Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Smešno je, da znamo napovedati vreme tudi za mesec dni vnaprej, smešno, da vemo, koliko bomo zaslužili, še preden imamo denar v rokah, hkrati pa ne opazimo, kako zelo kratkoročne so naše vsakdanje rešitve. Kdo se vznemirja, če mu v školjki ves dan teče pitna voda, kdo ima slabo vest, ko iz hiše odvleče celo breme plastike? Kdo se še zaveda, da je najdražji tisti račun, ki ga ni treba plačati?
Bolje vrabec v roki, da o denarju niti ne izgubljamo besed. Danes smo preprosto pozabili na prihodnost. Samo še vta trenutek smo zazrti, samo v danes, jutri bomo že kako. Dolgoročnosti nam manjka, to je. Za trenutno korist smo pripravljeni prodati tudi svojo prihodnost … Naša sedanjost kolje svoje lastne otroke, da bi nam bilo prijetno. Nekaj hudičevega je v tem, se vam ne zdi, nekaj, kar uničuje tudi našo sedanjost, ne samo prihodnosti. In tega ne vidi samo tisti, ki noče videti: da smo potrebni spreobrnjenja, vsi po vrsti. Danes, ne jutri. Jutri bo prepozno.
Dogodki vsakdanjega sveta, večerna poročila, polna krvi, smrti in katastrof, pa tudi tisti, o katerih nam govorijo (ali pa molčijo) otroci pri mizi, vsi po vrsti nekaj sporočajo, nekaj nam želijo povedati. Jezus z njimi svari, opozarja, da je treba z njimi nekaj narediti. Kajti življenje, ki ni sposobno samorefleksije, spraševanja vesti, če hočete, življenje, ki ni sposobno pogledati se v ogledalo in videti svoje realnosti, tudi grešne, je obsojeno na uničenje. Če smo natančnejši, na samouničenje. Ker hodi tja, kamor ni dobro hoditi.
Če vidiš, da greš proti prepadu, boš spremenil smer, ne boš več mižal, kajne da ne? Tako ne gre naprej, si je treba reči, danes, ne jutri, jutri bo prepozno, ne samo glede trebuha, tudi glede ostalih zanemarjenosti, vse polno jih je po naših domovih, že za mizo in po kotih naših src. Korak ali dva, vsak korak se pozna. Pri tem pa »glej daleč, in ko misliš, da že gledaš daleč, glej še dlje!« (Robert Baden-Powell)
3589 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Smešno je, da znamo napovedati vreme tudi za mesec dni vnaprej, smešno, da vemo, koliko bomo zaslužili, še preden imamo denar v rokah, hkrati pa ne opazimo, kako zelo kratkoročne so naše vsakdanje rešitve. Kdo se vznemirja, če mu v školjki ves dan teče pitna voda, kdo ima slabo vest, ko iz hiše odvleče celo breme plastike? Kdo se še zaveda, da je najdražji tisti račun, ki ga ni treba plačati?
Bolje vrabec v roki, da o denarju niti ne izgubljamo besed. Danes smo preprosto pozabili na prihodnost. Samo še vta trenutek smo zazrti, samo v danes, jutri bomo že kako. Dolgoročnosti nam manjka, to je. Za trenutno korist smo pripravljeni prodati tudi svojo prihodnost … Naša sedanjost kolje svoje lastne otroke, da bi nam bilo prijetno. Nekaj hudičevega je v tem, se vam ne zdi, nekaj, kar uničuje tudi našo sedanjost, ne samo prihodnosti. In tega ne vidi samo tisti, ki noče videti: da smo potrebni spreobrnjenja, vsi po vrsti. Danes, ne jutri. Jutri bo prepozno.
Dogodki vsakdanjega sveta, večerna poročila, polna krvi, smrti in katastrof, pa tudi tisti, o katerih nam govorijo (ali pa molčijo) otroci pri mizi, vsi po vrsti nekaj sporočajo, nekaj nam želijo povedati. Jezus z njimi svari, opozarja, da je treba z njimi nekaj narediti. Kajti življenje, ki ni sposobno samorefleksije, spraševanja vesti, če hočete, življenje, ki ni sposobno pogledati se v ogledalo in videti svoje realnosti, tudi grešne, je obsojeno na uničenje. Če smo natančnejši, na samouničenje. Ker hodi tja, kamor ni dobro hoditi.
Če vidiš, da greš proti prepadu, boš spremenil smer, ne boš več mižal, kajne da ne? Tako ne gre naprej, si je treba reči, danes, ne jutri, jutri bo prepozno, ne samo glede trebuha, tudi glede ostalih zanemarjenosti, vse polno jih je po naših domovih, že za mizo in po kotih naših src. Korak ali dva, vsak korak se pozna. Pri tem pa »glej daleč, in ko misliš, da že gledaš daleč, glej še dlje!« (Robert Baden-Powell)
Za pravoverne muslimane Mohamed ni le zgodovinska osebnost, ampak predvsem prerok oziroma poslanik. Mohamed se je rodil leta 570. Hidžra (hijra) ali selitev iz Meke v Medino je močno zaznamovala Mohamedovo življenje in življenje muslimanske skupnosti, saj je pomenila njegovo prostovoljno odločitev, da se s svojimi privrženci »odseli« iz Meke v izognitev nadaljnjim konfliktom z mogočnim plemenom Kurejš. Med širitvijo islama so se večkrat spopadli Mohamedovi privrženci in nasprotniki, ki niso verjeli v njegovo poslanstvo in niso bili pripravljeni sprejeti njegove vloge preroka. Četudi so bili ti spopadi neizogibni in navsezadnje tudi pomembni za razširitev islama, so bili notranji konflikti znotraj muslimanske skupnosti ključni pri vprašanju nasledstva, ki je nastopilo po smrti preroka Mohameda leta 632. Pogosto se beseda džihad prevaja kot sveta vojna. A to bi bilo napačno. Beseda džihad izhaja iz arabskega korena ja-ha-da in pomeni »prizadevati si« oziroma »truditi se«. Prerok Mohamed v enem od svojih avtentičnih izrekov (ḥadīth) pravi, da džihad pomeni preživeti dan, ne da bi koga zlorabil ali oškodoval. Džihad je nepretrgoma povezan z božjo postavo, ki ji daje prednost pred osebnim egoizmom. Klasični učenjaki trdijo, da obstajata dve vrsti džihada, namreč veliki džihad (jihād al-akbar) in mali džihad (jihād al-asghar). Veliki džihad je tako imenovani notranji džihad oziroma boj v prsih vernikov in zadeva predvsem na duhovni, psihološki in osebni spopad s svojimi lastnimi pogledi, mislimi in odločitvami, medtem ko se mali džihad nanaša na oborožen spopad s t.i . nasprotniki islama, za katerega veljajo številne omejitve, povezane z obrambo in prepovedmi, med katerimi je tudi prepoved ubijanja civilistov. V Koranu se sicer beseda džihad pojavi le trikrat, in sicer v 9:24, 25:52 in 60:1. Zgodnja islamska misel je džihad pojasnjevala v kontekstu nenasilne interpretacije, predvsem za tiste muslimane, ki se fizičnega boja niso mogli udeležiti. Eden izmed klasičnih učenjakov, ki je zagovarjal literarno branje Korana, Ibn Hazm (umrl je leta 1064), trdi, da obstajajo štiri vrste džihada: džihad srca ali že omenjeni veliki džihad; džihad jezika, pokazujoč na pomembnost govorjenja resnice v brk politični oblasti; džihad roke, ki ponazarja fizični upor proti krivici; in džihad meča, ki pomeni oborožen spopad v imenu boga. Tega se pogosto interpretira v soju islamističnih in militantnih gibanj, ki instrumentalizirajo religijo za politične namene. A tovrstna gibanja poudarjajo selektivno branje Korana, ki ga militantni islamisti razumejo s stalnim poudarjanjem redkih koranskih verzov, s čimer nasprotujejo pluralni in fleksibilni islamski tradiciji interpretacije Korana, ki sveta ne deli na črnega in belega.
