Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica Duhovne misli filozofinja in urednica dr. Ignacija Fridl Jarc nas ponovno spominja na razmišljanja starih grških filozofov o etiki in demokraciji v družbi. Lahko le z dobrimi zakoni dosežemo etično družbo, kot je predvideval Solon?
3716 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Avtorica Duhovne misli filozofinja in urednica dr. Ignacija Fridl Jarc nas ponovno spominja na razmišljanja starih grških filozofov o etiki in demokraciji v družbi. Lahko le z dobrimi zakoni dosežemo etično družbo, kot je predvideval Solon?
Roka roko umije. Daj dam. Biti ali imeti. Naj ne ve levica, kaj dela desnica in še kak izrek povzema naše medsebojno razmerje in ravnanje. Slišati je, da zahodno družbo razkraja individualizem. Posledica da je samoljubje, grobi egoizem. Ne jaz tebi, ti meni; predvsem jaz, ti pa glej zase. Ne vem, od kdaj je tako. Vzrokov za sebičnost je zagotovo več. Za nevoščljivost tudi. Nagnjenje do njiju nemara prinesemo s seboj, okrepimo si ga v družbenem ozračju. Filozofije, ideologije, nazorski diskurzi, praksa, stremljenje, gon po napredku, tekma, spodbude, babilonske sanje po dotiku neba, vseh vrst revolucije vsebujejo kali za preraščanje zadovoljstva s preprostim sobivanjem v naravi, v stvarstvu. Glej, stvarnica vse ti ponudi, le jemat iz rok ji ne mudi … A že na tej točki se lahko spridimo. Ko vzamemo preveč, nekoga prikrajšamo. Mar smo res začeli naravo izkoriščati potem, ko so se ljudje preveč namnožili, prej pa da smo znali gospodariti z njo? Če se je to začelo dogajati pred več tisočletji, bi nas pa danes pamet lahko prepričala, da si sami žagamo vejo. Zemljico drago smo že tako zastrupili, da je v več rodovih povsem ozdraviti ni več mogoče. Optimisti pravijo, da se zemlja sama zdravi. Ti isti oznanjevalci si pa za svoj kašelj priskrbijo najboljše zdravnike. Na misel jim ne pride, da bi si kar tam ob poti natrgali rman in materno dušco. Neee, je zastrupljeno! Nihče ne more rešiti vsega sveta. Če se pa zave, da s čezmerno obloženim krožnikom dodatno nekaj odjé onemu, ki nima kaj jesti, je mogoče vsaj v prazen zrak rekel hvala za to, da mu gre dobro. Še bolje bi pa bilo – in bi dejansko koristilo vsem – če bi rekel hvala v čisto, neosnaženo ozračje, potem ko je zanj tudi sam kaj storil. Znana je domislica, da človek redkokdaj odpusti, Bog vedno, narava pa nikoli. Ta resnica presega visokokaratno zlato. A če bi se ljudje potrudili odpuščati drug drugemu, bi se izognili zameram. Bolj prisrčni bi znali biti. Veselili bi se drug drugega. Odpadlo bi prevladovanje. Že zelo malo je dovolj, da lahko živimo v sožitju med seboj in z naravo.
Tolikokrat lahko slišimo ali beremo o raznih teorijah zarote, o takšnih ali drugačnih oblikah zavajanja in manipuliranja, da vsaj tu in tam celo zdvomimo nad resničnostjo, v kateri živimo. Morda pa vendarle kakšna zadeva, ki je pricurljala izza kulis, vendarle drži. Tudi če pustimo teorije zarote pri strani. Že ob branju ali poslušanju vsakdanjih novic iz sveta in domovine lahko marsikdaj podvomimo v resničnost informacij, s katerimi so nam pravkar postregli. Je vse to res, ali je vse skupaj samo izdelana resničnost za široke ljudske množice, v ozadju pa se dejansko odvija povsem drugačna zgodba? Če premaknemo pogled z družbenega še na osebni nivo: kolikokrat se nam je že zgodilo, da smo podvomili v nekoga? V pripoved dobrega prijatelja, s katero je skušal opravičiti ali pojasniti neki dogodek; v starše, ko so skušali kakšen dogodek iz družinske zgodovine prikazati v mnogo lepši luči, kot se je resnično zgodil; v pripoved otroka, ki je že nebesedno govorico kazal na to, da se nekaj ne sklada s tem, kar razlaga; lahko pa se je nekje v globini srca pojavil dvom v moževo ali ženino zvestobo ali pristno ljubezen. In še bi lahko naštevali: dvom tu in dvom tam – vse do tiste neskončnosti, ko človek zdvomi nad sabo ter samim smislom bivanja. Prav v tem nam evangelij današnje nedelje odstira popolnoma drugačno perspektivo. Drzni apostol Peter po Jezusovem pozivu začne hoditi po vodi in se slednjič zaradi dvoma začne potapljati. Jezus ga potegne iz vode in mu zastavi vprašanje: »Malovernež, zakaj si podvomil?« To je dejansko nezaslišano! Peter zdvomi, ne zaupa in ne verjame, da lahko hodi po vodi in da ga Jezus varuje ter skrbi zanj. Tega dvomečega Petra, ki ga Jezus celo ošteje, da je malovernež, slednjič postavi za svojega naslednika, za prvega papeža. Za vse nas je to več kot očitno sporočilo, da je tudi dvom sestavni del vere, da se moram na svoji poti vere, pri svoji rasti v odnosu z Jezusom, srečevati tudi z dvomi. Dvom torej ni nič napačnega, ampak sestavni del naše vere. Dvom namreč predstavlja preizkušnjo, krizo vere, v kateri in s katero se slednjič moja vera prečiščuje in poglablja, če si le upam soočati z dvomom, v luči zaupanja, da me Jezus varuje. Nenazadnje dvomi in krize v odnosih z našimi bližnjimi tudi predstavljajo možnost in priložnost za poglobitev odnosa. Navadno se dvoma in krize ustrašimo in precej radi pred njim pobegnemo ali se mu vsaj skušamo izogniti. Toda le iskreno soočenje in spopad z dvomom in krizo je tista pot, ki vodi v bolj poglobljen odnos – tako s sočlovekom kot tudi z Bogom.
