Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Zmožnost obvladovanja svojih lastnih kriznih izkušenj in življenjskih preizkušenj se danes pogosto povezuje z izrazom rezilientnosti. Pojem rezilientnosti (re-silire) – ki sicer izvorno izhaja iz naravoslovnega konteksta – je najpogosteje obravnavan znotraj humanistike, predvsem v psihologiji, sociologiji in antropologiji. Na splošno bi rezilientnost lahko označili kot pridobitev in ohranitev tistih lastnosti in sposobnosti, ki človeku omogočajo razviti potrebno mero duševne odpornosti proti različnim psihološkim in psihosocialnim razvojnim tveganjem (Wustmann 2004; Fröhlich-Gildhoff/Rönnau-Böse 2022). Rezilienca, ki je vselej rezultat dolgotrajnega dinamičnega procesa, pomeni življenjsko prilagodljivost in duševno prožnost, ki pa sta seveda povezani s celo vrsto notranjih in zunanjih dejavnikov. Koliko posamezniku uspe razviti rezilientnost – ki je že sama po sebi izredno kompleksen pojav –, pa je odvisno predvsem od resursov, ki jih človek v procesu soočanja in spopadanja z življenjsko-eksistencialnimi izzivi uporablja. Menim, da lahko v tem smislu vera, duhovnost in mistika služijo kot izredno pomembni viri rezilientnosti. Kajti verujoči človek lahko iz njih črpa upanje, moč, potrpljenje, vztrajnost, motivacijo in navdih pri soočanju in shajanju z različnimi kriznimi situacija in življenjskimi izzivi. Molitev in duhovne vaje človeku dajejo notranjo oporo in krepijo njegovo voljo po samoobvladovanju, premišljeno prebiranje svetih in mističnih besedil pa v bralcu nemara prebudi občutek gotovosti ali celo vznesenosti. Rezilienca kot vrlina in religija kot eden izmed mogočih virov človekovega osmišljanja sta medsebojno tesno povezani.
V sufizmu, tj. duhovno-mistični tradiciji islama, najdemo na primer celo vrsto konceptov in pojavov, ki jih lahko tolmačimo ali kot sopomenke rezilience ali kot ključne sestavine tega, kar bistveno tvori rezilientnost. K njim spadajo tako različne duhovne vrline in osebne lastnosti kot tudi raznolika notranja stanja, o katerih sufiji razpravljajo v svojih bolj teoretsko-didaktičnih delih. V kontekstu duhovnega prečiščevanja in mistične poti spoznanja sufiji v ospredje postavljajo »zaupanje v Boga« (»tavakkul«), ki verujočemu pomaga, da vztraja na svoji duhovni poti, polnih različnih ovir, skušnjav in pasti. Iskrenemu zaupanju v Božjo previdnost pa se pridružujejo še gojenje upanja (»radža«), urjenje v čuječnosti (»murakaba«), praksa odpovedovanja (»zuhd«) in to, čemur sufiji pravijo »sabr« in se običajno prevaja kot »vadba v potrpežljivosti«, čeprav pojem vključuje tudi vidike duševne vzdržljivosti, odpornosti in fleksibilnosti. Ni naključje, da je prerok Mohamed za »sabr« dejal, da je »polovica religije«.
Sufizem, ki prvenstveno temelji na duhovnem samopremagovanju, v duhu Korana ne poudarja samo kultivacije rezilientnosti do zunanjih okoliščin, temveč predvsem do notranjih dejavnikov. Boj s samim seboj vodi v povišanje rezilientnosti. Posameznik se namreč na poti duhovno-duševne transformacije in eksistencialnega predrugačenja osebnih lastnosti srečuje s celo vrsto notranjih izzivov, pritiskov in ovir, ki se jim mora postaviti po robu ali pa jih odpraviti. Rezilientnost se torej na področju sufijske pedagogike kaže kot dinamika in dialektika med »preobrazbo« in »stanovitnostjo« na eni strani ter med »pasivnostjo« (zaupanje v Boga, predaja Bogu) in »aktivnostjo« (notranji boj, duhovni napor) na drugi. Duhovno življenje v sufizmu pa se ne nazadnje izteče v samoizpraznjenje (kenosis), ki šele zares razpira resnični prostor za pozitivno resonanco s svetom in z drugimi.
3708 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Zmožnost obvladovanja svojih lastnih kriznih izkušenj in življenjskih preizkušenj se danes pogosto povezuje z izrazom rezilientnosti. Pojem rezilientnosti (re-silire) – ki sicer izvorno izhaja iz naravoslovnega konteksta – je najpogosteje obravnavan znotraj humanistike, predvsem v psihologiji, sociologiji in antropologiji. Na splošno bi rezilientnost lahko označili kot pridobitev in ohranitev tistih lastnosti in sposobnosti, ki človeku omogočajo razviti potrebno mero duševne odpornosti proti različnim psihološkim in psihosocialnim razvojnim tveganjem (Wustmann 2004; Fröhlich-Gildhoff/Rönnau-Böse 2022). Rezilienca, ki je vselej rezultat dolgotrajnega dinamičnega procesa, pomeni življenjsko prilagodljivost in duševno prožnost, ki pa sta seveda povezani s celo vrsto notranjih in zunanjih dejavnikov. Koliko posamezniku uspe razviti rezilientnost – ki je že sama po sebi izredno kompleksen pojav –, pa je odvisno predvsem od resursov, ki jih človek v procesu soočanja in spopadanja z življenjsko-eksistencialnimi izzivi uporablja. Menim, da lahko v tem smislu vera, duhovnost in mistika služijo kot izredno pomembni viri rezilientnosti. Kajti verujoči človek lahko iz njih črpa upanje, moč, potrpljenje, vztrajnost, motivacijo in navdih pri soočanju in shajanju z različnimi kriznimi situacija in življenjskimi izzivi. Molitev in duhovne vaje človeku dajejo notranjo oporo in krepijo njegovo voljo po samoobvladovanju, premišljeno prebiranje svetih in mističnih besedil pa v bralcu nemara prebudi občutek gotovosti ali celo vznesenosti. Rezilienca kot vrlina in religija kot eden izmed mogočih virov človekovega osmišljanja sta medsebojno tesno povezani.
V sufizmu, tj. duhovno-mistični tradiciji islama, najdemo na primer celo vrsto konceptov in pojavov, ki jih lahko tolmačimo ali kot sopomenke rezilience ali kot ključne sestavine tega, kar bistveno tvori rezilientnost. K njim spadajo tako različne duhovne vrline in osebne lastnosti kot tudi raznolika notranja stanja, o katerih sufiji razpravljajo v svojih bolj teoretsko-didaktičnih delih. V kontekstu duhovnega prečiščevanja in mistične poti spoznanja sufiji v ospredje postavljajo »zaupanje v Boga« (»tavakkul«), ki verujočemu pomaga, da vztraja na svoji duhovni poti, polnih različnih ovir, skušnjav in pasti. Iskrenemu zaupanju v Božjo previdnost pa se pridružujejo še gojenje upanja (»radža«), urjenje v čuječnosti (»murakaba«), praksa odpovedovanja (»zuhd«) in to, čemur sufiji pravijo »sabr« in se običajno prevaja kot »vadba v potrpežljivosti«, čeprav pojem vključuje tudi vidike duševne vzdržljivosti, odpornosti in fleksibilnosti. Ni naključje, da je prerok Mohamed za »sabr« dejal, da je »polovica religije«.
Sufizem, ki prvenstveno temelji na duhovnem samopremagovanju, v duhu Korana ne poudarja samo kultivacije rezilientnosti do zunanjih okoliščin, temveč predvsem do notranjih dejavnikov. Boj s samim seboj vodi v povišanje rezilientnosti. Posameznik se namreč na poti duhovno-duševne transformacije in eksistencialnega predrugačenja osebnih lastnosti srečuje s celo vrsto notranjih izzivov, pritiskov in ovir, ki se jim mora postaviti po robu ali pa jih odpraviti. Rezilientnost se torej na področju sufijske pedagogike kaže kot dinamika in dialektika med »preobrazbo« in »stanovitnostjo« na eni strani ter med »pasivnostjo« (zaupanje v Boga, predaja Bogu) in »aktivnostjo« (notranji boj, duhovni napor) na drugi. Duhovno življenje v sufizmu pa se ne nazadnje izteče v samoizpraznjenje (kenosis), ki šele zares razpira resnični prostor za pozitivno resonanco s svetom in z drugimi.
