Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica Duhovne misli filozofinja in urednica dr. Ignacija Fridl Jarc nas ponovno spominja na razmišljanja starih grških filozofov o etiki in demokraciji v družbi. Lahko le z dobrimi zakoni dosežemo etično družbo, kot je predvideval Solon?
3716 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Avtorica Duhovne misli filozofinja in urednica dr. Ignacija Fridl Jarc nas ponovno spominja na razmišljanja starih grških filozofov o etiki in demokraciji v družbi. Lahko le z dobrimi zakoni dosežemo etično družbo, kot je predvideval Solon?
Papež Frančišek že vse od začetka svojega pontifikata posebno pozornost namenja ubogim oziroma ljudem, ki živijo na obrobju družbe. Zato ni bilo nepričakovano, ko je leta 2016 ob koncu leta usmiljenja določil, da se vsako leto 33. nedeljo med letom obhaja Svetovni dan ubogih. Na svetu se prepad med bogatimi in preostalimi zemljani veča. Res pa je tudi, da je vedno manj ekstremne revščine. Vendar revščina obstaja in obstaja tudi v Sloveniji. Statistični urad navaja, da je lani pri nas živelo pod pragom revščine več kot 13 odstotkov vseh prebivalcev Slovenije, to je približno 260.000 ljudi. Pod pragom revščine je živelo kar 16 odstotkov vseh upokojencev, 7 odstotkov vseh delovno aktivnih oziroma 32.000 zaposlenih in 24.000 samozaposlenih. Pod pragom revščine je bilo tudi 42 odstotkov vseh brezposelnih. Končno, pod pragom revščine je bilo skoraj 50.000 otrok. Papež Frančišek je letošnjo poslanico ob Svetovnem dnevu ubogih naslovil »Ta nesrečnik je klical in Gospod ga je uslišal«. V poslanici se najprej sprašuje, kako lahko klic uboštva, ki je klic osamljenosti, razočaranja in upanja ne prodre v naša ušesa in nas pušča brezbrižne in ravnodušne. Nato pojasni, da je Svetovni dan ubogih skromen odgovor, ki ga celotna Cerkev daje ubogim vseh vrst in v vseh deželah, da nebi mislili, da njihovega klica ni slišal nihče. Tretji poudarek v poslanici pa je na glagolu ‘osvoboditi’. Za uboštvom nihče ne stremi, ampak ga povzročajo sebičnost, pohlep, nepravičnost. Vse to so oblike zla, ki so stare toliko kot človeštvo in imajo dramatične družbene posledice. Zato sta vsak kristjan in vsaka skupnost poklicana, da sta Božje orodje za osvoboditev in podporo ubogih, da se bodo mogli popolnoma vključiti v družbo. Za spremembo v družbi moramo torej hkrati delovati na dveh vzporednih tirih: odpravljati krivične družbene strukture, za kar je odgovorna politika in neposredno pomagati ljudem v stiski, kar pa lahko naredi vsakdo sam. To nalogo pa opravljajo tudi dobrodelne organizacije, kot na primer Slovenska Karitas in številne druge.
Kljub temi in hladu je sobotno jutro nekaj posebnega. Vsaj za tiste, ki so prosti in jim ni treba v službo. Zato vsem, ki ste kljub soboti že pokonci, želim dobro jutro. Ob misli, da bi lahko še spali, lahko hitro pomilujemo sami sebe. Človek je bitje, ki se zna in zmore pomilovati. Pogosto pa se sprašujem, če nam je to res v korist. Naj vsak le pomisli, kaj ga v teh zadnjih dneh pesti, kakšne težave ima, kaj težkega ga še čaka, in ne bo treba dolgo čakati, da se bomo zasmilili sami sebi. Ob tem smo hitro sami najbolj ubogi in nič nas ne more več utolažiti. Ko sem pred leti odhajal za dalj časa v Afriko, da bi pomagal ubogim, vsaj tako sem si mislil, sem kmalu opustil to namero. Res da nimajo služb, nimajo denarja, niti zdravstvene oskrbe, šole so slabe, še slabše ceste in promet. Država ne deluje in vsak se poskuša znajti, kakor zmore in zna, saj denarja nikoli ni dovolj, če ga sploh kaj imajo. Za nas Evropejce so to tipični ubogi ljudje, ki potrebujejo našo pomoč. Saj se res nič ne branijo našega denarja, a ob tem ne delujejo nesrečno. Njihovo življenje je kljub lakoti, bolezni in negotovosti veliko bolj polno veselja kot življenje povprečnega Slovenca. Tam s peščico riža prikličeš veliko več nasmeha kot pri nas z najboljšo pojedino. Afričani res nimajo veliko, še manj imajo upanja na boljšo prihodnost, imajo pa sedanjost, ki jo znajo živeti. Vsaj znali so, vedno bolj pa to izgubljajo. Dobili so pametne telefone, medmrežje in s tem tudi naše, severnjaške sanje. Do sedaj je bilo dovolj malo hrane in dobra družba, sedaj so to naše, potrošniške sanje, ki jih vedno bolj onesrečujejo. Čudil sem se, da jih ni bilo strah bolezni, niso se bali niti smrti, no mrtvih se še vedno bojijo, a sedaj vedno bolj hrepenijo po denarju in blagu, ki ga to prinaša. Njihov mir je šel po gobe in iz njih, ki so bili prej ubogi le za nas, vedno bolj postajajo ubožni, ki se z velikimi pričakovanji podajajo na pot proti bogatemu severu. Ko na jutrišnjo nedeljo razmišljamo o ubogih, ne pozabimo, da ni dovolj naš dar. Prav bi bilo, da bi ne gledali na revne s pomilovanjem, ampak v želji, da v njih odkrivamo veselje do življenja. Želim vsem nam, da bi z veseljem darovali iz svojega obilja in s tem po zgledu sv. Frančiška, ko postajamo ubogi pri lastništvu, bili vedno bolj bogati v radosti življenja.
