Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica Duhovne misli filozofinja in urednica dr. Ignacija Fridl Jarc nas ponovno spominja na razmišljanja starih grških filozofov o etiki in demokraciji v družbi. Lahko le z dobrimi zakoni dosežemo etično družbo, kot je predvideval Solon?
3715 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Avtorica Duhovne misli filozofinja in urednica dr. Ignacija Fridl Jarc nas ponovno spominja na razmišljanja starih grških filozofov o etiki in demokraciji v družbi. Lahko le z dobrimi zakoni dosežemo etično družbo, kot je predvideval Solon?
»Bog očitno želi, da smo srečni,« mi je nedavno rekel moj duhovni oče. In je dodal: »Poglej samo našo deželo. Koliko lepot je danih na kup, da bi se ob vseh naporih, ki jih doživljamo, lahko odpočili, se okrepili. Tudi, če živiš v mestu … samo nekaj korakov je potrebnih in si že sredi šumenja rek in potokov. In te barve, ki so v naravi in vonjave – ta najboljša aromaterapija brez škodljive kemije. Kako veličastno se je Bog podpisal v stvarstvo, da bi uvideli in verovali, da je ljubezen.« In ko sem mu izrekel pomislek, če ni vse le slučaj, mi je povedal zgodbo Alfreda Kastlerja, fizika, Nobelovega nagrajenca. Rekel je: »Predstavljaj si, da odkriješ na luni tovarno, ki popolnoma avtomatizirano predeluje boksit v aluminij. Ob strani je atomska elektrarna, ki daje potrebno energijo in še marsikaj, kar je za ta postopek potrebno. – Ob tem, pa ne vidiš niti enega umnega živega bitja, ki bi vse to ustvarilo. In zato sklepaš: vse je pač nastalo nekoč samo po sebi, pod nekimi nam neznanimi pogoji …« »To je nemogoče!« sem posegel v pripoved. »Prej bi lahko nastalo vse, kar sem opisal kar tako: slučajno, kot pa ena sama človekova celica, ki je v svojem delovanju mnogo bolj zapletena, kot tovarna za predelavo rude v kovino. Sam po sebi je razumljiv kaos – harmonija pa: preveč težko verjetnih in kar nemogočih slučajev bi bilo potrebnih, da bi lahko bila vse ena sama velika slučajnost! Stvar kaže na Stvarnika, lepota nam govori o Bogu samem kot najvišji Lepoti – in že Platon je zapisal: v njej razodeti dobroti.« Vzeti si čas – ustaviti naglico in poiskati kotiček, ki nas že dolgo priteguje in vabi. Ne nekje daleč, prav blizu nas je prostor pod soncem, ki nam je namenjen, da se povrnemo k tistim močem, ki svetlijo misel in naše počutje. Med vsemi obveznostmi želim prijetne trenutke oddiha tudi vam, spoštovani poslušalci: pričakuje nas potok v naši bližini, prijetna senca pod drevjem –morda ob sebi z najbližjimi in prijatelji ali pa s knjigo v roki, pa tista cerkvica na vzpetini … – Toliko vsega je, kar vrača moči v naše življenje. »Vrata Njega, ki je svet ustvaril, so ves čas odprta,« je zapisal Rumi v poeziji mistike.
Grško ime Stephanos pomeni »krono« ali »venec«. In res je Štefana prva krščanska skupnost občudovala kot mladostnika, ki je uspel uresničiti svoj mladostni sen in iti v ljubezni do konca, se pravi prav tja do smrti. Zato je prejel venec zmage in bil tisti, ki je dosegel krono najvišje časti. Zato so ga uvrščali na čelo dolge vrste pričevalcev, kot so poimenovali prve priče vstalega Gospoda. Bili so priče temu, da je njihov Gospod, Mesija, sicer umrl, toda še vedno je živ. To je bilo nekaj nezaslišanega, saj je pomenilo, da je večnost vdrla v naš čas, da nismo samo ljudje, ampak da je med nami celo živi Bog. Večna ljubezen je prišla na ta svet in novo življenje, ki se ga nismo nadejali. Prvi Jezusovi učenci so bili prepričani, da je Štefan prejel lovorike ljubezni, ker se je kot mladenič pognal v življenje do njegovih skrajnih meja. Toda njegovi rojaki niso prenesli, da se pogovarja z Bogom kakor s svojim prijateljem in da ima celo videnje, kjer so mu onostranske zadeve čisto domače. Njegova okolica ni verjela, da je človek sposoben biti v družbi z Bogom in da s smrtjo ne bo vsega konec. Prav današnji praznik pa predstavlja nadaljevanje idiličnega božičnega dne, ko smo se razveselili Božjega otroka, tistega, ki bo s svojo ljubeznijo, svoji nebogljenosti navkljub prinesel novo upanje na ta svet. Božič namreč pomeni, da Boga ni strah človeške nebogljenosti, ne boji se neznatnosti otroka in preko otroške krhkosti in nemoči prihaja k nam. Božja moč in veličina se nam razodevata v človeški nemoči. Božja ljubezen se naseli v naši majhnosti. Danes dajemo priznanje mladeniču, ki se podobno kot Ljubezen sama ne ustraši prav ničesar in verjame, da je mogoče premagati vse, vsako trpljenje pa tudi smrt. Zato ne preseneča njegova molitev, ki jo izgovarja, ko ga kamnajo. To so namreč besede, ki spominjajo na veličino njegovega Gospoda na križu: »Gospod, ne prištevaj jim tega greha!« To pomeni, da ljubezen še z zadnjimi močmi deli dobroto in usmiljenje. Na današnji dan Slovenci praznujemo tudi državni praznik Dan samostojnosti. Hvala Bogu, ker danes nihče več ne zahteva od nas, da bi žrtvovali svoja življenja. Toda naša državna skupnost bo imela svoj temelj, če bomo vsi ljudje dobre volje sposobni odpuščanja, sprejemanja drugega in usmiljenja.