Sol je v človeški zgodovini igrala zelo pomembno vlogo in bila celo menjalno sredstvo, kakor je Slovencem dobro znano iz pripovedke o Martinu Krpanu. Že rimski vojaki so namreč del plačila dobivali kot t.i. salarium argentum, torej kot solni denar. In kakor sol naredi jed okusnejšo, enako morata biti začinjena tudi človeško uho in razum, da zmoreta razpoznati pravo duhovno hrano. Povedano drugače: s pravo mero razsodnosti, torej »s ščepcem soli« mora človek sprejemati besede in govor ter presojati njihovo verodostojnost. Izraz se je v Evropi uveljavil na osnovi zapisa Plinija Starejšega, ki je živel v prvem stoletju n. št. V svojem obsežnem in edinem ohranjenem delu Naravoslovje je v 37 knjigah zbral vso dotedanje znanje in spoznanja. V 23. knjigi svojega dela Plinij starejši zapiše, da naj bi rimski vojskovodja Pompej iznašel protistrup za kačji pik. Ob tem navaja, da mu je dodal zrno soli. Iz navedbe ni povsem jasno, ali je bilo zrno soli sestavni del protistrupa ali pa je Pompej pogoltnil zrno soli, da je protistrup lažje zaužil. Kakor koli, jasno pa je, da izraz »s ščepcem soli« še danes pomeni, da je treba vsako stvar presojati z razumom, s pravo mero pameti. To velja še toliko bolj v času, ki ga živimo, ko nam kot najboljše prodajajo na kupe stvari, ki dejansko niso vredne nič, in ko nas država ter politiki prepričujejo nekaj, počnejo pa nekaj povsem drugega. Ščepca, kančka soli ne smemo torej imeti samo na jeziku, niti samo v ustih in ne samo v rokah, ko nekaj poslušamo. Predvsem moramo imeti »nekaj soli v svoji glavi«, kakor govori drugo znamenito reklo, ki se je v slovenščini iz reka cum grano salis razvilo. Ali, kot je po Prešernu v svojem slovensko-nemškem slovarju zapisal že Maks Pleteršnik: »Kdor urne roke, sol v glavi ima, v nesreči si vsaki pomagat’ zna.«
O, blaženi mir v središču Ljubljane! Bilo je konec aprila. Zjutraj, ko sem se zbudila, ni bilo slišati običajnega mestnega vrveža in hrupa. Mesto je bilo na počitnicah. Drugi dan blaženega miru sredi Ljubljane ‘nas je obiskal Bog’ – kakor rečemo v samostanskem žargonu. Umrla je ena naših sester v skupnosti. Ravno v tistem času smo bile namenjene, da se dobimo na popoldanskem klepetu ob prvem sladoledu, pa smo se namesto tega zbrale ob umrli. Odšla je, kot bi dogorela sveča – v miru je izdihnila in življenje je prestopilo v večnost. Ko sem pozno zvečer, že po vseh molitvah in potrebnih formalnostih, še ostala za nekaj trenutkov sama ob njenem truplu, me je spet prevzela skrivnost človeške osebe – skrivnostna povezanost telesa in duha. Dejstvo smrti vznemirja razum. Ko smo priče konca življenja bližnjega, se nam odpirajo vprašanja o bistvenem. V odlomku iz Janezovega evangelija, ki ga beremo na 7. velikonočno nedeljo, se Jezus tik pred lastno smrtjo obrne na svoje učence z zadnjimi besedami. Še enkrat opiše najpomembnejše, kar je želel deliti s svojim prijatelji. Govori jim o medsebojni povezanosti, ki jo ima z Bogom Očetom – o želji, da bi bili tudi učenci eno, kakor sta eno onadva (Jn 17,11). Govori jim o življenju, ki se bo razodelo prav skozi smrt, ko bo najprej videti, da je življenje Božjega Sina uničeno in je prešlo, pa bo vendar vzniknilo in se pojavilo preobraženo v neminljivosti, lepoti in moči – ker ga bo Oče obudil. V tistih večernih trenutkih sem zrla umrlo sestro na postelji in se zavedala bližine in povezanosti, ki se je ob njeni smrti popoldan čutila v naši skupnosti. Smrt kot ločitev, še posebej od najbližjih, je pogosto odeta v solze in bolečino. A v globini se pokaže tudi kot razodetje najbolj bistvenega – ljubezni. Smrt ni le ločitev, ampak je hkrati priložnost, da očisti oči srca in da videti najgloblje – ljubezen, ki je bila in kljub smrti ostaja med nami. Ob smrti ugotovimo, da je ljubezen dar. Dar je tudi veselje, ki se porodi iz obstoja medsebojne povezanosti. Prepoznati, da je Bog z ljubeznijo naklonjen meni in želi prebivati v meni ter med ljudmi, s katerimi sem povezana, je milost – je dar, ki je vlit v naša srca od Boga. Na nas je, da ga odkrivamo. V tem je resnična moč krsta, da nas usposobi za sprejemanje Božje ljubezni v naša srca in le-ta nas med seboj najbolj zedinja.
Spoštovani, nobelovec Hermann Hesse (1872–1962) je v Stepnem volku napisal, da moramo gáziti po tolikem blatu in nespametnosti, da bi dospeli domov, a nimamo nikogar, ki bi nas vodil; naš edini vodja je hrepenenje po domu, a tudi tega več ni. Francoski pisatelj Albert Camus (1913–1960) je zadel v tarčo groze brezupa nesmiselnosti življenja: »Obstaja samo en zares resen filozofski problem – trpljenje.« Zato je francoski racionalist, filozof Pierre Bayle (1647–1706), neštetokrat ponavljal: »Zakaj Bog ne prepreči zla?« Nemški dramatik Georg Büchner (1813–1837) pa v Dantonovi smrti zatrjuje, da je trpljenje skala ateizma, saj se neverujoči in verujoči sprašujemo: »Zakaj trpim prav jaz?« Povzemam, kaj pravi o tem danski filozof in teolog, briljantni Søren Kierkegaard (1813–1855). Trdil je, da v trpljenju ne smemo videti samo slabega. In da bi morali glede trpljenja dvomiti o sebi, ne o Bogu, kajti Boga boli in žali naša nizka etičnost, a če Boga ne bi bilo, bi bilo še neprimerljivo slabše. Za Kierkegaarda je trpljenje zdravilo in je največji blagoslov, saj nam daje možnost, da vzgojeni in oplemeniteni dosežemo večnost, brez katere se ne moremo potešiti. Človek nujno potrebuje izkušnjo slabega in dobrega, da se lahko odloči za dobro. Človekova ljubezen do Boga pa je veljavna le, če je svobodna. Kierkegaard verjame, da s trpljenjem najbolj vstopamo v medsebojni odnos, saj prebuja potrebo po bližini in pomóči bližnjega. Varuje nas pred samozadostnostjo in nas dopolnjuje ter povezuje z drugimi v ljubezni. Če bi bili ustvarjeni kot popolna bitja, bi bili prikrajšani za bistveno, za ljubezen (M. J. Osredkar). Kako torej nadaljevati pot, stremeč v pošastni obraz zla? Ameriški teolog Timothy J. Keller (r. 1950) pravi, da se glede zla vprašujemo na dva načina. Prvi je intelektualni: ali je logično, da dobri Bog dopušča zlo? Drugi je emocionalni: ali smo upravičeno jezni na Boga, ker mu zamerimo, da dopušča zlo? Kellerja vodi permisa, da je trpljenje za nas nesmiselno zato, ker ne poznamo razloga za njegov obstoj, ampak le ugibamo, in tudi če nimamo zadovoljivega odgovora, ne pomeni, da zato odgovora ni. Keller je razvil novo ugóvorno paradigmo, da je obstoj trpljenja dejanski argument Božjega obstoja, saj sterilni Bog na svetu nesmiselnega zla ne bi mogel obstajati. Pove tudi, da je evolucijski mehanizem naravne selekcije odvisen prav od trpljenja, smrti in nasilja močnejših nad šibkejšimi, a se kljub temu izkazuje kot dober in koristen za razvoj. Božji Sin je prišel na Zemljo namenoma zato, da se obesi na kavelj človeškega trpljenja kot sotrpin, in ne kot daljni opazovalec, da nam je blizu. Če se vam zdi Bog predaleč, premislite, kdo se je oddaljil.