V današnji ponovljeni Duhovni misli igralec, dramatik in režiser Gregor Čušin razmišlja o ljubezni. Ne moreš je videti, pride nenadoma in te prevzame.
Ni globljega vprašanja, kot je krik: »Bog, zakaj?« Še najbolj se sprašujemo, kako pojasniti Božja početja, ko gre za neopravičljivo trpljenje. Teologi ne smemo ljudem ponujati poceni kupljene tolažbe, kajti večina ljudi tako in tako živi v tihem obupu. Jonathan Henry Sacks (r. 1948), britanski Jud, rabin, filozof in teolog, pravi, da Sveto pismo ne zagovarja, da moramo sprejeti, česar ne moremo razumeti, ampak da moramo sprejeti samo tisto, česar ne moremo spremeniti. Največji junaki vere v Svetem pismu so Boga veliko spraševali, a zaradi tega niso bili heretiki, skeptiki ali grešniki in niso izgubili vere v vero. Meni je všeč teologija protesta. Všeč mi je, da v Svetem pismu piše, da se je celo Bog spraševal in obžaloval, da je ustvaril človeka s svobodno voljo, kajti svoboda pomeni tudi svobodo delati zlo. Zakaj ni ustvaril programiranih bitij, ki bi mu prepevala slavo in bi pred njim klečeplazila, namesto da nam je zaupal svoje partnerstvo? Takšen Bog ne obstaja; razen če si ga predstavljamo kot filozofsko šalo. Toda če pravici ni zadoščeno na tem svetu, kdaj ji bo? Ali moramo plačevati kazen za zločin, ker živimo na planetu Zemlja, ne da bi nas kdo vprašal za našo privolitev. Ali je to pošteno? Zavedam se, da če bi bil Bog tako majhen, da bi ga lahko razumeli, ne bi bil dovolj velik, da bi ga oboževali. Vprašanja trpljenja in zla ne moremo razrešiti s filozofsko-teološkim razglabljanjem, ampak z odrešenjskimi dejanji. To zagovarja tudi Jonathan Henry Sacks v svoji uspešnici Veliko partnerstvo (The Great Partnership), v kateri je zapisal tragično judovsko šalo iz časa nastanka nacizma: »Čas: leto 1938, kraj: potovalna agencija v Nemčiji. V agencijo stopi Jud. Ženski za pisalno mizo pove, da bi rad kupil vozovnico za potovanje v tujino. »Kam?« ga vpraša potovalna agentka. »Kaj ponujate?« jo vpraša Jud. Potovalna agentka mu dá globus. Jud ga počasi vrti, gleda deželo za deželo, vedoč, da je vsaka od njih zaprla vrata za ljudstvo njegove vere. Potem vrne globus agentki in jo vpraša: »Ali nimate kakšnega drugega sveta?« Pisec pritrdi, da naš svet ni svet, ki bi ga izbrali mi, a je edini, ki ga imamo. Z zlom v njem se lahko sprijaznimo ali pa Bogu prijavimo protestno noto proti zlu. Potem pisec konča: »Protest se začne s krikom, ki utihne šele, ko slišimo Sodnika vse Zemlje, kako nas poziva, naj mu pomagamo prinašati pravičnost v človeški svet, ki ga gradimo skupaj.«
Ne samo presušena zemlja, tudi ljudje se napajamo ob izvirih. Le da naše bivanje na zemlji napajajo številni izviri, ki se izlivajo v življenjski studenec. Ne, naši izviri, iz katerih želimo piti čisto in zdravo vodo, ne izvirajo samo iz majhnih in neznatnih skalnih razpok pod mogočnimi skalami, kjer ni človeške umazanije. Izviri, iz katerih se napajamo in črpamo moči za našo osebnostno rast in sobivanje, izvirajo iz medčloveških odnosov: doma, v šoli, v župnijskih občestvih, na delovnih mestih … Tako kot zemlja, ki se že dolgo ni napojila čiste vode, ne more roditi sadov, tako je tudi z nami. Če vodo zajemamo samo iz umazanih in zastrupljenih studencev, potem ne moremo roditi zdravih in močnih sadov. Ali ste se kdaj, cenjeni poslušalci in cenjene poslušalke, po dolgotrajni suši zazrli v zemljine razpoke? Ste opazili, kako različne so? Navpične, prečne, vzdolžne … vse do tistih najglobljih, prelomnih razpok. Če je suša dolgotrajna, potem seme, ki smo ga zasejali v zemljo, preneha kaliti in brsteti. Da si zemlja opomore, je potreben nov izvir čiste vode. Tako je tudi z nami. Ko med nami zaradi človeške suše zazijajo globoke razpoke in se naše brazde zaradi rušilne sile prelomijo, potrebujemo novih in čistih izvirov vode. A začeti moramo zajemati v globokem studencu. Veliko lažje je preorati zemljo in preobračati brazde, da jo pripravimo za novo rast, kot pa orati po razbrazdani in prelomljeni človeški duši. Razpoke, ki smo jih sposobni zadati drug drugemu, so trdovratnejše od razpok v zemlji. Ne poznajo se samo na obrazu. Te so vsaj vidne in zaradi njih smo lahko kdaj pa kdaj deležni tudi usmiljenja. Najbolj bolijo tiste ostre, neopazne in pritlehne razpoke, ki prizadenejo našo notranjost. Ne, ljudje nismo drug drugemu samo studenec čiste in zdrave vode. Zastrupljeni smo z napuhom, samovšečnostjo, ljubosumjem, sebičnostjo … Ko se v naših studencih nabere preveč umazanije, sirkova krtača pomaga bolj malo. Čaka nas dolgo ribanje s krtačo iz žice ali celo iz jekla. Mogoče bo ta dovolj močna, da bo očistila in zgladila našo umazanijo. A v studencu bodo še vedno ostale razpoke, ki ne bodo držale vode. Kako spolzke so lahko stopnice, ki vodijo k našemu izviru. Po njih ne hodimo sami, in če stopnice nimajo postavljene ograje in zaklenjenih vrat, po vodi bredejo tudi drugi ter za seboj puščajo blato. Čeprav smo majhen izvir, lahko postanemo reka in drug drugemu izvir žive vode. Le zastrupiti ga ne smemo. Zato ne pozabite. »Studenec v istem izviru ne more biti hkrati sladek in grenek? Tako kot smokva ne more roditi olive ali trta smokve? Tako tudi slan izvir ne more dati sladke vode.« (Prim. Jak 3,11–12.)
