Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Tolikokrat radi poudarjamo, kako pomembno je, da smo svobodni, da se lahko svobodno odločamo in ravnamo. Pa je to res ali je svoboda samo privid ali floskula? Če si seveda ob pojmu svoboda predvsem predstavljam, da počnem, kar koli se spomnim in se mi zljubi, težko zares govorimo o svobodi, prej o samoljubju in samopašnosti. Tudi če pustimo ob strani sodobne manipulacije, neresnične novice in informacije ter celotno svetovno prepletenost, se zdi, da je svobodo na osebni ravni dejansko težko živeti. Če želim živeti svobodo, je prvi pogoj zanjo moja odgovornost. To pa je seveda precej zahtevno in težko. Rajši imamo, da nam nekdo naroči, določi in omeji naše kompetence in odgovornost. Ne nazadnje se ob morebitnem neuspehu ali nezadovoljstvu potem na tistega jezimo in zlivamo svoje nezadovoljstvo in frustracije. Nisem jaz kriv in odgovoren, ampak nekdo drug.
Tudi vero je težko živeti v svobodi in odgovorno. Najlaže je namreč spraviti vero v sistem pravil in dogem. To zelo dobro poznamo že iz Stare zaveze in tudi od Jezusovih sodobnikov saducejev, predvsem pa farizejev. Svoje dojemanje judovstva so namreč zožili na sistem zapovedi, pravil, predpisov in ritualov. To se sme, tega ne smemo. Te daritve moramo opraviti in toliko moramo zmoliti. Jasno določeno, preverljivo in varno. Takoj mi je lahko jasno, ali sem izpolnil vse, kar se pričakuje, ali ne. Če sem, sem torej dober vernik, ne glede na siceršnji odnos, ki ga imam do Boga in do ljudi. Sem namreč izpolnil pravila, zapovedi. V tem je tudi past za nas kristjane: da bi vero dojemali kot pravila, dogme, predpise, zapovedi in prepovedi.
Že na začetku Janezovega evangelija beremo, da je bila Postava »dana po Mojzesu, milost in resnica pa sta prišli po Jezusu Kristusu«. Postavo, zapovedi, je Bog razodel po Mojzesu, ne zato, da bi z izpolnjevanjem ukazov dosegli njega in njegovo ljubezen, ampak da bi ob pomoči zapovedi lahko živeli z njim. Učlovečenje božjega sina Jezusa Kristusa pa je popolnoma drugačen korak: Bog se je sklonil k nam in nas povabil v odnos, postal človek, Emanuel – Bog z nami. Iz te perspektive imajo Jezusove besede iz evangelija za današnjo nedeljo čisto drugačno perspektivo: »Če me ljubite, boste izpolnjevali moje zapovedi.« Zapovedi bi lahko prevedli tudi kot naročila, oporoko, voljo. Za to se moramo seveda sami, svobodno odločiti. Še več: zapoved v tem okviru ni več nekaj, kar moramo izpolniti, ampak je Jezusovo vabilo, naročilo, ki ga ne izpolnjujemo, ampak ga živimo v odnosu, saj Jezus pravi: »Če me ljubite …« Gre torej za osebni odnos, za zaupanje in predanost. To pa vedno lahko živimo samo svobodno in v svobodi.
3706 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Tolikokrat radi poudarjamo, kako pomembno je, da smo svobodni, da se lahko svobodno odločamo in ravnamo. Pa je to res ali je svoboda samo privid ali floskula? Če si seveda ob pojmu svoboda predvsem predstavljam, da počnem, kar koli se spomnim in se mi zljubi, težko zares govorimo o svobodi, prej o samoljubju in samopašnosti. Tudi če pustimo ob strani sodobne manipulacije, neresnične novice in informacije ter celotno svetovno prepletenost, se zdi, da je svobodo na osebni ravni dejansko težko živeti. Če želim živeti svobodo, je prvi pogoj zanjo moja odgovornost. To pa je seveda precej zahtevno in težko. Rajši imamo, da nam nekdo naroči, določi in omeji naše kompetence in odgovornost. Ne nazadnje se ob morebitnem neuspehu ali nezadovoljstvu potem na tistega jezimo in zlivamo svoje nezadovoljstvo in frustracije. Nisem jaz kriv in odgovoren, ampak nekdo drug.
Tudi vero je težko živeti v svobodi in odgovorno. Najlaže je namreč spraviti vero v sistem pravil in dogem. To zelo dobro poznamo že iz Stare zaveze in tudi od Jezusovih sodobnikov saducejev, predvsem pa farizejev. Svoje dojemanje judovstva so namreč zožili na sistem zapovedi, pravil, predpisov in ritualov. To se sme, tega ne smemo. Te daritve moramo opraviti in toliko moramo zmoliti. Jasno določeno, preverljivo in varno. Takoj mi je lahko jasno, ali sem izpolnil vse, kar se pričakuje, ali ne. Če sem, sem torej dober vernik, ne glede na siceršnji odnos, ki ga imam do Boga in do ljudi. Sem namreč izpolnil pravila, zapovedi. V tem je tudi past za nas kristjane: da bi vero dojemali kot pravila, dogme, predpise, zapovedi in prepovedi.
Že na začetku Janezovega evangelija beremo, da je bila Postava »dana po Mojzesu, milost in resnica pa sta prišli po Jezusu Kristusu«. Postavo, zapovedi, je Bog razodel po Mojzesu, ne zato, da bi z izpolnjevanjem ukazov dosegli njega in njegovo ljubezen, ampak da bi ob pomoči zapovedi lahko živeli z njim. Učlovečenje božjega sina Jezusa Kristusa pa je popolnoma drugačen korak: Bog se je sklonil k nam in nas povabil v odnos, postal človek, Emanuel – Bog z nami. Iz te perspektive imajo Jezusove besede iz evangelija za današnjo nedeljo čisto drugačno perspektivo: »Če me ljubite, boste izpolnjevali moje zapovedi.« Zapovedi bi lahko prevedli tudi kot naročila, oporoko, voljo. Za to se moramo seveda sami, svobodno odločiti. Še več: zapoved v tem okviru ni več nekaj, kar moramo izpolniti, ampak je Jezusovo vabilo, naročilo, ki ga ne izpolnjujemo, ampak ga živimo v odnosu, saj Jezus pravi: »Če me ljubite …« Gre torej za osebni odnos, za zaupanje in predanost. To pa vedno lahko živimo samo svobodno in v svobodi.
Prvi dan velikonočne osmine nas vabi, da bi novico Kristusovega vstajenja, veselo alelujo poneseli drugim, med svoje bližnje in do skrajnih mej sveta. Po starem izročilu danes namreč premišljujemo o poti emavških učencev, ki se pobita ob dejstvu Kristusove smrti vračata domov ... Razočarana, kot pogosto tudi mi, ker je bil Kristus nemara le še eden izmed karizmatičnih voditeljev, novih obrazov na mesijanski sceni, v bistvu pa, tako se je zdelo, recept za propad ... Ko so že mislili, da je on Mesija, glej, ga pribijejo na križ in tam se vse konča. Nič spektakularnega, nič osupljivega se ne zgodi ... Domnevni Mesija pač umre ... In vendar resnica ni tako preprosta. Učenca namreč odpotujeta proti Emavsu še pred zarjo velike nedelje in klicem radosti, ki se izvije iz grla Marije Magdalene, prve priče praznega groba. A zato se jima na poti pridruži modri, vsevedni neznanec, ki jima brž, ko ne razodene srčike odrešenjske skrivnosti, ki je pogosto tako absurdna, da je ne razumemo v celoti niti danes. »Ostani z nami« mora zato, predragi, postajati tudi naša prošnja. Ostani z nami, Gospod, razodeni nam, da bomo razumeli, daj se nam spoznati, da te bomo še bolj ljubili. »Gospod, ne dopusti, da bi grehi zatemnjevali oči duha, tako da bi te ne videli, četudi si pri meni, in bi te ne prepoznali, četudi slišimo tvoj glas.« Spoštovane poslušalke, cenjeni poslušalci, naj svetloba slavno vstalega Kristusa razsvetli tudi naše oči, nas prežari in napolni z velikončnim veseljem, da bomo mogli iz njega živeti in ga deliti tudi z drugimi. Milosti poln dan vam želim. 1 Da Ponte, Ludovico. Meditazioni V. Torino: Marielli, 1852.