S trpljenjem se težko soočam. Najraje bi zalučal Sveto pismo Bogu v obraz, a me celo dvom v obstoj Boga ne ločuje od Boga zaradi njegovega usmiljenja. S tem se je spopadel tudi Paul Tillich, najvplivnejši protestantski teolog 20. stoletja. Cerkvena vera mu ni nudila odgovorov, dokler se ni prebil do osebne vere. Po slabi izkušnji sem se tudi jaz vprašal, kaj narediti z zli dejanji in zločini, ki imajo takšne razsežnosti, da jih ni možno kaznovati, niti zločincem odpustiti niti se jim maščevati. Da bi se umiril v sebi, sem si zavrtel črnsko duhovno pesem, spiritual, Were you there when they crucified my Lord (Si bil tam, ko je križan bil Gospod), napisano leta 1899. Avtor je ob misli na Kristusovo trpljenje zatrepetal in zadrgetal. Pravi, da tako kot ni šlo v pozabo Gospodovo trpljenje, ne bo pozabljeno niti trpljenje črnih sužnjev na plantažah. In nisem se več počutil osamljeno. Na vse kriplje gradimo imperij, v katerem zanikujemo trpljenje. Tudi prvi kristjani so se raje nečastnemu znaku križa izognili, ker je vzbujal ogorčenje in zgražanje. V grobnicah rimskih katakomb najdemo za simbol krščanstva ribo (ichtus) ali Dobrega pastirja, ne pa križa. Še en dokaz poskusa estetiziranja, olepševanja trpljenja, ki je v nasprotju z naravo križanega Boga in sveta. Medtem pa blodnjavi in neuki zagrizenci, zmikavti in šarlatani, pripisujejo fizično, psihično in duhovno trpljenje kakemu utajenemu grehu, pomanjkanju vere ali pa celo delovanju demonov. Novodobno duhovnjaštvo ponuja na boljši tržnici na račun naše nevednosti recepte proti trpljenju. S tem se počasi odpovedujemo razumnemu in normalnemu, Božjemu in lepemu. Ne smem se zavesti, saj prava ljubezen trpi, torej je trpljenje tudi v Bogu. Celo pogubljeni so bolečina večne Božje ljubezni, ne pa maščevanja. Ostali bogovi so namrgodeni, privoščljivi in srditi ali pa ravnodušni. Religijam je križ pohujšanje in nespamet, izraz Božje nemoči in slabotnosti, krščanstvu pa daje lepoto odrešenja. Na križu se ne razodeva apatični bog mitologije, filozofije in verske ideologije, ampak svetopisemski Bog ljubezni, simpatični Bog. Ne bog Narcis, vase zaljubljen, ampak Bog križa, kajti prava ljubezen ne sprašuje, kaj bom dobil, ampak kaj bom dal. Ne gre za samoljubje, ampak za samopodarjanje. Križ je dogajanje Božje ljubezni, ne pa enkraten dogodek velikega petka. V Bogu se dogaja križanje kot samopodarjanje večne ljubezni, v kateri Oče podarja Sina, Sin pa se podarja Očetu v Svetem Duhu za odrešenje sveta (Jürgen Moltmann). Ni Bog na križu, ampak je križ v Bogu. Zaradi tega je Bog živi Bog. Če bi se prenehal podarjati v korist in dobro bližnjega, bi postal mrtev. Bog je živi Bog zaradi ljubezni in trpljenja, ne pa zato, ker ni kak malik. Zato o križu vedo največ tisti, ki ljubijo. Bogu ni preostalo drugo, kot da se iz brezbožnega sveta neslišno umakne na križ kot nemočen, da bi bil med nami močen s svojim trpljenjem in nas odrešil z visoko ceno krvi Božjega trpljenja.
Pomladni čas s seboj običajno prinaša tudi različna generalna spomladanska čiščenja, čistilne akcije in podobne inventure. Tedaj nas tudi različne medijske objave spomnijo, kakšne umazane sledi puščamo ljudje v okolju. Mlad zakonski par se je preselil v novo sosesko. Žena se je začela razgledovati po stanovanju in ob pogledu skozi okno ugotovila, da je perilo, ki se je sušilo pri sosedi, slabo oprano. To je omenila možu: “Samo poglej, kako slabo oprano perilo ima soseda. V kakšno sosesko pa sva se pravzaprav preselila?” Čez dva dni je mož poslušal enako vsebino: “Ti, ta ženska sploh ne zna prati perila, samo poglej, kako je zamazano in ‘zaflekano’!” Po enem mesecu: “Joj, da sosede ni sram kako umazano perilo obeša!” Enako se je ponovilo tudi čez nekaj mesecev: “Ti, tej ženski bi moral nekdo pokazati, kako se pere perilo. Kar gnusi se mi, ko pomislim, da imajo to njeni otroci oblečeno!” Neko jutro se žena zbudi in pogleda skozi okno. Na sosedini vrvi vidi bleščeče belo perilo, ki je plapolalo v vetru. Vsa vzhičena je poklicala moža: “Dragi, poglej, poglej, soseda se je končno naučila prati perilo. Samo poglej, kako se blešči!” Mož ji je odgovoril: “Veš, draga, jaz sem danes vstal eno uro prej in sem pomil okna, skozi katera gledaš k sosedom!” Nič novega, bi lahko rekli. Vemo, da na soljudi pogosto gledamo skozi takšna in drugačna očala predsodkov, zasidranih predstav in vnaprejšnjih sodb. A kaj, ko se ob tem počutimo domače, vse je na svojem mestu, ko ljudi postavimo na mesta, ki smo jim jih mi določili. Ko ljudi ‘popredalčkamo’, jim povemo, običajno sami pri sebi oz. v intimnem krogu tisto, kar ‘jim gre’, naš svet ponovno zafunkcionira. Ampak vsake toliko nam ne bi škodilo spomladansko čiščenje, ob katerem bi preverili, kako je z našimi okni, skozi katere opazujemo naše sosede, družinske člane, prijatelje, sodelavce, ljudi, ki jih poznamo le preko medijev ali družbenih omrežij … Ne le soljudi, ves svet okrog nas se lahko precej spremeni in prikaže v drugačni luči, če se spremeni naš pogled, optika, skozi katero gledamo. Morda lahko kdaj vstanemo prej in ‘pomijemo naša okna’, da bi bil pogled na nov dan, na naše bližnje in mimoidoče, drugačen. Morda nam k temu lahko pomaga molitev, meditacija ali le nekaj trenutkov zbrane tišine. Kajti vsak dan se na naših oknih nabere precej prahu in umazanije, ki nam zastira pogled. Vzemimo si čas tudi za spomladansko čiščenje, ob katerem bodo naši odnosi – do sebe in drugih – posledično bolj čisti.
Ko so za časa rimskega cesarja Valerijana v 3. stoletju po Kr. peljali rimskega škofa, papeža Siksta II. v mučeništvo, je mladi Lavrencij stekel za njim in zaklical: »Oče, kam odhajaš brez svojega diakona?« Lavrencij je bil namreč ne samo papeževa desna roka pri lepi rimski liturgiji, ampak tudi pri pomoči revežem. V svojem mladostnem idealu je želel ostati do konca zvest svojemu duhovnemu voditelju, tudi takrat, ko je bilo potrebno s trpljenjem pričevati za resnico o večnosti, da namreč ljubezen obstaja in da je Bog dober, ne oziraje se na tisto, kar nas doleti. Toda papež Sikst mu je naročil, naj ostane pri revežih in naj jim radodarno razdeli vse cerkveno imetje. Ko so rimske oblasti prijele še Lavrencija, so od njega zahtevale zaklade Cerkve. Pripeljal jim je reveže in bolnike. V tej gesti je krščanska tradicija videla svobodo duha. Takrat ko se Cerkev osvobodi vsega materialnega, je najbolj bogata, bogata je v ljudeh, ki so povezani v Ljubezni. Toda v tej Lavrencijevi gesti je tudi nekaj mladeniške nagajivosti in po izročilu je Lavrencij ostal takšen tudi, ko so ga mučili. Zgodba pravi, da so ga kuhali v vrelem olju in svojemu mučitelju naj bi dejal: Pa vendar še ni vroče! Rabelj je preveril, potisnil roko v olje in se opekel. Lahko bi rekli, da ima vsaka mladostna osebnost neko zdravo razdaljo do tegob tega sveta in se jim zna nasmehniti. Tudi judovsko ljudstvo, ki je za časa II. svetovne vojne najbolj trpelo, ni izgubilo smisla za humor. Res je, če gledamo človeške stiske iz večnostne perspektive, se nam zazdijo vsaj manjše, če ne celo neznatne. In v tem je tudi poslanstvo mladega človeka danes, da se nasmehne vladajočim ideologijam in se ponorčuje prav tako iz naše resnosti, ko si belimo glave s stvarmi, ki so samo nekaj prehodnega. Tisto, kar ostane za večnost, pa je zvesto prijateljstvo, ki ga prav nič ne more zlomiti.