Smo v fazi družinskih iger in sam z največjim veseljem prinesem domov kaj novega. In se družinica zbere okrog mize in odpre škatlo in z vriskom sprejme figurice in igralno ploščo ali kakršenkoli drug igralni pripomoček, ki je pač potreben, nato pa sledi: branje in spoznavanje pravil. In na podlagi osebnih izkušenj ( in naj tu poudarim, da je bilo nekaj teh izkušenj kar precej dragih ) vam lahko povem, da priljubljene otroške igre niso nujno tiste, ki imajo sodoben design in bleščečo embalažo, temveč tiste, ki imajo preprosta in jasna pravila in pri katerih je zmagovalec nedvoumen. Kar vidim vas kako že vzdigujete obrvi in se morda celo sprašujete, če ni to oglas za »komplet družinskih iger, nerabljen, skoraj nov. Ugodno.«, a le brez skrbi. Prepričan pa sem, da ste že slišali koga, ali pa celo sami rekli: »Življenje ni pošteno. Trudim se in trudim, pa sam križ. Ne le, da garam, se odpovedujem celemu kupu stvari, tudi molim, se posvetujem s Svetim Duhom, hodim k maši – pa nič. Moj bližnji pa, grešnik seveda, uspeva, zmaguje. A goljufa! Ni fer, res ne. Uživaško in lahkomiselno se sprehaja skozi življenje, jaz pa kot, da bi ( počel, kar se pač počne ) proti vetru in je hlačnica mokra. Življenje ni pošteno!« A ko je Bog ustvaril svet, ko je razprostrl svojo igralno ploščo in razpostavil figurice in igro poimenoval ŽIVLJENJE, je ustvaril tudi pravila: preprosta in jasna ( zato je Življenje tako priljubljeno ). Prav lahko se da goljufati pri kartanju, pri Monopolyu si lahko prikalkuliraš zmago, tudi kak nogometaš včasih doseže gol z roko, nenazadnje so igre, ki celo spodbujajo goljufanje (Goljufivec ali Lažnivec ali nekaj takega ), a poskusite goljufati pri ČLOVEK NE JEZI SE! Ne gre. Igrica je enostavno preenostavna, da bi jo lahko zakompliciral z goljufanjem. In je v vsakem kompletu družinskih iger ( kar težko trdimo za Monopoly ali kako drugo novodobno navlako). A priznam: ko moram na varno spraviti le še eno figurico, Lucija ali Peter pa še dve ali tri, se mi v roko naseli nenavadna tresavica in kocka zlepa ne pade prav. Se vam ne zdi, da včasih Bog z nami igra ČLOVEK NE JEZI SE ?
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Spoštovani, marsikomu se naježijo lasje, ko kdo omeni Boga. V njem vidijo džentelmena s črnim klobukom, ki terorizira nedolžne ljudi z belimi klobuki. Nestrpno čakajo, kateri kavboj si bo upal vanj uperiti pištolo. Sprašujejo, kako lahko brezmejna Dobrota dopušča zlo? Vse rešitve, ki naj bi to protislovje prevladale, so varljive, pa še nešteto nians imajo. Krvnik Hitler se ni ubil zaradi tankovestnosti, da je zločinec, ampak zaradi poraza. Drugače je bilo z zločincem Stalinom; umrl je v postelji, a je na smrtni postelji zahteval, naj njegovo ljubico ubijejo, ker ni mogel prenesti, da bi bila z nekom drugim. V svetu zla je dobro nositi barvna očala, saj se, čeprav smo bili že na Luni, obnašamo, kot da smo še vedno »za luno«. Ker izgubljamo optimizem, nam ostaneta le še pesimizem in cinizem. Pozabili smo na preteklost, ne verjamemo v bodočnost, sedanjosti pa ne znamo živeti. Nič, kar je staro več kot nekaj dni, nam ni všeč. Družba več ne obstaja, ker v njej ni več rešitve. Resnico o bolečini, ki edina rešuje, zavračamo kot blasfemično; bogokletno in sramotno za Boga. Poljski Jud Isaac Bashevis Singer (1902-1991) in nobelovec za literaturo je v Čarodeju iz Lubina napisal: »Čarodej je prispel v ulico, ki se imenuje Bolečina. Tako bi se morale imenovati vse ulice. Kajti v svetu ni drugega razen trpljenja.« Govoriti o trpljenju je tvegano in nevarno. Noben smrtnik mu ne more ubežati. Kjer je življenje, je tudi bolečina. Kjer ni bolečine, ni življenja. Velja, kar pravi modrost: »Ne bojim se umreti, bojim se živeti.« Hrvaški pisatelj Miroslav Krleža (1893-1981) je zapisal: »Življenje je neozdravljiva bolezen.« Sprašujem se, zakaj živimo tako, da se trpljenju izogibamo? Filozof Bertrand Russell (1872-1970) je zapisal: »Kjer ni trpljenja, ni kulture srca!« Umetniki, znanstveniki in geniji sveta so v glavnem ljudje trpljenja; Beethoven je bil gluh, Homer in Milton sta bila slepa, Viktorju Franklu je taboriščni pekel izostril duha, bibličnemu Jobu pa je v agoniji zaradi Boga zrasla vera v Boga. Ko je John Milton, pisec knjige Izgubljeni raj, oslepel, je prepeval: »V noči, ki me obkroža, bleščí luč božanske prisotnosti z močnejšim sijem kot bi sicer. Zdaj me Bog gleda z več ljubezni in nežnosti, ker ne morem videti ničesar drugega, razen njega. Zato bodi blagoslovljen moj Bog, ki daješ tudi trpljenje.« Vsi gremo skozi kovačnico zla. Indijska pesnica Rupi Kaur (1992) je v zbirki Med in mleko zapisala: »Hudo je, da smo tako zelo zmožni ljubiti, a smo kljub temu raje strupeni … Potrebujem nekoga, ki pozna trpljenje tako dobro kot jaz … Takšnega ljubim, ki me bo poslušal, tudi kadar ne govorim.« In potem zaključi: »Ne išči zdravila pri nogah tistih, ki so te zlomili.«