Avtorica Duhovne misli filozofinja in urednica dr. Ignacija Fridl Jarc nas ponovno spominja na razmišljanja starih grških filozofov o etiki in demokraciji v družbi. Lahko le z dobrimi zakoni dosežemo etično družbo, kot je predvideval Solon?
Cerkev v Sloveniji danes obhaja nedeljo Slovencev po svetu. Sveti Frančišek Asiški je večkrat dejal, da smo le popotniki in tujci na tem svetu. Če pogledamo še dlje v zgodovino, v čas Stare zaveze, vidimo, da so ljudje potovali, se selili in iskali boljše pogoje za življenje. Razlogi, da nekdo zapusti dom, domovino in gre v svet, so zelo različni. Nekateri so šli, kot pravi slovenski pregovor, s trebuhom za kruhom, v upanju, da jim bo tujina dala tisto, česar doma niso našli. Mnogi so zapustili dom, družino in prijatelje ter se podali v tujino, ker so upali, da bodo tam našli boljše življenje. In res, nekateri so si materialno ustvarili boljše življenje, a nekje v globini svojega bitja so nosili “boleče” domotožje, nosili so dom. Nekateri so se vrnili, pri mnogih pa je želja po vrnitvi ostala neizpolnjena. To govorim iz osebne izkušnje. V družini mojega očeta je bilo pet otrok. Samo moj oče je ostal doma, v Sloveniji. Ostali so odšli v Nemčijo, ena sestra pa potem še naprej v Avstralijo. Vedno sem čutil to njihovo razpetost. Dom je dom, ampak del srca je pognal korenine tudi v tujini, kjer so se rodili njiihovi otroci, kjer so odraščali in si ustvarili svoje življenje. Danes bi lahko razmišljali tudi o tistih Slovencih, ki so “morali” zapustiti domovino zaradi političnih razlogov. Ti ljudje ne bi nikoli zapustili svoje domovine, preveč so jo imeli radi. Toda če so želeli rešiti svoje življenje, so to morali storiti. Lahko bi rekli, da je z njimi odšel v svet del Slovenije. In ta del še vedno živi. Mnogi, ki doma niso uspeli, so morali v tujino, kjer so jih priznali, šele pozneje pa je to priznanje sledilo tudi v domovini. O ozadjih teh resničnosti danes ne bomo razglabljali. Ustavimo pa se ob Jezusu – tudi on je bil popotnik. Oznanjal je tako, da je hodil iz kraja v kraj. V današnjem evangeliju ga srečamo, ko se vrne v domači kraj in tam doživi nesprejetje. Evangelist Marko je zapisal (Mr 6,1-6), da so se mnogi, ki so ga poslušali, spotikali nad njim. On pa jim je odgovoril: “Prerok ni brez časti, razen v domačem kraju, pri svojih sorodnikih in v svoji hiši.” Vsem Slovenkam in Slovencem želim predvsem notranjega miru. Pobrskal sem po spletu in našel res veliko pregovorov o domu in domovini, kar pomeni, da pregovor “Povsod je lepo, a doma je najlepše” resnično drži. Želim vam lepo nedeljo, doma v Sloveniji in po svetu.
Pesnica in pisateljica Berta Golob nas v današnji ponovljeni Duhovni misli opozarja veliko vrednost izkušenj v različnih življenjskih situacijah. Tudi iz neuspehov se lahko veliko naučimo.
Jem in spim. Svojemu telesu dajem po dobro prespani noči znova počitek. Nimam velikih načrtov, še manj volje, da bi se jih loteval in jih uresničeval. Sopotniki, ki so marljivi snovalci svojega življenja in v nenehnem boju za pridobivanje novega, se mi zdijo smešni. Čemu le se pehajo za bežnimi rečmi, se sprašujem z varne razdalje udobnega naslonjača. Nikamor se mi ne mudi. Odlašam z opravili, kolikor je le mogoče. Ne nalagam si novih, medtem ko se otresam tistih, ki so del mojega življenja. Nisem razpoložen, da bi se učil in spoznaval. Da bi gradil in se uveljavljal. Sem mojster zakopavanja talentov. Delam se, kot da nimam nobenih sposobnosti, kajti sicer bi bil prisiljen v delavnost. Tega pa si moje srce ne želi. Misli, da lahko živi brez napora. A pregovor pravi, da se brez muje še čevelj ne obuje. In resnično je vse, kar je lepega na svetu, plod številnih odrekanj in nagrada za trdo delo. Čim težja je pot, tem bolj se vedro srce veseli zmage nad ovirami življenja. To je Božji aksiom. Za lenuhe pa je načelo, ki ne potrebuje dokazov, povsem drugo. Odrekajo se lastnemu vložku v družino in družbo, ker odklanjajo, tako pravijo, prisilo. Suverenost si razlagajo kot izvzetost iz prizadevanj, da bi dajali od sebe, in ne kot pravico, celo dolžnost, da pomagajo pri razvoju sveta. A ta krog se logično ne zapre, kajti vse tisto, česar lenuhi ne delajo, naredijo zanje drugi. Med nami bodo torej vse dotlej, dokler se najdejo pridne roke, ki ustvarjajo namesto njih.