Slovenci imamo radi preteklost. To smo mi. Ljudstvo priprtih vrat. Ljudstvo, ki se ne more odločiti. Ali še bolje, ljudstvo, ki ne more nečesa dokončno zapustiti in nositi posledic svoje odločitve. Odprite svoj počitniški kovček in preštejte število stvari, ki jih boste vzeli s seboj za vsak slučaj, pa boste razumeli, o čem govorim. Ali ni tako povsod? Ali ni naš narod poln ljudi, ki se ne zmorejo odločiti? Bojimo se, da bomo v svoji odločitvi zgrešili. Da ne bomo kos stvarem, s katerimi se bomo soočili. Vase dvomimo in v svoje sposobnosti. Zato si pustimo priprta vrata, luknjico za vsak slučaj, skozi katero bi lahko zbežali nazaj v varno preteklost, kjer je bilo vse lepo in prav, če bi se v večno negotovi sedanjosti slučajno kaj zalomilo. To je zelo težka stvar, dvomiti vase. Ker človek resnično ne more zgrešiti, če se za nekaj odloči z vsem srcem. Ker je to pač to, v kar verjame. Ker je pač to pot, kamor ga kliče življenje, in ki je resnično njegova. In če v sebi pusti luknjo dvoma, če ima v sebi prostor za strah, potem začne spodjedati svoje lastne korenine, svoje lastno življenje. Tudi sam se žal ne morem izvzeti iz vsega tega, čeprav sem se že »odločil«, četudi sem pred desetimi leti že spregovoril svoj dokončni »da«. Morda ni bil ravno pravi. Morda sem tudi samemu sebi pustil nekoliko priprta vrata. Morda namreč nikdar nisem v resnici sprejel vsega, kar od mene zahteva duhovništvo. In ker nikdar v resnici nisem zapustil svojih starih želja, in sprejel, da sem se tako odločil, in da je tako prav, še vedno iščem nekakšne nadomestke vsega tega v svojem sedanjem življenju. Zato nikdar nisem povsem srečen. Ker imam vedno občutek, da bi lahko imel več, da bi živel bolje, če bi se odločil drugače. Čeprav vem, da ne bi imel ničesar, ker bi tudi na drugi strani premišljeval, kaj bi imel, če bi se odločil drugače. Ravno tako bi bil nesrečen, ker je človek vedno nesrečen, če se ne odloči in če se ne odloči dokončno. Če povem drugače: če dvomi v klic življenja, v klic, ki ima vedno prav. Tam, kjer smo, smo z razlogom. In če obstajajo problemi, s katerimi se soočamo danes, ti niso znamenje naše napake, ampak so samo del naše poti, naše rasti, tega, kar moramo opraviti v svojem življenju, in hkrati to, kar nas vodi naprej, naprej za klicem življenja. Ta klic ni bil slučajen in nikdar ne bo. Kamor smo hodili, smo hodili prav. Zato so tudi naše prihodnje odločitve pravilne, tudi če jih bomo zgrešili. Prišli bomo tja, kamor moramo priti. Zaupati temu, to pomeni biti srečen.
V 21. stoletju živimo sredi nenehnega hrupa. Ko zjutraj vstanemo, navadno najprej prižgemo ali radio ali televiziji ali vse bolj praktični »vsevedni« telefon in se obdamo z množico zvokov, šumov, glasov. Nedavno mi je župnik, ki je navdušen skavt, pripovedoval, kako otroci doživijo trenutke tišine, ko ostanejo sami v gozdu in jih njihovi animatorji od daleč spremljajo. Mnogi se znajdejo v negotovosti, ali celo strahu ali joku, kajti – okrog njih je naenkrat nastane tišina, ničesar ni slišati, samo šelestenje listja. Otroci takšno izkušnjo pozneje opisujejo kot nekaj najbolj nenavadnega. Spomnim se tudi »šoka«, ki ga je povzročil sedanji papež Frančišek, ko je ob izvolitvi z balkona na Trgu svetega Petra, navdušeno klicanje množice, spremenil v trenutke tišine in jih prosil, naj molijo za njega. Tako nenavadna in presunljiva je bila tista tišina večtisočglave množice, ki so jo prenašali svetovni mediji ter se je tišina je preselila v domove vernikov po celem svetu in prav gotovo mnoge osupnila. Pri svojem delu z umirajočimi se prav tako srečujem s trenutki tišine. Trenutek, ko bolnik ne rabi več zunanjega sveta in ugasne računalnik, televizijo, na koncu tudi radio in se vse bolj pogreza v tišino. Obiskovalci so navadno zmedeni ali celo prizadeti, saj jih bolnik skoraj več ne rabi. Kot spremljevalka mnogih umirajočih jim pomagam z mislijo, da to ni nekaj osebnega, ampak neskončna potreba človeškega bitja, da se poglobi v samega sebe, da sliši svoje srce in svojo dušo in napravi bilanco svojega življenja. Izkušnje mi povedo, da so to zelo dragoceni trenutki in da je slovo mirno in tiho, čim bolj dovolimo bolniku, da v tišini zunanjega sveta, odpre srce in vidi na koncu svoje poti, kaj je prinesel s seboj pred prag večnosti, da vidi, kaj je ostalo v njem, kaj je tisto, kar je dalo vrednost njegovemu . V času dopustov, ko si lahko privoščimo kaj tudi za svojo dušo, je zelo pogumno srečati se s tišino. Oditi v gozd in se obleči v tišino narave. Sesti v klop stolnice sredi tržnice, kjer mogočni zidovi in debela vrat ščitijo tišino svetega prostora in doživeti prisotnost Svetega. Zgodaj zjutraj, ko še spijo mesta in vasi, hoditi po poteh ki so drugače polne hrupa, v tišini prebujanja novega dne. Ali pa – oditi na duhovne vaje v tišini, kjer kljub večjemu številu ljudi, udeleženci eden drugemu podarijo prav to – spoštljivo tišino, da slišiš bitje svojega srca in srca svojega sopotnika. Tišina nas pripelje od hrupa nazaj v kamrico lastnega srca, kjer lahko najdemo dragoceni zaklad – prisotnost Božjo.