Zmeraj znova me preseneča lepota vere pri otrocih. Preseneča me moč njihove vere. Preseneča me čistost otroške vere v Kristusa. To je vera, s katere odpade vsa navlaka, vsi modni dodatki, ki so se nabrali skozi zgodovino naše Cerkve. Pri otrocih, ki so po naravi odprti za dojemanje onstranskosti, vidim sijaj vstalega Kristusa, vidim, da je tisto, kar je napisano v evangeliju, resnica. Zdaj razumem, zakaj so nekateri modri cerkveni očetje govorili o vstajenjski kulturi. V kristjanih, ki so zares verniki v vstajenje Jezusa Kristusa, v njegovo neizmerno ljubezen, v življenje, ki se sicer totalno spremeni ali vseeno traja naprej, v takih ljudeh sem odkrila, kaj je prava krščanska kultura. Ja, res, če ni bilo vstajenja, če Jezus ni vstal, je vse nič, groza. Ali ker je On zares vstal, ker je tudi danes zares živ, prisoten med nami, sposoben dati tudi nam neizmernost božje ljubezni, razvajati nas s čudeži, malimi – vsakdanjimi in velikimi – svetovnimi, zato je tako osrečujoče hoditi v vstajenjski kulturi. Kajti, to je kultura življenja, ko je življenje dragoceno od samega začetka do konca, to je kultura ljubezni do sočloveka, ko je dragocen in posebej ljubljen vsak človek, brez obzira na barvo kože, jezik ali vero, ne glede če je učen ali preprost, preprosto zato ker je človek, je dragocen, je ljubljen, to je kultura upanja, kajti kljub vsem križem, ki so v nas, na nas in ob nas, na svetu in v vesolju, na zemlji in morju, mi imamo Kristusa, Vstalega, njega ki je šel skozi trpljenje, smrt in grob, a je živ Zmagovalec nad vsem hudim in zlim, to je kultura prijaznosti, ko najdemo nasmeh za ljudi okrog nas, jim znamo podariti cvetje kar tako, ker so, ker jih imamo… to je kultura, ki je več kot kultura, to je vera, ki je več kot le ena rubrika v vprašanjih o svetovnem nazoru, to je življenje! O kako dobro je nadaljevati praznovanje velike noči skozi vseh sedem velikonočnih nedelj s takšno kulturo praznovanja! Ali se mi je samo zazdelo, ali pa je res, da je trpeči Jezus na velikem križu na levi strani oltarja v naši cerkvi, odprl oči kot na križu v cerkvici sv. Damjana, pred katerim se je spreobrnil sv. Frančišek? Otroci bi rekli, da je res! In da se nasmehnil, ko mu pripovedujem in razlagam tole kulturo vstajenja. On ve, da je vsa skrivnost vendarle v ljubezni in življenju. Njegovem in našem.
Cankar je bil izjemen po tem, da se je znal vživeti v žensko psiho, kot še nihče pred njim je pisal, kot bi svoja občutja pred nami razgrinjala ženska v prvi osebi. Četudi se sam ni mogel vezati na eno samo žensko osebo in se zato tudi ni mogel odločiti za poroko, pa v njegovih delih prevladuje izrazito pozitivna podoba žensk. Ženske znotraj svojih družin večinoma kažejo trdnost, duhovno moč in dostojanstvo ter s svojim življenjskim optimizmom, etično držo, nesebičnostjo in požrtvovalnostjo rešujejo celotne družine v še tako socialno težkih okoliščinah. O tem na primer govorijo podobe žena umetnikov v Cankarjevih romanih Križ na gori, Tujci, Novo življenje in drugih delih.
Aristotel, eden izmed največjih grških filozofov, v svoji Nikomahovi etiki, v kateri postavlja temelje morale in pravilnega delovanja, obravnava tudi vprašanje medčloveških odnosov. Pri tem v deveti knjigi razmišlja, v čem se prijateljstvo razlikuje od naklonjenosti in ljubezni. Zanimivo je, da njegova opažanja v današnjem času še vedno zvenijo izredno aktualno. Trdi, da je naklonjenost sicer podobna prijateljstvu, a jo lahko »čutimo tudi do neznanih ljudi in skrivaj,« po drugi strani pa se razlikuje tudi od ljubezni, saj »ne občuti napetega koprnenja, ki spremlja ljubezen.« Dalje se ljubezen razvije iz medsebojnega zaupanja in bližine, naklonjenost do neke osebe pa se lahko pojavi nenadoma, občuti se jo površinsko in prav tako hitro lahko tudi mine. Aristotel daje za primer naklonjenost do športnikov in udeležencev na različnih tekmovanjih – ljudje jim namreč zelo hitro postanejo naklonjeni, se nad njimi navdušijo, jim želijo nadaljnjih zmag in uspehov in se veselijo skupaj z njimi, čeprav zelo pogosto navijači svojih favoritov sploh ne poznajo dobro in poglobljeno, zlasti pa ne sodelujejo z njimi pri doseganju rezultatov, pač pa to samo opazujejo. Naklonjenost se torej po Aristotlu pojavi »zaradi kake vrline ali odlike, kadar kdo napravi na nekoga vtis plemenitega ali hrabrega človeka ali kaj podobnega.« Je začetno navdušenje, ko menimo, da se v sočloveku nahaja odlika, ki jo tudi sami cenimo. Dalje Aristotel ugotavlja, da je prav naklonjenost temelj ali začetek prijateljstva, saj morata dva človeka v drug drugem najprej prepoznati neko vrednost, da bi se sploh lahko razvila bolj poglobljena čustva. Naklonjenost je torej pogoj za prijateljstvo, ni pa že dovolj. Kajti če sta si dva človeka »samo naklonjena, si s tem še nista prijatelja – v tem primeru samo želita drug drugemu dobro, vendar ne delata nič skupnega in se tudi ne vznemirjata drug zaradi drugega.« Aristotel hoče reči, da je za nastanek prijateljskih občutij potrebna neka dejavnost, aktivno preživljanje skupnega časa, ki to vez krepi in poglablja. Prav skupno življenje je tisto, ki naredi bistveno razliko, saj »za prijatelje ni nič bolj značilnega kot ravno želja po skupnem življenju.« Če tega ni, kljub vsem dobrim željam ostajamo na distanci in torej na ravni spremenljive naklonjenosti, ki bo prešla, ko bomo v drugem človeku videli neko vrlino ali korist zase. Za pravo prijateljstvo pa je nasprotno značilno, da ta začetna naklonjenost traja dlje časa oziroma preide v medsebojno zaupnost, ki ni osnovana na koristnosti in prijetnosti.
