Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Obrekljivost je grda navada in obrekljivcem se radi izognemo. Obrekovanje je celo kaznivo, ker vsebuje lažne izjave. Opravljanje je morda manj podvrženo sodnim instancam, čenčanje pa razumemo kot navadno preganjanje dolgčasa; lahko pa, čeprav nedolžno, povzroči zamero in ima posledice.
Čenčavost kakor da je značilna samo za ženske. Ne poznamo le čenč – to je oznaka predvsem zanje – ampak tudi čenčarje in prave čenčurje oziroma knjižno: čenčače.
Ko se znajdeš v družbi čenč – ne glede na njihov spol – lahko kaj zveš tudi o sebi. Pač nekaj tistega, kar je načenčala znana ali pa neimenovana čenča.
Zanimivi so odzivi. Hladnokrvnež ostane »flegma«, kot pravimo. Če je duhovit, doda kakšno na račun opravljivca in stvar je zanj končana. Vročekrvnež se zavaruje drugače, a je vprašanje, ali ga odziv kaj zavaruje. Vsi temperamenti vmes pa se odzivajo po svoje, to je odvisno še od okoliščin in trenutnega razpoloženja. Navadno pa je tako, da bolj se kopljemo iz kaše, bolj se pogrezamo vanjo.
Rad se spominjam svojega gimnazijskega učitelja še iz časov, ko smo dijaki ves čas sedeli v klopeh kot prikovani. To sicer ne pomeni, da se skrivaj ni nič dogajalo. Listki so kljub njegovim sokoljim očem romali po vsej učilnici. Prav gotovo jih je nalašč prezrl! Sicer ne bi bil njegov najhujši udar po siromaku ravno čenča. Prislužil si jo je vsak, kdor se je poskušal nespretno izmotati.
Beseda je samo beseda. Pomen ji daje človekova misel. Koliko zidov in sten z nametanimi besedami! Ali pa tako priljubljene majice. Kaj vse mi sporočajo s hrbtov in prsi oseb, ki jih srečam na malo daljši ulici. Pravzaprav je navdušujoče, da je največ takih z napisom love (l,o,v,e), ljubezen. Zdaj se skoraj ne more več zgoditi, da bi kakšna stara Gorenjka vprašala, koga da lovijo … menila je pač, da nekoga lové.
O tem bi se dalo tudi čenčati. Malo poopravljati in se tako pozabavati. Saj ni tako hudo, če se prijateljsko razklepetamo. Recimo, da se spominjamo kakšne skupne dogodivščine, ko smo koga vzeli na piko in se sprostili. Pa še zraven je bil, da se je lahko branil. Če je širokogruden, se je zabaval tudi sam.
Zadnje čase kar naprej govorimo o odnosih.
Vsi so pravi, samo da ne žalijo.
3708 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Obrekljivost je grda navada in obrekljivcem se radi izognemo. Obrekovanje je celo kaznivo, ker vsebuje lažne izjave. Opravljanje je morda manj podvrženo sodnim instancam, čenčanje pa razumemo kot navadno preganjanje dolgčasa; lahko pa, čeprav nedolžno, povzroči zamero in ima posledice.
Čenčavost kakor da je značilna samo za ženske. Ne poznamo le čenč – to je oznaka predvsem zanje – ampak tudi čenčarje in prave čenčurje oziroma knjižno: čenčače.
Ko se znajdeš v družbi čenč – ne glede na njihov spol – lahko kaj zveš tudi o sebi. Pač nekaj tistega, kar je načenčala znana ali pa neimenovana čenča.
Zanimivi so odzivi. Hladnokrvnež ostane »flegma«, kot pravimo. Če je duhovit, doda kakšno na račun opravljivca in stvar je zanj končana. Vročekrvnež se zavaruje drugače, a je vprašanje, ali ga odziv kaj zavaruje. Vsi temperamenti vmes pa se odzivajo po svoje, to je odvisno še od okoliščin in trenutnega razpoloženja. Navadno pa je tako, da bolj se kopljemo iz kaše, bolj se pogrezamo vanjo.
Rad se spominjam svojega gimnazijskega učitelja še iz časov, ko smo dijaki ves čas sedeli v klopeh kot prikovani. To sicer ne pomeni, da se skrivaj ni nič dogajalo. Listki so kljub njegovim sokoljim očem romali po vsej učilnici. Prav gotovo jih je nalašč prezrl! Sicer ne bi bil njegov najhujši udar po siromaku ravno čenča. Prislužil si jo je vsak, kdor se je poskušal nespretno izmotati.
Beseda je samo beseda. Pomen ji daje človekova misel. Koliko zidov in sten z nametanimi besedami! Ali pa tako priljubljene majice. Kaj vse mi sporočajo s hrbtov in prsi oseb, ki jih srečam na malo daljši ulici. Pravzaprav je navdušujoče, da je največ takih z napisom love (l,o,v,e), ljubezen. Zdaj se skoraj ne more več zgoditi, da bi kakšna stara Gorenjka vprašala, koga da lovijo … menila je pač, da nekoga lové.
O tem bi se dalo tudi čenčati. Malo poopravljati in se tako pozabavati. Saj ni tako hudo, če se prijateljsko razklepetamo. Recimo, da se spominjamo kakšne skupne dogodivščine, ko smo koga vzeli na piko in se sprostili. Pa še zraven je bil, da se je lahko branil. Če je širokogruden, se je zabaval tudi sam.
Zadnje čase kar naprej govorimo o odnosih.
Vsi so pravi, samo da ne žalijo.
V današnji ponovljeni Duhovni misli igralec, dramatik in režiser Gregor Čušin pripoveduje o vetru, ki ga ne moremo videti, lahko pa ga občutimo. Tako je tudi z ljubeznijo.
Skrivnost svetlobe, skrivnost luči, kljub danes razmeroma enostavni znanstveni razlagi, človekovi notranjosti vseeno ostaja skrivnost. Od prvega zavedanja je luč, svetloba navajala človeški um k motrenju Presežnega. Tako tudi danes, preljubi, štirideseti dan po prazniku Gospodovega rojstva, ko slavimo praznik Gospodovega darovanja ali bolje Gospodove predstavitve, srečanja in Marijinega očiščevanja, kakor je sveto izročilo tudi imenovalo današnjo skrivnost, ko je svetu še jasneje zasvetila tista prava Luč (cf. Iz 9,1; Mt 4,16), Luč v razsvetljenje poganov (cf. Lk 2,32), Vzhajajoči z višave (cf. Lk 1,78), Luč od luči, Jezus Kristus. »Tebi naproti, o Kristus, hitimo mi vsi, ki iskreno in vdano častimo tvojo skrivnost: na poti k tebi smo polni veselja,« vzklika sveti Sofronij Jeruzalemski. »S seboj nesemo prižgane sveče kot znamenje tvojega Božjega sijaja. [...] Te prižgane sveče naj bodo predvsem znamenje notranje luči, s katero se hočemo pripraviti na srečanje s teboj, o Kristus.«1 Sveča je simbol Kristusa samega, saj sama sebe použiva, da sveti drugim, kakor je Kristus sam sebe použil in daroval Bogu Očetu v odkupljenje in zadoščenje za vse, »da bi imeli življenje.« (cf. Jn 10,10) »Kakor je torej tvoja Mati, Prečista Devica, nesla na svojih rokah tebe, pravo luč,« nadaljuje sveti jeruzalemski patriarh v začetku 7. stoletja »in te darovala za tiste, ki so bili v temi, tako tudi mi držimo v rokah to vsem vidno luč in v njeni svetlobi hitimo naproti tebi, ki si prava luč.«1 Spoštovane poslušalke, cenjeni poslušalci, naj luč učlovečenega Boga razsvetli in sebi priliči tudi temine našega srca in našega življenja. Prijeten praznik vam želim. Sophronius (S.) Hierosolymitanus, De Hypapante 3,6-7.