O, harmonija sobotne tišine, jutri bo sveta velika noč, zopet so me prinesle stopinje, zopet prinesel me je tvoj glas, je zapisal pesnik. Prisrčno pozdravljeni, dragi prijatelji, ki poznate ne le soboto in nedeljo, ampak tudi besedo velikega petka v kakršni koli barvi in odtenku besed, kot so odsotnost resnice, obrekovanje, prisila, razgaljanje skrivnosti, prikovanost, prazen pogled, obsodba, popolna zapuščenost. Ki poznate besede velike sobote! Te izhajajo iz ene same. Iz besede upanja, zaupljivega čakanja, ko se hranimo z obeti, željami, pričakovanji, hrepenenjem, nado. Troštom, kot so rekli naši stari, da bo napočil nov dan, tretji dan, ki bo prinesel radost, izpolnil sanje, odprl pot do milosti, prebudil novo pesem, osmislil darovanje, življenje, pogumno zavzemanje za vse majhne in na koncu odrešenje. Vsi naši težki človeški položaji danes so doma v pravkar povedanem in se povezujejo z Jezusovim takratnim. Zato vsi čutimo, da nam velika noč govori. Nekaterim kot osebni praznik in čas, ko družina pride skupaj, kar je res velika vrednota. Drugim kot spomin na krst in vso po krstu narejeno pot iz Egipta v obljubljeno deželo oziroma iz majhne ter vase zaprte zgodbe v potovanje človeka, ki ga je osvobodil Kristus. Vsaka stiska nas prikuje v občutek brezčasne muke, a nekje v srcu, kot bilka, ki bo prebila kamen, raste drobna lučka upanja, ki se bo, naenkrat ali postopno, razplamenela v veselje, mir, vero, zavest, da smo doma prav tukaj in da nam negativna zunanja sila lahko vzame vse, razen globokega zavedanja, da smo, da smo zvesti temu, v kar verjamemo, in da prizadevanja za dobro ne obžalujemo. Velikonočno tridnevje, ki se je za kristjane začelo na veliki četrtek zvečer in se končuje z velikonočno nedeljo, ima v sebi vse tri korake preizkušnje: veliki petek kot nesmiselno smrt človeka, ki se počuti pozabljenega od vseh, celo od Boga, in pod njegovim križem stojijo le njegova mati in nekaj tesnih prijateljev; veliko soboto, dan priprave na praznik, ki vsebuje upanje na to, da smrt in pribitost na križ nimata zadnje besede; in veliko noč, ko nas petje aleluje spomni, da je muka premagana, da srce spet lahko zadiha, da se korak razveže. Vera in vesela novica, da se je zgodilo nekaj res pomenljivega, nas spodbudi, da gremo na pot, ven, k ljudem, na obisk, se poveselit ali preprosto biti skupaj. Vsak človek, religiozen, kristjan, katolik in vsak drug, ki pripada kateri koli konfesiji ali pa nobeni, doživlja bolečino in radost, primerljivo velikonočni poti, ko sam ali skupaj z drugimi gre skozi življenje. Vsak človek hrepeni po harmoniji, ki jo v srcu prebujajo simboli, zaradi katerih ga ob velikonočnih dneh noge zopet ponesejo do bližnje ali pa malo bolj oddaljene cerkve, če ne že kar k obredu velikonočne vigilije na veliko soboto zvečer ali k vstajenjski procesiji na velikonočno jutro in k velikonočnemu zajtrku po njej. Ta glas spomina, ki je veliko več kot le osebni, saj tega morda sploh ni ali pa je zelo šibak, ta glas spomina pripada globinam, ki so jih oblikovali rodovi pred nami, zelo daleč v preteklost, do tistega prvega velikega petka, sobote in vstajenjskega dogodka, ki nas zbira skupaj še danes. In vendar, šibak ali močan, vedno znova nas pripelje domov, tja, kjer se naše zgodbe začenjajo in dopolnjujejo, zapletajo in odpletajo, kjer umiramo in vstajamo, iz zgodbe v zgodbo, iz trpljenja v veselje, iz dneva v noč in iz noči v rosno jutro. Umiramo in vstajamo vsakokrat, ko iskreno, svobodno in v resnici sledimo življenjski poti, saj vsako drugo vase usmerjeno prizadevanje povzroča umiranje tako nam kot ljudem okoli nas; če nekdo povzroča trpljenje drugim, bodo drugi umrli in vstali; povzročitelj trpljenja pa se bo, po Judeževo, znašel v svoji lastni zanki. Zato vsakemu in najprej sebi ob tej veliki noči želim, da bi zaradi smisla, ki ga ima ta pot, zaradi svobode, ki jo prinašajo pravilne odločitve in zaradi spoštovanja do miroljubnega medčloveškega sobivanja bili pripravljeni po njej iti in jo živeti res velikonočno in do kraja. Vsem želim veselo in blagoslovljeno veliko noč.
Naš največji pesnik v sonetu Je od vesel'ga časa teklo leto opisuje svoje prvo srečanje s Primičevo Julijo, ki se je zgodilo na veliko soboto, 6. aprila leta 1833. Takole je zapisal: Bil vél’ki teden je; v saboto sveto, / ko vabi môlit božji grob kristjana, / po cerkvah tvojih hodil sem, Ljubljana! / v Trnovo, tje sem uro šel deseto. Ob tem se nam lahko malce hudomušno zastavlja vprašanje, kaj dejansko je počel Prešeren v trnovski cerkvi? Prav gotovo ne tega, kar so počeli ostali, ki so torej na veliko soboto prišli molit v Božji grob, kot je to bil starodaven običaj, ki je v navadi še danes. Če lahko te verze razumemo avtobiografsko, je torej dvaintridesetletni France, namesto da bi častil Najsvetejše ob Božjem grobu, zijal naokoli in se boleče zatreskal v Julijo Primic. Z nekaj privoščljivosti bi lahko kdo rekel: »Prav mu je bilo, kaj pa je zijal naokoli, namesto da bi imel pogled usmerjen v Najsvetejše, če je že prišel molit k Božjemu grobu.« Kakor koli je že bilo – dejanski dogodek ali samo pesniški motiv – je Prešeren v teh verzih podal opis ljudske pobožnosti, ki je med kristjani še danes navzoča. Ne le blagoslov velikonočnega ognja v ranem jutru velike sobote, ampak predvsem češčenje Jezusa v grobu. To je danes pogosto povezano tudi z blagoslovom velikonočnih jedil, ko se marsikdo po blagoslovu jedil vsaj za nekaj trenutkov ustavi v tihi molitvi ob Božjem grobu, da počasti Jezusa s hvaležnostjo, da je daroval svoje življenje za naše odrešenje. Seveda blagoslov ognja in velikonočnih jedil, pa tudi molitev v Božjem grobu ter z vsem tem povezani ljudski običaji niso najpomembnejši dogodki velike sobote, ampak maša na večer velike sobote – vigilija, ki je maša vseh maš, začenši s slavjem luči ob prepevanju hvalnice velikonočni sveči, ki simbolizira vstalega Kristusa, ki je z vstajenjem od mrtvih premagal têmo. Kristus kot luč, ki razsvetljuje têmo tega sveta, têmo nesmisla, têmo greha in ki je zmagal nad têmo smrti. Nekoč je ta maša trajala vso noč do vstajenjskega jutra, ko so verniki bdeli in čuli v molitvi in slavljenju in od tod tudi izvira ime vigilija, ki pomeni bedenje ali nočno stražo. Sveti Janez je na začetku svojega evangelija zapisal, da je Jezus »luč ljudi. In luč sveti v temi, a tema je ni sprejela.