Profesor je poučeval svoje študente, kako obvladovati vsakdanji stres in živeti s skrbmi. Med svojim predavanjem je stopil do katedra in dvignil kozarec vode, ki je bil na njem. Nekateri so mislili, da jih bo vprašal ali je kozarec na pol prazen ali na pol poln. Vendar je profesor vprašal nekaj drugega: »Kaj se vam zdi, kako težak je ta kozarec vode?« Odgovori študentov so se razlikovali. Nekateri so ocenjevali težo okrog osemdeset gramov, nekateri so se približali tristotim gramom. Vendar je bilo vprašanje profeorja zvito. Študentom je končno pojasnil, da fizična teža ni najbolj pomembna. »To, koliko je kozarec težak, je odvisno od tega, kako dolgo ga držim v roki,« jim pove in nadaljuje: »Če ga držim eno minuto, to za zdravega človeka ne bo problem. Če pa ga bi držal celo uro, bom čutil bolečine v roki. Če bi ga držal cel dan, bi mi roka že povsem otopela. V nobenem od teh primerov se teža kozarca ne spremeni, toda dalj časa ko ga držim, težji se mi zdi.« Profesor je zaključil svojo uro predavanja z mislijo: »Stres in skrbi v našem življenju so podobne kozarcu vode. Če o njih razmišljam za kratek čas, mi ne škodijo. Če razmišljam o njih dlje časa, nas lahko začnejo ‘boleti’ in pritiskati k tlom. Če bi o njih razmišljal že cel dan, bi se čutil povsem otrplega in ne bi bil sposoben ničesar narediti.« V življenju se zgodi, da nas določeni dogodki ali situacije povsem preplavijo. Zdi se, kot da smo potopljeni v naše obveznosti, skrbi in ničesar drugega ne vidimo več. Tedaj se je dobro odločiti in odložiti naš ‘kozarec skrbi’. Dogaja se tudi, da takšen ‘kozarec’ držimo že predolgo, ko je določen dogodek že davno mimo ali pa nanj ne moremo več prav nič vplivati. Voda v takšnem kozarcu se že usmradi, tako da ni več pitna, je celo zdravju škodljiva. Vse kar imamo od tega kozarca, je le še bolečina, ki se je oklepamo. In vse kar lahko naredimo je, da kozarec odložimo. Danes smo lahko pozorni na vse kozarce, ki jih po nepotrebnem držimo in si povzročamo krče v rokah.
Dragi poslušalci in poslušalke, če bi vas vprašala, kaj bi se zgodilo z lončenim piskrom ob trčenju z železnim kotlom, bi mi verjetno vsi odgovorili, da bi se razbil in razletel na drobne koščke. Piskrovez bi razbito lončevino le pometel na kup in jo odvrgel v smeti, saj bi moral v sestavljanje celote vložiti preveč časa in truda. »Ne vzdiguj bremena, ki presega tvoje moči, / ne druži se z močnejšim in bogatejšim od sebe. Kako naj gresta skupaj lončen pisker in železen kotel?« (Sir 13,2) sta le dve vrstici, ki ju je zapisal modri Sirah v trinajstem poglavju svoje knjige. V njem siromake med drugim svari pred prevzetnostjo bogatih in močnejših ljudi. Sirahova modrost se me je dotaknila v času, ko sem se odločila, da ne bom več vzdigovala bremen, ki so presegala moje moči. In potem, ko se mi je zazdelo, da življenje že dovolj dobro poznam od spredaj in zadaj. Če bi za opis potez svojega značaja izbirala med lončenim piskrom in železnim kotlom, bi se odločila za pisker, okrašen z ornamenti dobrodušnosti in popustljivosti ter odkritostjo. Mogoče me kdo izmed vas, ki me tudi osebno pozna, doživlja kot železen kotel. Tudi prav. A naj vam zaupam, da sem svoj železni kotel obesila na kavelj. V njem je namreč postalo prevroče. Prav lahko bi se zgodilo, da bi mu zaradi odpadne pare, ki se je dolga leta nabirala v njem, odneslo pokrov. Potem bi v kotlovi notranjosti lahko videli drugačne ornamente, ornamente rje, ki je počasi začela razjedati moj blagi značaj. Odločila sem se, da ponovno postanem lončen pisker, ki se bo prepustil nežnemu in previdnemu gnetenju življenja. Z mislijo na dobrega piskroveza, ki me bo, če bom trčila ob železni kotel, ponovno zvezal z žico. Ko so nekdaj lončarji svoje piskre vozili na sejme, so jih ovili v slamo. Tako so piskri, četudi so trčili drug ob drugega, ostali nepoškodovani. Torej, ni nujno, da lončeni pisker trči samo v železni kotel, razleti se lahko tudi pisker ob piskru ali pa kotel ob kotlu. Ne samo jaz, tudi vi, cenjeni poslušalci in poslušalke, tako tisti, ki mislite, da ste lončeni pisker, brez razpok ali pa z njimi , ali pa tisti, ki mislite, da ste železni kotel, z rjo ali brez nje, v naših medsebojnih odnosih potrebujemo slamo, da bo ublažila naše trke. Zdi se, žal, da naši življenjski vozovi navkljub vsemu razvoju še vedno vozijo z lesenimi kolesi po blatni in poledeneli cesti, po kateri nas premetava sem ter tja, zato medsebojnih trkov ne moremo preprečiti ali se jim izogniti. Če bomo z našim vozom preveč drveli, lahko zaidemo tudi v slepo ulico. Tam pa nas ne bosta našla ne piskrovez ne kovač in nam ne bosta mogla pomagati. Na sejmu medčloveških odnosov se verjetno res ne bomo mogli izogniti ne lončenemu piskru ne železnemu kotlu. Tako nam preostane edinole slama, posušena stebla in listi omlatenega žita.
V pogrebnem nagovoru, ki ga svojci pripravijo za pokojnega, navadno slišimo besede hvale in pohvale. Običajno so izpostavljeni karierni dosežki in uspehi. Ko pa preide govor na bolj osebno raven, slišimo besede, kot so: »Vedno si nas rad sprejel, ko smo prišli k tebi.« Ali pa: »Babi, pekla si nepozabno dober štrudel.« Čeprav se lahko zdi to nekaj, kar ne sodi k pogrebnemu govoru, ali se morda komu zdi plehko in banalno, pa vendarle odraža neko globljo resničnost. Tudi preko na videz še tako banalnih in nepomembnih zadev se je kazal pokojnikov odnos do bližnjih. To so bili tisti sadovi, ki so odražali njegov odnos, njegovo ljubezen do domačih, do bližnjih, do prijateljev. Kjer so morda odnosi bolj ozaveščeni, pridejo na plano globlje stvari. Takrat govornik v pogrebnem nagovoru eksplicitno izpostavi pristno ljubezen, ki jo je rajni ali rajna imel do svojih; ljubezen, ki se je kazala v določenih držah in dejanjih. Marsikdaj pa je pri tem izpostavljeno, da je rajni to ljubezen, ki jo je podarjal drugim, črpal iz pristnega in globokega odnosa z Bogom, ki je Ljubezen. V evangeliju današnje nedelje nas Jezus sooča z dejstvom in zahtevo: »Niste vi mene izvoliti, ampak sem jaz vas izvolil in vas postavil, da greste in obrodite sad in da vaš sad ostane.« S krstom smo začeli pripadati Jezusu, smo postali njegovi, od njega izvoljeni. Če rastemo v tej krstni milosti, v tej pripadnosti Njemu, predvsem v nenehnem poglabljanju odnosa z njim, potem je nujna posledica tega odnosa rodovitnost. Žal si to rodovitnost vse prevečkrat predstavljamo zgolj v nekih dosežkih in rezultatih. Toda dejanja, ki jih storimo v ljubezni in iz ljubezni niso nujno konkretno merljiva, predvsem pa ne očitna in opazna in tudi nujno ne prinašajo takojšnega učinka. Ljubezen, ki jo je na primer pokojna stara mama, ki je morda dokončala le osnovno šolo, dajala svojim otrokom in vnukom, je lahko tista, ki je vse njene potomce zaznamovala z lepim in dobrim do te mere, da so lahko v ta svet vstopili z zavestjo, da so ljubljeni, da jih ima nekdo zares rad. In to lahko zdaj podarjajo naprej. To je mnogo več kot vsi strokovni in znanstveni dosežki, več kot kulturniške in umetniške stvaritve, ki jih nekdo zapusti za sabo. Dejansko je zelo pomembno, kakšni so moji sadovi. Kaj je tisto, kar bo ostalo za mano, ko bom zaključil svojo zemeljsko pot? Se me bodo spominjali po tem, da sem dosegel to in ono, ustvaril takšne in drugačne pomembne stvari, umetnine, izume, dosežke? Ali pa bodo ob pogrebnem govoru rekli: »Imel je čas za nas, bil je pozoren, pustil si je blizu, resnično nas je spoštoval, predvsem pa nas je imel rad.« In kakšen sad boste vi pustili za seboj?
