Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Na vzpetini nad Galilejskim jezerom je bila ob Jezusu zbrana velika množica. Preden je Jezus nasitil te, ki so z njim vztrajali že tri dni, je »vzel tistih sedem hlebov in ribe, se zahvalil, razlomil hlebe in dajal učencem, učenci pa množicam« (Mt 15,36).
Kako drugačno bi bilo življenje po naših domovih, če bi ta preprosti ritual zahvalne molitve pri obedu po Jezusovem vzoru znova uvedli v svoje družine. Ob uri obeda, in ne kadar koli, ko se komu zahoče, da seže po hrani, bi otroci z očetom in mamo sedli k družinski mizi. Oče bi vse navzoče povabil k zbranosti in tako kot Jezus opravil zahvalno molitev. Morda takole: »Draga žena, dragi otroci, dobri Bog nam je izkazal svojo ljubezen, da smo lahko skupaj. Veselimo se drug drugega in dobrot, ki jih imamo na mizi. Naj Gospod sprejme našo zahvalo. Posebej se zahvalimo mami, ki je vodila pripravo kosila, in vsem, ki ste pri tem pomagali. Naj nas Gospod varuje in blagoslavlja.« Tem preprostim besedam naj oče ali kdo od otrok doda Očenaš in Zdravamarijo.
Takšna preprosta molitev je neprecenljive vrednosti. Noben vzgojni prijem ga ne more enakovredno nadomestiti. Otroci se navadijo, da so obedi občestven dogodek, zato ne jedo zunaj dogovorjenih obedov. Ne stikajo po hladilniku tik pred kosilom ali takoj po njem. Niso zasvojeni z nezdravimi slanimi in sladkimi prigrizki, ki jih nenadzorovano uživajo, in tako z zdravju škodljivimi nadomestki premagujejo svojo samoto, depresivnost in dezintegracijo družinskega življenja, ko ima družina samo skupno streho, toaleto in hladilnik, sicer pa družinski člani živijo drug mimo drugega in komunicirajo le še o tehničnih zadevah sobivanja.
Družinski obed po Jezusovem vzoru družinske člane vsak dan spomni, da dobrine, ki jih imajo, niso samoumevne, o čemer pričajo številke o več milijonov lačnih, o množicah, ki nimajo stalne strehe nad glavo, so brez urejenih stranišč in zdrave pitne vode.
Otrok, ki vidi, da se oče in mati zahvaljujeta Bogu, odkriva tudi njuno ranljivost. Vse bolj se zaveda, da starši niso vsemogočni, ker morajo za dobrine, ki jih imajo, trdo delati in se bojevati v neizprosni areni sodobnega kapitalizma. Otrok čuti, da oče ni trden sam iz sebe, iz svojih lastnih duševnih in telesnih moči, ampak da se tudi on opira na nekoga, ki je večji od njega, na Boga. Ko otrok povsem nezavedno občuti ranljivost svojih staršev, želi biti z njihovo krhkostjo solidaren, zato jih ne izsiljuje za stvari, ki jih ne potrebuje; ne dela jim težav, ki bi izvirale iz njegove malomarnosti, lenobe in neodgovornosti. Zaveda se, da bodo kot družina močni le, če bodo držali skupaj in se podpirali.
3714 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Na vzpetini nad Galilejskim jezerom je bila ob Jezusu zbrana velika množica. Preden je Jezus nasitil te, ki so z njim vztrajali že tri dni, je »vzel tistih sedem hlebov in ribe, se zahvalil, razlomil hlebe in dajal učencem, učenci pa množicam« (Mt 15,36).
Kako drugačno bi bilo življenje po naših domovih, če bi ta preprosti ritual zahvalne molitve pri obedu po Jezusovem vzoru znova uvedli v svoje družine. Ob uri obeda, in ne kadar koli, ko se komu zahoče, da seže po hrani, bi otroci z očetom in mamo sedli k družinski mizi. Oče bi vse navzoče povabil k zbranosti in tako kot Jezus opravil zahvalno molitev. Morda takole: »Draga žena, dragi otroci, dobri Bog nam je izkazal svojo ljubezen, da smo lahko skupaj. Veselimo se drug drugega in dobrot, ki jih imamo na mizi. Naj Gospod sprejme našo zahvalo. Posebej se zahvalimo mami, ki je vodila pripravo kosila, in vsem, ki ste pri tem pomagali. Naj nas Gospod varuje in blagoslavlja.« Tem preprostim besedam naj oče ali kdo od otrok doda Očenaš in Zdravamarijo.
Takšna preprosta molitev je neprecenljive vrednosti. Noben vzgojni prijem ga ne more enakovredno nadomestiti. Otroci se navadijo, da so obedi občestven dogodek, zato ne jedo zunaj dogovorjenih obedov. Ne stikajo po hladilniku tik pred kosilom ali takoj po njem. Niso zasvojeni z nezdravimi slanimi in sladkimi prigrizki, ki jih nenadzorovano uživajo, in tako z zdravju škodljivimi nadomestki premagujejo svojo samoto, depresivnost in dezintegracijo družinskega življenja, ko ima družina samo skupno streho, toaleto in hladilnik, sicer pa družinski člani živijo drug mimo drugega in komunicirajo le še o tehničnih zadevah sobivanja.
Družinski obed po Jezusovem vzoru družinske člane vsak dan spomni, da dobrine, ki jih imajo, niso samoumevne, o čemer pričajo številke o več milijonov lačnih, o množicah, ki nimajo stalne strehe nad glavo, so brez urejenih stranišč in zdrave pitne vode.
Otrok, ki vidi, da se oče in mati zahvaljujeta Bogu, odkriva tudi njuno ranljivost. Vse bolj se zaveda, da starši niso vsemogočni, ker morajo za dobrine, ki jih imajo, trdo delati in se bojevati v neizprosni areni sodobnega kapitalizma. Otrok čuti, da oče ni trden sam iz sebe, iz svojih lastnih duševnih in telesnih moči, ampak da se tudi on opira na nekoga, ki je večji od njega, na Boga. Ko otrok povsem nezavedno občuti ranljivost svojih staršev, želi biti z njihovo krhkostjo solidaren, zato jih ne izsiljuje za stvari, ki jih ne potrebuje; ne dela jim težav, ki bi izvirale iz njegove malomarnosti, lenobe in neodgovornosti. Zaveda se, da bodo kot družina močni le, če bodo držali skupaj in se podpirali.
