Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Spoštovane državljanke in državljani Republike Slovenije. Kako lepo se je prebuditi v domovini, kjer se lahko veselimo drug drugega in skupaj že zjutraj zapojemo napitnico: Bog živi vse narode! Kje pojejo v svoji nacionalnem ponosu o drugih narodih, kot to delamo pri nas!? Zato naj bo tudi današnji praznik poln upanja, ki ga izraža naša himna: ki hrepene dočakat dan, da …
S to radostjo in zavestjo, da smo sami odgovorni za svojo državo in tudi za ves svet, si zapojmo našo himno. Ni nam treba gledati preveč okoli sebe, da vidimo, kako dobra in tehtna je bila odločitev tistega junija 91'. Saj so strahovi, saj so težave, lahko bi šlo bolje. Za vse lahko najdemo take in drugačne krivce. Ne moremo pa reči, da so vsega krivi drugi. Poglejmo samo trenutke, ko naši športniki poslušajo himno, ki se poje v slovenščini, ob kateri se dviga slovenska zastava in nosi pomenljive besede našega pesnika. Zavedamo se, da smo tu na tem svetu, oblikujemo ta svet in prinašamo nekaj svojskega celotni človeški skupnosti.
Pogosto vseeno slišimo, da tistega leta odločitev za neodvisnost ni bila nič posebnega, da nam bi šlo bolje, če ne bi prekinili s starim sistemom in državo. Tako tarnanje lahko razumemo, končno pa smo sami odgovorni, če se ne vključimo v družbeno življenje, če ne gremo vsaj na volitve in končno, če ne širimo vrednot, ki bi izboljšale naše skupno življenje. Ob vsem lahko navajamo Jezusove besede, da so ozka vrata zadovoljstva in široka, ki vodijo v pogubo. Kaj je nezadovoljstvo in nerganje drugega kot poguba za skupnost? In v današnjem evangeliju je tudi odgovor, kako lahko stopimo skozi ozka vrata. Vsi ga poznamo: »Vse, kar hočete, da bi ljudje storili vam, storite tudi vi njim; to je namreč postava in preroki.« Samo zahteve do drugih, pričakovanja, kaj vse bi moral kdo storiti, ne odpirajo vrat zadovoljstva. Če bomo trdili, da oblastniki nič ne naredijo za državljane; če bodo politiki trdili, kako se nič ne da narediti in državljani le izkoriščajo institucije, ne bomo odprli ozkih vrat zadovoljstva.
Ljudje smo si različni, to nas lahko bogati, če zmoremo to različnost sprejeti in živeti po zlatem pravilu, ki ga postavlja Jezus. Prešernovi verzi sledijo temu hrepenenju. Kaj je drugega želja, da naj žive vsi narodi, kot to, da se trudimo storiti drugim, kar sami želimo od drugih. Bodimo ponosni, da živimo v državi, ki ji je to glavno in glasno vodilo. Vsi verni smo še posebej povabljeni, da prosimo Boga za pravo modrost nas samih in še posebej teh, ki so odgovorni za našo državo, da bi znali odpirati ozka vrata zadovoljstva. Bog živi našo samostojno Slovenijo!
3716 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Spoštovane državljanke in državljani Republike Slovenije. Kako lepo se je prebuditi v domovini, kjer se lahko veselimo drug drugega in skupaj že zjutraj zapojemo napitnico: Bog živi vse narode! Kje pojejo v svoji nacionalnem ponosu o drugih narodih, kot to delamo pri nas!? Zato naj bo tudi današnji praznik poln upanja, ki ga izraža naša himna: ki hrepene dočakat dan, da …
S to radostjo in zavestjo, da smo sami odgovorni za svojo državo in tudi za ves svet, si zapojmo našo himno. Ni nam treba gledati preveč okoli sebe, da vidimo, kako dobra in tehtna je bila odločitev tistega junija 91'. Saj so strahovi, saj so težave, lahko bi šlo bolje. Za vse lahko najdemo take in drugačne krivce. Ne moremo pa reči, da so vsega krivi drugi. Poglejmo samo trenutke, ko naši športniki poslušajo himno, ki se poje v slovenščini, ob kateri se dviga slovenska zastava in nosi pomenljive besede našega pesnika. Zavedamo se, da smo tu na tem svetu, oblikujemo ta svet in prinašamo nekaj svojskega celotni človeški skupnosti.
Pogosto vseeno slišimo, da tistega leta odločitev za neodvisnost ni bila nič posebnega, da nam bi šlo bolje, če ne bi prekinili s starim sistemom in državo. Tako tarnanje lahko razumemo, končno pa smo sami odgovorni, če se ne vključimo v družbeno življenje, če ne gremo vsaj na volitve in končno, če ne širimo vrednot, ki bi izboljšale naše skupno življenje. Ob vsem lahko navajamo Jezusove besede, da so ozka vrata zadovoljstva in široka, ki vodijo v pogubo. Kaj je nezadovoljstvo in nerganje drugega kot poguba za skupnost? In v današnjem evangeliju je tudi odgovor, kako lahko stopimo skozi ozka vrata. Vsi ga poznamo: »Vse, kar hočete, da bi ljudje storili vam, storite tudi vi njim; to je namreč postava in preroki.« Samo zahteve do drugih, pričakovanja, kaj vse bi moral kdo storiti, ne odpirajo vrat zadovoljstva. Če bomo trdili, da oblastniki nič ne naredijo za državljane; če bodo politiki trdili, kako se nič ne da narediti in državljani le izkoriščajo institucije, ne bomo odprli ozkih vrat zadovoljstva.
Ljudje smo si različni, to nas lahko bogati, če zmoremo to različnost sprejeti in živeti po zlatem pravilu, ki ga postavlja Jezus. Prešernovi verzi sledijo temu hrepenenju. Kaj je drugega želja, da naj žive vsi narodi, kot to, da se trudimo storiti drugim, kar sami želimo od drugih. Bodimo ponosni, da živimo v državi, ki ji je to glavno in glasno vodilo. Vsi verni smo še posebej povabljeni, da prosimo Boga za pravo modrost nas samih in še posebej teh, ki so odgovorni za našo državo, da bi znali odpirati ozka vrata zadovoljstva. Bog živi našo samostojno Slovenijo!
Lastnik vaške trgovinice je ves zadihan prispel k rabinu Meiru. »Rabin, uničen sem,« je začel obupano pripovedovati. »Ali veste, kaj se dogaja v ulici nasproti moje trgovine? Nekdo odpira še eno trgovino! Prevzel bo ves moj posel in jaz bom ob svoj vir zaslužka!« Rabin Meir je trgovcu, ki je bil ves iz sebe, odvrnil: »Usedi se, prosim. Naj te nekaj vprašam. Si kdaj peljal svojega konja, da je pil iz luže, mar ne?« »Sem, rabin, ampak ...« Rabin je nadaljeval: »Si kdaj opazil, kako konj najprej brcne z nogo v vodo, preden začne piti?« »Sem opazil, seveda,« mu odvrne trgovec. »Prav. Povedal ti bom, zakaj konj udari z nogo ob vodo.« Rabin se je nagnil naprej v svojem stolu in začel razlago: »Konj vidi v vodi svoj odsev. Ne ve pa, da vidi samega sebe na vodni gladini. Misli, da je v vodi drug konj. Ustraši se, da ne bo dovolj vode za oba konja. Zato poskusi odgnati drugega konja tako, da brcne v vodo.« Rabin je za trenutek počakal in nato nadaljeval: »Ampak na svetu je dovolj vode za vse konje. Božja velikodušnost priteka k nam kot reka.« Rabin se je nagnil nazaj na naslonjalo stola in se nasmehnil. Prvič ta dan se je lastnik trgovinice nasmehnil nazaj. Kako pogosto v sebi nosimo miselnost konja iz te zgodbe, ki zagleda v luži vode drugega konja. Tekmeca, konkurenco, nekoga, zaradi katerega bomo mi prikrajšani. V številnih odnosih vidimo druge najprej kot tekmece, kot nekoga ki nas ogroža in zaradi katerega bomo mi na slabšem. In zato brcnemo, zamahnemo in odrinemo drugega. Morda se tega niti dobro ne zavedamo, ampak to naredimo instinktivno. Kot preživetveni nagon. Pa v luži vode konj ne vidi drugega konja, vidi samega sebe. Tudi ko bomo danes gledali okrog sebe, bomo videli soljudi s podobnimi potrebami, željami, strahovi, sanjami in pričakovanji. Za vse je prostor in dovolj vode, če se le potrudimo, da lahko vsak pride na vrsto in pije. Kot je rekel rabin v zgodbi, je Božja velikodušnost velika, človek pa zna biti tisti, ki jo poskuša zajeziti in omejiti. Zato se učimo, da v naših lužah ne bomo videli najprej tekmecev, ampak sopotnike in sodelavce.
