Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica Duhovne misli filozofinja in urednica dr. Ignacija Fridl Jarc nas ponovno spominja na razmišljanja starih grških filozofov o etiki in demokraciji v družbi. Lahko le z dobrimi zakoni dosežemo etično družbo, kot je predvideval Solon?
3716 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Avtorica Duhovne misli filozofinja in urednica dr. Ignacija Fridl Jarc nas ponovno spominja na razmišljanja starih grških filozofov o etiki in demokraciji v družbi. Lahko le z dobrimi zakoni dosežemo etično družbo, kot je predvideval Solon?
Kdor je kdaj imel vsaj za predpasnik zemlje in kako gredo na njej, je vedel, da se mora ravnati po vremenu. Vremenski preroki s koledarja so imeli visoko ceno. Po vremenu sv. Jerneja se vsa jesen narêja, naj bi še vedno veljalo, čeprav nam je že kar dobro uspelo prekucniti staro navado narave. Vreme so dobro zaznavale kokoši. Leno so se premikale in nervozno prhutale in se zadirčno oglašale. Ne vem, kako je zdaj, saj jih nikjer več ne vidim. Menda živijo svoje kurje življenje v nekakšnih kurjih gradovih, prisiljene nesti od jutra do jutra. Otroci. Natančno taki kot muhe, kadar se je ravnalo k dežju. Sitni kot le kaj. Pa učenci z učitelji vred prav takšni. Uho je ujelo po radiu že pred časom, da v nekaterih bolnišnicah na Nemškem kirurgi ne operirajo ob mlaju. Ne vem, ali to drži ali ne. Vem pa, kako slabe kakovosti je vse, kar se je sušilo v dimniku ali pa je bilo scvrto v maščobo od živali, usmrčene v mlaju. Še vonj mesnin je bil nagravžen. In deževna tla v jesenskem gozdu imajo bistveno drugačen vonj kot v pomladnem. Ni čudno, če se nam razpoloženje ravna po vremenu, ko pa smo iz zemlje in iz njenih tvarin. Koliko pa lahko z voljo premagamo vse, kar nas priklepa na tvarnost? Njet u vas rodini, njet vam izgnanija pravi Puškin na račun oblakov, ki jih veter podi prek neba; niso odvisni od njegovih čustev, pa tudi od svojih ne. Za človeka je pa vsak dan sproti neke vrste bojno polje. Ali bo zmagovalec ali poraženec. A da bi se kar povprek izgovarjali na vreme, pomeni, da se prepuščamo v slogu, »naj gre, kamor hoče, naj se srce navriska in izjoče«. Ampak poet svetuje, da poprej, ko je najvišji dan, izmeriš »daljo in nebeško stran«. Tako smo spet pri sebi in pri svoji volji; dobrovoljno, slabovoljno, svojevoljno se odločamo. Tudi če res podlegamo vremenu, je še manj spodbudno, če se obračamo po vetru. Eno se nanaša na razpoloženje, drugo na značaj. Všeč mi je pa vremenska hišica. Ko se v suhem ozračju iz nje prikaže olišpana Kranjica, sem tako boljše volje.
Vožnja z letalom lahko daje človeku poseben občutek in tudi posebna spoznanja. Ko letalo pluje po nebu je možnih mnogo različnih razgledov, ki jih opazuješ skozi majhno okno. Planjave oblakov, verige gora, hribov in planin. Mesta, naselja in posamezne hiše, ki so še nekajkrat pomanjšane verzije, kot si jih lahko ogledamo v Minimundusu. Kot otrok sem bil vesel, kadar sem s sorodniki obiskal ta zabaviščni park. Tam so makete različnih svetovnih znamenitosti in čudes tako živo upodobljene in praktično na dlani. Pogled z letala ponuja svet na dlani. Kar mene osebno nagovarja vsakič, ko s peljem z letalom, je spoznanje, da so človeške stvari, dogodki, problemi zelo majhni. Pri tem ne gre za to, da bi komurkoli s to izjavo želel vzeti težo, ki jo nosi v življenju ali jo doživlja v posameznem konfliktu ali situaciji. Zase vem, da se moram učiti stopiti nazaj, pogledati širše, videti celoto, kdaj tudi počakati, da mine nekaj časa. Je že res, da me takšne drže učijo določene življenjske izkušnje, ki prihajajo z leti. Vseeno pa se mi zdi smiseln, kot spodbuda za tovrsten odmik, tudi današnji praznik, Jezusovega vnebohoda. Jezus se je dvignil v nebo. Lahko bi tudi rekli, da se je vrnil v Očetovo hišo, v svojo polnost. Lastnost Jezusovih učencev je tudi v tem, da se učimo dvigniti, odmakniti, pa tu ne gre za nadutost, marveč da se učimo gledati širše. Niti ne gre za brezbrižnost do posamezne situacije ali osebe, gre za preprosto zavedanje, da je smiselno gledati širše, ker se tako vidi celotna slika. Pogled širše daje novo dimenzijo. Drugače gledamo na človeka in njegovo situacijo, če mu dovolimo, da nam pove, kaj ga je pripeljalo v točko življenja, kjer je trenutno. Izriše se nam drugačna slika, če ne usmerjamo samo na to, kaj je nekdo naredil narobe in zastavimo zgolj vprašanje »zakaj?«. S pogledom iz drugega zornega kota je možno zastaviti vprašanje, ki spregovori več o tem, kako pravzaprav vidiš, to kar se je zgodilo. Jezus je z vnebohodom uresničil svoje besede, ko je rekel »Jaz sem pot«. On je pot k Očetu in če želimo biti njegove učenke in učenci naj bi bila naša dejanja podobna njemu. Ob Jezusovem vnebohodu so učenci prepoznali, da bodo z posnemanjem svojega učitelja tudi oni hodili po poti k Očetu, proti večnosti. Pot, ki me vodi v nebo. Stavek, ki lahko vsakemu posamezniku prinaša svojo vsebino. Z vami sem delil svoje prepoznavanje Jezusa, ki je šel k Očetu in Jezusa, ki kot Bog gleda na celoto posameznika in je zato usmiljen. Lep praznični dan vam želim!
