Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Zmožnost obvladovanja svojih lastnih kriznih izkušenj in življenjskih preizkušenj se danes pogosto povezuje z izrazom rezilientnosti. Pojem rezilientnosti (re-silire) – ki sicer izvorno izhaja iz naravoslovnega konteksta – je najpogosteje obravnavan znotraj humanistike, predvsem v psihologiji, sociologiji in antropologiji. Na splošno bi rezilientnost lahko označili kot pridobitev in ohranitev tistih lastnosti in sposobnosti, ki človeku omogočajo razviti potrebno mero duševne odpornosti proti različnim psihološkim in psihosocialnim razvojnim tveganjem (Wustmann 2004; Fröhlich-Gildhoff/Rönnau-Böse 2022). Rezilienca, ki je vselej rezultat dolgotrajnega dinamičnega procesa, pomeni življenjsko prilagodljivost in duševno prožnost, ki pa sta seveda povezani s celo vrsto notranjih in zunanjih dejavnikov. Koliko posamezniku uspe razviti rezilientnost – ki je že sama po sebi izredno kompleksen pojav –, pa je odvisno predvsem od resursov, ki jih človek v procesu soočanja in spopadanja z življenjsko-eksistencialnimi izzivi uporablja. Menim, da lahko v tem smislu vera, duhovnost in mistika služijo kot izredno pomembni viri rezilientnosti. Kajti verujoči človek lahko iz njih črpa upanje, moč, potrpljenje, vztrajnost, motivacijo in navdih pri soočanju in shajanju z različnimi kriznimi situacija in življenjskimi izzivi. Molitev in duhovne vaje človeku dajejo notranjo oporo in krepijo njegovo voljo po samoobvladovanju, premišljeno prebiranje svetih in mističnih besedil pa v bralcu nemara prebudi občutek gotovosti ali celo vznesenosti. Rezilienca kot vrlina in religija kot eden izmed mogočih virov človekovega osmišljanja sta medsebojno tesno povezani.
V sufizmu, tj. duhovno-mistični tradiciji islama, najdemo na primer celo vrsto konceptov in pojavov, ki jih lahko tolmačimo ali kot sopomenke rezilience ali kot ključne sestavine tega, kar bistveno tvori rezilientnost. K njim spadajo tako različne duhovne vrline in osebne lastnosti kot tudi raznolika notranja stanja, o katerih sufiji razpravljajo v svojih bolj teoretsko-didaktičnih delih. V kontekstu duhovnega prečiščevanja in mistične poti spoznanja sufiji v ospredje postavljajo »zaupanje v Boga« (»tavakkul«), ki verujočemu pomaga, da vztraja na svoji duhovni poti, polnih različnih ovir, skušnjav in pasti. Iskrenemu zaupanju v Božjo previdnost pa se pridružujejo še gojenje upanja (»radža«), urjenje v čuječnosti (»murakaba«), praksa odpovedovanja (»zuhd«) in to, čemur sufiji pravijo »sabr« in se običajno prevaja kot »vadba v potrpežljivosti«, čeprav pojem vključuje tudi vidike duševne vzdržljivosti, odpornosti in fleksibilnosti. Ni naključje, da je prerok Mohamed za »sabr« dejal, da je »polovica religije«.
Sufizem, ki prvenstveno temelji na duhovnem samopremagovanju, v duhu Korana ne poudarja samo kultivacije rezilientnosti do zunanjih okoliščin, temveč predvsem do notranjih dejavnikov. Boj s samim seboj vodi v povišanje rezilientnosti. Posameznik se namreč na poti duhovno-duševne transformacije in eksistencialnega predrugačenja osebnih lastnosti srečuje s celo vrsto notranjih izzivov, pritiskov in ovir, ki se jim mora postaviti po robu ali pa jih odpraviti. Rezilientnost se torej na področju sufijske pedagogike kaže kot dinamika in dialektika med »preobrazbo« in »stanovitnostjo« na eni strani ter med »pasivnostjo« (zaupanje v Boga, predaja Bogu) in »aktivnostjo« (notranji boj, duhovni napor) na drugi. Duhovno življenje v sufizmu pa se ne nazadnje izteče v samoizpraznjenje (kenosis), ki šele zares razpira resnični prostor za pozitivno resonanco s svetom in z drugimi.
3708 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Zmožnost obvladovanja svojih lastnih kriznih izkušenj in življenjskih preizkušenj se danes pogosto povezuje z izrazom rezilientnosti. Pojem rezilientnosti (re-silire) – ki sicer izvorno izhaja iz naravoslovnega konteksta – je najpogosteje obravnavan znotraj humanistike, predvsem v psihologiji, sociologiji in antropologiji. Na splošno bi rezilientnost lahko označili kot pridobitev in ohranitev tistih lastnosti in sposobnosti, ki človeku omogočajo razviti potrebno mero duševne odpornosti proti različnim psihološkim in psihosocialnim razvojnim tveganjem (Wustmann 2004; Fröhlich-Gildhoff/Rönnau-Böse 2022). Rezilienca, ki je vselej rezultat dolgotrajnega dinamičnega procesa, pomeni življenjsko prilagodljivost in duševno prožnost, ki pa sta seveda povezani s celo vrsto notranjih in zunanjih dejavnikov. Koliko posamezniku uspe razviti rezilientnost – ki je že sama po sebi izredno kompleksen pojav –, pa je odvisno predvsem od resursov, ki jih človek v procesu soočanja in spopadanja z življenjsko-eksistencialnimi izzivi uporablja. Menim, da lahko v tem smislu vera, duhovnost in mistika služijo kot izredno pomembni viri rezilientnosti. Kajti verujoči človek lahko iz njih črpa upanje, moč, potrpljenje, vztrajnost, motivacijo in navdih pri soočanju in shajanju z različnimi kriznimi situacija in življenjskimi izzivi. Molitev in duhovne vaje človeku dajejo notranjo oporo in krepijo njegovo voljo po samoobvladovanju, premišljeno prebiranje svetih in mističnih besedil pa v bralcu nemara prebudi občutek gotovosti ali celo vznesenosti. Rezilienca kot vrlina in religija kot eden izmed mogočih virov človekovega osmišljanja sta medsebojno tesno povezani.
V sufizmu, tj. duhovno-mistični tradiciji islama, najdemo na primer celo vrsto konceptov in pojavov, ki jih lahko tolmačimo ali kot sopomenke rezilience ali kot ključne sestavine tega, kar bistveno tvori rezilientnost. K njim spadajo tako različne duhovne vrline in osebne lastnosti kot tudi raznolika notranja stanja, o katerih sufiji razpravljajo v svojih bolj teoretsko-didaktičnih delih. V kontekstu duhovnega prečiščevanja in mistične poti spoznanja sufiji v ospredje postavljajo »zaupanje v Boga« (»tavakkul«), ki verujočemu pomaga, da vztraja na svoji duhovni poti, polnih različnih ovir, skušnjav in pasti. Iskrenemu zaupanju v Božjo previdnost pa se pridružujejo še gojenje upanja (»radža«), urjenje v čuječnosti (»murakaba«), praksa odpovedovanja (»zuhd«) in to, čemur sufiji pravijo »sabr« in se običajno prevaja kot »vadba v potrpežljivosti«, čeprav pojem vključuje tudi vidike duševne vzdržljivosti, odpornosti in fleksibilnosti. Ni naključje, da je prerok Mohamed za »sabr« dejal, da je »polovica religije«.
Sufizem, ki prvenstveno temelji na duhovnem samopremagovanju, v duhu Korana ne poudarja samo kultivacije rezilientnosti do zunanjih okoliščin, temveč predvsem do notranjih dejavnikov. Boj s samim seboj vodi v povišanje rezilientnosti. Posameznik se namreč na poti duhovno-duševne transformacije in eksistencialnega predrugačenja osebnih lastnosti srečuje s celo vrsto notranjih izzivov, pritiskov in ovir, ki se jim mora postaviti po robu ali pa jih odpraviti. Rezilientnost se torej na področju sufijske pedagogike kaže kot dinamika in dialektika med »preobrazbo« in »stanovitnostjo« na eni strani ter med »pasivnostjo« (zaupanje v Boga, predaja Bogu) in »aktivnostjo« (notranji boj, duhovni napor) na drugi. Duhovno življenje v sufizmu pa se ne nazadnje izteče v samoizpraznjenje (kenosis), ki šele zares razpira resnični prostor za pozitivno resonanco s svetom in z drugimi.