Svetega Petra si verjetno zaradi mnogih umetniških upodobitev predstavljamo s ključi v roki. Logično – Jezus mu je obljubil, da mu bo dal ključe nebeškega kraljestva. Nenazadnje tudi iz tega izhajajo vici in karikature, kako sveti Peter čaka pri nebeških vratih. Seveda se ob vsem tem tudi spomnimo, da je Peter bil prvi papež in obstaja kar nekaj umetniških upodobitev, na katerih je prikazan s papeško krono – tiaro, čeprav je v resnici bila vpeljana šele v začetku trinajstega stoletja. Kakorkoli že. Sveti Peter je svetnik in bil je prvi papež. Zato je toliko bolj šokantno, ko beremo v Matejevem evangeliju za današnjo nedeljo, da Jezus reče Petru, da je satan. Naravnost škandalozno. Tik pred tem dogodkom je Peter izpovedal, da je Jezus Odrešenik – Kristus, Sin živega Boga, kar smo brali preteklo nedeljo. Malo zatem pa ga Jezus ozmerja s satanom. S čim si je to zaslužil? Razlog za to se skriva v dejstvu, da je Jezus začel svojim učencem pripovedovati, da bodo šli v Jeruzalem, kjer mu bodo judovski starešine, véliki duhovniki in pismouk povzročili veliko trpljenja in ga umorili, a da bo čez tri dni obujen od mrtvih. Seveda se prvemu med apostoli – Petru to zdi skregano z zdravo pametjo. Če naj bi se zgodilo, da bodo v Jeruzalemu Jezusa ubili, zakaj neki bi sploh rinili v prestolnico. Čisti nesmisel. To seveda skuša z zdravo logiko dopovedati Jezusu in ga odvrniti od te tragedije. Ni logike in nima smisla, to je norost. Toda Jezusov odgovor je šokanten: »Poberi se! Proč od mene, satan! V spotiko si mi, ker ne misliš na to, kar je Božje, ampak kar je človeško!« Seveda Peter razmišlja čisto po človeško: Jezusa je treba zaustaviti pri tem nesmiselnem dejanju. Toda Božja logika je nad človeško. Božja logika ni preračunljiva, kot je človeška. Božja logika je v ljubezni in darovanju, ki vodi v odrešenje. Prav zato in samo zato, ker bo Jezus umorjen v Jeruzalemu, ga bo tretji dan Oče obudil od mrtvih. In samo s tem, ko je Jezus daroval svoje življenje za nas, se je lahko izvršilo naše odrešenje. Podarjajoča se ljubezen je v nasprotju s človeško preračunljivostjo, kaj se splača in kaj ne. Nenazadnje smo prav to doživljali v zadnjih tednih tudi pri nas v Zgornji Savinjski dolini. Koliko prostovoljcev, koliko požrtvovalnih gasilcev in vojakov je podarjalo sebe. Brez človeške preračunljivosti, ne da bi pri tem razmišljali, kaj se splača in kaj ne. Preprosto so dali na razpolago svoje moči, svoje sposobnosti in svoje srce. To ni človeška logika in preračunljivost, to je dejanje ljubezni. To je dopolnjevanje odrešenja. In to je Božje, ker je narejeno iz podarjajoče se ljubezni, ne glede na versko ali kakršnokoli drugo pripadnost. Preprosto podarim sebe tebi.
Dobro jutro, spoštovani poslušalci in cenjene poslušalke. Težko verjamem, da je v tem jutru z nami kdo, ki ga še nikoli ni zagrabila jeza. Včasih je dovolj že, da nam ob jutranjem kuhanju kave ta prekipi in že nas zagrabi sveta jeza. Navkljub prijetnemu vonju razlite kave nam majhen kuharski spodrsljaj lahko pokvari nekaj jutranjih minut. Verjetno vas bo jeza minila že ob brisanju štedilnika. Potrebujete le nekaj kapljic čudežnega čistila za posodo in gobico. In dan se lahko ponovno začne. Kavo pa boste spili v službi ali pa si poiskali dobro družbo. Če pa ste bolj samotarski tip, si jo lahko skuhate še enkrat. Med srkanjem vroče kave se vam lahko ohladi tudi jeza. Življenje ni samo kuhanje kave. Prinese nam tudi trenutke, ko smo jezni na ves svet in ne moremo več nadzorovati svojih čustev. Modri Sirah pravi, da »jeza krajša življenje« (prim. Sir 30,24), včasih smo v šaljivem tonu znali reči, da jeza škodi lepoti. Jeza ima različne obraze: od zelenega do rdečega pa tudi bledega. Ena se hitro razkadi, spet druga se v nas kuha in kuha. In na koncu prekipi. Ljudje lahko postanemo jezni zaradi prekipele kave ali pa gneče v jutranji prometni konici. Izmed vseh valov jeze se sama najbolj bojim tistega, ki se rodi iz moje nemoči sobivanja z boleznijo meni drage osebe. Nemoči, ki me hromi in pripelje do najvišje stopnje jeze: do besa, ko bi najraje zatulila kot lačen volk. Cenjeni poslušalci in poslušalke, kaj storiti z jezo, ki prerašča v divjost in postaja čedalje bolj nevarna? Ne samo za nas, temveč tudi za naše bližnje in širše okolje. Kaj storiti, ko se v nas nabira jeza in postaja trdovratna usedlina, ki je ni moč očistiti z nekaj kapljicami čudežnega čistila? Kaj storiti, ko ne pomaga ne molitev in ne vera? Zaupala vam bom misel iz dragocene inuitske tradicije. »Če ste tako jezni, da ne morete več nadzorovati svojih čustev, vam ukažejo, da zapustite dom in hodite v ravni črti, dokler vas jeza ne zapusti. Potem s palico označite v snegu točko, kjer vas je jeza zapustila. Na ta način se izmerita dolžina in moč besa.« Verjetno se boste strinjali z menoj, da je najbolj razumna stvar, ki jo lahko naredimo, če smo jezni, da za nekaj časa odidemo stran od predmeta svoje jeze. In ne dovolimo, da bi se jeza razvila v bes. Vem, enostavneje je z ognja odmakniti džezvo kot pa oditi stran od svojih problemov.