Postni čas je zdravilen. Ne morem se bolj strinjati s tistimi, ki pravijo, da je za telo post bolj koristen kot marsikatero drugo zdravilo, za krepitev volje in duhovne moči pa sploh. Ni večje in pomembnejše in koristnejše zmage, kot je tista nad samim seboj. In to naj bi dosegli s tremi stebri postnega časa, pravi Jezus, s postenjem v svojih razvadah, z dobrodelnostjo, z molitvijo. Vendar pa post v sebi vedno nosi določeno nevarnost, lahko rečemo tudi skušnjavo. Post se lahko spridi, če postane tekmovanje. Tekmovanje z drugimi in tekmovanje s samim sabo. In če post postane poligon naših moči in oder naših sposobnosti, če post postane dokazovanje, česa vsega smo sposobni, potem bomo z njim naredili veliko več slabega kot dobrega. Če bomo v njem zmagali, bomo postali še bolj sami, kot smo, če bomo izgubili, se bomo v občutku manjvrednosti še bolj zaprli pred drugimi. Zato se na začetku posta posipamo s pepelom, da bi se spomnili, da smo minljivi. In da živimo, dokler živimo v odnosih. Da smo torej reveži, dokler smo sami, ker se nihče ni sposoben rešiti sam. Prav zato postni čas ni toliko namenjen krepitvi svojih moči in sposobnosti, kolikor temu, da v sebi napravimo več prostora drugemu. Ker je drugi bistven za naše dobro življenje: »Ni dobro za človeka, da je sam.« (1 Mz 2,18) Če torej s postom shujšamo, bo ta shujševalna kura res dobra, če bo zaradi nje kdo »debelejši«. Da bi tisto preveč, kar ga imamo, dobil nekdo, ki ga ima premalo. Sicer nima smisla. Sami se ne bomo rešili. Rešeni bomo šele takrat, ko bomo rešili nekoga drugega. »Kdor namreč hoče rešiti svoje življenje, ga bo izgubil; kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo našel.« (Mt 16,25)
Na kaj pomislite, ko zaslišite besedo »kolo«, »kolesar«? Mnogi se verjetno spomnite časov, ko ste s kolesom naredili prve zavoje, drugi časov, ko ste se z njim vozili v šolo, morda se je kdo spomnil kolesa, ki ga je dobil za birmo. Ali pa je kdo pomislil na kolesarje, ki jih srečujemo na naših cestah. Včasih se zdi kolesarjenje celo nevarno – zaradi prometa, nevarnih spustov, velikih hitrosti … Bolj navdušeni športniki pa ob kolesarjenju pomislijo na Tour de France, Giro d’Italija, špansko Vuelto. Morda tudi na najboljše kolesarje sveta in celo na kakšno dopinško afero. Sam se spominjam, kako smo moji mami, ki danes obhaja 80. rojstni dan, pred leti kupili kolo. Kakšno veselje! Kaj pa kolesarjenje in duhovnost? Imata kaj skupnega? Nedolgo tega so mnogi na kolesarjenje gledali kot na »zapravljanje časa«. Včasih se je zaslišalo celo vprašanje: »Ali nimaš nič bolj pametnega za početi?« Časi se spreminjajo in z njimi tudi odnos do gibanja, športa, kolesarjenja. Morda tudi zaradi najrazličnejših sodobnih bolezni, ko nas zdravnik na koncu pregleda spodbudi, naj kaj naredimo za zdravje in se začnemo gibati. Za mano je veliko kolesarskih kilometrov. Kolesaril sem do Lurda, Compostele, Fatime, pa do Assisija, Rima, San Giovani Rotonda. Nepozabno je bilo kolesarjenje do Medjugorja in Dubrovnika. Tudi sever je bil svojevrstno doživetje. To so poti, kamor potuješ dneve ali celo tedne. Dnevno presediš na kolesu veliko časa. Mnogi me sprašujejo, kaj takrat razmišljaš, kaj »počneš«. No, kaj počnem, je bolj ali manj jasno: vrtim pedala. Drugo vprašanje pa je, kaj se dogaja v moji glavi, da ne rečem v srcu. Kolesarjenje doživljam kot prečiščevanje. Pri tem ne mislim samo na fizično, ki se dogaja ob znojenju, ampak predvsem duhovno. Pomembno je, da človek ujame ritem, da se umiri in potem lahko usmerja tudi svoje misli. Kot duhovniku, verniku mi kolo predstavlja molitveni, duhovni pripomoček. S kolesom se namreč »odlepim« od vsakodnevnih obveznosti, od okolja, kjer delam, živim, in »zadiham«. Skrbi, bremena skušam pustiti za seboj. Ob tem pa vstopiti v največjo in najlepšo katedralo sveta. Ko človek pogleda s tega zornega kota, hitro začuti, da je lahko tudi kolo »koristno izkoriščen čas«. Tako pustim telesu, da »dela«, prav tako pa zaposlim »duha«, da melje, dela, moli in slavi.
Srečala sem gospo, ki bo kmalu, morda v dveh ali treh letih, šla v pokoj. Že sedaj dela načrte, kako si bo potem uredila življenje, kaj vse bo delala, da ji ne bo dolgčas, da ne bo preveč pogrešala službe, ki jo ima zelo rada. Upokojitvi ne more uiti, to je dejstvo. Zato si mora lepo urediti življenje tudi potem, ko bo imela veliko časa. Takole je razmišljala: »Najraje bi delala nekje na področju dobrodelnosti. Morda bom zbirala osamljene ljudi, na primer skupino takšnih enkrat na teden. Zdaj sem že začela zbirati naslove starih osamljenih ljudi.« Ni edina, ki dela takšne načrte. Kar nekaj jih poznam. Spominjam se gospe, ki je načrtovala podobno, potem pa je bila zelo razočarana, ker preprosto ni bilo ljudi, ki bi prihajali k njej v skupino. Enkrat se ji je celo zgodilo, da ji je starejša gospa, ki jo je vabila, naj pride k njej v skupino, zabrusila: »Ne, nikamor me ne boste spravili.« Ob tem postane zelo jasno, kdo koga bolj potrebuje. Mnogi ljudje želijo postati »dobrodelneži«, da napolnijo praznino v svojem življenju. To po sebi ni nič narobe, človek se mora samo zavedati, da gre dajanje in sprejemanje vedno v obe smeri in da ljudje v stiski zelo pogosto še več dajo tistim, ki jim pomagajo, ne da bi se tega sploh zavedali. Še pomembneje kot delati načrte za dobrodelno udejstvovanje v pokoju pa se mi zdi nekaj drugega: da se človek že od mladosti dalje, ne šele v pokoju, uči videti ljudi v najrazličnejših stiskah in jim priskočiti na pomoč, kolikor je v njegovi moči. Da zna utihniti in jih slišati, slišati tudi v odtenku glasu, v drobni gesti, v pogledu … Kdor se vse življenje tako uči »poslušati« z vsemi svojimi čuti, ne bo imel težav z načrti, kako bi si izpolnil praznino, ki te morda zajame ob upokojitvi. Kdor zna zares poslušati, bo v vsakem trenutku začutil, kje je njegovo mesto. K ljudem ne bo prihajal kot »dobrodelnež«, ampak kot eden od njih. Ne bo sam načrtoval svojega področja dobrodelnosti, ampak bo odgovoril na izziv, ki mu ga prinaša življenje tukaj in sedaj, v tem trenutku.