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Lepa steza vodi po robu, z rjavo preprogo zelišč ,prekritim grebenom. Višina je 5000m, kisika je tu malo. Pogled z rezila te lepo oblikovane vzpetine odpre krila duhu. Na drugi strani so čudovite figure peska, kamenja, rastlinja in potokov, ki zapolnjujejo izpraznjene kotanje ledenikov. Zelena očesca ledeniških jezer, ki zdaj so, kmalu pa jih ne bo več, dajejo mistični pridih moreni, ki se z ostrino, podobno noževi konici, konča na obeh straneh doline. V ozadju se tu in tam zruši serak. Stene nad dolino zapirajo gore pravilnih geometrijskih oblik. Tiste, ki je podobna enakostraničnemu trikotniku skoraj ne moreš spustiti izpred oči. Potem pa te megle, meglice in oblaki, ki razpredajo mrežo okrog njih. Ne uspe jim prekriti celega neba. Veter prepreči, da bi vsaj en del pokrajine ne bil obsijan s soncem. Z grebena res ni težko spremljati te igre narave. Če je meglena ena stran, je sončna druga. Na vrhu vzpetine nad vasjo Kare, je polno možicev. Prav je tako, saj vrh ni tipičen. Le rahlo se spusti navzdol, potem pa se nadaljuje v razbit greben, ki se že po nekaj sto metrih vzpne v steno. Začetek je krušljiv, rjav in siv, značilen del stene, ki ga je še pred kratkim zakrival ledenik. Igra barv, sonca in senc je ob sestopu pospešila utrip srca, duša je pila lepoto stvarstva, duh pa je slavil svojega Stvarnika. Je bilo sonce, ki se je postavilo pred nama z Ano privid Boga? Okroglo, sijoče sonce, obdano z avreolo oblakov, sem lahko opazovala le s sončnimi očali. Bleščava je bila premočna. Rob oblakov je žarel kot čipke, obljubljajoč nedoumljivo lepoto v večnosti. Samo kratek pogled v levo od te presunljive sončne podobe, preko z temnimi oblaki prekrite nebesne poti, pa še eno okno modrine. V njej se je bohotil vrh Mera Peaka, cilj našega trekinga . Vse, kar je premoglo moje srce, je bila slavilna, pesem, zahvala in Slava Vsemogočnemu, ki je bil, ki je in ki bo. Ozrla sem se na Ano, ki je doživljala nekaj podobnega. Objeli sva se, besede so bile odveč. Hvala, Gospod, za to neizmerno lepoto, ki mi jo daš spoznati iz dneva v dan. Daj se spoznati Gospod, Kralj kraljev, da bi kot Avguštin ali Pavel lahko rekli, da je vse, naj je še tako lepo, le smet v primerjavi s spoznanjem Božje ljubezni.
Pregovori običajno ohranjajo/prinašajo pomenljive resničnosti. No, za sledečega sem prepričan, da v sporočilu ni resničen, glede na današnje medčloveške osnose: Homo homini lupus – Človek človeku volk. Volk v medsebojnih razmerjih še zdaleč ni tako zverinski kakor je lahko človek. Spominjam se fotografije, ki prikazuje trop volkov na pohodu. Spredaj gredo najstarejši in bolni člani skupnosti, ki določajo tempo. Če bi hodili zadnji, bi verjetno toliko zaostali, da bi bili lahka žrtev plenilcem. Za slabotnimi volkovi gredo v čredi najmočnejši, ki pazijo na slabotne in so obramna enota. Njim sledijo volkulje in za njimi so zopet močni volkovi, ki so varuhi pred nevarnostmi izza hrbta. Za vsemi pa hodi vodja tropa in to v razdalji, ki mu omogoča pregled nad vsemi. – Zdaj pa pomislimo kako je (v primerjavi z družbeno ureditvijo volkov) na glavo obrnjena človeška družbena ureditev: daleč spredaj se bohotijo voditelji ‘tropa’, za njimi so ostali mogočneži in tisti, ki jim privilegiranost omogočajo, potem je delavski razred in na družbenem robu so ekonomsko neproduktivni. – Ko bomo dosegli volčji standard v medsebojnih odnosih in v odnosu do narave, bomo smeli uporabljati pregovor: Človek človeku volk in njegov pomen bo vsekakor pozitiven. Človek zahodne civilizacije bi se moral odvrniti iz samopašnosti, prevzetnosti, ki je smrtonosna tudi za tolike oblike življenja in bo končno smrtonosna tudi za njega samega. Zemlja v utripu svojega življenja očitno trpi; v tolažbo ji je lahko dejstvo, da si človek žaga vejo na kateri sedi. Bog odpušča vedno, človek včasih, narava nikoli! »Smo na robu samomora,« opozarja papež Frančišek. Naravne nesreče povezane z vremenskimi pojavi so že 20 let vse pogostejše. Po podatkih ZN so poplave, nevihte in drugi ekstremni vremenski pojavi od leta 1995 ubili že več kot 600.000 ljudi, dodatnih 1,4 milijarde pa je bilo poškodovanih – ostali so brez domov ali pa so nujno potrebovali pomoč. Ob obisku Črne celine je spregovoril papež Frančišek tudi v Uradu Združenih narodih v Nairobiju. V središče svojega govora je postavil okoljsko vprašanje. Potem, ko je posadil drevo, je poudaril pomen zaščite in odgovornega razpolaganja s plujči sveta. »Podnebje je skupno dobro od vseh in za vse … Podnebne spremembe so svetovni problem z resnim vplivom na prostor, družbo, ekonomijo, distribucijo in politiko ter pomenijo enega glavnih perečih izzivov za človeštvo.« Naš planet je potrebno »pojmovati kot domovino, človeštvo pa kot ljudstvo, ki prebiva v skupnem domu.« Če zares želimo pozitivno spremembo, moramo ponižno sprejeti medsebojno soodvisnost in tisti red, ki se ga lahko priučimo celo iz volčjega tropa.