Pred kratkim sem poslušal učitelja, ki se je pritoževal, kako neuspešno je njegovo delo. Ko začenjamo nov dan, dragi poslušalke in poslušalci, bi lahko vsak izmed nas potožil kaj podobnega. Tudi sami zaman čakamo na rezultate svojega dela in redko obiramo pridelke svojih rok. Rezultate dela učiteljic in učiteljev je še teže preverjati. Različne inšpekcije, zunanje preverjanje znanja, matura in še kaj bi lahko našli, so usmerjeni prav v to: nadzorovanje in vrednotenje dela v naših šolah. Pogosto pozabljamo, da je tako preverjanje lahko zelo površno in celo krivično do številnih učiteljev, ki se na svoj način trudijo pri poučevanju in vzgoji. Zato je pritoževanje prej omenjenega učitelja bolj tožba samemu sebi. Zagnan učitelj, ki se trudi, da bi dobro delal, težko gleda, kako gre ves njegov trud v prazno. Ne zato, ker bi hotel priznanja, pohvale, ampak iz skrbi, da dela zaman ali slabo, se pritožuje in obupuje nad svojimi napori. Vtepati v glave mladih znanje in potem ugotoviti, da v njih ni nič ostalo, ni ravno spodbudno. Številni starši podobno doživljajo svoj neuspeh. Vse so storili, da bi otrokom omogočili dobro in zadovoljno življenje. Otroci pa kot da tega ne vidijo, ne želijo. Ko odraščajo, vedno manj živijo iz tega, kar so prejeli doma. Kako težko je staršem nemo opazovati, kako gre ves njihov trud v prazno. Sami sebe sprašujejo, ali so bili sploh dobri starši. Charles de Foucauld je prehodil dolgo pot do tega, da je lahko zaživel polno. Bil je sirota že v zgodnjih otroških letih, v vojaški šoli je opustil vse, česar so ga učili njegovi stari starši. Le njihovo premoženje je zapravljal. Vojaška služba ga ni zadovoljila, tudi znanost ne. Iskal je naprej in postal menih v strogem redu trapistov. Tudi to ni potešilo njegovega hrepenenja. Končno je postal puščavnik in se ustalil v alžirski puščavi, v kateri je prej služboval kot vojak. Med domačini, Tuaregi, je živel kot eden izmed njih in jim pomagal tudi tako, da je napisal njihov prvi slovar. Želel si je, da bi se mu pridružil še kdo. Ostal je sam vse do mučeniške smrti. Njegove besede, da smo le sejalci, želi bodo drugi, bi lahko razumeli kot trpko tolažbo ob neuspehu. K temu je dodal, da je naša naloga držati odprta vrata, da lahko drugi prestopijo prag. Danes lahko ugotavljamo, da iz njegove duhovnosti in zgleda zajema marsikdo. Skozi vrata, ki jih je odprl, stopajo v dobro življenje številni. Ne le prej omenjeni učitelj ali razočarani starši, vsi smo tisti, ki lahko držijo odprta vrata, da bodo mnogi lahko vstopili. Zato vas povabim, da se v zavesti, da le sejemo, danes potrudimo za dobro in pustimo prihodnjim rodovom, da bodo želi.
Pred mano so počitnice. Ki pa to niso več, saj nisem več v službi. In mi zato ne pripadajo niti počitnice niti dopust. ( Še »bolniška« mi ne pripada! Ampak to je druga tema, oziroma tema za druge. ) In sem spet kot majhen otrok. Ki ne hodi v šolo in zato nima počitnic. In joka, ker jih nima. In se ne zaveda, kako otročji je v svojem joku. Saj so vse njegovo življenje ene same počitnice! Vedno sem občudoval ljudi, ki so šli na dopust in počitnice, kar tako: Kar bo, pa bo! In bo, kjer bo in kakor pač že bo! In je vedno tudi nekako bilo! Morda ne tako kot so si želeli ali pričakovali, čisto nikoli pa tako kot so načrtovali. Saj načrtovali sploh niso! Jaz tega ne morem. Jaz imam že zdaj počitnice, ki jih sploh nimam, tako načrtovane, da se mi zdi, da je že september! A toliko moder vendarle sem – in zrel in umirjen – da načrte delam s svinčnikom! V upanju, da bo Veliki Načrtovalec potegnil s flomastrom čeznje! Pripravljen sem – se mi zdi - poradirati vse moje krivulje in vijuge, črte in skice, besede in zamisli, opombe in pripombe… In vem, da niste tako otročji, da bi ne vedeli, da ne govorim zgolj o počitnicah. Saj jih sploh nimam več! Ampak govorim o svojem življenju. O tisto malo prihodnosti, ki jo še imam. Govorim o tisto malo večnosti, ki si jo – muha enodnevnica – lastim… v vse večjem zavedanju, da je to čudoviti dar Velikega Darovalca! Je to modrost? Zrelost? Umirjenost? To so počitnice! Hvala Bogu!
Veliki rimski enciklopedist Plinij Starejši iz prvega stoletja po Kristusu je v svojem Naravoslovju govoril o grškem slikarstvu. Na najvišje mesto med vsemi je postavil slikarja Apela. Čeprav je Plinij sam veljal za izjemno marljivega, saj je danes povsem nepredstavljivo, da mu je uspelo v svojem delu zbrati vse dotedanje vedenje o svetu, je o znamenitem grškem slikarju dejal, da je imel ustaljeno navado, da je vsak dan, ne glede na to, kako zaposlen je bil, zarisal vsaj eno črto. Iz tega se je pozneje izoblikoval pregovor: »Nulla dies sine linea.« − »Niti dneva brez poteze s čopičem.« Sporočilo te misli ali kar zapovedi je, da mora človek, ne glede na to, kako nadarjen je, vztrajno in vestno, vsak dan in brez predaha, uriti svoje veščine, če hoče, da jih bo razvil do vrhunskosti in v vrhunskem stanju tudi ohranil. To ne velja le za slikarsko obrt, ampak enako tudi za literarne ustvarjalce ali znanstvene raziskovalce. Pravzaprav velja to za slehernega človeka, če želi ohraniti svojo osebno držo, ambicije in to, kar ga zanima. Če hočemo ohraniti moč vere, moramo prebirati Sveto pismo, četudi zaradi opravil vsakdana, en sam stavek na dan. Če hočemo ohraniti moč znanja, ga moramo vsak dan krepiti z novimi in novimi spoznanji in odkritji. Če hočemo ohraniti moč ljubezni, ne moremo ljubiti tu in tam ali enkrat letno, ampak dan za dnem razdajati svojo ljubezen. Ali, kot pravi grški modrec Biant iz Priene: »Z delom si boš pridobil trajni spomin, z izbiro pravega trenutka previdnost, z načinom življenja plemenitost, z naporom vztrajnost, s strahom pobožnost, z bogastvom prijateljstvo, z besedo zaupanje, z molkom dostojanstvo, z razmislekom pravičnost, s pogumom hrabrost, z dejavnostjo moč, z ugledom oblast.«
Ničesar ne moremo zgraditi, da bi veljalo za nazaj. Kar je prešlo, ostane položeno v zapečatenost preteklega. Je tam in ničesar ni mogoče oživiti. Gradimo, izoblikujemo torej lahko samo to, kar je na pragu postavitve življenja. Kar zapušča idejni svet, da bi se moglo roditi v zaznavanje otipljivega, konkretnega, novega. Zakaj bi si hoteli postavljati prihodnost? Če vemo, da nas spremlja na vsakem koraku zanesljiva Božja roka, zakaj se ne bi prepuščali volji nebes? Saj Bog ve, kaj je za nas v danem trenutku najbolje. Tudi ko bi se odločali sebi v škodo, hiti nebeški dvor popravljati zmote. Smo pod drobnogledom Stvarnika – v uri zavedanja in brezbrižnosti. Ko smo srečni in kadar nas zagrne obup. Ves čas in kjer koli smo priključeni na nevidni agregat večne ljubezni. Ima potemtakem skrb za prihodnost sploh kakšen pomen? Da, ker smo snovalci sveta in oblikovalci svoje usode. Predvsem pa, ker obstajajo tri zelo različne Božje volje. Tista, ki blagoslavlja, tista, ki privoli, in tista, ki preprečuje. Če se ne bi želeli zavihteti v življenje, kako bi sploh vedeli, katera rajska volja nam pripada? Šele ko si prizadevamo zgraditi svoj svet, vidimo, česa smo deležni. Blagoslova, privolitve ali zavrnitve. Skozi življenje posameznika se vleče nit enega in drugega in tretjega. Nikoli ne daje Jezus samo ene izkušnje, ampak vse – v razmerju in redosledu, ki ga sam določa. Kot je najbolj prav za nas. Kot je edino zveličavno. Kot izhaja iz načrta praveka.