Udobno se namesti, zapri oči, zapri usta, jezik položi ob nebo ter dihaj normalno skozi nos. Opazuj zrak, kako ob vdihu prihaja in ob izdihu odhaja skozi nosnice. Najrazličnejše misli, čustva in tudi telesna občutja bodo najbrž nenehno preletavala um, ki je v tem procesu umirjanja še kako buden in živahen. Dolgčas, občutki nestrpnosti ali pa razmišljanja o nesmiselnosti tega početja bodo na začetku precej intenzivni. Opazil boš, kako se vse to nenehno menjava, vsaka sekunda, vsak trenutek je po eni strani tako nov, hkrati pa tako minljiv, kakor da ga sploh ni bilo. Prevladuje prepričanje, da je v procesu, kakršen je ta, to nekaj motečega, nekaj, kar je potrebno premagati! Pa ne gre za to. Pomembno je, da se tega, kar se pojavi, ne oprijemlješ oziroma temu ne slediš kot nečemu koristnemu in zanimivemu ali pa to preganjaš, kot nekaj motečega in slabega. Preprosto pač vse, kar se pojavi, opaziš in sprejmeš takšno, kakršno je. Tako bo vse, kar se je pojavilo, veliko lažje, tako, kakor je prišlo, tudi odšlo.. TOREJ: dopusti, da se misli in občutki, tudi telesni, porajajo in izginevajo, ne izgubljaj se v njih niti jih ne poskušaj izključiti. Vso pozornost usmeri na metodo osredotočanja, v našem primeru na zrak, kako prihaja in odhaja skozi nosnice. Ko opaziš, da je tvoja pozornost odtavala, se lahko odzoveš npr. tako: “Aha, razmišljam o tem in onem, (bilo) je zanimivo, a moje ne-delo je, da se osredotočim na metodo.’’ In se prijazno vrni k opazovanju zraka. V zen tradiciji za ta proces pogosto uporabljamo primerjavo s filmskim platnom. Med projekcijo se na njem vedno znova pojavljajo neke podobe, neki prizori. Eni ostajajo tam dalj časa, drugi krajši čas, skupno vsem pa je, da se nenehno menjavajo. Pri tem pa ostaja platno povsem nedotaknjeno, ne glede na to, kakšni prizori se na njem odvijajo… Platno se prav tako ne vpleta na dogajanje, ki se odvija na njem. Preprosto mu pusti, da je, kakršno pač je. In ko je projekcija končana, platno ne tarna za izbranimi prizori. Je pač tam, v svoji nepristranskosti pripravljeno na naslednjo projekcijo. Predstavljajmo si, da je naš um le nekakšno prijazno projekcijsko platno, na katerem so projecirane najrazličnejše podobe, ki pa z nami nimajo nič… Že v nekaj minutah takega načina se bo naš um precej umiril in v novem dnevu, ki je pred nami, bomo zagotovo lažje in drugače sprejemali vse tisto, kar nam bo prinesel… Poskusite, boste videli, kako koristen je opisan pristop oziroma kako učinkovit je.
Vsi tako ali drugače trpimo, se soočamo z izgubami ter končno z umiranjem in smrtjo. Trpljenje zadene tako verujočega kot tudi neverujočega človeka. Glede tega med njima ni razlike. Razlika med njima je samo v tem, kako oziroma na kakšen način se kdo od njiju sooča s trpljenjem in ga prestaja. Nedavno tega mi je beseda apostola Pavla v zvezi s tem odprla povsem nov pogled. Takole pravi: »Za izgubo imam vse zaradi vzvišenosti spoznanja Kristusa Jezusa, mojega Gospoda […], da bi spoznal njega in moč njegovega vstajenja ter delež pri njegovem trpljenju, pri tem pa postajam podoben njegovi smrti, da kako pridem do vstajenja od mrtvih« (Flp 3,8-11). Nadvse pomenljivo je, da Pavel na prvo mesto postavlja vstajenje in šele nato nadaljuje s trpljenjem in smrtjo. Naše običajno gledanje je prav nasprotno: mi se s trpljenjem največkrat soočamo zgolj iz naše slabotne človeške narave. Apostol pa ne: on »se je znašel v Kristusu« (v. 9) in zato tudi vse zemeljsko življenje doživlja iz izkušnje odrešenega, novega, vstalega človeka. Prav zaradi tega se v svojem življenju s trpljenjem in umiranjem ni soočal iz lastnih moči, temveč iz novega življenja v Kristusu. Pavel po veri vanj že tukaj in zdaj izkuša, da smrt nad njim nima več moči. In enako se dogaja v vsakem krščenem človeku, kajti po krstu je že deležen Kristusovega vstajenja. »Saj vemo, da Kristus, potem ko je bil obujen od mrtvih, več ne umre; smrt nad njim nima več oblasti« (Rim 6,9). Enako velja za nas. Če bomo skušali premagovati trpljenje z našimi človeškimi napori, bomo slej ko prej kapitulirali. Če ne prej, se bo to zgodilo v trenutku naše smrti. Po veri v Kristusa pa imamo zagotovilo novega življenja: ker smo pri krstu sprejeli Kristusa za našega Gospoda in se znašli v njem, trpljenje, življenjske tegobe in končno smrt sama – kljub njihovi dejanski teži, ki jo ob njih občutimo – nad nami nimajo več moči. Tako apostolove besede verujočega uvajajo v resničnost novega življenja v Kristusu, zato ga tudi trpljenje in smrt ne moreta uničiti, neverujočemu pa so lahko v izziv, da se je s trpljenjem in smrtjo mogoče soočati tudi drugače kot zgolj po človeško.
Ob današnjem razmišljanju bi se, dragi poslušalci in cenjene poslušalke, najraje ugriznila v jezik, a potem bi iz vaših radijskih sprejemnikov donela samo gluha tišina. Z obračanjem jezika ne želim nikogar prizadeti, zato bom nadaljevala. Prej omenjena fraza »ugrizniti se v jezik« je samo ena izmed mnogih s sestavino jezik, ki nas opozarja, da moramo biti pri uporabi jezika previdni. Več ali manj sem v življenju, ko bi morala stegnití jezik, ta gibljiv mišičnat organ v ustni votlini, držala za zobmi. Še vedno pazim, da to, kar govori moj jezik, čuti tudi srce. Res je, da moj jezik, kadar pridem na svoj račun, teče kakor mlin. A trudim se, da bi mlel samo dobro. In da si sedaj ne predstavljate mojega govorjenja kot prazno, brezciljno in neumno igro besed, ki iz mojih ust letijo na vse strani. Bojim se predolgih, opravljivih in obrekljivih jezikov, ki me s svojo kačjo strupenostjo še vedno prizadenejo. Takrat se umaknem in zaprem: kot lotosov cvet, ki si ga je indijski narod izbral za simbol čistosti, lepote in popolnosti. Ta prelepa cvetlica zraste iz blatnega dna močvirja in v soju sončnih žarkov razpne svoje čudovite cvetne liste. Ko sonce zaide, se cvet zapre in počaka, da ga pobožajo sončni žarki naslednjega jutra. Tudi naše življenje je lahko včasih težko in umazano, mogoče je marsikdo izmed nas zrasel iz blatnega dna. Zato smo toliko bolj občutljivejši na krivice, ki se nam dogajajo in nas nabrušeni jeziki prizadenejo vedno znova in znova. Pri čemer pa nam čutilo, ki je prav blizu jezika, prav nič ne pomaga. Vsaj pri meni fraza »skozi eno uho noter, skozi drugo ven« ne zaleže. Tako nam navadno svetujejo naši prijatelji, ko jim potožimo, da so nas strupene besede prizadele. Spoštovani, pred nami je koledarsko nekoliko lahkotnejši čas. Čas, ko bo lahko vaš jezik okušal slanost morja ali pa vam bo zaradi gorskega napora molel iz ust. Za mnoge pa tudi čas, ko se boste umaknili v samoto in se nekoliko odpočili. Stran od človeške navlake in jezikovne zlobe, ki se, priznam, tudi mene kdaj loti. Tako kot za lotosov cvet, je tudi za našo duhovno rast potreben čas. Čas, da spoznamo in uvidimo, kaj delamo prav in kaj narobe. Čas, da spoznamo s čim koga prizadenemo in zakaj nas je nekdo s svojim govorjenjem prizadel, dregnil v našo rano in nam s tem prizadel bolečino. Človeški jezik nam omogoča sporazumevanje, tudi živali poznajo svojega: od delovnih čebel do ptic. Slednje znajo čivkati, peti … kdaj pa kdaj, ko jim ni po godu, tudi vreščijo. Njihovi, neprijetni glasovi izražajo vznemirjenost, bolečino. Tako kot naši. Naj se od vas danes poslovim z besedami psalmista, ki pravi: »Zadržujte svoj jezik od zla, / svoje ustnice od zvijačnega govorjenja.