O bližini in daljavi je mogoče govoriti v različnih pomenih; o njiju lahko npr. govorimo v prostorsko-fizičnem, časovnem, čustvenem, sorodstvenem ali pa duhovnem pomenu besede. Toda še tako prepričljivo filozofsko utemeljevanje bližine in daljave nam ne more posredovati občutka in izkušnje ene ali druge razsežnosti. Ker sta torej bližina in daljava predvsem izkustveni razsežnosti, govor o njiju predpostavlja, da smo ju izkusili. Toda tako na logično-mišljenjski kot tudi na eksistencialno-izkustveni ravni velja, da bližino in daljavo razumemo oz. zaznavamo le v njunem medsebojnem razmerju. Bližino spoznamo oz. občutimo glede na daljavo in daljavo glede na bližino. Obe se tako nujno medsebojno pogojujeta in dopolnjujeta. Njuno merilo je razdalja. Bližino in daljavo je mogoče določiti le glede na razdaljo. To načelo seveda velja za človeka tudi na religijskem področju. Bog nam je blizu, ko občutimo njegovo navzočnost, in daleč, ko je ne občutimo. Občutiti njegovo navzočnost pa – ne glede na vso možno raznovrstnost psihološko-čustvenih učinkov – pomeni predvsem gotovost vere. Bog nam je lahko torej bolj ali manj blizu glede na stopnjo gotovosti naše vere, ki se lahko kaže tako v občutku ljubezni in duševni spokojnosti kot tudi v mistični vznesenosti in doživljanju metafizične povezanosti s celotnim stvarstvom. Toda ali je mogoče kategoriji bližine in daljave uporabiti za samega Boga, če pojem Boga razumemo kot absolutno transcendentno in hkrati imanentno, vseobsegajočo in hkrati vsepresegajočo poslednjo in navsezadnje edino Resničnost? V Koranu beremo, da je edini in večni Bog, »ki mu ni nihče enak« (sura 112:4), človeku hkrati »bližji od njegove vratne žile« (50:16). Po islamskem duhovnem izročilu je Bog »najbolj notranji misterij človeka« – skrivnost, ki je ni mogoče razkriti, vendar je hkrati skrivnost, ki ravno določa človeka kot človeka, njegovo resnično bit. Človek se s svojo vero Bogu lahko približuje in oddaljuje, Bog pa je kot Absolut vselej onstran bližine in daljave – in onstran vsake relacije. O tem, kako božja Resničnost presega kategoriji bližine in daljave, zgovorno pričajo osebna Božja razodetja muslimanskega puščavnika in mistika iz 10. stoletja, Abdaldžabarja an-Niffarija. V drugem poglavju svojega dela o »mističnih postajališčih« je zapisal besede, s katerimi bi rad končal svoje razmišljanje o bližini in daljavi. Bog je an-Niffariju dal spoznati: »Jaz sem Bližina, toda ne kakor bližina med stvarmi; in Jaz sem Daljava, toda ne kakor daljava med stvarmi. Tvoja bližina ni tvoja daljava in tvoja daljava ni tvoja bližina. Toda Jaz sem Bližina-Daljava, tisti, čigar daljava je bližina in bližina daljava. Kajti bližina in daljava, ki ju ti poznaš, sta razdalji: Jaz pa sem Bližina-Daljava brez razdalje.«
Življenje je čudež narave, je del večnosti. Ko se moj pogled sprehaja po valovih morske gladine, prevlada modrina. Modra barva morja se z vso svojo lepoto razkazuje svetu. V ozadju je zeleni breg, ki se zrcali v vodi. Kako lepa podoba šumečih valov, s katerimi se igra veter. Bela pena na robovih valov pride in se spet potopi v vodno gmoto. Kot negotov otrok, ki se skrije v materino naročje. Veter se nenadoma odločno zažene v našo ladjo, jo zaziblje in šumenje postane glasno, odrezavo. Dokler se spet ne pomiri. Le rahlo ziblje moje ležišče. Kot da bi sanjala. Zdi se mi, da me valovi nosijo v svetlobo nad nami, v občutek povezanosti z Izvorom in ciljem, tja, kjer je smisel, vrednost moje poti. V teh lepih podobah narave prepoznam dragocenost svoje ljubezni, vere Vanj, v njegovo navzočnost. In se mu pustim najti, tako se mi zdi, da se počutim čisto varno, sprejeto, ljubljeno. Kolikokrat pa v življenju spet pride drug občutek, drugačno stanje, ko zdrsnem v zaprtost. A ne, ne želim ostati v njej. Vedno večkrat se pustim najti. Verjamem, da prihaja tudi po drugih ljudeh, tistih, ki jih srečujem na poti. Vsak dan. In živimo povezani, kot na tej ladji, na kateri smo skupaj preživeli teden dni.. Nova izkušnja, s katero sem Ga lahko doživela. Tokrat se mi zdi, da sem stopila k Njemu, da mi lahko govori, da ga slišim. Fantazije so lahko neskončne, skoraj neustavljive. Potrebuješ mir in razmislek, da bi lahko okušal notranjo vrednost stvari. Notranjo vrednost pa odkriješ, ko si vzameš čas, ko prosiš za to. Moliš. Srečaš se s svojo drobno kapljico, ki je del oceana. Tako dragocena je, da te ohranja v stiku s svojim smislom. Z Ljubeznijo, ki sije kot sonce, ko smo drug za drugega vir radosti sprejemanja.