« Da bi bili odprti in pripravljeni sprejeti to luč, ki razsvetljuje naše temine. Da bi skupaj s Prešernom, ne od zagledanosti v Julijo ali kogar koli drugega, ampak ob radostnem veselju o siju velikonočne sveče lahko rekli: »Ko je stopila v cerkev razsvetljeno, / v srcé mi padla iskra je ognjena, / ki ugásnit' se ne da z močjo nobeno.«
Zgodba o dobrem pastirju je zagotovo ena najbolj znanih v Novi zavezi. Ko je Jezus povedal: Jaz sem dobri pastir. Dobri pastir da svoje življenje za ovce (Jan 10,10), je vsakdo takoj vedel, o čem govori. V tistih časih so ovce držali v obzidanih ali ograjenih prostorih; čredo so običajno sestavljale živali, ki so pripadale različnim lastnikom. V ta zaščiteni notranji prostor so ovce vstopale skozi vrata, ki jih je varoval "vratar oziroma čuvaj". Čez dan je najeti pastir živali vodil na dobre pašnike in jih oskrboval z vodo. To ni bilo brez nevarnosti. V gorah so čredo lahko napadli gorski levi, medvedi ali volkovi, zato je pastir pogosto tvegal svoje življenje, da bi jo zaščitil. Pastir je bil edini odgovoren za blagor črede. Jezusova pastirska služba je aktualna še danes. Tudi zdaj je v celoti in popolnoma s tabo in mano. To je dokazal, ko je "položil svojo dušo (za tebe in mene ) na križu". Od takrat naprej Nova zaveza govori o tem, da nas zastopa pred našim nebeškim Očetom. On je pastir, ki skrbi za svoje ljudstvo. Prišel je, "da bi imeli življenje in ga imeli v obilju". (Jan 10,10) Zato lahko mirno izpovemo: Kristus je prišel osvobodit ljudi strahu pred smrtjo, saj smo v Kristusu tudi mi premagali smrt in bili tako spravljeni z Bogom. Apostol Pavel je zato lahko hladnokrvno zapisal: »Zanesljiva je tale beseda: Če smo z njim umrli, bomo z njim tudi zaživeli.« (Tim 2,11). To je torej poslanstvo Dobrega pastirja. Da skrbi za nas ovce in da za našo varnost in odrešitev daruje svoje življenje. To je Kristus storil na veliki petek za vsakega izmed nas. Tudi jaz in ti lahko rečeva: »Vzljubil naju je, in daroval sam sebe za naju.« Apostol Pavel je v Pismu Rimljanom (8,35) zapisal: »Kdo nas bo ločil od Kristusove ljubezni? Mar stiska ali nadloga, preganjanje ali lakota, nagota ali nevarnost ali meč? In potem nadaljuje: »Nobena stvar nas ne bo mogla ločiti od Božje ljubezni.« Izhajajoč iz tega, želim vsem trpečim, bolnim, žalostnim in umirajočim telesno in duhovno ozdravitev, tolažbo in prenovljeno skupnosti z Vstalim Kristusom. Velika noč je premagala veliki petek, zato bodimo neomajni in vztrajni v deljenju Božje ljubezni, usmiljenja in molitvi za trpeče.
Sodobna družba je prenormirana z zakoni, podzakonski akti in odloki; utapljamo se v nepreglednem morju predpisov. Takoj, ko gre v politiki, sodstvu in poslovnem svetu kaj narobe, nadrejeni uvedejo nove kontrolne mehanizme. Vsak eksces družbo opozori, da stvari niso bile dovolj natančno opredeljene, kar privede do zahteve po okrepitvi nadzora. Praksa vedno znova pokaže, da inšpekcijske službe na pol spijo, svoje delo pa opravljajo selektivno in površno, korupcija pa se navkljub vsem ukrepom samo še razrašča. Zakaj množenje zakonov ne prinaša sadov? Ker nihče nikomur ne zaupa. Celo pari, ki naj bi se poročali iz ljubezni, zaradi medsebojnega nezaupanja sklepajo predporočne pogodbe. Družbenega veziva ni več, smo samo še posamezniki, ki bijemo boj vsakega z vsakim. Ni čudno, da se v zrelih letih mnogi umaknejo v popolno zasebnost, kjer jim namesto sozakoncev delajo družbo kužki in mucki. Ta uvod v duhovno misel za veliki četrtek sem naredil zato, da bi pokazal na popolnoma drugačen model odnosov, ki ga je pri zadnji večerji demonstriral Jezus. Njemu in apostolom je bilo tisto noč nedvoumno jasno, da se bliža ura, ko bodo Jezusa prijeli, ga sodili in usmrtili. Juda Iškarjot, eden od udeležencem omizja zadnje večerje, je izdajo že konkretiziral, nadaljevanje Jezusovega prijetja je bilo samo še tehnično vprašanje. Jezus je imel za druženje z apostoli na voljo komaj še nekaj ur. Pričakovali bi, da jim bo dal vsaj osnovna navodila, kako naj po njegovi usmrtitvi nadaljujejo njegovo delo. Toda v roke jim ni dal nobenega besedila svojih naukov, da bi se lahko pozneje, ko ga ne bo več med njimi, sklicevali nanj. Ni spregovoril niti o najosnovnejših obrisih institucije, bodoče Cerkve, ki naj bi povezovala njegove učence in vse, ki se jim bodo pridruževali v naslednjih desetletjih in stoletjih. Z vidika modernističnega razmišljanja bi se vprašali, ali se je Jezus v urah, ko se je poslavljal, sploh zavedal, kaj dela. Še kako dobro. Jezus je bolj kot kdor koli drug vedel, da je vse odvisno od ene bistvene stvari. O tem bistvenem je sv. Janez zapisal: Ker je Jezus vzljubil svoje, jim je izkazal ljubezen do konca. Vsakemu posebej je umil noge in nato rekel: Zgled sem vam dal, da bi tudi vi delali tako, kakor sem jaz vam storil. Ljubite se med seboj. V zavesti, da bodo učenci zaradi človeške slabosti to naročilo težko izpolnili, jim je obljubil dar Svetega Duha, ki jim bo dal moč za življenje v ljubezni, obenem pa jih bo učil in spomnil vsega, kar so nekoč skupaj doživeli in spoznali. Kajti samo tam, kjer ljubezen poraja zaupanje, ljudje predpise ponotranjijo in upoštevajo.