Če vleče eden naprej in drugi nazaj, se nikoli ne pride na kraj. Pregovor vabi k pogovoru; bolj modna beseda je dialog. Ta je pa razumljen kot dvogovor. A dvogovorca skoraj da bolj vlečeta vsak na svojo stran, kot dva, ki težavo rešujeta s pogovorom, pomenkom. Vedno je možno, da ostane vsak na svojem bregu, pri svoji trditvi. Ni rečeno, da je s tem povzročen razdor. Pravico do svojega mnenja ima vsak človek. Neko mero razuma pa tudi. Ali popustiti ali ne? Koliko so vredni kompromisi? Načelen človek težko pristaja nanje. Za gnili kompromis označujemo dogodek ali pa stanje, ko ostaja ena stran sklenjenega dogovora opazno na slabšem. Človek se uči iz svojih in tujih izkušenj. Od tod modrost, da gre osel le enkrat na led. Optimist pa meni, da bo drugič že plesal po njem. A brez popuščanja v življenju skoraj ne gre. Ne z glavo skozi zid ! velja za vse okoliščine, ki kličejo po premisleku. Kljub temu se zgodi, da do škode tiščimo v svojo smer. Preudarni ljudje znajo odnehati, že preden bi bilo treba sklepati kompromis; preprosto se ne spuščajo v brezplodno debato. Toda mnoge zadeve so resnega pomena, in če je umestno posredovanje tretjega, gre za področje mediacije. Učena beseda, še do nedavnega nikoli v rabi, njeno vlogo je pa znal opravljati celo nešolan človek. Z dobro voljo, z zavzetostjo, za boglonaj in zadovoljen, da sta se po njegovem posredovanju soseda pobotala. Popotni prosják preroškega duha, ki je ostal v spominu še drugemu rodu prejšnjega časa, ker je spravil k pameti razjarjenega mejaša, preden bi pritekla kri. Hja, stari časi, ko je bilo vse idilično preprosto: starosvetne družine, navadne komunikacijske poti, nobene televizije, tuji kraji oddaljeni, luna nedosegljiva, namesto vodovodne pipe kapnica z vegaste strehe, predvsem pa vdanost v božjo voljo, ker o usodi ljudje niso imeli pojma. Le kdo od njih bi danes sploh upal živeti! Mi pa moramo. Pa toliko bolj drsimo kot družba navzdol, kolikor manj smo pripravljeni prisluhniti sogovorcu. Premisliti, o čem govori. Gladiti ostre robove. Dopustiti, da ima v čem prav. Spoznati, da sloga jači, nesloga tlači. Na družinskem platnu in na svetovni sceni.
Prvomajskega druženja na Rožniku ali kje drugje se nisem nikoli udeležil, ker je mesec maj mojo družino spominjal na hude čase revolucionarnega preobrata. Doma o tem nismo govorili, a smo otroci vseeno vedeli, da ne sodimo v tisto okolje. Tiha večina na vasi je praznik dela preživela delavno – bodisi na polju bodisi v gozdu. Redki posamezniki, ki so v vasi imeli besedo, pa so šli na proslavo, na kateri so prevladovali rdeči toni. V časopisih je bilo mogoče prebrati izjave žena, ki so na Rožnik prinesle svoje potice. Vso mladost se vanje nisem mogel vživeti. Z leti pa sem dojel, da so te žene prihajale na Rožnik zato, ker so proslavljale nekaj, v kar so verjele, za kar so se, vsaj nekatere od njih, v letih vojne tudi borile. Podobno preobrazbo sem pri sebi prepoznal tudi v svojem odnosu do spomenikov z rdečo zvezdo v vaških središčih ter po jasah in gozdovih širom Slovenije. Mnogo let sem se ustavljal samo pred kapelicami in križi na poljih, z leti pa vse pogosteje tudi pred spomeniki talcem, padlim v vojni in na krajih prikritih grobišč. Postal sem pozoren na letnice rojstva in smrti tam ubitih in pokopanih in jih primerjal s svojo starostjo. Večina padlih je bila stara okoli dvajset let, malokdo jih je ob smrti imel štirideset. Zato me vedno znova presune vprašanje: s kakšno pravico in v imenu katere ideje je nekdo tem mladim ljudem vzel življenje. Če sem se nekdaj pokrižal samo pred znamenji in kapelicami, je sedaj drugače, kajti ne sprašujem se več, kateri strani je ubiti pripadal, pretrese me zgolj dejstvo, da je nekdo umrl kot žrtev za njemu tuje interese, za nekoga drugega, ki si je prisvojil sadove njegovega mučeništva. Vsak pomnik in imena na njem mi v mislih in čustvih izrisujejo neznane obraze in njihove prestrašene oči, ki jim je bilo s strelom v tišino ali gozdarskim orodjem v neznosnih mukah odvzeto upanje in hrepenenje. Oddolžim se jim z Očenašem in Zdravamarijo. Prvi maj simbolizira milijone delavcev industrijske dobe, ki zase in za svoje otroke niso hoteli kaj več kot eksistenčni minimum in življenje v skupnosti, ki jih ne bi poniževala. Toda velik del sadov njihovega boja je skoraj vedno ugrabila ta ali ona klika, ki je, kot pravi Jezus, sebi zagotovila blagostanje, mrtvim pa postavila spomenike, si s tem umila roke in legitimirala svoj plen. Danes se želim prikloniti tistim, ki na Rožnik iz svojih prihrankov prinašajo potico, da slavijo svojo vero v pravičnost, kakršno koli že; pa tudi tistim, ki v sv. Jožefu delavcu svojo pravdo izročajo Svetemu in Pravičnemu.
V Svetem pismu najdemo različne nasvete in spodbude glede našega dela – med drugim, naj bomo marljivi (Pregovori 21,25 in 2. Tesaloničanom 3,10) in da naj s svojim delom poskrbimo za zadovoljitev svojih potreb in potreb, tistih za katere smo odgovorni (Pregovori 24,27 in 1. Tesaloničanom 4,11). Toda delo, ki ga opravljamo vsak dan, je več kot le to. Je način, kako ustvarjamo razliko v svetu in življenje drugih spreminjamo na bolje. Osebe, ki polnijo nakupovalne police v trgovinah, nam ne omogočajo le, da pridemo do stvari, ki jih potrebujemo, ampak da te tudi lažje in hitreje najdemo ter tako dobro izkoristimo svoj čas. Če zaradi bolezenskih tegob končamo v bolnišnici, ni pomembno le delo zdravnikov in ostalega medicinskega osebja. Prav tako je pomembno tudi delo tistih, ki skrbijo za čistočo in higieno prostorov, saj s tem ustvarjajo okolje za uspešen potek našega zdravljenja. Ne glede na to, kaj delamo, ključno je, da to šteje. Delo bi moralo biti več kot le sredstvo za doseganje določenega cilja. Večkrat slišimo misel: “Ne živimo zato, da bi delali, delamo zato, da bi živeli.” Domneva, na kateri temelji to prepričanje, je, da ljudje v glavnem delajo za nekaj, kar je ob koncu meseca videti na plačilni listi in bančnem računu in da v tem ni nekega višjega smisla. Delati predvsem za denar pa je komajda kaj več od sodobne oblike podkupovanja – ko vam druga oseba plačuje, da naredite nekaj, kar želi, da naredite, ko bi vi raje delali nekaj drugega. Številne študije so pokazale, da so nefinančne spodbude – kot priznanje, pozornost, spoštovanje in odgovornost – lahko bolj učinkovite od finančnih spodbud. Ljudje, ki svojo identiteto gradijo na svojem dohodku, v delu le redkokdaj najdejo zadovoljstvo. Vedno bo nekdo imel večjo hišo ali boljši avto. To je dirka, v kateri v kateri ne morete zmagati. Denar in moč lahko uporabimo za dobre stvari, toda hkrati sta to lahko tudi pasti. Zame je delo, ki ga opravljam, poslanstvo – poslanstvo dodajanja vrednosti življenju ljudi, s katerimi sem v stiku. Ko gre za moje delo, moje odločitve glede investicije časa in energije ne temeljijo ekonomskih dejavnikih. Denar, prejet za opravljeno delo, kljub temu da je pomemben, nikoli ni in nikoli ne bo primarni določevalec tega, v kaj bom vlagal svoj čas in svoja prizadevanja. Pri določanju prioritet dela začnem z vprašanjem, kako bo to, česar se bom lotil in kar bom počel, naredilo pozitivno razliko za druge. Ugotovil sem, da ukvarjanje s tem temeljnim vprašanjem običajno pripelje do boljših odločitev. In ko razmišljam o tem, kaj me pri mojem delu osrečuje in zadovoljuje, vedno znova ugotavljam, da so to vse tiste izkušnje in prizadevanja, s katerimi sem drugim pomagal narediti korak bliže k uresničitvi njihovega od Boga danega potenciala in približanja temu, da postanejo vse tisto, kar po Božji milosti lahko postanejo. Če torej tudi vaš cilj ni umreti z več denarja, kot ga imajo vsi drugi na pokopališču, potem je zdaj trenutek, da na svoje delo pogledate z drugačne perspektive. Da v njem ne vidite le poti do plačanih položnic in hrane na vaši mizi, ampak tudi način, s katerim svoje okolje in življenje ljudi v njem spreminjate na bolje.
