Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Zmožnost obvladovanja svojih lastnih kriznih izkušenj in življenjskih preizkušenj se danes pogosto povezuje z izrazom rezilientnosti. Pojem rezilientnosti (re-silire) – ki sicer izvorno izhaja iz naravoslovnega konteksta – je najpogosteje obravnavan znotraj humanistike, predvsem v psihologiji, sociologiji in antropologiji. Na splošno bi rezilientnost lahko označili kot pridobitev in ohranitev tistih lastnosti in sposobnosti, ki človeku omogočajo razviti potrebno mero duševne odpornosti proti različnim psihološkim in psihosocialnim razvojnim tveganjem (Wustmann 2004; Fröhlich-Gildhoff/Rönnau-Böse 2022). Rezilienca, ki je vselej rezultat dolgotrajnega dinamičnega procesa, pomeni življenjsko prilagodljivost in duševno prožnost, ki pa sta seveda povezani s celo vrsto notranjih in zunanjih dejavnikov. Koliko posamezniku uspe razviti rezilientnost – ki je že sama po sebi izredno kompleksen pojav –, pa je odvisno predvsem od resursov, ki jih človek v procesu soočanja in spopadanja z življenjsko-eksistencialnimi izzivi uporablja. Menim, da lahko v tem smislu vera, duhovnost in mistika služijo kot izredno pomembni viri rezilientnosti. Kajti verujoči človek lahko iz njih črpa upanje, moč, potrpljenje, vztrajnost, motivacijo in navdih pri soočanju in shajanju z različnimi kriznimi situacija in življenjskimi izzivi. Molitev in duhovne vaje človeku dajejo notranjo oporo in krepijo njegovo voljo po samoobvladovanju, premišljeno prebiranje svetih in mističnih besedil pa v bralcu nemara prebudi občutek gotovosti ali celo vznesenosti. Rezilienca kot vrlina in religija kot eden izmed mogočih virov človekovega osmišljanja sta medsebojno tesno povezani.
V sufizmu, tj. duhovno-mistični tradiciji islama, najdemo na primer celo vrsto konceptov in pojavov, ki jih lahko tolmačimo ali kot sopomenke rezilience ali kot ključne sestavine tega, kar bistveno tvori rezilientnost. K njim spadajo tako različne duhovne vrline in osebne lastnosti kot tudi raznolika notranja stanja, o katerih sufiji razpravljajo v svojih bolj teoretsko-didaktičnih delih. V kontekstu duhovnega prečiščevanja in mistične poti spoznanja sufiji v ospredje postavljajo »zaupanje v Boga« (»tavakkul«), ki verujočemu pomaga, da vztraja na svoji duhovni poti, polnih različnih ovir, skušnjav in pasti. Iskrenemu zaupanju v Božjo previdnost pa se pridružujejo še gojenje upanja (»radža«), urjenje v čuječnosti (»murakaba«), praksa odpovedovanja (»zuhd«) in to, čemur sufiji pravijo »sabr« in se običajno prevaja kot »vadba v potrpežljivosti«, čeprav pojem vključuje tudi vidike duševne vzdržljivosti, odpornosti in fleksibilnosti. Ni naključje, da je prerok Mohamed za »sabr« dejal, da je »polovica religije«.
Sufizem, ki prvenstveno temelji na duhovnem samopremagovanju, v duhu Korana ne poudarja samo kultivacije rezilientnosti do zunanjih okoliščin, temveč predvsem do notranjih dejavnikov. Boj s samim seboj vodi v povišanje rezilientnosti. Posameznik se namreč na poti duhovno-duševne transformacije in eksistencialnega predrugačenja osebnih lastnosti srečuje s celo vrsto notranjih izzivov, pritiskov in ovir, ki se jim mora postaviti po robu ali pa jih odpraviti. Rezilientnost se torej na področju sufijske pedagogike kaže kot dinamika in dialektika med »preobrazbo« in »stanovitnostjo« na eni strani ter med »pasivnostjo« (zaupanje v Boga, predaja Bogu) in »aktivnostjo« (notranji boj, duhovni napor) na drugi. Duhovno življenje v sufizmu pa se ne nazadnje izteče v samoizpraznjenje (kenosis), ki šele zares razpira resnični prostor za pozitivno resonanco s svetom in z drugimi.