Tolikokrat se lahko zgodi, da dojemamo, razumemo in seveda tudi doživljamo božje zapovedi kot nekaj, kar nas omejuje. Marsikdaj si lahko mislimo ali celo očitno izrečemo, da nam Bog z desetimi zapovedmi krati našo svobodo, nas terorizira ali se celo izživlja nad nami. Vendar ali res to drži ali je to dejansko izrazito osebno omejen pogled, ki si ga pač ustvarimo zaradi določenih okoliščin? Nenazadnje nam je to občutje verjetno poznano iz naših otroških ali najstniških let, ko smo se srečali z mejami in omejitvami, ki so nam jih postavili naši starši. Zdaj, kot odrasli lahko verjetno zmoremo prepoznati v vseh zdravo postavljenih mejah in omejitvah ljubezen in skrb naših staršev, medtem ko v dani situaciji, ko smo se kot pubertetniki znašli pred takšno omejitvijo, tega še zdaleč nismo tako doživljali – ravno nasprotno: da nas torej starši terorizirajo, omejujejo in nam kratijo svobodo. In smo sklenili, da ko bomo odrasli, da bomo zajeli življenje z veliko žlico in ne bo nikogar, ki bi nas omejeval. Zdaj vemo, da je resničnost vendarle drugačna. Gledati na zapovedi kot na prepovedi in omejitve, s katerimi bi nas Bog hotel terorizirati ali se izživljati nad nami in nam kratiti svobodo, je že torej v pravkar omenjeni primerjavi z vzgojo, dejansko čisti nesmisel. Lahko sicer tako doživljamo, a to ni stvarnost. V evangeliju današnje nedelje nam namreč Jezus pravi: »Če me ljubite, boste izpolnjevali moje zapovedi.« Če me ljubite – je tisti poudarek. Stvar je dejansko precej globlja kot se zdi na prvi pogled. Pomagajmo si še enkrat s starševsko vzgojo: če otrok doživlja, da ga imajo starši zares radi, da je ljubljen, cenjen, spoštovan – kar seveda še vedno vključuje tudi zdrave omejitve in prepovedi, potem bo iz tega tudi živel in se razvijal – tudi v pristnem zaupanju, da mu starši želijo dobro. Tako nekako naj bi skušali tudi mi vstopati v odnos z Bogom: če se zavedam, da sem ljubljen, da me ima Bog rad takšnega, kakršen sem, potem ne bom več dojemal zapovedi kot omejevanje svobode; še manj kot nekaj, s čimer bi si – če lahko tako rečemo – zaslužil nebesa, ali pa to, da bi me pač zaradi moje pridnosti in izpolnjevanja zapovedi Bog vendarle imel rad. Pozicija je ravno obratna: če se zavedam, da me ima Bog rad, potem bo moje življenje po zapovedih, moje moralno etično ravnanje samo posledica dejstva, da sem ljubljen. Ker sem torej ljubljen, delam dobro. Predvsem pa vstopam v dojemanje največje zapovedi – to je ljubezen do sebe, do bližnjega in do Boga. Naj torej ostane spodbuda za vse nas: da se ne bi trudili živeti po zapovedih zato, da bi si zaslužili božjo ljubezen; nasprotno: da bi dejansko zaupali in verjeli, da nas ima Bog rad. In da bi iz te zavesti, da smo ljubljeni, izhajalo tudi naše plemenito ravnanje.
V naši civilizaciji je vse usmerjeno v pričakovanje neke čudežne rešitve, ki bo prišla od zunaj. Prišel bo Mesija in vse bo lažje, boljše in vsi naši problemi bodo kar naenkrat izginili. Potrebujemo vodjo, rešitelja ali modreca s čarobno formulo, ki nam bo razodel smisel življenja. Zatekamo se k najrazličnejšim duhovnim učiteljem, znanstvenim razlagam, obiskujemo duhovne seminarje. Stojimo v mrazu na avtobusni postaji in čakamo na avtobus. Ob tem pa pozabljamo, da imamo lastni avto, le naučiti bi se morali upravljati z njim. V tem začaranem krogu se nič ne zgodi. Postajamo nesrečni, padamo v brezno praznine, brezupa ali pasivnega čakanja na rešitelja. Pričakovati nekaj od drugih je iluzija. Šele, ko znamo stopiti vase, v globoko polje vseobsegajočega Duha, ugotovimo, da so vsi odgovori v nas samih. Vse iluzije tako materialnega kot duhovnega sveta odpadejo, pričnemo se zavedati svoje Božanske Narave. Ali kot pravi pesnik: »Tisti, ki znajo poleteti na krilih metuljev, tisti, ki slišijo smeh v očeh dreves, tisti, ki še znajo z razmršenimi lasmi in s prstom v ustih graditi peščene gradove tam na obalah zimskega morja, ti vedo, da je vse kar potrebujemo v nas. Ti ne lovijo sreče, zadoščenja, smisla zunaj sebe. Ti vedo, da je vse to že v nas«. Z današnjim dnem pogumno stopimo vase in se začnimo zavedati svoje božanske narave. Predajmo se notranji moči in postanimo Bojevnik Luči znotraj sebe. Zaupajmo v tisto kar nam kaže naša globoka intuicija in se na čutenju predajmo svetovom znotraj nas samih. Le tako bomo v popolni predaji lahko videli odsev lastne božanske lepote v vsakemu izmed nas. Z vsakim dnem se bomo tako globlje zavedali svojega božanskega namena in tako uresničevali svoj potencial za skupno dobro.
Dobro jutro, spoštovane poslušalke, poslušalci. Upam, da niste že pri prvih jutranjih poročilih poslušali o novi nesreči sredi Sredozemskega morja. Dan za dnem poslušamo, koliko afriških priseljencev konča svojo pot samo zato, ker njihovi čolni niso prenesli nevarne plovbe. Ob tem še poudarjajo, kako te ljudi izkoriščajo taki in drugačni ljudje, take in drugačne organizacije. Čeprav preživele redko srečamo po naših krajih, je to dobro strelivo za razne politične pogovore in namigovanja na take ali drugačne zarote. Papež Frančišek se trudi preusmeriti pozornost z velikih besed, kjer mnogi rešujejo Evropo ali cel svet, k preprostemu dejstvu, da je vsak tak slepi potnik na preobremenjenem, neprimernem čolnu, človek, ki ima svojo družino, mater, očeta, brate, sestre. Ob visoko letečih geslih, kjer rešujemo človeštvo, pogosto pozabljamo na konkretnega človeka. Že na vse zgodaj je prav, da se vprašamo, kaj nam bo reševanje sveta, če ne bomo rešili človeka. Ob vsem dolžnem spoštovanju do evropske kulture in zaskrbljenosti, kako naj jo posredujemo naprej, je tako prizadevanje podobno staršem, ki silijo otroka jesti, ko se ta z vso silo upira. Kaj nam bo kultura, ki bo le del raznih folklornih prireditev in razstavljena v muzejih, če tega nihče ne bo zares z veseljem živel. Ob teh zgodnjih urah vas ne bi rad odpeljal k taki ali drugačni daljni prihodnosti. Raje ostanimo kar pri dnevu, ki smo ga začeli. Ste že preverili, če ste sredi noči na svoj prenosni telefon dobili kakšno sporočilo? Če še niste, vam zagotavljam, da je večina Afričanov to že storila. Ne le sporočil svojih bližnjih, ampak tudi velikih korporacij, ki jim prodajajo sanje, za katere so pripravljeni prehoditi celo Afriko. Težko boste našli Afričana, ki ne bi imel vsaj enega prenosnega telefona. Še težje koga, ki ne bi želel biti v stalnem stiku s svojimi bližnjimi, naj bodo blizu ali daleč. Veliki ponudniki mobilne telefonije vedo za to in to s pridom izkoriščajo. Na vsakem griču je oddajnik s sončnimi celicami, kjer domačini lahko polnijo svoje telefone. S tem revež zapravi še tisto malo denarja, ki ga ima. V pomanjkanju mu multinacionalke v roke prinašajo rajske sanje o obilju in lahkotnosti zahodnega sveta. Ni čudno, da so pripravljeni storiti vse, da bi to tudi dosegli. Nič ni narobe, če nas skrbi za prihodnost naših otrok, naše kulture. Vprašanje je le, če moramo to delati na račun teh, ki s pridom skrbijo za rast delnic nas, zahodnjakov. Ko bomo danes reševali svet, brali ali celo sami razpredali o taki ali drugačni zaroti, ne pozabimo, da smo pogosto vzrok zanjo kar sami. Obilje, ki ga uživamo, ni zastonj. Želim sebi in vam, da bi skrb papeža Frančiška za večjo odgovornost in pravičnost na svetu napolnila naš današnji in jutrišnji dan.