»Rabin, morate mi povedati, kaj naj naredim!« Trgovec z lesom se je znašel pred rabinom Mendelom in začel postopati po njegovi sobi. »Nočem užaliti svojega zeta, ampak nisem prepričan, ali ga naj vključim v svoj posel.« V rabinovi študijski sobi je bilo dovolj prostora le za enega sprehajalca, zato je moral rabin Mendel obsedeti za svojo mizo. Ker ni vedel, kako rešiti trgovčev problem, je začutil še večjo potrebo po tem, da bi se še sam sprehajal po sobi. Precej nelagodno se je počutil, ko je trgovec še naprej razlagal o svoji zadregi z zetom. »No,« je končno uspelo rabinu spregovoriti, »obstaja zgodba o starodavnem učenjaku, ki ...« Trgovec pa je rabina ignoriral in nadaljeval pripovedovanje: »Recimo, da pričakuje, da ga bom podpiral, da lahko še naprej študira. Če pa ga povabim v svoj posel, si bo lahko mislil, da ga ne spoštujem kot strokovnjaka ...« »Hm, o tem govori malo znani rabinski zakon, ki pravi ...« Trgovec je naredil še en korak po sobi in se nato obrnil. »Želim si, da bi delal z mano, ampak če si sam ne bo želel delati v mojem poslu, mi ne bo prav nič v pomoč. V tem primeru je že bolje, če ga le podpiram!« Tedaj je rabin poskusil še enkrat, vstal je in začel: »Če vprašaš mene za nasvet ...« Ampak trgovca to ni ustavilo: »Če bi le vedel, kaj hoče ...« Za trenutek je zastal in nato skoraj zavpil: »Čakaj! Tako je! Lahko ga preprosto vprašam, kaj hoče. Govoril bom z njim na samem, da ga ne postavim v neroden položaj pred hčerjo.« Trgovec se je že obrnil, da bi šel skozi vrata, ko je prek rame rekel: »Zares vam hvala, rabin. Vedel sem, da mi boste znali pomagati!« Čez nekaj časa je rabinova žena, Mimele, zagledala moža, ki se je sprehajal po svoji študijski sobi ves zamišljen. »Kaj te muči?« ga je vprašala. »Oh, Mimele, prava polomija sem kot rabin. Meščani mislijo, da jim pomagam, ampak to le zato, ker pričakujejo, da jim bo rabin pomagal. Prav nič jim nisem v pomoč!« Rabinova žena je položila roko na njegovo ramo in ga vprašala: »Povej mi, si kdaj pomislil, da je ta trgovec potreboval pomoč v tem, da si molčal, da si ga poslušal ob tem, ko si je on uredil misli?« Ljudje radi delimo nasvete, svoje izkušnje, priporočila in usmeritve. Običajno je težje prisluhniti sočloveku in mu ponuditi prostor, da osmisli svojo zgodbo in poišče svoje odgovore. To je lahko boljša pomoč kot pa vsi naši nasveti.
Slovenski pregovor pravi, da »beseda ni konj«. V poplavi novih internetnih medijev se to zdi še prav posebno res. Koliko milijonov besed spregovorimo, napišemo, vse lepo in grdo si upamo povedati v anonimnih komentarjih! Potem pa pride mlad računalnikar od maše, pri kateri vsako nedeljo pridiga precej starejši župnik, in se skrivnostno smehlja. Ko ga vprašam, zakaj tak nasmešek, mi odgovori: Veš, kadar koli grem k maši, župnik pridiga prav zame! Ostrmela sem. Da starejši župnik pridiga tako, da mlad računalnikar čuti, da so besede namenjene prav njemu? Šla sem poslušat tega pridigarja in odkrila, da ne pridiga za tega mladeniča, ampak zame! Ta duhovnik namreč govori predvsem o prebrani božji besedi. Vse njegove misli so oplemenitile besede Svetega pisma. Pri njegovi pridigi začutiš, da je beseda, ki jo izgovori, veliko vredna, ker je verodostojna, resnična, ima moč, da prodre v srce in se dotakne duše. Pri tem duhovniku je beseda res konj – in še veliko več. Je res nekakšen božji internet, ki te poveže z Njim, ki je vsemogočen in svet, tako vzvišen in tako oddaljen od nas ljudi in hkrati nam tako blizu, da si tega niti ne upamo pomisliti! Sredi poplave besed, anonimnih komentarjev, norčevanja, zasramovanja in osuplosti je duhovnik, ki še vedno govori iz oči v oči, iz srca. Še mikrofona ne uporablja, kajti njegova cerkev je majhna, vernikov malo. Njegov glas pa je kljub letom močan in jasen. Zdi se mi, da prav zato ljudje, ki ga poslušajo, čutijo, da govori in pridiga prav zanje, prav njim. In kot se božja beseda nikoli ne vrača od poslušalca, ne da bi obrodila vsaj majhen plod, tako tudi pridige tega neznanega župnika nikoli niso neuspešne. Poleg že omenjenega računalnikarja je še veliko takih, ki jim njegova beseda prinaša božji blagoslov. Ko si bodo ljudje upali povedati, kaj mislijo, iz oči v oči, tako kot ta župnik, bodo besede spet pridobile težo in gradile zaupanje. Če greste kdaj mimo te majhne neznane cerkve in slišite župnika pridigati, vstopite in prisluhnite. Pridiga namreč prav za vas.
Pred kratkim sem prebral misel Thomasa Jeffersona, ki je nekoč rekel: “Sveča ne izgubi ničesar, če prižge drugo svečo.” Vsakdo, ki je že kdaj nesebično pomagal drugemu človeku, ve, da je to res. Toda na žalost niso vsi pripravljeni sprejeti te miselnosti dajanja. Pravzaprav večina ljudi ne razmišlja tako. Prepričani so, da deliti nekaj svojega z drugimi pomeni to izgubiti. Vsak človek ima eno od dveh miselnosti: miselnost pomanjkanja ali miselnost obilice. Ljudje, ki negujejo miselnost pomanjkanja, menijo, da je v življenju na voljo le omejena količina dobrin - naj gre za denar, priložnosti ali katero drugo stvar. Svet vidijo kot torto s točno določenim številom kosov. Zato se borijo, da bi prišli do svojega kosa, in ko jim to uspe, ga želijo za vsako ceno zaščititi in v njem uživati sami. Tisti z miselnostjo obilice pa verjamejo, da je vsega dovolj za vse. Če je življenje torta in se drugi borijo za svoj kos, je rešitev ljudi z miselnostjo obilice ta, da spečejo drugo torto. Če imajo zamisel, jo delijo; ker so prepričani, da se jim bo porodila nova. Če imajo denar, ga nekaj dajo; ker vedno ga lahko še kaj zaslužijo. Vedo, da je na voljo več (ali drugačnih) virov in dovolj priložnosti, da vsi uspejo. Ljudje smo jemalci ali dajalci. Jemalci jemljejo, grabijo in pogoltnejo vse, kar lahko, da bi zadovoljili svoje potrebe. Življenje vidijo kot tekmo, v kateri lahko zmaga le eden. Na drugi strani pa so dajalci - ljudje, ki dajejo, ustvarjajo in omogočajo, da se stvari zgodijo. Ti ustvarjajo napredek in spodbujajo druge k uspehu. Verjamem, da na tem področju dobimo od življenja to, kar pričakujemo. Lahko zbiramo in potem zadržujemo to malo, kar imamo, in ne dobimo ničesar več. Lahko pa to, kar imamo, dajemo in delimo z drugimi in smo tudi sami nagrajeni z obliljem. Naše stališče pomeni ključno razliko. Če svoje moči združimo, če velikodušno dajemo, bomo tako ali drugače dobili veliko več, kot pa smo dali. Svetopisemsko besedilo iz Pregovorov 11,24 je jasno: “Nekateri razdaja obilo in bogatí še bolj; drugi zadržuje celó, kar se spodobi, pa gre v siromaštvo.” Negujmo miselnost obilja. Bodimo dajalci in ne jemalci; sodelujmo in ne tekmujmo. Prepričan sem, da bomo tako na podlagi svoje lastne izkušnje spoznali resničnost omenjenih besed in doživeli to, kar je opisal Pierre Teilhard de Chardin, ki je rekel: “Najbolj zadovoljujoča stvar v življenju je zmožnost dati velik del sebe drugim.”