Najbolj brano delo angleškega filozofa Francisa Bacona so nedvomno Eseji, v katerih je obravnaval najrazličnejše teme: razmišljal je o vrtovih, resnici, starševstvu, predrznosti, ateizmu, novostih, poslovanju, izobrazbi in še marsičem drugem. Pri tem je pogosto sledil metodi pro et contra, v zaključku pa je izpostavil nek nauk ali vodilo za bralca. V enem izmed poglavij je na ta način spregovoril o prednostih in slabostih različnih življenjskih dob. Zapisal je, da je domišljija mladih ljudi živahnejša od domiselnosti starih, zato so ti »primernejši za iznajdbe kot pa za presojanje, boljši za izvrševanje kot za svétovanje, in boljši za nove načrte kakor za utečene posle.« Starejši pa so nasprotno primernejši za vlogo izvrševalcev, ker jih vodijo izkušnje, ki si jih morajo mladi šele pridobiti. Poleg tega se mladi še ne zavedajo svojih sposobnosti in si pogosto naložijo več, kot zmorejo – njihove napake lahko zato hitro vodijo v propad posla. Dalje so mladi tudi bolj vročekrvni, neučakani in nespametni: prehitro vzkipijo, ne znajo nadzorovati svojih čustev, brezglavo letijo k cilju, ne da bi prej dobro razmislili o sredstvih in naredili načrt, držijo se napačnih načel in podobno. Vse napake pa po Baconovem mnenju še poslabša dejstvo, »da jih ne priznajo ali ne prekličejo, zaradi česar jih lahko primerjamo z neizurjenim konjem, ki se noče ustaviti niti obrniti.« Toda tudi starejši niso brez pomanjkljivosti: ti namreč pogosto »preveč negodujejo, se predolgo posvetujejo, si zelo malo drznejo, se prekmalu kesajo, redkokdaj privedejo posel do kraja in se zadovoljijo s povprečnim uspehom.« Medtem ko mladi resda lahko uživajo več priljubljenosti in naklonjenosti v družbi, pa avtoriteta nedvomno pripada starejšim – za modrost in življenjske nauke je namreč potreben čas, ki ga lahko prinese šele starost. Vrh tega so starejši zaradi svojih številnih izkušenj tudi bolj potrpežljivi in razumevajoči. Bacon zato pravi, da je na splošno »modrost kot prva razmišljanja, ki niso tako modra kot kasnejša: zakaj mladost je tako v mislih kot v letih.« Ker ima torej vsaka starostna doba svoje pozitivne in negativne lastnosti, Bacon predlaga, naj vselej zaposlimo pripadnike obeh starostnih skupin: vrline ene skupine bodo namreč popravile napake druge in obratno, s tem pa koristile tako sebi kot širši skupnosti.
Sedanji papež Frančišek s svojo preprostostjo in iskrenostjo nagovarja mnoge ljudi, tudi nekatoličane. Znan je po tem, da je včasih nepredvidljiv, da izstopa iz kalupov in ustaljenih pravil in je povsem domač z modernimi sredstvi komuniciranja. Tako je predlanskim predlagal nekemu anglikanskemu škofu, ki je bil na obisku pri njem, da kar na mobilni telefon posname poslanico, ki jo je namenil binkoštnikom, zbranim v Texasu v Združenih državah. Naj vam danes navedem nekaj misli iz tega nagovora. »Kakor se dogaja v tolikih naših družinah,« pravi papež, »se dogaja tudi nam, kristjanom. Razdelili in ločili smo se. Razdvojili so nas grehi in nesporazumi skozi dolgo zgodovino, ki je zaznamovana z grehi na eni in na drugi strani. Kdo je kriv za vse to? Mi vsi, ker smo vsi grešniki. Pravičen je samo eden, Gospod. Napolnjuje me veliko hrepenenje, da se ta razdeljenost konča in da dočakamo edinost. Hrepenim po tistem objemu, o katerem pripoveduje Sveto pismo v zgodbi o egiptovskem Jožefu. Njegovi bratje so zaradi lakote prišli v Egipt, da bi kupili živeža za preživetje. Toda v Egiptu pa so našli veliko več kot živež: našli so svojega izgubljenega, prodanega brata Jožefa. Tudi za nas je od vsega najpomembnejše, da se srečamo kot bratje. Skupaj moramo jokati, kot je jokal egiptovski Jožef. Ta jok nas združuje, ker je jok ljubezni.« Potem papež nadaljuje: »Tudi jaz vam govorim kot brat, preprosto, z veseljem in domotožjem. Naj v nas raste to domotožje, ki nas bo zbližalo in omogočilo, da se najdemo, se objamemo in skupaj počastimo Jezusa Kristusa kot edinega Gospoda zgodovine. Še nekaj vas prosim: molite zame. Potrebujem vaše molitve. Prosimo Gospoda, naj nas zedini. Bratje in sestre smo. Pustimo, da Gospod dokonča delo, ki ga je on začel. Gre za čudež edinosti, ki se je že začel in ki ga bo Bog dokončal.« Papežev nagovor je pri zbranih voditeljih binkoštne cerkve prebudil veliko veselje in hvaležnost. Takoj so se odzvali na njegovo vabilo. Nemudoma so posneli in poslali papežu naslednje video sporočilo: »Vsi tukaj zbrani voditelji predstavljamo na desettisoče vernikov, ki vas ljubijo, ki skupaj z vami verujejo v Boga in odgovarjajo na vašo prošnjo za molitev. Molili smo za vas in z vami. Naša želja skupaj z vami je, da bi prišli do edinosti vere. Blagoslavljamo vas in sprejemamo vaš blagoslov. Zelo nam je dragocen.«
Malce nenavadno je pa res, če mali racak, skoraj še dojenček, enega medvedka samogibno kliče Médo, drugega pa Mêdo. Mami, utopljena v znanosti, zazna to kot očitno nadarjenost za jezikovno področje. Mogoče se pa ne moti? Kot da bi bile jezikovne podrobnosti nekaj povsem obrobnega. Intonacija, širina, ožina glasov in naglas ustvarjajo pomene. Véra in Vêra v knjižnem jeziku ne pomenita isto. Odpúščanje in odpuščánje ustvarjata v našem času že pomensko zmedo. Ali zato, ker nam odpuščAnje ne gre od srca, ali zato, ker so odpUščanja na dnevnem redu; naš jezikovni občutek in poznavanje materinščine pa za minus zadostno. Šalo in ironijo na stran; v usedlini je pa vseeno nekaj grenkobe. OdpUščanje je boleča izkušnja. Ali z veselim srcem prisluhnemo delavcem, ki po tridesetih letih dela ostanejo na cesti? Če nam pa to sploh ni mar, ali smo še človeški; humani, kakor radi rečemo. Premoremo toliko odpuščAnja, da bi v resnici premagali zamero in po bratovsko ljubili žaljivca? Ne zgolj žaljivca, tudi ubijalca. Saj je življenje kar prijazna pustolovščina, dokler smo na varnem in razkošno mladi in še bolj razkošno zdravi. Predaj se vetrom, naj gre, kamor hoče; naj se srce navriska in izjoče. Ne vznemirjata nas ne odpUščanje ne odpuščAnje. Izmeriti »daljo in nebeško stran«, ko je naš najvišji dan, nas še prav nič ne mika. Ko udari kriza – taka ali drugačna – pa ni več šale. In ko smo v njej, zdaj v nekakšni gospodarski in v evropski in svetovni in mnogi v osebno poslovni, sta v igri tako odpUščanje kot odpuščAnje. Kako se spopasti s prvim, kako v drugem? Na človeški ravni nas bo obvarovalo odpuščAnje. Sovraštvo in srd zoper odpUščanje oledenita srce za mirno presojo, zameglita obzorje duhovnih moči. Lahko pa ni ne eno ne drugo. In brez muje se niti čevelj ne obuje. In smo mimogrede pri glasovni in pojmovni varianti. Brez Muje (– pisano z veliko začetnico –) smo se šalili v času, ko so k nam vreli delavci iz Bosne, ne gre več pri nobenem delu. Delu čast in oblast je zdaj že pozabljena parola. Kdor ne dela, naj ne jé, si je pa drznil reči apostol Pavel, izdelovalec šotorov. Jé in jê sta tudi dva pomena. Natresli smo si dovolj primerov, da bi ob njih pomislili še na posebno dinamiko materinščine in v njej odkrili spevnost glasov. Pravzaprav lepoto. Kako da si jo je zmogel priklicati v poimenovanje svoje igrače oni malček? Se je ohranila v njem ali jo je zamenjal za kaj zelo praktičnega; kdo ve.