Besede so pomemben del našega življenja. Uporabljamo jih za to, da drugim posredujemo svoje misli. Rojevajo se v naših mislih. Lahko so spodbudne, razumevajoče, opogumljajo, povezujejo, delajo človeka in človeštvo dobro. Po drugi strani pa lahko postanejo žaljive, uničujoče, ponižujejo drugega, vnašajo sovraštvo med ljudi, zavajajo ljudi. Vse se začne v naših mislih. Že star latinski pregovor pravi: »Quidquid agis, prudenter agas et respice finem!« (Kar koli delaš, delaj modro in glej na konec.) Dobro je, tako dela zrel in odrasel človek, biti pozoren na to, kam ga vodijo določene misli in dejanja, ki sledijo našemu razmišljanju. Tudi v preteklosti so opozarjali na stranpoti, na katere pogosto zaide človek in človeštvo. Modrosti generacij pred nami je včasih težko razumeti. Ena takšnih misli je bila zapisana pred tisočletji. Takole je zapisano: »Če se pravični odvrne od svoje pravičnosti, ravna krivično in zato umre, umre zaradi krivice, ki jo je počenjal. Če pa se krivični odvrne od krivičnosti, ki jo je počenjal, in ravna po pravu in pravičnosti, si reši življenje. Ker uvidi in se odvrne od vseh pregreh, ki jih je počenjal, bo zagotovo živel, ne bo umrl.« (Ezk 18,26–28). Mar ni to krivično? Na prvi pogled morda res. Toda! Bolj ko se človek poglobi v to misel, bolj vidi, kako pomembno je, kam je usmerjeno naše življenje, kaj kali, kaj klije in raste v našem življenju. Lahko bi rekli, da je življenje umetnost izbiranja pravih misli in odločitev za dejanja, ki vodijo nas in druge ljudi k zrelosti in odraslosti. Vsak dan znova se je treba odločati in izbrati pravo smer življenja. In kako lahko to preverim? Ko postajam krivičen, sem nepozoren do drugih ljudi, ko ponižujem druge ljudi, je to lahko opozorilo, da nisem na pravi poti. V življenju naj bi me vodila pravičnost. Prijaznost, sočutje, pozornost do drugega človeka so jamstvo, da gre življenje v pravo smer. Danes potrebujemo ljudi, ki so vsak dan pozorni na to, da ne bi iz pravičnosti zdrsnili v krivičnost, da ne bi namesto prijaznosti in dobrote širili okrog sebe sovraštvo in nerazumevanje. To je zagotovilo, da bodo ljudje kljub včasih drugačnemu vtisu vztrajali na poti pravičnosti. Vsak se sam pri sebi, v svojih mislih odloči, ali bo šel po poti krivičnosti ali pravičnosti. Pomembna je smer življenja, po kateri si upajo stopati ljudje s pogumom in vztrajnostjo.
Prav mogoče, da se že bojite, kako bo izgledal vaš današnji dan. Na koncu boste utrujeni, kajne? Ne samo vi, tudi vaši otroci ali vnuki, na katere ste pravkar pomislili. Kaj vse jih čaka! In vas skupaj z njimi! Po šoli jih boste peljali na še verouk in angleščino, potem na trening nogometa, pa na tekmo morda, potem še na klarinet v glasbeno šolo. Ali pa na plesne vaje. Ali pa na morda še nekaj, kar ste si sami kot otroci želeli, pa niste imeli možnosti za to. Res utrujajoče. Mnogi med nami menimo, da je dobra vzgoja 24-urni nadzor nad otroki. Biti menedžer svojega otroka, ki mu do vrha napolnimo vsakdan z obveznostmi, da slučajno ne bi pomislil na neumnosti. Da ne bi zašel v drogo, v slabo družbo, v kakšno drugo nevarnost. Ali pa, da ne bi bil ves čas doma, da bi se imeli starši čas umakniti pred njim in njegovimi sitnimi vprašanji. Pa je to kvečjemu samo razlog, zaradi katerega starši postajajo preutrujeni in še bolj sitni taksisti, otroci pa popolnoma nesamostojne in neustvarjalne ovce. Nekaj strašljivega je dandanes imeti urnik z luknjami. Neopredeljeni čas sredi delavnika. Čas za dolgčas, ne za utrujenost. Čas, ko ne otroci ne mi ne vemo, kaj bodo počeli in kje bodo. Toda prav čas za nekaj nedoločenega, čas za nekaj popolnoma prepuščenega človekovi domišljiji in njegovi samostojnosti, je čas, ki ga naši otroci najbolj potrebujejo, ker takrat še bolj kot med obveznostmi rasejo. Brskajo po sebi, se odločajo za to, kaj je pomembno njim, ne pa njihovim staršem. Takrat postajajo samostojni ljudje, sposobni lastnih odločitev. Se učijo letati in pasti, pa se spet pobrati. Sami. Nekaj, kar morajo narediti brez vas in ostalih učiteljev, trenerjev in vzgojiteljev, sicer tega ne bodo znali nikoli. Ne skrbite. Če vas bodo potrebovali, vas bodo poklicali. Če pa vas ne bodo, to ne pomeni, da vas nimajo radi. Pomeni, da jih imate radi vi. Ker jim zaupate. To je največ, kar lahko damo svojim otrokom: zaupanje. Nekaj takega, kar nam daje Bog, ko nas pusti, da se v tem svetu sami vozimo s kolesom. Tudi če ve, da bomo padli.
V vsakdanjem življenju imamo navado reči: Saj nisem prerok, da bi vedel, kako se bodo stvari odvijale v prihodnosti! Ali pa: Ko bi bil prerok, bi vedel povedati, kaj se bo zgodilo. Po našem prepričanju prerok napoveduje prihodnje dogodke, to je ta, ki ima jutrišnji dan na dlani. Vloga bibličnega preroka pa je drugačna: razlaga nam sedanjost, na dogodke, ki se odvijajo pred njim, gleda z Božjimi očmi. Zato takrat, ko spregovori prerok, ne govori le v svojem imenu, ampak v imenu samega Boga, ki ga navdihuje. Z Božjimi besedami, ki jih izgovarja, krepi, opogumlja in razsvetljuje svoje ljudstvo. Po potrebi ga tudi svari in okara. Med preroki najdemo zelo različne može in žene. Prerok Jeremija je npr. aristokrat, ki se lahko svobodno giblje na jeruzalemskem dvoru in ki uporablja kultiviran jezik. A na drugi strani so med preroki tudi pastirji drobnice ,kot npr. prerok Amos, ki je gojil le smokve. Zato se ob Božjem klicu v preroško službo izgovarjajo, da ne znajo govori. Toda Božji klic je močnejši, kot vsi človeški pomisleki in ovire, zato je prerok opogumljen, da stopi pred Gospoda in vzklikne: »Tukaj sem!« Gotovo je bil največji izmed vseh prerokov Mojzes. Bilo mu je dano, da je že v Mandianski deželi, kamor je pribežal, ko je hotel uiti faraonovi jezi, doživel nekaj nepopisnega. Znašel se je namreč pred ognjenim grmom, ki ni zgorel. Ko se mu je približal, je zaznal, da stoji pred samim Bogom. Takrat si je zastrl oči, ker je vedel, da bo sicer umrl. Prav ta izjemna duhovna izkušnja mu je pomagala, da je doumel, kako nevarno se je podati v samo skrivnost Boga, ali celo misliti, da jo je mogoče zaobjeli. To je mogoče le z izkušnjo smrti. Mojzes ve, da tudi svojega ljudstva ne sme peljati naravnost v to skrivnost Božje navzočnosti, sicer ga bo ugonobil. Potrebno je, da se njegovi rojaki zadovoljijo s preroško besedo. Najprej njegovo, potem pa z besedo prerokov, ki jih bo Bog obujal med iskrenimi ljudmi. Preroki so svoje duhovne izkušnje, ki jih je navdihnil sam Bog, zaobjeli v svoja razmišljanja, doživetja in spoznanja ter jih nato posredovali svojemu ljudstvu. Božja beseda tudi v takšni človeški obliki ostane močna in navdihujoča in jo je mogoče razumeti, se prek nje z Bogom pogovarjati, hkrati pa ostati živ in ne umreti. Zato mora prerok vedno znova premišljevati Božje sporočilo in ga očistiti svojih čustev, predsodkov in hotenj. Tako bo lahko v nedolžnosti svojega srca povedal tisto, kar mu Bog resnično sporoča.