Nekateri pripetljaji v otroštvu nas zaznamujejo za vse življenje. Pri Katarini iz Siene predstavlja takšen nepozaben dogodek videnje Kristusa, ki ga je zagledala v veličastnem spremstvu, ko se ji nasmehne in jo blagoslovi. Ta nepozabni nasmeh je v njej prebudil hrepenenje po milini, ki jo bo spremljala vse življenje ter se z leti razvila v nepomirljivo slo po večni ljubezni. Toda Katarina živi v visokem srednjem veku 14. stoletja. To je obdobje cvetoče krščanske kulture, njenih univerz in katedral, ki ga še vedno zaznamuje ljubezenska lirika trubadurjev, ki valovi tudi v dominikanskih redovih, kjer se je znašla Katarina. In svetniški ženski liki, med katere spada Katarina iz Siene, dajo tej duhovnosti novo razsežnost iskanja lepote. Toda zaradi preizkušenj kuge, lakote in vojske se v tem času stopnjuje tudi za naše pojme Katarinino prestrogo spokorno življenje. Vzhodnjaški vplivi so narekovali ostro duhovno in telesno disciplino. Potrebno je bilo novo mistično doživetje, da ji je pomagalo preusmeriti tok njenih misli in občutij k darujoči ljubezni do trpečih. Takšen dogodek se ji je pripetil pri 20-tih. Tokrat se ji Kristus ni samo nasmehnil, ampak jo nagovoril in povabil k mistični zaroki. Samo žensko nedeljivo srce, ki je sposobno celostne podaritve duše in telesa, lahko zaživi takšno mistično izkustvo ljubezni. Odslej Katarina resnično ljubi in ima smisel za bolne, trpeče in ponižane. Toda njena misel gre še dlje in prebudi skrb za vso krščansko skupnost, zato ji uspe v Avignonu pregovori papeža Gregorja XI., da se vrne v Rim. A njegov naslednik Urban VI. je sicer pošten človek, toda znova preveč oster, zato povzroči izvolitev svojega nasprotnika Klemena VII. Sedaj nastopi Katarinina genialnost in preko številnih pisem, od katerih se jih je ohranilo 380, doseže spravo ter skupnega papeža in tako utrdi cerkveno edinost. Njen ideal je bil združiti razum in srce, ki pa je prav tako ideal Evrope, zato je l. 1999 postala njena sozaščitnica. Toda že prej jo je papež Pavel VI. prepoznal kot cerkveno učiteljico. Njena Knjiga Božjega nauka, ki je zapis njenih intimnih pogovorov z Gospodom, nosi ime »Dialog«. Katarinin slog je neposreden, pogovori so presunljivi, hkrati polni svežine in očarljivih prispodob. Samo žensko srce se je spodobno tako močno odpreti navdihom, prisluškovati onkrajnosti in razkriti pretresljiva spoznanja o večni lepoti in resnici.
Spoštovani, križa se vsi otepamo. Ni čudno, da je kristjane kot vernike križa (religiosi crusis) med prvimi uradno poimenoval teolog in cerkveni oče Tertulijan (160 – 225). Preden so kristjani začeli govoriti o križu in ga upodabljati kot simbolno sredstvo, so minila dolga stoletja. Jezusa so raje upodabljali kot Dobrega pastirja. Za Jude je bil križ znak bogokletja, spotike in pohujšanja. Po postavi je bil vsak obešenec preklet od Boga. Najmanj štiri stoletja so morala miniti, da se kristjani niso več sramovali križa, ki je veljal za kazensko in mučilno sredstvo smrti. Prepričani so bili, da jim onemogoča oznanjevanje evangelija. Zato so nastala znamenja, ki so ga nadomestila: riba (IHTUS), sidro, čoln z jamborom … Upodobitev Križanega iz tretjega stoletja po Kristusu, ki je bila leta 1856 odkrita v rimskem Palatinu, dokazuje, da so imeli do Križanega tako porogljiv odnos, da je nekdo trpečega na križu sramotilno naslikal kar z oslovsko glavo. Danes je križ postal znak prestiža, okrasni obesek na verižici in pozlačeni simbol krščanstva na najvišjih strehah in točkah sveta. Čeprav sem pastor in teolog, menim, da križ preneha biti simbol, ko ga iz religijskega okolja nasilno prenašamo v posvetno; takrat postane znak, navržen vsem, ki razdvaja in družbo polarizira, sploh pa, ker današnja sekularna družba ni več krščanska. Sprašujem se, ali ne bi glede na današnje krščanstvo celo Kristus postal ateist, če bi prišel med nas? Bojim se krščanstva, ki postaja netolerantna obrtniška šola za indoktrinacijo in politizacijo, kajti Kristusov križ je simbol negacije, ne pa afirmacije. Zaskrbljen sem, ker se izničuje vrednota, da so najčudovitejši tisti ljudje, ki gredo skozi agonijo trpljenja, ne pa zgolj uspeha. So zreli, modri, močni, uporabni in svobodni, ker v stiski ne prosijo, naj Bog spremeni okoliščine, položaj ali stanje, ampak njih. Najbolj poplitvéla posvetnost, ki poneumlja, je, da iščemo užitke brez bolečine trpljenja, ki nas lahko najbolj obogati. Pozabljamo, da kdor ni zmožen trpeti, ni zmožen niti ljubiti (Jürgen Moltmann). Ali ste kdaj pomislili, da nas Bog s trpljenjem rešuje še večjega trpljenja (Filaret Moskovski) in nam obljublja, da v trpljenju nismo sami, zato zmore globoko verna duša moliti: »Gospod, če si z nami v trpljenju, potem daj, da vedno trpim, da boš vedno z mano.« (sv. Bernard) Priznam, da se v meni neopazno rojeva motrenje takšne Božje ljubezni. Moje pobóženje. Trudim se, čeprav težko, raje hoditi z Bogom v temi kot sam v svetlobi, in ljubiti Boga po Bogu, z njegovo ljubeznijo. Dojel sem, da je bolečina Božjega trpljenja njegova ljubezen, ki od človeka ni sprejeta, ampak je zavrnjena.