Smešno je, da znamo napovedati vreme tudi za mesec dni vnaprej, smešno, da vemo, koliko bomo zaslužili, še preden imamo denar v rokah, hkrati pa ne opazimo, kako zelo kratkoročne so naše vsakdanje rešitve. Kdo se vznemirja, če mu v školjki ves dan teče pitna voda, kdo ima slabo vest, ko iz hiše odvleče celo breme plastike? Kdo se še zaveda, da je najdražji tisti račun, ki ga ni treba plačati? Bolje vrabec v roki, da o denarju niti ne izgubljamo besed. Danes smo preprosto pozabili na prihodnost. Samo še vta trenutek smo zazrti, samo v danes, jutri bomo že kako. Dolgoročnosti nam manjka, to je. Za trenutno korist smo pripravljeni prodati tudi svojo prihodnost … Naša sedanjost kolje svoje lastne otroke, da bi nam bilo prijetno. Nekaj hudičevega je v tem, se vam ne zdi, nekaj, kar uničuje tudi našo sedanjost, ne samo prihodnosti. In tega ne vidi samo tisti, ki noče videti: da smo potrebni spreobrnjenja, vsi po vrsti. Danes, ne jutri. Jutri bo prepozno. Dogodki vsakdanjega sveta, večerna poročila, polna krvi, smrti in katastrof, pa tudi tisti, o katerih nam govorijo (ali pa molčijo) otroci pri mizi, vsi po vrsti nekaj sporočajo, nekaj nam želijo povedati. Jezus z njimi svari, opozarja, da je treba z njimi nekaj narediti. Kajti življenje, ki ni sposobno samorefleksije, spraševanja vesti, če hočete, življenje, ki ni sposobno pogledati se v ogledalo in videti svoje realnosti, tudi grešne, je obsojeno na uničenje. Če smo natančnejši, na samouničenje. Ker hodi tja, kamor ni dobro hoditi. Če vidiš, da greš proti prepadu, boš spremenil smer, ne boš več mižal, kajne da ne? Tako ne gre naprej, si je treba reči, danes, ne jutri, jutri bo prepozno, ne samo glede trebuha, tudi glede ostalih zanemarjenosti, vse polno jih je po naših domovih, že za mizo in po kotih naših src. Korak ali dva, vsak korak se pozna. Pri tem pa »glej daleč, in ko misliš, da že gledaš daleč, glej še dlje!« (Robert Baden-Powell)
Kako se na Slovenskem odzivamo na naravne katastrofe in kako jih razlagamo? Kako je bilo s tem nekoč in kako je danes? Nekatere katastrofe v preteklosti so spremenile slovensko pokrajino in njena naselja, razredčile prebivalstvo, preživele pa pahnile v revščino in trpko spraševanje, kaj je sporočilo preizkušenj za skupnost in posameznika. Opat Ivan iz Vetrinja na Koroškem je zapisal, da so leta 1338 z vzhoda prileteli roji kobilic, ki so v juliju in avgustu na Poljskem, Češkem, Ogrskem in Avstrijskem pa vse do Lombardije in Rena požrle vse, kar je vzklilo iz zemlje. Samo deset let pozneje, leta 1348, je močan sunek stresel dežele od Jadrana in Furlanije do Donave. Na Kranjskem in Koroškem je potres razdejal 26 mest, veliko cerkva in gradov, zlasti ob Dravi in Zilji. Porušeno zidovje je pokopalo ljudi in živino. Treslo se je 40 dni. Najhuje je bilo v Ziljski dolini, ko je eden izmed sunkov razklal goro Dobrač, pokopal sedemnajst vasi, zajezil reko Ziljo, potem pa so narasle vode potopile še deset naselij. Največ mrtvih je obležalo pod ruševinami Beljaka. Že leto zatem je udarila kuga in pomorila dve tretjini evropskega prebivalstva. Tistega leta je Boccaccio ustvaril Dekamerona, zbirko, v kateri je sto novel. Leta 1471 so Turki prvič pridrli v Ljubljano, porušili cerkev sv. Petra, nato pa pustošili in zasužnjevali še sto trideset let. Sredi beneških vojn, leta 1511, je silovit potres v Ljubljani zrušil osem mestnih stolpov in obzidje, podrl cerkve, samostane in druge zidane zgradbe in spremenil v ruševine večino tedanjih gradov; to je podobo slovenske krajine popolnoma spremenilo. V Idrijco je zgrmel del Kobalove planine, da je zajezila reko ter poplavila rudnik in mesto. Zadnja velika kuga, ki je izbruhnila leta 1644, je samo na širšem območju Celja pomorila več kot 10.000 ljudi. Prvi odziv nekoč in v začetku tega meseca, ko so deroče reke pustošile po Sloveniji, je bil enak: nesebična solidarnost. Ljudje so pomagali drug drugemu, oblasti so opravile svojo državniško dolžnost. Ozadje kataklizme so letos pojasnjevali vremenoslovci, hidrologi, urbanisti, gradbeniki in seveda politiki. Javnost pa se je v nasprotju s stališčem v preteklosti popolnoma odrekla duhovni razsežnosti kataklizme. V medijih so dobili mesto psihologi, sociologi in terapevti, vendar vsi ti ne morejo odstreti duhovnega sporočila. Vse razlage so ostale na površini, kajti psiha ni naše najgloblje bistvo. Z Jungom bi lahko rekli, da nas je kolektivno nezavedno opozorilo na naš napuh in odsotnost elementarne ponižnosti, zato smo v strahu, da bi se morali spremeniti, ignorirali Boga, ga zamolčali v sebi in javno, s tem pa se odmaknili od pravega zaporedja vprašanj.
Tečem po železarski poti na Uršljo Goro. Nedelja je. Gospodov dan, se je večkrat slikovito izrazila moja koroška bica. Opazujem naravo okoli sebe. Človeku je znova pokazala svoje mesto. Majhen potoček je v nekaj minutah silovito spremenil pokrajino. Spremenil? Mar res? Ali pa si je vzel samo tisto, kar je nekoč že bilo njegovo. Na vrhu Gore se naslonim na topel zid cerkve. Sv. Uršule. Ne vstopim. Zadostuje mi stik, iščem mir, želim tišino. Nikoli nisem maral institucij. Cerkev je med njimi. Morda zato, ker sem, kot otrok moral k verouku. Ker kot otrok nisem razumel, kaj pravzaprav želijo od mene. In če se je moja duša še tako upirala tistemu tam zgoraj, je moj otroški korak zašel v gore in tam našel svoj trenutek, moje svetišče, moj hram duše. Alpinizem mi je potegnil črto med tukaj, sedaj in tam, nekoč. Črto med življenjem in smrtjo, po kateri sem se tako rad sprehajal. Svet Rojenic, Zlatoroga in Morane je postal moj učitelj. Gore so mi kazale pot, mi postavljale meje in večkrat z bolečo zaušnico kaznovale napake. Vzgoja je težka, nepopustljiva in ali se zdi včasih še tako nepravična, kaže smer. In tukaj je moja mati narava bila neizprosna. Leta kasneje, ko sem si ustvaril družino in ko so se nama s Tinkaro pridružili Medeja, Maruša Tereza in Joža, sva jim najprej pokazala svoje svetišče. Ponosno. Glejte. Medeja, je svoje krstno ime Medard dobila ravno v cerkvi, na katere zid naslonjen razmišljam in črpam energijo sonca. Maruša Tereza v kapelici Marije Snežne na Veliki planini in Joža na Planini pod Golico, kjer stoji mogočna cerkev sv. Križa. Glejte. Ponosno. Pa so razumeli!? Razumeli, kot sam nisem razumel ponedeljkovih ur verouka. Glej. Ponosno. Sem v odmevu slišal starše. Nisem razumel, zakaj. Pa bi moral? Sem razumel gore, ki so mi s strelami svetile pot? Z dežjem zbistrile um? S padcem v ledeniško razpoko naučile ceniti življenje? S smrtjo prijatelja pokazale minljivost? In s kamnitim oltarjem sredi grebena na brezpogojno ljubezen do pokojnega očeta? Ne. Nisem. Je v vzgoji treba vse razumeti?! Prehoditi sem moral dolgo pot, da sem začel razumeti, da ne in da sem začel razumeti starše. Me moji otroci razumejo, ko dobijo »zaušnico« brez pojasnila?! Bi me morali?! Zakaj?! Usmerjam jih na pravo pot. Tisto, za katero menim, da je najboljša. Njih odkloni pa bodo postali njihovo svetišče. Kot so nekoč meni gore in plezanje. Križ na vrhu Gore. Ustavim se in zrem v svojo Koroško. Narava se je z njo kruto poigrala. Skušamo razumeti, zakaj! Kaj nam je želela povedati? Morda, da se za trenutek ustavimo in na svoji kratki poti življenja postavimo na svoje mesto prave vrednote. Da se ni vredno pehati za mogočnimi hišami, najboljšimi avti, oblačili po zadnji modi …, se hvaliti na družbenih omrežjih o našem popolnem življenju. V bistvu pa naša duša gnije in se duši pod težo imeti, moje, najboljše … Če ne prej, v takšnih trenutkih ugotoviš, da pehanje za več in več nima smisla in da vse, kar šteje v življenju, nosimo v sebi. Če se sami ne znamo ustaviti, nas na vsake toliko na to opozori narava. Pa jo razumemo ali ne. »Mehki morajo biti tod ljudje, da se jim noga v skalo udre.« preberem na tabli ob skali, kjer se je sv. Uršuli v skalo udrla noga. Razumem? Mar je razumela Uršula? Le zakaj bi?! Obrnem se, vdihnem zrak in stečem po pobočju Gore. Dragi Slovenci, čeprav morda v tem trenutku ne razumemo in se sprašujemo, zakaj se nam je zgodilo, kar se je. Ne obupajmo. Pomagajmo si. Ostanimo pogumni. Čez čas bomo morda razumeli, zakaj nam je narava postavila ta izziv. Tako kot sem sam začel razumeti svoje ponedeljkove ure verouka. Srečno.