Zelo dobro se spominjam izjave neke socialne delavke, čeprav je od takrat, ko sem jo slišala, minilo že veliko let. Bila je na precej vodilnem položaju in je takole povedala, kako je doživljala svoje delo: »Imela sem občutek, da prenašam vodo v situ. V svojem življenju sem tako znosila veliko vode.« Ali se ne dogaja podobno mnogim ljudem? Vse življenje se z vsem srcem trudijo za nekaj, pa so nazadnje praznih rok in nimajo kaj pokazati. Ali je bilo potem sploh vredno truditi se za vse to? Morda bi kdo tudi rekel, da vse skupaj ni imelo smisla in mu je na koncu žal za ves njegov trud. Socialna delavka, katere izjave se spominjam, ni rekla tako. Veliko je delala, sedaj ima občutek, da nima kaj pokazati, pa vendar ji ni prav za nič žal. Zaveda se, da je vse imelo smisel in da je bilo v tistem trenutku potrebno. Ta zavest ji je dovolj, ne potrebuje drugih dokazov in potrdil. Zato govori tudi o situ in vodi z neko dobrohotnostjo in v njej ni začutiti nobene zagrenjenosti. Povsem drugače pa sem doživela starejšo žensko, ki je v času svojega aktivnega življenja tudi delala na vodilnem položaju. Sedaj skuša biti aktivna v župniji in pomagati na različne načine. Zelo odločno je večkrat ponovila: »Hočem videti efekt. Hočem videti, kaj je moje delo premaknilo, koliko je komu pomagalo. Če ne vidimo efekta, nimamo prave motivacije za delo.« Dva pristopa do dela, ki ju tudi sicer srečujemo v življenju. Prva ženska dela in živi zelo sproščeno. Ni obremenjena s tem, kakšen mora biti rezultat. Druga ženska je stalno nezadovoljna, ker učinek njenega dela ni nikoli takšen, kot bi želela. Vedno bi želela kaj več. Kaj pa je tisto, kar ljudem resnično pomaga, ostaja skrivnost. Včasih mimogrede izgovorjena beseda, drobno dejanje, ki se ne zdi omembe vredno ali kaj podobnega. Pomembno je, da prihaja iz srca in da živimo v zavesti, da ni nič, kar dobrega naredimo, zaman. Tudi če tega… ne vidimo.
Nedavno smo se pri verouku z letošnjimi prvoobhajanci pogovarjali o tem, kaj jim je v cerkvi najbolj všeč. Presenetil me je odgovor bistrega Marka, ki je povedal, da mu je najbolj všeč – mir! Kar nisem mogla verjeti! Tretješolcu je najbolj všeč mir v cerkvi! Bila sem prepričana, da se otroci pri navadnih mašah v glavnem dolgočasijo, kadar ne sodelujejo, ne pojejo ali ne prinašajo darov, a mali Mark je povedal, da mu je mir všeč! Ob obisku Marijine cerkve v središču našega glavnega mesta me je toplo prešinilo: tudi meni je v cerkvi najbolj všeč mir! Ko se zapro velika vrata, se naenkrat znajdeš v svetu tišine, miru, urejenosti. Prav zato je dobro in dragoceno, da so naše cerkve odprte, tudi ko ni v njih svete maše, turističnih obiskov ali koncertov. Ni nam treba vedno kaj slišati, videti, doživeti, početi. Včasih je dovolj stopiti v cerkev in se potopiti v mir in tišino, ki sta v njej doma. Redko kje zunaj cerkva danes čutimo mir, redko kdaj umolknejo ulice, domovi … Vse je polno glasov, takih in drugačnih, polno telefonov – ker so postali naše tretje oko, polno nemira, predvsem pa hitenja, iskanja, drvenja. Ljudje skoraj ne gledajo več drug drugemu v obraz, niti imajo časa za sproščen prijateljski pogovor, ki je blažilen za srce in zdravilen za dušo. Zato še kako potrebujemo mir, ki kraljuje v naših cerkvah! In ko se potopimo v mir, ko brez besed stojimo pred drobno lučko, ki trepeta tam ob tabernaklju, lahko doživimo navzočnost Njega, ki govori brez besed, ki deluje brez dejanj in ozdravlja brez zdravil. Ne samo, da naše telo potrebuje tak mir, da si odpočije od vrvenja vsakdanjega življenja, pogosto ga potrebuje tudi naša utrujena duša, da se ne zapre, ampak ostane v stiku z večnim Gospodom, Darovalcem življenja in Odrešenikom sveta. Kako zelo si želim, da bi bile vse naše cerkve odprte, da bi iskalci našli mir in tišino in zaslutili navzočnost Njega, ki je tam doma.
»Človekov duh prenaša telesno bolečino, a kdo bo vzdignil potrtega duha?« (Prg 18,14) je eden izmed pregovorov v starozavezni modrostni knjigi. Na prvi pogled skrivnosten, kakor osti, s katerimi so nekoč zbadali in poganjali vole, in kakor klini, s katerimi so pritrjevali šotor pred viharjem. Spoštovani poslušalci in cenjene poslušalke, ali ste se že kdaj sprehodili po vinogradu ali nasadu marelic v času bujne rasti in vzpenjanja proti nebu? Tako vinogradnik kot sadjar vesta, da trta in sadno drevo za rast potrebujeta oporo oziroma latnik, kot imenujemo ogrodje iz letev. Če vaše domove krasijo sobne rastline, so med njimi mogoče tudi vzpenjavke, rastline, ki za svojo rast prav tako potrebujejo oporo. Ne samo zrelo grozdje, rumenkaste marelice in okrasne rastline, za svojo duhovno rast tudi mi potrebujemo oporo. In ta je, v simbolnem pomenu, lahko podobna železnemu ali lesenemu drogu, ki nam omogoča, da ostanemo v pokončnem položaju. Ko se potrti duh začne prosto vzpenjati po latniku proti nebu, v svoji prostranosti postaja lahkoten. Da bi videli in začutili lahkotnost njegove rasti, moramo najprej pasti na dno življenjskega lonca, v globine smisla življenja. Vzpenjanje proti vrhu lonca največkrat ni lahko, brez opore soplezalca vzpon zmorejo le redki. Življenje mi je doslej prizanašalo s telesno bolečino: čutila sem le bolečino zaradi zloma noge, mogoče zobobola. Otroške bolezni so iz moje zavesti že zdavnaj izpuhtele. Ni pa izpuhtela telesna bolečina mojih najbližjih, prijateljev in znancev. Četudi smo sami odporni proti telesnim bolečinam, lahko ob dojemanju preizkušenj naših najbližjih naš duh postane potrt. Koliko lažje je na zlomljeno roko namestiti žičnato opornico kot namestiti opornico pri duševni potrtosti. Nanjo ne vplivajo samo neozdravljiva bolezen, zlom noge in zobobol. Toliko drugega je, kar nam trga duha. V katerem grmovju raste pravšnji latnik za vas, dragi poslušalci in cenjene poslušalke, ne vem. Želim pa, tako sebi kot vam, da bi ob preizkušnjah zmogli dvigniti svojega duha iz potrtosti in da bi vaš duh ostal jasen. Tako bo pogled na telesne bolečine še jasnejši. V nasprotju z oporo grozdju in marelici, ki je z žico povezana ob trti in steblu, mora biti naša opora prosta spon, sicer nam bo omejila dvig duha. Sposobnost duha je močnejša od odganjanja vinske trte, a le če naš duh ostane jasen in pokončen. Ko ga napadejo škodljivci, jih moramo zatreti in znova moramo začeti rasti ob opori. Mogoče bo vinska trta prej pognala v zrak, kot se bo vzdignil naš potrti duh, nedvomno pa bo naš duh ob pravi opori poletel višje.