Med obvezno opremo, ki smo jo pred desetletji premogli na naši kmetiji, so bile uzda iz brzde in jermenov, vajet ter gajžla, kot smo rekli biču – pripomočku za udarjanje živine. Na veliko otroško veselje oče gajžle ne na nas ne na živini ni uporabljal, le sem pa tja je z njo zažvižgal skozi zrak. Konjem so vedno, ko so se z njimi odpravljali k težkim kmečkim opravilom, nadeli uzdo na glavo in jih tako vodili. Z na videz preprostimi pripravami so kmetje obvladovali silno konjsko moč, otroci pa smo težko delo konj zaradi varnosti bolj ko ne spremljali od daleč, saj nikoli nismo vedeli, kdaj se bodo močni delovni konji ob hrzanju povzpeli na zadnje noge in nas brcnili. Razen kakšnega prevrnjenega voza sena ali hlodov večje škode na naši kmetiji nismo utrpeli, se pa že od otroških dni konjev bojim. Bolj poslušni in pohlevni so se mi zdeli lisasti voli, vpreženi v jarem. Tako za konje kot za vole je nekdaj veljalo, da so neprecenljiva delovna moč od jutra do večera, v ledeno mrzlih jutrih ali pa v vročih poletnih dneh. Skrbni gospodarji so se zavedali, kaj bi pomenila izguba ene ali druge vprežne živali, pri slabih pa je največkrat pel samo bič. Dragi poslušalci in cenjene poslušalke, tako vi kot jaz smo vpeti v vajeti. Vsakdo izmed nas nosi svojo uzdo, svoj jarem. Mogoče je komu izmed vas dano, da uzde in jarme drugih držite v vajetih in vodite. Želim vam, da potegi vodenja ne bi prerasli v prisilo ali celo nasilje, ki zagotavlja poslušnost ali spodbuja k delu. Verjamem, da ste dobri gospodarji – gospodarji, ki znajo svoji vprežni živini kdaj pa kdaj sneti uzdo ali jarem z glave in izpustiti vajeti. Če se bojite, da bo vašo čredo premamilo prostranstvo svobode, potem vajeti ne smete izpustiti, temveč samo popustiti. Če pa ste voz, ki ga vlečete, preveč naložili, potem boste v jarem morali vpreči še koga. Sicer vas lahko doleti hrzanje in prhanje. Mogoče vam bo kdo celo ušel z vajeti. Sama sem potrebovala več kot samo štirinajst dni poletnih počitnic, da sem lahko odpela krivične spone in razvezala vezi jarma (prim. Iz 58,6). Jarem, ki me je tiščal in žulil, mi je uspelo sneti. Če sem iskrena, mi zanj ni prav nič več mar. Prav tako si ne želim, da bi ga nase vzel kdo drug. Ukrojen je bil zame, a sčasoma sem ga prerasla. Z leti sem se pod njim počutila utesnjeno in nemirno, zato sem ga morala odložiti in nase vzeti nov jarem. Upajoč, da bom našla počitek svoji duši. Ponovno sem se začela učiti od Njega, ker je krotak in v srcu ponižen, njegov jarem pa prijeten in njegovo breme je lahko (prim. Mt 11,29–30). Naši vozovi bodo po koncu poletnih počitnic začeli ponovno drdrati po kolesnicah življenja. Upam, da vam je z njih uspelo zmetati ves odvečen tovor in da vas vajeti življenja ne bodo preveč utesnjevale.
Cicero, rimski govornik in filozof iz 1. stol. pr. Kr., je v svojem delu z naslovom Pogovori v Tuskulu med drugim razmišljal o vlogi duševnega zdravja za srečno in stanovitno življenje – tej témi je namenil kar dve od petih knjig, tretjo in četrto. Njegova glavna misel, ki je še danes aktualna, je, da bi se morali s pomočjo filozofije opremiti z razumom in drugimi krepostmi, s katerimi bi se lahko borili proti vznemirjenjem oziroma pretiranim čustvom, saj ta rušijo naše notranje ravnovesje. Brez duševnega miru, stanovitnega duha oziroma notranje spokojnosti po njegovem mnjenju ne moremo živeti dobro in srečno. Naša duša naj bi bila zgrajena iz dveh delov: »en del naj bi bil deležen razuma, drugi pa ne,« pri čemer naj bi se omenjena mirnost, se pravi spokojna in umirjena stanovitnost, nahajala v razumskem delu, iz nerazumskega pa naj bi izšla »nemirna občutenja zdaj jeze zdaj poželjivosti, ki sta nasprotni in nasprotujoči razumu.« Vznemirjenje je torej po stoiški opredelitvi »duševni pretres, ki je nasproten pravemu razumu in v nasprotju z naravo,« je torej nekaj, kar je nenaravno, pretirano, presilovito, je »preveč silno hlepenje po nečem«, ki je prestopilo svoje meje in se ga ne da več obrzdati in omejti. Takšno pretirano čustvo v naši duši povzroči kaos, nered, ne moremo se zbrati in trezno razmišljati, saj naše misli brez prestanka premetava sem in tja, tako da ravnamo zmedeno in nedosledno. Duševna nestabilnost se postopoma pojavlja v vedno hujši obliki: kajti ko se enkrat »ta duševna razvnetost in razburjenost ukorenini in tako rekoč usede v žile in možgane, pridejo na plan bolezen, obolenje in tisti odpori, ki so tem boleznim in obolenjem nasprotni,« ugotavlja Cicero. Prav ta nezmernost, razbrzdanost oziroma neumerjenost, ki je odpad od uma, je torej vir vseh vznemirjenj, potrtosti, žalosti in čustvene nestabilnosti – nasprotno pa ohranjanje prave mere, notranja mirnost oziroma umerjenost, kot to krepost imenuje Cicero, »pomirja hlepenja in povzroča, da se uklonijo pravilnemu razumu, ter ohranja premišljeno umsko presojo.« Zdravilo za vznemirjenja Cicero torej vidi v filozofiji oziroma krepostnem življenju, saj iz njiju izhajajo poštene želje, misli, dejanja in vsako pravilno razumsko sklepanje. Življenje modreca je tako mirno in stanovitno, brez pretresov, ki bi ga odvračali od razuma in ga uničevali, živi brez nadlog in stisk ter vsak udarec usode prenese mirno – modrec namreč uvidi, da so »vznemirjenja sama po sebi polna slabosti in ne vsebujejo nič naravnega ali potrebnega,« zato se jim na daleč izogiba.