Na enem od mojih potovanjih po Afriki je k meni pristopil neznanec in me objel preko ramen. Počutil sem se precej neprijetno, zato sem se spretno izmuznil in ga opazoval v varni razdalji. Dvignil je desnico in začel: »Vaša civilizacija, civilizacija belega človeka je obsojena na propad. Zaverovani vase, v svoj svet, kjer vlada sebičnost in odtujenost, ne znate prisluhniti sočloveku, kaj šele naravi. Vaše življenje je vse bolj programirano. V njem je vse natančno določeno. Do sekunde. Niste spontani. Blokirani ste in nesproščeni. V popolnem neskladju med razumom in srcem. Živite le še v glavi. Poglejte, kako preživljajo otroštvo vaši otroci. Ob računalniku. V svetu odtujenosti od najzgodnejše dobe. Naši otroci živijo otroštvo v naravi, na ulici, med sovrstniki. Se spomnite vašega otroštva, pogovorov ob mizi, skupnega branja, igre na ulici, glasbe, smeha? Ne sprejemate mnenj drugih ljudi. Nočete jim prisluhniti. V svoji samozadostnosti ste vse bolj nezadovoljni, mrki, mračni, depresivni. Koliko slabe volje, nerganja in neprijaznosti je v vašem svetu. Tako zelo se vam mudi, da ne premorete niti prijazne besede. Tudi zaradi tega se vse bolj zatekate v omamo tablet in alkohola. V vaših očeh je Afrika podoba revščine, umazanije, kaosa. Niti pomislili niste, da bi se morda poglobili v njeno sporočilo. Ne, nimate časa. Preveč ste zaposleni s služenjem denarja. Da preživite. Da napolnite sedmi vrč. Pa čeprav veste, da se ga ne da napolniti! Dobro, če se od nas nočete učiti, bi se lahko kaj naučili od afriških živali. Lev, kralj živali, ve, kdaj ima dovolj hrane. Takrat se zlekne in lahko greš mimo, pa ti ne bo nič naredil. Vi pa ne veste, kdaj imate dovolj. Poglejte opice, kako se objemajo, ljubkujejo, božajo. Kaj pa vi? Kdaj ste nazadnje koga objeli, poljubili iz čiste radosti? Ne, tega ne počnete, ker ste prestrašeni, ker se bojite, da vas bodo obsodili spolnega nadlegovanja. Vaša, bela rasa nima prihodnosti, ker je v srcu mrtva, je sklenil. Gledal sem v tla in ostal brez besed. Prav je imel. Vse bolj smo ujeti v strasti sebičnosti, brezobzirni tekmovalnosti, pohlepnosti. Postajamo družba strahu in negotovosti. Ta kolektivna hiba je postopoma ustvarila nesrečno in nasilno civilizacijo, ki ne ogroža le sebe, temveč celotno življenje na vsej naši Zemlji.
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Zgodilo se je pred desetletji. Na sodišču sta prestrašeni in objokani stali deklici, stari enajst in trinajst let. Poklicani sta bili, ker naj bi se na željo očeta ob ločitvi staršev ločili tudi onidve. Pravico do ene je uveljavljal oče. Takratna sodnica pa je predhodno razpravo in svojo odločitev ustavila ter preudarno presodila, da sta dekleti dovolj stari, da se odločita sami. Enoglasno sta prosili, da hočeta ostati skupaj in da hočeta ostati pri materi. Sodnica je poslušala njun glas, ne morebiti glasu svoje stroke ali črke zakona. Še več: okarala je očeta, zakaj je že tako ranjena otroka izpostavljal novim strahovom in ranam. Deklici sta ostali skupaj, skupaj sta vse do doktorata kasneje študirali v Ljubljani, danes imata srečni družini in sta največji prijateljici. Ena od teh deklic sem bila jaz, druga moja starejša sestra. Na dogodke sem skoraj že pozabila, ker niso pustili trajnih posledic. Toda nedavna novica v medijih, kako je socialna služba nekje v Sloveniji z eno samo potezo odvzela otroka starim staršem, je znova oživila ta spomin v meni. Konkretnega primera seveda ne poznam, da bi lahko o tako radikalni gesti neke državne strokovne službe razpravljala. A modrost, ki jo lahko potegnem iz svoje lastne zgodbe, je: iskrena hvala takratni sodnici, ki je o nama s sestro pustila odločati nama samima. Tista neznana sodnica nama je v najini globoki stiski pustila najino človeško dostojanstvo. Ni naju obravnavala kot otroka brez razuma in zmožnosti presoje, ampak kot človeka, o katerih ne more odločati nekdo drug, ki situacije ne more poznati, saj ne pozna otrokovih dejanskih čustev in njegovega globokega strahu nemoči pred močjo odraslih. In kaj je drugega kot razkazovanje moči, če otroke – četudi majhne - zradiramo kot ljudi na raven bitij, ki o sebi niso zmožni odločati, kot da ne bi imeli čustev, ki jim dajejo zmožnost presojanja? Pa čeprav je že Mali princ dejal: »Kdor hoče videti, mora gledati s srcem.«
Spokojen hodi skozi trušč in naglico sveta in se spominjaj miru, ki ga najdeš le v tišini. Kolikor je mogoče, bodi v dobrih odnosih z vsemi ljudmi. Svojo resnico pripoveduj mirno in jasno in prisluhni drugim, tudi neumnim in nevednim, zakaj vsakdo ima svojo zgodbo. Izogibaj se bučnih, napadalnih ljudi, ker so breme za dušo. Ne primerjaj se z drugimi, da ne postaneš zagrenjen in ohol, kajti vedno bodo večji in manjši od tebe. Veseli se svojih načrtov. Ohrani navdušenje za svoj poklic, naj je še tako skromen, saj je pravi zaklad v spremenljivih časih. Pri odnosih bodi pazljiv, kajti svet je poln prevar, a zato nikdar ne spreglej, da je tudi zvrhan kreposti. Mnogi hodijo za visokimi vzori in povsod je življenje polno junaških dejanj. Bodi, kar si. Bodi svoj. In nikoli ne igraj ljubezni. Pa tudi ne preziraj je, čeprav si razočaran in ogorčen, zakaj ljubezen je večna, kakor je večna tudi trava. Spokojno sprejmi izkušnje let; drugo za drugo skladno odlagaj stvari iz mladosti. Neguj duhovno moč, da te bo obvarovala nenadne nesreče. Ne spravljaj v žalost samega sebe z izmišljotinami. Mnogi strahovi se rodijo iz utrujenosti in osamljenosti. Vzdržuj zdravo disciplino, a vedno bodi do sebe tudi blag. Otrok vesolja si, nič manj, kot so drevesa in zvezde. Pravico imaš biti tu. In če to veš ali ne – vse v vesolju poteka natančno tako, kot je prav. Bodi torej v miru z Bogom, vseeno, kako si ga predstavljaš. In ne glede na to, kakšno je tvoje delo in kakšne so tvoje težnje v bučnem vrvenju življenja, ohrani mir v duši. Kljub vsej nesnagi in žalosti, kljub vsem izničenim sanjam, je svet vendarle čudovit. Bodi pozoren. Bodi srečen!