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Spoštovani poslušalci in cenjene poslušalke, le še nekaj ur nas loči do svetega ali božičnega večera, ki se v katoliških in protestantskih državah zaključi s slovesno polnočno mašo; po njej pride božič, sveti dan, ki je bil v 4. stoletju določen za dan Kristusovega rojstva. Dan, ko naj se po ljudskem izročilu ne hodi na obiske, temveč naj bi se vsa družina zbrala ob slavnostno pogrnjeni mizi. Na pričakovanje Gospodovega prihoda smo se kristjani začeli pripravljati z adventom, ki ga v naših domovih in cerkvah od osemdesetih let 20. stoletja ponazarja adventni venec iz zimzelenega rastlinja s štirimi svečami, ki ponazarjajo štiri adventne nedelje. Sveti večer, ki pomeni vrhunec priprav na Gospodov prihod, in božič sta dneva, prepojena z globokim sporočilom. V slovenskem ljudskem izročilu je adventni čas s svetim večerom, božičem in poklonitvijo modrih z Vzhoda eno najbogatejših obdobij. Ne samo pri nas. Tudi drugi narodi, verni in neverni ljudje, v svoj vsakdan vnašajo tiho pričakovanje, kar advent ne nazadnje tudi je, pričakovanje na Gospodov prihod, na Kristusovo rojstvo. Vsako rojstvo prinese novo upanje, novo luč v človeško bedo in zablodo. Verjetno zato tako radi pripravljamo prostor za Gospodov prihod. V teh dneh ni okrašen samo nebesni svod, okrašeni so tudi oboki naših domov in cerkva. Pri polnočnicah se bo v številnih cerkvah oglasila Sveta noč, natanko dvesto let po tem, ko je bila v cerkvi sv. Nikolaja v Oberndorfu na Solnograškem prvič izvedena. Kaj je torej tisto, kar bo nocojšnji sveti večer in jutrišnji božični dan naredilo tako svojstven? Zakaj ju znova in znova obujamo? So to spomini na doživljanje božiča v najzgodnejših otroških letih? So to božična darila in dobre želje na voščilnicah? Je to božični kruh ali so umetelne jaslične figure? Ne, nocojšnji sveti večer nam želi sporočiti, da se je Kristus rodil v bornem hlevu in bil položen v jasli. Za vse ljudi. Tako za vas kot zame. Mogoče je advent, čas duhovne priprave na praznik Kristusovega rojstva, samo odbrzel mimo vas. Ali pa ste na adventnem vencu prižigali rdeče ali kako drugače obarvane sveče, pa bi po krščanski tradiciji morali vijoličaste. Mogoče v vaših srcih vse te zunanje in notranje priprave vzbujajo tesnobo in poglabljajo vaše stiske. Da, tudi to so lahko advent, sveti večer in božični dan. Čas, zaslepljen z umetnimi svetlobnimi telesi, nakupovalno mrzlico in jasličnimi figurami. Čas, v katerem lahko kaj hitro pozabimo na osamljene, trpeče in bolne. Do nocojšnjega svetega večera imamo še vedno na voljo nekaj ur, da očistimo svoje hleve in pospravimo razmetane jasli za Gospodov prihod. Samo prižgana sveča ob bogato obloženi mizi pač ne bo dovolj, da bi se Gospod resnično rodil v naših srcih. A brez globoke vere bodo jasli v našem, pa čeprav pospravljenem hlevu še vedno samo jasli.
Lani (2017) decembra so ženo ameriškega predsednika Melanio Trump vprašali, kje bi najraje praznovala božič in odgovorila je, da na samotnem otoku. Da, nekateri ljudje se bojijo božiča. Strah jih je obveznosti ob tem prazniku, nekatere je strah hitenja, povezanega s praznovanjem. In res v potrošniški družbi zna biti božič zelo stresen in obremenjujoč. Bistveni del praznovanja je postalo obdarovanje, ki pa se velikokrat spremeni v medsebojno tekmovanje in potrošništvo. Pred prazniki se pogosto zgodi, da zaradi številnih obveznosti in opravkov postanemo živčni. V tej napetosti rado »poči« v odnosih. Hudo je, če tik pred praznikom pride do prepira, ki pokvari praznovanje. Dramski igralec Gregor Čušin pravi, da se nekaj dni pred prazniki rado »kaj« zgodi -pri tem misli na kakšno »razbitino« v hiši-, nekaj »se razbije«, kar tako samo, kar očeta spravi v slabo voljo. Zato njihova družina že nekaj let pred božičem sede in se dogovori: »Od sedaj naprej do božiča se ne kregamo, ne sme biti trdih besed. Naj se zgodi karkoli, gremo mirno naprej. Najtežje je nama z ženo, ker se ne smeva jeziti nad otroki. Ta dogovor nam pomaga, da vstopimo v praznike ‘pomirjeni’,« zatrjuje igralec. Najbrž se strinjamo, da je ta svojevrstni »obred« pomiritve vreden posnemanja tudi v drugih družinah. Najbolj pa naj nas pomirja vera, da nam je Gospod res blizu in to ne samo za božič in druge praznike, ampak da nam je blizu vsak dan, tudi v dneh priprav, napora in hitenja. V današnjem evangeliju teta Elizabeta blagruje svojo sorodnico Marijo z besedami: »Blagor ji, ki je verovala, kajti izpolnilo se bo, kar ji je napovedal Gospod« (Lk 1,45). Marija je verovala Božjemu poslanstvu brez oklevanja in dvoma. Ko je slišala in sprejela Božji predlog, je pohitela k teti Elizabeti in ga delila z njo. Tako je postala vzornica vseh učencev Božjega učitelja: slišala je Božjo besedo, jo sprejela in posredovala drugim. Cerkev nam daje Marijo za vzor. Zakaj? Ker je slišala Božjo besedo in po njej živela. In ker sta bili ljubezen in duh služenja gonila sila njenih dejanj. Tudi mi bomo blagoslovljeni, če bomo posnemali trdno in življenjsko Marijino vero. Vera nam ne zagotavlja življenja brez težav, omogoča pa nam zmago nad težavami s pomočjo Božje milosti.
