. Bog pa je tiho, čeprav pozna odgovor. Zato je na vprašanje, zakaj trpimo, najbolj pošten odgovor: »Ne vem.« Znani mislec Chesterton pravi, da ima samo norec odgovore na vsa vprašanja. Naj pojasnim. Ko berem zapleten roman in sem šele na polovici, mi manjka preveč detajlov, da bi predvidel zaključek. Sveto pismo mi sporoča, da zgodba trpljenja še ni dokončana. Vem le, da je človek ustvarjen kot svobodno bitje, ki se odloča. Katera možnost se uresniči, je odvisna od moje odločitve, ne pa od okoliščin. Viktor Frankl, ki je preživel zlo koncentracijskega taborišča, je zapisal, da so se v tistem živem laboratoriju nekateri vedli kot svinje, drugi pa kot svetniki. Navsezadnje je človek bitje, ki je iznašlo plinske celice, a hkrati bitje, ki je v te iste plinske celice stopalo vzravnano, z očenašem ali molitvijo Šema Izrael na ustnicah. Drži, kar je povedal Dostojevski: »Če ni Boga, je vse dovoljeno, tudi umor.« Drži pa tudi, kar je povedal Frankl: »Kdor ve, zakaj živi, lahko prenaša vsakršen kako.« Človek je trpeče bitje, Homo patiens. Najbolj edinstven, nenadomestljiv in sam je v trpljenju. Hkrati pa nas prav trpljenje najbolj zbližuje in povezuje. Človek edino v trpljenju pretali svoje bistvo v človeškost, saj od njega odpade vse, s čimer je lahko obseden, predvsem njegov ego. Trpljenje nima razumske razlage, ima pa jamstvo, da je Bog z nami. Bog ni prišel, da bi nam trpljenje odvzel, ukinil službo zdravnikov in grobarjev, ali pa nam trpljenje razložil, ampak ga napolnil s svojo navzočnostjo. Zato je vsak trpin sramotna klofuta zlodeju in največji adut za Boga, ker se lahko zanese na svoje trpeče Jobe. Skrivnostno črno luknjo sestavljam z zgodbo o očetu, katerega dojenčica je umrla in sem jo kot pastor pokopal. Vprašal me je: »Kje je bil Bog, ko je umrl moj otrok?« Za trenutek sem pomislil, nato pa odgovoril: »Bil je na istem mestu kot takrat, ko je umrl njegov Sin na križu!« Kajti Božja volja nas nikoli ne vodi tja, kjer nas Božja milost ne more varovati.
Ob obletnici rojstva arhitekta Jožeta Plečnika strokovnjaki odkrivajo njegovo izvirnost, se navdušujejo nad njegovimi smelimi posegi v prostor in poudarjajo njegovo genialnost, ki je združevala svetovno umetnost z našimi slovenskimi kulturnimi in krajevnimi posebnostmi. A mojster Plečnik ni bil le genialni arhitekt ampak tudi globoko veren in pokončen kristjan. Ni slučaj, da je Križanemu, ki je razpet v Loretski kapeli frančiškanske cerkve v Ljubljani, posodil svoj obraz. Za velikega umetnika je bil Kristus tisto življenjsko vodilo, ki mu je narekovalo korake in odločitve. Zato je tudi preko umetnosti želel razkriti temeljno sporočilo krščanstva, kar pomeni, da je v svojih arhitektskih zamislih hotel povedati, da je Kristus prišel na svet za vse ljudi. Tako se tudi njegova umetnost preko antičnih, vsesplošno klasičnih zasnov odpira k narodom vsega sveta. Prav zato strokovnjaki občudujejo njegovo ustvarjalnost, ki združuje slovenske posebnosti z univerzalnim izrazom in svojstvenost krščanskih simbolov z vsesplošnim človeškim občutjem za sveto in lepo. Vrh svojega ustvarjalnega sakralnega dela je veliki mojster dovršil v njemu tako ljubi Ljubljani. Tukaj je Plečnik do kraja razumel svoje preroško poslanstvo. Preko študija staro-krščanskih bazilik se je poglobil v krščanske skrivnosti in je v Šiški zasnoval bogoslužni prostor, ki je skoraj pol stoletja poprej vizionarsko naznanjal liturgično reformo II. Vatikanskega Koncila. Znova