»Talíta kum! Deklica, rečem ti, vstani!« Včeraj smo slišali, kako je s temi besedami Jezus obudil hčerko enega izmed predstojnikov shodnice. Ta je pred tem Jezusa na kolenih prosil, naj pride in ozdravi njegovo hčer, ki je umirala. Jezus je videl njegovo stisko, predvsem pa vero, s katero se je obrnil nanj. Med potjo proti hiši, kjer je ležala deklica, se je skozi množico ljudi prerinila žena, ki je že dvanajst let trpela zaradi krvavitve, in se dotaknila njegove obleke, misleč: »Tudi če se dotaknem le njegove obleke, bom rešena.« In v hipu je bila ozdravljena svoje bolezni. Jezus je opazil, kaj se je zgodilo, in ženi pojasnil, da je ozdravitev sad njene vere. Ko je skupaj s predstojnikom shodnice želel nadaljevati svojo pot, so jima prišli naproti poslanci in sporočili tragično novico, da je deklica umrla. Še zadnji kanec upanja na srečen razplet se je razblinil. Ozračje sta napolnila jok in žalost. Rešitve ni več – smrt je zmagala. Nato pa je Jezus presekal to razpoloženje brezupa z besedami: »Ne boj se, samo veruj!« Predstojnik shodnice se je oprijel teh besed in zaupal Jezusu, čeprav mu je razum govoril, da to ni mogoče. Popeljal ga je v svojo hišo, do postelje, kjer je ležala deklica. Jezus jo je prijel za roko in ji rekel: »Talíta kum! Deklica, vstani!« Deklica je takoj vstala in hodila. Smrt se je umaknila življenju. Ta dva prizora nam pokažeta, kako velika je Jezusova skrb in pozornost do človeka v stiski. Jezusov zgled nam kaže, da Bog ni oddaljen, ni nekdo, ki bi svet samo od daleč opazoval in mu ne bi bilo mar za to, kar se na njem dogaja. Ravno nasprotno. Jezus je prišel na svet, da bi srečal človeka tam, kjer je, v njegovem vsakdanu, ki je pogosto poln preizkušenj in tudi trpljenja. Bog stopa k nam in nas vabi, kot v današnjem evangeliju, da bi mu zaupali in hodili za njim. Do nas prihaja tudi prek številnih ljudi, ki so življenje posvetili prav službi Bogu in ljudem. Tudi sam sem predvčerajšnjim postal duhovnik z namenom, da svoje življenje darujem Bogu in mu služim prek ljudi, h katerim bom poslan. Včeraj sem v svoji domači župniji pel novo mašo in pri tem me preveva želja, da bi po Jezusovem zgledu tudi sam prinašal ljudem upanje v preizkušnjah ter skupaj z njimi hodil po poti vere in zaupanja v Boga. V Boga, ki nam želi biti blizu in nas rešuje, če le zaupamo vanj. Želim vam polno življenje in vero, da to skupaj z Jezusom lahko delimo drugim.
Danes nas evangelij preseneti, ko nam spregovori o veliki ljubezni, ki jo občuti predstojnik judovske shodnice do svoje hčere. To nas še posebno čudi, saj je Jezusov čas bil zelo patriarhalen, se pravi, da so sinovi doživljali posebno pozornost občudujočih staršev, a deklice so ostajale v ozadju. Kako je mogoče, da ugleden Jud tako močno ljubi svojo hčer, da zaradi nje pade pred noge velikega učitelja? Ne smemo pozabiti, da judovska razlaga Postave, Talmud, še danes narekuje, naj ima vsak pravoveren Jud ne samo sina, ampak tudi hčer. Dekle je nositeljica življenja, in če oče želi, da se bo njegov rod nadaljeval, mora imeti tudi srečno hčer, saj le taka dekleta prinašajo na svet z radostjo novo življenje. Jezus je vedel, da se najlepša doživetja dogajajo le v globini src, ki jo smemo razkriti le najdražjim. Zato se hoče izogniti množici, ki si želi slikovitih prizorov. Z njim smejo iti k dekletcu le ti, ki znajo resnično ljubiti. To so njeni straši in njegovi najljubši učenci. Potem prime deklico za roko in ji v hebrejščini pravi: »Talita kum«, »Deklica, rečem ti, vstani!« Biblični strokovnjaki pravijo, da izraz spominja na gazelo, to pomeni, da se je deklica prebudila in pognala kot gazela v življenje. V tem dogodku je velika simbolika: Kristus prinaša novo življenje, novo radost in veselje tem, ki ga slišijo in sledijo klicu njegove ljubezni. Evangelist Marko, ki pripoveduje to zgodbo, želi še stopnjevati napetost te pripovedi, zato vrine vmes novo zgodbo. To je pripoved o ženi, ki je že dolgo trpela na krvotoku in je verovala, da bo v Mesijevi bližini ozdravela, samo da se ga dotakne. Vidimo, da Kristus občuti, da ga nekdo resnično ljubi in veruje v njegovo dobroto, a je presenečen nad njeno vero in nad njeno željo, da bi na novo zaživela. Pravi ji: Tvoja ljubezen je tako velika, da ni potrebno veliko, da se Bog skloni k Tebi. Res je, v življenju pogosto odločajo kratki trenutki, ki so navdihnjeni od zgoraj. In kaj je z deklico? Odslej hodi in poskakuje ter tako kot vsako judovsko dekle prepeva. A zakaj dobri Rabi iz Nazareta ne dovoli, da bi pripovedovala, kaj se ji je zgodilo, tudi staršem in najljubšim učencem ne? Odrešenik ve, da je neke reči mogoče slišati, videti in doumeti le takrat, ko obstaja vera v ljubezen, ki premaga vsako trpljenje, bolezen in smrt. Kristus pokaže, da je v njem taka božanska ljubezen, ki se ničesar ne boji, ampak prinaša novo življenje. To bodo opazile le najgloblje hrepeneče duše.