En mali slonček se je pozibaval / na pajčevini tam pod drevesom, / ko je ugotovil, da stvar je zanimiva, / je poklical še enega slončka. / Dva mala slončka sta se pozibavala na pajčevini … / Deset malih slončkov se je pozibavalo / na pajčevini tam pod drevesom, ko so ugotovili, da stvar je zanimiva, / se je pajčevina strgala. Dragi poslušalci in cenjene poslušalke, ali ste se kdaj v jutranji rosi ali v kotu stare hiše zazrli v eno izmed najlepših stvaritev, ki je umetnina sicer ne najbolj priljubljene živali s štirimi pari dolgih, tankih nog, v pajkovo mrežo? Pajki že stoletja vzbujajo strah ter so del mitologije in zgodb v različnih kulturah. Tisto, kar mene privlači, je njihovo tkanje mreže, pajčevine. Čeprav je svilnata nit pajkove mreže stokrat tanjša od lasa, je najmočnejši material, ki ga poznamo. Ali ste vedeli, da če bi lahko spletli vrv iz pajkove niti, ki bi bila za prst debela, bi bila ta tisočkrat močnejša od jeklene vrvi in hkrati dosti bolj elastična? Pajčevina je po mnenju strokovnjakov eden izmed najodpornejših znanih materialov. Znanstveniki so poskušali narediti podobne umetne materiale, a doslej neuspešno. Pajkova mreža je torej osupljiv primer nečesa, kar je ustvarila narava in česar ni moč posnemati. Tako kot je osupljiva mreža, ki jo pletemo ljudje. Če pajčevino lahko hitro ometemo iz kotov naših stanovanj ali jo raztrgamo, ko se v naravi ujamemo vanjo, pa imajo naše, človeške mreže večjo moč od pajkovih. Močnejšo od visečih ali ribiških mrež. Naše mreže niso samo preplet lepih in nelepljivih niti, temveč tudi takih, iz katerih se ne moremo rešiti ali pobegniti. In tu nam omelo prav nič ne pomaga. Tako kot pajki tudi ljudje pletemo brezoblične mreže, ki spominjajo na pravo zmešnjavo, ali pa take, ki so izoblikovane stvaritve. Pletemo in se ujamemo v prijateljske, ljubezenske in poklicne mreže, če jih naštejem le nekaj. Za vsako izmed njih veljajo posebne zakonitosti. In če se nanjo obesi preveč slončkov, tako kot v otroški pesmici, se pajčevina lahko strga ali pa se ujamemo vanjo. Da, tudi take mreže upravljamo ljudje. Klobčič naših niti ni podoben samo mehki in lesketajoči se svili, temveč ga lahko obtežimo z našo samopašnostjo in drugimi nečednostmi. Lahko pa je nit našega klobčiča za koga iz naše človeške mreže njegovo edino upanje. Na to, kako in s kakšnimi nitmi pletejo mreže drugi, verjetno ne moremo vplivati. Lahko pa mrežo naredimo po vzorcu, ki nam ga je pokazal Gospod. Z vsem srcem se potrudimo, da bi bile naše človeške mreže prepletene z nelepljivimi nitmi in da bi se naš klobčič lepo odvijal. Kaj storiti, če se ujamemo v lepljivo človeško mrežo, ne vem. Zato raje ostanimo na varni razdalji ročaja omela, saj bomo le tako lahko ometli pajčevino.
Jutra na Prvem prinašajo tudi razmislek o temeljnih življenjskih, religioznih in duhovnih vprašanjih. V Duhovni misli avtorji, pogosto na podlagi svetopisemskega ali kakšnega drugega znanega besedila, govorijo o zmeraj aktualnih, eksistencialnih temah, s katerimi se človek srečuje od nekdaj. Množica pogledov pod uredniškim vodstvom Petra Franka ob glasbenem izboru Apolonije Gantar. Vsak dan ob 5.50, ob koncih tednov ob 6.50. Na Prvem.
Danes praznujemo materinski dan, v preteklem letu pa smo se spominjali 100-letnice smrti Ivana Cankarja. O njem se je upravičeno govorilo na številnih simpozijih in posvetih, v novih literarnozgodovinskih knjižnih prikazih in revialnih prispevkih. Govorilo se je o vsem mogočem - o pisateljevem odnosu do žensk, njegovi politični dejavnosti, jeziku in seveda tudi o literarnem liku njegove matere. Novi interpreti so v svoji inventivnosti hoteli postaviti tudi povsem nove teze o pisateljevem odnosu do nje. Že dlje časa pa prevladuje psihoanalitična razlaga, da je bilo razmerje med Cankarjem in mamo nezdravo, celo patološko in da je bila njegova mati nekakšna preračunljiva žrtev, ki je s svojo trpečo podobo privezala nase svojega sina. Zato naj nikoli ne bi mogel odrasti in kot odrasel moški razviti zdravega odnosa do žensk. Še več, branje Cankarja in njegovo prikazovanje materinske vloge naj bi celo prek šolajočih se generacij oblikovalo nekakšno psiho slovenskega naroda, ki je prav zaradi takega modela starševstva travmatiziran in blokiran v svoji moški moči. In vse te razlage se vrstijo samo zato, ker je pisatelj kot mnogi drugi slovenski literarni klasiki v svojem delu poveličal lik matere kot žrtvujoče se in trpeče ženske, tiste, ki dobesedno daruje svoje telo in svoje solze, da da kruh svojim otrokom. Če se že sprašujemo o škodi, ki naj bi jo narodovi identiteti povzročalo Cankarjevo razumevanje materinstva, bi se morda ob takih razlagah moral tudi kdo upravičeno povprašati o škodi, ki jo te interpretacije prizadevajo ženskam. Kdo ima pravico, da razglasi za patološko dejstvo, če moški vidi vsakodnevno žrtvovanje lastne matere in ga ovekoveči z močjo svoje literarne besede? In v čigavem interesu je danes materinstvo ponižano tako zelo, da ga literati, če hočejo biti proglašeni za mentalno stabilne osebnosti, naj ne bi prikazovali kot žrtvovanje?
Postni čas se počasi izteka. Obhajamo cvetno nedeljo, ko pri mašah prebiramo pasijon, tisti del evangelija, ki govori o Jezusovem trpljenju in smrti. Papež Frančišek je ob neki cvetni nedelji poudaril, da je v središču tega tako slovesnega praznovanja beseda, ki smo jo slišali v himni iz pisma Filipljanom: Ponižal se je (2,8). Gre za Jezusovo ponižanje. Te besede nam razodevajo slog Boga, s tem pa tudi slog kristjana – torej ponižnost. In zopet smo v evangeljskem paradoksu. Svet, v katerem živimo, nas sili k dokazovanju, k vzpenjanju po družbeni lestvici navzgor, k zmagam, k nadvladi. Potem pa se srečamo z besedo o »ponižnosti«, »majhnosti«. Če vzamemo v roke Sveto pismo, ga beremo in smo pozorni na Božje delovanje, vidimo, da je to slog Boga, ki se poniža, da bi hodil s svojim ljudstvom. Ljudstvo pa je svojeglavo, trmasto. Išče svoje rešitve. Toda Bog jih kljub temu, da vidi njihove zablode, zgrešenosti, prenaša in spremlja. Spomnimo se samo na tiste strani Svetega pisma, kjer Bog spremlja izvoljeno ljudstvo na poti iz Egipta. S kakšno ponižnostjo je moral prenašati njihovo godrnjanje in pritoževanje! Ljudstvo je godrnjalo in se pritoževalo Mojzesu, v resnici pa je bila njihova nejevolja naslovljena proti Bogu, njihovemu Očetu, ki jih je izpeljal iz sužnosti in jih vodil po poti skozi puščavo proti deželi svobode. V tednu med cvetno nedeljo in veliko nočjo bomo hodili po poti Jezusovega ponižanja. Preprosto – z Jezusom bomo na križevem potu. Na poti, na kateri je Jezus tako človeški: obsojen je, trpi, boli ga, krvavi, pade pod križem … Vse te občutke bolj ali manj poznamo, ker so to velikokrat tudi naši občutki in doživetja. To je Božja pot, to je pot ponižnosti. To je Jezusova pot in ni druge. Ni pa ponižnosti brez ponižanja. Ko razmišljamo o ponižnosti, ne moremo mimo zgleda številnih moških in žensk, ki se v skriti tišini življenja vsak dan odpovejo samemu sebi, da bi služili drugim, kakšnemu sorodniku, osamelemu ostarelemu, prizadeti osebi, brezdomcu ... Če si danes ponižen, te bodo imeli hitro za slabiča, za revo, za nesposobnega. Nič za to. Iz perspektive ponižnosti je svet drugačen. V ponižnosti lahko delamo velike stvari, veliko dobrega. V ponižnosti lažje stopimo do sočloveka in mu pomagamo. Vsak dan nam ponuja veliko priložnosti. Morda lahko prav danes storimo kaj dobrega tudi v smislu ponižnega služenja.