Ta zgodba je učenje o naravi predanosti in o tem, kako ta preseže predmet, ki jo navdihuje. Nekoč je živel tibetanski trgovec, ki je zaradi svojih poslov redno potoval v Indijo. Njegova mati je bila zelo pobožna, in ko je prvič odhajal v Indijo, ga je prosila, naj prinese kakšno Budovo relikvijo, saj se je odpravljal prav v sveto deželo, v kraj, kjer je Buda živel in učil. Dejala je, da je sama že prestara, da bi šla na romanje v Indijo, zato bi bila to zanjo edina možnost, da prejme Budove blagoslove. Sin ji je obljubil, da ji bo prinesel sveto relikvijo. Toda nekaj mesecev pozneje, ko se je vrnil domov, je sin ugotovil, da je popolnoma pozabil na materino prošnjo. Obljubil ji je, da naslednjič zagotovo ne bo pozabil. Naslednje leto, ko se je odpravljal na pot, je mati ponovila prošnjo, vendar je sin spet pozabil na relikvije. To se je dogajalo znova in znova, dokler mu ni zagrozila: »Staram se in morda bom prav kmalu umrla. Če mi tokrat ne prineseš kakšne Budove relikvije, se bom pred teboj ubila!« Toda sin je, tako kot po navadi, preživel nekaj mesecev popolnoma zaposlen s trgovanjem. Na koncu, ko je bil zadovoljen s svojim delom, se je polno naložen odpravil nazaj proti domu. Potoval je čez vroče planjave, čez himalajske gore in doline, in ko je bil na zadnjem prelazu pred svojim domom, se je nenadoma spomnil materinih besed. Tibetanci so namreč zelo trmasti in zavedal se je, da je mati povsem sposobna storiti, kar mu je zagrozila. Ker je bil že zelo blizu svoje vasi, se je v obupu začel ozirati okrog sebe, da bi videl, ali lahko najde nekaj, kar bi prinesel materi. Končno je zagledal okostje psa. V čeljusti pasje lobanje je bilo še nekaj rjavkastih zob. Izpulil je enega, ga očistil, malo spoliral in zavil v lepo indijsko svilo. Ko je prišel domov, ga je slovesno izročil materi in ji rekel: »Tokrat sem ti le prinesel tvojo relikvijo in kakšna relikvija je to! Glej, zob samega Bude!« Mati je jokala od sreče in spoštljivo položila pasji zob na svoj oltar. Cele dneve je pred njim z najglobljo predanostjo molila in molila. Čez nekaj časa so iz zoba začele sijati mavrice ter petbarvni žarki. Sloves Budove relikvije se je hitro razširil in ljudje so začeli prihajati od vsepovsod, da bi prejeli njene blagoslove. Tudi sin je jasno videl mavrice, ki so sijale iz zoba, in se ni mogel načuditi, kako je to mogoče. Ko je starka naposled umrla, so se pojavila številna čudežna znamenja. Zgodba uči, da je predmet naše predanosti morda res pomemben, vendar je poudarek predvsem na sami predanosti, saj prav ta spreminja naš um. Z močjo predanosti lahko tudi vsakdanji predmet postane vir blagoslovov.
“Naj nihče ne gleda samo nase, temveč tudi na druge,” se glasi nasvet, zapisan v pismu Filipljanom (2,4). Sebični ljudje v vsaki stvari vztrajajo pri svojem. Žalostna resničnost je, da smo vsi nekoliko sebični; to je naša narava. Je kdo bolj sebičen od dojenčka? Kar šteje, je torej, da odrastemo, dozorimo. Biti nesebičen, kot smo slišali v besedilu na začetku, ne pomeni misliti o sebi manj, ampak manj misliti nase. Toda pot od sebičnosti do nesebičnosti ni lahka. Zares odrastemo in dozorimo takrat, ko spoznamo, da gre v življenju bolj za to, kar damo, kot za tisto, kar dobimo. Obstajajo različni načini, kako lahko pokažemo svojo nesebičnost. Ne moremo vsi dajati enakih stvari na enak način. Toda obstaja nekaj splošnih zamisli o dajanju, ki jih lahko uresniči vsakdo. Omenimo tri. Najprej denar. Po navadi mislimo, da ga imamo premalo, da bi ga lahko dali. Toda, prav tako po navadi, to ne drži. Prvi korak do izoblikovanja nesebične drže, ko gre za denar, je, da damo, preden porabimo. Zato določite odstotek svojega prihodka, ki ga boste namenili za druge. Če boste čakali na to, kar vam bo ostalo, ne boste dali ničesar. Nesebičnost na finančnem področju je način, da se osvobodite primeža, v katerem vas denar pogosto drži. Potem so tukaj vaše sposobnosti. Možno je nameniti določen del denarja za neko stvar, ne da bi se za to pretirano zavzemali. Toda v trenutku, ko nečemu namenite svoje sposobnosti in darove, pokažete, da v to vlagate sebe, hkrati pa tudi spodbujate ljudi v okolici, da storijo isto. Odločite se, da boste danes naredili za eno osebo to, kar si želite, da bi lahko naredili za vse. Morda lahko postanete nekomu mentor in nanj prenesete svoje znanje ali pa s tem, kar znate narediti z rokami, nekomu močno olajšate življenje. In ne nazadnje, čas. Poleg denarja in sposobnosti je prav razmišljati še o darilu svojega časa. Kakšen je videti vaš tedenski urnik? Je v njem načrtovan čas za pomoč drugim? Če ga ni, se to samo po sebi ne bo zgodilo. Zato načrtujte svoj čas tako, da ga boste del lahko namenili tudi drugim. Le nekaj minut nemotenega časa, ki ga posvetite nekomu, ki je pogosto neopažen ali spregledan, lahko življenje te osebe zelo izboljša. Kako nesebični ste, ko gre za vaš denar, sposobnosti in čas? Jih uporabljate le zase ali tudi za druge? Želim vas povabiti, da ste s temi dobrinami nesebični že danes, ne šele nekoč v prihodnosti. Nobenega dvoma ni, da boste zato postali bolj celovita in skrbna oseba. In še nekaj: Ko dajete, nikoli ne veste, kaj se bo zgodilo. Pogosto namreč prav tisti, ki daje, poleg tega, da svet dela boljši, prejme nepričakovane prednosti!