Besede so v vsakdanjem življenju potrebne, običajno zato, da bi nekaj sporočili, izrazili ali kaj razumeli. Ker pa so besede stvaritev uma, imajo le navidezno moč, ki je odvisna od tega, kako so sprejete, kdaj, v kakšnih okoliščinah so izrečene, kdo jih izreka in kdo jih sprejema ali komu so namenjene. Iste besede so lahko sprejete zelo različno – lahko imajo učinek rahlega piša vetra ali pa učinek silovitega viharja, lahko božajo ali pa skelijo kot le kaj. Imajo moč, ki sicer ni absolutna, je pa lahko zelo velika. Če se tega dovolj zavedamo in če zraven tega vemo, da je pravzaprav vsakdo, ki ga srečamo, vsakdo, ki pride na našo pot, nekakšno zrcaljenje nas samih, potem je dobro, da smo blagi s kritiko in širokosrčni s pohvalo. Lahko smo sočloveku luč, ne žgoči ogenj… Besede same torej nimajo moči dejavnosti, dejanj, lahko pa jih seveda preprečujejo, sprožajo ali povzročajo. Ampak tudi tukaj so besede omejene, saj so lahko upoštevane ali neupoštevane, lahko so razumljene prav ali narobe in podobno. Zaključimo lahko, da njihova moč ni moč dejavnosti, ampak le moč, ki lahko pripelje do dejavnosti – ali pa tudi ne. Vzemimo za primer besedo ”hrana’’. Moč simbola, ki ga ta beseda predstavlja, nas ne more nasititi. Da bi se lahko nasitili, je potrebna neposredna dejavnost zaužitja hrane. Dejavnost je torej tisto, kar spreminja, kar ima absolutno moč in ne besede, ki dejavnost označujejo. Če smo se posvetilili besedam, pa se za trenutek ustavimo še pri njihovem nasprotju – molku, tišini, tihoti. Večkrat slišimo, smo kje prebrali, gotovo pa smo tudi že sami izkusili, da je v življenju nemalo trenutkov, občutkov ali doživetij, ki jih preprosto ni mogoče izraziti z besedami, ampak le tako, da obmolknemo. Cvetlica, ki napolnjuje prostor s svojim prijetnim, opojnim vonjem ali pa sveča, ki ta isti prostor osvetljuje, ne počneta nič, hkrati pa samo s svojo navzočnostjo izražata svoj namen oziroma spreminjata vse. Podobno je z molkom, z negibnostjo in s tišino, za katere se samo zdi, da so nekaj nedejavnega, v resnici pa se lahko le skozi njih izrazi neizrekljivo. Veliko ljudi je strah tišine, saj imajo izkušnje, da jih je tišina ranila in bolela. Res je lahko tako, a verjetno zato, ker je bila tišina nerazumljena, neprostovoljna, nespontana in najbrž povezana z osamljenostjo, z neznanim in zato s strahovi. Ko se tišina, ki je razumljena in sprejeta brez strahov, preobrazi v spokojnost notranje tihote, zdravi in brez besed napolnjuje vsakogar, ki se ji približa …
Kralj je pričakoval posebno delegacijo, visok obisk, in zato je že navsezgodaj zjutraj dal poklicati dvornega kuharja ter mu naročil, naj za kosilo pripravi najdragocenejšo sestavino, ki jo pozna. Kuhar je nekaj časa razmišljal nato pa se lotil dela. Ko je bil čas kosila, je kralja in njegove goste postrehel najprej z juho, v katerem je bil živalski jezik, nato je sledil jezik na žaru in nazadnje je pred njih posadil še jezik v različni omakah. Kralj ni bil najbolj zadovoljen s kuharjevim menijem in v pričo gostov je hotel izvedeti, zakaj je med vsemi sestavinami kot najveličastnejšo izbral prav jezik. Kuhar je kralju odgovoril: »Kaj je imenitnejšega od jezika? Z njim pozdravljamo in razveseljimo ljudi, posredujemo novice in izkušnje, recitiramo poezijo, molimo …« Visoki gostje so se s kuharjem strinjali, nazadnje je prikimal še kralj. Naslednji dan je kralj spet postavil pred dvornega kuharja preizkušnjo. Tokrat mu je naročil, naj za kosilo pripravi tisto sestavino, ki jo ima za najslabšo. Nestrpno je pričakoval, kaj bo kuhar pred njega postavil ta dan. A je kmalu ostal odprtih ust, ko je videl, da je kuhar za glavno sestavino kosila izbral – jezik! Kralj je postajal v sebi vedno bolj besen, saj je bil prepričan, da se kuhar iz njega norčuje. Razmišljal je že o primerni kazni, ko mu je kuhar začel razlagati: »Ni je slabše stvari od jezika. Z njim zmerjamo, opravljamo, grozimo, sprožamo prepire in napovedujemo vojne …« Kralj je prepoznal lekcijo, ki mu jo je predstavil kuhar in mu le prikimal. Kdaj se pošalimo, da je najmočnejša mišica pri človeku pravzaprav jezik. Jezik lahko poboža ali pa udari, lahko gradi ali pa ruši, ima moč, da ozdravlja ali pa zamori. Tudi danes bo ta naša mišica na preizkušnji. Za razliko od fitnesa ali druge rekreacije, ko krepimo naše mišice, na jezično mišico velikokrat kar pozabimo. Pogosto pustimo, da se jezik kar sam vrti, kot pravimo, morda celo v prazno, morda celo tako, da koga poškoduje. Peljimo danes naš jezik v miselni fitnes, da bo bo v službi dobrega.
Pred enotedenskim oddihom na morju, sem se spomnila, da potrebujem nekaj za zaščito pred močnimi sončnimi žarki, pa pokrivalo. Posvetovala sem se s prijazno prodajalko. »Samo to«, je vprašala? Povedala je, da se čudi, kakšne vsote nekateri dajejo za svojo zunanjost, da bi bili videti mladi, lepši. Prav nič se ne ozirajo na ceno. Privoščijo si marsikdaj več kot jim to omogoča družinski proračun. »Tudi kozmetični saloni so polni. Marsikoga osebno poznam«, je pristavila. »Vem, da bodo zaradi tega imeli težave. Morali bodo plačevati šolske potrebščine, marsikaj jih čaka, v jesenskem času bo treba nabaviti nujne stvari, poravnati za nazaj. Sami ne bodo zmogli.« Nekateri ljudje se v težavah kar znajdejo. Ko se nakopičijo problemi, jih to prisili, da bolje razmislijo o svojem življenju, o svojih prioritetah, obnašanju, odnosih. Ali je res treba, da jih vodi nespamet, da potem postanejo bolj pametni? Včasih to tudi ne pomaga. Kaj privede človeka do dostojanstva bivanja, da je odgovoren za Pot? Moja mama in ata sta hodila skozi življenje z Bogom. Z Njim sta odkrivala ranljivost sebe, drug drugega, drugih. Učila sta se, kako pridobiti naklonjenost ob pokončni drži, kako odvrniti nepotrebne težave, bolezen. Sovraštvo pripelje do nepopravljive poškodovanosti. Človeško dušo, sta rekla, je treba obvarovati enoumja okolja, sploh enoumja, ki poškoduje. Nam otrokom sta zasejala seme spoznanja, da obstaja človeška duhovna svoboda in se utrjuje ob ustrezni izbiri drže, ne glede na okolje. Da človek zmore biti on, če je v stiku z resničnim, svetim, ob doživljanju lepote narave, besede, sočutne skrbi za drugega, v »znanju, ki ti ga nihče ne more vzeti«, v pripovedovanju zgodb, ki so nam lahko zgled. Blagodejno je delati dobro, prebujati radost. Zadovoljstvo ob sebičnosti, ko se poln sebe oziraš po bleščečih znamenjih lahkotnega, površinskega življenja, je kratkotrajno in vodi v praznino, izvotljenost odnosov. V najtežjih situacijah se zaveš, kako močno, presežno in smiselno je skupaj z Njim, ki te ljubi, oblikovati svoje življenje. Manj ljudi se na to spomni tudi, ko jim gre dobro. Zaveš se, odpira se vedno več dobrega, za vse, kar ti je dano v življenju, se zahvaljuješ, se čudiš, kako je človek vpet v skrivnost večnega življenja. Življenje je potem smiselno tudi v izsiljenih omejitvah bivanja. V trpljenju. Nobena preizkušnja me ne more ločiti od smisla bivanja.