3708 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Zmožnost obvladovanja svojih lastnih kriznih izkušenj in življenjskih preizkušenj se danes pogosto povezuje z izrazom rezilientnosti. Pojem rezilientnosti (re-silire) – ki sicer izvorno izhaja iz naravoslovnega konteksta – je najpogosteje obravnavan znotraj humanistike, predvsem v psihologiji, sociologiji in antropologiji. Na splošno bi rezilientnost lahko označili kot pridobitev in ohranitev tistih lastnosti in sposobnosti, ki človeku omogočajo razviti potrebno mero duševne odpornosti proti različnim psihološkim in psihosocialnim razvojnim tveganjem (Wustmann 2004; Fröhlich-Gildhoff/Rönnau-Böse 2022). Rezilienca, ki je vselej rezultat dolgotrajnega dinamičnega procesa, pomeni življenjsko prilagodljivost in duševno prožnost, ki pa sta seveda povezani s celo vrsto notranjih in zunanjih dejavnikov. Koliko posamezniku uspe razviti rezilientnost – ki je že sama po sebi izredno kompleksen pojav –, pa je odvisno predvsem od resursov, ki jih človek v procesu soočanja in spopadanja z življenjsko-eksistencialnimi izzivi uporablja. Menim, da lahko v tem smislu vera, duhovnost in mistika služijo kot izredno pomembni viri rezilientnosti. Kajti verujoči človek lahko iz njih črpa upanje, moč, potrpljenje, vztrajnost, motivacijo in navdih pri soočanju in shajanju z različnimi kriznimi situacija in življenjskimi izzivi. Molitev in duhovne vaje človeku dajejo notranjo oporo in krepijo njegovo voljo po samoobvladovanju, premišljeno prebiranje svetih in mističnih besedil pa v bralcu nemara prebudi občutek gotovosti ali celo vznesenosti. Rezilienca kot vrlina in religija kot eden izmed mogočih virov človekovega osmišljanja sta medsebojno tesno povezani.
V sufizmu, tj. duhovno-mistični tradiciji islama, najdemo na primer celo vrsto konceptov in pojavov, ki jih lahko tolmačimo ali kot sopomenke rezilience ali kot ključne sestavine tega, kar bistveno tvori rezilientnost. K njim spadajo tako različne duhovne vrline in osebne lastnosti kot tudi raznolika notranja stanja, o katerih sufiji razpravljajo v svojih bolj teoretsko-didaktičnih delih. V kontekstu duhovnega prečiščevanja in mistične poti spoznanja sufiji v ospredje postavljajo »zaupanje v Boga« (»tavakkul«), ki verujočemu pomaga, da vztraja na svoji duhovni poti, polnih različnih ovir, skušnjav in pasti. Iskrenemu zaupanju v Božjo previdnost pa se pridružujejo še gojenje upanja (»radža«), urjenje v čuječnosti (»murakaba«), praksa odpovedovanja (»zuhd«) in to, čemur sufiji pravijo »sabr« in se običajno prevaja kot »vadba v potrpežljivosti«, čeprav pojem vključuje tudi vidike duševne vzdržljivosti, odpornosti in fleksibilnosti. Ni naključje, da je prerok Mohamed za »sabr« dejal, da je »polovica religije«.
Sufizem, ki prvenstveno temelji na duhovnem samopremagovanju, v duhu Korana ne poudarja samo kultivacije rezilientnosti do zunanjih okoliščin, temveč predvsem do notranjih dejavnikov. Boj s samim seboj vodi v povišanje rezilientnosti. Posameznik se namreč na poti duhovno-duševne transformacije in eksistencialnega predrugačenja osebnih lastnosti srečuje s celo vrsto notranjih izzivov, pritiskov in ovir, ki se jim mora postaviti po robu ali pa jih odpraviti. Rezilientnost se torej na področju sufijske pedagogike kaže kot dinamika in dialektika med »preobrazbo« in »stanovitnostjo« na eni strani ter med »pasivnostjo« (zaupanje v Boga, predaja Bogu) in »aktivnostjo« (notranji boj, duhovni napor) na drugi. Duhovno življenje v sufizmu pa se ne nazadnje izteče v samoizpraznjenje (kenosis), ki šele zares razpira resnični prostor za pozitivno resonanco s svetom in z drugimi.