Nekoč je bil par akrobatov, ki sta ga sestavljala učitelj, stari vdovec, in mlajši učenec po imenu Meda. Ta akrobata sta vsak dan nastopala po ulicah in si tako služila za hrano in prenočišče. Med svojimi nastopi sta akrobata izvajala tudi zahtevno točko, ko je učitelj z dolgo bambusovo palico na glavi lovil ravnotežje, medtem pa je mladi akrobat po njej splezal na sam vrh. Ko je bil mladenič na vrhu, se je začel učitelj premikati okrog in oba sta vedno znova požela navdušenje zbranih gledalcev. Pri tej akrobatski točki sta morala oba nastopajoča ohranjati stalen in popoln fokus in ravnotežje, da sta tako preprečila morebitne poškodbe in da sta nastop pripeljala do konca. Nekega dne pa je učitelj učencu predlagal spremembo v nastopu: »Poslušaj, Meda, jaz bi po novem gledal tebe in ti mene, da si bova tako pomagala pri ohranjanju zbranosti in ravnotežja ter preprečila nesrečo. Tako bova z nastopom gotovo zaslužila še več.« A že izkušeni učenec je odgovoril: »Dragi učitelj, mislim, da bi bilo bolje, če bi vsak od naju pazil nase. Če paziva vsak nase, bova tako pazila tudi drug na drugega. Tako bova gotovo preprečila nesrečo in zaslužila dovolj za preživetje.« Zgodba izhaja iz tradicije zen budizma in nas vabi k razmisleku o naši čuječnosti do sebe. Običajno se nam dogaja, da veliko pozornosti namenimo drugim. Tudi v smislu rumenega tiska, ki se najbolj prodaja. Pravimo, da smo radovedni, ko razpravljamo o drugih ali jih opravljamo. Posvečamo precej pozornosti slavnim in malo manj slavnim. Marsikdo med mladimi bi si rad celo za poklic izbral, da bi bil slavna oseba na družbenih omrežjih. Da bi bil občudovan, da bi se o njem ali njej govorilo, da bi vplival na druge. Pomislimo na naš čas in na naše pogovore. Kako pogosto se vrtijo okrog drugih, kako govorimo o drugih, jim priznavamo zasluge ali se posvečamo valjenju krivde, vidimo predvsem napake? Znamo govoriti o sebi? Vsak nosi odgovornost za svoje življenje in če se svoji odgovornosti bolj posvetimo, lahko prepoznamo, koliko pozornosti in zbranosti potrebujemo, da jo izpolnimo. Lahko odkrivamo, kako šibki smo in kako malo je potrebno, da izgubimo ravnotežje. To nas lahko dela bolj razumevajoče tudi do napak in pomanjkljivosti drugih. Morda naša sodba drugih ni več tako stroga, saj se zavedamo, da s tem posredno obsojamo tudi sebe. »Pomagaj si sam in Bog ti bo pomagal,« pravi stari pregovor. Danes imamo priložnost, da smo čuječi, najprej do sebe in tudi do potreb drugih.
Se spomnite, ko ste kdaj začutili vzgib ali občutek, da bi ravnali ali se odločili kako drugače, pa ste z racionalnimi argumenti povozili ta občutek in izbrali drugo pot? Pa se je nazadnje izkazalo, da ta razumska odločitev ni bila dobra ali prava in bi vendarle morali prisluhniti tistemu notranjemu občutku ali vzgibu in mu slediti. V luči vere bi lahko rekli tudi, da ne prisluhnemo tistemu, nežnemu šepetu Svetega Duha, ki nas skuša voditi k dobremu, in raje dopustimo, da ga preglasijo drugi, bolj kričeči glasovi. Ob evangeliju za današnjo nedeljo se lahko vprašamo, kaj je bilo z Jezusovimi prvimi učenci, ki jih je povabil, naj hodijo za njim, naj se mu pridružijo in mu sledijo? Kako to, da so brata Peter in Andrej, za njima pa še Zebedejeva sinova Jakob in Janez, prav slišali Jezusovo vabilo in mu odgovorili? Zakaj so prisluhnili njegovemu glasu in ne drugim, predvsem tistim, ki so jim očitno govorili, da se to ne izplača, da nima smisla? Če bi razumsko pogledali na stvar, to res ni imelo smisla. Vsi štirje so bili ribiči, ki so obvladali svoj posel. Zakaj bi torej zapustili svoje družine in dober posel ter začeli slediti nekemu pridigarskemu mizarju iz Nazareta? Mogoče zato, ker so kljub vsej svoji ribiški robustnosti in robatosti dopustili, da se je njegovo vabilo dotaknilo njihovih src, in niso pustili, da bi ta dotik preglasili racionalni argumenti? Pri tem pa je najbolj zanimivo to, da Jezus od njih ne pričakuje, naj zavržejo svoj poklic ribičev in z njim povezano znanje in spretnosti. Nikakor. Jezus njihov poklic samo nadgradi oziroma ga dvigne na drugo raven, ko pravi Petru in Andreju: »Hodita za menoj in narédil vaju bom za ribiča ljudi!« Ker torej obvladata ribolov, sta nadarjena in izučena v tem, jima tega znanja in sposobnosti ne bo treba zavreči, ampak bosta to prenesla na drugo raven. Edini pogoj je: »Hodita za menoj.« Ribiča ljudi pa ne bosta postala sama od sebe, ampak ju bo v to spremenil Jezus. On bo tisti, ki ju bo narédil za ribiča ljudi. Ta dvig, ta nadgradnja se lahko zgodi, ko dopustim, da Jezus vstopi v moje življenje. Ko mu dopustim, da se dotakne mojega srca. Ko pred temi dotiki srca ne pobegnem ali jih ne povozim in preglasim s kričečimi racionalnimi argumenti, kaj se izplača in kaj ne. Če torej zares dopustim, da se Jezus dotika mojega srca in zmorem prisluhniti tem vzgibom, če se res odločim, da bom, kot ti štirje ribiči, tudi jaz v življenju sledil Jezusu, potem lahko On naredi, da se moji talenti, moje sposobnosti, zanje, strokovnost in usposobljenost – to in še vse drugo – nadgradijo na višjo raven. Raven, ki dejansko predstavlja polnost in izpolnjenost življenja. To ne pomeni, da bom brez stisk, težav, preizkušenj in trpljenja. To preprosto pomeni, da zaživim polnost v tem, s čimer sem obdarjen in s tem naprej obdarjam druge, kar je eden največjih vidikov življenjske izpolnjenosti.
Številni ljudje si razbijejo zobe in glavo in poskušajo priti z glavo skozi zid, ker jim je nekdo, morda celo kakšen učitelj, nekoč dejal, da ni nič nemogoče. Če se le dovolj potrudiš! Če podrediš vse le enemu cilju. Če ti le ne zmanjka volje in moči. In poguma. Nič ni nemogoče. Mimogrede: na spletu sem prebral, da v uri zaletavanja z glavo skozi zid porabiš samo 150 kalorij. To je precej manj kot s spanjem ali gledanjem televizije. Neverjetno. Ne pričakujte, da se bodo zgodile nemogoče stvari. Nemogoče je nemogoče, prav zato, ker je NEmogoče! Neverjetno pa ni nemogoče, je le neverjetno. Če ne zmorete vere (če nočete verjeti), to še ne pomeni, da ni res in da resnica ni mogoča. Nemogoče je NEmogoče: iz svoje lastne moči, sam od sebe in sam iz sebe. Nemogoče. Bogu pa ni nič nemogoče. Zato pričakujte: ko se z Bogom spustite v odnos – neverjetno. Ljudje verjamemo v marsikaj. Nekateri verjamejo v horoskope, v duhove, v palčke, v Božička, Miklavža in dedka Mraza in verjamejo v Boga! Toda to še ni vera. Verjeti v horoskope je bedarija. Verjeti v duhove in palčke norija. Verjeti v Božička, Miklavža in dedka Mraza je otročarija. Verjeti v Boga pa je predvsem stvar razuma in ponižnosti – priznanje, da je nad tabo še nekdo, ki je pravi gospodar časa, življenja in prostora. Toda to je šele religija – stvar pripadnosti in statistike. Verjeti Bogu. To je šele vera. Ne rečemo kar tako, da je vera milost. Nič ni nemogoče. Zakaj ljudje ozdravijo od neozdravljivih bolezni, raka, poškodb? Zakaj nekateri ustvarijo in dosežejo, kar pač že ustvarijo in dosežejo? Zato, ker to ni nemogoče – le rahlo neverjetno. Če je kaj težko, še ne pomeni, da je nemogoče. Če je kaj visoko, še ne pomeni, da je nedosegljivo. Če je kaj dragoceno, še ne pomeni, da si ne moreš privoščiti. In če je kaj zastonj, še ne pomeni, da tega ne boš drago plačal. Nič ni nemogoče torej ne pomeni razbiti si zobe in glavo, ampak imeti vero.