Pred nekaj leti me je življenjska pot iz osrednje Sibirije v Rusiji pripeljala v 8 tisoč kilometrov oddaljeno Slovenijo, ki je zdaj moja nova domovina. Iz spoštovanja do novega okolja sem se najprej začela učiti slovenščino. S sabo sem prinesla svoje navade in običaje in jih z radostjo v duši povezala s temi, ki veljajo tukaj. In verjetno sem se tudi zato vedno počutila sprejeto in želeno. To sicer zna biti problem sodobnih migracij, kjer ljudje od drugod – iz različnih kulturnih in verskih okolij, ne zmorejo ali celo nočejo s hvaležnostjo in dialoškostjo sprejemati drugačnost v katero prihajajo. In če hočete, tudi Jožef in Marija sta bila pred dva tisoč leti na nek način migranta, brezdomca, ki pa sta s sabo prinašala luč in upanje za prihodnost – Jezusa. Maribor je bil, tudi zaradi smučišč takorekoč v mestu samem, moja ljubezen na prvi pogled, ki pa se je še okrepila, ko sem jela srečevati vse več iskrenih krščanskih bratov in sestra. Vsako leto skupaj doživljamo tale adventni čas pričakovanj, ko se staro poslavlja in se rojeva novo. V vsakem človeku je iskrica božjega, svetega, žarek neustavljivega odrešenjskega upanja, ki pa ima za nas verujoče kristjane ime – Jezus Kristus. Srce je tempelj življenja, in če se Jezus v našem srcu ne rojeva vedno znova in znova, je božični čas za nas pač le prijazna praznično novoletna družabniška zgodba. Moj rojak, ruski pisatelj Aleksander Solženicin katerega stoletnice rojstva smo se spominjali nedavno, je zapisal stavek. “Sčasoma mi je postalo jasno, da linija, ki ločuje dobro od slabega, ne poteka med državami, družbenimi razredi in ne med političnimi strankami, temveč poteka skozi vsako človeško srce.” To pomeni, da je Božič v resnici drama našega srca. Ko Jezusa povabimo tja, se dogajajo čudeži v nas in med nami: zmoremo odpuščati in brezpogojno ljubiti, zmoremo biti sočutni in strpni…kjer celo razlike postajajo radostne bližine. Blagoslovljene praznike želim, vsem in vsakomur, in tudi mojim dragim rojakom iz nekdanje skupne domovine, ki so v Sloveniji. С Рождеством и Новым годом! Да благословит вас Господь!
To je čas, ko veliko ljudi pričakuje božji dotik. Ko je nekaj v »zraku«, kar sproži občutke čuječnosti. ko si želim čudovitih, blaženih občutkov, razumevanja svojih »bližnjih«, nekoga, ki se me dotakne v moji občutljivosti. Lahko me to pomiri, razneži, še bolj odpre za pričakovanje svetega. Pojavijo pa se tudi občutki osamljenosti, zavrženosti, prezrtosti, ko je človek preobremenjen, pa nihče ne ceni njegovega napora. Kako ustvariti lepo vzdušje praznika, ki je morda zapisan v tvoji duši iz otroštva, ali pa tako, ki ga omenjajo drugi. Advent pomeni poseben čas za pripravo, naj bi bil predvsem za našo notranjo pripravo na Božič. Pomiritev, čas za tišino in meditacijo, daje moč za vse tiste običajne zunanje priprave, ki so po naših navadah potrebne za to, da bo Božič vesel, božal dušo. Božji dotik, ki blagodejno vpliva na žalostno hrepenenje po tistih, ki so z nami preživljali te praznike, pa jih morda ni več. Hrepenenje, ki ga morda čutimo ob spominih na prejšnja doživetja Božiča. Lahko nas tudi spomini bogatijo, če se počutim v Bližini Deteta, ki prihaja. Glede na to, da se danes moteče pojavijo bleščeči, tudi kričeči, agresivni oznanjevalci praznika že zelo zgodaj, se družine in tudi posamezniki srečujemo z nujnostjo osredotočanja na naš notranji, družinski svet, na umirjeno, blago. Čudovito je, če imaš izkušnjo čarobnega družinskega vzdušja ob pripravi na Božič, kjer ima vsak družinski član »pomembno« vlogo, ki jo vestno izpolni. Spomnim se mamine skrbnosti in očetove spretnosti, skladna različnost, kot v njunem prekrasnem altu in basu, ko sta prepevala božične pesmi. Tudi danes so otroci presrečni, če lahko pomagajo pri peki piškotov, sami izdelujejo okraske, poskrbijo za mah, jaslice.. in doživljajo radost ob Detetu. Tudi če ni možnosti za tako skladno družinsko doživljanje praznikov, pomaga, če se odpremo dobremu, v umirjenem srečanju s seboj in ljudmi, poskušamo najti poglobitev v molitvi, predvsem pa svoje življenje delimo z drugimi. Tako si lahko stojimo ob strani, če prileze žalost, razočaranje, strah. Modrost pravi: Kadar smo v stiku z dušo, smo brezčasni, kadar smo brezčasni, smo brez strahov. In kadar smo brez strahov, poznamo življenje, kakršno je v resnici. In v resnici je življenje z Detetom lahko polno hvaležnosti.
Razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere, duhovnosti in humanizma.