Nekoč je živel mož, katerega svetost so občudovali še angeli – vsaj tako pravijo. Toda kljub svoji svetosti se ni zavedal, da je svet. Opravljal je enostavno svoje vsakdanje delo in dobrota, ki je izhajala iz njega, je bila tako naravna kot vonj, ki ga širijo cvetoče rože ali kot svetloba, ki jo daje cestna svetilka. Njegova svetost je bila v tem, da je postavil na stran preteklost vsake osebe. Znal je videti skozi zunanjost vsakega človeka v središče njegovega bitja. Tako je spoštoval vse, ki jih je srečal, in delil dobroto. V tem ni videl ničesar izrednega, to je bil rezultat njegovega gledanja na ljudi in svet. Nekega dne mu je angel rekel: »Bog me pošilja k tebi. Povej, kakršnokoli željo imaš, in se ti bo izpolnila. Ali bi želel imeti dar ozdravljanja?« »Ne,« je rekel mož, »ljubše mi je, če Bog ozdravlja sam.« »Ali bi rad spravljal grešnike na pravo pot?« »Ne,« je rekel, »ni moja stvar, da bi se dotikal človeških src. To je delo angelov.« »Ali bi bil rad tak zgled kreposti, da bi te ljudje hoteli posnemati?« »Ne,« je rekel svetnik, »to bi me naredilo za središče pozornosti.« »Kaj si potem želiš?« je že skoraj malo nestrpno vprašal angel. »Božjo milost,« se je glasil odgovor. »Če imam to, imam vse, kar si želim.« »Ne, moraš prositi za kak čudež,« je vztrajal angel, »ali pa ti bo eden vsiljen.« »Dobro, potem prosim tole: naj delam dobro, ne da bi se tega zavedal.« Tako je bilo na nebeških dvorih sklenjeno, da se svetnikovi senci podelijo zdravilne lastnosti. Kjerkoli je njegova senca padla na zemljo – pod pogojem, da je bila senca za njegovim hrbtom – so bolniki ozdravljali, zemlja je postajala rodovitna, vodnjaki so se napolnili z vodo in barva se je vrnila v obraze tistih, ki so bili zaznamovani z žalostjo. Toda svetnik o tem ni vedel ničesar, ker je bila pozornost ljudi tako usmerjena v senco, da so pozabili nanj. Kakšen bi bil svet, če bi si vsi prizadevali, da naša senca, ki predstavlja vsa naša dejanja, drže in besede, nehote oddaja vonj svetosti, zdravilni vonj? Kakšen vonj bo danes širila moja senca, kakšen okus bodo pustile moje besede, kako bodo slišani ljudje okrog mene, kakšen odtis bo pustil moj dotik?
Izguba in smrt najbližjih je dogodek, ki seže v naše življenje brez predhodne najave in priprave. Nihče ni pripravljen na bolezen ali smrt, a nihče ne more mimo srečanja s koncem življenja in slovesom, ki vse obrne na glavo. Če se upamo podati na pot sočutja in prisotnosti med bolniki in svojci, med žalujočimi in trpečimi, se bomo iz minljivosti učili spoznavati modrost življenja. Ob umirajočih najdemo dovolj skritih zakladov, ki nam pomagajo odpreti srce tudi v najbolj bolečih trenutkih življenja. Lahko povem, da so me umirajoči veliko naučili. Odgrnili so mi zaveso, ki zastira skrivnost življenja in sreče, naučili so me, da nikoli nisi dovolj star, da odmahneš z roko češ – jaz že vse to vem! Bronnie Ware, Avstralka nemirnega duha, je šele po več letih skrbi za ostarele, bolne in umirajoče ter delu z zapornicami, našla pot do sebe; zmogla je odpustiti družini in se končno postaviti zase. Napisala je knjigo o tem, kako so ji umirajoči spremenili življenje. V knjigi opisuje pet stvari, ki jih ljudje na koncu življenja najbolj obžalujejo. To so: 1. Želim si, da bi bil zvest sebi in ne bi živel samo za druge. 2. Želim si, da ne bi toliko delal. 3. Želim si, da bi upal izraziti svoja čustva. 4. Želim si, da bi ostal v stiku s prijatelji. 5. Želim si, da bi si dovolil biti srečnejši. Ne bom vam razlagala teh 5 resničnih stvari, saj lahko preberete knjigo. Naj vam pa povem, da sem se ob srečanju z umirajočimi, tudi sama naučila še kar nekaj drugih stvari. Tako lahko dodam še 5 svojih spoznanj: 1. Najvažnejša stvar v življenju so medsebojni odnosi. 2. Nihče ni tako popoln, da ne bi rabil drugega človeka in njegove pomoči. 3. Minljivost je del našega življenja in nas uči, kako naj živimo. 4. Odpuščanje ni samo krepost, ampak notranja ozdravitev. 5. Če se naučimo izpuščanja stvari, bomo lažje izpustili iz rok tudi svoje življenje. Nisem srečala človeka, ki bi ob smrti hrepenel po svoji bančni knjižici ali dragem avtomobilu, sem pa neštetokrat doživela neskončno željo, srečati in se dotakniti tistih, ki so nam v življenju nekaj pomenili! Prav tako ni nihče sanjal velike načrte za reševanje sveta, ampak je vsak posameznik hotel urediti, zbrati svoje življenje in popraviti razpoke, ki so nastale v medsebojnih odnosih. In – najvažnejše zdravilo ob umiranju nikakor niso najnovejši protibolečinski preparati ali najmodernejše medicinske tehnike. Ne, ob smrti je človek najboljše zdravilo! To je to, kar so me naučili umirajoči in sem jim za ta nauk neizmerno hvaležna.