V svojem delu Človeško stanje moralna filozofinja Hannah Arendt omenja zanjo dva najbolj trdovratna izziva človeškega obstoja. Prvi od teh se glasi: Ustvarjeni smo z močjo, da se spominjamo preteklosti, a nemočni, da bi jo spremenili. Njen sklep je, da je edini učinkoviti način za spoprijemanje s tem izzivom ta, da uporabimo sposobnost odpuščanja. Morda nimamo težav s sprejemanjem odpuščanja drugih ljudi in tudi Boga, dejstvo pa je, da je za večino ljudi, ko gre za odpuščanje, ena najtežjih stvari odpustiti samemu sebi. Morda imamo do sebe visoka pričakovanja. Govorimo si, da nikoli ne bi smeli narediti tega, kar smo, in se sprašujemo, kaj si bodo ljudje mislili. Kakšen vpliv bomo sploh še lahko imeli in ali nas bo sploh še kdo spoštoval? Samoobtoževanje je eno od najbolj krutih sojenj in lahko traja vse življenje. Nihče nas ne sme obtoževati ali s prstom kazati na nas, ker vse to počnemo sami. Vsako uro vsakega dne. Tako kot sosed Vid iz Aškerčeve pesnitve Mejnik se sprašujemo: "Joj! kam bi dél?”, a nekako ne najdemo prostora, kamor bi lahko odložili svoje breme. Kaj lahko naredimo? Če ste se tudi vi kdaj znašli pred izzivom, kako odpustiti sebi, ali pa se morda prav zdaj ukvarjate z njim, dovolite, da vam predlagam nekoliko svetopisemskih rešitev, ki vam lahko pomagajo do tega, da boste odpustili samim sebi. Molite. Molitev je izjemen način za spoprijemanje z resnico o samih sebi in to v povsem varnem okolju – v navzočnosti tega, ki to resnico tako ali tako že pozna in se ne umika pred njo. In prav spoprijemanje z resnico in njeno priznavanje sta dve temeljni poti do svobode od samoobtoževanja. Cenite se, kot vas ceni Bog. Vaše vrednosti ne določa mnenje vaših staršev ali sorojencev, prav tako pa tudi ne mnenje vaših delodajalcev, političnih ali verskih voditeljev. Bog je vrednost vsakega človeka vzpostavil s tem, da nas je ustvaril po svoji podobi in to vrednost neizpodbitno potrdil na Kristusovem križu. Neskončna cena je bila plačana za človekovo odrešitev. Sprejmite Božjo moč, da živite s posledicami svojih napak. Ni človeka, ki ne bi kdaj naredil napake. Nekatere so majhne, druge velike; nekatere nimajo trajnih posledic, druge pa jih imajo. Posledice nekaterih nas spremljajo vse življenje. Toda da bi živeli zdravo in normalno življenje, da bi bili sposobni dajati in sprejemati ljubezen, se moramo osvoboditi krivde, ki izvira iz teh naših napak. V Svetem pismu imamo zapisani dve besedili, ki nam lahko pomagata pri tem. V evangeliju po Mateju (11,28) nas Kristus vabi: "Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek”. V Psalmu (55,22) pa, da naj na Boga zvrnemo svoja bremena, saj bo skrbel za nas in ne bo dopustil, da bi omagali. In kot zadnje, a nikakor najmanj pomembno: Prečistite to, kar prihaja v vaš um. Okrog vas je veliko ljudi, ki vam želijo povedati, kdo ste. Ne sprejmite vsake definicije sebe, ki vam jo prostovoljno ponujajo. Ko vam besede drugih ali vaše malodušne misli otežujejo, da odpustite samim sebi, upoštevajte nasvet iz Filipljanom 4,8: "Vse, kar je resnično, kar je vzvišeno, kar je pravično, kar je čisto, kar je ljubeznivo, kar je častno, kar je količkaj krepostno in hvalevredno, vse to imejte v mislih."
Spoštovani, k Jezusu je nekoč pritekel bogati mladenič in ga notranje vznemirjen vprašal, kaj naj stori, da bi bil rešen (Mr 10,17-22). Pohvalil se je, da Božje zapovedi pozna in jih že od svoje mladosti izpolnjuje. Jezus njegovega mehaniziranega, priučenega, prisiljenega in globoko vrezanega pobožnjakarstva ni obsodil, ampak mu je ponudil oznanilo svobode – evangelij. Narcisoidni mladenič je svoje početje idealiziral, s čimer je svoj ego povzdignil, svoje pomanjkljivosti pa potlačil. Med njegovo resničnostjo in ideali je nastal prepad, zato je prišel po pomoč k Jezusu. Previsoka pričakovanja so v njem povzročala napetost. Jezusov nasvet, ki je bil pravzaprav preizkus, naj proda, kar ima, in dá ubogim, da bi imel zaklad v nebesih, ter naj se odloči hoditi za njim, je naletel na gluha ušesa. Povabljen je bil spremeniti sebe in spremenil bi tudi bolni svet, kajti svet mora biti ozdravljen najprej v človeku (Ernst Steinbach). Šele tedaj postane človeška družba človečnejša. Jezusov predlog je bil zanj kot dreganje v osje gnezdo. Kar nenadoma ni bil več razpoložen. Manjkal mu je smisel življenja. Viktor Frankl je dokazal, da je smisel, ki ga mora človek najti, nekje zunaj človeka. Če bi bil v nas, ne bi po njem hrepeneli in ga neumorno iskali. Mladeničevo hrepenenje po odnosu z Bogom in bližnjimi je ostalo neizpolnjeno, čeprav je imel vse. Globoko v sebi je čutil neskladje med religijo in vero, med zapovedmi in ljubeznijo, zato ne preseneča, da je odšel od Jezusa žalosten. Imel je namreč veliko premoženje, a ga ni bil pripravljen deliti z drugimi. Zabeleženo je, da je zato izgubil zaklad v nebesih. Jezus ni hotel mladeniča oškodovati in omejiti, ampak ga je želel osvoboditi od zasvojenosti. Toda sebični mladenič se zakladu na Zemlji ni zmogel odreči zato, ker se je bal, da bo zmanjkalo njemu, čeprav bi ga prav darovanje izpolnilo. Nič ni narobe z bogastvom. Narobe je, da je bilo bogastvo njegov idol. Človek nima toliko, kolikor je nakopičil, ampak kolikor je dal. Bogati skopuh tega ni zmogel, zato ni krenil za radodarnim Jezusom. Samo kdor je pripravljen na darovanje, doživlja svojo izpolnitev – svoje večno življenje, kar je več kot nesmrtnost. Božja matematika je drugačna od naše. Pri Bogu je deset minus ena enajst, ne pa devet. Moja prihodnost je Bog, ali pa ostanem brez nje.