Še vedno se prepogosto dogaja, da so ljudje zaradi svojih prepričanj, vrednot ali svoje pripadnosti določeni skupini tarča posmeha. Kljub temu nas Diogen s svojim zgledom uči, naj tem ljudem ne pustimo do živega in še naprej s ponosom trdno stojimo za svojimi predstavami o svetu. Diogena, grškega filozofa iz 5. stol. pr. Kr., so namreč zaradi izredno preprostega življenja, zasmehovali, da živi kot potepuški pes: po pregonu iz domovine se je zatekel v Atene, ker pa mu tam ni nihče pomagal, je spal kar v sodu, zavit v svoj plašč, vse svoje imetja pa je lahko stlačil v popotno bisago. Toda Diogen je bil na svoj način življenja ponosen in je zasmehovalce hitro odpravil z zbadljivimi odgovori. Tako je ljudem na vprašanje, kakšne vrste pes je pravzaprav, hudomušno odgovoril: »Kadar sem lačen, sem maltežan, kadar sem sit, sem pa molos – torej sem tistih vrst pes, ki ju ljudje najbolj hvalijo, si pa ne upajo z njima na lov, ker je pretežko; tako je tudi z menoj nemogoče živeti, kajti vsi se bojijo, da bi bilo prenaporno.« Zase je torej trdil, da je kljub preprostemu življenju na robu družbe vreden hvale, ljudje pa se iz njega norčujejo zgolj zato, ker bi si tudi sami želeli posnemati njegov zgled, a so se preveč navadili na lagodno življenje. Prav ta razvajenost in želja po materialnem ugodju je bila po njegovem mnenju največja hiba njegovih sodobnikov in jo je z veseljem izpostavljal. Pogosto naj bi namreč vzklikal, »da so bogovi ljudem dali lahko življenje, da pa so to izgubili izpred oči v iskanju slaščic, mire in kar je še takega.« Sam si je v nasprotju z njimi zavestno prizadeval, da bi živel le z najnujnejšim in se ni pustil premamiti materialnim dobrinam. Ponosen je bil tudi na svoj sloves filozofa, čeprav so zavistneži tudi njegov poklic izrabili za posmeh. Ob neki priložnosti so ga povprašali, zakaj ljudje običajno dajejo vbogajme beračem, filozofom pa ne. Diogen jim je hitro vrnil bodico rekoč: »No, lahko si pač predstavljajo, da bi mogli postati hromi ali slepi, nikakor pa, da bi mogli postati filozofi.« Medtem ko so si ljudje lahko zamislili, da bi jih doletela kakšna ljubezen ali pa izguba vsega premoženja, si po njegovem niso mogli predstavljati, da bi se odpovedali vsem svojim dobrinam in sledili njegovemu zgledu. Diogen pa je filozofiji ostal zvest vse do svoje smrti in bil trdno prepričan, da je pot skromnosti prava pot za srečno življenje.
Ne dolgo tega sem v preutrujenosti potožil prijatelju, da imam poln ‘kufer’ vsega. On pa me presenetil s predlogom, naj se zazrem v ta kufer – v ta kovček mojega življenja. »Kaj je tisto kar te v njem bremeni?« me je povprašal. Omenil sem mu nenehne obveznosti in v njih soočenja s težkimi dejstvi v življenju bližnjih, ob tem pa prenašam še lastne težave … »In kaj te v življenju veseli?« me je povabil k razmisleku o prijetnem za dobro počutje. Razbral sem, da so to trenutki umirjenosti sredi ljubečih bližin; stik s stvarstvom in njegovim Stvarnikom, ki me umirja v srčiki moje biti, ki me krepi v mojem osebnem jedru. »Torej so v kovčku tvojega življenja dejstva, ki te bremenijo, a je tudi to kar težo v počutju razbremeni,« je povzel prijatelj spoznanje in me izzval z vprašanjem: »Kaj pa če si porušil razmerje med tem kar te teži in tistim kar te razbremeni?« Nekoliko prizadet sem prijatelja povprašal, če ne poenostavlja življenja – če ne podcenjuje mojih obveznosti. On pa mi je svetoval naj premislim, če ne zanemarjam časa za sprostitev. Rekel mi je celo, da bi bilo dobro premisliti kje korenini moj deloholizem: »Pred čem – zakaj bežiš v nenehne aktivnosti? Kdaj si se zadnjič prepustil v brezčasje, ko si – na primer – zrl v zvezdno nebo; kdaj si zadnjič brodil po potoku in opazoval kako se igrajo sončni odsevi v njegovi valovih; se ozrl v cvet, ki ga je obudila k življenju toplina pomladi …?« Toliko vsega mi je omenil kar je za sprostitev in umiritev. In potem mi je spregovoril iz svoje zgodbe življenja o izgorelosti in tesnobnih čutenjih, pa o tem kako so ga hoteli z zdravili umetno vzdrževati v ekonomski učinkovitosti, on pa je globoko v sebi uvidel, da se mora po naravni poti povrniti k izgubljenim močem. »Najprej sem odstranil nepotrebno utrujanje misli in srca. Zavestno sem se odmaknil od odvečnih informacij, utrujajočih elektronskih ekranov, ki nas odtujujejo … Le živi stik/dotik umiri, ljubeči objem okrepi in sprosti. Elektronski nadomestki omamno obljubljajo, a te dodatno izpijejo. Ustvarjajo globel, ki jo lahko izpolni le ljubeča prisotnost. So kot droga, ki umetno poživi, da te kasneje dokončno utrudi in izpije.« Od tega srečanja dalje razmišljam o kufru – o kovčku mojega življenja. Morda ima prijatelj prav: Obremenjujočih obveznosti ne morem odstraniti, v svoje življenje bom moral dodati kar razbremeni. Da se bodo okrepile moje moči bom moral sestopiti nazaj v pristni stik z vsem kar me lahko poživi za obveznosti, ki jih imam v svojem poslanstvu. Dozorel je čas za odločitev. Ali jo bom storil – ali se bomo povrnili k izgubljenim močem je odvisno predvsem od naše odločitve. Kako pomembno je vzpostavljati ravnovesje v življenju – ob tem kar nam jemlje moči, vzeti si čas za to, kar nas krepi.
