Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Mark Avrelij je bil znameniti rimski cesar in filozof iz 2. stoletja. Živel in vladal je v enem izmed najbolj kriznih obdobij rimskega imperija, ki se je že bližalo svojemu zatonu. Že takoj ob nastopu svoje vladavine se je moral spopasti z izredno težkimi razmerami v rimskem cesarstvu, ki jih lahko v marsikaterem vidiku primerjamo z današnjo situacijo v Evropi in po svetu: na več mestih so namreč izbruhnili upori ali vpadi različnih plemen, ki so za sabo puščala razdejanje, reka Tibera je tistega leta prestopila svoje bregove in na veliko poplavljala, sledila je huda lakota, rimske legije pa so med prebivalce zanesle kugo in tifus. Poleg tega so Marka Avrelija zadele še zasebne skrbi, saj mu je umrla mati, na katero je bil zelo navezan, bolezen pa je zadela tudi njegovo ženo in otroke, ki so prav tako eden za drugim umirali. Kljub temu Mark Avrelij ni klonil pred osebno nesrečo, ni prenehal braniti rimskega imperija pred vpadi tujih ljudstev, ampak je odredil številne ukrepe, s katerimi bi ublažil položaj, v katerem se je rimsko cesarstvo znašlo: uvedel je nove javne pobožnosti, nabiral prostovoljce za vojsko, prodal dragocenosti vladarske hiše ter si tako zagotovil potrebna sredstva za oborožitev in vzdrževanje vojske.
Naposled je tudi sam podlegel bolezni, vendar je še pred smrtjo bodril svoje prijatelje z naslednjimi besedami: »Zakaj bi jokali zaradi mene? Mislite rajši na kugo in na množice vojakov, ki umirajo! Jaz grem pred vami tja, kjer se bomo nekoč vsi srečali.« Očitna nesebičnost, razsodnost in modrost Marka Avrelija je bila tako izjemna, da si je zasluženo pridobil vzdevek »filozofa na prestolu«. Prav ta njegova notranja moralna moč je nedvomno vodilno pripomogla k temu, da se je lahko uspešno boril proti vsem nesrečam, tako javnim kot zasebnim. Njegov notranji boj in oporo, ki jo je videl v stoiški filozofiji, lahko še dandanes spremljamo ob branju njegovega dnevnika, v originalu naslovljenega Samemu sebi – ta sicer ni bil namenjen objavi, saj je nastajal v vojaškem šotoru sredi vojne vihre in opustošenj, vendar daje edinstven vpogled v njegovo notranje doživljanje in razmišljanje o življenju, smrti, usodi in vlogi posameznika v svetu. »Njegova filozofija ne raste iz knjig, temveč iz življenja,« je o vsebini zapisal komentator Kajetan Gantar. Njegov dnevnik ni dodelano literarno besedilo, pač pa pogosto le kratke zabeležke in misli, zapisane v naglici, s katerimi je želel cesar bodriti predvsem samega sebe in se ob pogledu na vse tegobe vedno znova opominjati, naj ohranja notranjo mirnost in se ne vdaja bolečini in pesimizmu. Morda bi lahko sedaj, ko imamo več časa zase, branje njegovih razmišljanj pomagalo tudi nam ...
3708 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Mark Avrelij je bil znameniti rimski cesar in filozof iz 2. stoletja. Živel in vladal je v enem izmed najbolj kriznih obdobij rimskega imperija, ki se je že bližalo svojemu zatonu. Že takoj ob nastopu svoje vladavine se je moral spopasti z izredno težkimi razmerami v rimskem cesarstvu, ki jih lahko v marsikaterem vidiku primerjamo z današnjo situacijo v Evropi in po svetu: na več mestih so namreč izbruhnili upori ali vpadi različnih plemen, ki so za sabo puščala razdejanje, reka Tibera je tistega leta prestopila svoje bregove in na veliko poplavljala, sledila je huda lakota, rimske legije pa so med prebivalce zanesle kugo in tifus. Poleg tega so Marka Avrelija zadele še zasebne skrbi, saj mu je umrla mati, na katero je bil zelo navezan, bolezen pa je zadela tudi njegovo ženo in otroke, ki so prav tako eden za drugim umirali. Kljub temu Mark Avrelij ni klonil pred osebno nesrečo, ni prenehal braniti rimskega imperija pred vpadi tujih ljudstev, ampak je odredil številne ukrepe, s katerimi bi ublažil položaj, v katerem se je rimsko cesarstvo znašlo: uvedel je nove javne pobožnosti, nabiral prostovoljce za vojsko, prodal dragocenosti vladarske hiše ter si tako zagotovil potrebna sredstva za oborožitev in vzdrževanje vojske.
Naposled je tudi sam podlegel bolezni, vendar je še pred smrtjo bodril svoje prijatelje z naslednjimi besedami: »Zakaj bi jokali zaradi mene? Mislite rajši na kugo in na množice vojakov, ki umirajo! Jaz grem pred vami tja, kjer se bomo nekoč vsi srečali.« Očitna nesebičnost, razsodnost in modrost Marka Avrelija je bila tako izjemna, da si je zasluženo pridobil vzdevek »filozofa na prestolu«. Prav ta njegova notranja moralna moč je nedvomno vodilno pripomogla k temu, da se je lahko uspešno boril proti vsem nesrečam, tako javnim kot zasebnim. Njegov notranji boj in oporo, ki jo je videl v stoiški filozofiji, lahko še dandanes spremljamo ob branju njegovega dnevnika, v originalu naslovljenega Samemu sebi – ta sicer ni bil namenjen objavi, saj je nastajal v vojaškem šotoru sredi vojne vihre in opustošenj, vendar daje edinstven vpogled v njegovo notranje doživljanje in razmišljanje o življenju, smrti, usodi in vlogi posameznika v svetu. »Njegova filozofija ne raste iz knjig, temveč iz življenja,« je o vsebini zapisal komentator Kajetan Gantar. Njegov dnevnik ni dodelano literarno besedilo, pač pa pogosto le kratke zabeležke in misli, zapisane v naglici, s katerimi je želel cesar bodriti predvsem samega sebe in se ob pogledu na vse tegobe vedno znova opominjati, naj ohranja notranjo mirnost in se ne vdaja bolečini in pesimizmu. Morda bi lahko sedaj, ko imamo več časa zase, branje njegovih razmišljanj pomagalo tudi nam ...