Advent je tisti čas v letu, ko izprežemo iz vsakdanjih obveznosti in svoj čas namenimo družini, prijateljem in sebi. Je čas, ko se iz zunanjega, pridobitnega sveta umaknemo v umirjeno vzdušje doma. Lahko se odklopimo, pamet spustimo »na pašo« in se poglobimo vase. Noge vržemo na fotelj in ne počnemo ničesar. Preprosto lenuharimo. Tudi to nam advent dopušča, dovoljuje. A zakaj bi za to, da ne počnemo ničesar, sploh potrebovali dovoljenje? Ali ni naš čas le naš čas in tako z njim lahko počnemo, kar nas je volja? Lahko ga investiramo v kaj koristnega ali smiselnega, lahko pa tudi ne. Lahko za določen vložek dobimo določen iztržek, lahko pa tudi ne. Lahko pa vložimo nič (vsaj v smislu surove ekonomske logike), pa dobimo ogromno. In ravno v tem je moč brezdelja oziroma, če povemo naravnost in mimo vseh ovinkov, lenobe. Poglejmo si le enega od najbolj poznanih primerov. Za Sokrata, očeta filozofije, bi težko rekli, da si je vsakdanji kruh služil v potu težaškega dela. Vsaj ne v smislu danes vse prežemajoče ideologije dela. Sokrat ni bil vpet v dvanajst-urni delavnik. V tem smislu ni investiral veliko svojega časa. Pa vendar se je ves čas poglabljal vase in si zastavljal moralna, politična, duhovna in druga eksistencialno pomembna vprašanja. Zanimala ga je resnica. In resnico je stalno preverjal skozi pogovor z drugimi. Sokrat je posedal in premišljeval, ter spet posedal in se o tem pogovarjal z drugimi. Kaj je to drugega, kot podoba lenuha? Še ne tako dolgo nazaj so nekateri v zelo podobnih barvah slikali moderne Grke: posedajo, nič ne delajo in veliko govorijo. A Sokrat je s tem, da je počel nič, da je investiral nič, iztržil ogromno oziroma bolj natančno, ogromno smo iztržili mi, ki danes živimo idejo Evrope. Sokrat z vprašanji ni spravljal v obup le sogovorcev, ampak je postavil temelje filozofije in tako določil kurz duhovnemu evropskemu razvoju za naslednjih 2500 let. Nemški pisatelj Heinrich Böll v eni od svojih kratkih zgodb pripoveduje o turistu, ki prigovarja brezdelnemu ribiču, naj bolj podjetno porabi svoj čas. Saj mu bo to zagotovilo blagostanje, da bo lahko v miru in brez naprezanja preživel svojo starost. Ribič, ga začudeno pogleda: zakaj bi se naprezal, da bi lahko šele čez toliko in toliko let sedal na obali in lenobno opazoval sončni zahod, če to lahko počne že zdaj. To bi bila zares neekonomična investicija časa. Sokrat se je držal točno tega načela, pa poglejte, kaj vse se je rodilo iz tega.
Revna vdova iz vasi v Bengalu, vzhodni Indiji, ni imela niti dovolj denarja, da bi sinu plačala avtobus do šole. Tako je mogel fantič ob začetku pouka povsem sam skoraj uro dolgo hoditi po gozdu do šolske zgradbe. Da bi ga opogumila, mu je mama dejala: »Ne boj se gozda, sin moj. Prosi boga Krišno, da gre s tabo. On bo uslišal tvoje molitve in prošnje.« Fant je prisluhnil materinemu nasvetu, molil k hinduističnemu bogu in res se je Krišna prikazal in od tistega dne je fanta zvesto spremljal na njegovi poti v šolo. Ob učiteljevem rojstnem dnevu je bila navada, da mu učenci poklonijo majhno darilo. Ko se je ta dan približeval, je fant prosil mamo za nekaj denarja, da bi lahko kupil rojstnodnevno darilo. Mati mu je odgovorila: »Prav nobenega denarja nimamo, sin. Prosi svojega brata Krišno, da ti priskrbi darilo.« Naslednjega dne je fant svojo težavo zaupal Krišni, ki mu je priskrbel steklenico mleka. To je fant ponosno prinesel v šolo in jo izročil učitelju. Ampak darila drugih otrok so bila večja in fantovega darila skoraj ni opazil. Čez čas je le vprašal fanta: »Kje si dobil to steklenico mleka?« »Krišna, bog gozda, mi jo je dal.« Učitelj in sošolci so se vsi naenkrat zakrohotali. »V gozdu vendar ni bogov, to je le vraževerje,« je končno pojasnil učitelj. »Ampak če tvoj Krišna obstaja, pojdimo v gozd in si ga oglejmo.« Ves razred se je odpravil v gozd. Fant je pričel klicati Krišno, ampak ta se ni pojavil od nikoder. »Brat Krišna, moj učitelj te želi videti. Prosim, pokaži se!« V tistem trenutku se je končno oglasil močan glas, k je odmeval po gozdu in po kraju, da ga je lahko vsak slišal: »Ne morem se pokazati. On niti ne verjame, da obstajam!« Ob tej zgodbi bi lahko marsikdo le zamahnil z roko in pomiloval vraževerno miselnost otroka in njegove matere. Vendar ima lahko zgodba tudi za današnji dan pomembno lekcijo. Opozarja nas lahko na cinično in vzvišeno miselnost, da je resnično le tisto, kar lahko primemo ali dokažemo. Vse, kar je več od tega, se razume kot vraževerno, varljivo, celo slaboumno. Ampak pogosto nas v življenju ’nese’ prav pomanjkanje vere. Pa ne nujno religiozne vere, ampak tudi vere vase, vere v dobro v drugih, vere kot zaupanja, vere kot vizije, kot dopuščanja možnosti, da je nekaj, kar presega našo trenutno sposobnost razumevanja sveta. Če ne verjamemo, da je nekaj sploh mogoče, se za to ne bomo trudili. Pustimo se danes presenetiti in dopustiti, da v naš gotovi svet vstopi tudi kaj presenetljivega, nepričakovanega.