Stari Grki so častili Atenca Solona kot enega najbolj modrih ljudi, ker je v Atene vpeljal nove družbene zakone, ki so omogočili vzpon demokratične ureditve. Zakoni in življenje skladno z njimi so jim predstavljali največje dobro. Tako je neznani pisec o prednostih zakonitosti zapisal: »Iz zakonitosti kot prvo izvira zaupanje, ki je zelo koristno za prav vse ljudi in je ena od največjih dobrin. Iz nje namreč izhaja skupno premoženje in četudi bi bilo majhno, vendarle zadostuje, ker kroži, brez nje pa ne zadostuje, četudi bi bilo veliko. Tudi usode, tako v zvezi z denarjem kot življenjem, dobre ali slabe, je za ljudi najbolj koristno krmariti na osnovi zakonitosti. Za tiste, ki jim je usoda naklonjena, je potrebna zaradi varnosti in brezskrbnosti, za tiste pod nesrečno usodo pa, da (jim) srečni pomagajo zaradi družbenega čuta in zaupanja, ki izvirata iz zakonitosti. Zaradi zakonitosti je za ljudi tudi čas, (porabljen) za politične spletke, nepomemben, dobro izrabljen pa za življenjska opravila. V (primeru) zakonitosti so ljudje osvobojeni najbolj neprijetne skrbi in živijo z najslajšo; najbolj neprijetna je skrb za politične težave, najslajša za (lastna) opravila. Ko gredo spat, kar predstavlja ljudem počitek pred slabim, se odpravljajo tja brez strahu in brez zaskrbljenih misli, in ko se prebujajo, doživljajo povsem enako, ne da bi hipoma podlegli strahovom niti po sladki premeni ne pričakujejo dneva s strahom, temveč se brez strahu, z brezskrbnimi mislimi ukvarjajo z življenjskimi opravili, napore pa si lajšajo z zanesljivimi in upravičenimi upi v doseganje dobrin. Vsemu temu je vzrok zakonitost. In tudi to, kar ljudem prinaša največja zla, vojna, ki vodi v pogubo in suženjstvo, se pogosteje pojavi pri tistih, ki delujejo nezakonito, redkeje pa pri tistih, ki imajo dobre zakone. Obstaja pa še mnogo drugega dobrega v primeru zakonitosti, na primer iz nje izvirajo koristi za življenje in tolažba v težkih trenutkih.«
Pomagaj si sam in Bog ti bo pomagal. Stara izkušnja, le da ji vedno ne prisluhnemo. Zakaj so pa potem institucije? Za nepismene so šole, za bolne bolnišnice, za razočarane svetovalnice, za bogate zapravljalnice. Najboljša je ona izkušnja o delovanju loterije: če ne niti srečke ne kupiš, ne moreš zadeti. V neki reviji s področja rumenega tiska je pisalo, kako strašansko neroden je angleški princ; namesto po žeblju je udaril po prstu. Lahko se nam bi smilil ali pa ga občudujmo, kako da je sploh prijel za kladivo. Kak iskriv učitelj učence rad izziva z vprašanji za razmišljanje; na primer, kako bi se rešili iz kake nepričakovane zagate. Takoj se izkaže, da jih nekaj takoj pohiti z odgovori, drugi pa molčijo. V pravljicah vseh narodov je polno zgledov, kako se je oni tretji otel in potem živel srečno tja do konca svojih dni. Pa skoraj po pravilu je bil najmlajši ali pa najrevnejši ali pa najmanj obetajoč. Pomagaj si! Danes pravimo: akcija! Slikovito je bilo to kdaj prej rečeno: čič ne da nič, stojalo pa malo. V šolskem berilu pa zgled lene žanjice, ki ji je skrivni glas prišepnil: čim bolj boš hitela, tem prej boš požela. Torej: akcija! Mlajšo osebo poznam, milo in nagnjeno k melanholiji. Zna si pa pomagati sama. Če se ji stanje približa k točki, ko bi kdo drug segel po kakem predpisanem spodbujevalu, se ona ne zateka v ambulante, ampak prime za krepelec, udari močno z njim ob trdež in gre v Dom obiskat kakega znanca. Boljše volje se vrne tudi z vsakega sprehoda. Kako poceni terapija! Ali je opravičljivo pričakovati pomoč od kogar koli, dokler si še lahko pomagaš sam? Kaj pa, če smo se preveč navadili na to, da morajo za nas skrbeti razne ustanove? Kaj pa, če nismo več od malega navajeni na delo, dolžnosti, na neuspeh in na vztrajnost? V nenadni nesreči ukrepamo nagonsko, sicer pa je epicenter ravnanja v premišljenosti. Če smo se je naučili. Seveda je lepo zaupati v božjo pomoč. A če si Boga predstavljamo zgolj kot trikotnik z budnim očesom, bo ob naši lenobi in neaktivnosti zatisnil še tisto svoje edino oko.
Učitelj matematike je vprašal šestletnika: »Če bi ti dal eno jabolko in eno jabolko pa še eno jabolko, koliko jabolk bi imel?« Po nekaj sekundah je fant odločno odgovoril: »Štiri!« Zmedeni učitelj je pričakoval jasen in enostaven odgovor, ki pa ga ni slišal. Nekoliko razočaran si je mislil: ‘Morda me pa otrok ni zbrano polušal.’ Ponovil je: »Prosim, poslušaj me pazljivo. Zelo preprosto je. Pravilno boš odgovoril, če me boš dobro poslušal. Če ti dam eno jabolko in še eno in še eno, koliko jabolk boš imel?« Fant je zaznal razočaranje na učiteljevem obrazu. Tokrat si je pri seštevanju pomagal s prsti. Nekoliko se je obotavljal, ko je dejal: »Štiri.« Učiteljev obraz je še naprej izražal razočaranje. Učitelj se je spomnil, kako rad ima fant jagode. Pomislil je, da je morda raztresen zato, ker ne mara jabolk. Zdaj je navdušeno vprašal: »Kaj pa, če ti tam eno jagodo in še eno jagodo in še eno jagodo, koliko jagod bi imel?« Fant je opazil učiteljev zanos in še enkrat preračunal. Učitelj je upal, da bo nov pristop pripomogel k pravemu izračunu in fant je čez nekaj sekund z zadržanim nasmeškom nejeverno izdavil: »Tri?« Učitelj se je tokrat zadovoljno nasmehnil, nov pristop je bil očitno uspešen. Ampak še enkrat je hotel preveriti: »Če pa bi ti dal eno jabolko, še eno in še eno, koliko jabolk bi imel?« Fant je kar izstrelil: »Štiri.« Učitelj je kar omahnil. »Ampak … kako štiri, prosim, razloži mi?« je učitelj vztrajal z že nekoliko razdraženim glasom. Skoraj neslišno in obotavljaje je fant odgovoril: »Zato ker imam eno jabolko že v torbi.« Včasih nekdo zagovarja trditev ali nam poda odgovor, ki ga nikakor nismo pričakovali. Vendar zato njegova trditev še ni nujno napačna. Morda izhaja iz stališča, ki ga še povsem ne razumemo oziroma ne poznamo. Da bi lahko razumeli celotno sliko, je pomembno, da se učimo ceniti in razumeti različne perspektive. Prehitro nas premaga nestrpnost, ker nekdo ne vidi resnice tako, kot jo vidimo mi, in nas ob tem hitro preplavi občutek, da moramo nekoga spraviti na pravo pot. Morda se počutimo ogroženi, ker nekdo na videz zanika nekaj samoumevnega. Z nekaj več potrpežljivosti in radovednosti bi morda lahko spoznali drugačen in presenetljiv pogled, ki ne bi v ničemer ogrožal resnice. Nasprotno bi lahko nov pogled obogatil naš svet in mu dal nove, prej še nepoznane odtenke.