je vzpostavil anbona, ki naznanjata središčni daritveni oltar, in s tem povedal, da sta v cerkvi dve čudoviti mizi: miza Božje besede in miza Božjega kruha. Tudi krstilnico je napravil tako ljubko in domačo, saj nas v šišenski cerkvi sv. Frančiškana tamkajšnja krstilnica spominja na slovensko hišo obdano z brajdami in ornamenti vinske trte. Vse to nam znova govori o domači zemlji, hkrati pa tudi naznanja evharistično skrivnost. Slednjič nam je Plečnik preroško naznanil, da je vsak človek s svojo enkratnostjo poklican k svetosti, kot so tudi barvne svetilke vsaka posebej enkratna, hkrati pa sveti vsem ljudem. V tem smislu pa lahko rečemo, da je Jože Plečnik tudi simbol današnjega slovenskega kulturnega praznika. Vsak umetnik, pa naj bo pesnik, slikar ali pa arhitekt uresničuje podobne cilje. Rad bi nam razkril vsesplošno človeškost, hkrati pa nas zasidral v naši lastni slovenski kulturi. Želel bi nas povezati z našo zemljo in istočasno odpreti za presežno. Povedal bi nam rad tisto, kar je v njem najglobje, in nam s tem razkril tudi, kdo smo mi sami.
Indijske filozofske in mistične tradicije pravijo, da ima človekov obstoj zvor v tem, čemur pravimo Jaz. In v tem jazu nekako domuje to, čemur pravimo Ego, ki je tesno povezan z osebnostjo. Gre za nekakšen skupek simbiotično prepletenih miselnih in čustvenih vzorcev oziroma procesov, gre za prepričanje in verjetje, da sem to, kar izkušam s telesom, s čutili oziroma z umom. Ko je moja zavest, moj um v stanju, ki mu pravimo sanje, sem prav tako prepričan, da je vse, kar doživljam, zelo resnično. Večina pozna misel kitajskega modreca Chuang Tzu-ja, ki je sanjal, da je metulj, ki svobodno leta naokoli. Ko se je zbudil, se je vprašal, ali ni morda metulj, ki sanja, da je človek. Enako kakor za običajne sanje, lahko velja za vsakdanjo budnost in predstavlja naše aktivno življenje od rojstva do smrti. Zato v indijski mistiki imenujejo stanje posameznika, ki se zbudi oziroma ki se premakne iz običajnega stanja budnosti v novo stanje, ki je izza običajne zavesti - Prebujeni. Izraz Buda pomeni le prebujeni in nič drugega. Najkrajša in najučinkovitejša ter preprosta pot k tovrstnemu prebujenju je metoda, kjer človek verjame, da ni ne telo ne um. Če gledamo s tega zornega kota ni težko razumeti, da se um (misli, prepričanja…) nenehno spreminja in da se telo spreminja še bolj, zato ne moreta biti nekaj stalnega in resničnega. Vendar pa je pri človeku nekaj, kar je stalno in vseskozi nespremenljivo. To je na začetku omenjeni Jaz, človekov občutek bivanja, občutek obstoja, zavedanje, da ''sem'' - jaz sem. Temu bi lahko rekli tudi nekakšno stanje pričevalca, to je tistega, ki se mu dogaja življenje. Ko skušajo govoriti o pričevalcu lahko govorijo zgolj o nekakšnem stanju duha, stanju zavedanja. To je stanje, kjer besede poniknejo in miselni procesi izzvenijo, zato je o njem težko razpravljati in ga opisovati, še težje pa razumeti. Gre za stanje duha, kjer um nekako zdrsne v Srce, zato je posameznik, ki izkusi takšno stanje, povsem prežet z nekakšno ekstazo ljubezni brez razloga. S tem pa smo se dotaknili vsebine, ki je srčika vseh religij in mistik tega sveta – vprašanje obstoja, vprašanje življenja in smrti. Na vratih starih zenovskih templjev pogosto najdemo napis, ki obiskovalce vabij oziroma svari: vstop imajo le tisti, ki so popolnoma prežeti s vprašanjem življenja in smrti. Lahko bi rekli tudi drugače – s vprašanjem človeka in Boga.