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Bogata gospa je šla k psihiatru, kjer je menila, da je njeno življenje prazno in brez smisla. Svetovalec je poklical starejšo žensko, ki je čistila ordinacijo, ter dejal bogati gospe: »Vprašal bom Marijo, kako je ona našlo srečo. Prosim, prisluhnete ji.« Starejša gospa je odložila vedro in začela govoriti: Mož mi je umrl zaradi raka. Tri mesece za tem je sina povozil avto. Ostala sem sama, popolnoma sama. Nisem mogla spati, izgubila sem apetit. Nisem se mogla smejati. Pomislila sem celo, da bi si vzela življenje. Ko sem se nekega večera vračala z dela, mi je sledila domov drobna muca. Na neki način se mi je smilila. Zunaj je bilo mrzlo, zato sem muco spustila v hišo. Dala sem ji mleka in posodo je polizala do čistega. Potem se je začela smukati in se drgniti ob moje noge in prvič po dolgih mesecih sem se nasmehnila. Potem sem pomislila: če mi je pomoč drobni muci vrnila nasmeh, me bo morda pomoč ljudem osrečila. Tako sem naslednji dan spekla piškote in jih nesla sosedu, ki je ležal bolan v postelji. Vsak dan sem poskušala narediti nekaj lepega za sočloveka. Srečna sem bila, ko sem videla, da so oni srečni. Danes ne vem za nobenega, ki bi bolje spal in imel boljši tek kot ga imam jaz. Srečo in veselje sem našla v tem, da sem osrečevala druge.« Vsi iščemo srečo in veselje v življenju. Današnji evangelij nam predstavi nekaj poti do veselja. Ko pridejo ljudje k Janezu Krstniku in ga sprašujejo, kaj naj storijo, jim je dal zelo vsakdanji nasvet: »Delite dobrine s tistimi, ki imajo manj. Ne sleparite. Govorite resnico. Ne obtožujte po krivem. Bodite zadovoljni s tem, kar imate. Delajte po vesti.« Zato je mirna vest prvi korak k veselju. »Ne obdržite tega, česar ne potrebujete,« pravi dalje Krstnik. »Kruh, ki ga ne pojeste, je kruh lačnih. Oblačilo, ki ga ne potrebujete, je oblačilo ubogih. Dobra dela, ki jih ne opravljate, so kot krivice, ki jih zagrešite.« Bi bili radi veseli? Bodite pravični in usmiljeni! Naslednja pot do veselja je, da najdemo svoje mesto v svetu. Bog ima za vsakega človeka poseben načrt. Ustvaril nas je s posebnim namenom. Vsakdo mora odkriti mesto, ki mu ga je Bog namenil. Veseli bodimo, da smo odkrili, kakšno mesto nam je Bog določil v življenju.
Depresija, ki sodi med najpogostejše duševne motnje in po ocenah zdravnikov prizadane kar šestino ljudi, je nedvomno močno zaznamovala naš čas, saj se dandanes povsod govori o njej. Sámo občutenje globoke žalosti in brezupa pa je nedvomno spremljalo človeka vse od začetka, le izpostavljeno ni bilo v tolikšni meri kot danes – o potrtosti in njenem zdravljenju je tako na primer spregovoril Cicero, rimski govornik in filozof iz 1. stol. pr. Kr. Tej témi je namenil célo knjigo, ki je nastajala prav v času, ko se je slavni politik znašel na najnižji točki svojega življenja in je razjedajočo žalost in obup izkusil na lastni koži: leto poprej mu je namreč umrla hčerka, zaradi spremenjenih političnih razmer pa je bil prisiljen k umiku iz politike, kar je praktično pomenilo konec njegove kariere. V tretji knjigi Pogovorov v Tuskulu tako Cicero izpostavi občutje potrtosti, ki velja za najhujše, saj je »še sveže mnenje o nekem prisotnem zlu«, ki nas trpinči od znotraj in razžira našo dušo, tako da ta »upade in se zakrči.« Sprašuje se, ali lahko takšno občutenje, doleti tudi modrega človeka, ki naj bi zaradi svojega uvida v življenjske resnice in kreposti živel mirno in stanovitno, prost vseh nadlog in vznemirjenj. Duševna vznemirjenja, med katere spada tudi občutje potrtosti, namreč Cicero v skladu s stoiško mislijo opredeli kot nenaravna stanja, odklone oziroma bolezni, ki so nasprotne razumu in ga ne ubogajo, medtem ko enači duševno zdravje s stanjem umirjenosti oziroma modrostjo sámo. Če torej dopustimo, da nas čustva prevladajo, se pravzaprav odpovemo razumu in obvladovanju samega sebe, tega pa modrec ne bo nikdar dopustil. Kreposti, kot so pogum, srčnost, zmernost, preudarnost in pravičnost, tako pomagajo modrecu, da ne zapade v potrtost. Pogumen človek se namreč ne bo plašil, ne bo se ustrašil bližajočega se zla in potemtakem ne bo dopustil, da bi ga navdala žalost. Je torej srčen, »kdor pa je srčen, je nepremagljiv; /…/ na človeške zadeve gleda s prezirom in meni, da se nahajajo pod njim,« zato nanj ne morejo vplivati. Prav tako v potrtost ne more zapadi nekdo, ki je zmeren, preudaren in pravičen, saj vrlost »obvladuje in pomirja razdraženo dušo, kadar ta sega po nečem, in v vsaki zadevi ohranja umerjeno stanovitnost.« Duša modreca, ki je brez slabosti, bo torej s pomočjo kreposti vselej pomirjena, nahajala se bo v svojem naravnem stanju miru in spokojnosti in je nikdar ne bo napolnila potrtost, ki »ne more nikakor soobstajati in prebivati skupaj z modrostjo.«
Zadnjih nekaj let živim v središču Ljubljane, kjer se tare turistov. Težko se vživljam v njihovo nenasitno potrebo, da jih bolj kot kulturne znamenitosti mesta v resnici privlačijo selfiji, ki jih naredijo ob njih. Priče smo pravi beatifikaciji zdajšnjega trenutka, občutku blaženosti, ko kdo sliko samega sebe, samemu sebi postavi za ikono, ki jo občuduje. Brž ko je mogoče svoj selfi posreduje virtualnemu občestvu, da ga sprejme v spletni panteon. V informacijskem omrežju sedaj neizbrisno biva v upanju, da bo njegov nasmeh na selfiju trajno privlačil poglede in zanimanje teh, ki so hrepenenje po presežnem zamenjali z zapisom v globalni digitalni univerzum. Integralna spletna realnost je novi kozmos, ker želi zajeti vse: predmete, ljudi in znanje. Kako na nas deluje trpko spoznanje, da je naš selfi zgolj zdrsnil v signalno in znakovno obliko komunikacije, ki daje prazno upanje, da je naš duh, naše skrivnostno notranje bistvo, vstopilo v transcendentni onkraj, po katerem od nekdaj hrepenimo? Da smo v resnici samo delček prozaičnih, pustih in duhovno mrtvih procesov digitalne tehnologije. Človek je po svojem prvinskem stremljenju bitje adventa, ker je usmerjen na prihod ljubečega Drugega, ob katerem bo lahko prestopil prag dobrega in zla in motril Dobro samo, kot je rekel Platon. Podobno je razmišljal Aristotel, ko je zapisal, da je v vsa bitja, še posebej pa v človeka, položeno stremljenje po čim večji popolnosti in s tem po Bogu samem. S svojo popolnostjo Bog brezmejno privlači človekov um, pravi Aristotel. S tem, ko je Bog zadnji smoter vseh bitij, tudi giblje vse, kar je, kajti vse hrepeni po njem. Ta nekoliko abstrakten Aristotelov uvid mehča psalmist s svojim poetičnim jezikom, ko pravi: »O Bog, kakor jelen hrepeni po studencu, tako moja duša koprni po tebi. Mojo dušo žeja po Bogu, živem Bogu. Kdaj pride čas, ko bom gledal Božje obličje?« (Ps 41). V adventu, kakršnega so občutili Platon, Aristotel in psalmist, vedno znova najdemo sebe, ker je to tisti duhovni horizont, s katerim je kodirana naša duša. Kaj se zgodi z nami, ko pravo ikono, to enodimenzionalno podobo, ki je viden izraz nevidne nebeške prapodobe, zamenjamo s selfijem, s podobo sebe, krhkega in prestrašenega bitja? Ali ko občestvo v Bogu odrešenih zamenjamo z mrtvim zapisom v digitalni kozmos. Ali ko presežnost, h kateri vse stremi, obtiči na spletu. Gotovo je eno: vseh posledic teh neavtentičnih zamenjav se še zdaleč ne zavedamo. V globini duše vemo, da na spletu ostajamo sami in zapuščeni. Naša notranjost pritrjuje psalmistu, ki kliče: »K tebi, Gospod, ki prihajaš, dvigam svojo dušo« (prim. psalm 25, 1. adventne nedelje – C).