Zdi se, kakor da nam je danes ostala samo še beseda … Od vsega tako »človeškega«, kar smo imeli nekoč, od razkošja srečanj in dotikov, objemov in poljubov, iger, praznovanj, popotovanj – od vsega nam je ostala samo beseda. »Tako malo,« bomo navrgli, ko tako zelo pogrešamo vse ostalo, tisto tako domače konkretno in otipljivo. A je ostalo dovolj, povsem dovolj, da smo še vedno to, kar smo. Ker je prav beseda najbolj človeška stvar, kar jih imamo, saj smo ravno po njej nastali, po Besedi, zaradi nje, »Bog je rekel« (1 Mz 1,26) in smo bili, ker smo nastali, kadar je nekdo z nami stopil v odnos. Po njej smo zdaj morda najbolj podobni Bogu, ki tudi nima drugega kakor besede. Samo z njimi da vedeti vse, kar človek res potrebuje, da je tu, tudi v temi, tudi ko se ga ne vidi. Da nismo sami, da je nekdo pozoren na nas, da mu ni vseeno. To vse zmorejo besede: dokazati ljubezen v nemogočih okoliščinah. Ampak bodimo pozorni! To je mogoče, kadar so besede rojene iz ljubezni. Tako je beseda lahko tudi srečanje in dotik, lahko je objem in poljub, lahko veselo praznovanje, varno zavetje, mehko naročje, topla bližina. Kadar je beseda kakor Božja beseda, kadar je iskrena in čista, dobrohotna, miroljubna, kadar pride zato, da po njej »nekaj nastane« (Jn 1,3), in ne, da bi nekaj razpadlo in se uničilo. Kadar je »v njej življenje« in »luč ljudi« (Jn 1,4), kadar pride, da daje in raste, ne da jemlje in pobija, da osvetljuje in ne zakriva. Kadar ustvarja odnos in ga ne uničuje. Vendar so ravno zato, ker danes nimamo več nobene možnosti, s katero bi se jim izmaknili, s katero bi jih nadomestili, s katero bi popravili svoje uboge besede, prav te razkrile šokantno resnico, da smo v bistvu grši drug do drugega, kot se nam zdi. To, kako z njimi opletamo, kako se z njimi obkladamo, zmerjamo in bojujemo, kako pod pretvezo, da je treba vsakemu povedati, kar mu gre, bruhamo vse sorte neumnosti iz sebe, prav to sporoča, da smo povsem izven tega, kar naj bi bili, namreč podobni Bogu-Besedi, ki odrešuje. Z drugo, tujo besedo, nehali smo biti gentlemanski drug do drugega. Biti gentleman pomeni biti dovolj nežen do drugega, nežen, ne mehkužen, biti nekoliko bolj viteški. Se spomnite vitezov iz davnine? Vitez je nekdo, ki svojo ljubo reši pred ogenj bruhajočim zmajem, predvsem pa pred tistim zmajem, ki bruha iz njega samega. Obvarovati nekoga pred svojo slabo voljo, svojo grdobijo, čustvi, pred nasiljem, tudi besednim nasiljem, to pomeni biti plemenit. Gentlemanski. Biti nežen torej pomeni biti dovolj občutljiv, da človeka pred seboj razumemo in mu damo tisto, kar res potrebuje. Da tako naša res postane kakor Božja Beseda, ki »je postala meso in se naselila med nami« (Jn 1,14). Beseda mora postati Bližina, potem je boljša od tišine.
Molčimo lahko le, ker govorimo. Molk je hrbtna stran govora. Molčanje ni preprosto nasprotje govora, temveč njegov pogoj, njegovo pribežališče in njegovo zatočišče. Zato molk ni toliko nezmožnost govora, kolikor je zavestna, hotena in smiselna odpoved govora. Molčati pomeni govoriti navznoter. Molčati pomeni preiskovanje, potrpljenje, merjenje. In če je pojem po Heglu demiurg resničnosti, je molk demiurg pojma. In če je govorica preizkušnja resničnosti, je molk preizkušnja govorice. Brez molka ne bi bilo govora. »Molk je gospodar govora,« je dejal prerok Mohamed. Molk ni le počelo govora, temveč tudi njegova – transcendenca. V tem smislu se neizrekljivo numinoznega izteka v polnino molčanja. »Črka je zastor in zastor je črka,« pravi an-Niffari. Molk je tako tudi spoznanje, meditacija, kontemplacija – preseganje. Molk je sestavni del duhovno-religioznih praks. V islamu molk predstavlja štiri lastnosti: načelo pobožnosti, pogoj čuječnosti, vrsto askeze in duhovno vajo. Molčanje tako ni le prekinitev govorjenja, temveč tudi dresura duha; urjenje v preseganju notranjega gibanja, ustavitev toka misli. V tem smislu znameniti muslimanski mistik iz Andaluzije Ibn Arabi razlikuje med molkom jezika in molkom srca. Medtem ko molk jezika pomeni prenehanje govorjenja, pa molk srca pomeni transcendenco mišljenja. Molčanje tako pomeni osrediščanje duha; zbiranje razpršenosti misli; poenotenje notranjih glasov. Molk pa je navsezadnje tudi pogoj resničnega poslušanja: le kdor zna molčati, sliši in zna poslušati; poslušati drugega in poslušati svoj notranji glas, ki govori skozi molčanje. Molčanje kot duhovno dejanje je treba kultivirati. Molčanja se je – tako kot govorjenja – treba naučiti. In mar obstaja bolj primeren čas za molk, kot je mesec ramazan – čas posta, duhovne osamitve, introspekcije in molitve?
Vedno bolj spoznavam, kako pomembno je, da se znamo poslušati. Tega se pravzaprav nikoli nismo prav učili. Spominjam se, da smo imeli v šoli govorne vaje, na katerih smo se učili govoriti in nastopati. Nihče pa nam ni povedal, kako naj poslušamo. Celó med študijem medicine, pri katerem bi to pričakovali, so nam v glavo vtepali kup podatkov, od katerih številnih nismo nikoli uporabili. O tem, kako naj pri vsakdanjem delu poslušamo ljudi (in jih tudi slišimo), pa nič. In tako se v naših pogovorih vsak dan ponavljajo nekateri vzorci. Znanka mi je pravila, da bi se želela kdaj pa kdaj pogovoriti o svojih težavah, pa še o marsičem drugem. Živi sama, mož ji je pred leti umrl, otroci živijo drugod. V začetku, po moževi smrti, je bilo težko, potem pa se je kar dobro vživela v svoj novi položaj in zna biti tudi sama. Včasih pa si vendarle zaželi, da bi jo kdo poslušal. Nekaj prijateljic in znank ima, ki se takole odzovejo na njeno pripoved: »Jaz tudi. Mene tudi bolijo kosti in sklepi. Jaz tudi včasih ne morem spati. Jaz tudi …« Postala je že skoraj alergična na ta »Jaz tudi,« ker ji s tem preprečijo, da bi do konca povedala, kaj doživlja. Nima občutka, da bi njeno pripovedovanje vzeli resno. Ko bi vsaj kdo rekel: »Res? Boli te? To je pa neprijetno!« Mislim, da bi prav o tem moral razmisliti vsak izmed nas. Kolikokrat reagiramo z »Jaz tudi«, namesto da bi poslušali drugega človeka in mu pustili, da do konca pove nekaj o sebi. To nam je že tako prešlo v kri, da se največkrat niti ne zavedamo, da se tako odzivamo na pripovedi drugih ljudi. Če hočemo kaj storiti za boljši in lepši svet, moramo paziti na medsebojne odnose. Tu pa se vse začne s sposobnostjo poslušanja. Najprej se moramo tega zavedati, potem pa korak za korakom, dan za dnem vedno bolj paziti, da bomo vedno manj govorili in vedno več poslušali.