Spoštovane poslušalke, cenjeni poslušalci! V tokratni oddaji »Duhovna misel« se poskusimo zamisliti nad vplivom kritike na človeka. Danes pogostokrat slišimo, beremo, tudi sami izjavljamo raznorazne kritike in nesoglasja na raznorazne teme pri nas in po svetu. Včasih kritiziramo utemeljeno, včasih pa tudi ne. Včasih je kritika pozitivna, včasih negativna. Bolj pogosto se na žalost srečujemo s slednjo. Kritika ne pomeni izrecno le nekaj slabega, nekaj, s čimer bi hoteli človeku očitati njegovo napačno razmišljanje, vedenje ali ravnanje. Pri mnogih beseda »kritika« ne vzbuja dobrih občutkov, kar zagotovo ni prav. Ne bom zdaj komentiral konkretna družbena, politična ali verska dogajanja. Poskusil bom poudariti pozitiven vpliv vsesplošne kritike, ki človeka lahko vzpodbudi za nadaljnje delo. Tu seveda govorimo o ustvarjalni, plodni kritiki. Ta posameznika lahko motivira, da bi v tem, s čem se ukvarja bil še boljši, njegovi dosežki pa višji. Geslo tedna, v katerem se nahajamo, so besede iz Nove zaveze, iz 1. Petrovega pisma, ki govorijo: »Slavljen Bog in Oče našega Gospoda Jezusa Kristusa! V svojem velikem usmiljenju nas je po vstajenju Jezusa Kristusa od mrtvih prerodil za živo upanje.« (1Pt 1,3) »Preroditi se za živo upanje«… kaj sploh te besede pomenijo? Kaj želijo povedati človeku na začetku 21. stoletja? Prav gotovo so jih zelo dobro razumeli ljudje živeči v drugi polovici 1. stoletja, ko predvidevamo, da je apostol Peter to svoje prvo pismo napisal. Ampak danes, po skoraj 2.000 letih, se moramo globlje zamisliti nad temi besedami, da bi dojeli njihovo sporočilo. »Preroditi se«, ali drugače rečeno »ponovno se roditi« v duhovnem smislu, pomeni spremeniti svoje razmišljanje do te mere, da bi vrednost ravnanja do drugega človeka dosegla višjo raven. To lahko dosežemo tudi s pomočjo pozitivne kritike, bodisi z lastno presojo notranjega stanja, bodisi z dobronamerno, kakor smo že povedali, ustvarjalno, plodno presojo nas s strani drugih. Takšna kritika človeka prav gotovo bolje nagovori in vzpodbudi, kot pa grobe, napadalne ali žaljive besede. Dajmo torej druge ne le grajati in kazati na njihove napake, ampak jim tudi pomagali s takšno kritiko, ki bi posameznika usmerila naprej – to pomeni v smeri dobrega, pozitivnega.
Spoštovani, med drugo svetovno vojno je v Franciji v strelnem ognju umrl zavezniški vojak. Prijatelji so ga želeli na bližnjem vaškem pokopališču dostojno pokopati, a grobar tega ni dovolil, ker pokojni ni bil njihov krajan. Pokazal je, da ga lahko pokopljejo zunaj pokopališke ograje. Mesece kasneje so se vojaki vrnili, da bi postavili svojemu prijatelju obeležje na grobu, a so bili presenečeni, ker niso našli prijateljevega groba. Šli so vprašat grobarja, kaj se je zgodilo. Povedal jim je, da ni mogel mirno spati, odkar so pokopali njihovega prijatelja zunaj ograje. Da ga je pekla vest. Rad bi se jim opravičil, a ni vedel, kje bi jih našel. Bal se je, da bo umrl s tolikšno težo na duši. Želel si je, da bi mu bilo odpuščeno. Zato je neko jutro zgodaj vstal in prestavil ograjo in tako grob padlega vojaka vključil v pokopališče. To Bog dela tudi za nas. Smo na napačni strani ograje, a nas vključuje v družino odrešenih, zato je poslal na svet Odrešenika Jezusa Kristusa. S smrtjo na križu je prestavil ograjo, ki nas je ločevala. Zakaj ga ne bi v tem posnemali? Apostol Pavel je zapisal: »Bodite drug do drugega dobrosrčni in usmiljeni ter drug drugemu odpuščajte, kakor je tudi vam Bog milostno odpustil v Kristusu.« Biblična beseda za odpuščanje je izpeljanka iz grške besede charis, milost. Nekomu odpustiti pomeni biti do nekoga milosten. Odpuščanje je končna oblika ljubezni, je njen zaključni izpit. Mahatma Gandhi je rekel, da šibki ne morejo odpustiti in da je odpuščanje lastnost močnih. Odpustiti pomeni obrniti ključ in odpreti vrata ječe ter stopiti v svobodo. Pomeni čez neizplačljivi dolg potegniti črto ter z velikim črkami zapisati: »Odplačano.« Pomeni v sodni dvorani udariti s kladivom in razglasiti: »Ni kriv.« Kako pa vem, da sem odpustil? Ko več noč in dan ne razmišljam o tem in mi ni treba stalno govoriti o tem. Ko ne čutim potrebe po maščevanju. Odpuščanje ni stvar razpoloženja ali pa občutkov. Odpuščanje je stvar odločitve mojega srca, moje svobode. Kot je Jezus odpustil nam: »Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo.« In kot molim: »Oče naš, ki si v nebesih … in odpusti nam, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom …« Odpuščanje je srce Evangelija. Brez odpuščanja ni prihodnosti. Kot Jezusov učenec sploh nimam druge izbire.