Iz judovske hasidske mistike se je ohranila ta zgodba o trpljenju drugega kot o lastnem trpljenju: »Kadarkoli je neki rabin videl koga trpeti, bodisi v duši bodisi na telesu, se mu je pridružil s tolikšno silovitostjo, da je to postala njegova lastna bolečina. Ko mu je nekoč nekdo izrekel svoje začudenje nad tem, da lahko vedno tako sotrpi, je dejal: ‚Kako to misliš, sotrpim? To je vendar moja lastna bolečina, kako naj potem ne bi trpel’?« Neki drug rabin je rekel, da se mu vsi ljudje, ki se mu priporočajo, naj zanje prosi Boga, ko sam moli tiho molitev osemnajstih blagoslovov, zvrstijo v njegovih mislih. Nekdo se je začudil, kako je to mogoče, ker za to ni dovolj časa. Rabin pa je odgovoril: »Stiska slehernega človeka vreže v moje srce svojo sled. V uri molitve odprem svoje srce in rečem: ’Gospodar sveta, preberi, kar je tu napisano!’«
Naše ravnanje v raznih življenjskih situacijah običajno teče dokaj spontano in nam ga ni treba še posebej razlagati in utemeljevati, niti drugim niti samemu sebi. Kadar pa se moramo premišljeno odločati, kaj nam je storiti, pa se pojavijo dileme o razlogih svojih odločitev ali svojih dejanj. V iskanju razlogov za odločitve in dejanja smo običajno najbolj pozorni na tiste značilnosti in okoliščine dejanj, ki dajejo videz dokončne razlage. Vendar je zanimivo, da noben razlog ne more dokončno opravičiti kakega dejanja. Še najbolje je, da dejanje samo govori o svojih razlogih, in, da so ti razvidni že iz same okoliščine dejanja. Nudenje pomoči človeku v stiski npr. jasno kaže na altruistično namero, ki nam praviloma ne vzbuja nobenih dvomov. Včasih pa so okoliščine takšne, da moramo pokazati določeno mero poguma in osebnega izpostavljanja, ko skušamo ravnati tako, kot se nam zdi, da je primerno in prav. Tako je npr. tedaj, ko se odločamo o kakih bolj tveganih dejanjih, npr. o tem, ali bomo pomagali osebi, ki je ne poznamo, ki ne vemo, zakaj se je znašla v nesrečnem položaju, za katero ni jasno, ali nam bo pomoč lahko vrnila Zelo mogoče je, da se sami v sebi ali z drugimi bijemo z očitki o naši nespameti in o raznih nevarnostih ipd. Zavedamo se, da s tovrstnimi dejanji močno izzivamo splošno sprejeto mantro: »najprej se pobrigaj zase in potem za druge«. Pa vendar nas nekaj izziva, da se ne vdamo tej mantri in pomislekom, ki se opirajo nanjo. Grize nas misel, da z ostajanjem v domnevno varnih območjih ugodja, skrbi za sebe in z zapiranjem oči pred težavami drugih, izgubljamo svojo temeljno etično držo, saj je bistvo človeka v sobivanju, sočutenju in sodelovanju. Pravzaprav se vse bistveno v človekovem življenju zgodi tako, da prepoznamo to misel kot resnico in začnemo tudi živeti v skladu z njo. Potem bomo morda spoznali, da je altruistično življenje in delovanje nekaj najbolj naravnega in svobodnega. Ni nobenih posebnih nagrad ali koristi za takšno življenje in delovanje. Razumnemu človeku povsem zadošča, če živi tako, da se lahko vsako jutro odkrito pogleda v ogledalo in si brez sprenevedanja reče: »Nisem sicer popoln, vendar sem ostal človek«.
Spoštovani, živeti brez Boga je težko, živeti z njim pa še težje. Iskreni vedo, o čem govorim, in jim ni v pohujšanje. Kot teologa me veliko ljudi vpraša, kdo bo sodil Bogu, saj v njem vidijo glavnega krivca za zlo. Potem jim povem zgodbo, ki sem jo prebral, in govori o nebeški planjavi, na kateri je iz množice skočila Judinja, odvihala rokav in pokazala vtetovirano številko iz nacističnega taborišča, ter vpila: »Ali Bog sploh ve, kaj je trpljenje?« Iz neke druge skupine je vpila zlorabljena šolarka: »Nisem bila kriva za posilstvo! Zakaj so me tako ponižali?« Pojavila se je tudi neka žrtev iz Hirošime in iznakažen bolnik z artritisom ter človek, ki se je spominjal strašnih bolečin zaradi bolezni raka. Odločili so se, da bodo Bogu sodili, preden bi on sodil njim. Rekli so: »Naj živi na zemlji kot človek, pa bo videl, kako je bilo nam. Naj se rodi kot zaničevan Jud, naj se dvomi o njegovem rojstvu glede starševstva, naj ga izdajo njegovi najbližji prijatelji, naj mu sodi krivična porota, na koncu pa naj čuti strašno agonijo bolečin in osamljenosti ter najkrutejše smrti. In potem naj umre.« Medtem ko so to naštevali, je zavladala tišina. Nihče se ni več ganil, kajti v tistem hipu so spoznali, da je Bog že odslužil vse, na kar so ga obsodili. Proti Bogu, ki sam trpi, ne moremo protestirati. V svoje roke je vzel najhujšo stvar, ki se je zgodila v zgodovini vesolja; umor Boga na križu je spremenil v najboljšo stvar v zgodovini vesolja, v odrešenje prestopnika. Bog se zateka celo h kaznovanju sebe, samo da ne bi prizadel bližnjega. Edino v krščanstvu je Bog s človekom tudi v trpljenju. Kajti ko me življenje utesnjuje, ne potrebujem razlogov, ampak tolažbo. Ne potrebujem odgovorov, ampak nekoga. Ne potrebujem paragrafov, ampak razumevanje. Ker vprašanje trpljenja ostaja odprto, končujem z Viktorjem Franklom, ki govori o opici, zaprti v kletki bolniškega oddelka. K njej prihaja zdravnik in ji daje v žilo po injekciji majhne količine strupa. Kasneje se bo iz tega, zahvaljujoč se njenemu trpljenju, razvil protistrup, ki bo mnogim rešil življenje. Opica tega zdravnika doživlja kot mučitelja, a mu iz kletke ne more pobegniti. V svoji razumski omejenosti ne more doumeti, da bo njeno trpljenje rešilo življenja mnogih. Tako tudi jaz ne morem razumeti učinkov trpljenja in najti smisla v njem. Zakaj trpljenje, mi bo jasno šele v večnosti. Za zdaj vem, da Bog ne nalaga na moja pleča bremen zato, da bi mi zlomil tilnik, ampak da bi mi utrdil mišice.