Jutro je kot vsak čas dneva najlepše. Kapljice jutranje rose se bleščijo v svetlobi novega dne. Ozreš se naokoli, polno je biserčkov vode. Vse je umito in človek takrat težko uporablja samo glavo. Prebudi se občutljiva globina, oglasi se srce. In vidiš, začutiš podrobnosti, odseve izvora, skrivnost smisla. V kapljici jutranje rose odsevajo globine oceanov, pravi modrost. Nespametno je iskati bistvo, rešitve in smer življenja nekje daleč, ker so že tukaj. Če se je srce zaradi strahov in zamer preveč ogradilo, se zastrlo, ker se tako počuti varnejše, se prebudi takrat, ko spoznaš, da je prava varnost skrita prav v srcu. Treba ga je samo odpreti. Ko to zmoreš, v vsaki celici svojega telesa in uma veš, preprosto veš. Ne povoziš samega sebe. Namesto drugega ne moreš hoditi, a lahko ga navdihneš, da pobrska, poišče v sebi. Se približa, sprejme, se odloči. Pripoveduješ svojo zgodbo in dvigneš ušesa, napneš možgane, začneš odkrivati tudi druge zgodbe, jih poskušaš povezati s seboj. A tvoja osebna pot je enkratna, vodi skozi osebno izkušnjo, se zbrusi tudi s stiskami, trpljenjem, da postaneš res pristen, pristen do sebe in do soljudi. Danes vlada velik nesporazum o tem, kdo so otroci tega sveta. Radi se norčujemo iz omikanosti, sočutja, ljubezni, ki je resnična. Norčujemo se iz morale in »počasne«, nerodne pozornosti, dobrote, ki jo nekdo kaže do drugih. Treba je vendar vse na hitro. Slavimo zunanji videz, blišč, spretnost v zavajanju drugih. Če se ne oziraš na Boga, je to dokaz, da si samostojno misleč in sodoben, namesto da bi skromno priznal, da je življenje skrivnostno. Življenje me napravi vrednega samo, če posredujem svoj mir, če prinašam odpuščanje, upanje, luč, resnico in če ne bežim pred temo. Spoprijeti se moram s spori, lažjo, zavidanjem, trmoglavostjo, obupom – in potem zmorem, zaslutim, kako v kapljici rose odseva neskončni ocean. Zaslišim, kako se v otroškem smehu skriva angelsko petje nebes, kako se v hvaležnem pogledu nemočnega starčka zrcali modrost življenja, kako se v očeh deklice zazna hrepenenje po pomladi, kako se v ostarelem možu in ženi iskri skrivnost velike ljubezni, ki premika gore. Saj pride tudi tesnoba. Te opozori, da se ustaviš in se ozreš vanjo. Težko se premakneš. A ko se vendarle zaveš in zbereš moči, da zmoreš na pot v svoje srce, se poglobiš v območje svetega, daruješ svojo nemoč, te On okrepi. Vedno je s teboj, je usmiljen in dobrotljiv. Niti ena kapljica, niti ena tvoja solza ne gre mimo Božjega srca.
Post je tema, ki običajno ne navdušuje velikega števila ljudi. Večina v postu vidi aktivnost, ki naj bi spodbujala izgubo telesne teže ali prispevala k čiščenju telesa. Toda Sveto pismo v svojih več kakor šestdesetih omembah post povezuje z duhovnimi vprašanji. Po navadi z molitvijo in pogosto v kontekstu posebne potrebe ali prošnje. To nas ne bi smelo presenetiti, saj vsa večja svetovna verstva ‒ z judovstvom, islamom, hinduizmom in budizmom vred ‒ uporabljajo in promovirajo post v povezavi z verskim življenjem. Kaj je post? Post je popolna, delna ali izbirna prostovoljna odpoved določeni snovi ‒ običajno hrani in/ali pijači ‒ oziroma določeni dejavnosti. V Svetem pismu je post kot popolna odpoved hrani in pijači za krajše časovno obdobje prikazan kot skrajni odziv na strahotno stisko, kakršno na primer vidimo pri kraljici Esteri, ki ji je skupaj z njenim ljudstvom grozila usmrtitev (Estera 4,6). Delni post, ki je najpogostejša oblika posta, vidimo v Jezusovi izkušnji štiridesetdnevnega posta, ko se je ta odpovedal hrani, ne pa tudi vodi (Lk 4,2). Izbirni post pa je opisan v primeru preroka Daniela, ki se je za tri tedne odpovedal “okusnim jedem, mesu in vinu” (Dan 10,3). Post ni le vzdržnost od hrane ali pijače, ampak lahko vključuje tudi druge dejavnosti. Prerok Daniel v prej omenjenem odlomku pravi, da se je v času svojega izbirnega posta odpovedal maziljenju. V Izaijevi knjigi 58,6.7 pa zasledimo poziv, naj se ljudstvo posti s tem, da odpne spone krivičnosti, osvobodi zatirane, daje lačnemu svoj kruh in brezdomce pripelje v svoje domove. Vzdržnost od določenih dejanj ali nadomestitev krivičnih s takimi, ki prinašajo pravico, je prav tako post. Pri vsem tem pa je pomembno, da je post vedno prostovoljna odločitev posameznika ali skupnosti. Čeprav je bil v Stari zavezi na dan sprave zahtevan post celotne skupnosti (3. Mojzesova knjiga 16,29.31), pa Nova zaveza nikjer ne zapoveduje posta. Samo usmerja nanj in ga vidi kot običajen del vernikovega življenja (npr. v Matej 6,16 “kadar se postite”). In zakaj naj bi postili? V Svetem pismu je post predstavljen kot duhovna disciplina, torej dejavnost, ki je del krščanske duhovnosti in ki posamezniku omogoča osredinjanje na Boga in soočanje s samim seboj (npr. Luka 2,37 in Psalm 69,10.11). Omogoča nam, da čas, ki bi ga sicer uporabili za nakupovanje, pripravo in pospravljanje hrane, uporabimo za molitev, branje Svetega pisma in premišljevanje in da tako užijemo številne duhovne prednosti. Post prav tako osredinja naše misli in jih naredi jasnejše. Ko naredimo nekaj neobičajnega, nas ta sprememba vsakdanje rutine spominja, da se dogaja nekaj posebnega, to pomeni, da smo bolj čuječi, in posledica tega so bolj osredinjene in jasnejše misli. Zagotovo pa post prinaša tudi zdravstvene prednosti in iz našega telesa in prebavnega traka čisti toksine, ki so se nabrali v njem. Vse našteto kaže, da je post prednost ne le za našo duhovnost, ampak tudi za naše telo in naš um. Dovolite mi za konec še tri nasvete glede posta. Prvič, izberite pravo spodbudo za post. Ta namreč ne pomeni pridobivanje verskih zaslug in izkazovanje lastne pobožnosti niti siljenje Boga, da nas usliši ali deluje v našo korist. Drugič, razmislite o pravi obliki posta. Pri tem pa poleg hrane pomislite tudi na post od medijev, nakupovanja ali uporabe interneta. In kot zadnje, a nikakor najmanj pomembno: posta se lotite postopno. Tudi tukaj namreč velja, da vaja dela mojstra, če mojster dela vajo.