Naše misli imajo izjemno moč. Kar privlači našo pozornost in s čimer se ukvarjamo v svojih mislih, določa našo dejavnost. Zaradi tega je to, kar smo danes, prazvzaprav rezultat misli, ki prevladujejo v našem umu. Dobra novica je, da lahko na tem področju marsikaj spremenimo. Svoje misli lahko nadziramo in zaradi tega lahko nadziramo tudi svoj odnos, svoja stališča in posledično svoje življenje. Naredimo preizkus, ki bo to jasno pokazal. Pomislite na prostor kjer živite. Verjetno s tem niste imeli nobene težave. Odločili ste se, da boste o tem razmišljali in ste to tudi naredili. Zdaj pa si predstavljajte, da bi ta prostor pogorel do tal in da bi vse, kar je v njem, bilo izgubljeno. Kakšen je vaš čustveni odziv? Morda ste v hipu postali žalostni, saj bi v požaru izgubili veliko dragocenih stvari. Morda pa ste bili srečni, saj je vaše trenutno življenjsko okolje povsem neustrezno in bi vam nov začetek prišel prav. Bistvo tega je, da to, o čemer razmišljamo, določa naša čustva in občutke. Zato je tako pomembno, da se zvedamo treh stvari: Svoje misli lahko nadzorujemo. Naša čustva so posledica naših misli. Naša čustva lahko nadzorujemo tako, da spremenimo svoje misli. Zakaj je to pomembno? Ker naša miselna naravnanost predstavlja naš čustven pristop k življenju. Je kot okvir skozi katerega gledamo dogodke, druge ljudi in sami sebe. Zato še kako velja rek: “Nismo to, kar mislimo, da smo, ampak to o čemer razmišljamo!” In ko gre za naše misli, nam Sveto pismo daje naslednji nasvet: “ Sicer pa, (…) vse, kar je resnično, kar je vzvišeno, kar je pravično, kar je čisto, kar je ljubeznivo (ali vredno ljubezni), kar je častno, kar je količkaj krepostno in hvalevredno, vse to imejte v mislih.” (Pismo Filipljanom 4,8) Ameriški esejist, pisatelj in filozof Ralph Waldo Emerson je rekel: “To, kar je za nami in kar je pred nami je drobcena stvar v primerjavi s tem, kar je v nas.” Pred nami je nov dan. Odločimo se, da bodo danes v nas pozitivne misli. In zagotovo bomo ob koncu dneva ugotovili, da je tudi dan bil tak.
Že vstopamo v drugo polovico počitnic. Je dopust že za nami, ga sedaj preživljamo, ali ga še težko pričakujemo? Ne glede na odgovor, je pomembno, da se vprašam, kakšen je moj dopust in kako ga preživljam? Mi predstavlja sprostitev od vsakdanjih skrbi, dolžnosti in obveznosti ali pa je to bezljanje z ene stvari na drugo, od ene športne aktivnosti k drugi, od te kulturne znamenitosti k oni? Včasih si predstavljamo dopust kot brezskrbno brezdelje, ko naj bi držali vse štiri od sebe in ne počeli ničesar. Pogosto pa imamo željo, da bi si po napornem delu morali za sprostitev privoščiti tudi to in ono, kar nas bo razveselilo, potolažilo, vrnilo moči in notranje napolnilo. Pri tem se nam seveda lahko zgodi, da za doseganje vsega tega posegamo po napačnih sredstvih in tako slednjič ostanemo neizpolnjeni in razočarani. Tako kot so v evangeljskem odlomku današnje nedelje, potem ko je Jezus čudežno nasitil pet tisoč glavo množico, ljudje pritiskali za njim, ne le zaradi spektakularnosti čudeža, ampak tudi zato, ker so jedli kruh in se nasitili. Prav zato jih je Jezus opozoril: »Ne delajte za jed, ki mine, temveč za jed, ki ostane za večno življenje.« Kolikokrat smo podobni tej množici, ki je iskala osebno potešitev in zadovoljstvo v trenutnih, minljivih rečeh? Kolikokrat hlastamo po tem in onem in pričakujemo, da nas bo določena hrana, pijača, razvedrilo, takšna ali drugačna avantura umirila, zadovoljila ali potešila? Na površinski ravni se to verjetno celo zgodi, toda če si iskreno priznamo, nas ne more nobena od teh stvari notranje napolniti. Lahko bežimo v to ali ono zasvojenost, hlastamo za takšnim ali drugačnim užitkom, nas ne more nič od tega v vsej polnosti notranje zadovoljiti. Človek je preprosto ustvarjen za nekaj globljega in te globine ne moremo zapolniti z nobeno minljivo stvarjo. Napolni jo lahko samo nekaj presežnega. To pa je lahko samo ljubezen. Pa ne tista plehka, ki jo opevajo popevke ali pa prikazujejo filmi. Gre za zavedanje in dejstvo, da nekoga ljubim in da sem ljubljen, da ne iščem vedno samo zase, ampak, da dajem – zastonj – zato, ker ljubim. S tako ljubeznijo prihaja med nas naš Bog. Daje in napolnjuje naše življenje s smislom, z globino, z ljubeznijo. Prav zato pravi sam o sebi: »Jaz sem kruh življenja.« Mogoče včasih iščemo zadovoljitev naših želja, da bi se imeli lepo in dobro ter izpolnitev naših notranjih hrepenenj in teženj po ljubljenosti, sprejetosti in pripadnosti, na napačnih koncih, predvsem pa v napačnih rečeh, ki nas ne zadovoljijo v polnosti in nas pogosto lahko pustijo same in razočarane. Pravimo, da je dopust čas, ko si napolnimo baterije. Naj bo torej naše polnjenje usmerjeno k temu, kar nas resnično zadovoljuje in izpolnjuje naše temeljne potrebe in hrepenenja po ljubiti in biti ljubljen.