Začel se je advent, čas priprave na božične praznike, ki so ga trgovci preimenovali v »veseli december«. Bistvo božiča so prekrili z lučkami, kolački, dedki Mrazi, Božički in darili. Pa vendar – tudi v 21. stoletju ljudje pričakujejo Odrešenika! Koliko filmov in zgodb je nastalo prav na podlagi tega vse človeškega hrepenenja in iskanja nekoga, ki je sposoben odrešiti svet. Ti junaki so navadni ljudje, ki imajo skrite čudežne moči in jih izkoristijo za reševanje. Take junake si ljudje želijo! Zamislite si, da bi nekdo našel način, kako ozdraviti vse vrste raka. Ne samo, da bi dobil Nobelovo nagrado, bil bi spoštovan in cenjen po vsem svetu. Ali pa, da bi nekdo bil tako nadarjen in karizmatičen, da bi napisal enkratno ustavo za vse narode, po kateri ne bi bilo nikoli več, nikjer več vojn, ampak bi se spori in težave reševali drugače. Ali pa »odrešenik«, ki bi iznašel pravilo, po katerem bi imeli vsi narodi enake pravice in dolžnosti, »obrobni« azijski in afriški narodi pa bi bili enakopravni z nami – razvajenimi, bogatimi evropskimi … Če priznamo ali ne, ljudje iščejo odrešenika. Nekateri ga iščejo v politiki, drugi tečejo za posebnimi »preroškimi« osebami; nekateri iščejo odrešenika med največjimi bogataši našega planeta, ki bi z desetino svojega bogastva lahko izbrisali lakoto med ljudmi, ali pa med geniji, ki bodo našli planet, na katerega se bomo preselili, če bomo našega uničili … Kristjani pa ob adventu pričakujejo pravega Odrešenika. Odrešenik, rojen v božični noči, stopa v naša srca, naše duše, tja, kamor drugi ne morejo ali kamor tudi sami včasih ne zmoremo vstopiti. Tam je kraj odrešitve, kjer nas On rešuje teme, da se spet in spet odločimo za življenje, ljubezen in upanje. Ob srečanju s takim Odrešenikom izgubimo strah pred prihodnostjo in strah pred močmi zla in hudobije. V svojem zemeljskem življenju ni reševal velikih svetovnih problemov, ampak je živel med nami kot preprost človek, ki je sredi vsakdanjega življenja zorel za svoje odrešenjsko poslanstvo. Stoji nam ob strani, ponuja rešitve za naše osebne težave in nas naredi sposobne za reševanje velikih svetovnih problemov z močjo ljubezni. Pridi, Gospod Jezus!
Spoštovane poslušalke, spoštovani poslušalci, v teh temačnih dneh se že navsezgodaj sprašujemo, ali bo danes svetleje kot včeraj. Želimo si svetlobe, ki bi razsvetlila te decembrske dni. Primeren čas, bi lahko rekli, za novo pričakovanje, upanje in pripravo načrtov. Pred kratkim sem bil priča pogovoru o življenjskem zadovoljstvu. V majhni skupini smo se spraševali, ali je res smiselno stalno tehtati svoje odločitve. Vzemimo primer. V soboto bi se lahko usedli v avto in odpeljali proti morju, si privoščili sprehod z malo več sonca, sproščeno popili kavo in pozabili na vsakdanjik. A kaj, ko imamo kopico pomislekov. Celo morje! Kdo bi stal v koloni, da bo preživel nekaj časa na obali? To ni niti ekološko, še manj prijazno do tistih, ki si česa takega ne morejo privoščiti. Hkrati bi ta čas doma lahko izkoristili za kaj pametnejšega. Da ne govorimo o varčevanju. Vsi ti pomisleki nas vežejo, da ostanemo doma. To pa prinese le to, da smo potem slabe volje, ker si nismo privoščili tega, kar toliko ljudem pomeni sprostitev, užitek in vir novih moči. Pogovor ni prinesel zadovoljivih rešitev in verjetno smo vsi kdaj v podobnem razcepu. Nič novega na svetu. Že stari grški misleci so se spraševali o tem. Čeprav je bil starogrški mislec Epikur na svojem razvpitem vrtu prepričan, da je veliko užitka znamenje dobrega življenja, je hkrati učil, da morajo biti užitki taki, da je zanje potrebno čim manj napora. Zato je po njegovem, in to je tudi počel, najbolje ostati doma in uživati v tistem, kar je pri roki. Lahko bi rekli, da je morje postalo zanimivo, ker večina rine tja. Kar vsi hočejo, hočem tudi sam. Redko se vprašamo: ali me bo to res napolnilo z vsem, po čemer hrepenim? Prav ti temačni dnevi so primerni za tuhtanje o tem. Čas pred božičem je tako in tako čas pričakovanja. Vedno pričakujemo koga ali kaj. Ob iskanju odgovora na vprašanje, kaj bo napolnilo moje življenje, je pametno, da se vprašam, ali sploh vem, kaj je moj zadnji cilj. Gotovo ne smemo prezirati ekoloških vidikov, prijateljskih in drugih obveznosti. Najbolj pa moramo imeti pred očmi vse življenje, če seveda želimo najti odgovor na to, ali je pametneje ostati doma ali iti na morje. Ob tem ne pozabimo, da imamo doma kopico možnosti, ki so veliko bolj pri roki kot morje. Naj se vam danes utrne vsaj ena misel, ki vam bo odprla možnost, da to, kar je pri roki, izkoristite za lepši dan zase in za druge.
Danes smo prižgali prvo svečko na venčku in tako stopili v adventni čas. Na adventnem vencu gori samo ena svečka, iz nedelje v nedeljo pa jih bo gorelo več, da bomo tako simbolno ponazorili postopno pripravo na praznik rojstva Jezusa Kristusa, ki je Luč od Luči in pravi Bog od pravega Boga. To je bistvo adventa. Mi pa smo iz tega naredili veseli december, ki je že skoraj od srede novembra naprej odet v praznično razsvetljavo. Namesto priprave na praznovanje praznujemo že več kot mesec prej. Si predstavljate, da bi se na primer na praznovanje okrogle obletnice svojega rojstva pripravljali s proslavljanjem, nazdravljanjem in zabavami že kar dober mesec pred rojstnim dnem? Na koncu takega celomesečnega veseljačenja bi bilo verjetno sámo praznovanje precej klavrno. Dejstvo je, da smo iz adventne priprave na božič naredili decembrsko veseljačenje s predbožičnimi in prednovoletnimi nastopi, šovi in zabavami; z lučkami, ki romantično, ponekod pa tudi precej kičasto, krasijo naše ulice; s stojnicami s kuhanim vinom in pečenjem; predvsem pa s predprazničnim nakupovanjem daril. Kot da bomo z vsem tem zares doživeli pravi božič ali pa tudi novo leto. Kako bi bilo, če bi se letos odločili za alternativo temu decembrskemu veseljačenju, predvsem pa zapravljanju? Če se ne bi vdali komercialnemu pritisku, ki v nas vzbuja potrebo in skoraj krivdo, češ da vsekakor moramo bogato obdarovati tiste, ki jih imamo radi? Kaj če bi jih obdarovali z nečim osebnim: na primer, če bi vsakemu izmed bližnjih za božič ali novo leto napisali pismo, v katerem bi mu izrazili hvaležnost za to, kar je in kakršen je? Nekaj od srca, kar se bo dotaknilo srca drugega. Verjetno je to precej teže storiti kot pa izbrati in kupiti darilo. Če ob vsem tem zapravljanju pomislimo, da imamo med seboj ljudi, ki zaradi nedavnih poplav nimajo več niti svojega doma in še vedno živijo v garažah ali vikendih svojih sorodnikov in prijateljev; ljudi, ki morda ne bodo mogli praznovati božiča v takem obilju in razkošju kot mi; ljudi, na katere smo vse prehitro pozabili … Mogoče pa bi bili prav v tem lahko naša adventna spodbuda in priprava na božič – da se odpovemo podivjanemu zapravljanju in se spomnimo teh ljudi. Mogoče nekako tako, kot se je zgodilo pred dobim mesecem, ko je neki gospod iz Dolenjske slavil petdesetletnico in so mu prijatelji in sorodniki za abrahama namesto kičastih daril podarili kar kuverte z denarjem, da si bo kupil kaj uporabnega. Slavljenec pa se je temu odpovedal v korist poplavljencev. Mogoče bi bila lahko to spodbuda tudi za nas ob začetku letošnjega adventa: da bomo ob prižiganju svečk na adventnem vencu nekomu prižgali tudi luč upanja in pristnega veselja, ker je za nas pomemben in nam ni vseeno zanj in za njegovo stisko.