Verjetno nas je že večina vsaj kdaj poskusila pri kakšni igri na srečo, z mislijo, da nam bo mogoče vendarle uspelo z manjšim vplačilom za loterijski listek, prejeti kakšno, vsaj malo višjo vsoto. Ko se morda znajdemo v osebni finančni stiski, se loterijska sreča lahko obeta kot morebitna rešitev. Prav zato se, kljub finančni stiski, uspe zbrati tistih nekaj fičnikov za loterijsko srečko, ki vendarle obeta morda celo jackpot dobitek. Seveda gre ta denar, ki bi se ga v krizni finančni situaciji vendarle dalo porabiti za kaj res nujnega, večinoma v prazno. A ta, sicer ne tako zelo velika investicija, slednjič kaže na neko upanje, da bi vendarle mogoče lahko uspelo. Mnogo bolj postane stvar resna, ko začnemo govoriti o večjih investicijah. Ko se nekdo loti določenega posla ali ustanovitve podjetja, in v to investira dobršen ali celo večinski del svojega premoženja. Še več: da poleg vsega svojega imetja, ki ga je vložil, vzame še kredit. Gre torej za pogum, voljo, moč in vizijo, včasih žal tudi za nepremišljenost ali zaslepljenost, ki človeka privede do te točke, da je za neko stvar, ki mu je resnično pomembna in za katero je torej prepričan, da bo uspela, pripravljen investirati vse svoje imetje. Podobno je seveda, ko je nekdo za svojo kariero pripravljen zastaviti vse svoje moči, samo, da bi resnično uspel. Prav s to logiko nas izziva tudi evangelij današnje nedelje: človek na neki njivi odkrije zaklad, ga zakoplje nazaj v zemljo, proda vse svoje premoženje in kupi njivo, na kateri je torej skrit zaklad. Seveda se ob tej, Jezusovi provokativni prispodobi, odpira vprašanje: kaj je dejansko tisti, pravi zaklad, za katerega je vredno prodati vse, kar imam, vsak, kar sem si do zdaj nabral in dosegel v svojem življenju in mi nenazadnje predstavlja varnost in gotovost? In zdaj naj bi se vsemu temu odpovedal zaradi nekega zaklada, ki sem ga našel na neki njivi? Kakšno bogastvo torej prinaša ta zaklad? Zaživeti v pristnem in zaupnem odnosu z Bogom, pomeni, da skušam vsak dan posebej vstopati v resnično polnost življenja. V tisto bogastvo, ko se zavedam, s čim me Bog obdarja, kako me ima resnično rad takšnega, kakršen sem in me tudi takega sprejema. Ko v odnosu z Bogom dobiva moje življenje resnični in globlji smisel, ki ga noben, še tako velik finančni ali karierni uspeh, ne more dati. Ko namreč počasi začnem z razumom, še bolj pa s srcem odkrivati in spoznavati, kaj v resnici pomeni, da je moje življenje vredno v božjih očeh, potem dejansko začne dobivati moje življenje globlji smisel in poslanstvo. S tem pa postajam vse bolj razpoložljiv in pripravljen, da za ta zaklad odnosa z Bogom, za ta, glavni dobitek, zastavim vse, kar sem.
Reinhold Schneider je v knjigi Zima na Dunaju napisal, da je celo sijoč Božji Očetov obraz povsem potemnil, ko je najlepši ptič grabil v mirnem letu najlepšega metulja, mu trgal krila in goltal njegovo telo. Potem sprašuje, kdo si ne bi zakril obraza pred tem peklom, ki se vrti pred obličjem Očeta ljubezni? Sprašujem se, ali Bog res piše ravno s krivimi, vijugastimi črtami? Ali ne sliši votlega stokanja prestrašenih, ki vpijejo iz svojih grobnic? Ali je res tako zelo daleč od kovačnic zla? Čigav je ta svet: demonski ali Božji? Arthur Schopenhauer je zapisal: »Če je Bog ustvaril tak svet, jaz ne bi hotel biti ta Bog; stiske sveta bi mi raztrgale srce.« Vprašanja o trpljenju so stara toliko kot človeštvo. Tudi sam Bogu rad zastavljam vprašanja. Že Epikur je bil v dilemi: »Če Bog lahko zlo prepreči, a ga ne želi, ni dober; če pa ga želi, a ga ne more, ni vsemogočen.« Filozofija je od vedno izziv teologiji, ker trpljenje težko povežemo s predstavo o dobrem Bogu. Stok nedolžne žrtve pomeni dvoje: ali Bog ne obstaja ali pa tudi on trpi. Vendar kako naj križ postane začetek nove teologije, novega govora o Bogu in Božji bolečini? Če odgovora ne poznam, ne pomeni, da ga ni. Le skrivnost je. Kot mi je nemogoče dojeti, kakšen je kvadraten, štirioglat krog, ker sem glede dimenzionalnosti omejen. Stvarnik presega mojo pamet. Trpljenje je največja uganka. Stalno sem v skušnjavi, da za avtorja trpljenja osumim Boga in po njem udriham, kot da ni za nobeno rabo. Suvereni Bog pa ne prihaja k meni, da bi mi trpljenje razložil ali pa mi ga odvzel, ampak kot sotrpin, ki moje trpljenje napolnjuje s svojo navzočnostjo. (Paul Claudel) Bolj kot na vse, se lahko zanesem na njegovo obljubo, da je v trpljenju zraven. Kakšna solidarnost! Za moje odrešenje daruje svoje trpljenje in svojemu trpljenju pridružuje moje trpljenje. Dobro je vedeti, da je trpljenje brez Boga pekel, kajti če je življenje z Bogom téžko, kako téžko je šele brez Boga? Krščanski Bog je prišel na zemljo in se soočil s trpljenjem tako, da ga je živel in ga tudi premagal. Zakaj ga ni premagal na drugačen način, ne vem. Vem pa, da ga lahko v njem premagam tudi jaz. »Vem, da trpljenje pripada človekovi presežnosti in da je človek v trpljenju poklican preseči samega sebe.« (Janez Pavel II.) Ne sprašujem se več toliko, zakaj se mi nekaj zgodi, ampak kaj se lahko iz tega naučim. Kajti modreje se je spraševati o sporočilu kot o vzroku. To me ne dotolče, ker spoznavam, da ima trpljenje smisel. Da me prečiščuje in vodi v poveličanje. Končujem z mislijo Janeza od Križa: »Vedno imej pred očmi, da vse, karkoli se ti zgodi, prijetno in neprijetno, prihaja od Boga; tako se ne boš prevzel v blaginji in ne boš obupal v preizkušnji.«