Spoštovani, sodobni človek ima težave z Bogom zato, ker o njem govorimo analogno, živimo pa digitalno. Praznina v nas pa stalno išče Boga. Francoski matematik, fizik, izumitelj in filozof Blaise Pascal (oče prvega računalnika, imenovanega »pascalin«) je zapisal: »V srcu vsakega človeka je praznina (vakuum), ki jo oblikuje Bog in je ne more zadovoljiti (utešiti) nobena ustvarjena stvar, ampak samo Bog, ki se je razodel v Jezusu Kristusu.« Človeka, ki živi brez Boga, je groza praznine. Zakaj ne more praznine v človeku potešiti niti religija? Zato, ker je tudi religija ustvarjenina; ustvarja jo človek in vsebuje sistem verovanja, ne pozna pa odnosa. Krik po odnosu z Bogom prihaja iz vsake duše. Duša je tisti del človeka, ko začutimo zlomljenost ob izgubi ljubljene osebe, ali pa domotožje, ko smo daleč od doma. Psiholog Carl Jung je zapisal: »Tretjina mojih pacientov ne trpi zaradi klinično opredeljive nevroze, ampak zaradi nesmiselnosti in praznine svojega življenja. To je splošna nevroza našega časa.« Danes je eksistenčni vakuum v nas še očitnejši. Stanje je vznemirljivo. Za mnoge je postala smrt manj grozljiva kot življenje, zato se v brezupu odločijo za samomor. Počenjamo vse, da bi bili srečni in zadovoljni, a nam ne uspe. Uspešnica Orel je pristal, ki jo je napisal Jack Higgins, in je po njej posnet film, pravi: »Ko prideš na vrh, tam ni ničesar.« Sprašujemo se, ali je to vse, kar imamo od življenja? Danes svet živi v laži in od laži. Poskušamo vse: graditi urbana velemesta, spreminjati življenjski slog, partnerje, družbene norme in vrednote, tešiti svojo praznino z glasbo, zdravo hrano, imetjem, kopičenjem, avanturami, znanostjo, tehnologijo, lepotičenjem, estetsko kirurgijo, a ko pridemo na vrh, tam ni ničesar. Hrepenenje po Bogu je odskočna deska do Boga. Luknja hrepenenja je tako gromozanska, da jo lahko izpolnijo samo nebesa, to je Bog. Kako naivni smo, ker verujemo, da bo naša hotenja izpolnilo to, kar je manjše od Boga. Nevroznanost dokazuje, da so naši možgani pripravljeni verovati. Verovati je zdravo. Življenje zahteva Boga, ne glede na to, ali smo verni ali ne. Pascal je rekel, da je Bog dal dovolj svetlobe za tiste, ki ga iščejo in ga želijo videti, in dovolj teme za tiste, ki ga ne iščejo in ga ne želijo videti. Odločitev je naša.
Spoštovani poslušalke in poslušalci, ste se danes že pošteno usedli? Verjetno je za to še prezgodaj. Pošteno sedeti je za zvečer in ne za zjutraj, bi kdo rekel. Vseeno bi vas povabil, da se spomnite trenutkov, ko ste končno našli čas in prostor, da ste se lahko oddahnili na udobnem sedežu. Ob takih priložnostih se najprej umirimo. Naše misli ne begajo več. Telo se sprosti. Spomin prebudi. Udobno nameščenim na težko pričakovanem stolu nam pogosto mislijo pohitijo na pot, ki nas je pripeljala do tega trenutka. V hvaležnosti ali obžalovanju, v tarnanju nad izgubljenimi trenutki, naporom, ki ga je zahtevalo življenje, ali z radostjo ob doseženem. Pogled s stola je jasnejši. Naše sodbe, ko smo udobno nameščeni, so veliko bolj plodne za trenutke, ko bo spet treba vstati. Če ste kdaj poromali v Rim, ste gotovo obiskali baziliko svetega Petra, pa čeprav je bila pred njo velika gneča. Čisto na koncu te mogočne cerkve je posebno okno, ki ga je oblikoval slavni Bernini. Rumeno prosojen alabaster ima v svojem spodnjem delu vdelan stol. Naj bi šlo za sedež apostola Petra. Človek se ob trumah turistov, ki poslušajo svoje vodiče, fotografirajo znamenitosti in hitijo k drugim, tam težko umiri. Se je pa vredno prepustiti rumeni svetlobi in teži in mogočnosti stola, ki ga nosijo dva zahodna in dva vzhodna učitelja Cerkve. Najprej se je smiselno vprašati, kako to, da je v oltarju stol. V zgodovini in še danes najrazličnejši vladarji uporabljajo tron, prestol za vladanje. Tudi papeži so nastopali z veliko oblasti. Pobožnost, ki je ohranjala spomin na sedež apostola Petra, se je začela v časih, ko ni bilo nobene možnosti po oblastni drži. Voditelji Cerkve so bili v prvih stoletjih, v času preganjanja predvsem tisti, ki so tolažili, opogumljali in sami trepetali za svoja življenja. Številne naše prednike je vodila globoka potreba po človeku, ki bi zmogel miren premislek, jasno sodbo in odločno besedo. Podobo Svetega Duha, ki je nad sedežem sredi tega okna, sporoča prav to. Na ta sedež naj bi sijala moč resnice, ki jo podpirajo štirje modri možje vzhoda in zahoda. Pogosto so v umetniških delih upodobljene sedeče matere, ki v svoje naročje sprejemajo otroke. Mati, ki tolaži; mati, ki sprejema; mati, ki varuje. Vsega tega ne potrebuje le otrok. Vsak izmed nas kdaj pa kdaj želi najti varno zavetje sredi nemira, tolažbo sredi razočaranj, jasnosti sredi negotovosti. Prav to so naši predniki razumeli ob misli na apostola Petra in njegove naslednike. Želim nam vsem, da bi se danes dobro usedli, ne samo na kakšen udoben stol, ampak tudi v življenju. Našli trdnost in gotovost, modrost in treznost, da bomo lahko vladali svojemu življenju.