Seneka, rimski filozof iz prvega stoletja, je v 74. pismu prijatelju Luciliju zapisal nekaj misli o splošnem človeškem nagnjenju k temu, da smo nezadovoljni s svojo usodo in živimo v nenehnem strahu. »Nekdo je žalosten, če izgubi otroke, drugi je v skrbeh, če so bolni, tretji se žalostí zaradi njihovega slabega vedenja in če se kako osramotijo; vidiš, da ta trpi zaradi ljubezni do tuje žene, oni zaradi ljubosumnosti, ker se njegova žena ljubkuje z drugim. Dovolj je tudi takih, ki jih boli, če jim spodleti, kadar se za kaj potegujejo, nekatere pa celo dosežena častna služba naredi nesrečne. V vsem človeškem rodu je največ obžalovanja vrednih ljudi, ki jih straši smrt, ki jo povsod pričakujejo,« zapiše v uvodu. V nadaljevanju ugotavlja, da se je v našem kratkem življenju raznovrstnim udarcem usode nemogoče izogniti, ali ta zadene nas ali druge – vsepovsod je mogoče srečati koga, ki trpi zaradi neke nepredvidene nesreče. Nesreča nekoga drugega, ki smo ji priča, pa po njegovem mnenju prav zaradi bližine v nas vzbudi strah. Podobna je udarcu strele, ki ne zadene samo svojega cilja, pač pa presune tudi okolico. »Tuje in nenadne nesreče plašijo srca vseh. Kakor se ptice preplašijo, če le zaslišijo, da je nekdo ustrelil s fračo, tako nas vznemiri ne samo udarec, ampak že vsak hrup,« zapiše v svojem razmišljanju. Običajno je, da se človek ustraši, vendar pa je pretiran in dolgotrajen strah neutemeljen, je prepričan Seneka, saj tako posameznik sam sebi odvzema duševni mir. Če živimo v nenehnem strahu, ne moremo biti zares srečni, kajti ta nas bo hromil in obvladoval na vsakem nadaljnjem koraku. »Ni sreče brez neustrašnosti; slabo se živi, če je človek vedno v strahu,« ugotavlja filozof. Seneka je zato prepričan, da obstaja samo ena pot, ki nas bo pripeljala do mirnega življenja, osvobojenega pretirane bojazni pred usodo: pot kreposti oziroma poguma. »Kajti kdor meni, da je kaj boljše od kreposti in da je razen nje še kaka dobrina, sprejema v naročje vse, kar mu slepa sreča meče vanj, in boječe pričakuje njene izstrelke.« Če nismo zares krepostni in pogumni, bomo po njegovem mnenju vselej po tiho pričakovali nesrečo in se prepustili strahu, takšno življenje v nenehni vznemirjenosti pa nas gotovo ne bo osrečevalo. Njegov nasvet je zato, da se povsem predamo usodi, na katero tako ali tako nimamo nobenega vpliva, in pomirjeno sprejmemo, kar nas bo zadelo. Resnično pogumen človek tako ni tisti, ki nima nobenih strahov, pač pa tisti, ki se zanje ne zmeni in z zaupanjem stopa po svoji življenjski poti – tak, ki kljub vsem strahovom sprejme neznano.
Kako lepo je, da so danes okrog mojega doma tudi otroci, mlade družine, polne življenja. Otroški smeh, njihova igra, vriskanje, jok in veselje me poživlja in napolnjuje z upanjem. Svet je lepši. In kako lepo je, ko se mladi starši, mame in očetje pogovarjajo s svojimi otoki, se z njimi igrajo, jih spodbujajo k sodelovanju. Otroštvo je danes lepo in polno je izražanja skrbi za udobno življenje otrok. Ena od bistvenih skrbi odraslih je, da bi otroku prihranili kakršnekoli težave. Začne se pri dojenčku, ki že ob rojstvu dobi na kupe raznih pripomočkov, igrač, mehkih in spodbudnih za vsestranski razvoj. Kako drugačen svet kot na prvi pogled človek opazi v mnogih drugih koncih sveta, kjer lačne oči otrok pretresejo dušo. Kjer je za preživetje komaj kaj možnosti, kjer je otrok izkoriščan in brez igrač, marsikdaj brez možnosti izobraževanja… Prepad, kjer ni skupnega imenovalca. Ali pač? Na prvi pogled dva popolnoma nasprotna svetova. Eden čudovito srečen, drugi strašno nesrečen. Kakšno je doživljanje otroka? Kaj se dogaja v otroški duši? Kako se odziva ta mali angelček, ki se je znašel na tem svetu, v novih razmerah, z ljudmi, ki so mu dali možnost za življenje? Otroci so iz nebes, je knjiga, ki me je zelo nagovorila. Kot odsev čiste Ljubezni. Drobno bitje ne ve, kaj ga čaka. Le čuti ljubezen, ljubeznivo skrb, ki ji je mar njegovo bitje, ne zunanji videz. Čuti, če ima tisti pristen odnos, ki odžene hlad snežno belih rjuh in odejic, da doživlja predvsem nežno skrb za svoje potrebe, da je sprejet. Namesto tega pa ga lahko obdaja le kup kričečih, plastičnih oblik, ki naj bi ga razveseljevale, predvsem pa zaposlile, da ne bi bil preveč naporen, zahteven za odrasle. Tudi v pomanjkanju, v težkih okoliščinah otrok zazna iskreno ljubezen, skrben smerokaz, veselje ob uspehu, razumevanje ob padcih, ali pa odpor, poniževanje, krivico, celo sovraštvo. Kje je tisti človeški stik, ki ga vsakdo potrebuje za svoj razvoj, ki je spodbuda za pot, ki mu je določena, za poslanstvo na tem svetu? Včasih je v težkih razmerah celo več človeškega odnosa, srca in miline, kot pa v obilju razvitega sveta. A tudi sredi obilja je otrok upanje, da se človeško srce morda prebudi in se zave bistva bivanja. Pristna ljubezen odpira vrata za mir in izpolnitev. . Ljubezen vedno prinese pravo rešitev. In potem si otrok zaželi, da bi bil v središču dogajanja. Ne želi si samo ostati v »varnih mejah«, ampak si zaželi celovito aktivno doživljati Stvarstvo, sebe in druge ljudi.