Vsako nedeljsko jutro se je znanka odpravila na lahek tek ob parku blizu svojega doma v tujini. Pripovedovala je o manjšem ribniku v njem, ob katerem je vsakič srečala starejšo gospo. Ta je sedela ob robu ribnika, ob njej pa je bila majhna kletka. Zadnjo nedeljo jo je le premagala radovednost, tako da je prenehala teči in se ustavila ob njej. Ko se ji je približala, je odkrila, da je kletka pravzaprav manjša past. V njej so bile tri majhne želve, ki so se nepoškodovane sprehajale v pasti. Četrto je gospa držala v rokah in jo previdno čistila s čistilno gobico. »Dobro jutro,« je dejala, »vsako nedeljsko jutro vas vidim tu. Če vas ne moti moja radovednost, bi vas rada povprašala, kaj delate s temi želvami?« Gospa se je nasmehnila: »Čistim njihove oklepe,« je pojasnila. »Vse, kar se prime oklepov, alge ali umazanija, zmanjša njihovo zmožnost absorbiranja toplote, omeji pa tudi njihove plavalne sposobnosti. Čez čas lahko vse to celo povzroči korozijo, ki oslabi oklep. »To je pa res lepo od vas,« je odvrnila znanka. Gospa je zamahnila z roko: »Ah, tukaj posedim nekaj ur vsako nedeljo, se sprostim ob ribniku in vmes pomagam še tem živalcam. Tako se mi zdi, da naredim vsaj majhno spremembo.« Znanka je tedaj pomislila: »Ampak se vam ne zdi, da bi lahko ta čas tudi drugače preživeli? Mislim, da je vaš trud hvalevreden, ampak želve živijo v številnih jezerih po vsem svetu. In devetindevetdeset odstotkov teh želv nima tako prijaznih ljudi, kot ste vi, da bi čistili njihove oklepe. Torej, brez zamere … ampak ne morem razumeti, kako bi lahko z vašim trudom tukaj pustili za seboj trajne spremembe?« Gospa se je glasno nasmejala. Pogledala je želvo v svojem naročju, s katere je ravno odstranila zadnje koščke alg in umazanije, in dejala: »Draga gospa, če bi ta žival lahko govorila, bi morda povedala, da zanjo ta čistilna akcija pomeni vso spremembo na svetu.« Lahko zaznamujemo svet, morda ne vsega naenkrat, to bi bilo nemogoče. Lahko pa spremenimo življenje ene osebe, z vsakim dejanjem, vsako držo, vsako besedo naenkrat. Tudi v današnji dan se lahko zbudimo s prepričanjem, da lahko danes prinesemo spremembo. Ker tudi jo, in zavestno se lahko odločimo za spremembe na bolje.
Avtorica današnje ponovljene Duhovne misli filozofinja in urednica dr. Ignacija Fridl Jarc premišljuje o naravnem razvoju družbe. Številni misleci iz preteklosti so menili, da mora družba napredovati postopno, brez skokov oziroma nenadnih sprememb – revolucij. To so utemeljevali z razvojem življenja v naravi.
Pesnica in pisateljica Berta Golob v današnji ponovljeni Duhovni misli razmišlja o življenjskih izkušnjah. Najbolje jih je nabirati ob lastnih napakah, čeprav je to boleče. Seveda pa lahko črpamo tudi iz modrosti drugih.
Ne samo presušena zemlja, tudi ljudje se napajamo ob izvirih. Le da naše bivanje na Zemlji napajajo številni izviri, ki se izlivajo v življenjski studenec. Ne, naši izviri, iz katerih želimo piti čisto in zdravo vodo, ne izvirajo samo iz majhnih in neznatnih skalnih razpok pod mogočnimi skalami, kjer ni človeške umazanije. Izviri, iz katerih se napajamo in črpamo moči za našo osebnostno rast in sobivanje, izvirajo iz medčloveških odnosov: doma, v šoli, v župnijskih občestvih, na delovnih mestih … Tako kot zemlja, ki se že dolgo ni napojila čiste vode, ne more roditi sadov, tako je tudi z nami. Če vodo zajemamo samo iz umazanih in zastrupljenih studencev, potem ne moremo roditi zdravih in močnih sadov. Ali ste se kdaj, cenjeni poslušalci in poslušalke, po dolgotrajni suši zazrli v zemljine razpoke? Ste opazili, kako različne so? Navpične, prečne, vzdolžne … vse do tistih najglobljih, prelomnih razpok. Če je suša dolgotrajna, potem seme, ki smo ga zasejali v zemljo, preneha kaliti in brsteti. Da si zemlja opomore, je potreben nov izvir čiste vode. Tako je tudi z nami. Ko med nami zaradi človeške suše zazijajo globoke razpoke in se naše brazde zaradi rušilne sile prelomijo, potrebujemo nove in čiste izvire vode. A začeti moramo zajemati v globokem studencu. Veliko lažje je preorati zemljo in preobračati brazde, da jo pripravimo za novo rast, kot pa orati po razbrazdani in prelomljeni človeški duši. Razpoke, ki smo jih sposobni zadati drug drugemu, so trdovratnejše od razpok v zemlji. Ne poznajo se samo na obrazu. Te so vsaj vidne in zaradi njih smo lahko kdaj pa kdaj deležni tudi usmiljenja. Najbolj bolijo tiste ostre, neopazne in pritlehne razpoke, ki prizadenejo našo notranjost. Ne, ljudje nismo drug drugemu samo studenec čiste in zdrave vode. Zastrupljeni smo z napuhom, samovšečnostjo, ljubosumjem, sebičnostjo … Ko se v naših studencih nabere preveč umazanije, sirkova krtača pomaga bolj malo. Čaka nas dolgo ribanje s krtačo iz žice ali celo iz jekla. Mogoče bo ta dovolj močna, da bo očistila in zgladila našo umazanijo. A v studencu bodo še vedno ostale razpoke, ki ne bodo držale vode. Kako spolzke so lahko stopnice, ki vodijo k našemu izviru. Po njih ne hodimo sami in če stopnice nimajo postavljene ograje in zaklenjenih vrat, po vodi bredejo tudi drugi ter za seboj puščajo blato. Čeprav smo majhen izvir, lahko postanemo reka in drug drugemu izvir žive vode. Le zastrupiti ga ne smemo. Zato ne pozabite. »Studenec v istem izviru ne more biti hkrati sladek in grenek? Tako kot smokva ne more roditi olive ali trta smokve? Tako tudi slan izvir ne more dati sladke vode.« (Prim. Jak 3,11–12.)