Spoštovani, zainteresirane vabim na zmenkarije z Bogom, a pri tem nočem spodbujati le intelekta in dajati krme za filozofiranje. Vprašanje, zakaj Bog dopušča zlo, je moja ranljiva Ahilova peta. Zdi se mi, kot da mi Bog zaupno prišepne, da bi najraje postal ateist, ko gleda, kaj se dogaja v njegovi škripajoči mašineriji razpadajočega sveta. To mi gódi, ker vem, da razume, kako težko je verovati. Sprašujem se, kdo je zapustil križanega Božjega Sina, ko je v agoniji smrti ječal: »Bog moj, zakaj si me zapustil?« Ali ga je pustil na cedilu Bog kot Oče ali Oče kot Bog? (H. G. Geyer) Bog ni odvisen od našega žongliranja z njim, saj je parolo »Ecce Homo – glejte, človeka na križu« spremenil v »Ecce Deus – glejte, Boga na križu«. Bog ni ravnatelj gledališča, ampak je solidarni soudeleženec človeške tragedije. Križ Kalvarije je na odru njegovega srca od večnosti do večnosti. Trpeči Bog ni bil nikoli tako potreben kot danes. Če ne bi obstajal, bi si ga morala moderna civilizacija izmisliti, kajti Bog edini zadostuje – Solo Dios basta (T. Avilska). Čas je, da se ga spomnimo. Človek je ovijalka, ki se skuša povzpeti do sonca, toda potrebuje čvrsto drevo. Ta opora je Bog, čeprav je v svetu zla težko verovati vanj. Vendar vera lahko obstaja samo v svetu, kjer je verovati težko. Kjer je verovati lahko, vera ni potrebna. Če trpljenja ni sposobna razložiti vera, ga razum zmore še manj. Veliki mislec Pascal je zapisal, da se bodo mnogi čutili osramočene zato, ker bodo spoznali, da jih je pogubil isti razum, s katerim so hoteli pogubiti Boga. Zato je zrnce iskrene vere več kot gora hlinjene vere. Rabin Abraham Isaac Kook (1865-1935) je zapisal, da je drobcen ostanek dobre reči boljši od celote slabe reči. Majhna sveča velja več kot vsa tema skupaj. Zlo nima zadnje besede in ni neskončno. Ko sem to prebral, sem dojel, da boljšega ne morem spoznati, dokler bolj ne spoznam slabega, kar pomeni, da je lahko zlo celo v službi dobrega. Francoska filozofinja Simone Weil (1909-1943) je zapisala: »Trditi, da zlo dokazuje, da življenje nima smisla, je nesmisel, kajti če življenje res ni nič vredno, kaj nam potem zlo odvzame?« Zakaj v naše smešno ambiciozne igre vključujemo Boga kot dežurnega krivca, če ga hkrati zanikujemo? Kdor je količkaj pošten, ga ne more obtoževati, da je ustvaril zlo, če Bog ne obstaja! Če pa je Bog spodrsljaj, nesporazum, zabloda ali utvara, se pridružujem nekoč izrečenemu kriku, ki pod zaprtim nebom odmeva: »Gospod Bog, če smo tukaj v zmoti, potem si ti sam tisti, ki si nas ogoljufal.« (Riccardo di San Vittore, okoli 1110-1173)
»Ko boste videli srečnega človeka, ga vprašajte od kod izvira njegovo prijetno počutje,« nam je svetoval znanec med klepetom o tem, kako ohranjati dobra čutenja v življenju. In sem ga srečal. Izmed vseh, ki so sedeli pred planinsko kočo in se krepili za nadaljnje vzpone, je izstopal po spokojnosti in očitnem zadovoljstvu. Najprej sem se obotavljal, potem pa sem vendarle pristopil: »Vidim, da ste srečen človek,« sem rekel. »Od kod izvira vaše zadovoljstvo? Na kaj ste pozorni, da vam je dobro živeti?« Možakar se je presenečen nad vprašanjem zdrznil, se potem nasmehnil, pomislil in odgovoril: »V življenju sem kot vsi razpet med dobro in težko. Toda: en dan v tednu in vsaj deset počitniških dni v letu si privoščim, da se izognem vsemu kar teži in bremeni: negativnim novicam, ljudem ki vidijo in govorijo le o problemih, elektroniki, ki spravlja v napetost živčevje … – to je čas, ko vstopim v lepoto narave, obiščem prijatelje, ki znajo med vsem opaziti tudi dobro, o tem govorijo in se skupaj nasmejimo.« Res je, iz realnosti bivanja se ne moremo umakniti – toda en dan v tednu imamo po božjem pravu pravico, da se prepustimo v razkošje lepega: da se odvrnemo od negativnih sporočil, da odložimo reševanje težav (v večini primerov bo to brez škode) in usmerimo pogled in pozornost k svetlemu in dobremu. V bližnji cerkvici, kjer bivamo, je toliko sveto svetlih podob očem nevidnih prisotnosti, ki svetlijo naša čutenja; narava nam v slehernem lističu pripoveduje o iskanju svetlobe; in bistri potoki v katerih se igra sonce v svojih odsevih nam pomirjajoče zvenijo; pa knjige – toliko vrednih je za odličnost življenja in so znanci, prijatelji, sorodniki, ki jim lahko sporočimo nekaj lepega in se jim nasmehnemo prvi. In zagotovo nam bo po njih vrnjen nasmeh. Odločiti se je potrebno! Vsaj en dan v tednu in nekaj dni v letu je naša pravica in ne nazadnje tudi dolžnost da se oddahnemo, spočijemo in se prepustimo temu kar napolnjuje naše življenje s prijetnostjo do tolikšne mere, da bomo lahko kasneje iz rezerve lepih doživetij živeli tudi v napornih dneh. Naj nam bo ob vseh obveznostih v znamenjih Lepote tudi današnji dan. Da bi vam bil prijeten, vam želim.
Ko smo letos praznovali drugo obletnico ponovnega odprtja hiše Ljubhospica, so nas s svojim obiskom počastili predstavniki štirih večjih verskih skupnosti v Sloveniji. Kratko so iznesli svoj vtise o sodelovanju z osebjem pri duhovni oskrbi bolnikov. V spominu so mi posebej ostale besede gospoda muftija iz Islamske verske skupnosti: »Ko vstopaš v hišo ljubhospica, se malo bojiš, saj misliš, da boš prišel med umirajoče bolnike in osebje z otožnimi, žalostnimi obrazi, ki malodane poosebljajo smrt. Bil sem zato prijetno presenečen, ko sem ob vstopu v hišo doživel tople, nasmejane, prijazne obraze osebja, ki kljub težkemu delu in obilju trpljenja in žalosti, ohranjajo srčnost. Kajti srečal sem ne obraze žalosti ali nemoči, ampak obraze upanja!« Bila je to ena najlepših pohval vsem, ki smo delali ali delamo v Ljubhospicu. Obrazi upanja! Takšne obraze potrebujemo vedno in povsod, posebej pa še v težkih časih, ko se zdi, da se je na nas zrušilo celo vesolje in ne vidimo nikjer niti enega žarka rešitve. To sem sama doživela v velikonočnem potresu v Črni gori leta 1979, ko sem kot najmlajša sestra dežurala pred veliko nočjo, ki pa se je namesto s praznovanjem začela s katastrofalnim potresom, ki je v trenutku vse spremenil. Zdelo se mi je, da bom umrla, ne samo od nemoči in obupa, ampak tudi od žalosti, da je Bog to dovolil, da se zgodi prav na največji krščanski praznik.! Ko se je situacija v bolnišnici malo umirila, ko smo vse bolnike odnesli ven, sem stala sredi velikega dolgega hodnika naše bolnišnice in na glas jokala. Pa je pristopil starejši zdravnik k meni in rekel: »Sestra, še smo živi. In dokler smo živi, še imamo upanje, da lahko kaj naredimo!« Ostrmela sem! Preproste besede, polne tolažbe, roka na rami in nasmešek na obrazu tega zdravnika, sta mi vrnila upanje in moč, da sem šla naprej, tudi skozi to velikonočno katastrofo, tudi pozneje skozi spanja pod šotori in obnove porušenih hiš! Obrazi upanja! Kot mlada medicinska sestra sem se v začetku silno bala dati bolniku infuzijo, saj nismo imeli tako moderne opreme, kot jo imajo danes. Še ponoči sem sanjala, o mehurčkih sredi cevk in o tem, kako moram rešiti bolnika, da se mu kaj hudega ne zgodi. Smo pa imeli eno starejšo bolnico s kronično boleznijo,ki je bila pogosto na oddelku. Videla je mojo stisko in je od takrat zmeraj zahtevala in prosila, da ji prav jaz vključim infuzijo. Ko sem prišla do nje, se mi je nasmehnila in rekla: »Veš, jaz sem že tako stara, da me nič ne boli, torej, lahko vadiš na meni, da se dobro naučiš dati infuzije!« In sem se naučila. Še danes sem neskončno hvaležna bolnici Anđi, ki je s svojo šaljivostjo in pogumom pomagala mladi sestri premagati strah pred dajanjem infuzij! Obrazi upanja! Ko sediš ob bolniku, ki umira, se včasih počutiš tako nebogljen, tako nemočen, saj ne moreš storiti ničesar veš, ampak samo darovati svojo prisotnost. Bolnik ob katerem sem sedela sredi noči, ker je umiral, je občasno odprl oči in se mi nasmehnil. Ko je zmogel par besed, je rekel: »Vesel sem, da tu sedite!« Odvrnila sem: »To je moja služba!« Pa je spet rekel:« Vesel sem, da ne stojite, ampak sedite!« Razumela sem. Če sediš, daješ bolniku upanje, da ne boš ob prvem šumu s druge strani vrat zbežala; če sediš, lahko gledaš bolnika v isti višini kot so njegove oči, kajti on ne more več vstati! Na takšen način mu daruješ upanje, da boš z njim in ob njem do konca. Kdor ima v srcu upanje, lahko vedno nekomu pokaže upanje tudi na obrazu.