Eden od mojih najlepših spominov na rajnega očeta je povezan z dogodkom, ki smo ga verjetno doživeli prav vsi otroci, vsak na svoj način. Učil me je voziti kolo. Ker me je bilo strah, da bom padel, me je od zadaj držal za sedlo in me bodril, jaz pa sem gonil pedala. Vedno hitreje in vedno bolje je šlo. In ko sem se ozrl nazaj, da bi to veselje delil s svojim očetom, sem šele takrat opazil, da ga ni ob meni, da je že daleč zadaj – in da se peljem čisto sam, on pa se vesel smeje, ko me gleda, kako mi je uspelo. Tako velikokrat se nam Bog v življenju skrije. To je zato pogosto trenutek, ki mu ga očitamo, ker nas je nesramnež pustil same, da se mučimo s svojim življenjem. Lahko pa bi ta trenutek razumeli kot priložnost, tisti hip, ko se zavemo, da nas Bog pusti, da se na kolesu naprej vozimo sami. Da spusti naše sedlo in se skrije za vogal, da bi s ponosom škilil, kako dobro se vozimo tudi brez njegove pomoči, da bi se kot najbolj srečni starš čudil, kako nekaj velikega in lepega je ustvaril v nas. Zato so trenutki naše samote in zapuščenosti s strani Boga lahko tudi trenutki, v katerih moramo občutiti globoko zaupanje z njegove strani. Trenutki, ko vidimo, kako močno računa na našo odraslost in našo odgovornost. Ne, On ne želi biti Bog, ki do potankosti predpisuje, kaj in kako moramo narediti. Ne želi si imeti sužnjev, niti posnemovalcev. Želi si svobodnih in ustvarjalnih ljudi, ki vejo, kaj je prav in kaj narobe, in znotraj možnosti uberejo svojo pot – tisto, za katero menijo, da je prava. Ne želi, da ga kot zatlačeni v vato sprašujemo za vsako malenkost, ne želi si čudakov, ki se držijo besed kakor pijanec plota. On nam je povedal, kar nam je želel povedati, in pokazal, kar nam je želel pokazati, potem pa gre. Skrije se, da se bomo odločali in da bomo živeli ne kot sami, ampak kot samostojni in za svoja dejanja odgovorni ljudje. In nam s tem daje največje možno dostojanstvo, kar ga premore: dostojanstvo sina.
Srečala sem kolegico, ki bo čez leto dni izpolnila vse pogoje, da se upokoji. Vem, da zelo rada opravlja svoje delo in ko sva se o tem pogovarjali pred leti, se je spraševala, kako bo prenesla upokojitev. Ni si znala predstavljati, kako bo, ko ne bo več vsak dan odhajala v ambulanto, ko se ne bo več srečevala z bolniki, ki so postali del njenega vsakdana. Želela si je, da bi vedno ostalo tako, kot je, in se nikoli ne bi nič spremenilo. Verjetno niti ni tako malo ljudi, ki razmišljajo podobno. Od tistega najinega pogovora je morda minilo približno pet let. Ob tokratnem srečanju pa sem jo doživela povsem drugače. Še vedno ima rada svoje delo, pa kljub temu razmišlja takole: »Še dobro leto imam do upokojitve. Zdaj se mi vedno bolj zdi, da bi rada šla v pokoj. Stvari morajo pač dozoreti in tako sem tudi jaz počasi dozorela, da se poslovim od svojega dela. Prav vesela sem tega.« Tudi jaz sem bila vesela njenega razmišljanja. Nekaj, česar se je tako bala že toliko let prej, je sedaj postalo čisto samoumevno in izgubilo vso težo. Pred leti si gotovo ni mogla predstavljati, da se bo upokojitve celo veselila. In zdaj je bilo tako. Podobne stvari se nam dogajajo pri marsičem, ne samo pri upokojitvi. Marsičesa se bojimo. Kaj bo če bo, ko bo … Kaj bo, ko bom šel v pokoj, ko bodo otroci odšli od doma, ko bom vedno manj zmogel, ko bom moral dobiti zobno protezo, ko mi bo kdo umrl in še in še. Mnogi mladi ljudje si ne morejo zamišljati, kako bo, ko bodo umrli starši, mnogi zakonci ne tega, kako bo, ko bo umrl eden od njiju, Pa še mnogo drugega. Vedno je nekaj, česar se lahko bojimo, ker ne vemo, kako bo. Škoda je le, če ta strah preveč hromi naše življenje in nam preprečuje, da bi se ga tu in sedaj veselili. Morda ob takšnih zgodbah, kot je kolegica, ki se sedaj ne boji več upokojitve, zaslutimo, da stvari v našem življenju dozorevajo in da lahko zaupamo, da se vse dogaja ob pravem času, čeprav to v tistem trenutku pogosto težko razumemo.