Začeli smo postni čas. Ko današnji človek sliši besedo »post«, verjetno pomisli najprej na zdravje, na odpovedovanje čokoladi, alkoholu … Zakaj? Ker smo ljudje današnjega časa začeli napačno razumevati post, njegov pomen. Post izgublja duhovno dimenzijo in potem ostanemo le »ujetniki« telesa, zdravja in dobrega počutja. Človek že skoraj »bolno« teži za tem, da bi bil »zdrav«. In če vas nekdo vpraša, kaj je za vas zdravje? Verjetno bi najprej odgovorili, da je zdravje stanje, ko nismo bolni, ko nas nič ne boli … Kolikokrat si ob praznikih voščimo: »Vse najboljše, in če bo zdravje, potem bo vse.« Nekje v podzavesti smo zakodirani: če se bomo postili, če bomo uvedli v svoje življenje disciplino, potem se bomo izognili bolezni, bolečini, trpljenju; če se bomo postili, bomo morda izgubili še kakšen kilogram. In ti napori se velikokrat ustavijo le pri našem telesu. In kaj vse smo pripravljeni storiti za to? Če samo začnemo z našim odnosom do hrane, načinom prehranjevanja, in odrekanji ali ločevanji, kot jih narekujejo trendi. Podobno je z najrazličnejšimi načini gibanja, telovadbe, športa – vse, da bi bili zdravi, da bi »živeli«. Koliko je fitnesov in različnih vadb! In kaj s tem dosežemo? Da smo predihani, da se fizično dobro počutimo, da nam telesno gledano nič ne manjka … Za mnoge je to post. Iskreno povedano, to ni post, je le skrb za naše telesno zdravje. Koliko pa se zavedamo, da smo ljudje »sestavljeni iz telesa in duše«? Če je duša bolna, pomeni, da se ne počutimo dobro. Vemo, da nam nekaj manjka, pa ne vemo točno kaj … Veliko stvari se nabere in potem iščemo »zdravila«, pa »čistila« in take in drugačne pristope. Včasih pomaga iskren klepet s prijateljem, lahko pomaga kakšen sprehod, pohod v hribe … Morda poiščemo pomoč pri kakšnem terapevtu. Vse našteto – pogovor, sprehod, pohod, terapija – je pomembno, koristno, dobro. To pa že bolj diši po postu! Pika na i našega postnega prizadevanja je gotovo dobra spoved, ki zdravi naše bolezni, ki osvobaja, ki briše naše bolezni, grehe, slabosti. Žal smo ta zakrament potisnili na stranski tir. Malo ljudi »jemlje ta zdravila« … Kakor da se mnogi tega zakramenta bojijo, kakor da mu več ne verjamejo in so ga »ukinili«. Škoda! Kajti prav pri spovedi se Bog sklanja k človeku, da bi ga dvignil in osvobodil. Sredi postnega časa smo – izkoristimo ga za zdravje – ne le našega telesnega, temveč še bolj duhovnega življenja.
Kdor ni delal ponoči, ne ve, kaj doživljajo delavci in delavke, ki jim je noč čas dela in velike angažiranosti. Ko se svet odene v temo, nebo prekrijejo zvezde in vsak normalen človek po naravni poti občuti potrebo, da spočije svoje telo, se mnogi odpravljajo na delo. Predvsem po bolnišnicah in različnih varnostnih postajah je noč enaka dnevu . številni ljudje prihajajo, odhajajo, odvijajo se aktivnosti, od katerih bi se nekaterim zavrtelo v glavi! Sama sem dolgo vrsto let imela nočno delo kot medicinska sestra. In nočno delo je vendarle drugačno od vsakdanjega. Prvo je sama tema, ki naredi ljudi bolj nezaupljive, več je strahu in negotovosti. Drugo je občutek osamljenosti, saj sodelavci odidejo domov in naenkrat si odgovoren ne za 2x, ampak 3x več stvari kot podnevi! Stari so rekli, da »noč ima svojo moč«, in res je tako. Bolniki, ki trpijo, imajo največje težave navadno ponoči. Umirajoči imajo največji strah, da bodo sami in zapuščeni, prav ponoči…. Zato so osebe, ki delajo