Kakšna so vaša pričakovanja in doživljanje ob obdarovanju? Kaj vam je ljubše – nekoga obdarovati ali biti obdarovan? So nekateri, ki se zelo veselijo, da bodo nekoga ob določenem prazniku obdarovali. Načrtujejo, izbirajo, se skušajo vživeti v obdarovanca, v njegove potrebe, želje, hrepenenja in pričakovanja. Potem sledi izdelovanje ali nakup, priprava in okrasitev. Morda še komu od bližnjih zaupajo ali celo pokažejo, kaj pripravljajo. Skratka: z vsemi pripravami je povezano veliko lepih občutkov, predvsem pa želje, da bi obdarovanca lepo presenetili in ga razveselili. In mu seveda s tem pokazali, da nam nekaj pomeni, da ga cenimo in spoštujemo, da ga imamo radi. Če pogledamo še na drugo stran – tistega, ki je obdarovan. Koliko nekih pričakovanj, hrepenenj, želja in slednjič nekega veselja, morda niti ne toliko darila samega kot vse pozornosti in ljubezni, ki ju darilo vsebuje. Seveda poznamo tudi temno stran, ko se pričakovanja prelijejo v razočaranje in nezadovoljstvo. Toda, če ostanemo pri pozitivnem in si še enkrat zastavimo vprašanje: Kaj vam je ljubše – nekoga obdarovati ali biti obdarovan? In, če ne govorimo več o konkretnem, materialnem obdarovanju, ampak o tem, da nekomu podarim sebe: pozornost, zanimanje zanj, spoštovanje, ljubezen. To je po navadi precej težje, kot podariti neko darilo; podariti namreč sebe. Če obrnemo perspektivo še na Boga: se zavedam, da sem od njega obdarjen? Da mi je podarjeno življenje. Lahko bi me namreč tudi ne bilo, lahko nebi bival. Pa vendar sem: v tem telesu, s temi čustvi, s takim mišljenjem, s takimi sposobnostmi in nesposobnostmi, s takimi okoliščinami in priložnostmi, s temi in temi ljudmi … Obdarjen. Povabljen, da s tem, kar sem in kakršen sem, da tudi jaz naprej obdarjam druge. To je edina opcija, ki nam ostaja zoper grebatorstvo, sebičnost, egoizem. Če to, slednje vodi v zaprtost, osamljenost in izolacijo, pa nas po drugi strani pripravljenost podariti, obdarovati, dati sebe vodi v odprtost, v povezovanje, v gradnjo odnosov. Ob vsem tem ostaja najbolj radikalen izziv, ki ga prinaša evangelij današnje nedelje. Uboga vdova je Bogu – in ne templju – namreč izročila vse, kar je imela. Vse, celó svoje življenje izročila v Božje roke, z zavestjo, da je vse, kar je in kar ima, dar od Boga. S to zavestjo, da bo On, ki jo je ustvari in obdaril, da je takšna kakršna je, tudi poskrbel in jo naprej obdaroval, predvsem sam s sabo. Prav v tem ostaja večni izziv za vse nas: si upam prepustiti se, predati se Bogu in mu zaupati sebe in svoje življenje? Ali pa bom zaradi občutka lastne varnosti raje, vsaj nekaj, če ne kar vse, zadržal zase pri sebi? Slednjič me namreč prav ta drža nezaupanja in neprepuščanja zavira tudi pri tem, da bi podarjal sebe drugim. Bom torej zadržal zase ali se skušal predati in podariti se?
Kdo sem? Kam grem? Kakšen je smisel in cilj mojega življenja? V tem kratkem času, ki nam je na voljo, vsak poskuša odgovoriti na ta vprašanja. Psihologi in psihiatri tega veka nas prepričujejo, da so odgovori v nas samih, da moramo sami sebe spoznati, da je naša identiteta odvisna od našega samozavedanja, da je pot, cilj in smisel našega življenja odvisen samo od dosežkov v času tega življenja. Tako se znajdemo v začaranem krogu truda, naporov in neuspehov, saj dobimo občutek, da naše življenje nima smisla, če uspešno ne zaključimo šolanja, ali izgubimo službo, ki smo jo z veseljem opravljali, morda pride do ločitve v zakonu…. A naj vam povem, da naša identiteta ni odvisna od naših uspehov, niti od priznanj ali pohval drugih ljudi. Smisel našega življenja ni le teh nekaj let, ki jih preživimo tukaj, na zemlji. Cilj našega življenja ni življenje samo po sebi. Kajti obstaja tisto pravo, večno življenje, ki nikoli ne mine in naša pot, naš smisel in naš cilj so v resnici odvisni od naše odločitve. V Svetem Pismu piše: »Bog je namreš svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje.« (Jn 3,16). Odločiti se moramo za edinorojenega Božjega Sina, Jezusa Kristusa in imeli bomo večno življenje. V tem življenju nam je torej potrebno le eno: sprejeti Jezusa Kristusa v svoje srce. S tem, ko sprejmete Jezusa, Sveti Duh vstopi v vaše srce in postanete Božji otrok. Tako dobite odgovor na prvo vprašanje- »Kdo sem?«. Sem Božji otrok, saj v Svetem Pismu piše: »Sam Duh pričuje našemu duhu, da smo Božji otroci.« (Rim 8,16). Hkrati dobite odgovor na drugo vprašanje- »Kam grem?« Imam pot- sledim Jezusu, saj Jezus sam pove: »Jaz sem pot, resnica in življenje.« (Jn 14,6). Odgovor na tretje vprašanje- »Kakšen je smisel in cilj mojega življenja«, pa je še bolj preprost: smisel in cilj mojega življenja je večna nagrada, ki me po tem kratkem življenju čaka v Božjem kraljestvu, v večnosti. Večno življenje v miru, Božji ljubezni, brez žalosti in bolečin, saj v Svetem Pismu piše: »Naša trenutna lahka stiska nam namreč pripravlja čez vso mero težko, večno bogastvo slave…« (2 Kor 4,17). Naša identiteta, naša pot, naš cilj in smisel našega življenja so torej odvisni od naše odločitve za Jezusa. Odločite se zdaj, saj nas tudi v Svetem Pismu Bog nagovarja: »Če danes zaslišite njegov glas, ne zakrknite svojih src kakor ob uporu!« (Heb 3, 15). Povabite Jezusa v svoje srce in zaživite polno in srečno življenje v zavedanju, da ste Božji otrok, nadvse ljubljen od Boga Najvišjega, na poti v večno življenje z Njim!