Že navsezgodaj zjutraj ste si nadeli nogavice. Preden se odpravite od doma, si boste obuli čevlje. Če otroku oblečete jakno za na pot, se boste verjetno spet priklonili. Morda se v kuhinji priklonite, da dosežete kakšno posodo. Priklon je v naši kulturi manj pogosta oblika pozdrava kot na primer na Japonskem, kjer poznajo celo serijo priklonov, ki izražajo spoštovanje, pa tudi socialni status oseb, ki se srečata. V Veliki Britaniji se na primer igralci na teniškem turnirju v Wimbledonu tradicionalno priklonijo kraljici. Priklon kot znamenje spoštovanja in počastitve je prisoten tudi v katoliški liturgiji. Klanjanje ali salat je del islamske obredne molitve, ki se opravlja petkrat na dan. Nenazadnje se v tradicionalnih plesih priklonijo tudi soplesalci pred pričetkom plesa. Priklon vedno izraža spoštovanje. Običajno smo navajeni, da je torej priklon pridržan za posebne pozornosti in posebne ljudi, morda takšne z 'modro krvjo'. Nekoliko drugače se je zgodilo med državljansko vojno v Koreji. Zloglasni general je z vojsko nezadržno prodiral in zavzemal provinco za provinco in pri tem uničeval vse, kar mu je prišlo na pot. Ko so tako prebivalci nekega mesta slišali, da se jim približuje in ker so vedeli za njegov kruti sloves, so pobegnili v bližnji samostan. Ko je tako generalova vojska prispela v mesto, so našli hiše zapuščene. Po precej iskanja, so vendarle našli nekega zenovskega meniha, ki je zaostal za ostalimi. General je ukazal, naj ga pripeljejo predenj, a menih nikakor ni hotel iti. General je tako besen sam odšel do njega. »Ti očitno ne veš, kdo sem jaz!« je kričal na meniha. »Zmožen sem te zabosti v prsi z mečem, in ne bi pri tem niti trenil.« Zenovski menih se je obrnil in generalu mirno odvrnil: »Tudi ti očitno ne veš, kdo sem jaz. Zmožen sem pustiti, da me zabodeš z mečem v prsi, in pri tem ne bi niti trenil.« Ko je to general slišal, se je menihu globoko priklonil in skupaj z vojsko zapustil deželo. Prikloni niso nekaj, kar bi bilo rezervirano za kronane glave ali za slavne generale. Tudi v današnjem dnevu bomo morda lahko prepoznali skoraj povsem skrite drže in dejanja, ki se jim je vredno prikloniti.
Mediji so dan in noč prisotni v našem življenju. Ni ga dogodka, da ga ne bi mediji ujeli, spremenili v novico in približali vsem ljudem. Mene je že v srednji šoli zanimala zgodovina. Pa ne zgodovina iz šolskih knjig, ampak tista skrita stran, ki sem jo odkrila najprej v drugi svetovni vojni, potem pa še v mnogih dogodkih in izza mnogih medijsko popularnih ljudi. Tudi v čisto navadnem življenju me zanima tista stran življenja, ki je ne najdem v medijih. Zanimajo me ljudje, otroci, stari in mladi, umirajoči in ozdravljeni, ki so ob nas, se nas dotaknejo, a jih ni bilo in jih nikoli ne bo v medijih. Če bi na primer, za mesec dni izginil internet… Za koliko ljudi bi to bila prava, resnična katastrofa? Spomnim se malega prvošolčka, ki se je s prijateljem pogovarjal takole: Veš, mi pa včeraj nismo imeli interneta. Drugi zgroženo: Kaaaj? Niste imeli interneta? In to cel dan? Ja, kaj ste pa delali? Ta otroški pogovor je pokazal kako smo omreženi z mediji, kako pomembno vlogo imajo v našem življenju. Zato pozabljamo na vsakdanje stvari, ki se dogajajo, ki nas obdajajo – a ne pridejo do našega srca, ker smo se obdali z imaginarnim svetom interneta in ostalih naprav. Danes zjutraj je bila pri nas prekrasna jutranja zarja. Lahko si začutil, da prihaja pomlad. Čebljali so vrabci in sosedov kuža je veselo skakal po dvorišču. Mimo mene pa je kot blisk priskakljal mlad srednješolec s slušalkami v ušesih, s pametnim telefonom v rokah, skoraj podrl dva sprehajalca in oddrvel naprej v šolo. NI videl nikogar, ki je stal ob poti, ni slišal ničesar… Bo jutrišnji svet takšen? Bomo videli in slišali le tisto, kar se bo povedalo po medijih in preko medijev?! Ne, še naprej bo tiho in vztrajno živel svet izza medijev. Svet, kjer svojo vlogo imajo človeške oči in roke, noge in glava, pamet in srce. Svet srečanja in druženj, ko se dva ne gledata preko ekrana, ampak iz oči v oči, kjer prijatelj prijatelju zaupa skrivnost z šepetom na njegovo uho in mu prenese svojo toplino in bližino. Svet, kjer bo pomembno iti precej daleč do hiše, kjer je bolnik in bo še zmeraj potrebno sesti na stol poleg njegove postelje, ga prijeti za roko in mu zaželeti ljubega zdravja. Če izklopimo pametni telefon in vključimo svojo pamet, če teden dni ne uporabljamo internet, ampak novice pobiramo pri klepetu ob kavi, če moški v gostilnah spet začnejo eden drugemu pripovedovati svoje zgodbe, ne d bi strmeli v velike ekrane, bomo obstrmeli. Svet izza medijev je tako blagodejen za dušo in srce, tako dober in resničen. Nekje ob robu tega sveta izza medijev nas čaka presenečenje. Srečali bomo ljudi in ljudje bodo srečali nas. Ljudje pa so največja skrivnost življenja.