Žalostno je videti zanemarjene otroke. Ena najbolj resnih oblik zanemarjenosti je takrat, ko starši ne vzgajajo več svojih otrok: ne postavljajo jim več pravil, zahtev in mej ter jim ne posredujejo več vrednost. Starši skrbijo za svoje otroke, ko postavijo pravila in sicer pametna pravila, ki jim jih razložijo. Namen pravil je, da bodo pomagala otrokom polneje živeti, ne pa da jih zagrenijo. Podobno je z Božjo postavo in Božjimi zapovedmi. Njen namen ni nadzirati otrok ali jim omejevati svobode. Njen namen je lepo izrazil Mojzes: »da bi imeli življenje«. Njihov namen je ljudem pokazati najboljšo pot v življenju. Dejstvo, da je Bog dal postavo svojemu ljudstvu, je bilo znamenje njegove ljubezni do njih. Če bi jih ne ljubil, bi jih ne vključil v svoj načrt. Z druge strani pa bo Božje ljudstvo pokazalo, kaj jim pomeni Bog in koliko so modri, prav z izpolnjevanjem njegovih zapovedi. Božje zapovedi bodo Božjemu ljudstvu postale vodilo ter pomoč, da bi živeli v sožitju drug z drugim. Zelo pomembno je, kako gledamo na Božje zapovedi. Če nanje gledamo kot na nekakšno kontroliranje, se bomo nad njimi pritoževali. Če pa gledamo nanje kot na znamenje njegove skrbi in ljubezni do nas, jih bomo izpolnjevali. Božje zapovedi ne zmanjšujejo naše svobode, ampak nam pomagajo, da jo bolj modro uporabljamo. Niso breme, ki ga moramo nositi, ampak vir življenja in modrosti. Tisti, ki so poslušni božjim zapovedim, gredo mirno skozi življenje. Tisti, ki jih ne poslušajo, pa se spotikajo in padajo. Kakor za zapovedmi in navodili staršev vidimo njihovo skrb in ljubezen do otrok, podobno glejmo tudi v zapovedih, ki nam jih je dal Bog, njegovo skrb in ljubezen do nas. V zapovedih glejmo Božje sporočilo, ki nam ga posreduje, ker nam hoče dobro, ker skrbi za nas, skratka ker nas ljubi! Bog hoče, da bi imeli življenje sedaj in v večnosti. Učiti otroke o Bogu in njegovih zakonih je znamenje ljubezni do njih. Če tega ne naredimo, kaj smo jih naučili? Smisel življenja je odvisen od tega!
Diogen, filozof iz 5. stol. pr. Kr., je zagovarjal preprost način življenja brez nepotrebnih dobrin in udobja, kar je ponazarjal s svojim zgledom, saj se je odločil živeti kar v sodu. Zelo je cenil ljudi, ki niso bili sužnji materialnim stvarem in so se zadovoljili le s tistim, kar je bilo nujno potrebno za življenje. Še zlasti pa je poudarjal, da je za dobro življenje potreben zlasti stanoviten človek, ki bo skrbel za dušne vrednote in jih udejanjal v svetu. Za dobro življenje je po njegovem mnenju treba uriti tako telo kot dušo. Zaradi tega se je Diogen čudil posameznikom, ki so se ukvarjali s tegobami drugim, za svoje težave pa se niso zmenili – »in čudil se je glasbenikom, da imajo strune na liri dobro uglašene, medtem ko so v svojih dušah tako razglašeni; /…/ govorniki se, kakor pravijo, zavzemajo za pravičnost, v njihovih dejanjih je pa ni nikjer; še celo pohlepneži imajo kaj povedati proti denarju, nasititi se ga pa kar ne morejo. /…/ Tudi to ga je spravljajo v jezo, da ljudje bogovom darujejo s prošnjami za zdravje, pa se že med samo daritvijo gostijo zdravju na škodo.« Diogen je torej opozarjal na razhajanje med tem, kaj ljudje govorijo in kaj dejansko počnejo, in stalno razkrival njihovo dvoličnost. To ponazarja tudi anekdota, ko čuvaji templja, ki so pri kraji zasačili enega od oskrbnikov, tega vlekli stran, Diogen pa je ob tem pripomnil: »Malega tatu so zgrabili veliki tatovi.« S takimi pripombami je želel ljudem pokazati, da nimajo vrednot, za katere si na videz prizadevajo in jih hvalijo. Zelo znana je tudi prigoda, ko je hodil po trgu s svetilko v rokah in govoril, da išče človeka. In druga anekdota, ko se je nekoč vrnil v mesto in ga je nekdo vprašal, kolikšna množica se je zbrala v Olimpiji, Diogen pa je odgovoril: »Množica je ogromna, ljudi pa ni prav veliko.« Ker je imel sam v nasprotju z ostalimi someščani zelo visoke moralne standarde, velika večina pa ni spoštovala nobenih vrednot, je menil, da si ne zaslužijo poimenovanja človek. S tem je povezana tudi naslednja prigoda: ko je nekoč zajtrkoval na trgu, ga je zbrana množica ozmerjala, da je kot potepuški pes, on pa jim je zabrusil nazaj: »Vi ste psi, ker ste se zbrali okrog mene, ko zajtrkujem.« Ob takih in podobnih priložnostih je torej Diogen razkrival pokvarjenost in dvoličnost svojih someščanov, medtem ko si je sam prizadeval, da bi vselej tudi z dejanji ponazarjal vrednote, ki jih je zagovarjal.
Ste se kdaj ujeli, kako ste se povsem naravno počutili ob ljudeh, ki so vam bili enaki, ko pa je v vašo bližino pristopil kdo izmed znanih politikov, športnikov, estradnikov, gospodarstvenikov ali kulturnikov, ste drgetali po telesu in zrli vanj s spoštovanjem, čeprav še sami niste vedeli zakaj? Enako so ugotavljali že antični modreci, ki pa so obenem sporočali, da v človeškem rodu ni prav nobenega razloga za delitev na plemenite in neplemenite, slavne in nepomembne, vredne čaščenja in nečaščene. Takole pravi govornik Antifont, ki je živel sredi 5. stoletja pr. Kr.: »Tiste, ki (izvirajo) od plemenitih očetov, spoštujemo in slavimo, tistih, ki niso iz plemenite hiše, pa niti ne spoštujemo niti ne častimo. V tem se drug do drugega obnašamo kot barbari, čeprav smo se po naravi rodili vsi v vseh stvareh enaki, tako barbari kot Grki. To je možno preiskovati na osnovi tega, kar je vsem ljudem po naravi nujno. To lahko vsi pridobijo na isti način in v vsem tem se ne razlikuje nihče izmed nas, niti barbar, niti Grk. Vsi namreč vdihujemo zrak skozi usta in skozi nosnice in se smejimo, kadar se v umu veselimo, ali jočemo, kadar smo žalostni. S sluhom sprejemamo glasove in na svetlobi vidimo s pomočjo oči ter jemo z rokami…« Antični filozofi so bili torej prvi, ki so sporočali, da je sleherni človek človek, ne glede na njegov družbeni status in rod, ne glede na bogastvo in obleko, ne glede na spol in narodno identiteto. Razlike med ljudmi ne določajo družbeni kriteriji, ampak drža srca, razuma in uma. Določa jih torej vsak človek sam – glede na to, koliko lepote, dobrote in resnice nosi v sebi in koliko teh darov razdaja drugemu, ki prebiva v njegovi bližini. Ko boste torej naslednjič na nekoga zrli s čaščenjem, poglejte najprej njegovo srce in prisluhnite umnosti njegovih besed ter jih primerjajte s svojo lastno človečnostjo.