V koledarjih, zgodovinskih knjigah in učilih so imena mnogih slavnih ljudi, od davnine do današnjega časa. Oni so veliki in slavni ali zaradi svojega junaštva, ali svoje hudobije, in so preživeli stoletja zaradi svoje modrosti ali pohlepnosti, in še danes navdihujejo umetnike, ki o njih razmišljajo, pišejo, delajo filme in v zadnjem času tudi računalniške igrice. Ob velikih junakih pa je navadno množica ljudi, brez katere oni ne bi bili junaki. Slavni film iz moje mladosti – Ben Hur, me je navdušil z vsem, z zgodbo, igralci, junaki in seveda srečnim koncem filma. Me je pa zmeraj zanimalo, kje so našli toliko ljudi, da so sodelovali kot stažisti… In od takrat se tudi ob resničnih zgodovinskih junakih sprašujem, kdo so pa vsi tisti navadni, preprosti ljudje, ki so junakom omogočili postati to kar so! Danes največ junakov naredijo mediji – enega povzdignejo do nebes, pa ga potem, ko pride čas, tudi trdo spustijo na zemljo. Mediji pridejo do skoraj vseh ljudi, tudi do navadnih, preprostih ljudi, ki še zmeraj živijo svoje življenje in zaradi katerih gre svet naprej. Navadni, preprosti ljudje! Njihove zgodbe so zapisane v njihovih srcih, njihove spomine ohranjajo tisti, ki so jih ljubili, njihova imena so zapisana na preprostih grobovih…Vendar, odkar delam z bolniki in umirajočim, lahko povem, da so vsi veliki junaki izgubili svoj sijaj, ker so preprosti ljudje, o katerih se ne bodo naši otroci v šoli nikoli učili, bolj zanimivi in večji kot umetno narejeni heroji! Ljudje iz množice so me naučili, da je vas človek, tako kot pravi pesnik »svet za sebe, čudežno lep in svetal«! In srečen je tisti, ki to spozna in ceni ljudi okrog sebe! Ni ga filma ne romana, ki bi bil tako zanimiv, kot lahko življenje napiše svoje zgodbe. In ni junakov, ki bi bili sposobni živeti takšno polnost ljubezni, kot jo živijo mnogi preprosti ljudje. Na navaden dan navadni ljudje živijo svoje življenje na navaden način. A prav med njimi je skrita modrost človeškega življenja.
Še vedno me vznemirja trenutek, ko sem se zaradi svoje obleke znašel pred posmehljivo kritiko. Četudi je bila kritika upravičena, me je zabolela. Bil sem namreč prepričan, da so to ljudje, ki so moji prijatelji, ki me imajo radi, zato me je njihova reakcija popolnoma šokirala. Navadil sem se namreč povezati to, da sem nekomu všeč, s tem, da me ima nekdo rad. In da me kritizira samo tisti, ki me ne mara. Nič čudnega, da je tako. Živim v svetu, ki všečnost zamenjuje z ljubeznijo, kritiko pa s sovraštvom. Svet lajkov je to, všečkov po slovensko. Binarni, črnobeli svet, brez odtenkov v pogledu, glasu ali dejanju, 1 ali 0, brez možnosti vmes. Tako pač deluje splet in njegova družabna omrežja: objaviš posnetek, fotografijo, čivkneš, nakracaš par dopadljivih črk, svetu nekako namigneš svojo prisotnost. Potem pa čakaš na odziv občinstva. In odziv je samo eden. Ali pa ga sploh ni. To je tisto najtežje pri vsej stvari. Všeček je izredno pomembna reč. Pod žarometom ti daje gotovost, da nisi sam. Da si opažen, da si sprejet. Kajti na odru si, v izložbi, v reklami, vedno, vsak dan, tako se živi po novem. Nikogar ne vidiš, vsi pa vidijo tebe. Zato pišeš, zato govoriš, zato počneš ne to, kar se ti zdi, da je prav, ampak to, kar bi znalo biti drugim všeč. Če namreč nikomur nisi všeč, potem je tako, kot da te ni. Kot da za druge sploh ne obstajaš. Zato se na sebku izzivalno slečeš. Zato posnameš potegavščino, ki je sicer ne bi. Zato sebi in drugim vse dovoliš. Ker moraš biti kul, da bi bil ljubljen. Ker je všečnost nenasitna pošast, ki hoče vedno več, ker se neznansko hitro zdolgočasi. Kako naj torej verjamem, da me nekdo ljubi, tudi če mu nisem všeč? In kako naj vem, da me ima nekdo res rad takega, kot sem, da se je res odločil zame in da ne bo enkrat kar na lepem odšel, da niso njegovi nasmehi samo maska, ki jo do večera, dokler ne odložim telefona in stopim do ogledala, do neobritega obraza z gubami, podočnjaki in štrenastimi lasmi, na sebi držim tudi sam? Edino, kar bi me lahko prepričalo, da ljubezen v svetu všečkov res obstaja, je trenutek, ko v svoje umazane roke dobim belo hostijo, golo, krhko telo, za katerega se nisem trudil in ki si ga nisem zaslužil. In se malce umaže, jaz pa postanem nekoliko bolj siv.