Moj pokojni prijatelj Vasja Cerar je pred tremi desetletji prevedel klasično zbirko zenovskih koanov, tj. kratkih meditacijskih zgodb s skupnim naslovom »Vrata brez vrat«, po japonsko Mumonkan. Znameniti 19. koan z naslovom Vsakdanje življenje je pot se glasi takole: »Kaj je Pot?« je Džošu vprašal Nansena. Nansen je rekel: »Vsakdanje življenje je Pot.« »Kako naj jo najdem?« »Čim bolj jo iščeš, tem bolj se odmikaš od nje,« je rekel Nansen, Džošu pa je vztrajal: »Če naj ne iščem Poti, kako naj jo najdem?« »Pot, ki jo iščeš, ni stvar spoznanja ali nevednosti. Spoznanje je utvara, nevednost je zmeda. Brezmejen in čist kot poletno nebo boš, ko prideš na pot, ki je dvom ne doseže. Zato ne sprašuj, katera je prava in katera neprava pot, kajti nobena ni dobra in nobena slaba.« Ob teh besedah je Džošu doživel razsvetljenje. Tudi slavni lesorezi japonskega slikarja Hirošige, mojstra krajinskega slikarstva iz 19. stoletja, so v tem sublimno zenovskem pomenu vsakdanji, so onstran spoznanja in nevednosti. Na Hirošigovi sliki z naslovom Jesenski mesec nad reko Tamo vidimo veliko, belo, polno luno, nebo in reko, dve turkizni modrini, ki odsevata druga v drugi, in ob bregu reke stari vrbi, kakor da v vetru stegujeta veje tja k drobnim ljudem, čolnarju in popotniku ter ribičema, in tam sta tudi sključeni ženski postavi na produ in skupinici ljudi v daljavi, na drugem bregu pa vasica, drevesa, gore, obzorje, osvetljeno z belo mesečino … kako preprosto in kako popolno! Zdi se, da se ljudje, ujeti v ta večni trenutek ob reki Tami, ne sprašujejo, ali je pot, ki so jo dotlej prehodili, prava ali ni, ali je dobra ali slaba, in najbrž so ravno zato njihove duše »brezmejne in čiste kot poletno nebo«, kot pravi koan – toda jesenske melanholije tega prizora vendarle ni mogoče spregledati. Prizor nas spominja na tisti otožni Bashov haiku: »Po tej poti / v jesenskem somraku / ne hodi nihče« – se pravi, noben jaz, noben ego, tu je le duh zena v svoji polni praznini. Ali drugače rečeno, po poti hodi »ne-kdo«, tako kakor piše v nekem drugem, tokrat Busonovem haikuju: »Nekdo je prišel / in obiskal nekoga / nekega jesenskega večera«. – Mi pa, živi ljudje ob vselej bežeči reki sveta, na vzhodu in zahodu, nekdaj in danes, se vseeno sprašujemo, katera je prava in katera ni prava pot. To se moramo spraševati, če hočemo napredovati na naši skupni, človeški in zgodovinski Poti. O poti skozi »vrata brez vrat« Prirejeni odlomek iz knjige Daljna bližina neba (Štirje časi – Jesen), Lj. 2010, str. 579–81.
Za nami je mesec marec, mesec, ki je z dnevom žena in materinskim dnevom od vseh mesecev v letu najbolj izrazito posvečen ženskam. Zdaj, ko so ti posvečeni dnevi spet varno za eno leto že skoraj zapakirani v pozabo, delam bilanco stanja tudi sama kot žena in mati štirih otrok. Prav v mesecu marcu se mi je namreč zgodilo, da mi je sin ob mojem poudarjanju znanja in učenja jasno in glasno povedal: »Ampak, mama, kakšen vzgled za uspešnost znanja pa si ti? Naredila si doktorat, oči pa je navaden ekonomist in zdaj delaš pri njem skoraj kot njegova tajnica, ker kljub svojemu znanju ne dobiš zato nobene boljše službe!« Po premisleku sem ugotovila, da sem naredila pač napako v sistemu, ker sem vmes rodila in celo vzgajala preveč novih davkoplačevalcev. „Na fakulteti nimaš šans, tam sprejemajo ljudi do petintridesetega leta…« ali: »Upoštevamo vam največ eno leto porodniške za vsakega otroka, zato ste prestari, da bi se lahko prijavili na postdoktorske projekte,« je bilo uradno stališče pristojnih inštitucij. In sprijazniti sem se morala z novodobnim stališčem, da današnji otroci zrastejo v enem samem letu, nič več materinskega dela ni treba zanje. Sinova umestna pripomba je po desetletju zdaj obudila te boleče spomine. Nisem mu odgovarjala, zakaj po svoje je imel prav. A naslednji dan sem pisala na fakulteto in se odločila za vpis novega doktorata. Zato, drage ženske, drage matere – ne morete se upreti sistemu, ki je naravnan, da v bitkah za boljše službe in položaje zmagujejo tisti, ki družbi niso rodili novih davkoplačevalcev, lahko pa se uprete svojim predsodkom, da ničesar drugega ne morete doseči. Naj bo sporočilo letošnjih praznikov, posvečenih ženskam, to, da same sebi, ne drugim dokažete, da zmorete tisto, kar želite početi in kar cenite, doseči vsaj za hobi, če že ne v svojem poklicu. Bodite zmagovalke v tem, da zaradi sistema ne boste nikoli zavrgle svojih vrednot.
Čeprav je Montaigne, filozof iz 16. stoletja, zelo dobro poznal antično filozofijo in z veseljem bral dela antičnih avtorjev, se ni strinjal z njihovimi predstavami o človeku. Motilo ga je zlasti to, da so človekovo bistvo povezovali z razumom, čustva pa zanemarjali in jih pogosto obravnavali kot nekaj nižjega in slabega. Prava pot do srečnega življenja je bila po njihovem prepričanju v tem, da sledimo razumu, nadzorujemo svoje strasti in se izogibamo nagonskim odzivom. Razum naj bi bil nekakšna božanska sila v nas, ki naj bi gospodaril nad telesom in ga vodil. Montaigne je temu prepričanju nasprotoval in trdil, da ne smemo zanemarjati našega telesa in njegovih občutkov, saj so ravno tako del nas. Kdor se ponaša s svojim analitičnim razumom, s svojo sposobnostjo razsojanja in znanja, s tem zanika del sebe – Montaigne pravi, da v svojem bistvu nismo razsodna, spokojna bitja, kakršni so si prizadevali biti antični filozofi, ampak smo večino časa histerični, nerazumni in neotesani. Čeprav naša telesa povzročajo neprijetnosti, nas bolijo, nas pogosto ne ubogajo, povrh tega pa se še starajo in so v vsakem pogledu popolno nasprotje dostojanstvenega razuma, so vendarle neločljivo povezana z nami. Namesto da zaničujemo telo in ga poskušamo vselej nadzorovati, bi morali odpraviti to delitev na razum in telo ter slednje sprejeti kot nespremenljivi del našega obstoja v tem svetu. Najhujša izmed vseh naših napak je po njegovem mnenju prav prezir do samih sebe. »Naše življenje je delno norost, delno modrost,« pravi Montaigne, »kdor o njem piše spoštljivo in po uveljavljenih pravilih, ga zanemari več kot polovico.« Sam je zato v svojih premišljevanjih bralcem razodeval tudi najbolj intimne detajle iz svojega življenja: pri tem je izhajal iz prepričanja, da je vse človeško povsem naravno, zato se tega ne bi smeli sramovati. Prizadeval si je za odkritosrčnostjo in popustljivostjo do sebe in svojih napak ter tudi drugim želel pokazati, da nam filozofija pomaga sprejemati naše pomanjkljivosti – strasti, občutja, osebnostne napake so ravno tako naše, kot je naš razum. Če se sprijaznimo s to bolj prizemljeno podobo človeka in si ne lastimo več gospostva nad telesom in svetom, bomo kljub temu ugotovili, da smo povsem v redu takšni, kakršni smo.