Enajstletna nečakinja mi je ob koncu šolskega leta pokazala mapo s spričevalom in vrsto papirnatih priznanj, ki izkazujejo njeno nadarjenost in marljivost. Ni kaj, priden in skrben deklič je, ki se sam od sebe ne hvalisa. Navadno sem jaz tista, ki vleče njene uspehe na plano. Moja osnovnošolska zbirka nagrad, priznanj in medalj je v primerjavi z njo le skromna bera, pa tudi dobro tretjino stoletja potem, ko sem zapustila srednješolske klopi, se ne morem ravno pohvaliti z nagradami. Čeprav mi moja človeška nečimrnost šepeta, da bi si zaslužila kakšno: mogoče na krajevni ali občinski ravni, v službi. Tudi v nagradnih igrah ne sodelujem, tako da me iz bobna, ki prinaša srečo, ne morejo potegniti. A na eno izmed svojih spretnosti ali sposobnosti, ki je bila nagrajena celo z medaljama – srebrno in bronasto, sem pa ponosna. To je tek. Brez treningov sem znala za seboj pustiti tudi tiste, ki so to počeli z višjimi cilji. Kaj je temu botrovalo: mogoče neskončno ravne poljane domačega kraja po katerih smo se otroci podili, mogoče tudi fizično delo na kmetiji. In danes? Moje telo že dolgo ni več masa atletsko oblikovanih mišic, a še vedno hitim proti cilju. Skupaj z menoj tečejo moji najbližji, prijatelji, kolegi in bežni znanci. Vsak izmed nas teka po svojem tekališču: na kratkih ali dolgih progah, brez ovir in z ovirami, nekateri tečejo svoj življenjski maraton. Drugi za lastno zabavo in lepo telo čez drn in strn. »Vsi, ki smo na tekališču, tečemo, a le eden bo dobil nagrado,« lahko porečemo z apostolom Pavlom, ki je pri oznanjevanju evangelija uporabljal športno izrazje svojega časa. Apostol Pavel je krščansko skupnost, ki jo je zbral v Korintu, bodril z besedami: »Tako tecite, da jo boste dosegli.« Za naš tek v življenju lahko dobimo vsaj dve vrsti nagrade. Okrog našega vratu nam lahko navesijo venec, ki ovene ali pa venec, ki je nevenljiv. Zanimivo, za oba venca se moramo potruditi: lahko tečemo kar na slepo in mahamo po zraku, pri čemer nas prevrnjene ovire ne zaustavijo oziroma pred seboj rušimo vse, kar nam pride pred in pod noge, ne oziraje se ne na levo, ne na desno. Ali pa proti cilju tečemo zavedajoč se, da še nismo dosegli popolnosti, a se trudimo, da bi jo osvojili. Dragi poslušalci in cenjene poslušalke: Vaših tekaških čevljev ne poznam. Prav tako ne vem, v katerem krogu svojega zemeljskega teka ste. A če boste skupaj z menoj želeli dobiti nevenljivo nagrado, potem velja tako za vas kot za mene: teči moramo po pravilih. Športnih ali pa nebeških.
Čeprav živimo v globaliziranem svetu, ki naj bi bil svet napredka in udejanjanja modernih idej svobode in enakosti, še vedno poslušamo ali pa celo vidimo z lastnimi očmi, kako diskriminatorna je pravzaprav skupnost, del katere smo. Toda že antični misleci, ki bili še del sužnjelastniške družbe, so razmišljali o enakosti vseh ljudi in jo poskušali utemeljiti s pomočjo filozofije. Rimski filozof Seneka iz 1. stol., sicer pripadnik stoiške misli, je o enakosti in enakopravnosti razmišljal v enem izmed svojih številnih pisem prijatelju Luciliju ter s tem povzel temeljne teze stoiškega nauka. Pripadniki stoicizma so namreč verjeli, da človeka sestavljata dve prvini, telo in duša oziroma razum, po katerem bi se moral posameznik vselej ravnati. Ker imajo torej vsi ljudje razum, so si nujno med sabo enaki, torej bi morali biti tudi enakopravni. Vsak je namreč »zrasel iz istega semena, da živi pod istim nebom, enako diha, enako živi, enako umira kakor ti!« zatrjuje Seneka v pismu, v katerem hvali in podpira Lucilijev človekoljuben odnos do hišnih sužnjev. »Sužnji so, vendar so ljudje,« pravi, »sužnji so, toda domačini, sužnji so, a pohlevni prijatelji, sužnji so – ne, sužnji so kakor mi, če pomisliš, da ravna usoda z njimi prav tako samovoljno kakor z nami.« Vsi smo podvrženi istim silam, ki uravnavajo naša življenja, zato ni prav nobenega razloga, da bi imeli koga za manj ali večvrednega. »Ne preziraj človek zaradi njegovega stanu, v katerega utegneš tudi sam preiti, medtem ko ga preziraš!« svari Seneka in v nadaljevanju naroča, naj vsak živi s tistimi, ki so na nižjem položaju od njega, tako, »kakor bi želel, da bi višji živel z njim.« Ljudi zato ne bo ocenjeval »po njihovem opravilu, ampak po njihovih nraveh; dobre ali slabe nravi si pridobi vsak sam, delo pa mu odkazuje naključje.« Ni torej pomembno, kaj delamo, kolikšno premoženje imamo, kakšna je naša zunanjost, pač pa je edini kriterij za presojanje to, kakšnega značaja smo. To Seneka ponazori z naslednjo primero: »kakor je neumen tisti, ki hoče kupiti konja, pa si ne ogleda živali same, temveč le plahto in jahalno opravo, tako je več kot neumen, kdor ceni človeka bodisi po obleki bodisi po stanu, ki ni pravzaprav nič drugega kakor obleka.« Morda je nekdo res suženj, a je lahko »svoboden po duhu,« morda je res suženj, toda »Kdo pa ni?« – se sprašuje Seneka. »Eden je suženj pohotnosti, drugi pohlepa po denarju, tretji častilahkomnosti, vsi pa smo sužnji željá in strahu.«
Resničnost vsakega odnosa se giblje med bližino in oddaljenostjo. Ni ene brez druge. Bližina je mogoča zato, ker smo se oddaljili ali si bili prej celo tuji, oddaljenost pa je mogoča zato, ker smo si bili prej blizu. V naših medosebnih odnosih nam bližina dobro dene in prija, medtem ko se oddaljenosti bojimo. Toda bližina in oddaljenost sta dve razsežnosti celovitega odnosa. Če bi bili nenehno v družbi prijateljev ali ljubljene osebe, bi se jih naveličali. Zato je dobro in celo nujno, da imata dva tudi v intimnem odnosu svoje opravke, svoje poti, svoje življenje, da je potem bližina med njima sploh mogoča. Če pa je neodvisnost obeh spet prevelika, obstaja nevarnost, da se odnos ohladi in končno prekine. Zato je velika umetnost vsakega odnosa ohranjanje ravnovesja med bližino in oddaljenostjo. Toda obstaja tudi odnos med človekom in Bogom. Božji duh biva v vsakem izmed nas, a se ne vsiljuje, temveč biva tako, kakor da ga ne bi bilo. Pušča nam svobodo, da stopimo z njim v odnos in se zbližamo z Njim. Tudi v tem temeljnem odnosu izkušamo bližino in oddaljenost. V judovskem modrostnem izročilu se je ohranila ta pomenljiva zgodba: Neki učenec je vprašal učitelja: »Kako je to, da nekdo, ki se posveča samo Bogu in čuti njegovo bližino, hkrati zaznava tudi prepad in oddaljenost? Učitelj je pojasnil: »Če želi oče svojega malega sinka naučiti hoditi, ga najprej postavi predse in s svojimi rokami tik ob njem pazi, da ne pade, in tako stopa fant med očetovimi rokami proti očetu. Ko pa pride do njega, se mu ta nekoliko odmakne in razširi roke, in tako naprej, da se otrok nauči hoditi«. Četudi smo se že zdavnaj naučili hoditi, pa se bomo vsi – tudi v današnjem dnevu – učili hoditi – med bližino in oddaljenostjo.
Neveljaven email naslov