Molčimo iz različnih razlogov. Včasih nas okoliščine privedejo do tega, da umolknemo. Spoznamo, da je bolje molčati. V zvezi s tem poznamo pregovor: kdor molči, devetim odgovori. Se pravi, da je v kočljivi situaciji najboljši odgovor molk. Drug pregovor pravi: molk je zlato. Včasih je dobro določene stvari zamolčati. Molk je pomemben za naše medosebne odnose. Če bi nenehno govorili, si nekega dne bi imeli več nič povedati. Po drugi strani pa vemo, da nam ljudje, ki nenehno govorijo, začnejo presedati. To pomeni, da je molk nujen, tudi med dvema, ki že dlje časa živita skupaj. Kajti molk v sebi skriva polnost, katere nas je velikokrat strah. V družbi, kjer nastopi molk, nam je mučno. A tudi ta molk govori, včasih celo glasneje od besed. Toda obstaja še neka druga vrsta molka: molk pred skrivnostjo, molk pred svetim. Tomaž Akvinski (1225-1274), veliki srednjeveški filozof in teolog iz 13. stoletja, je skušal razumeti smisel vsega, kar obstaja. Veliko je študiral in napisal mnogo razprav, ki jim rečemo Summa. S svojimi intelektualnimi sposobnostmi je zaslovel na univerzah. A pri svojem izrednem védenju je kljub temu ostal ponižen in skromen. Nekaj mesecev pred smrtjo se je zgodilo nekaj nenavadnega. Ko je nekega dne maševal, kot že velikokrat prej, se je osebno srečal s poslednjo Skrivnostjo bivanja. Vse svoje življenje je iskal smisel, zdaj se mu je ta na poseben način razodel v osebi Jezusa Kristusa. To srečanje je njegovo življenje tako napolnilo, da od takrat ni več ničesar napisal. Prej je narekoval svoja dela tudi več tajnikom hkrati, zdaj pa se mu je vse napisano zazdelo kot pleve v primerjavi s tem, kar je videl in mu je bilo razodeto. Pred poslednjo skrivnostjo, pred Svetim je umolknil. Čeprav ga je sobrat in tajnik še nagovarjal, da bi kaj napisal, mu je odgovoril, da preprosto ne more. Tako kot sv. Tomažu se lahko tudi nam razodene življenje večje in globlje, kot ga lahko izrazimo z besedami. In to v povsem vsakdanjih dogodkih: v nasmehu otroka, v zrenju pokrajine ali v srečanju z ljubljenim človekom. Tedaj molk ne bo nekaj mučnega in težkega, temveč polnost bivanja, ki govori jasneje in glasneje od besed.
Čuječnost je starodavna kontemplativna praksa, ki sega daleč nazaj do začetkov različnih duhovnih tradicij. Znotraj teh tradicij se je skozi stoletja razvijala kot ena od vej na drevesu duhovnega iskateljstva, z roko v roki z antropološkim in filozofskim premislekom ter ustvarjalnostjo. V tem širšem kontekstu je čuječnost vaja v spoznavanju, da je en del nas vedno zunaj časa, zunaj družbenih privilegijev in krivic, zgodovinskih in spolnih determiniranosti, in da je ta del prostor notranje svobode. Telesno z dihanjem, umsko z molitvijo in duhovno s prepustitvijo je čuječnost zahteven izziv, ki vodi v globoko osebno preobrazbo. Če je čuječnost kot tehnika usmerjena v razumevanje in obvladovanje trenutnega položaja, je čuječnost kot kontemplativna praksa, nasprotno, vaja v spodmikanju tal, na katerih smo vajeni stati. Pri slednji je bolj pomembno »ne vedeti, kot pa vedeti,« kot pravi Thomas Merton. »Smisel kontemplacije,« še zapiše »začnemo spoznavati šele tedaj, ko intuitivno in spontano iščemo temno in nespoznatno pot suhote.« Naravna posledica vadbe čuječnosti je zavedanje nezasegljivosti življenja in njegove podarjenosti, kar prikliče hvaležnost, v odnosih pa nenasilje in spoštovanje. Kot taka nikoli ne vodi v eskapizem, pač pa, nasprotno, v globljo povezanost z vsemi in vsem. Že od antike vemo, da obstajajo ljudje, ki se borijo na bojišču, tisti, ki ta prizor gledajo, in oni tretji, ki o vsem skupaj premišljujejo. Vsi so dragoceni, od prvih se ne pričakuje, da bodo drugi, od drugih ne, da bodo prvi, a težava današnjega časa je, da se je ravnotežje porušilo. Premišljevalci malodane izginjajo s prizorišča. Akcija je znak moči, moč je v hitrosti, glasnosti in brezsramnosti. Brezplodna postopanja na robu slike so videti kot dejanja skrajne lenobe in pomanjkanja temeljnih družbenih spretnosti. Čuječneži kljubujejo duhu časa. Obujajo vrlino prostega teka, ki ob ustrezni disciplini uma in odprtosti duha lahko pripelje vse do tihe dežele, kot je cilj kontemplacije povzel Martin Laird. So tihi bojevniki, ki vrlini hitrosti zoperstavljajo postanek, glasnosti premislek, brezsramju pa ranljivost. V svetu, polnem razraščenih poti, utirajo nove prehode.
Po izročilu je mož z imenom Marko bil spremljevalec Pavla na prvem misijonskem potovanju, tolmač Petra in avtor evangelija. Vprašanje, ali je Janez Marko, ki je omenjen v Apd kot Pavlov spremljevalec istoveten z Markom, Petrovim sodelavcem v »Babilonu« (prim. 1 Pt 5,13), tj. v Rimu, mora ostati odprto. Gotovo pa je, da je na lastna ušesa slišal pričevanja tistih, ki so poznali Jezusa. Ali ga je videl tudi sam? Ko pripoveduje, kako so Jezusa aretirali, omenja – o tej podrobnosti poroča edini – mladeniča, ki je gol pobegnil in pustil v rokah stražarjev rjuho, s katero se je v naglici ogrnil (Mr 14,50-52). Kdo bi mogel povedati Marku zgodbo? Vsi učenci so zbežali! Najstarejše pričevanje o avtorstvu in nastanku Markovega evangelija so besede škofa v Hierapolisu (prva polovica 2. st.): »Marko, ki je bil Petrov tolmač, je točno zapisal vse, česar se je spomnil, vendar ne po vrsti, kakor je Gospod kaj rekel ali storil, kajti ni slišal Gospoda, niti ni bil ob njem, temveč je pozneje, kakor sem dejal, bil pri Petru …« Vendar tudi to vprašanje ostaja odprto, saj je Peter v Mr v primerjavi z drugimi evangeliji prikazan veliko bolj v svoji človeški (negativni) krhkosti. Z veliko gotovostjo se da trditi, da je v Markovem evangeliju ohranjena najstarejša pripoved o Jezusovem življenju. Marko je bil torej prvi, ki je uredil in zapisal poročilo o Jezusovem življenju in učenju ter ga uredil kot zaključeno evangeljsko literarno obliko. Ta pripoved je podlaga ostalim trem evangelistom, ki osnovni koncept Marka obogatijo še z lastnimi viri. Ta teza je podkrepljena z raziskavami kumranske votline (7Q5), fragmenta, ki bi naj pripadal Mr 6,52-53. To pomeni, da je moral evangelij nastati pred letom 68, ko so bili gotovo že vsi kumranski teksti pred Rimljani skriti v bližnjih votlinah. Markov pristop moramo razumeti kot narativno katehezo, ki ima v ospredju pripovedovanje zgodbe; vsebina prihaja na dan z dogodki, s pripovedjo. Dogodke se moramo najprej spominjati, njihovo razumevanje pa se zgodi naknadno, ko jih doživimo preko izkušnje. Ste se kdaj zalotili ob razmišljanju, kako bi storili drugače, kakor je (trikrat) storil Peter tik pred križanjem? Če je odgovor pritrdilen, ste že stopili v Markove »učenčevske sandale«. Ta značilnost daje evangeliju svobodo in svežino ter možnost aktualizacije Božjega delovanja v zgodovini, v naših vsakdanjih korakih. Če bi Marko živel in deloval danes, bi za svoj medij veselega oznanila morda izbrali drugačna sredstva; bil bi morda filmski režiser, ki bi z ganljivo zgodbo rahljal trdoto naših prepričanj …
Neveljaven email naslov