Današnja nedelja, nedelja Božjega usmiljenja ali bela nedelja pred nas postavlja lik apostola Tomaža, dvomljivca, človeka, ki se umakne v samoto, se torej loči od apostolov, ko Jezus prvič pride mednje. Bog vedi o čem vse je premišljeval v svoji osami, v noči dvomov, morda celo obupovanja in malodušja. Toda vsaj nekaj je jasno: ko je bil sam, ločen od svojih prijateljev je bil šibak, nemočen, ko pa se vendarle vrne v krog prijateljev, še vedno dvomi, toda njegovo iskanje dobi nov smisel, ko je v občestvu je močnejši in pogumnejši. Ni težko v Tomažu prepoznati človeka dvoma, nezaupanja in zaprtosti pred skrivnostjo. V tej reakciji je Tomaž predhodnik človeka moderne dobe, ki v središče postavlja področje empiričnega, tehniko, to kar je merljivo in čutno preverljivo. Resnično in stvarno naj bi bilo samo tisto, kar se da videti, otipati, meriti, analizirati in registrirati z moderno računalniško tehniko. Filozof Heidegger je zapisal, da se v takšnem načinu razmišljanja kaže človekova želja po obvladovanju, vse je tehnično določeno, ni več prostora za presenečenja, za skrivnostno čudenje biti, za hvaležnost, za sprejemanje življenja kot največji čudež na tem svetu. Ni lahko prepoznati znamenj božje navzočnosti v svetu. Posebno skeptikom in pesimistom ne. Toda Božja Ljubezen nikoli ne obupa nad nobenim človekom. Iz prizorov, kako se vstali Gospod prikazuje učencem, vidimo, da se vsakemu na svoj način dobrotljivo razodeva: Petru, Janezu, Magdaleni, Tomažu, drugim apostolom…. In ko Tomaž občuti Gospodovo skrb zanj, znotraj kroga svojih prijateljev, se poruši tudi fasada njegovega odpora in izpove vero: »Moj Gospod in moj Bog!« Verovati pomeni v Gospodovi prebodeni strani prepoznati delo njegove Ljubezni za ljudi: za mene, za tebe, prav za vsakega človeka na tem planetu. Verovati pomeni po razsvetljenju Svetega Duha znotraj kroga prijateljev na osebni ravni sprejeti Jezusa za osebnega prijatelja.
Ne gre mi iz spomina slika begunske deklice, stare morda šest let, z nežnim plahim nasmehom; z izrazom, ki prosi, da bi smela zaupati naključnemu neznancu; s prošnjo, naj ji nihče ne naredi nič hudega; s strahom, da se ne bi izgubila, se oddaljila od svojih, da bi v morju tesnobnega tavanja vendarle nekam prišla, od koder ne bi bilo treba več bežati, kjer bi se končno ustavili, in bi ji njeni, če jih seveda sploh še ima, vzpostavili nekaj, kar bi bilo podobno domu, z osnovnim redom in ritmom, kjer bi se začela vsakdanjost, tisto običajno navadno življenje preprostih ljudi, zadovoljnih z malim, brez koridorjev in policijskega nadzora, brez fizično in čustveno izčrpanih prostovoljcev, z vsaj majhno kuhinjo, ki bi bila samo njihova, s svojim toaletnim prostorom, ogledalom, zobno ščetko in brisačo. Kako podobni so si pogledi naših oči, pa naj kdo pride iz mongolske puščave ali perujskih gora. Pod sliko deklice ni pisalo, od kod je prišla, ne kako ji je ime, ne kje je bila slika posneta, ne kam in kako bo otrok nadaljeval svoje begunsko pot. Javno objavljena slika za deklico ni nobeno zagotovilo, da se je ne bo prek omrežij prekupčevalcev prilastil kak bogat pohotnež in ji ukradel prihodnost. Zakaj Bog molči, ko sliši vpitje utrujenih in prezeblih otrok, blatnih in mokrih, ki ne vedo, kje so, kam gredo in kaj vse skupaj pomeni? Noben človek ne more odgovoriti na to vprašanje. Iz obupa nad vsem kar vidimo, se oziramo na Božjega Sina, Jezusa Kristusa, ki je na križevem potu sam padel v blato in je bila kri na njegovem telesu pomešana z uličnim prahom. Nihče od nas ne more v celoti vstopi v grozo nedolžnih in zlorabljenih otrok. Jezus Kristus je edini zares tam, kjer so ti, ki se utapljajo v valovih, ki plezajo po ograjah in si brišejo solzilec iz oči. Prišel je, da bi na sebi nosil vse, kar se lahko dogodi komur koli izmed nas. V očeh begunske deklice gledamo Jezusa Kristusa, ki padajoč pod križem nemo prosi razumevanja. Naklonijo mu ga njegova mati Marija, mimoidoča Veronike, jeruzalemske žene, a mu ne morejo pomagati. Tisti, ki ga peljejo na goro križanja, so močnejši. Ne vemo, zakaj je tako. Njegovo vstajenje je edino upanje za nas vse. Drugega ni, vsaj sam ga ne vidim. Nerazložljiva skrivnost je, zakaj to upanje mnoge prerodi, drugi pa se ozrejo stran.
Naša razčlovečena industrijska civilizacija nas je povsem odtujila. Nobene modrosti, nobene duhovne zrelosti. Sploh se ne pogledamo, se ne dotikamo, smo neopazni. V Afriki ali Aziji se ljudje rokujejo ob vsaki priložnosti, se objemajo, poljubljajo. Ti ljudje razmišljajo drugače, čutijo drugače, razumejo drugače. Veliko se naučiš o sebi in o človeku, če izstopiš iz našega zahodnega okolja. Narava bi morala biti naš največji učitelj. Narava nas uči, da se edina stvar, ki jo resnično posedujemo, razteza od temena naše glave do podplatov nog. To smo mi sami, ne stvari. Vprašajmo se: Kaj je tisto, kar je zares pomembno? In ne pozabimo, čudovit svet bo živel naprej, z nami ali brez nas. Skratka: največja vrednota smo mi sami. Naredimo iz sebe nekaj najboljšega, nežnega, čudovitega ... Ko znova odkrijemo našo enkratnost, ko se začnemo spet spoštovati, ljubiti in ko ugotovimo, da vse stvari izhajajo iz nas, se lahko spet začnemo razdajati. Šele tako bomo lahko ljubili tudi druge. Šele tako bomo spet ugotovili, da je življenje preveč pomembno, preveč enkratno, da bi ga preživeli v trpljenju, strahu, jezi, zaskrbljenosti. Velikokrat pozabljamo, da se začetek preminjanja družbe začne pri posamezniku. Spoznavanje samega sebe z ugotavljanjem, kdo smo, kakšno je naše poslanstvo. Zavedanje, da so naši skriti potenciali brezmejni. Živeti humano, se zazreti vase, poiskati izvor v miru. Imamo sposobnost, da vidimo, čutimo, se dotikamo, vonjamo. Toda pozabili smo, kako se to počne. Tako smo odtujeni, da ne vidimo drugih ljudi, tudi lepote okrog sebe ne vidimo. Pa saj je tudi nemogoče. Vedno bolj se nam namreč mudi. Le kam? Vse preveč smo površinski, vse preveč usmerjeni v hlastanje za trenutnimi užitki. Brez globine. Brez iskanja bistva. Pozabljamo, da je življenje proces – korak po koraku. Če je vsak posamezni korak pravljičen, čaroben, potem bo tako tudi naše življenje. Če bomo tako živeli, ne bomo podobni ljudem, ki so vedno nezadovoljni, ki jih motita tako sonce kot dež. Ne pozabimo, največja vrednota smo mi sami. Vsak dan znova se zavedajmo lepih stvari, ki nas obdajajo, enkratnih srečanj z ljudmi, skrivnosti bivanja.