»Bod' potolažena« je svoji soprogi, ki je kar naprej jadikovala, prigovarjal njen soprog. To se je hitro razvedelo med sosedi in ti so se samo smejali, pravzaprav celo norčevali. Že sama beseda se jim je zdela solzava, nihče od njih je ni imel na ustih. Zanje je nekaj veljalo nekoga potroštati, kar ima izvor v nemščini; der Trost. Potolažiti – potroštati – so pa ljudje znali zelo različno. Ni bilo razglašano, češ da je ob kakor koli prizadetem človeku treba predvsem z njim molče čutiti. Molčati ob njegovi stiski je bolj pomenilo biti neobčutljiv za tuje gorje. Treba je bilo vendar nekaj reči! In se je reklo. Marsikaj se je reklo: ne jokaj preveč, saj bo bolje, kar na berače pomisli, nekaj ti bom jaz lahko pomagal, a veš, da bi bilo lahko še huje … Ne, ni manjkalo primerjav in, zanimivo, delovale so tolažilno, nekako streznjujoče. Bognedaj priti danes z njimi na dan! Označen bi bil za neobčutljivca, za cenenega delivca cenenih nasvetov. "K'r potroštej se, sej bo bol'." Ja, tako so me, še dekletce, potolažili in, če verjamete ali ne, delovalo je spodbudno. Bila sem opažena, kar je že zelo zadoščalo. Zdaj slišim spet in spet, da je ob ožaloščenih treba molčati. Smešno: sveto besedilo pravi: reci le besedo in ozdravljena bo moja duša. Velja pa za mlado in staro. Soglašam, treba je biti obziren. Presoditi moramo, kaj je primerno. Z besedičenjem si bomo nakopali temu primeren vzdevek. Lepa beseda lepo mesto najde. Zakaj veljajo izrazi sožalja za dokaz sočutenja? Sprožena dlan, pa četudi molče. Za dotik gre, za duhovni ali telesni; za izraz človečnosti. Ne vem več, kateri filozof je dejal: Vse bolečine so enake. To se mi zdi zanimiva trditev; zjedrim jo v dejstvo: če boli, boli. Toda prag bolečine ni pri vseh ljudeh enak. Jamravce boli, še preden zaboli. Odporna nrav pa zlepa ne potoži. Ljubi pa prišel bo, stisnil roko, prec bo ozdravljeno srce bolno. Vredno je pomisliti na to, kako znajo tolažiti stare ljudske pesmi. Zelo stvarno. V Prešernovi izvedbi Lepe Vide kar nekoliko vzvišeno: "Id', kraljiča doji MOJGA sina, da te mine TVOJA bolečina …"
Na kaj pomislimo ob besedi »vztrajnost«? Mogoče na športnike, ki vztrajajo, tudi ko jim ne gre. Pomislimo na Tour de France ali kakšno drugo športno disciplino. Morda pomislimo na kakšno obdobje svojega življenja, ko smo vztrajali, čeprav nam je bilo težko, in smo se na koncu počutili kot zmagovalci. Morda pomislimo na bolnika z neozdravljivo boleznijo, ki se je z njo bojeval do konca. Če potegnemo črto, bi lahko rekli, da je vztrajnost lastnost, ki nas pelje više, bliže k cilju, pelje h globljim spoznanjem. Tudi v evangeliju današnje nedelje začutimo to razsežnost. Jezus je bil na poti proti severu, proti mestoma Tir in Sidon. To je bila poganska dežela. Tam je srečal kanaansko ženo; nanj se je obrnila s prošnjo, naj ozdravi njeno hčer, ki jo je mučil demon (prim. Mt 15,22). Žena, čeprav poganka, se ni bala zavpiti Jezusu: »Usmili se me!« In kako se je Jezus odzval na to prošnjo? Presenetljivo – odgovoril je z molkom. Toda ni šlo za neobčutljivost ob tuji bolečini. Jezus ji je odgovoril: »Poslan sem le k izgubljenim ovcam Izraelove hiše.« Tudi ta odgovor ji ni vzel poguma. Še naprej je vztrajala: »Gospod, pomagaj mi!« V svoji preprostosti in ponižnosti je bila zadovoljna z malim, z drobtinicami. Jezusa je presenetila vera te žene; na koncu se je je usmilil in rekel: »Zgodi naj se ti, kakor želiš.« (Mt 15, 28) Tudi mi smo poklicani, da rastemo v ljubezni, dobroti, odpuščanju, da rastemo v veri. Z ženo smemo klicati: »Podari nam vero! Pomagaj nam najti pot!« Ko prebiramo evangelij, opažamo, da so stvari, ki jih lahko na videz uresničujemo sami, s svojimi napori in intelektom. Toda ob srečanju z Jezusom marsikdo preseže te človeške dimenzije. Verujejo, da jim lahko Bog pomaga. V evangelijih imamo toliko primerov, ki kažejo, da so ljudje, ki so verovali, ki so zaupali v Njegovo moč, zmogli – človeško gledano – nepredstavljive stvari. V tem je vabilo, izziv naše vere. Zaupati, verovati, četudi se nam kdaj zdi nemogoče. Pri Bogu je namreč vse mogoče. Vztrajnost je velikokrat nagrajena, poplačana. Tone Pavček nas na tej poti spodbuja; takole je zapisal: Ko hodiš, pojdi zmeraj do konca. Spomladi do rožne cvetice, poleti do zrele pšenice, jeseni do polne police, pozimi do snežne kraljice, v knjigi do zadnje vrstice, v življenju do prave resnice, v sebi do rdečice čez eno in drugo lice. A če ne prideš ne prvič, ne drugič do krova in pravega kova, poskusi: vnovič in zopet in znova.
Pred nedavnim sem bil spet na Velikem Kleku, Grossglocknerju. Prvič sem na njegovem vrhu skupaj s prijatelji stal pri svojih 18 letih. Takrat smo preplezali Palaviccinijev žleb. V to goro, ki je skoraj štiritisočak, sem se kar nekako zaljubil. V desetletjih, ki so sledila, se je pristopov na Klekov vrh nabralo več kot sedemdeset. Vendar je bil eden zadnjih vzponov drugačen. Ko sem se na strmem grebenu približeval vrhu, sem bil skrajno utrujen. Polotila se me je močna omotica, skoraj dvojni vid, ki se je izboljšal šele po daljšem počitku. Najprej sem dogajanje pripisoval dejstvu, da sem star že 52 let in da je bila pretekla noč kratka. Šele ob počitku pri vršnem križu pa sem se spomnil, da sem bil pred petimi dnevi na krvodajalski akciji, a sem na to možnost kot vzrok slabega počutja preprosto pozabil. Po darovanju krvi lahko sposobnost telesa, da pridobi kisik, upade tudi do enajst odstotkov, kar se na redkem zraku pozna še bolj. Na tej višini je namreč kisika v zraku za več kot tretjino manj kot na morski gladini. Pa grebenu sem zato sestopal skrajno previdno. Pozneje, ko je bil korak zopet zanesljivejši, pa so mi misli ušle na številne alpiniste, ki so svoja najboljša leta, v prenesenem pomenu bi lahko rekel tako kot jaz svojo najboljšo kri, darovali za to, da danes mi hodimo in plezamo po uhojenih poteh in znanih smereh. Številnih od teh predhodnikov ne poznamo. Sejali so, da lahko mi žanjemo. Na sestopu me je tako prevevala močna hvaležnost za to povezanost in soodvisnost generacij, ki jih niti ne poznamo, kaj šele, da bi se jih spominjali. Med našimi gorniškimi predhodniki je v ospredju in je za Slovence še posbej pomemben alpinist in duhovnik Valentin Stanič. Pravkar sem prebral življenjepis tega velikega moža, ki ga je v romanu Klic gora povzel Ivan Sivec. Knjigo poslušalcem toplo priporočam. Ne govori le o tem, da je bil Stanič kot izkušen alpinist pomemben akter na prvem pristopu na Veliki Klek leta 1800. Takrat še bogoslovec je kot prvi z barometrom izmeril višino te gore. Kot rdeča nit se med vrsticami romana vije povezava med gorami in duhovnostjo. Voljo in energijo, ki jo je Stanič dobil na številnih vzponih, veliko med njimi je bilo prvenstvenih, je vložil v dobrobit soljudi na neverjetno veliko področjih: ustanovil je prvo slovensko gluhonemnico, bil je ljudski pesnik, v širokem sočutju je prvi v avstro-ogrski monarhiji na slovenskih tleh ustanovil društvo proti mučenju živali. In to je samo nekaj njegovih uspehov. Predvsem je bil rad z ljudmi. Glede hribolazenja priznava, da še sam ne ve, kaj ga je gnalo v gore. Preprosto odzval se je in poskušal odkrivati, kaj mu želi tam povedati Bog. Včasih je na kakšnem vrhu prebedel kar celo noč. Ali ni to tudi naša naloga in sposobnost hkrati? Ko v družbi ali v tišini sestopamo z vrha, kjer smo odložili veliko skrbi, tegob, izkušamo, kako se rešitve za spoprijemanje s sedanjostjo najdejo, da še sami ne vemo, kako. In sploh ni nujno, da so gore, ki so potrebne za ta uvid, zelo visoke. Začnemo lahko že s Šmarno goro ali bližnjim hribom.. Zato rad ponavljam besede švicarskega pisatelja Ernsta Jennya: V resnici ni dovoljeno pisati „jaz in gore“, ampak „gore in jaz“. Jaz s čisto majcenim „j“.