Moliti ali ne moliti? To sploh ni vprašanje! Vsaj ne za vernega človeka. In tudi mnogo nevernih ljudi sem že slišal reči, da molijo, čeprav v isti sapi trdijo, da Boga ni. Pa se tako samo od sebe zastavi vprašanje: Koga molijo? Ali celo: Kaj molijo? Oziroma, kot sem slišal reči enega izmed njih: S kom govorim, ko se pogovarjam sam s sabo?! In če kot kristjan vem, na koga naslavljam svoje molitve, še vedno ostane vprašanje načina: Kako moliti?! Prebiranje Svetega pisma, brevirja, meditiranje v tišini, glasna slavilna molitev, rožni venec, adoracija, posebni prostorčki, posebne ure…Na razpolago imam široko paleto »pristopov« in jaz pristopam in pristopam in se vedno znova zalotim, da opravljam nek ali zamotan ali rutinski obred, namesto, da bi se pogovarjal. Ali pa ta pogovor opravljam s tremo in formalno, kot da sem na kakšnem davčnem uradu ali sanitarni inšpekciji. Preveč se ukvarjam z »obliko« in premalo z »vsebino«. Ko sem z ženo, ne izbiram besed, včasih tudi kar molčiva, ali samo »sva«. Vendar »sva« tudi, ko molčiva, »sva« ko se prepirava, kako zelo »sva«, ko se ljubiva in »sva« celo ko sva daleč narazen: po telefonu, zdaj ko so pisma iz mode! Ko z nekom preideš iz vikanja na tikanje, odpade pomembnost besed, ampak začneš gojiti odnos. Kar seveda ne pomeni, da se ne pogovarjaš več. Ampak: kaj pravzaprav povedati nekomu, ki »vse vidi in vse ve«?
Čeprav imamo tradicijo radi, ker je tradicija nekaj, kar človeku daje občutek trdnosti, stalnosti in zato neke določene varnosti, je tradicija hkrati prav zato tudi nekaj precej nevarnega. Človeka lahko prepriča, da obstane na mestu, da ne raste in se ne premika ter da dela neke stvari samo zato, ker jih mora ali pa ker jih je navajen, ker je pač tako vedno bilo – ne da bi vedel, zakaj. Tako se mnoge stvari izvotlijo, tako se mnoge stvari izpraznijo, tako se mnoge stvari ohladijo in počasi umrejo. Ne mislim samo na vero. Mislim tudi na vse preostale odnose, na vse preostale ljubezni. Naše ljubezni, naši odnosi zlahka zapadejo rutini. Vsakdanji postanejo. Tako je zato, ker je dan enak dnevu in teden tednu, življenje pa stotinam drugih življenj, ki umirajo od utrujenosti. Človek pa ni enak. Nikoli ni enak. Človek, hočeš nočeš, hodi svojo pot. In je nekdo, ki ga včeraj še ni bilo in ga jutri ne bo več. Nikoli več. Danes bi moral naslikati dekleta v tej pomladi, može v tem poletju, starce v tej jeseni, kajti drugič bodo drugi ljudje, drugi ljudje in drug svet. (Tone Kuntner, Slikarjeva pesem) Zato je vsaka rutina za ljubezen nevarna. In je vsaka navada smrtonosna. Ker lahko izgubi vsebino. Ker se ne sklada s človekom, s katerim živimo, ker nas tako od človeka, kakršnega smo poznali, oddaljuje. Tako se postane neznanec. Tako umre ljubezen. Ko je vsak dan enaka, ko je vsak dan bolj neznana človeku, ki smo ga ljubili – in se zdi, da ga danes ne več. Zato se mora ljubezen vsak dan na novo zgraditi, vsak odnos se mora vsakokrat na novo spočeti. Ker noben dan ne moremo ljubiti istega človeka, kot smo ga včeraj. Vedno vnovično zidanje in podiranje našega odnosa nam je zato potrebno. Ne zato, ker bi bili obsedeni z novostjo ali ker bi se ob starem lahko dolgočasili, ampak zato, da bi vedno znova razumeli in uvideli, kakšna je pravzaprav vsebina naše ljubezni. Kdor namreč spreminja obliko svoje ljubezni, zagotovo tudi pride do njenega bistva, do notranjosti, do srca. In šele takrat zares ljubi. Ker je takrat njegova ljubezen resnično velikonočna: odprta življenju, ki vedno preseneča.
Slovenski pesnik Simon Gregorčič je prevajal tudi hebrejske psalme, ki so v njegovem izpiljenem prevodu dobili novo melodiko in tudi zvišenost ali himničnost. Tako se je približal izraelskemu kralju Davidu, ki je spesnil kar nekaj psalmov in jih tudi spremljal na harfi in citrah. Pri slovenskem pesniku hitro lahko zaznamo odlično poznavanje hebrejske Biblije. Zato mu je bilo tudi razumljivo, da so Judje povezovali vlogo kralja s pastirsko službo. Kralj David je bil namreč kot deček pastir ovac, ki svoje črede ni zapustil, zato ga tudi prerok Samuel ni našel v očetovi hiši, ko ga je iskal. V tem duhu prav tako Gregorčič primerja slovensko kmečko idilo s kraljevsko službo in pastirčka, ki pase po visokih planinah, primerja s kraljem. Pesniški zanos mu je pomagal, da je doumel, kako se je v kraljevski službi treba povzpeti nekoliko višje in iz neke razdalje gledati na življenje. Ne gre samo za neko samostojnost ali celo za oblast, ampak za pogled »iz višav, ki zna prepoznati naše vsakodnevne težave in jih z modrostjo ločiti o resničnih problemov, ki jih je treba nujno rešiti. Pri tem pa mora biti obziren do ljudi in jim puščati svobodo ter jim ne »biti napoti«, a hkrati mora kralj zahtevati tudi zase svobodo, da spominja na temeljne etične velelnike, ki naj usmerjajo družbo, pri tem pa se ne sme »pusti motiti«. V tej luči lahko prepoznamo preroško vlogo slovenskega pesnika. To je poslanstvo, ki so ga naš literati v slovenski zgodovini vedno opravljali. Res je, da nismo imeli kraljev in tudi svoje plemstvo smo zgodaj izgubili, toda imeli smo plemenita srca naših pesnikov in prozaistov, ki so v nas prebujali kraljestvo srca. O tem kraljevskem srcu govori prerok Ezekijel in pove, da bo šele pravi kralj, ki bo pastir na novo nastalega ljudstva, imel smisel za vsakega človeka, tudi tistega, ki se bo izgubil in ki bo sam taval po svetu. »Bolne bo okrepčal« in »polomljene bo obvezal«, pravi prerok. Kristus pa nam v evangeliju razgrne, da je samo on tisti, ki pozna globine srca in zna resnično ločiti dobro od slabega. On, ki je do konca vzvišen in hkrati čisto blizu vsakemu srcu, nas uči, da mejnik med dobrim in hudim ne pelje med sloji v družbi, še manj med rasami ali med verskimi prepričanji. Kristus pravi, da bo meje med dobrim in hudim, ki vodijo skozi srce vsakega človeka, razkril šele ob koncu časov.