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Naneslo je, da sem se pred leti znašla na praznovanju znankinega štiridesetega rojstnega dne. Nekateri so ji napovedovali še enkrat toliko življenja, drugi spet veliko več, saj ljudje vedno dlje živijo in že sedaj imamo v Sloveniji precej stoletnikov. Ampak saj to sploh ni tako, pomembno, koliko časa bo živela, bolj je pomembno, kako bo živela. Ni odvisno od nje, koliko časa bo živela. Za to, kako bo živela, pa sama prav gotovo lahko naredi veliko. Ena od prisotnih jo je vprašala: »Kakšna pričakovanja imaš ob svojem štiridesetem rojstnem dnevu?« Takole je odgovorila: »Do drugih vedno manj, do sebe veliko. Zaobjeti želim vedno bolj življenje kot eno. Vedno bolj tudi cenim ljudske pregovore, ki na zelo preprost način govorijo o velikih, preizkušenih življenjskih resnicah.« Pa še nekaj podobnih želja je povedala, samo trenutno se jih ne spomnim tako natančno, da bi jih lahko napisala. Bila sem vesela teh njenih pričakovanj. Nam vsem, ki smo bili tam prisotni, je dala veliko misliti. Saj res, kaj pričakujemo v svojem življenju? Kaj pričakujemo v različnih obdobjih? Res je, da se potem odvijajo stvari pogosto čisto drugače od naših pričakovanj, je pa prav, da imamo svoja pričakovanja in da se jih zavedamo. Ob njih lahko kot ljudje rastemo. Pričakovanja, ki jih imamo, govorijo o naših vrednotah. Ob tem sem se spomnila na knjigo, ki sem jo prevajala pred mnogimi leti. Govori o afriški ženski in to, kar mi je najbolj ostalo, je, kako afriška ženska počiva v sebi. Res je, da poteka življenje tu pri nas drugače, v večji naglici, z večjim stresom, pa bi bilo morda vredno tudi v teh okoliščinah kdaj pomisliti, kaj pomeni počivati v sebi. Prav gotovo tudi ustaviti se in si vzeti čas. Res je, da to ni vedno možno, včasih pa vendarle. Odvisno tudi od tega, kakšne vrednote so za nas pomembne. Tako me je praznovanje tega rojstnega dne privedlo do razmišljanja o vsem tem. Res je, da smo si tudi nazdravili s šampanjcem, se veselili in zapeli, ampak vse čas je nekako ostalo prisotno vprašanje: Kaj pričakuješ?
Danes bi vam rad povedal dogodek iz samostana v katerem živel pater Pahomij, znamenit po nagovorih – spodbudnih besedah s katerimi je krepil tiste, ki so mu prisluhnili. V tem samostanu pa je živel tudi preprost novinec. Ko je neko dopoldne pral solato, ga je vprašal njegov učitelj: »Kakšna je bila danes pridiga našega brata Pahomija?« »Prodorna v lepoti,« je bil navdušen novinec. »Potem pa ponovi misel, ki se je najbolj dotaknila tvojega srca,« je terjal pater. Novinec je pomislil, nato pa ugotovil: »Ne spomnim se prav nobene.« »In zakaj potem sploh poslušaš znamenite pridige patra Pahomija, če si ne zapomniš ničesar?« se je razhudil učitelj. Novinec je dvignil pogled od solate, ki jo je izpiral in skromno odgovoril: »Poglejte pater, kaj se dogaja s to solato. Koliko kapljic se dotika teh lističev. Ne ostanejo na njih: bežen dotik in že odtečejo, pa je vendar solata vedno bolj čista in sveža. Tudi mene se po besedah brata Pahomija dotika božji Duh in me svetli, čeprav spomin ne ohrani njegovih besed.« Blagost besed, ki so izrečene v prijazni naklonjenosti krepijo življenje ne le ljudi – tudi vsega kar nas obdaja. Ko sem bil poslan med ljudi na Razbor pod Lisco, so mi kmalu povedali, da živi tam na Borštu ženica, ki ima najlepše rože v fari. K njenemu domu ne vodi nobena cesta, le pot je zasekana v neizprosno strmino. Obiskal sem jo. Tako zelo skromen je bil prostor v katerega sem vstopil. Na oknu pa … na oknu so žarele njene rože! O teh rožah so mi pripovedovali. »Čudovite so,« so govorili. »In to pelargonije, ki so tako občutljive!« Občudujoče sem zrl v rože. »Kako lepo,« sem prevzet spregovoril. »Kako vam uspe?« Vame se je zazrla s svojim pogledom in videl sem, da žari kakor cvetovi. Nevajena besed v svoji samoti, je rekla preprosto in vdano v življenje: »Pojem jim … in one cvetijo – vračajo mi pozornost v svoji krasoti.« Potem je drobna ženica z Boršta zapela – zazvenela v sočutju do vsega kar žari v lepoti in nas krepi za življenje. Spoštovani poslušalci, v dnevu, ki je pred nami vam želi mnogo prijaznih pogledov in dobrohotnih besed – da bi jih bili deležni in da bi jih delili tudi sami želim sebi pa tudi vam.
Prodajalka v trgovini je popoldne postala tako utrujena, da si je morala vzeti odmor. S seboj je vzela vrečko piškotov in jo položila v nakupovalno torbo. Na kavomatu je kupila kavo ter končno našla prostor na eni od klopic v nakupovalnem središču, ki so bile precej zasedene. V roke je vzela revijo in jo začela brati ter počasi srebati kavo. Ob njej je sedel mož, ki je bral časopis. Čez kakšno minutko je segla po piškotih. Takoj zatem je tudi mož ob njej vzel keks. To jo je razjezilo, a je ostala tiho. Kmalu zatem je vzel še en piškot. Ko je tudi ona segla še po enem, je mož takoj storil enako. Tokrat jo je mož še bolj razjezil, a spet ni nič rekla. Ostalo ji je samo še nekaj požirkov kave, zato je spet segla po piškotih. In spet je enako storil tudi mož ob njej. Bila je ogorčena, še posebej, ker je sedaj ostal samo še en piškot. Preden je lahko rekla karkoli, je mož vzel preostali piškot, ga prelomil na pol in polovico ponudil ženi, sam pa ugriznil v drugo polovico. Potem se je nasmehnil gospe, spravil vrečko, vstal s klopi in odšel. Žena je imela pokvarjen odmor. Zaprla je revijo in ko je odprla nakupovalno torbo, da bi pospravila revijo, je opazila svojo zaprto vrečko s piškoti. Duhovita zgodba, ki nam lahko pomaga k razmišljanju, kako nas Bog ljubi in kako ljubeznivo ravna z nami, tudi takrat, ko ga mi ne ljubimo. Spodbuja nas tudi k razmišljanju, kako velikokrat ne znamo ceniti tega, kar imamo in se ne zavedamo, da to, kar imamo ni naše, ampak nam je darovano, tudi če si tega ne zaslužimo. Prav tako zgodba usmerja našo misel na Darovalca, na tistega, ki nam vedno znova naklanja dobrote, mi pa ga ne prepoznamo … To je tudi sporočilo današnje zahvalne nedelje. Usmerja nas na dejstvo, da nam je vse darovano in opozarja nas na ljubečega Darovalca. Neki mož je vsako jutro, potem ko se je zbudil, ostal trenutek v postelji in pomislil na dobre stvari in dobre dogodke. Zavest, kaj vse mu je darovano, mu je premagala, da je vesel, optimističen in nezagrenjen stopil v nov dan. Na začetku vsakega dne je obudil vero v darovalca, kar ga je napolnila z novim navdušenjem. »Hvaležnost je cvetlica, ki cveti v plemenitih dušah,« je dejal papež Frančišek. Naj cvetlica hvaležnosti cveti v naših dušah celo leto, ne samo na današnjo zahvalno nedeljo.