Oče je bil delaven človek, ki je s svojim delom podpiral ženo in tri otroke. Poleg delovnika se je skoraj vsak dan udeleževal še večernih tečajev. Upal je namreč, da si bo nekega dne našel bolje plačano službo. Razen ob nedeljah Oče ni obedoval skupaj z družino. Zavzeto je študiral, da bi nekega dne družini s prisluženim denarjem omogočil boljše življenje. Ko se je kdo iz družine pritožil, da ne preživi dovolj časa z njimi, je oče razložil, da vse to dela za njih. Čeprav si je sam še kako želel več časa preživeti z družino. Končno je napočil dan pomembnega izpita, ki ga je Oče opravil z odliko. Kmalu za tem mu je šef ponudil napredovanje, ki je vključevalo dobro plačo. Očetu so se izpolnile sanje, zdaj je lahko družini namenil nekaj malega razkošja, ki ga prej niso poznali: nove obleke, večerje v restavraciji, počitnice na tujem. Vendar družina tudi po napredovanju Očeta ni videla nič več kot prej. Še naprej je trdo delal, da bi lahko napredoval še na višje delovno mesto. Da bi si zagotovil pogoje, se je vpisal na študij na univerzo. In ko je prišla beseda v družini na njegovo odstotnost, je Oče spet poudaril, da to dela zanje. Očetov trud se je izplačal in spet je napredoval. Navdušen se je odločil, da bo najel kuhinjsko pomočnico, da bi ženo razbremenil gospodinjskih opravil. Tudi njihovo trosobno stanovanje se mu ni več zdelo primerno. Zato se je še bolj vrgel v delo, se še bolj dokazoval, da bi lahko še izboljšal svoj službeni položaj in družini privoščil še več. Družinski člani so ga videli še manj, dejansko je moral po novem spremljati pomembno stranko tudi ob nedeljah. In spet je družini pojasnjeval, da vse to dela za njih, da bi jim bilo bolje. Pa čeprav si je sam še kako želel biti z njimi. Ves Očetov trud se je končno bogato poplačal in lahko je kupil čudovito hišo s pogledom na morje. Prvo nedeljo, ki so jo skupaj preživeli v novi hiši, je Oče naznanil družini, da se ne bo več prizadeval za nova napredovanja. Od sedaj bo več časa namenil družini. Naslednje jutro se Oče ni več zbudil. Kolikokrat smo slišali ali sami izgovorili stavek: »To delam zate.« Oče je to vsakič znova povedal svojim družinskim članom, dokler ni bilo prepozno. Za nas to jutro še ni prepozno, da živimo ljubezen tukaj in zdaj.
Rad imam sončne zahode. So pač nekaj tako zelo lepega, da se mi zdi skorajda greh, če vsak večer, ko je za to možnost, ne vsaj za nekaj trenutkov obstaneš pred zardelim nebom in brez besed preprosto gledaš in se čudiš. Vedno sem si mislil, da podobno razmišljajo tudi drugi ljudje. Pa ne. Večina lepoto na nebu samo na hitro ošine in se spusti naprej v divjanje. To me boli. Še bolj pa me boli, če kdo slučajno pride mimo in ga opozoriš na ta čudež, pa se samo namrdne, zamahne z roko in gre svojo pot. Saj mi ni težko, če komu sončni zahodi pač niso nič kaj takega. Težko mi je zato, ker vem, da je ta njihova gesta samo dokaz, da jim lepota ni pomembna. Da taki ljudje tudi sicer ne znajo najti ničesar lepega, ničesar, čemur bi se čudili, ničesar, pred čimer bi jim vzelo sapo in jih očaralo, ničesar, v čemer bi uživali in si s hvaležnostjo napolnili od hoje po svetu izpraznjene duše. Človek, ki se ne zna čuditi, ki ne zna videti lepega, je zagrenjen in črnogled. Nima upanja in nima volje. Nima življenja v sebi. In zato nima prihodnosti. Na splošno se mi zdi, da nam je težavnost časa tako omračila um in srce, da res ne zmoremo več videti lepega. Ne lepega v naravi, ne lepega v dogodkih, ne lepega v ljudeh. Da so na naših očeh kakor luskine dogodkov, porazov in razočaranj našega sveta. Da je zato vse, česar smo sposobni, samo nerganje nad tem in onim, nerganje, za katerega smo vsi že davno ugotovili, da ne bo ničesar popravilo, ničesar izboljšalo, pa se ga še kar poslužujemo. Ker je teža vsega pač prevelika in se nam zdi, da jo to vsaj za malo zmanjša, ko jo prenese na sogovorca. Pa je ne. In tako je velikokrat. Življenje je težko. Kar pa ne pomeni, da v njem ni lepote. Le da lepota pripada tistim, ki so jo pripravljeni iskati vedno, tudi v težkih časih. Lepote tako ni sposoben videti, kdor je ne išče, kdor si je ne želi, kdor se ne bori zanjo. Treba jo je v svojem življenju zahtevati. Potem jo najdemo. Nujno si je treba vzeti čas za lepoto. Iti v hribe ali na sprehod, občudovati lepoto narave, brati, pogovarjati se, se igrati z otroki, biti razigran, vzeti si čas za mir in tišino. Iskati lepoto v stvarstvu in v ljudeh okoli nas, in sicer vseh ljudeh. Vzeti si torej čas, da bi spet spoznali, opazili in se prepričali o lepoti življenja, lepoti ljudi in lepoti sveta. Preprosto zato, da bi jo znali potem najti tudi tam, kjer se na prvi pogled zdi, da je ni. V vsakdanjih opravkih in teži dneva, v napornih in žalostnih dneh, v ljudeh, ki so nam ljubi in prav tako v tistih, ki jih težko prebavljamo. Da bi bili vedno sposobni ustaviti svoj korak, odmisliti besede in dejstva, ki nam jih vsiljuje svet, in v vsem in vsakomur poiskati lepo. Kajti lepota je vedno in povsod. In težji kot so časi, bolj moramo iskati lepoto in tega učiti tudi druge. Vedno in povsod, ker je lepota v vsem in v vsakomur. Če temu ne verjamemo, potem že potrebujemo te vzgoje. Ne vzgoje v sanjače, temveč vzgoje v tiste, ki so sposobni videti dlje, globlje in bolje. Vzgoje v tiste, ki si želijo prihodnosti. Ker je prihodnost samo za tiste, ki iščejo in si želijo lepote.
Recesija, kriza, nezaposlenost, stavke, protesti, potres, 200.000 mrtvih, ranjeni, nesreče, ubijanja, prevare, korupcija…. To so samo nekateri od kričečih naslovov v vseh današnjih medijih, od elektronskih do pisanih. Sredi vseh dogodkov, ki pretresajo današnji svet, jaz še zmeraj učim verouk o Bogu, ki je Ljubezen….Kako si sploh upam stopiti pred mlade ljudi in jim govoriti o Bogu, ki ga ne vidijo, ki ga niti dobro ne poznajo in jim trditi, da je ta nevidni Bog – Ljubezen?! Pri pouku vedno znova gledam v oči otrok, ki odraščajo, ki se spreminjajo v fante in dekleta, in vedno znova ostrmim… Njim je namreč najpomembnejši dogodek danes to, kar se dogaja z njimi! Najtežji problem je, kako odrasti, kako potešiti neizmerno hrepenenje, ki raste v njihovih srcih, hrepenenje po ljubezni, sreči. In zato, zaradi teh otrok in njihovega hrepenenja še zmeraj učim verouk o Bogu, ki je Ljubezen. Učim zato, ker ne govorim o sebi, ampak o Njem. Govorim o Njem kot o Ljubezni zato, ker sem Njegovo ljubezen doživela, ker se me je dotaknila sredi največje puščave mojega življenja. Učim otroke o ljubezni ne zato, ker bi jaz sama znala ljubiti, ker bi odkrila skrivnostne globine ljubezni, ampak zato, ker sem tudi sama iskalka, ki je v svojem srcu dotaknila podnožje Božjega prestola, pa ne more drugo kot hrepeneti, da bo enkrat znala zares ljubiti… V otroških očeh se skriva tisto, kar je bilo že na začetku sveta: hrepenenje po ljubezni, ki bo prežela vse globine našega bitja! Na zunaj se to hrepenenje lahko kaže kot upor, kot skrivnostno hihitanje, kot zasmehovanje, a v očeh se zrcali resnica: pomagajte nam, vi ,ki ste že ljubili, da se bomo tudi mi, ki vstopamo v pomlad življenja, naučili ljubiti! Zato bom jaz še naprej učila verouk o Bogu, ki je Ljubezen. Kljub krizi, recesiji, svojim slabostim in slabostim moje Cerkve. Učila bom otroke o Bogu, ki je Ljubezen zato, da bi njihova življenjska pomlad bila polna cvetja, ki bi potem, ko odpade, prineslo sladke in okusne sadove prave ljubezni.
Neveljaven email naslov