O težkih stvareh se je težko pogovarjati. Celo o bolj vsakdanjih stvareh nam ni vedno lahko. Ko pa kdo zboli, hudo zboli, se nam zdi to skoraj nemogoče. Kaj lahko sploh rečemo? Ali je bolje, da smo tiho, ali naj se zlažemo, stvar postavimo drugače, preslišimo zastavljena vprašanja in se delamo, kot da jih nismo zaznali? Ženska, ki ji je pred dobrim letom umrl mož, mi je pripovedovala, kaj vse je doživljala v času njegove bolezni. Ko je bil mož že hudo bolan in so vsi vedeli, da se mu življenje izteka, ji je mož nekajkrat rekel: »Veš, zdaj bi se morala pogovoriti!« Ona pa se je vsakokrat izmotavala in mu zagotavljala: »Ne zdaj, ko boš boljši.« Pri tem pa je prav dobro vedela, da to ne bo nikoli. Čas pa je neizprosno tekel in mož je umrl, ne da bi se pogovorila. Danes ji je žal, da ga ni poslušala. Podobnih zgodb bi lahko slišali veliko. Skoraj vsakdo izmed nas bi lahko povedal kakšno svojo zgodbo, ko je ravnal tako. Včasih nas potem muči občutek krivde, ker nismo ravnali drugače. Prav se mi zdi, da si to povemo, da se iz tega nekaj naučimo. Ko sem na predavanjih in delavnicah govorila o tem, kaj umirajoči in njihovi svojci najbolj potrebujejo, tega nisem delala zato, da bi v ljudeh vzbujala občutke krivde in bi si potem še bolj očitali za nazaj. Vsakdo izmed nas bi s spoznanji, ki jih ima v tem trenutku, marsikaj v svojem življenju spremenil, če bi lahko kolo življenja zavrtel nazaj. Tega pa seveda ni mogoče in tako so vsa naša spoznanja namenjena temu, da se iz njih nekaj naučimo za korake, ki ji delamo naprej. Tako se je ženska, ki se ob moževi bolezni z njim takrat ni mogla odkrito pogovoriti, ker preprosto v tistem trenutku ni zbrala dovolj moči za to, iz tega nekaj naučila. Pravi, da bi zdaj ravnala drugače, ker je na svoji koži spoznala, kako hudo je, ko naenkrat ni več časa, da bi še kaj popravljala. Take so naše življenjske zgodbe, in ko si jih podelimo, vidimo, kako smo si v svojem bistvu podobni.
Spoštovani, danes ne gre za vprašanje, ali Bog obstaja, ampak ali je potreben. Če je nekaj potrebno, v filozofskem smislu pomeni, da ni možno, da ne bi obstajalo, ker je nujno. Zakaj potemtakem glede obstoja Boga dvomimo? Nevera v Boga je posledica napačnih pričakovanj, ki izhajajo iz napačnih predstav o Bogu. Običajno gre za vprašanje trpljenja. Sprašujemo se, zakaj ga dobri Bog dopušča in ne uporabi svoje moči in avtoritete. Zlo obstaja, ker obstajata svobodna volja in moralna resnica. Nadalje, težave z Bogom imamo zaradi napačnega razumevanja Svetega pisma, ker ga tolmačimo nestrokovno. Težave nam povzročajo tudi neuslišane molitve, ker ne razumemo Božje volje. Prepričanje, da je krščanstvo edino zveličavno, je tudi resna ovira; to pa zato, ker ne razumemo Božjega načrta odrešenja. Zato smo nad Bogom razočarani in iščemo nadomestna verovanja. Sodobni človek verjame v znanost in tehnologijo, kar je hvalevredno. Toda zaskrbljujoče je, da več ne čutimo potrebe po Bogu in bližnjih. Brez odnosa oziroma stika z Bogom zdržimo leta, čeprav smo intuitivno vsi religiozni, ves čas pa potrebujemo družbo visokotehnoloških naprav. Ogroža nas vedenjska odvisnost poimenovana nomofobija, kar je skrajšana oblika angleške besede no-mobile-phone phobia. Gre za panično tesnobo, patologijo sodobnega časa, ker mislimo, da moramo biti s pomočjo pametnega telefona vedno na voljo in v stiku. Zato nenehno preverjamo nedogovorjene klice in sporočila, polnimo baterije, telefon imamo s sabo povsod, smo v stresu, če izgubimo signal spletne prisotnosti, zaradi družbe s telefonom preskakujemo obveznosti, ne spimo, imamo težave v odnosih. Preverimo, ali takšno nujo po stiku čutimo tudi v odnosu do Boga in bližnjih. Imamo kopico informacij in virtualnih prijateljev, a smo vedno bolj nevedni, osamljeni, ustrahovani, nepotešeni, nesrečni in potrti. Algoritmi umetne inteligence lahko izvajajo naloge bolje kot mi, ne morejo pa imeti Božjih lastnosti. Rad imam svoj pametni telefon in računalnik, vendar me ne moreta ljubiti in me razumeti. Android ne more biti Bog. Vsi se rodimo z globokim hrepenenjem po smislu, ki ga lahko izpolni samo Stvarnik. Zato je Bog nujno potreben. In vedno bo tako. Zato umolknimo pred Bogom, kajti tišina je prvi Božji jezik. Kdo smo mi, da prekinjamo Božjo tišino? Če naše besede ne prispevajo k tišini, potem raje ne recimo ničesar.