Danes pred nas stopata dva moža, Simon Peter in Pavel. Oba sta bila kljub svoji krhkosti odločna. Peter, preprost ribič iz vasi Kafarnaum, je resno jemal svoje delo, a je pogosto reševal stvari po svoje in rad je govoril. Enkrat je Gospodu celo dejal: „Življenje dam zate.“(Jn 13,37). Ko je šlo kaj narobe, pa je pobegnil. Bil je trmast, včasih grob, a je postal opora vsem apostolom in je vodil prvo cerkveno skupnost. Čeprav še vedno krhek, je postal trdna skala, na katero so se drugi lahko naslonili. Bil je prvi, a je ostal skromen. Bil je odločen in je verjel, da je vredno umreti za resnico in biti križan kot Kristus. Pavel, iz ugledne judovske družine, je bil učenjak – intelektualec, z najboljšim učiteljem – Gamalielom – v Jeruzalemu. Trdno zasidran v judovsko tradicijo. Tekoče je govoril aramejsko, hebrejsko, grško in latinsko. Znal je pisati in poznal je judovsko in rimsko pravo. Bil je netipičen voditelj, a je po Božji milosti postal vzor vsem misijonarjem – oznanjal je upanje, ki ga je nosil s pogumom pustolovca po vsem tedaj znanem svetu. Odločnost in gorečnost, da ponese evangelij med narode, sta presegli marsikatero mejo. Bil je avtoriteta v boju za resnico ter zgled vztrajnosti in poguma, dokler ga niso obglavili. Apostola Peter in Pavel sta postala močni osebnosti, potem ko ju je prevzel njun življenjski vzor, Jezus Kristus. Ob Njem sta zaživela novo poslanstvo! Dopustila sta Jezusu, da je usmerjal njuno življenje, ter ga osmislila s svojim darovanjem za širjenje dobre novice – oznanila odrešenja. Vsi potrebujemo zglede, da bi našli pogum in postali to, kar v resnici smo – edinstveni in zapisani na Božjo dlan. Kdo nam lahko pomaga? Najbolj tisti, ki pozna naše srce. Tja pa lahko seže le Bog. Kaj je tako edinstvenega v nas? Božja podoba. Ko najdemo to podobo, najdemo tudi sami sebe. Ko sta Peter in Pavel odkrila Božjo podobo v sebi in v svojem življenju, sta postala več kot edinstveni osebnosti – postala sta svetnika! Današnji praznik, poln upanja in spodbude, je dan, ko praznujemo Božje delovanje v življenju dveh zelo različnih ljudi. Lahko sem ribič iz vasi kot Peter ali otrok iz mesta kot Pavel. A poklican sem, da zaživim svojo resnično svobodo kot božji sin ali hči. Kadar sem v stiku s Tistim, ki me je ustvaril, bom dopustil, da zasije iz mojega življenja zgodba, ki jo bova napisala skupaj. Kristus je skala, ob kateri so mnogi postali močne osebnosti, to pa je prevzelo tudi mene in k temu vas vse vabim ter želim, da bi bil On naša trdna opora na poti življenja.
Dobro jutro, spoštovane poslušalke in poslušalci. Smo pred praznikom svetih apostolov Petra in Pavla. Oba sta se neposredno srečala z Jezusom Kristusom. Petra je poklical skupaj z bratom Andrejem, da postaneta ribiča ljudi, Pavla pa je po letih, ko je ta preganjal prve kristjane, srečal v puščavi na poti v Damask. Srečanje z Jezusom pri njima povzroči spreobrnjenje. Njuno življenje se dobesedno obrne na glavo: Peter iz običajnega ribiča postane ribič ljudi, Pavel pa od preganjalca postane oznanjevalec živega Boga, Jezusa Kristusa. Srečanje z Jezusom se dotakne človekovega srca z vprašanjem »Za koga bije tvoje srce?« oziroma »Za koga živiš?« Srečanje z Jezusom te zaznamuje, srečanje z Jezusom pusti pečat za vse življenje. Tudi mene je zaznamovalo. V naši župniji je bila navada, da smo starejši veroučenci pomagali učiti verouk mlajše, tako da smo pri vsaki uri uprizorili kakšen evangeljski odlomek in moja vloga je bila pogosto uprizoriti Jezusa. Njegova dejanja in besede mi niso dali miru, odzvanjali so v meni tako močno, da sem Božjo besedo redno bral in jo premišljeval ter se vključeval v dejavnosti v župniji. Vedno bolj sem čutil, da Jezusa ne samo, da ga igram, da ne le govorim o Jezusu samo v razredu, ampak tudi drugje, da postajam vedno bolj On. Tako sem se že med gimnazijo odločil, da postanem salezijanec duhovnik. Danes zvečer na vigilijo praznika svetega Petra in Pavla bom v novomeški stolnici po rokah tamkajšnjega krajevnega škofa prejel zakrament mašniškega posvečenja. Odgovor na Božji klic, ki sem ga zaslišal že konec osnovne šole, je v meni postopoma zorel in vedno bolj uresničeval z mojimi konkretnimi koraki, predvsem pri delu z mladimi, zato sem salezijanec. Od malih nog sem čutil, da me Bog kliče kot mašnika in spovednika, še posebej med mlade. Sčasoma sem spoznaval, da je to moj poklic, klic na pot vzgoje, in to celostne, ne samo na duhovnem, ampak tudi fizičnem in čustvenem področju. Vedno bolj se zavedam, kaj pomeni v polnosti posvetiti svoje življenje. Biti ves za Boga in ves za ljudi. To ne pomeni odpovedati se svoji svobodi, ampak nasprotno: poslušati božjega Svetega Duha in mu svobodno odgovarjati na vsakem koraku. Povabim vas, da se danes spomnite duhovnikov, še posebej pa novomašnikov, ki bomo posvečeni v teh dneh, da bi bili goreči oznanjevalci evangelija in pričevalci za Kristusa, kot sta bila sveta Peter in Pavel. Veseli bomo, če nas boste podprli z molitvijo in kakšno spodbudno besedo. Gospod, duhovnikov nam daj!