Zanimivo bi bilo vedeti, kolikšen procent asketov je med sedanjimi milijardami ljudi. Asket živi skrajno zmerno, ne pretirava v nobeno smer – razen v to,bo rekel kdo, da sploh je asket. Z asketstvom so povezane odpovedi, zatajevanje; ti pojmi pa izginjajo iz našega osebnega slovarja. Asket naj ne bi bil na nič in na nikogar pretirano navezan. Skoraj nemogoče, saj smo družbena in družabna bitja. Navezanosti so sposobne tudi živali. Ne smejte se, a spominjam se naše Breze. Name ni bila navezana prav nič, na očeta pa pretresljivo. Bil je še dvesto metrov daleč s svojimi koraki, ko se je vračal z dolgega šihta, a Breza je že zamukala na prav poseben način. Kratko in prijazno. Sosedov maček je pa navezan na moje odprto okno. Velike lekcije imava s tem v zvezi, a nič ne zaleže. Pobere se pa proč takoj, ko me zagleda. Nekaj asketov sem poznala; dva, morda tri. Zdaj nikogar. A ne mislite, da nista bila prijazna. Pa kako zvesta v vsem. Natančna, dosledna, nezahtevna. Zmerna v jedi in imetju. Sloka že na pogled; saj od česa neki naj bi se zredila? Toda podobo vsake navezanosti je izdajalo njuno obličje. Če rečem obraz, je premalo. Obličje, izraz oduhovljenosti. Eden sploh ni bil kak vernik. Askezo namreč radi pripisujemo pobožnim ljudem. Mar asket ne čuti navezanosti na stvari in ljudi? Če na nič drugega, pa na esenco duhá, po čemer se upodablja. Na splošnem se pa med nami prepletajo navezave vseh vrst. Tudi na predmete, ki so ostali kot spomin na koga. Ti dobijo pravo vrednost zakramentala. Ta se ne more posloviti od pipe svojega očeta, drug ne od razveženega čevlja pokojne mame. Trideset let že visi v neki omari obleka mrtvega sina. Otroci hodijo v vseh režimih z medvedkom spat, stara mama pa z rožnim venčkom. Domotožje je trpljenje, ki te v tujem kraju boleče priklepa na domovino. Bogotožje je bolest nekaterih neverujočih. Ne verujem v Boga, pravijo, a ga zelo pogrešam. Vaš znanec morebiti trpi od tanjetožja, ker je Izgubil svojo Tanjo. Menda se je mogoče nekakšne brezčutnosti tudi priučiti. Mogoče je pa otopelost hujša hiba kot občutljivost? A da na primer asket ni občutljiv, tega ne bi smeli trditi. Le tako močno se je izmojstril v samovzgoji, da je preletel teren vsakodnevnih brkljanj, malenkosti, godrnjavosti in se dvignil visoko in ima zato drugačen razgled. Nekako po Župančičevo: Višji si, bolj te pretresa vihar; višji si, bližji nebeški ti žar; dalj gre oko.
Kako bi reagirali, če vas bi popolnoma nepričakovano, medtem, ko čakate v vrsti pred enim izmed ljubljanskih kioskov, nagovorila neznana oseba? Bi se umaknili korak ali dva stran, se ustrašili in si mislili svoje. Bilo je eno izmed zadnjih predprazničnih decembrskih juter. Mestni in predmestni utrip je bil ležeren. Za rahlo melanholičnost prazničnih dni je poskrbela jutranja megla. To jutro, vsaj zdelo se je tako, smo le redki zapuščali tople domove in se odpravljali v službo. Stopiti sem morala še do kioska, da bi napolnila avtobusno kartico, ko je mojo pozornost pritegnila starejša gospa. Po nekoliko pomrznjenih tleh je stopala s previdnim korakom. V rokah je držala pohodne palice, na hrbtu je imela nahrbtnik. Odstopila sem ji rahlo prednost, in ko je opravila jutranji nakup, sem jo vprašala: »Kam pa greste, gospa?« Videti je bilo, da sem jo s vprašanjem rahlo presenetila, a se ni pustila preveč zmesti. »Na bližnji hrib grem,« je odgovorila. »Joj, tudi jaz bi šla, a moram v službo,« sem ji potožila. A simpatična gospa mi ni ostala dolžna. »Tudi jaz sem nekoč hodila v službo, sedaj pa hodim v hribe. Med tednom na bližnje kuclje, med vikendom v visokogorje. Veste, to je naravno zdravilo.« Preden je nadaljevala svoj uhojeni korak proti svoji gori, sem ji še uspela reči: »Saj vam privoščim in to od srca. Veste, tudi jaz sem hribovka.« V nekoliko upočasnjenem delovnem ritmu se je v moje misli prikradla ena izmed mojih največjih ljubezni: gore. Kot že tolikokrat prej. Hvala Bogu, da je za gorski pridih v pisarni poskrbel moj starejši prijatelj, ki je slovenske gore premeril po dolgem in počez. Že vrsto let mi ob koncu leta podari stenski koledar z gorskimi motivi, ki ga skupaj prelistava, ugibajoč katera gora krasi kateri mesec. Tudi njemu sem potožila, da za gore nimam več časa, naštevajoč vsa možna opravičila, ki so mi tisti trenutek prišla na um. Vzpon na goro poleg dobro uhojenih čevljev zahteva napor, nanj se je potrebno pripraviti. Kolikor višja je gora, tem več moči in napora zahteva. Dosežen vrh verjetno vsak izmed nas doživlja na svoj način, čeprav v mojem primeru tu višina ne igra več glavne vloge. Zadnji dve leti mojega življenja lahko primerjam s hudim padcem z vrha gore, le da je moj korak spotaknilo nekaj drugega. Na tla sem treščila z vso silo. A kar je najpomembnejše: pobrala sem se s tal. Na mojih koledarskih listih so že označeni dnevi, ki jih bom posvetila goram. Tam dobim moč in življenjsko vedrino.
Neveljaven email naslov