Nekoč boste slišali, da sem umrl, a temu ne verjemite; bolj živ bom kot kdaj prej. S tem bi se strinjal tudi Viktor Frankl (1905–1997), avstrijski profesor nevrologije in psihiatrije, ki je kot Jud preživel Kalvarijo koncentracijskih taborišč peklenskega holokavsta in velja za ustanovitelja logoterapije. Pozneje je vsakemu pacientu postavil vprašanje: »Zakaj se niste ubili?« S tem je hotel prebuditi v njem voljo do smisla, saj logoterapija zdravi ob pomoči smisla, tega pa brez Boga ni. Zaradi ideologij smrti si zastavljamo vprašanje, ali je vera v Boga sploh še mogoča. Francoski filozof André Glucksmann je v knjigi Tretja smrt Boga (La Troisième Mort de Dieu) zapisal, da je Bog umrl trikrat: prvič na križu, drugič v knjigah Marxa in Nietzscheja in tretjič v duši evropskega človeka zaradi zla in trpljenja v taboriščih smrti in gulagih. Tako kot se ima hudič za boga v peklu, se ima človek za boga na Zemlji. Ni čudno, da se dušimo v krvi. Toda zmerjanje Boga je pravzaprav iskanje Boga, kajti vsak »ne« določa ustrezni »da«. To je zagovarjal francoski filozof Jacques Derrida (roj. l. 1930, umrl l. 2004), rekoč, da ni zunajbesedilnosti. Franklova pretresljiva izkušnja je aktualna tudi v zvezi s trpljenjem eksistencialnega vakuuma sodobnega človeka danes. Dokazal je učinkovitost nasprotnega namena, pri katerem človek premaga strah celo tako, da si zaželi, da bi se uresničilo prav tisto, česar se boji. Ko ne moremo spremeniti položaja, smo izzvani, da spremenimo sebe. Človek brez cilja želi posnemati tisto, kar počnejo drugi, temu rečemo konformizem, ali pa počne tisto, kar zahtevajo drugi; temu rečemo totalitarizem. Samo krščanstvo presega oboje, saj veruje, da je ljubezen zadnji, najvišji smisel človekove eksistence. Frankl je trdil, da je človekova odrešitev možna le v ljubezni, saj sta ljubezen in oseba neločljivi. Krščanstvo je edina religija, ki ne temelji na nauku, ampak na osebi Jezusa Kristusa, ki je vidna slika nevidnega Boga. Bog ne zagotavlja smisla samo v življenju, ampak tudi v trpljenju in smrti. Vabi nas k večnemu smislu, rekoč: »Jaz sem vstajenje in življenje« (Jn 11,25). Izpolniti najgloblji smisel svojega življenja pomeni izpolniti s smislom tudi svoje trpljenje. Ko trpljenje dobi smisel, preneha biti trpljenje.
Danes je prerok Jeremija napovedal, da bo Bog sklenil s svojim ljudstvom »novo zavezo«. To se nam zdi malce čudno, saj je bila v dobi preroka Jeremije med Judi v veljavi Mojzesova zaveza, ki jo je podpirala podrobno izdelana Mojzesova postava. Gre namreč za ritualne predpise, ki imajo vsi veliko simbolno vrednost, saj vsak obred močno spominja na Božji poseg v zgodovino božjega ljudstva. Obredi, še posebno velikonočni, pripovedujejo o Božjem varstvu, dobrohotnosti in prizanesljivosti do njegovega ljudstva. Toda sčasoma so Izraelci pozabili na to, kar je bistvenega v tej obredni postavi. Pozabili so na pravo vsebino Mojzesovih zahtev. Tako so postavo izpolnjevali le na zunaj, zato v njej niso vztrajali in so zlahka prelomili zavezo z ljubečim Bogom Jahvejem. Tako je prerok napovedal novo postavo, tisto, ki jo bo njegovo ljudstvo odslej nosilo v srcu. Jeremija je obljubljal, da bo odslej Bog Jahve posebej nagovarjal prav vsakega človeka, od dojenčkov do starčkov. Šepetal bo v duši vsakega posameznika in v vsaki ljubeči skupnosti in prebival bo pri njih. Človeško srce se bo tokrat pustilo nagovoriti z njegovo ljubeznijo, saj bo poslušalo njegov dobrohotni glas. A ljudje potrebujejo tudi zunanje znake, da bi razkrili to, kar nosijo v srcu. Slovenski pregovor pravi: »Česar je polno srce, to usta govore.« Vidimo, da so Judje, ki so prišli v Jeruzalem iz Grčije, prosili apostola Filipa, naj jim pokaže preroka, učitelja iz Nazareta, tistega, za katerega upajo, da je Mesija. Zanimivo je, da Kristus tokrat ni opozarjal, da je prinesel zdravje duše in telesa, čeprav je ozdravil vsakega bolnika, ki ga je prosil usmiljenja. Učencem in tistim, ki so ga iskreno iskali, je razkril svojo notranjost. Povedal jim je, da je v njem srce, ki ljubi do konca, se pravi, neomajno in neskončno. Prav za vsakogar se je pripravljen žrtvovati. To je globoka resnica ljubezni, ki jo je Odrešenik razkril svojim prijateljem. Zagotovil jim je: »Nihče nima večje ljubezni kakor ta, ki da svoje življenje za svoje prijatelje.« In dodal je: »Vi ste moji prijatelji.« Za to ljubezen pa ni nič nemogoče, nič ni odveč. Take ljubezni bodo sposobni tudi njegovi učenci, saj bodo sklenili z njim novo zavezo, zavezo prijateljstva in novega upanja.
Tudi na današnji dan se bomo odpravili naproti opravljanju svojega poslanstva. Morda po krajši, morda po daljši poti. Dolgo se pripravljamo na izpolnjevanje poslanstva, ga iščemo, se izobražujemo, opravljamo, morda spet zamenjamo ali še naprej iščemo. Za nekatere se poslanstvo prekriva z opravljanjem poklica, ne nazadnje sta besedi poslanstvo in poklic sorodnega pomena. Pravimo, da je vsako delo častno, pa vendar se zdi, da nekatere poklice v družbi bolj cenimo kot druge, delo nekaterih je bolj plačano ali občudovano. Vsak poklic, ki ga opravljamo odgovorno in skrbno, lahko preraste le opis nalog in zares postane poslanstvo. Neka medicinska sestra je pripovedovala o testu, ki so ga pisali v srednji šoli. Ker je bila vestna učenka, je na začetku preletela vprašanja, da bi videla, ali je med njimi kakšno, na katero morda ne bi znala odgovoriti. Ustavilo se ji je pri zadnjem vprašanju, ki se je glasilo: »Kako se imenuje gospa, ki čisti našo šolo?« Mislila si je, da gre skoraj gotovo za neslano šalo. Večkrat je videla čistilko, ki je pospravljala za učenci. Bila je visokorasla, s temnimi lasmi in v zgodnjih petdesetih letih. Ampak kako ji je ime, ni vedela. Pravzaprav še nikoli ni spregovorila z njo niti besede. Šolska ura je minila in morala je oddati test, ne da bi odgovorila na zadnje vprašanje. Eden izmed učencev je dvignil roko in vprašal, ali bo zadnje vprašanje štelo pri oceni testa. »Seveda,« je odvrnil učitelj. »Pri svojem delu boste srečevali številne ljudi. Vsi in vsak posebej so pomembni. Zaslužijo si vašo pozornost in skrb, pa čeprav samo nasmeh ali pozdrav. Upam, da vas bo ta test spominjal na to.« Pa ni samo v zdravstvu pomembna pozornost do vsakega človeka. Marsikatero delo bi lahko imelo bolj človeški obraz, če bi namenili več skrbi našemu vsakdanjemu odnosu do ljudi, ki jih srečujemo. Posebno težko je vzdrževati tako naklonjenost do sodelavcev in tistih, s katerimi se vsak dan srečujemo. Vendar ni treba vložiti veliko truda v pristne odnose, saj lahko majhne pozornosti pomenijo velike korake h graditvi skupnosti, ki se trudi, da se ne bi nihče počutil izločenega ali manjvrednega. Učenci so po koncu pisanja testa izvedeli, da je gospe čistilki ime Katarina. Tudi tega imena niso več pozabili.