Včasih se kar z zavistjo oziramo preko svojih meja in Avstrijcem zavidamo Mozarta, Italijanom Danteja in Michelangela … potem pa tožimo nad svojo majhnostjo in nepomembnostjo, zraven pa pogosto še vemo ne za velike može iz preteklosti, ki so delili z nami našo deželo. In vendar jih ni bilo tako malo, že od starega veka dalje. Iz naših krajev je bil sv. Hieronim, veliki prevajalec Svetega pisma iz izvirnih jezikov v latinščino; njegova je namreč znamenita Vulgata. Kmalu bomo začeli njegovo leto ob 1600-letnici njegove smrti. Danes pa stoji v koledarju zapisano ime sv. Viktorina Ptujskega, ki mnogim ne pove kaj dosti, morda bomo z njegovega imena vsaj malo tančice pozabe odgrnili zdajle. Ne vemo sicer, ali se je rodil v Petovioni ali je prišel z Vzhoda – kot na primer Irenej iz maloazijske Smirne v galski Lugdunum, danes Lyon. Že sv. Hieronim je s ponosom pisal o njem in ga imenoval Victorinus noster, naš Viktorin. Seveda, saj je bil njegov predhodnik pri ukvarjanju s Svetim pismom. Je namreč prvi latinski razlagalec Svetega pisma. Torej prvi, ki je v latinskem jeziku pisal literarna dela, v katerih je pojasnjeval vsebino svetopisemskih knjig. Žal pa se je od njegovih mnogih del, katerih naslove navaja Hieronim, v celoti ohranilo le eno, in to je Razlaga Razodetja. Tisti, ki ste že kdaj polistali po Svetem pismu in prišli do te knjige, zadnje med dvainsedemdesetimi, mi boste pritrdili, da je to ena najbolj zagonetnih in najbolj potrebnih razlage. Ko naš Viktorin, na primer, razlaga pisma sedmim maloazijskim Cerkvam z začetka knjige, lahko v njegovih besedah zaslutimo tudi, kakšna je bila njegova, petovionska cerkev ob koncu tretjega stoletja, ko so se vrstila občasna zelo kruta preganjanja. Nekateri so bili kristjani samo zasebno, doma so na veliko preučevali Sveto pismo, v javnosti pa se jih ni ločilo od poganov, drugi so, čeprav so bili neuki, bili pripravljeni za Kristusa dati življenje. Tudi Viktorin ga je, po zelo prepričljivih domnevah akademika Bratoža naj bi to bilo na včerajšnji dan, leta 303, ko je Petoviono, tedaj največje mesto na naših tleh, obiskal cesar Dioklecijan in so verjetno mestni veljaki želeli na ta način dokazati svojo pripadnost cesarski preganjalski politiki. Mi pa smo dobili poleg eksegeta že mučenca, zgled in pričo vere. Tako je potrdil, da je prebrano, razloženo in zapisano vzel zares. Ponosni smo lahko nanj, na našega Viktorina.
V november nas uvedeta dva praznika: dan spomina na mrtve, ki je v naši domovini državni praznik in je sekularna različica krčanskega praznika vsi sveti, in današnji praznik spomin vseh vernih rajnih. Ob vseh zunanjih znamenjih in obveznostih, ki jih praznika spomina na mrtve in vseh vernih rajnih prinašata s seboj, se verjetno težko poglobimo v njuno notranjo vsebino in globoko teološko razlago. Kako tudi ne, saj sta pri obeh praznikih tako čudno pomešana žalost in veselje, bolečina in blaženstvo. Četrta knjiga Leto svetnikov pomen obeh praznikov razlaga na kar šestnajstih straneh in dopušča, da se v teh dneh hrupne sedanjosti umaknemo iz bleščeče bede modernega človeka s svojim razmišljanjem tudi sami. Cenjeni poslušalci in poslušalke, ali razmišljate kdaj o minljivosti življenja in smrti? O tem, da smo prah in da se bomo vanj povrnili. Naše življenje se bo na zemlji v fizični obliki res končalo, ampak duša bo preživela. O tem govori današnji praznik. Dunajska klinična psihologinja in terapevtka Elisabeth Lukas v eni izmed svojih knjig piše, da je smrt neke vrste stalen poziv za nas, naj spremenimo sedanjost v najlepšo možno obliko. Res je, da se nam sedanjost vedno izmika, ampak še vedno ostaja v določeni obliki. Prilagodi se celotnemu življenju posameznika. Zavedanje o omejenosti lastnega bivanja naj nas privede do tega, da bomo sedanjost cenili kot nekaj zelo dragocenega in jo takó izkoristili, da bo tudi sloves od bližnjih lažji. Od nas samih je odvisno, kakšno žetev bomo v zadnji triadi življenja želi. Mogoče nam bo kdo po naši smrti postavil spomenik in nanj vklesal naše ime z velikimi črkami. A raje kot o mogočnosti marmornatega spomenika naj nas v današnjem jutru prevzame misel, da se bo z našo smrtjo dokončano življenje strdilo v neizpodbiten spomenik nam samim. Smrti se nam ni treba bati; bati se moramo občutka nesmiselnega življenja. Kolikor starejši smo, toliko bolj bi se morali zavedati modrosti, da je vse, kar smo si pridobili in kar posedujemo, le »na posodo za določen čas« in bo treba spet vrniti. Če bomo imeli pravično tehtnico, pravične uteži, pravičen škaf in pravičen vrč (prim. 3 Mz 19,36), bo naša duša lahko mirno zapustila telo ob uri smrti. A to dosežejo le redki. Drugim je Bog v onstranstvu dal možnost očiščevanja, zorenja za nebesa. To imenujemo vice. V nekem pogledu so duše v vicah mnogo na boljšem kakor mi. Njihovega trpljenja se ne da primerjati z bolečinami na zemlji. V drugem pogledu pa so mnogo na slabšem kakor mi: same si te duše ne morejo pomagati; čas zasluženja je bil zanje končan s trenutkom smrti. Pač pa jim moremo pomagati mi. Zato se danes za dušni blagor spomnite svojih rajnih. Z molitvijo ali pa z dobrim delom.