Kadar je moj zelo strogi, a pravični profesor slovenščine prinesel v razred proste spise, ki jih je ocenil, me je poklical in rekel, naj vsemu razredu preberem, kar sem napisala. Opazil je moj dar, ki je ob dobrohotni spodbudi prišel na dan. Profesor mi je namenil iskrene besede, ki so naravnavale mojo samopodobo, da se je utrdila in polepšala mojo Pot. Ni vseeno, kaj nam »zleti iz ust«. V lepi besedi odseva človekova duša. Ko se pogovarjamo, drug drugemu darujemo, tudi besede. Poskušamo najti primerne besede, zavedamo se drugega, njegove dragocene, enkratne narave. V tem skrivnostnem občudovanju je spoznanje, da je življenje, tudi moje življenje, en sam dar. To se me dotakne, ko sprejmem vse, kar je, ko rečem življenju da. Zavem se svoje lastne vloge, da skupaj z drugimi ljudmi lahko z lepimi besedami prinašam svetlobo v sivino, mrakobo dneva. Zavem se tudi svoje majhnosti, a v povezanosti si naberem novih moči. Ko zaprem oči, se pred menoj zvrsti množica dogodkov, ki so me krepili in hkrati ohranjali moje bistvo. Od nekod priplavajo besede, ki so mi jih izrekli. Nekatere so bile težke in sem jih razumela šele veliko pozneje. Veliko pa je bilo tudi besed, ki so mi božale dušo in so se vedno znova prebile v ospredje moje zavesti kot žarek, ki osvetli hrepenenje po poti, ki bo res tvoja. To je hrepenenje po tem, kar sem, predvsem pa po tem, da bi se brez strahu znala obrniti k sočloveku. Namesto drugega ne morem govoriti, lahko pa v njem prebujam čut za lepo besedo. Globoka je želja doživeti polnost ljubezni, izkušnjo prijateljstva. Kultura človeka se pokaže v njegovem odnosu do besede. Posebno dragocene so besede, ki so bile izrečene v pravem trenutku, tako, da so ostale zapisane v globini kot smerokaz, ki se ponavlja in ponavlja. Dragocen smerokaz, posebno v kritičnem času. Saj nekoč nisi razumel, kaj besede pomenijo, a so bile modre, preizkušene, pravi blagoslov. Pomagale so, da te je življenje prekalilo. Ko izreče tisto, kar ti ni všeč, nekdo, ki te ima rad, te sicer pretrese, a vendarle to doživljaš kot skrb, ne toliko kot nerazumevanje. Včasih pa si bil razočaran, ker so ti delali krivico, te brezobzirno ponižali, iz zavisti ali sebičnosti. Občutki užaljenosti, prizadetosti, jeze, razočaranja izvabijo besede, ki zlahka pohodijo človekove obljube o lepih besedah, kulturnem vedenju. Namesto tega si se želel dotakniti globine človeške duše, iščoč najlepše, razumljive besede, uporabiti najlepši jezik. Izrazi se človekova nemoč. A tudi zaradi dvomov in stisk se izkristalizirajo najgloblje in najbolj bistvene plati človekove osebnosti. Bistveno je, da se s teboj pogovarjajo ter s svojimi zgodbami, besedami, dajo priložnost, da zajemaš iz njihovih spoznanj, njihovega bogastva. Kako lepo se je spomniti pogovorov, ko si se počutil slišanega, ko so te opazili, prisluhnili tvojim občutkom, iskreni pripovedi o sebi. Ko ni bilo treba veliko besed, a so bile te močne, trdne, svetle. V vsakem človeku je hrepenenje po lepoti, tudi po lepoti besede. Za lepe, navdihujoče besede je potrebna ljubezen, ljubezen do jezika, resnica srca.
Ko je pogledala pred sabo, je Florence Chadwick lahko videla le meglo. Njeno telo je bilo otrplo. Plavala je že skoraj 16 ur. Bila je prva ženska, ki je preplavala Rokavski preliv v obeh smereh in to v rekordnem času. Tokrat, stara 34 let, je poskušala postati prva ženska, ki bo preplavala od otoka Catalina do Palos Verda na kalifornijski obali. Četrtega julija 1952 je bilo morje kot ledena kopel in megla tako gosta, da je komajda videla spremljevalne čolne. Morski psi so krožili v bližini in le streli iz puške so jih držali na varni razdalji. Poleg Florence sta v enem od čolnov bila njena mati in trener, ki sta jo spodbujala. Govorila sta ji, da ni več daleč. A vse, kar je Florence videla, je bila le megla. Spodbujala sta jo, naj ne odneha. In ni. Vse do takrat, ko je približno 800 metrov pred obalo zahtevala, naj jo potegnejo iz vode. Vsa premražena je nekaj ur potem v intervjuju izjavila: “Ne izgovarjam se. Toda če bi lahko videla kopno, bi mi morda uspelo.” Ni je premagala ne izčrpanost ne mrzla voda. Premagala jo je megla, zaradi katere ni mogla videti svojega cilja. Dva meseca pozneje je znova poskušala. Tokrat je kljub megli z jasno sliko cilja v svojih mislih vztrajala do konca in uspela. Florence Chadwick je bila prva ženska, ki je preplavala to razdaljo in to dve uri hitreje, kot je bil takratni moški rekord. Ničesar, kar je v življenju resnično vredno, ne moremo doseči brez vztrajnosti. In pri oblikovanju te nam lahko pomagata dve stvari. Howard Newton je rekel: “Ljudje pozabijo, kako hitro kaj naredite, toda za vedno si zapomnijo, kako dobro ste to naredili.” Le malo stvari spodbudi vztrajnost tako kot prizadevanje za odličnost. Želja po odličnosti je gnala naprej vse velike umetnike in izumtielje, Michelangela, da je kljub izjemnim bolečinam in težavnosti končal Sikstinsko kapelo. Edisona, da je poskušal tako dolgo, dokler žarnica ni delovala. Florence Chadwick, da je ure dolgo plavala v ledeni vodi. Odločitev za to, da naredite najboljše vse, kar delate, vas bo popeljala tja, kamor nezavzeti ljudje ne bodo nikoli prišli. Drugo, kar bo spodbudilo vztrajnost, pa je osredotočanje na izbire in ne na okoliščine. Nekateri pričakujejo, da bodo okoliščine odločale o tem, ali bodo vztrajali ali ne. Toda ker so okoliščine spremenljive, se kot veter spreminja tudi njihova vztrajnost. Na drugi strani pa so tisti, ki svojo vztrajnost utemeljujejo s svojimi dejanji; ti se osredotočajo na svoje izbire. Pravzaprav so naše odločitve in izbire edino, kar lahko nadzorujemo. Okoliščin ne moremo nadzorovati, prav tako kot tudi ne moremo nadzorovati drugih ljudi. Ko se osredotočimo na svoje odločitve in jih z integriteto uresničimo, nadzorujemo svojo vztrajnost. In to velikokrat pomeni ločnico med uspehom in neuspehom. Apostol Pavel zato svojemu sodelavcu Timoteju svetuje: “Vztrajaj v ugodnih in neugodnih okoliščinah.” (2 Tim 4,2) Ne dovolite okoliščinam in z njimi poveznim izgovorom, ne glede na to, kako dobro zvenijo ali kako dobro se boste v nekem trenutku počutili zaradi njih, da vas ustavijo na poti in vam preprečijo doseči cilje, ki si jih želite.