Vsak izmed nas se vsakodnevno odloča, kako bo preživel dan – bomo svoja življenja in življenja svojih bližnjih, torej vseh, ki jih bomo srečali na svoji vsakodnevni poti v službo, šolo, po opravkih, napolnili z veseljem in dobrimi deli, ali pa nas bo preprosta malenkost zmotila in bo naš dan uničen ter poln slabe volje in malodušja. Odločitev je na vsakem izmed nas. Dejstvo je, da bodo naša življenja veliko bolj izpopolnjena in polna veselja ter sreče, če bomo svoje dneve napolnjevali z dobrimi deli in ljubeznijo do Boga, do bližnjega in do nas samih. Pojdimo torej danes v ta naš svet, kakršen koli pač že je, polni zanosa, polni veselja nad čudesi, ki nas brez dvoma obdajajo, sklenimo že zdaj v tej zgodnji jutranji uri, da bo naš današnji dan poln veselja in upanja, poln Božje ljubezni, ki tako nežno trka na vrata naših src in nas želi osrečiti. In po nas tudi druge. Čez nekaj dni bom postal duhovnik. Nimam velikih želja ali pričakovanj, želim si le eno – da bi svoje dneve napolnil z veseljem in srečo, ki v mojem primeru izhajata od Boga, in bi to dvoje podarjal tudi drugim. Vsi mi pa lahko hrepenimo in moramo hrepeneti po največji dobrini in največji sreči – po ljubezni. Ne po neki romantični ljubezni, ki jo opevajo številne pesmi, ampak po tisti ljubezni, ki ne išče svojega, ki ne išče svoje sreče in veselja, temveč služi in se daruje za druge, ki išče in izkoristi vsako priložnost, da bi tudi druge osrečila in vzradostila. Vsak izmed nas ima že danes priložnost, da to ljubezen podari naprej, da s to ljubeznijo služi drugim, da prek te ljubezni v naša življenja vstopita veselje in sreča, da se izpolnijo vsa naša najgloblja hrepenenja, da se zacelijo naše najbolj skrite rane. Bodimo danes prinašalci ljubezni, veselja, sreče in miru v svet. Bodimo drugim svetla luč na njihovi poti, bodimo drugim prinašalci nasmeha na obraz. In Božji blagoslov bo z nami.
Kiko Argüello je bil priznan španski umetnik, ki je bil slaven, uspešen in imel vse, kar bi si človek poželel. A globoko v njem so se vsak dan pojavljala vprašanja o smislu življenja. Kiko govori v svojem pričevanju: Veliko sem bral različne filozofe in ugotovil, da moram sprejeti to stvarnost, o kateri govorijo nekateri filozofi, da si ni treba izmisliti nobenih nebes niti karkoli iz tega sveta. Moramo vzeti v roke stvarnost, in to je, da ni ničesar. Poizkusil sem živeti tako, a sem hitro ugotovil, da mi je postalo življenje pretežko. V tem času globoke krize sem tudi dobil veliko državno nagrado, o kateri so poročali tudi televizija, časopisi ipd. A zanimivo je, da mi nagrada ni rešila problema, ki sem ga čutil v sebi. Že od zgodnjega jutra sem se spraševal: Kakšen je smisel življenja? Živeti – za kaj? Da bi imel denar? Da bi bil srečen? Zakaj? Denar imam, znan sem in nisem srečen. Znotraj sebe sem mrtev. Nebo je bilo zame zaprto, zabetonirano! Pod tem je Bog imel usmiljenje z menoj. Videl sem t. i. normalne ljudi in razmišljal: Zakaj se ljudje ne sprašujejo: kdo sem, kdo me je ustvaril, kaj je to življenje? Mogoče si ljudje ne postavljajo tega problema? Mogoče je problem samo v meni, narcisoidnem in čudnem? Za mene ni bilo vseeno, ali Bog obstaja ali ne, to je bilo vprašanje življenja in smrti! Globoko v meni mi je intuicija govorila, da je nemogoče, da je vse absurdno: lepota, umetnost, voda, drevesa. Prelepo, da bi bilo absurdno. Počasi sem začel razumeti, da je problem v veri, a nisem sam sebi mogel dati vere. Tedaj sem zaklical Gospodu in od tega trenutka sem občutil globoko v sebi gotovost, da Bog obstaja! Nisem tega občutil le kot razmišljanje ali neko teorijo, ne! Bog je obstajal! Sveti Pavel trdi, da Kristusov Duh pride na človeka in priča njegovemu duhu, da Bog obstaja. To se mi je zgodilo! Spomnim se, kako sem začel jokati, a nisem razumel, zakaj. Teklo mi je polno solz. Zakaj jokam? Jokal sem, ker sem se počutil kakor človek, ki je bil obsojen na smrt, da bi bil pogubljen, in prav v tem trenutku, ko ga želijo umoriti, mu rečejo, da je svoboden. Ker če Bog obstaja, jaz obstajam. Prešel sem iz smrti v življenje: Bog obstaja. Božji Duh se je dotaknil mojega duha. Bog obstaja! Dragi poslušalec, draga poslušalka, to pričevanje nam pomaga, da lahko razumemo, da smo vsi mi poklicani, da zakličemo Kristusovo ime in bomo rešeni. Ne boj se približati Gospodu. On je odgovor na vsako tvoje trpljenje.
Spoštovane državljanke in državljani Republike Slovenije. Kako lepo se je prebuditi v domovini, kjer se lahko veselimo drug drugega in skupaj že zjutraj zapojemo napitnico: Bog živi vse narode! Kje pojejo v svoji nacionalnem ponosu o drugih narodih, kot to delamo pri nas!? Zato naj bo tudi današnji praznik poln upanja, ki ga izraža naša himna: ki hrepene dočakat dan, da … S to radostjo in zavestjo, da smo sami odgovorni za svojo državo in tudi za ves svet, si zapojmo našo himno. Ni nam treba gledati preveč okoli sebe, da vidimo, kako dobra in tehtna je bila odločitev tistega junija 91'. Saj so strahovi, saj so težave, lahko bi šlo bolje. Za vse lahko najdemo take in drugačne krivce. Ne moremo pa reči, da so vsega krivi drugi. Poglejmo samo trenutke, ko naši športniki poslušajo himno, ki se poje v slovenščini, ob kateri se dviga slovenska zastava in nosi pomenljive besede našega pesnika. Zavedamo se, da smo tu na tem svetu, oblikujemo ta svet in prinašamo nekaj svojskega celotni človeški skupnosti. Pogosto vseeno slišimo, da tistega leta odločitev za neodvisnost ni bila nič posebnega, da nam bi šlo bolje, če ne bi prekinili s starim sistemom in državo. Tako tarnanje lahko razumemo, končno pa smo sami odgovorni, če se ne vključimo v družbeno življenje, če ne gremo vsaj na volitve in končno, če ne širimo vrednot, ki bi izboljšale naše skupno življenje. Ob vsem lahko navajamo Jezusove besede, da so ozka vrata zadovoljstva in široka, ki vodijo v pogubo. Kaj je nezadovoljstvo in nerganje drugega kot poguba za skupnost? In v današnjem evangeliju je tudi odgovor, kako lahko stopimo skozi ozka vrata. Vsi ga poznamo: »Vse, kar hočete, da bi ljudje storili vam, storite tudi vi njim; to je namreč postava in preroki.« Samo zahteve do drugih, pričakovanja, kaj vse bi moral kdo storiti, ne odpirajo vrat zadovoljstva. Če bomo trdili, da oblastniki nič ne naredijo za državljane; če bodo politiki trdili, kako se nič ne da narediti in državljani le izkoriščajo institucije, ne bomo odprli ozkih vrat zadovoljstva. Ljudje smo si različni, to nas lahko bogati, če zmoremo to različnost sprejeti in živeti po zlatem pravilu, ki ga postavlja Jezus. Prešernovi verzi sledijo temu hrepenenju. Kaj je drugega želja, da naj žive vsi narodi, kot to, da se trudimo storiti drugim, kar sami želimo od drugih. Bodimo ponosni, da živimo v državi, ki ji je to glavno in glasno vodilo. Vsi verni smo še posebej povabljeni, da prosimo Boga za pravo modrost nas samih in še posebej teh, ki so odgovorni za našo državo, da bi znali odpirati ozka vrata zadovoljstva. Bog živi našo samostojno Slovenijo!