Ena izmed meni ljubih ljudskih pesmi Tri tičice prihaja iz pokrajine, ki jo zaznamujejo bele breze. O blagi pokrajini govori Zeleni Jurij, po njej pa veselo skače Marko. O lepotah naše dežele in vzcveteli naravi so prepevali tudi drugod po domovini. S prihodom vigredi se v naše kraje vračajo tudi ptice, tudi tiste tri tičice iz pesmi, ki so obletele morje in se vrnile domov. Prva je s seboj prinesla klasek od pšenice, druga jagodo od grozdja in tretja zdravja in veselja. Preprost človek pa se je obrnil s prošnjo, dab ga, Bog daj, dab ga, Bog daj, v naše polje dela, klasek od pšenice, da bi naše polje, naše gore, jako obrodile. In da bi bilo njihovo selo zdravo in veselo. Koliko življenjske modrosti prinašajo tri tičice, tudi danes. Z dolge poti so domov prinesle vse tisto, kar je nekdaj človek potreboval: hrano in pijačo, zdravje in veselje. Letošnja pomlad je že dodobra vzbrstela, čebele so vzletale na bogato pašo. A kaj, ko ena lastovka še ne prinese pomladi. Kako bogato bodo obrodila polja in kako sladko ali kislo bo vince, bomo izvedeli šele jeseni, tako kot bodo do jeseni, upajoč na svojo sladko mano, čakale tudi marljive čebele. Ne samo polja in vinogradi, tudi mi smo tisti, ki lahko obrodimo, prinašamo sadove, uživamo in žanjemo sadove svojega dela. A pred žetvijo je potrebna setev. In kar bomo sejali, to bomo tudi želi. Če bo to samo veter, bomo želi vihar. Pomladna polja naše očetnjave so v današnjem jutru že zorana in zrahljana. Ponekod so semena že vzklila, drugod žito že valuje. Kako blagodejen je pogled na obdelana polja in vinograde po gričih, na delo pridnih rok. Kako pomirjujoče brenčanje čebel in njihova odlična organizacija, ki vsakemu članu množice odreja natančno določena pravila. Čeprav je pesnik slovenske zemlje nekje zapisal, da so naše pomladne sanje podorane, skrite pod zemljo, vseeno verjamem, da lahko kašče naših življenj napolnimo z zdravimi zrni. Kajti le zdrava bodo kalila in tudi zorela v novo življenje. Tako kot je potrebno polja vsako pomlad pripraviti na novo žetev, je potrebno očistiti tudi naše kašče. Odstraniti duh po gnilobi, ki se prenaša z enega sadeža na drugega, z enega zrna na drugega. Že res, da je nebeško kraljestvo podobno človeku, ki je posejal dobro seme na svoji njivi. A kaj, ko imamo tudi sovražnike, ki lahko zasejejo ljuljko med pšenico, rastoči plevel s strupenimi plodovi. Zato moramo znati ločiti plevel od zrna. Bog daj, Bog daj, da bi, dragi poslušalci in cenjene poslušalke, tičica v vašo kaščo dela samo zdrava zrna, brez plevela.
Danes bomo spregovorili o dveh stvareh, ki ju vsi počnemo. Moški in ženske, starejši in mlajši, tisti z bolj svetlo in tudi tisti z malo temnejšo poltjo. In kaj sta ti dve stvari? Obrekovanje in opravljanje. Glede na definicijo, ki jo najdemo v Slovarju slovenskega knjižnega jezika, obrekovati pomeni dajati neresnične, zlonamerne izjave, s katerimi se nekomu jemlje ugled, opravljati pa pomeni pripovedovati o kom kaj resničnega, vendar slabega. Na prvi pogled se zdi, da je opravljanje manj škodljivo, saj konec koncev govorimo resnico, čeprav je ta negativna. Vendar to ne drži. Ko gre za naše odnose so posledice tako enega kot drugega uničujoče. “Spletkarski človek povzroča prepir, obrekovalec razdvaja prijatelje,” je zapisano v svetopisemski knjigi Pregovori (16,28). Obrekovanje in opravljanje sta učinkovita načina sejanja nesloge in sporov ter ločevanja prijateljev. Toda tam, kjer se pojavita, prav tako učinkovito tudi uničujeta zaupanje in sodelovanje, povečujeta napetost in zaskrbljenost, povzročata nastajanje zaprtih skupin, ovirata komunikacijo in škodita ugledu posameznikov. Obrekovanje in opravljanje sta pravzaprav agresivni dejanji, saj gre za vrsto osebnega napada. To pa počnemo, ker ukvarjanje s samim seboj boli. Boli priznati lastne napake, boli prevzeti odgovornost za lastne neuspehe, boli, ker si ne upamo biti pristni, boli, ker so drugi uspešnejši lepši, bogatejši … in še bi lahko naštevali. In da bi vsaj malo ublažili to svojo bolečino, se raje ukvarjamo z drugimi. Izkrivljamo njihove spodbude, blatimo njihov ugled in seciramo njihov značaj. Čeprav morda pri obrekovanju in opravljanju ne prevzamemo aktivne, ampak le t.i. pasivno vlogo, vlogo poslušalca, zaradi tega nismo nič boljši. S svojim poslušanjem ne le omogočamo opravljanje in obrekovanje, ampak tudi kažemo, da ne premoremo osebne integritete ter da nas je strah, da bodo zaradi našega stališča “proti” tudi nas izločili in obrekovali ali opravljali. Če želimo obrekovanje in opravljanje ustaviti, pokažimo ničelno toleranco do tega nečednega početja. Kako? Predvsem ne obrekujmo in ne opravljajmo! “Zdaj pa tudi vi odvrzite vse to: jezo, vzkipljivost, hudobnost, obrekovanje, nesramno govorjenje svojih ust,” je nasvet, ki ga najdemo v pismu Kološanom (3,8). Če imate težavo s kom zaradi tega, kar vam je ta oseba rekla ali naredila, pojdite in se pogovorite z njo (glej tudi Matej 18,15-18) in ne govorite o tem tistim, ki niso del težave niti vam pri razreševanju ne morejo pomagati. Drugič, ne poslušajmo obrekovanja in opravljanja. Tega, ki nam poskuša pripovedovati o kom drugem, raje vprašajmo, ali se je že pogovoril z osebo, o kateri nam želi spregovoriti. Če se je, vprašajmo, kako smo mu ali ji lahko v pomoč pri razrešitvi težave. Če se ni, jo ali ga spodbudimo, naj to naredi in po potrebi tudi ponudimo pomoč pri tem. V nobenem primeru pa ne poslušajmo obrekovanja in opravljanja. Zavedajmo se, da oseba, ki nam pripoveduje o napakah drugih, ko se ponudi prava priložnost, prav tako prostodušno razglaša naše napake. V pismu Filipljanom 4,8 beremo naslednji nasvet: “Vse, kar je resnično, kar je vzvišeno, kar je pravično, kar je čisto, kar je ljubeznivo, kar je častno, kar je količkaj krepostno in hvalevredno, vse to imejte v mislih.” In če bodo takšne naše misli, tudi s svojimi besedami ter obrekovanjem in opravljanjem ne bomo imeli težav.