Ne samo presušena zemlja, tudi ljudje se napajamo ob izvirih. Le da naše bivanje na zemlji napajajo številni izviri, ki se izlivajo v življenjski studenec. Ne, naši izviri, iz katerih želimo piti čisto in zdravo vodo, ne izvirajo samo iz majhnih in neznatnih skalnih razpok pod mogočnimi skalami, kjer ni človeške umazanije. Izviri, iz katerih se napajamo in črpamo moči za našo osebnostno rast in sobivanje, izvirajo iz medčloveških odnosov: doma, v šoli, v župnijskih občestvih, na delovnih mestih … Tako kot zemlja, ki se že dolgo ni napojila čiste vode, ne more roditi sadov, tako je tudi z nami. Če vodo zajemamo samo iz umazanih in zastrupljenih studencev, potem ne moremo roditi zdravih in močnih sadov. Ali ste se kdaj, cenjeni poslušalci in poslušalke, po dolgotrajni suši zazrli v zemljine razpoke? Ste opazili, kako različne so? Navpične, prečne, vzdolžne … vse do tistih najglobljih, prelomnih razpok. Če je suša dolgotrajna, potem seme, ki smo ga zasejali v zemljo, preneha kaliti in brsteti. Da si zemlja opomore, je potreben nov izvir čiste vode. Tako je tudi z nami. Ko med nami zaradi človeške suše zazijajo globoke razpoke in se naše brazde zaradi rušilne sile prelomijo, potrebujemo novih in čistih izvirov vode. A začeti moramo zajemati v globokem studencu. Veliko lažje je preorati zemljo in preobračati brazde, da jo pripravimo za novo rast, kot pa orati po razbrazdani in prelomljeni človeški duši. Razpoke, ki smo jih sposobni zadati drug drugemu, so trdovratnejše od razpok v zemlji. Ne poznajo se samo na obrazu. Te so vsaj vidne, in zaradi njih smo lahko kdaj pa kdaj deležni tudi usmiljenja. Najbolj bolijo tiste ostre, neopazne in pritlehne razpoke, ki prizadenejo našo notranjost. Ne, ljudje nismo drug drugemu samo studenec čiste in zdrave vode. Zastrupljeni smo z napuhom, samovšečnostjo, ljubosumjem, sebičnostjo … Ko se v naših studencih nabere preveč umazanije, sirkova krtača pomaga bolj malo. Čaka nas dolgo ribanje s krtačo iz žice ali celo iz jekla. Mogoče bo ta dovolj močna, da bo očistila in zgladila našo umazanijo. A v studencu bodo še vedno ostale razpoke, ki ne bodo držale vode. Kako spolzke so lahko stopnice, ki vodijo k našemu izviru. Po njih ne hodimo sami, in če stopnice nimajo postavljene ograje in zaklenjenih vrat, po vodi bredejo tudi drugi ter za seboj puščajo blato. Čeprav smo majhen izvir, lahko postanemo reka in drug drugemu izvir žive vode. Le zastrupiti ga ne smemo. Zato ne pozabite. »Studenec v istem izviru ne more biti hkrati sladek in grenek? Tako kot smokva ne more roditi olive ali trta smokve? Tako tudi slan izvir ne more dati sladke vode.« (Prim. Jak 3,11–12.)
Večkrat mi je že kdo potožil, češ: zastonj sem se trudil. Vprašala sem, kakšno plačilo je pričakoval. Nobenega, se razume. Torej se ni trudil zastonj, ampak zaman. Nekdaj se je reklo: delati za božji lon, kar je pomenilo zastonj, brez plačila. Recimo, da pa ni bilo zaman; delo je bilo namreč opravljeno in je nekomu prineslo zadovoljstvo. Tudi to je neke vrste plačilo. Nima pa nominalne vrednosti. Kljub temu rečemo, da je kako dejanje vredno več kot milijon. Mati Terezija je dejala, da gnilih ljudi, umirajočih na cesti, ne bi pobirala za noben denar; to da dela iz ljubezni do svojega Boga. Z Bogom ne šarimo več prav radi. Pripraven postaja zgolj kot frazem. Hvalabogu, pravi celo kak razvpit ateist. In: potem pa bogpomagaj! Če je vzgojen oziroma kulturen, ne m. Tereziji ne komer koli ne oporeka zaradi njune vernosti. Ta je tako rekoč zastonj. Pri nas ni v veljavi kak cerkveni davek. Kar od institucije dobimo, ni povezano z nujnim denarjem. Zakramenti so zastonj; če želimo kaj »poplačati«, velja kot dar. Saj je že kar smešno: duhovnik ne dobiva državne plače, plačati mora pa vse položnice, ki prispejo od državnih ustanov na njegov naslov. Vernikom gre iz njihovega žepa neprimerljivo manj zanj kot za to, kar plačujemo državljani za zgrešene investicije in podobne mahinacije, razvpite v medijih ali pa povsem zamolčane. Zaman. Vso noč smo se trudili, pa nismo nič ujeli, so svojemu Učeniku potožili apostoli. Simbolično se v njihovem čolnu nahajamo tudi sami. Če bi si pisali seznam vseh zamanskih namer in dejanj, bi utegnil biti kar dolg. Ta »zaman« še najbolj diši po neuspehu. Ob njem se pogosto razblinjajo naše sanje, a je dosti huje, če nam neuspeh – ta kruti zaman – uniči upanje in polet. Odkar velja uspeh kot nepogrešljivi edini cilj in prestiž in življenjski vzgon, nas izgubljena bitka zmore tudi ugonobiti. Žal smo izgubili veliko odpornosti in trdoživosti, tako zelo značilne za naše prednike. Nam je na voljo veliko terapevtov pa še kemičnih učinkovin vse do antidepresivov in antipsihotikov. Kar ne more biti zastonj. Žal je večkrat zaman. Njim je pa olajšanje prinesel preprost zdihljaj: ah, bogpomagaj!
O Bogu imamo različne predstave. Vsakdo si ga zamišlja na svoj način. Naše predstave so odvisne tudi od naših izkušenj s starši, ki nam predstavljajo temeljne like, na osnovi katerih se oblikuje naša podoba o Bogu. Če smo imeli starše, ki z nami niso ravnali ljubeče, bo naša podoba Boga izmaličena. In obratno, če so nas starši imeli radi in so nam znali to tudi pokázati, nas bo zaznamovala ljubeča in usmiljena podoba o Bogu. Vendar pa Bog ostaja kljub svoji navzočnosti v našem življenju vedno skriti Bog. Nevarno je, da bi si krojili Boga po svojih naravnih zmožnostih. Sv. Janez od Križa, pomemben krščanski mistik in duhovni učitelj iz 16. stoletja, poudarja, da se moramo znebiti “svojih” predstav in zaznav o Bogu. “Naše” predstave o Bogu morajo umreti. Zakaj? Zato, ker so nujno omejene. Živi Bog neskončno presega naše pojme in predstave o njem. Janez od Križa ne trdi, da moramo prezirati naše zaznave in predstave o Bogu. Te so na začetku duhovne poti nujne in dobre. Težava nastane, če živega Boga zapremo v naše omejene predstave o njem. Tedaj postane naša vera okostenela in toga. Zato mora naš razum vstopiti v temno noč. Temna noč je duhovno stanje, ki ga sv. Janez primerja s plavžem oziroma pečjo, v katerem se mora naš razum prečistiti. Bog je takšno preobilje luči, da zaslepi oči našega razuma in se mu kaže kot noč. V temni noči, v tem gorečem plavžu se raztapljajo “naše” omejene predstave o Bogu, da bi se nam lahko dal spoznati na njemu lasten način. To spoznanje Boga torej ni rezultat naših človeških zmožnosti, ampak gre za Božje delo v nas. Zato ga imenujemo “vlito” spoznanje ali kontemplacija. V kontemplaciji naše naravne sposobnosti počivajo oziroma spijo, da lahko najgloblje v nas deluje Božja navzočnost. Na dnu človeške duše vlada tišina, iz katere govori Beseda vseh besed, Jezus Kristus, po katerem je Bog Oče spregovoril ljudem. In to je tisto edino in pravo spoznanje o Bogu, ki vzide po temni noči naših malikov in omejenih predstav, namreč sonce jutranje zarje. To spoznanje pa ni več sad razumskega sklepanja in argumentov, ampak se uresničuje kot darujoča se Ljubezen: »Bog je svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje« (Jn 3,16).