Med zgodnejšimi starogrškimi filozofi, ki so v 5. stoletju pr. Kr. doživeli svoj vrhunec še pred znamenitim Sokratom, je bil tudi Anaksagora, doma iz jonskega mesta Klazomene na obalah današnjega Izmirja. Bil je prvi, ki je rekel, da je začetek kozmosa Um (grško Nous), ki je uravnoteženo povezal prej pomešane stvari in ga usmerja. V svoji želji po predajanju modrosti, predvsem preiskovanju narave, se je odrekel bogastvu in ga prepustil sorodnikom. Na očitek, da zanemarja družinsko premoženje, pa je odgovoril, da ga lahko upravljajo tudi tisti, ki to trdijo. Prav tako se ni zmenil za politične zadeve. Vsakomur, ki ga je opozoril, da tako zanemarja domovino, je dejal: »Molči! Še kako zelo mi je mar za domovino!« in pri tem pokazal na nebo. Poudarjal je, da je rojen za to, da bi opazoval Sonce, Luno in nebo. Deloval je v Atenah, kjer so ga zaradi trditev, da je Sonce le razbeljena železna gmota, obsodili zaradi brezboštva. Bil je izgnan in ob pripombi nekega moža, da je zdaj ostal brez Atencev, ga je urno popravil: »O, ne, nasprotno: oni so ostali brez mene.« Enako pokončno in spokojno je prenesel tudi novici o smrti svojih dveh sinov in svoji smrtni obsodbi. Za sinova je dejal, da je vedel, da sta bila spočeta kot umrljiva, zase pa: »Tako sodnike kot tudi mene je narava že zdavnaj obsodila na smrt.« Po obsodbi se je umaknil v mesto Lampsak in pred svojo smrtjo mestnim oblastnikom dejal, naj tisti mesec, v katerem bo umrl, dovolijo otrokom, da se igrajo. Pred mnogimi stoletji je vedel, da je ustvarjalnost, ki se oblikuje skoz igro, bistvena za razvoj otrok, njihovo uzrtje resnice ter njihovo iskanje večnosti za minljivimi dnevnimi pojavi. Mi pa svoje otroke danes, zbombardirani od reklam, prepuščamo taki igri, v kateri stvari upravljajo z njimi, ne da bi oni sami skoz igro upravljali stvari in se tako učili upravljati same sebe.
S peto nedeljo med letom vstopamo v mesec februar ali svečàn – mesec, ki je najkrajši po številu dni. A hkrati tudi mesec, ki se bo po prešernosti, valovanju ljubezni in norčavosti, prevesil v čas resnobnosti. V čas, ki mu katoličani pravimo pòstni čas. Ob tej besedi najprej pomislimo na delno ali popolno omejitev uživanja hrane v določenem času, zlasti mesa. A pòst ni samo to. Za marsikoga je več kot samo štirideset dni odpovedovanja nečemu … Je čas, ko se nekoliko bolj poglobljeno zazre vase, v svojo človečnost. In je čas, ki nekomu pomeni priložnost ali vzpodbudo. V današnji Božji besedi nam svetopisemski prerok Izaija želi razložiti, kaj je pravi pòst, ko med drugim pravi: »Mar ni v tem, da daješ lačnemu svoj kruh in pripelješ uboge brezdomce v hišo, kadar vidiš nagega, da ga oblečeš, in se ne potuhneš pred svojim rojakom.« In nadaljuje: »Če odpraviš jarem iz svoje srede, kazanje s prstom in varljivo govorjenje, če daješ lačnemu, kar imaš sam rad, in sitiš revežu grlo, bo vzšla v temi tvoja luč in tvoja temina bo kakor poldan.« Izaijeve besede lahko okrepimo še z besedami Matejevega evangelija, z besedami, ki jih je izrekel Jezus učencem: »Vi ste sol zemlje. Če pa se sol pokvari, s čim naj se osoli?