ponoči, nosilci upanja. Če te nežno poboža ena dobra roka; če je nekdo pripravljen opolnoči sedeti zraven tebe in poslušati tvojo, že tolikokrat izgovorjeno zgodbo o strahu; če nekomu ni težko tudi ob treh ponoči zamenjati umazano perilo in preobleči posteljo – takrat veš, da so ljudje, ki se ne bojijo teme, da so ljudje, ki si upajo tudi sredi trde teme imeti nasmeh na obrazu in toplo besedo. In takrat spet verjameš, da vse le ni tako črno, kot se zdi! Najlepši trenutki nočne izmene, je pa prihod jutranje zarje. Ko se začne daniti, ko tam na obzorju na vzhodni strani neba počasi postaja vse bolj svetlo, se tudi nam, nočnim dežurnim, zdi, da prihaja trenutek odrešenja. Prihaja nov dan, na novo bomo lahko spet začeli, vse bo lažje! Prihajajo sodelavci, prinašajo s seboj nove sveže moči, odpirajo se nove rešitve! Celo, če je kdo umrl, v jutranji svetlobi njegov obraz izgleda umirjen, kot spočit po dolgem in težkem boju… Ko gremo v nočne izmene, nikoli ne vemo, kakšna bo noč – ali bo mirna in tiha, ali bo težka in polna nemira, borbe za življenje in še kaj… Odhajamo v noč z zaupanjem, da tudi ponoči nad nami bedi Nekdo, ki mu nobena noč ni temna in nobena pomoč nemogoča. In velikokrat nam On pošlje angele varuhe v človeški podobi, ki so z nami, da lahko naredimo vse, kar se od nas zahteva, tudi nemogoče stvari! A hrepenenje po jutru v nas budi upanje, da se nekoč vsaka zgodba in vsako trpljenje konča dobro, tako kot je treba.
Skorajda prepričan sem, da si vsak od nas talente predstavlja kot zlato in dragulje, torej kot nekaj svetlega in bleščečega in vsekakor vrednega poželenja. Zato življenje razumemo kot dobro, ko je takšno, in slabo, kadar je temu nasprotno. Toda talent ni nujno zlato. Talent je samo utežna mera, dobrih 34 kilogramov, torej nekaj, kar ima v življenju veliko težo, kar se šteje kot pomembno, morda celo odločilno. Material je pa lahko … kakršenkoli. To razmišljanje bi lahko krenilo v različne smeri. Glede na to, da sem v preteklem tednu doživljal nekatere osebno precej težke stvari, pa so vse te besede moja reakcija na stvari, ki mi jih je življenje – kaj vem zakaj že – spet naneslo pred vrata mojega malega vsakdana in ki jih – kot malodane vedno doslej – nisem hotel sprejeti. Težke stvari so to. Ali pa morda tehtne? Tudi zaradi bremen sedanjega trenutka sedaj še bolj razmišljam, če nista ti dve stvari ne samo povezani, ampak tudi precej podobni … če ne celo enaki. Težko in tehtno. In da prihajajo pred moja vrata vedno manj naključno, vedno težje stvari z vedno bolj tehtnim sporočilom. Te talente lahko zakopljemo, jih odmaknemo na stran, jih ignoriramo in jih preprosto prezremo. Ker pa prihajajo vedno znova, ne da bi jih karkoli od tega odvrnilo, se mi zdi, da je njihovo stalno trkanje na moja vrata poziv, naj z njimi sodelujem. Naj z njimi nekaj naredim. Naj jih uporabim za nekaj, kar me bo premaknilo. Če sem prav pošten, me te težke stvari pravzaprav hranijo, ohranjajo me pri življenju, ker sem živ, vse dokler se premikam. Ne razumem jih in niti malo mi niso všeč. Nisem tiste vrste pobožen kristjan, ki bi samo sklonil glavo in prikimal. Ne, jaz vpijem, pritožujem se, z vsemi štirimi se upiram. In med tem razmišljam o njih in o sebi. In o tem, kaj želijo od mene. Mislim, da takrat z njimi sodelujem, da me takrat začnejo spreminjati. Kajti talenti so tistemu, ki jih nosi, breme. Tistemu, ki z njimi sodeluje, rodovitnost.