Dragi prijatelji, Ko slišimo besedi človek, človeštvo, kaj nam pride na misel? Morda nam v ušesih odmeva številka sedem milijard in s tem povezan strah kaj se bo zgodilo z našim planetom. Bolj kot skrb za človeka je v ospredju preračunljivost in dobičkonosnost. To tragično, nečloveško razmišljanje uničuje človeka v notranjosti. Človek se začne vrteti v začaranem krogu samosrediščnosti. Pretirano napihovanje posameznika nas vodi v to, da človeku ne uspe odrasti, ne uspe postati človek, ki zna živeti z drugimi ljudmi. Brezbrižnost postaja prepoznavni znak današnjega časa. Ta pogled na življenje je nevaren. Rezultat brezbrižnosti so velike tragedije, ki smo jih videli v 20. stoletju. Luteranski pridigar Martin Niemoeller je v času vzpona nacistov opozoril na uničujočo moč brezbrižnosti v svoji pesmi, ki je še danes aktualna. Takole je zapisal: Najprej so prišli po socialiste, pa sem molčal – Ker nisem socialist. Potem so prišli po sindikaliste in sem molčal – Ker nisem bil sindikalist. Potem so prišli po Jude in sem molčal – Ker nisem bil Jud. Potem so prišli pome – in nihče ni ostal, da bi me zagovarjal. Fotografije lačnih in revnih nam govorijo o stiskah ljudi po svetu. Poplava takšnih slik in posnetkov pa nam jemlje voljo, da bi kaj naredili. Pa ne samo to! Koliko je stisk, ki jih ne vidimo, ker so izven kroga medijskega poročanja. Zelo radi govorimo o pravicah vsakega človeka, toda čut za človeka je nekaj več kot človekove pravice. Pravi občutek za človeka se razvije takrat, ko v drugem človeku ne vidiš zanemarjenega starca, žene in otrok ampak človeka. Ljudje mi velikokrat postavijo vprašanje: A SO TAM REVNI? Ponavadi jim odgovorim, da niso revni, le da nimajo toliko materialnih stvari kot mi. Na misel mi prihaja triletna deklica iz države Burundi. Ime ji je bilo Shimirimana Ivet. V vojni je izgubila starše. Prestrašena je jokala ob cesti po kateri so bežali ljudje pred vojno in nasiljem. Trinajstletno dekle, čeprav tudi sama ni imela nič, je opazila objokano deklico in jo vzela s seboj. S pomočjo slovenskih misijonark je poskrbela, da je deklica preživela. O tem ne poročajo mediji, to so zgodbe, ki jih pišejo ljudje z dobrim srcem. Morda je danes pravi trenutek, da vsak izmed nas gleda in pomaga človeku, ki je zaradi brezbrižnosti pozabljen na robu človeštva.
Rimski cesar Tit Flavij Vespazijan, ki je vladal med leti 69 in 79 po Kristusu, je v Rimu veljal za sposobnega vladarja. Kot vodja legije je namreč uspešno sodeloval pri zavzetju današnje Britanije, povezan pa je tudi z našim antičnim Ptujem (Petoviono), saj ga je kot ena izmed prvih za cesarja podprla tamkajšnja legija. Da je bil zares iznajdljiv, pa priča anekdota, ki jo je zapisal rimski biograf Svetonij. Poleg nekaterih drugih davkov uvedel tudi davek na javna stranišča. Predvidoma so ga plačevali strojarji in mlinarji, ki so urin potrebovali pri svojem delu. Vespazijanov sin Tit, ki je bil precej bolj tenkočuten od svojega očeta, se je nad očetovo odločitvijo zgražal. Cesar Vespazijan pa mu je pod nos pomolil kovanec in ga vprašal, ali smrdi. Ko je Tit zanikal in dejal, da kovanec nima nobenega vonja, ga je Vespazijan opozoril: »Pa vendar je od urina!« Na osnovi te anekdote je nastala fraza, da »denar ne smrdi«, ki je v zgodovini pogosto služila kot izgovor za moralno sporne oziroma sumljive posle, pa tudi za neizčrpno kopičenje denarja na račun šibkejših. Vespazijanovo logiko najbolj absurdnih davkov, kot smo lahko priče tudi sami, pa uspešno izrabljajo državni zakonodajalci še danes. A kako neskončno kopičenje denarja pokvari človeško dušo, so poudarjali že stari Grki. Med sedmerico njihovih prvih filozofov so kar štrije spregovorili tudi o tem, da denar hočeš nočeš umaže našo dušo. Hilon iz Šparte je dejal: »Raje izberi izgubo kakor sramotni zaslužek; prvo te bo razžalostilo enkrat, drugo za vselej.« Pitak z Lezbosa je opozarjal: »Dobiček je nenasiten.«, Periander iz Korinta, da je dobiček nekaj sramotnega. Biant iz Priene pa je poudarjal, naj nevrednega človeka nikar ne hvalimo samo zaradi (njegovega) bogastva.
Izguba vida načeloma velja za veliko zlo, ki ga ljudje prištevajo med težave in neugodne okoliščine, ki človeku zagrenijo življenje in mu kratijo osebno srečo. Podobno pojmovanje slepote je seveda obveljalo tudi v antiki, rimski filozof Ciceron pa je v svojih filozofskih razpravah poskušal obraniti stališče, da je lahko posameznik srečen tudi v primeru, če ostane brez vida. Ciceronova poanta je v tem, da kaj takega nikakor ne more vplivati na našo osebno srečo, saj se moder človek za telesne okoliščine sploh ne zmeni, pač pa mu je pomembno samo to, kar se mu dogaja znotraj v duši. Človek se tako lahko raduje, ne da bi pri tem uporabljal čutilo vida, zato je slepota povsem znosna in se jo lahko prenaša, če je le zdravje neokrnjeno. Še več, moder človek vida za srečno življenje sploh ne potrebuje, saj zanj živeti pomeni premišljevati in filozofirati, za to pa ne potrebuje telesnih oči, le ostrino uma. Slepoto v nadaljevanju Ciceron primerja s temno nočjo. In kakor noč ne odvzame človeku srečnega življenja, zakaj bi ga potemtakem odvzel dan, ki je podoben noči? Da bi podkrepil svojo trditev, da slepota ne vpliva na človekovo udejstvovanje v svetu, navede nekaj znamenitih zgledov iz rimske preteklosti. Tako omeni slavnega rimskega politika in govornika Apija, ki je bil mnogo let slep, a ga slepota ni prav nič ovirala v zasebnem in javnem življenju. Čeprav je dalje Gaj Druz, prav tako rimski politik, na stara leta oslepel, je bila njegova hiša še nadalje polna obiskovalcev, ki so ga prišli vprašat za nasvet glede vodenja države. Pa tudi stoiški filozof Diodot, za katerega Ciceron pravi, da je precej let živel v njegovi hiši, naj bi se po oslepitvi ukvarjal s filozofijo še intenzivneje kot prej, še vedno je igral na liro in si dal dneve in noči prebirati knjige, saj za to ni potreboval oči. Poleg tega se je ukvarjal celo z geometrijo in na veliko presenečenje vseh svojim učencem na pamet naročal, kaj naj zarišejo kako črto. Podobno je bilo s filozofom Demokritom, ki po izgubi vida sicer ni mogel več razločevati barv, še vedno pa je lahko ločil dobro od slabega, krivično od poštenega, koristno opravilo od nekoristnega, tako da ga to nikakor ni oviralo pri tem, da bi živel dobro in srečno. Kajti medtem ko nekateri ljudje niso vedeli niti tega, kaj imajo pred lastnimi nogami, pa pri njem umanjkanje vida ni oviralo ostrine duše, da ta ne bi prodrla globoko v svojo notranjost in mu razkrila najvišjih življenjskih resnic.