Grški filozof Aristotel je verjetno najbolj poznan prav po svoji misli o zlati sredini, ki se navezuje na vprašanje vrline oziroma človekove odlike. Verjel je namreč, da prav delovanje v skladu z moralnimi krepostmi človeka osrečuje in ga dela vedno boljšega, kreposti pa so po njegovem mnenju neka srednja mera med dvema skrajnostma oziroma slabostma, ki se jima moramo izogibati. V svojem delu z naslovom Nikomahova etika je tako večkrat opozoril, da se moramo pri ravnanju držati zlate sredine, to je ravno pravšnje mere, saj »vrline propadejo tako zaradi pomanjkanja kakor zaradi pretiravanja«. Podobno se dogaja pri vsakdanjih rečeh, kot sta na primer telesna vadba in primerna prehrana: telesne moči nam namreč izčrpa tako pretiravanje v vadbi kot opuščanje vadbe. Enako je z zdravjem: »Čezmerno uživanje ali pa pomanjkanje pijače in hrane nam zdravje uničujeta, zmerna količina pa ga ustvarja, krepi in ohranja.« Po Aristotelovem mnenju moramo tudi v primeru moralnih kreposti ohranjati neko srednjo mero med preveč in premalo, med pretiravanjem in umanjkanjem – takole pravi, ko komentira vrlino poguma: »Kdor pred vsem beži, kdor se vsega boji in se ničemur ne upre, postane strahopetec, kdor pa se ničesar ne boji in drvi v vsako nevarnost, postane vihrav predrzneš.« Pravilno bo torej ravnal tisti, ki bo ravno prav pogumen in se bo uprl svojim strahovom, a ne za vsako ceno. Da bi torej živeli dobro, moramo vselej izbrati tisto vmes med preveč in premalo, saj vrline ohranja prav srednja mera. Vendar pa nadalje Aristotel poudarja, da ta sredina ni za vse enaka – ravno nasprotno: odvisna je od vsakega posameznika, zato je ne moremo določiti vnaprej, ampak mora vsakdo presojati zase. Tudi tukaj Aristotel povleče vzporednice s hrano: nekomu je lahko določena količina hrane preveč, nekomu drugemu pa je ista količina zlahka premalo. Kakor torej v telesnih potrebah presojamo v skladu s potrebami, moramo podobno ravnati tudi v primeru vrlin in jih prilagajati vsaki posamezni situaciji – iskati moramo torej »sredino glede na sebe«, da pa bi to lahko storili, se moramo seveda zelo dobro poznati. Aristotel zato poudarja, da »ni lahka stvar biti kreposten. Zakaj če hočemo v vsakem primeru zadeti sredino, je potreben precejšen napor; saj tudi sredine kroga ne zadene kdor si bodi, ampak le, kdor je tega vešč.«
»Če pšenično zrno ne umre, ostane samo, če pa umre, obrodi obilo sadu.« Že od otroštva ohranjam globoko spoštovanje do narave, do ljudi, ki so z njo povezani. Zemlja te lahko tudi priklene nase in postaneš zelo občutljiv. Težko je, če si od nje povsem odvisen, vsak dan posebej. A nad tem je tudi sij čarobne mavrice skrivnostnega stvarstva. Ki je življenje, ki je rast, je umiranje.. Misel na smrt sproži zelo različne občutke, ko je bližnja, vzbudi negotovost, previdnost, strah, odpor. Kako človeško je to. Že z rojstvom, malo, nežno bitje začenja pot, ki se bo nekoč zagotovo končala, prevesila na drugo stran. Je v človekovi duši vendarle hrepenenje po večnosti? Drugačna, neznana razsežnost življenja. Da s smrtjo ni vse končano. Da gre le za prehod, ko vstopamo v večnost, kjer bodo živela vsa naša dobra dela, vsa ljubezen, ki smo jo izkazali, izrazili, vsa naša iskrenost in iskanje resnice. Kjer nas bo Gospod obdaril z večnim veseljem. Odkrijem svoj nemir. Želim si ostati z vsemi, ki sem jih navajen, ne morem sprejeti, da odide tisti, ki mi je blizu, da mine vse, kar me povezuje z lepim, dobrim, globokim odnosom, doživetji, spoznanji, dosežki, rezultati mojega dela, in se razblini v nič. Tolaži morda dejstvo, da telesna smrt čaka prav vse, prej ali slej, vsakogar. A kako dozoreti, da odpadem z drevesa življenja kot zrel sad? Zorenje, ki ni predvsem zazrtost vase, ni iz sebične drže oblikovano pomanjkanje ljubezni, ki zanemarja globino. Nikoli naj ne prevlada zavračanje ljubezni, torej naj ne prevladajo obup, sovraštvo, hude zamere, pohlep. Odpirajmo pot do zvezd. Dozorelost je kot Ljubezen sama. Marsikdo se ob napovedanem ali nenadnem soočanju s smrtjo zave kratkosti, minljivosti zemeljskega življenja, kar takoj izčisti človekovo dozdajšnjo držo. Luč večnosti obarva prav vsakogar, vsak odnos, vsako vlogo, poslanstvo, delovanje. Nenadoma se nam naši »veliki« problemi zazdijo nevredni naših skrbi. Očisti in izkristalizira ves čar slave, izsiljenih dosežkov, zabave, bogastva. Pomembno je, ali je svet, zato ker sem, vsaj nekoliko boljši? Pogled se preusmeri. Ozrem se vase, se pomirim, razmislim, se poglobim do korenin samega sebe, svojega bistva, gledam, vidim, česar prej nisem opazil. Prebudim se v luči spoznanj in se veselim vseh lepih odnosov. Da le ni bilo prepozno, da nisem zamudil. Spočijem se v tebi, v objemu Ljubezni.
Menda povprečen odrasel človek dnevno sprejme približno 35.000 odločitev. Ne vem, kako je z vami, a mene je ta podatek osupnil. To je namreč več kot dve odločitvi na sekundo, vključno s časom, ki ga prespim. Res je, da v to skoraj nepregledno množico spadajo čisto vse odločitve, tudi tiste najbolj banalne: ali se bom stopnic lotil najprej z desno ali levo nogo, bom pil kavo z mlekom ali brez, bom odzdravil sosedu ali ne in podobno. Ampak vendarle: 35.000?! Številka se res zdi neverjetno velika. Menda samo glede hrane sprejmemo 200 odločitev dnevno, kar je spet osupljivo, saj si še jaz, ki zelo rad jem, privoščim, če štejem čisto vse sprehode k hladilniku, največ pet obrokov dnevno. Seveda vsega tega odločanja sploh ne zaznamo, saj smo si, če se v določenih položajih in trenutkih dneva odločamo vedno enako, iz tega spletli navade, rutine in železne srajce. Tako se nekdo navadi, da vsak dan vstane z levo nogo, drugi pa, da vse stvari opravi z levo roko, kot se reče, in je pri tem lahko celo desničar: v dobesednem ali prenesenem pomenu. Kje znotraj tega silnega vsakodnevnega oziroma vsakosekundnega odločanja je moja odločitev, da bom danes boljši kot včeraj? Menda ne gre le za eno odločitev, ki jo postavim ob bok preostalim 34.999? Upam, da sem si v letih, ki so me pripeljala do statusa »povprečnega odraslega človeka«, z vsakodnevnimi odločitvami za »še odličnejšo pot«, kot apostol Pavel v opiše ljubezen, vendarle stkal železno srajco ali kot bi rekel že omenjeni Pavel »oklep vere in ljubezni« (glej 1 Tes 5,8), pa da pri tem vendarle nisem zapadel v farizejstvo navade in rutine. Pobožnemu, kot sem, mi Jezus nekaterih vsakodnevnih odločitev kaj dosti ne olajšuje, kajti ko prebiram evangelije, berem, naj ne ve moja levica, kaj dela moja desnica in da naj tudi molim in se postim na skrivnem (glej Mt 6, 1-18), hkrati pa naj ljudje vidijo moja dobra dela, da bodo slavili nebeškega Očeta, ker da se mesto na gori ne more skriti (glej Mt 5, 13-16). Kaj zdaj in kako torej?! Kako naj torej ravnam? Kako naj se odločim? Post mi, vsaj kar zadeva sprehajanje do hladilnika, število dnevnih odločitev z omenjenih 200 oklesti na precej manj. Vse druge odločitve pa lahko mirno zajamem v tri NE, ko me Skušnjavec vleče v omamo, v nezmernost in napuh (glej npr Mt 4,1-11) in en DA, ko me Jezus prek mojih bližnjih vpraša: Me ljubiš? (glej Jn 21, 15-19)
Neveljaven email naslov