Da ne pozabiš, da ne gre iz spomina! Takih reči se kar nabere. Zapečateno prav na dnu zavesti. V nekem možganskem vozlu, v nekih celicah. Pravimo za koga, da ima izreden spomin. Spomni se vseh podrobnosti, kdo drug, udeležen pri istem dogodku, pa komaj kaj. Nekateri ljudje, da živijo zgolj v spominih. Postarani ljudje, osameli v življenju in še kdo. Toda v kakšnih spominih: sproščeno veselih ali ogrenelih? Najbrž je to odvisno od njihove narave; temperamenta. Melanholiki so že za mláda nagnjeni k potrtosti. Večni jokavci tarnajo, čeprav jih fizično nič ne boli. Najbrž se jim trdno vtisnejo v spomin predvsem neljubi dogodki. Življenje jim jih pa dodaja še zato, ker se ga ne zmorejo in ne znajo zares veseliti. Kako daleč seže komu njegov spomin? Tudi tja do drugega leta starosti. A ni rečeno, da mu bo služil vse življenje s tako natančnostjo. Vsi poznamo črne luknje v spominu. Izbrisano za vekomaj. Kot da pri tistem in takem in takrat nismo obstajali. In obledeli spomin, ki ni več natančen. Kaj kdo posebej neguje kot spomin? NI kataloga na svetu, v katerem bi bilo to zabeleženo. Dogodki v otroštvu so, pravijo strokovnjaki, zelo pomembni. Komur se takrat zgodi kaj hudega, ga utegne pomembno zaznamovati. Komur je sijalo samo sončece, ga pa kaka kasnejša ujma vrže ob tla. Spet taka, da je ne bo pozabil. Včasih so bile v silni modi spominske knjige. Kakšni obeti so bili tam urimani in urisani za trajno spominjanje; – otroci smo kruljave verze starih lastnikov prepisovali v svoje spominske zvezčiče. In jih pozabili. Ostati komu v spominu ima dvorezen pomen. V prijaznem ali neprijaznem namreč. Če pomislimo samo na svoje učitelje! Mar ne gojimo na katerega posebno lep spomin in na drugega takega, da bi ga raje izbrisali, pa ni mogoče. Kake vzornike skušamo posnemati. Težko nam je, da s kom, ki ga ni več, nismo bili dovolj ljubeznivi. Cankarjeva Skodelica kave je že marsikomu izprašala vest. S spominom je kdaj povezano odpuščanje. Pravimo: saj sem odpustil, pozabil pa nisem. Pretresljiv se mi zdi svetopisemski navedek: Kakor je vzhod oddaljen od zahoda, tako daleč bom vrgel tvoje grehe in SE JIH NE BOM SPOMINJAL (Ps. 103)
Na današnjo nedeljo beremo priliko o talentih. Te gospodar pred odhodom izroči svojim služabnikom. Prilika je tako zaznamovala našo kulturo, da je beseda talent prešla v vsakdanjo govorico in ko želimo reči, da ima kdo dar za neko stvar, rečemo, da ima talent ali da je talentiran. Kaj pa je bil talent? V rimskem plačilnem prometu je pomenil največji mogoč znesek. Za lažje razumevanje vrednosti denarja v prvem stoletju, povejmo, da sta bili dve drahmi dnevno plačilo za delavca. Talent pa je veljal šest tisoč drahem, kar pomeni osemletno plačilo delavca! Jezus v priliki pravi, da je neki človek preden je šel na potovanje svojim trem služabnikom »izročil svoje premoženje« (Mt 25,14). To pomeni, da je njegova lastnina znašala veliko denarja, najmanj osem talentov, kakor lahko razberemo iz zgodbe. Prva dva služabnika sta trgovala z gospodarjevimi talenti. Tretji služabnik pa je zakopal svoj talent. Nenazadnje je bil njegov talent vreden osem let dela! Ko se je gospodar vrnil sta prva dva služabnika vrnila denar, ki sta ga dobro oplemenitila. Tretji služabnik pa je samo odkopal talent. Ponosen nase je denar odnesel gospodarju. Nič ni zapravil, ohranil je vse do zadnjega stotina. Pričakoval je pohvalo, prejel pa grajo. Še več: gospodar je dejal, naj mu vzamejo denar in ga dajo tistemu, ki jih ima že pet, »kajti vsakemu, ki ima, se bo dalo in bo imel obilo, tistemu pa, ki nima, se bo vzelo še to, kar ima« (Mt 25,29). Mnoge ljudi motijo te besede, ker jih razumejo, naj se vzame revnim in da bogatim. Seveda to ni v slogu Jezusovega nauka. Ključ razumevanja mora biti nekje drugje. Preden je gospodar šel na pot svojim trem služabnikom ni izročil nekaj denarja, ampak kakor pravi besedilo, jim je »izročil svoje premoženje«. To pomeni, da jim je dal vse, kar je imel. V oskrbo jim je izročil vse svoje imetje. Kar pomeni, da bo ob vrnitvi odvisen od tega, kaj so z njegovim denarjem naredili služabniki. V tej priliki tvega gospodar. Svojim služabnikom je izročil vse, kar je imel. Tudi nam Bog daje vse. Svobodno in velikodušno. Gospodarjev neprecenljiv dar je bil dar samega sebe in tretji služabnik je neodgovorno ravnal s tem darom. Talent je vzel kot tveganje ne pa kot dar. Vrnil se je h gospodarju in dejal: »Glej, tu imaš kar je tvojega« (Mt 25,24). Toda gospodar ni hotel, kar je njegovega, ampak je želel, da bi bili njegovi služabniki velikodušni kot je bil on. Skoraj sam se zato zapiše sklep, da Bog od nas pričakuje velikodušnost, potem ko je sam do nas neizmerno velikodušen.
V Cerkvi se prireja zgodovinska sinoda, ki želi prezračiti prostore in srca kristjanov, kajti zmeraj znova potrebujemo sveži veter Svetega duha, da nas prepiha, ozdravi, zbudi in obnovi. Pri sinodi me najbolj nagovarja želja, da bi kristjani hodili skupaj. Da bi vsi po isti poti šli proti odrešenju sveta – od papeža, škofov, duhovnikov do laikov, od mladih do starih, od otrok do invalidov. Kako lepo je videti, ko vzgojiteljice peljejo malčke iz vrtca na sprehod in skrbno pazijo, da hodijo skupaj, po istem pločniku, skoraj po istih stopinjah. Ali ko ljudje tečejo maratone, vsi po isti poti, ki je vnaprej pripravljena in označena. Tudi ljudje, ki želijo priti na cilj, potujejo skupaj. Posameznik je zmeraj v nevarnosti, da se bo izgubil, da slučajno ne bo videl znaka na stezi in bo šel v napačno smer. Najpomembneje je hoditi skupaj v družinah. Družina je družina le, če skupaj hodi od svoje hiše ali stanovanja do šole, službe ali sprehoda; tam se mogoče razdeli, a brez nevarnosti, saj je veže velika, nevidna rdeča vez – ljubezen, ki je svetilka na poti in luč v temi. Naš čas je poln individualizma – delaj, kar sam hočeš, bodi to, kar sam želiš, uživaj in si privošči, kar hočeš … Družina je pravo nasprotje te zapeljivosti moderne dobe, saj vedno išče drugega, vedno potrebuje drugega, saj živi za drugega in predvsem ljubi drugega. Ljubezen je ljubezen le, če se daje naprej, če se deli. Tudi sredi digitalne dobe ostanejo želja, hrepenenje in potreba po družini, ki drži skupaj, enako kot pri naših prednikih. Pred dnevi smo z otroki v cerkvi molili rožni venec in vsak je lahko povedal, za koga ali za kaj bo zmolil zdravamarijo. In največ jih je molilo – za mamo in atija, da bi ostala skupaj … Ozrla sem se proti Jezusu in tiho zašepetala: Usliši jih! Naj ostanejo močne družinske vezi ljubezni, da bi čim več mam in atijev ostalo skupaj s svojimi otroki!