Islam kot religija in kultura je telesu vselej pripisovala velik pomen. V Koranu beremo, da je človek ustvarjen »v najlepši podobi« (»fī aḥsani taqwīmin«). Znano je, da je že prerok Mohamed prakticiral zdravilstvo in svoji skupnosti dajal higienske nasvete. Klasični muslimanski učenjaki so v 9. in 10. stoletju vneto prevajali starogrške medicinske spise; razmerje med duhom in telesom pa je veljala za eno osrednjih tem islamske filozofije. Zelo pomembno vlogo pa telo igra tudi in prav v islamskem bogoslužju in njegovi duhovno-mistični tradicij. Telo je modus duhovno-religijskih praktik: od molitve in invokacije, do romanja in askeze – telo igra v islamski duhovni tradiciji bistveno vlogo. Vsakodnevna bazična molitev muslimanov je sestavljena iz različnih telesnih pregibov, pri čemer stoja predstavlja izhodiščno držo. Nadalje telo igra pomembno vlogo pri ritualni invokaciji Božjega imena (»dhikru«), ki jo prakticirajo predvsem muslimanski mistiki (sufiji). Dhikr se izvaja bodisi stoje bodisi sede, a vselej v rahlem pozibavanju oz. enakomernem nihanju telesa. Posebno obliko ritualne invokacije v islamu predstavlja vrtenje dervišev. Pri tem gre dejansko za meditacijo v gibanju, ki posamezniku pomaga doseči ekstatično stanje ljubezni in Božje prezence. Telesno gibanje se tu povzdigne naravnost v subtilno duhovno metodo. Telo pa je prav tako ključni element asketskih vaj in posta kot spoznavno-transformativnega procesa. Cilj askeze kot urjenje telesa in duha je namreč osebna preobrazba in duhovno spoznanje. Pot v nadčutno, duhovno vodi torej prek dresure čutnega, telesnega. Telo je torej pogoj askeze in hkrati tista dimenzija, ki jo posameznik prek askeze poskuša obvladati ali celo preseči. Nenazadnje pa je tole bistvena razsežnost tudi v kontekstu islamske eshatologije. Kajti islam – podobno kot krščanstvo – uči, da je odrešenje oz. poveličanje človeka celostno, tj. tudi telesno. Peklenske muke in rajski užitki so vezani na telo – četudi subtilno telo – kot medij sprejemanja in zaznavanja. Skratka: človek je telesno in duhovno bitje. Duh prežema telo in telo je vpeto v samo duhovnost. Pravilen, skrben, zdrav in spoštujoč odnos do telesa je zato tudi v islamu imperativ religiozno-etičnega življenja.
Gledala sem njegov obraz. Bil je miren in lep. Občasno je odprl svoje oči, ki so ohranjale nekaj njegove modrine, in se mi rahlo nasmehnil. Vse je bilo kot običajno. Nič drugače, pa vendarle nekaj čisto drugega. Nisem vedela, kaj. A bilo je v zraku. V vsej sobi. Potem mi je povedal, kako dobro je, da sem prišla. Da si je tega zelo želel, a me ni hotel obremenjevati. Hitela sem mu razlagati, da sem tudi jaz vesela, da ga vidim, pa tudi, da je tako lepo skrbijo zanj. Govorila sem mu o vsem, kar sem mislila, da ga zanima. Govorila sem bolj na splošno, nič o njem. Tudi o tem, kako se veselimo, da se bo vrnil v našo družbo, da bomo spet skupaj praznovali, se veselili, si pomagali. Spet se je nasmehnil in pokimal. Zanimal se je zame, povedal, da mi želi, da sem dobro. Povedal, kako je zadovoljen, da je spret doma s svojimi dragimi, da so vsi dobri, potrpežljivi z njim. Dobro je, je zatrdil. Potem je rekel, da bo malo počival. Prosil je za vodo In sva se poslovila. Ozrla sem se na razpelo nad njegovo posteljo. In sem šla. Nekaj je manjkalo. Jaz sem povedala le tisto, kar je rad slišal, sem razmišljala, nič o svojih težavah, nič o negotovosti, skrbeh. On pa tudi, kot da je pozabil na svojo bolezen. Verjela sem, da mu gre dobro. Kmalu za tem je umrl. Šele pozneje se je v meni kot strela z jasnega utrnila misel, da je bilo takrat to slovo, da je on vedel zanj. Jaz pa sem ostala v svoji lažni drži, vsa zadovoljna, da ga ne obremenjujem, ampak božam njegovo srce. Daješ prednost zunanjosti, lepemu (ki sicer tudi je), a je daleč od resnice. Bilo me je strah. Njegov pogled je ostal v moji zavesti. Govoril je tudi o resnici, o hrepenenju, pogled, ki mi govori še danes. Govoril je o svobodi, o smislu trpljenja in bližine, o Resnici, ki te osvobaja narejenosti, bleščečega odra, polnega prevar, užitkarstva, bega pred sabo. Namesto tega si želim široko odpreti oči in se sočutno ozreti v sočloveka, ljubeče doživeti njegovo hrepenenje po Bližini, po roki, ki ga lahko spremlja na negotovi Poti umiranja, prehoda v večno življenje.
Za vse nas napaka pomeni nekaj slabega, nekaj, kar se ne bi smelo zgoditi. Vsi si prizadevamo, da bi naredili čim manj napak. Prizadevamo si za življenje brez napak – pa vendar je kljub temu prizadevanju povsod še in še napak. Tako nam ne preostane nič drugega, kot da se učimo živeti z njimi. Ob vsaki se lahko zavemo, da res nismo popolni. Morda je prav to spoznanje za naše življenje še večjega pomena kot odsotnost vseh napak. Znanec mi je pripovedoval, kako je bil ogorčen, ko je v svoji knjigi, ko je bila že natisnjena, odkril dve napaki. Ne, to se res ne bi smelo zgoditi! Saj pred izidom knjige toliko ljudi bere besedilo in išče napake. Za to so tudi plačani. Le kako so mogli to spregledati! Knjiga je bila zanj kot njegov otrok, lep in popoln. Resda je pisal o srečanjih z ljudmi, največ z ljudmi v stiski, pa tudi o njihovih življenjskih napakah, zaradi katerih je stiska postala še večja. Ampak to so oni, njemu pa se napaka v knjigi ne bi smela zgoditi. Pa tako si je želel, da bi bilo vse brezhibno! Tako je razmišljal in poslal založbi nekaj ostrih protestov. Knjiga pa je bila že natisnjena in se ni dalo več pomagati. Napaki sta bili v njej in sta tudi ostali. Potem pa je vendarle začel razmišljati drugače. Napaki pravzaprav sploh nista bili tako pomembni. Večina bralcev ju najverjetneje sploh ne bo opazila. In končno: če v knjigi piše o srečanjih z ljudmi in o tem, kako živijo s svojimi napakami, kako naj ob tem zganja tak hrup zaradi dveh majhnih napak, ki sploh nista bistveni? Še marsikaj veliko hujšega bi se lahko zgodilo. Tako sta ti napaki, ki sta se znašli v knjigi, postali prava življenjska lekcija za pisca knjige. Pravi, da sta se morali zgoditi in da se je moral tako burno pritožiti pri založbi. Šele ob tem se je zavedel, da se razburja za prazen nič in da se mora tudi on učiti živeti z napakami. Življenja brez napak ni.
Neveljaven email naslov