»Tako je prišla tista noč, kakor da bi bila od nekdaj že natanko določena; tista noč in druga nobena. …« Tako je v enem svojih najglobljih del zapisal Ivan Cankar, ko je opisoval zadnjo noč v življenju komaj trinajstletne deklice, ki se je tiho poslavljala od svojega mladega življenja v dunajski bolnišnici Hiša Marije Pomočnice. Cankar je globoko občutil skrivnostnost smrti. Pogosto je razmišljal o njej in svoj odnos do smrti s časom spreminjal in poglabljal v smeri od temnega obupa pa vse do radostnega upanja. Včasih se mu je zazdelo, da časa in prostora sploh ni, da je trenutek večnost sama: »Treneš – pa si živel življenje, ki je bilo od vekomaj v tebi in ki bo živelo v tebi brez konca …« (Večerni gost) Meja med življenjem in smrtjo je v njem zbujala obžalovanje, strah, tesnobo in »hrepenenje po večnosti«. Upal je v to večno življenje, in v Lepi Vidi zapisal: „Jaz pa mislim, da je pred menoj še tisoč let življenja in da ga je bilo že tisoč let. Kakor da bi stal na visoki gori, v solncu ves — in vse naokoli vesoljnost, večnost, jaz sam večen. Tal ni pod nogami, telesa ni. Tako pač gledajo duše iz nebes na grobove … O brat, in hrepenenja ni več, vse je dopolnjeno …“ Prav kmalu je za pisatelja Ivana Cankarja je nastopila noč, ko se je 11. decembra 1918 ob 1.15 na internem oddelku ljubljanske bolnišnice od življenja poslovil v svojem komaj 43. letu starosti. Zadnjo uro je pričakal pomirjen in »zaspal« je tiho in vdano, kot je o zadnjih trenutkih njegovega življenja zapisal njegov bratranec Izidor Cankar. Nikomur ne bo dano, da bi iz njegovih ust slišal tisto poslednjo besedo, ki je »… le neprestano, nerodno in prazno poskušanje, da bi povedal, kar se ne da povedati, da bi odklenil, kar ostane neizprosno zaklenjeno do poslednjega trenutka« (Edina beseda). Za pisatelja Ivana Cankarja je prišla noč nepreklicnega slovesa od tega sveta. Toda ostala je njegova beseda, ki v toliko pisateljevih delih živi »večno«. To je beseda hrepenečega iskalca resnice, ljubezni in lepote. Po dolgem, nemirnem iskanju smisla življenja, trpljenja in smrti se je strnila v pisateljevem spoznanju, da smo si v globini vsi ljudje bratje, vsi »en sam človek … : in ta človek je visok v svojih mislih, plemenit, brez zlega in hinavščine v svojih čustvih, čist, nesebičen, brezmejno vdan svoji vesoljni, vsako stvar tesno objemajoči ljubezni.« V tem spoznanju v nas odzvanja kot pisateljev klic: Tebe, romar, ne sme biti sram! Tebi, romar, je ukazano od nebes, da gledaš, kar drugim ni dano gledati, da poveš, kar drugim ni dano povedati. Nimaš pravice, da bi zaklepal duri, tudi tistih ne, ki jih sam le s trepetajočo roko odpreš. Če te vabi luč iz brezdanje globočine, se moraš spustiti vanjo brez obotavljanja in brez bojazni, da prineseš ljudem to luč …
Spoštovani, družinska prijateljica mi je za letošnji rojstni dan podarila Pesmi in pisma ene največjih ameriških pesnic, Emily Dickinson (1830-1886), ki je napisala okoli 1800 pesmi, a jih je bilo v času njenega življenja objavljenih le sedem, pa še te ne pod njenim pravim imenom. Ves čas je doživljala krizo vere, čeprav je bila vzgojena v krščanski veri. Boga je nagovarjala kot sebi enakega, kar je bilo takrat nezaslišano. Zaradi privzgojenih okostenelih puritanskih predstav o Bogu je našla svojo pot do Boga, daleč od ver in cerkva. Veliko je trpela, doživela izdajstva, težko zbolela in se umaknila, ker je vedela, da je ne bodo razumeli. Spoznala je, da se ne splača zasajati človeških src z rožami, če jih niso pripravljeni zalivati z vodo. Zaprla se je v svoj svet, da bi obvarovala svojo svobodo. Sama se ni počutila v zaporu, kajti edini zapor, ki lahko zveže dušo, je »jaz«, ego. (Henry Van Dyke) Edinemu, s katerim se je dopisovala, je napisala: »Vprašajte, kdo so moji tovariši. Hribi, gospod, in sončni zahod, pa pes, velik kot jaz sama, ki mi ga je kupil oče. Boljši so od bitij, ker vedó, a te ne izdajo.« V brezčasno pesnico je dozorela zaradi silnega trpljenja, ki jo je naučilo razlikovati med pametnim in modrim človekom. Ali je pameten, ugotovimo po njegovih odgovorih, ali je moder, pa po njegovih vprašanjih. Resnična modrost ne prihaja iz razuma, ampak iz srca. Sprašujem se, kaj pa, če v Božji sijoči obraz ni hotela zreti zato, ker je bil zanjo tako neskončno lep, da bi jo njegova lepota oslepila, ne pa, ker vanj ni verjela. Ali pa, ker na njegovem obrazu ni mogla gledati žalosti in ostati živa, ker je v njegovi žalosti prepoznala lepoto Božje ljubezni, ki trpi skupaj z našim trpljenjem. Zanjo je bila svoboda najlepši, čeprav najtežji dar, ki nam ga je podaril Bog. Z njo je povezano tudi zlo, pa ne, ker bi Bogu ušlo iz steklenice. Skrite pasti svobode lahko osvetli vojaški primer iz časov stare Perzije, ko so ujetega dezerterja obsodili na smrt. Poveljnik mu je dal možnost izbire med strelskim vodom ali velikimi črnimi vrati. Odločitev je bila težka, a pobegli vojak se je raje odločil za smrt pred strelskim vodom in se odločil oditi v neznano po znani poti. Preden so obsodbo izvršili, je vseeno poveljnika vprašal: »Oprostite, radoveden sem, kaj je na drugi strani velikih črnih vrat?« Poveljnik mu je odgovoril: »Svoboda! Ampak poznam le nekaj dovolj pogumnih, da jo sprejmejo.« A takrat je bilo zanj že prepozno. Pesnica Emily Dickinson jo je sprejela za črnimi vrati, sicer ne bi preživela.