Lastnik vaške trgovinice je ves zadihan prispel k rabinu Meiru. »Rabin, uničen sem,« je začel obupano pripovedovati. »Ali veste, kaj se dogaja v ulici nasproti moje trgovine? Nekdo odpira še eno trgovino! Prevzel bo ves moj posel in jaz bom ob svoj vir zaslužka!« Rabin Meir je trgovcu, ki je bil ves iz sebe, odvrnil: »Usedi se, prosim. Naj te nekaj vprašam. Si kdaj peljal svojega konja, da je pil iz luže, mar ne?« »Sem, rabin, ampak ...« Rabin je nadaljeval: »Si kdaj opazil, kako konj najprej brcne z nogo v vodo, preden začne piti?« »Sem opazil, seveda,« mu odvrne trgovec. »Prav. Povedal ti bom, zakaj konj udari z nogo ob vodo.« Rabin se je nagnil naprej v svojem stolu in začel razlago: »Konj vidi v vodi svoj odsev. Ne ve pa, da vidi samega sebe na vodni gladini. Misli, da je v vodi drug konj. Ustraši se, da ne bo dovolj vode za oba konja. Zato poskusi odgnati drugega konja tako, da brcne v vodo.« Rabin je za trenutek počakal in nato nadaljeval: »Ampak na svetu je dovolj vode za vse konje. Božja velikodušnost priteka k nam kot reka.« Rabin se je nagnil nazaj na naslonjalo stola in se nasmehnil. Prvič ta dan se je lastnik trgovinice nasmehnil nazaj. Kako pogosto v sebi nosimo miselnost konja iz te zgodbe, ki zagleda v luži vode drugega konja. Tekmeca, konkurenco, nekoga, zaradi katerega bomo mi prikrajšani. V številnih odnosih vidimo druge najprej kot tekmece, kot nekoga, ki nas ogroža in zaradi katerega bomo mi na slabšem. In zato brcnemo, zamahnemo in odrinemo drugega. Morda se tega niti dobro ne zavedamo, ampak to naredimo instinktivno. Kot preživetveni nagon. Pa v luži vode konj ne vidi drugega konja, vidi samega sebe. Tudi ko bomo danes gledali okrog sebe, bomo videli soljudi s podobnimi potrebami, željami, strahovi, sanjami in pričakovanji. Za vse je prostor in dovolj vode, če se le potrudimo, da lahko vsak pride na vrsto in pije. Kot je rekel rabin v zgodbi, je Božja velikodušnost velika, človek pa zna biti tisti, ki jo poskuša zajeziti in omejiti. Zato se učimo, da v naših lužah ne bomo videli najprej tekmecev, ampak sopotnike in sodelavce.
Dobro jutro, spoštovani poslušalci in cenjene poslušalke. V današnjem jutru bi vas lahko vprašala, ali ste kdaj komu zadali življenjsko hud udarec in zlorabili njegovo zaupanje, pa vas ne bom. Človek o svojih slabih lastnostih nerad govori. Lažje je pisati in govoriti o drugih, mar ne? Rade volje pa verjamem, da bi mi v trenutku odgovorili na vprašanje, ali ste tudi vi med tistimi, ki jim je bil že zadan življenjsko hud udarec, in ali so vas kdaj prizadeli ljudje, ki ste jim zaupali? Tokrat pustimo ob strani vsakodnevno medsebojno zbadanje na delovnem mestu ali sosedovo zavist in poglejmo nekoliko globlje. Bolečina najtežjih življenjskih udarcev in zlorabljenega zaupanja je veliko resnejša od vaških zdrah in predolgih jezikov. Ko nam kdo zada življenjsko hud udarec, ko nam kdo uniči ideale in izigra naše zaupanje, je dvig s tal izjemno težak. Toliko bolj, ker na udarec največkrat nismo pripravljeni. Iz preprostega razloga: ker niti pomislimo ne, da drugi sploh ne opazijo naše plemenitosti, naše žlahtnosti. Na poti k lastni žlahtnosti se nenehno spotikamo, padamo, izpodrivamo drug drugega in si zadajamo udarce. Najtežji življenjski udarci navadno ne puščajo modric ali zlomljenega nosu, puščajo pa globoke brazgotine in hromijo našo plemenitost. Lahko pa tudi zarišejo blage poteze na obraz. Da, življenjski udarci nas lahko tudi mehčajo, na zunaj. V svoji notranjosti pa postajamo bojevniki. A ne vsi. Mnogi samo nemočno in tiho sedijo na stolu v kotu svojega življenja. Sedijo vse do zadnjega udarca, ki jim spodnese stol, da pristanejo na tleh. Sami, brez zaupanja v druge. In kar je še huje: brez zaupanja vase. Kako in kje, cenjeni poslušalci in cenjene poslušalke, najti ponovno zaupanje vase in pravi stol, s katerega ob življenjskih udarcih ne bomo padli na tla? Po kateri poti naj hodimo, da se ne bomo spotikali? In kako naj hodimo, da ne bomo spotikali drugih? Kako ponovno, za začetek, zaupati lastni moči? Kar je bila rešitev zame, ne pomeni, da bo rešitev za vas, če ste trenutno na tleh. Z vami lahko samo podelim svoja občutja, kako je, ko te prizadenejo ljudje, ki si jim zaupal. Ob najhujšem življenjskem udarcu se je zamajala tudi moja vera in zaupanje v Gospoda, ki je dovolil, da se je moja noga ujela v zanko (prim. Prg 3,26). A le tako, ujeta v zanko, sem lahko ohranila svojo žlahtnost, potemtakem ne smem biti preveč jezna nanj. Kakor tudi nisem več jezna na tiste, ki so zlorabili moje zaupanje. V današnjem jutru sta moja strumnost in preudarnost, ki mi ju je uspelo dobojevati, moji duši življenje in mojemu vratu okras (prim. Prg 3,21–22). Tudi vam želim, da bi na vrvico svojega ovratnega nakita nanizali vse življenjske udarce in dobojevali zaupanje vase.
Neveljaven email naslov