Spoštovani, krščanski Bog se dobesedno ponuja grešnemu človeku in tako rekoč brska po košu človekovega umazanega perila, pa ne zato, da bi nas poniževal in sramotil, ampak zato, ker komaj čaka priliko, da nas preobleče v nova in čista oblačila. Neki slikar je iskal človeka, ki naj bi mu služil kot model, medtem ko bi slikal podobo izgubljenega sina iz Jezusove zgodbe, ki je odšel od očeta v daljni svet in je postal potepuh. Slikar je na ulici srečal raztrganega in umazanega berača in ga zaprosil, naj pride v njegov slikarski atelje, za kar mu je obljubil ustrezno plačilo. Dogovorjeno uro je berač res prišel, vendar urejen, obrit in lepo oblečen. Slikar ga je vprašal: »Kdo pa ste vi?« Možak je dogovoril: »Jaz sem berač, ki ste ga povabili v atelje. Mislil sem, da je bolje, če se umijem, uredim in lepo oblečem, preden me naslikate.« Slikar mu je odvrnil: »Žal mi je. Takšen mi več ne ustrezate.« Spoštovani, k Bogu pridimo takšni, kakršni smo. Nič bolj ne gane Božjega srca kot naše priznanje, da se sami ne moremo rešiti. Običajno se za Boga polepšamo, da bi nanj naredili vtis, ga navdušili, dobili njegovo pozornost, naklonjenost in zaslúženje. Pozabljamo, da so naši grehi gorivo za Božjo ljubezen. Naš največji greh je ta, da nočemo biti grešniki. Kajti nihče ne bo prišel v nebesa zato, ker je dober, ampak zato, ker je Bog dober. Žal smo Evropejci na to pozabili. Slišal sem, da je Evropejec, ki se je sprehajal ob potoku, vprašal Afričana, kako ocenjuje krščanstvo v Evropi. Afričan je vzel iz potoka kamen in ga z drugim kamnom razbil, nato pa rekel: »Vidiš, kamen je zunaj moker, znotraj pa suh. Tako jaz ocenjujem evropsko krščanstvo. Srce večine ljudi ni spremenjeno. Tako kot se voda ni dotaknila notranjosti kamna, se tudi Bog ni dotaknil src večine ljudi, čeprav je zakoreninjen v duši vsakega človeka. Po moji oceni ste nepotešeni in tako nesrečni zato, ker odklanjate Boga.« Katastrofe v svetu poosebljajo vse, kar delamo narobe v odnosu do Boga, ljudi in narave, zato prosimo Boga, da bi imeli srce, ki je dovzetno za Boga. Ne pozabimo, da smo stalno na bojišču izbire med svojim suženjstvom in svobodo. Molimo za naš planet, ki je naš skupni dom, in je v resni preizkušnji zaradi našega požrešnega plenjenja. Zahodna civilizacija je namreč kot nabita pištola, ki je usmerjena v glavo našega planeta (Terrence McKenna).
Spoštovani, krščanski Bog se dobesedno ponuja grešnemu človeku in tako rekoč brska po košu človekovega umazanega perila, pa ne zato, da bi nas poniževal in sramotil, ampak zato, ker komaj čaka priliko, da nas preobleče v nova in čista oblačila. Neki slikar je iskal človeka, ki naj bi mu služil kot model, medtem ko bi slikal podobo izgubljenega sina iz Jezusove zgodbe, ki je odšel od očeta v daljni svet in je postal potepuh. Slikar je na ulici srečal raztrganega in umazanega berača in ga zaprosil, naj pride v njegov slikarski atelje, za kar mu je obljubil ustrezno plačilo. Dogovorjeno uro je berač res prišel, vendar urejen, obrit in lepo oblečen. Slikar ga je vprašal: »Kdo pa ste vi?« Možak je dogovoril: »Jaz sem berač, ki ste ga povabili v atelje. Mislil sem, da je bolje, če se umijem, uredim in lepo oblečem, preden me naslikate.« Slikar mu je odvrnil: »Žal mi je. Takšen mi več ne ustrezate.« Spoštovani, k Bogu pridimo takšni, kakršni smo. Nič bolj ne gane Božjega srca kot naše priznanje, da se sami ne moremo rešiti. Običajno se za Boga polepšamo, da bi nanj naredili vtis, ga navdušili, dobili njegovo pozornost, naklonjenost in zaslúženje. Pozabljamo, da so naši grehi gorivo za Božjo ljubezen. Naš največji greh je ta, da nočemo biti grešniki. Kajti nihče ne bo prišel v nebesa zato, ker je dober, ampak zato, ker je Bog dober. Žal smo Evropejci na to pozabili. Slišal sem, da je Evropejec, ki se je sprehajal ob potoku, vprašal Afričana, kako ocenjuje krščanstvo v Evropi. Afričan je vzel iz potoka kamen in ga z drugim kamnom razbil, nato pa rekel: »Vidiš, kamen je zunaj moker, znotraj pa suh. Tako jaz ocenjujem evropsko krščanstvo. Srce večine ljudi ni spremenjeno. Tako kot se voda ni dotaknila notranjosti kamna, se tudi Bog ni dotaknil src večine ljudi, čeprav je zakoreninjen v duši vsakega človeka. Po moji oceni ste nepotešeni in tako nesrečni zato, ker odklanjate Boga.« Katastrofe v svetu poosebljajo vse, kar delamo narobe v odnosu do Boga, ljudi in narave, zato prosimo Boga, da bi imeli srce, ki je dovzetno za Boga. Ne pozabimo, da smo stalno na bojišču izbire med svojim suženjstvom in svobodo. Molimo za naš planet, ki je naš skupni dom, in je v resni preizkušnji zaradi našega požrešnega plenjenja. Zahodna civilizacija je namreč kot nabita pištola, ki je usmerjena v glavo našega planeta (Terrence McKenna).
Neveljaven email naslov