Počasi se z gostjo vzpenjava v smeri Spodnjega Rokava. Plezanje je prijetno, lahko in na stojiščih dovoljuje mislim, da zaplavajo v zanje neomejen prostor in čas. Že v spodnji polovici doseževa pomol, kjer se vedno ustavim in občudujem veličastni razgled na Triglav. Njegova severna stena se odpre v vsej svoji enkratnosti. Kot vedno, tudi danes duša vzkipi v lepoti vršaca, ki privlači večino Slovencev. Obkrožim s pogledom še sosede, Stenar, Dolkova Špica, Škrlatica, pa ponosno razvlečeno gmoto Rjavine na nasprotni strani. Kakšen materialni vtis duhovnega… ! Lani se je na tem mestu odvijala prava drama. Moj soplezalec je bil Andrej. Želela sem na sliki dva velikana, Trglav in njega. Hrbtno se je pomikal v položaj, kjer bi v objektiv ujela oba. V zadnjem hipu prepozna obilnega, v tem hladnem jutru še počasnega gada. Velik, zvit se je ogreval v prvih jutranjih žarkih. Ni se mu mudilo umakniti Andrejevi nogi, ki je grozila, da stopi prav nanj. Umaknila sta se oba. Gad v eno smer, Andrej pa v drugo. Res, da ni veliko prostora v teh strminah, a mu je uspelo. Na ta dogodek se spomnim vedno, ko berem Luka 10, 19 v Svetem Pismu: »Glejte, dal sem vam oblast stopati na kače in škorpijone ter na vsako sovražnikovo moč. In nič vam ne bo škodovalo.« Citat in obljuba, ob kateri se nisem ustavljala leta in leta, misleč, da ne velja zame, ampak za nekoga, pravzaprav ne vem za koga. Zastrmela sem se vanj šele takrat, ko je spoznanje dobrega in zla našlo podlago v duhovni dimenziji. Ta ni omejena v prostoru in času. Zato lahko v tej dimenziji ozdravljamo dogodke, ki so rodili zamere, obsodbe in bolečine v naši preteklosti. Prav te zamere, obsodbe in bolečine so naše kače in škorpijoni, ki generirajo našo sedanjost in se zato odločamo za na videz nerazumna dejanja. S svojimi strupenimi piki izrečenih besed laži,sprenevedanja, častihlepja, ljubosumja, rušijo odnose med možem in ženo, v družini in v vseh socialnih okoljih, kjer se ljudje srečujemo. Besede, rojene v Duhu Zla vodijo v dejanja, zapisana žal,znova in znova , na prvih straneh dnevnih izdaj. A v citatu je tudi obljuba, da nam nič ne bo škodovalo. Spoznanje dobrega je v spoznanju Boga, njegovega Svetega Duha, ki v človeku generira besede odpuščanja, resnice, nesprenevedanja, neljubosumja. Sliši se čisto nenormalno za ta svet. A ko bo kritična večina dojela v tem normalnost, bodo naslovnice naših časopisov drugačne.
Dobro jutro, spoštovane poslušalke in poslušalci. Ko človek na vse zgodaj uzre ravno prebujenega otroka, ki s svojim drobnim pogledom boječe gleda v nov dan, se nehote postavimo v pokroviteljsko držo. Poznana nam je igra skrivanja; in to ne tista, ko se otroci igrajo sami, ampak tista resna, ko se komaj stoječi malček spoznava s svetom okrog sebe. Izza matere ali očeta otrok počasi gleda v neznano, tuje. Nobena druga stvar ga ne bo spravila iz varnega starševskega zavetja, kakor le lastno prepričanje, da je to, kar vidi, vredno zaupanja. Če gledamo otroka in se mu nasmehnemo ali kako drugače spremenimo obrazne poteze, bomo opazili, kako poskuša ujeti našo obrazno mimiko in jo posneti. Nehote išče stik s svetom in prepoznava, ali je ta, ki stoji pred njim vreden zaupanja ali ne. Odrasli hitro pretentamo otroka, da nam zaupa, in pri tem si mislimo, da ga bo že življenje izučilo, kako je treba biti veliko bolj previden. Če smo pošteni, vemo, da otrok spet ni tako nepremišljen v svojem zaupanju. Vseskozi ostaja v stiku s svojim starši, s svetom, ki mu daje varnost. K njim se vrača in pri njih najde tudi moč, da se drzne v svet tujcev. Samo iz tega varnega zavetja svojih staršev bo otrok počasi gradil samozavest in se spopadal z neznanim, ki ima pogosto predznak nevarnega in grozečega. Da je šlo v tej dobi kaj narobe, pogosto sklepamo pri ljudeh, ki so preveč zaupljivi ali po drugi strani popolnoma prestrašeni. Sprašujemo se, kako to, da se naivnež ne nauči, da ne smeš vsem zaupati. Po drugi strani pa želimo komu dopovedati, da niso vsi tujci sami po sebi nevarni in nevredni zaupanja. Prav v teh dneh, ko se radi podajamo na tuje, se lahko vprašamo, kje sem sam. Bi bil rad kot otrok skrit za varno zavetje matere, ali pa sem naiven, kot tisti, ki ne ve, da so tudi taki ljudje, ki radi živijo na račun drugih. S pisateljem Hebbelom se moramo zavedati, da je zaupanje največje žrtvovanje samega sebe. Če otrok ne bi nikoli zapustil varnega zavetja svojih staršev, ne bi nikoli odrastel. Podobno je z nami: če ostajamo zgolj ujeti v zapeček lastnega doma in se nismo na nek način pripravljeni odpovedati sebi, se ne bomo naučili veliko novega. Zdravo življenje je iskanje ravnotežja med izgubo in ohranitvijo zaupanja. Zato vam vsem želim, da bi kakor otrok z radostjo spoznavali vse novo današnjega dne in ob tem ohranili previdnost, da se bomo jutri znova prebudili z obilo radovednosti in zaupanja.
Neki človek, ki je zapustil Cerkev, je dejal svojemu škofu: »Bil bi hinavec, če bi sedaj začel hoditi v cerkev.« Škof mu je odgovoril: »Kar pridi. Vedno se najde prostor še za enega.« Velikokrat se trudimo, da bi sami napredovali v duhovnem življenju, a človek ni samotar, ampak družabno bitje. Tudi Bogu se bližamo v skupnosti, v Cerkvi. Opazuj gosi, ki letijo. Videl boš, da letijo v čudovitem redu. Tisočletja nazaj so se naučile, da težko letijo dolge razdalje. Te razdalje lažje premagujejo, če letijo v skupini. Tudi mi bomo napredovali v veri, če bomo napredovali skupaj z drugimi verniki. Iz gosjega letenja se lahko naučimo tudi kaj koristnega o vodenju. Ko se vodja gosje jate v obliki črke V utrudi zaradi močnih vetrov, se umakne nazaj. Takoj druga gos stopi na mesto prve in vodi jato. Kako uspešnejše bi bilo naše župnije in sploh vse skupnosti, če bi vsakdo od nas sprejel lastno odgovornost. Ne kažimo na druge, kaj bi morali storiti, ampak prevzemimo mi svoj del odgovornosti. Mi prevzemimo določene zadolžitve v župniji, ko kodo omaguje. Kristus nas potrebuje in Kristus si želi naše pomoči. Gosi nas lahko naučijo še ene stvari. Med seboj se podpirajo in spodbujajo. Ko letijo v jatah, gagajo. To je še posebej pomembno, če letijo v nevihtah. Gaganje ohranja jato v pravi obliki in služi kot nekakšen svetilnik za izgubljene race. To naj spodbudi tudi nas, da bomo podpirali in spodbujali drug drugega. Še posebej izgubljene in oddaljene. Mark Twain nas opominja: »Spodbujanje je kisik za dušo.« V Twainovem slogu zato predlagam, da pomislimo, koga bomo danes pohvalili in koga spodbudili? Znameniti pisatelj je dejal, da lahko mesec dni živi od ene same pohvale. Zato se vprašajmo – koliko ljudi bo lahko danes živelo od naše pohvale?