Danes praznujemo praznik Vseh svetih in pa Dan spomina na mrtve. Oba praznika, ki ju obhajamo na isti dan, zelo lepo dopolnjujeta drug drugega. Kakor nam poročajo Apostolska dela, so Jezusove učence šele v Antiohiji začeli imenovati kristjane. Poprej so se Jezusovi učenci med seboj klicali Sveti. Danes se nam zdi nekoliko čudno, da bi bilo svetništvo normalno stanje kristjana. Svetnike imamo vendarle za junake, za ljudi z izrednimi sposobnostmi. Božjega izvoljenca bi najraje primerjali z »nadčlovekom«, mladi bi mu rekli celo »superman«. Toda pomen krščanskega svetništva ni v njegovi izrednosti, tudi ne v njegovih nadnaravnih sposobnostih. Svetnik je lahko vsak, ki dovoljuje, da Bog deluje v njem, se pravi, ta, ki Božjim navdihom in nagibom ne postavlja ovir. Lahko bi rekli, da je svetnik – z razliko od nas – Bogu dovoli, da ga »po-sveti«, da ga pregnete Božja milost in s tem sprejme njegovo moč, krepost in kdaj tudi junaštvo. A te vrline ne prihajajo iz njega samega, ampak iz Boga. Zato vidimo, da so postali sveti tudi ljudje z nemogočim značajem, ali pa z zelo slabimi nagnjenji, pustili so, da je v njih zaživela Božja dobrota. S takšnim pogledom na svetništvo pa bi lahko med svetnike prišteli tudi naše pokojne starše, marsikaterega prijatelja in seveda vse tiste brezimne ljudi, ki so v življenju znali skrito ljubiti in se darovati za druge. Prav je, da se jih vsaj enkrat v letu spomnimo in se Bogu zahvalimo zanje. Zato bomo danes popoldne šli na grobove naših dragih rajnih. Čeprav upamo, da jih je Bog že sprejel v svoj objem, še vedno tega ne vemo zagotovo in zato zanje molimo. Hkrati pa jih prosimo, naj nas oni blagoslavljajo iz večnosti, saj so sedaj rešeni spon človeške nebogljenosti in bivajo v Božji svetlobi in dobroti. Kristjani upamo, da so pokojni še vedno med nami, da nas spremljajo s svojimi navdihi in da nam iz večnosti lahko pošljejo modrost, moč in milost. Vendar ne vemo, ali so že dosegli svoj cilj ali pa so še na poti očiščevanja in osvobajanja. A zagotovo vemo, vsaj tako verujemo, da so med nami, da se lahko z njimi pogovarjamo in se tako z njimi ne bojimo postati tudi sami svetniki.
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
»Če pšenično zrno ne umre, ostane samo, če pa umre, obrodi obilo sadu.« Že od otroštva ohranjam globoko spoštovanje do narave, do ljudi, ki so z njo povezani. Zemlja te lahko tudi priklene nase in postaneš zelo občutljiv. Težko je, če si od nje povsem odvisen, vsak dan posebej. A nad tem je tudi sij čarobne mavrice skrivnostnega stvarstva. Ki je življenje, ki je rast, je umiranje.. Misel na smrt sproži zelo različne občutke, ko je bližnja, vzbudi negotovost, previdnost, strah, odpor. Kako človeško je to. Že z rojstvom, malo, nežno bitje začenja pot, ki se bo nekoč zagotovo končala, prevesila na drugo stran. Je v človekovi duši vendarle hrepenenje po večnosti? Drugačna, neznana razsežnost življenja. Da s smrtjo ni vse končano. Da gre le za prehod, ko vstopamo v večnost, kjer bodo živela vsa naša dobra dela, vsa ljubezen, ki smo jo izkazali, izrazili, vsa naša iskrenost in iskanje resnice. Kjer nas bo Gospod obdaril z večnim veseljem. Odkrijem svoj nemir. Želim si ostati z vsemi, ki sem jih navajen, ne morem sprejeti, da odide tisti, ki mi je blizu, da mine vse, kar me povezuje z lepim, dobrim, globokim odnosom, doživetji, spoznanji, dosežki, rezultati mojega dela, in se razblini v nič. Tolaži morda dejstvo, da telesna smrt čaka prav vse, prej ali slej, vsakogar. A kako dozoreti, da odpadem z drevesa življenja kot zrel sad? Zorenje, ki ni predvsem zazrtost vase, ni iz sebične drže oblikovano pomanjkanje ljubezni, ki zanemarja globino. Nikoli naj ne prevlada zavračanje ljubezni, torej naj ne prevlada obup, sovraštvo, hude zamere, pohlep. Odpirajmo pot do zvezd. Dozorelost je kot Ljubezen sama. Marsikdo se ob soočenju, napovedanem ali nenadnem soočanju s smrtjo zave kratkosti, minljivosti zemeljskega življenja, kar takoj izčisti človekovo dosedanjo držo. Luč večnosti obarva prav vsakogar, vsak odnos, vsako vlogo, poslanstvo, delovanje. Nenadoma se nam naši »veliki« problemi zazdijo nevredni naših skrbi. Očisti in izkristalizira ves čar slave, izsiljenih dosežkov, zabave, bogastva. Važno je, ali je svet, zato ker sem, vsaj nekoliko boljši? Pogled se preusmeri. Ozrem se vase, se pomirim, razmislim, se poglobim do korenin samega sebe, svojega bistva, gledam, vidim, česar prej nisem opazil. Prebudim se v luči spoznanj in se veselim vseh lepih odnosov. Da le ni bilo prepozno, da nisem zamudil. Spočijem se v tebi, v objemu Ljubezni.
Neveljaven email naslov