« Ste kdaj razmišljali o tem, kakšna sol ste? Seveda, Jezus ni imel v mislih soli za posipanje cest ali dodatek kopeli, temveč našo skrb za ohranjanje moralnih vrednot človeštva. »Biti sol zemlje« je tako postal knjižna prispodoba za najbolj aktivno, tvorno silo naroda. Mogoče se dandanes, ko nekateri niti za sol nimajo, zdi to samo prazno govoričenje. A vendarle: z nekaj soli v glavi, se da razumeti tudi to. Na izprijene moralne vrednote bo še najbolje pokazal norčavi pustni čas, Butalci bodo v Butalah sejali sol – a ti so še najmanj krivi za našo nespamet. V pustnih likih pa bomo lahko prepoznali in se ponorčevali iz vsega, kar nam ni všeč in greni našo zemljo. Tatove bomo zaprli, voditelje narodov zamenjali. Pustne šeme bodo prevzele oblast in pravično vladale, a le za varljiv trenutek, ki so bo na pepelnično sredo tudi končal. In nastopil bo resnobni čas, ko bo človeštvo ponovno pokazalo svoj pravi obraz: v njem pa, tako se zdi, skoraj ni več mesta za prave vrednote. Mi smo tisti, ki bi morali delati v korist človeštva, jaz in vi. Jaz sem sol zemlje in vi luč sveta, ki naj bi svetila pred ljudmi. Jezusove besede, ki nagovarjajo človeštvo tudi v 21. stoletju. Prispodobi, ki bi jima veljalo slediti in ne postavljati pod mernik, govorita predvsem o naših, osebnih vrednotah. Dragi poslušalci in cenjene poslušalce, naj iz današnje temine vzide vaša in moja luč. In naša sol naj ne bo grenka.
Deček si je želel srečati Boga. V popotno torbo je spakiral lepo obleko in nekaj tortic za na pot in se odpravil. Dolgo je hodil in bil že kar utrujen. Zato se je usedel na klopco v bližnjem parku in se lotil tortic iz svoje torbe. Tedaj je na sosednji klopci zagledal utrujeno starejšo gospo, in ponudil eno tortico še njej. Gospa sprva nekoliko debelo pogledala, vendarle hvaležno sprejela tortico in se dečku nasmejala. Nasmeh je bil tako lep, da si ga je deček še želel videti. Čez čas je spet ponudil eno od tortic in gospa jo je vzela in se mu spet nasmejala. Deček je bil navdušen. Tako sta oba presedela celotno popoldne na klopci in se nasmihala, ne da bi kdorkoli od njiju spregovoril eno samo besedo Začelo se je že večeriti in deček je že malo prestrašen vstal, da bi se odpravil domov. Naredil je že nekaj korakov, ko se je obrnil, stekel nazaj in objel gospo z najlepšim nasmehom. Ko je mama zagledala dečka pri vhodnih vratih, je bila presenečena nad njegovim veselim izrazom na obrazu. Vprašala ga je: »Kaj si pa danes počel, da si tako zelo vesel?« Deček ji je odvrnil: »Malical sem z Bogom.« Mama je obstala odprtih ust, deček pa je dodal: »Veš kaj? Ima najlepši nasmeh, ki sem ga kadarkoli videl v svojem življenju!« Tudi gospa se je s počasnim korakom in z nasmehom na obrazu vrnila domov. Njen sin jo je, osupel nad njenim mirnim izrazom na obrazu, vprašal: »Mama, kaj se ti je zgodilo, da si danes tako mirna?« Odvrnila je: »V parku sem jedla tortice z Bogom.« Tudi njen sin je obstal odprtih ust, njegova mama pa je dodala: »In veš, precej mlajši je, kot sem si mislila.« Prepogosto podcenjujemo učinek svojega dotika, nasmeha, prijazne besede, poslušanja ali druge še tako majhne skrbne geste, ki lahko nekomu zaznamuje življenje. Saj veste, nihče ne ve točno, kakšnega videza je Bog, morda ga srečate prav danes ali pa dopustite, da ga nekdo sreča po vas.
Neveljaven email naslov