Znani psiholog je imel psa, za katerega je lepo skrbel. Dolga leta sta si bila zvesta sopotnika na sprehodih in na izletih. Nekega dne pa je pes zbolel. Veterinar je psihologu naročil, naj da psu vsak dan določen odmerek ribjega olja. In psiholog je res pripravil ribje olje v skodelico, vzel psa v naročje in mu skušal zliti žličko v gobček. A pes se je le otepal in otepal. Več dni se je odvijal ta prizor in psiholog je bil prepričan, da ima njegov pes tako močan odpor pred ribjim oljem, da tovrstno zdravljenje ne bo uspešno. Tako je nekega jutra vseeno spet poskusil in vsiljeval otepajočemu se psu olje, ko mu skodelica z oljem pade na tla in se olje razlije. Pes pa nemudoma skoči na tla in začne hitro lizati razlito olje. Takrat je psiholog razumel, da ni bila težava v tem, da pes ne bi maral ribjega olja, marveč v načinu, kako mu je on olje dajal. Pogosto se v naših vsakdanjih komunikacijah dogaja, da forma premaga vsebino. Naučeni vzorci zadušijo želeno sporočilo in potem se vse odvije več ali manj po ustaljenih tirnicah. Naše sporočilo ne uspe priti do sprejemnika, ker smo ga poslali v obliki, ki je naslovnik ne more ali ne želi sprejeti. Kot priponko v elektronski pošti, ki je ni mogoče odpreti, ker nimamo primernega programa zanjo. Podobno je z evangelijem, ki ga kristjani danes na tak ali drugačen način oznanjamo svetu. Vsebino smo prejeli, izkusili in povabljeni smo, da jo damo naprej. Sporočilo prenašamo naprej, sporočila v bistvu ne moremo obrniti na glavo. Lahko pa se vprašamo, ali naš način sporočanja, naša skodelica veča ali manjša apetit za ljubezen. Pred dnevi sem slišal še eno prispodobo. Cerkev je nekdo primerjal s kinodvorano, kjer se predvaja film pod režisersko taktirko Boga. Film se vrti, medtem ko je sama kindvorana v slabem stanju. Pred platno kdaj skoči direktor kinodvorane in želi začeti z govorom. Prodajalec kokic in pijače je preglasen, sliši se hrup varnostnika na vratih, ki se prepira z gosti kinodvorane. Tudi ti so pogosto glasni, klepetavi, v enem kotu se skoraj začne pretep. Kljub vsem motnjam filmska projekcija teče naprej, sporočilo Boga poskuša priti do človeka. Ko začenjamo nov dan, se lahko vprašamo, kakšna je vsebina, ki jo želim ta dan prinesti najprej v svoje življenje in nato vsem tistim, s katerimi bom prišel v stik? S čim se želim napolniti, kakšno bo moje ‘olje’? Hkrati s tem pa lahko razmislim tudi o posodi, nosilcu moje vsebine. Na kakšen način bom pristopil, bom vsiljeval, ponujal ali bom pozoren potrebe, na primernost trenutka ali bom želel le doseči svoje? Spomnimo se na psihologovega psa, ki je potreboval olje, vendar ga je skodelica odbijala.
Pred kratkim sem prebral misel Thomasa Jeffersona, ki je nekoč rekel: “Sveča ne izgubi ničesar, če prižge drugo svečo.” Vsakdo, ki je že kdaj nesebično pomagal drugemu človeku ve, da je to res. Toda na žalost niso vsi pripravljeni sprejeti te miselnosti dajanja. Pravzaprav večina ljudi ne razmišlja tako. Prepričani so, da deliti nekaj svojega z drugimi, pomeni to izgubiti. Vsak človek ima eno od dveh miselnosti: miselnost pomanjkanja ali miselnost obilice. Ljudje, ki negujejo miselnost pomanjkanja menijo, da je v življenju na voljo le omejena količina dobrin – naj gre za denar, priložnosti ali katero drugo stvar. Svet vidijo kot torto s točno določenim številom kosov. Zato se borijo, da bi prišli do svojega kosa, in ko jim to uspe, ga želijo za vsako ceno zaščititi in v njem uživati sami. Tisti z miselnostjo obilice pa verjamejo, da je vsega dovolj za vse. Če je življenje torta in se drugi borijo za svoj kos, je rešitev ljudi z miselnostjo oblice ta, da spečejo drugo torto. Če imajo zamisel, jo delijo; ker so prepričani, da se jim bo porodila nova. Če imajo denar, ga nekaj dajo; ker vedno ga lahko še kaj zaslužijo. Vedo da je na voljo več (ali drugačnih) virov in dovolj priložnosti, da vsi uspejo. Ljudje smo jemalci ali dajalci. Jemalci jemljejo, grabijo in pogoltnejo vse kar lahko, da bi zadovoljili svoje potrebe. Življenje vidijo kot tekmo v kateri lahko zmaga le eden. Na drugi strani pa so dajalci – ljudje, ki dajejo, ustvarjajo in omogočajo, da se stvari zgodijo. Ti ustvarjajo napredek in spodbujajo druge k uspehu. Verjamem, da na tem področju dobimo od življenja to, kar pričakujemo. Lahko zbiramo in potem zadržujemo to malo, kar imamo in ne dobimo ničesar več. Lahko pa to kar imamo, dajemo in delimo z drugimi in smo tudi sami nagrajeni z obliljem. Naše stališče pomeni ključno razliko. Če svoje moči združimo, če velikodušno dajemo, bomo na ta ali oni način dobili veliko več kot pa smo dali. Svetopisemsko besedilo iz Pregovorov 11,24 je jasno: “Nekateri razdaja obilo in bogatí še bolj; drugi zadržuje celó, kar se spodobi, pa gre v siromaštvo.” Negujmo miselnost obilja. Bodimo dajalci in ne jemalci; sodelujmo in ne tekmujmo. Prepričan sem, da bomo tako na podlagi lastne izkušnje spoznali resničnost omenjenih besed in doživeli to, kar je opisal Pierre Teilhard de Chardin, ki je rekel: “Najbolj zadovoljujoča stvar v življenju je zmožnost dati velik del sebe drugim.”
Spoštovani, od vedno me je zanimal Bog, ki je skrivnost; strahovita in privlačna (tremendum et alliciens). In zlo, ki je prav tako skrivnost; strahovita in privlačna. Vmes sem jaz, človek kot uganka; strahovita in privlačna, ustvarjen po Božji podobi (imago Dei), oseba, ki žal postaja le še človeško telo, vitka postava. Svetopisemski pisec Pridigar je to izkusil in v veliki knjigi o trpljenju, Bibliji, zapisal: »Vse besede so utrujajoče, človek jih ne more razložiti.« (Prd 1,8) Najstarejše vprašanje, zakaj trpljenje, sploh če zanj nisem osebno odgovoren, postavljam sebi in Bogu, a presega sposobnost mojega doumevanja. Glede trpljenja nisem ravnodušen: ali ga potrpežljivo prenašam ali pa ga sovražim. Ker mi Bog ne daje odprtih odgovorov, iz omare mojega razglabljanja padajo okostnjaki. Verski čistuni me opozarjajo, naj ne sklepam zaletavih in grešnih zaključkov, a me njihove floskule, da Bog sredi trpljenja poskrbi za tolažbo, ne potešijo. Prenapeteži me razdražijo in me od Boga celo oddaljijo, misleč: »Kaj sploh vi, zagrizeni natolcevalci, veste o Bogu in mojem trpljenju!« Njihovo nerazumevanje me bolj boli kot trpljenje sámo. Težki časi so zato, da odkrijejo resnične prijatelje, ne pa izdajalcev, a žal velja boleča ugotovitev: »O, moji prijatelji, vedite, da ni prijateljev.« Ko mi v zadrgnjenem grlu zastane pritajeni krik duše, ki je svojevrstna molitev, moledujem v Božjem imenu, ker težko verjamem, da njegovo ime vsebuje vse. Ko zgrbljeno klečim pred svojim bodičastim grmom sredi puščave, kot je klečal vedoželjni Mojzes pred gorečim trnovim grmom, imam mnogo vprašanj za večno bivajočega Boga. Raje bi pokleknil pred kakim visokim, plemenitim drevesom z dišečim lesom, ker menim, da bi dobil prepričljivejše odgovore. A kaj, ko bi iz takega lesa takoj izdelal malika, božanstvo po svojih predstavah in potrebah, da bi lahko z njim manipuliral in si tešil razgrapano vest, medtem ko ga iz vejevja bodičastega grmičevja ne morem. Poznam svojo domiselnost, kako mikavno in zabavno je izrezljavati lastna božanstva po svoji meri in se jim klanjati. Človekovo srce je neizčrpna delavnica mitov in idolov. A ker pravi Bog, ki se edini razodeva iz trnjevega grma, ne ustreza mojim konceptom, pričakujem, da bo položil na mizo svoje račune, zakaj se objavlja ravno v trnju trpljenja in dračju bolečine, a je kot kak navihanec modro tiho. Kaj pa, če je prav trpljenje njegov najbolj prodorni govor, da ne ostanem nedorasli otrok kot Peter Pan, večni deček iz pravljične dežele Nije. Če ne razumem Božje tišine, kako bom razumel njegov govor? Bog je res skrivnost, strahovita in privlačna.
Neveljaven email naslov