Kdaj si nazadnje opazoval majhne otroke pri njihovi igri? Kako čudovito, sproščujoče in blagodejno je opazovati malčke pri njihovih igrah, v katere so tako zatopijo, da zlahka pozabijo vse okoli sebe. In kako manj blagodejen je pogled na vse številčnejše malo starejše otroke, ki že dajejo vtis nekakšne prekmalu navzete odraslosti. Otroke vseskozi učimo, kako biti pametni, uspešni, morda še kako skrbeti za telo, biti iznajdljivi, tekmovalni ter boljši od drugih in podobno. Zelo malo pa so otroci deležni učenja, kako zadovoljno ali skromno živeti, kako uravnovešati pričakovanja, kako se spopadati z izgubami, z zavrnitvami, z najrazličnejšimi čustvi, tegobami in stanji duha, ki jih kasneje v življenju pogostokrat povsem onesposobijo za trezno razsojo in ravnanje. Ampak ali tisti, ki naj bi otroke tega naučili, vedo, kako to storiti? In kdo so tisti? To smo mi, draga poslušalka, dragi poslušalec, mi odrasli; učitelji, starši, sokrajani, sodelavci, šoferji avtobusov in vlakov, prodajalci, policisti, someščani… Mi odrasli, ki se sami, kolikor pač znamo in zmoremo, prebijamo skozi življenje polno stresa, napetosti, nezadovoljstva in notranjega nemira. Nihče ti ne more pokazati tvoje poti in te odrešiti vseh dvomov ali težav. Nihče ti ne more dati navodil, kako zadovoljno in radostno živeti tam in v okoliščinah, kjer si. Tisti, ki podleže skušnjavi dajanja tovrstnih “receptov’’, ne živi v tvojih razmerah, ne živi tvojega načina življenja. Potrebno je lastno raziskovanje te odprte širjave, ki ji pravimo življenje. Škarje in platno sta vseskozi v tvojih rokah, ne glede na okoliščine, v katerih se nahajaš. Ne zaradi okolice in drugih ljudi, zaradi nenehnega hitenja smo slepi za nešteto čudežev in lepot, ki nam jih na Pot nenehno postavljaja Življenje. Kako spet vse to videti, kako se spet naučiti pozabljene otroške nikoli potešene radovednosti, čudenja in učenja? Da bi ponovno videli, ni potrebno storiti ničesar velikega, le prenehati zanemarjati tisto, čemur pravimo Srce in kar zdaleč prekaša razum. V naravi srca so skromnost, hvaležnost in ljubezen. Vredno je ponovno raziskati te, pogosto spregledane vrline, ki imajo neizmerno moč ozdravljenja. Hvaležnost za dar življenja in za vse darove, ki so mi bili dani ali mi je bilo omogočeno, da so del mojega življenja. Kozarec pitne vode, grižljaj, pogled, postelja, objem, solza, nasmeh, pesem. Preizkusi sam ali lahko na tak način najlažje, najbolj enostavno in poceni v samemu sebi ustvariš zdrave temelje za bolj umirjeno življenje, za preprečevanja stresa in mnogih drugih tegob sodobnega časa. Lahko pričneš takoj zdaj.
Poslušalke in poslušalci, dobro jutro Vam želim. Slovenski evangeličani se bomo danes ob 10.00 uri, srečali v kraju Hodoš, na skrajnem vzhodu naše domovine, na že na 50. shodu Evangeličanske humanitarne organizacije Podpornica. Evangeličanska humanitarna organizacija (EHO) - Podpornica je evangeličanska dobrodelna organizacija, ki nudi pomoč posameznikom in družinam pri premagovanju socialnih in drugih stisk ter jim na ta način omogoča kakovostnejši način življenja. Pri tem zahtevnem in odgovornem delu nas vodijo vrednote solidarnosti, socialne pravičnosti ter krščanskega etičnega prepričanja, da sta vera in ljubezen do sočloveka neločljivo povezani. Evangeličanska humanitarna organizacija deluje v javnem interesu, kar pomeni, da deluje v dobrobit uporabnikov, in to ne glede na veroizpovedno ali nazorsko opredelitev. Vabim vas, da ste danes z nami ob 10.00 uri na prvem programu Televizije Slovenija, kjer bo direkten prenos našega humanitarnega srečanja. Vabljeni k spremljanju tega humanitarnega dogodka in seveda ravno tako prijazno vabljeni, da podprete delovanje naše organizacije danes in tudi sicer. Tako bomo namreč močnejši pri premagovanju stiske sočloveka in tako bomo prav gotovo lahko razveselili več žalostnih obrazov. K odprtemu srcu in k dobrim delom v korist sočloveka, ki nas potrebuje, pa naj nas spodbudi tudi naslednja zgodba z duhovnim ozadjem, ki takole pravi: Nekoč se je nek star nevernik odločil, da bo šel na pogovor o verskih težavah k znanemu duhovniku. Ko je prišel do njega, je bil že nekdo drug pri njemu na pogovoru. Duhovnik je zagledal starčka na hodniku in pohitel ter mu z nasmehom prinesel stol. Obiskovalec je vstopil, ko je bil na vrsti. Po daljšem pogovoru je nevernik dejal, da bi spet rad veroval. Duhovnik je bil zadovoljen, zato ga je vprašal: »Katera stvar v najinem pogovoru vas je prepričala, da ste se tako odločili?« Starec je odgovoril: »To, da ste mi prinesli stol, da se ne bi preveč utrudil med čakanjem.« Poslušalke in poslušalci, naša prijazna dejanja so močnejša od mnogih vzvišenih besed. Tudi Jezus nas spodbuja, naj ga oznanjamo ne samo z besedami, ampak predvsem z dobrimi in plemenitimi dejanji, ko pravi: »Takó naj vaša luč sveti pred ljudmi, da bodo videli vaša dobra dela in slavili vašega Očeta, ki je v nebesih«. Bodimo torej skupaj luč, da bo med vsemi nami v prihodnje morda še kaj bolj svetlo. Želim Vam mirno nedeljo in obilo vsega dobrega in lepega.
Neveljaven email naslov