Nekoč je živel kralj, ki je vladal razviti deželi. Nekega dne se je odpravil v oddaljene kraje svojega kraljestva. Ko se je vrnil domov, se je pritoževal, da je bila pot polna ostrih kamnov. Zato je ukazal podložnikom, naj vse poti v deželi pokrijejo z usnjem. Za to bi potreboval kože tisočih živali in vse bi stalo veliko denarja. Potem pa je kralju dejal eden od njegovih svetovalcev: »Zakaj bi zapravili veliko denarja? Potrebovali bi samo majhen kos usnja, s katerim bi pokrili vaše podplate.« Kralj je soglašal s predlogom in si tako dal napraviti čevlje in tako pravijo, so nastali prvi čevlji na svetu. Vsi jamramo, kako slab je postal svet. Ne počutimo se več varne. Ne vemo, komu bi še zaupali. Slišimo o krajah, umorih in terorizmu. Želimo si, da bi se ljudje spremenili in bi svet postal boljši. Toda težava je v tem, da razmišljamo v slogu: »Želim, da bi se ljudje spremenili in da bi svet postal boljši.« To bi pomenilo, da bi ves svet pokrili z živalsko kožo. Če pa rečemo: »Spremenil se bom, da se bo tudi svet spremenil,« to pomeni, da bom noge ovil v živalsko kožo. To je bolj praktično in laže uresničljivo. Slišali smo že za modrost: »Spremeni svoje mišljenje in spremenil se bo svet.« V evangeliju druge adventne nedelje Janez Krstnik oznanja krst spreobrnjenja (prim Lk3,3). Zakaj bi morali spremeniti svoje mišljenje? Zato ker šele potem, ko spremenimo svojo miselnost, spremenimo življenje. Vemo, da se moramo za hujšanje odločiti v glavi, šele potem bomo začeli s shujševalno kuro. Dalje pravi Janez Krstnik: »Pripravite Gospodovo pot, zravnajte njegove steze« (Lk 3,4). Zravnati svoje poti pomeni: Spremenimo svoje mišljenje in spremenili bomo svet. Katere stvari moramo zravnati v življenju? Vsak si mora sam odgovoriti na to vprašanje. Morda so eno področje kolebajoči medsebojni odnosi. Pustimo, da se nesporazumi vlečejo in nerazumevanja nadaljujejo, ker ne znamo potišati svojega ponosa. Pustimo, da gredo ljudje mimo nas ne da bi z njimi govorili in to iz nekega nepomembnega razloga. Advent je lepa priložnost, da obnovimo prijateljstvo z nekom, ki smo ga prekinili. Vzemimo v roke telefon in pokličimo nekoga, s katerim nismo že dolgo govorili, ali osamljenega ali bolnega človeka. In tako bo naša pot do Gospoda postala bolj gladka.
Na prvih straneh Svetega pisma beremo, da je vse, kar je Bog ustvaril, dobro in lepo, in ko gre za človeka, je uspeh največji, saj je človek celo zelo dober. Toda prav pri njem se vsa stvar tudi zalomi, saj edino zanj pravimo, da ob rojstvu prinese na svet podedovan izvirni greh. Seveda ne gre za greh v običajnem pomenu besede, otrok še vendar ni prišel k pravi zavesti, tudi govoriti še ne zna, še manj prav ravnati, zato še ni sposoben greha, prav tako pa ne povzročanja zla. Toda v tej njegovi nebogljenosti, ko še ne zna razlikovati dobrega in hudega, ko še ne loči med lepim in zlom, to njegovo nemoč od svetega Avguština naprej imenujemo »izvirni greh«. Otrok še ni pravi grešnik, je le moralno ubog in nemočen, ker brez naše ljubezni in pomoči, ne bo mogel postati dober. Na današnji praznik Marije Brezmadežno spočete pa se spomnimo, da nas Kristusova mati vrača nazaj v začetke stvarstva, v tiste trenutke, ko človek še ni zapadel moralni nemoči. Marija je čudovita ženska, ki nosi v sebi od vsega začetka junaško srce, ki se upira vsakemu zlu in vsakemu obupu. Če prerok Ezekijel pravi za vse nas, da moramo pustiti, da Božja beseda »obreže« naša srca, pomeni, da srce samo po sebi še ni dobro. Dobro postane, ko ga nagovori ljubeča Božja beseda, ko ga napolni milost Ljubezni. Za Marijo pa lahko rečemo, da ona obreze srca ni potrebovala, saj je njeno srce od vsega začetka znalo ljubiti, bilo predano Božjemu usmiljenju in dobroti. Zato se je od vsega začetka radovalo v Gospodu. Žal z nami ni tako. Potrebujemo, da se Bog ponovno skloni k nam in nas obdaruje z ljubeznijo. Mariji tudi kasneje nobeno trpljenje, ki ga je prestajala, ni moglo omajati vere v Božjo dobroto, nič ni skrhalo njene ljubezni do njenega sina in njeno upanja v prihodnost Duha nikoli ni umanjkalo. Podoben načrt je imel Bog tudi za nas, a uresničila ga je le Marija. Zato bi lahko rekli, da je pravilo Marija in ne mi. Izjema v Božjih očeh postanemo mi, ko obupujemo in če ne verjamemo, da je Božja dobrota vedno z nami.
Neveljaven email naslov