Gasilski poklic sodi med tiste, ki prinašajo veliko tveganje za zdravje in življenje. Gasilci se znajdejo v najrazličnejših situacijah, ko morajo znati hitro reagirati, da tako rešujejo življenja. Poklic gasilca je zelo stresen, gasilci marsikaj doživijo, vpoklicani so ob primerih najrazličnejših naravnih in drugih nesreč. Ob tako stresnem delu lahko pridejo tudi do spoznanj, kaj je v življenju res pomembno, kaj je tisto, kar je res dragoceno. Na primer, kaj je tisto, kar bi najprej vzeli s seboj iz stanovanja, ki ga bo v kratkem zalila voda. Takšne lekcije so bili pred desetletji deležni tudi gasilci na Hrvaškem. Ob veliki poplavi leta 1971v Zagrebu, so gasilci v zadnjem trenutku prišli v sobico stare ženice in ji kratko in jasno razložili, zakaj so prišli: „Voda je pretrgala glavni jez. Čez nekaj minut bo voda zalila to ulico. Če si hočete rešiti življenje, takoj zapustite svoje stanovanje. Le nekaj najbolj dragocenih stvari smete vzeti s sabo.“ Tedaj ženica vrže pogled na svoje dragoceno in negovano pohištvo, z očmi poboža sijoč servis za šest oseb iz najdragocenejšega porcelana in hitro stopi k predalu ter iz njega vzame vse svoje prihranke. Nato se ustavi pri šestih steklenicah vkuhanih sliv, se obrne h gasilcem in reče: „Te slive sem vkuhala pred enim mescem. V zasilnem prebivališču bo drugim ponesrečencem gotovo všeč, če bodo dobili poleg suhe hrane še kakšen posladek.“ Gasilci so kljub veliki naglici ustregli njeni želji, saj je bila ena izmed redkih, ki ni mislila le nase, ampak tudi na druge. Danes zjutraj lahko tudi vi pomislite, kaj bi sami najprej vzeli iz hiše, ki bi ji grozila huda naravna katastrofa. Po komu ali po čemu bi najprej segli? Na koga bi v tistem trenutku pomislili? Če nam je podarjen še en dan v življenju, ni potrebno, da gremo skozi naravno nesrečo, da bi bili živeli za tisto, kar nam je res vredno v življenju. Želim si, da je to nekaj več kot nekaj, kar lahko odplakne že visoka voda.
Verjetno imamo vsi izkušnjo, ko smo se odločili, da bomo pri sebi nekaj spremenili, pa ni in ni šlo. Ker morda nismo imeli dovolj volje, dovolj poguma, morda nismo bili dovolj odločni in vztrajni. Temu je navadno sledilo razočaranje nad sabo ter iskanje takšnih ali drugačnih izgovorov in razlogov, zakaj nam ni uspelo. Verjetno je v zvezi s tem največji problem sodobnega časa – čas. Čas, ki si ga ne vzamemo zase. Čas za umik, za tišino, za poglobitev. Prav k temu nas vabi postni čas, v katerega smo vstopili s pepelnično sredo: da bi se umaknili neprestanemu hitenju in napetostim, predvsem pa vsem digitalnim motilcem, ki nas neprestano vznemirjajo s takšnimi in drugačnimi impulzi. Predvsem pa, da bi si vzeli čas za tišino in umiritev, čas, za poglobitev vase, v odnose z bližnjimi in seveda, da bi skušali tudi poglobiti odnos z Bogom. Na današnjo prvo postno nedeljo nam evangelist Marko predstavi ključni dogodek, pred začetkom Jezusovega javnega delovanja. Nanj se Jezus pripravi z umikom v puščavo, kjer izkuša notranji duhovni boj. Puščava, ki je kraj umika, tišine, soočenja s samim seboj, s svojimi mejami in zmožnostmi, slednjič seveda tudi s smrtjo. Ta boj evangelist Marko označi s čudovito podobo, ko zapiše o Jezusu: »Bil je med zvermi in angeli so mu stregli.« Kolikokrat lahko doživljam svoje življenjske boje, stiske in preizkušnje prav s tovrstnimi občutki: da me obkrožajo zveri. Seveda ne dobesedno, a da tega ali onega človeka doživim kot zver, ki rjovi okoli mene, kot plenilca ali kot mrhovinarja, ki samo še čaka na moj konec. Ali pa, ko se znajdem v okoliščinah, ko se mi zdi, da sem v zverinjaku, da me bo raztrgalo … To seveda lahko doživljam na duhovni, čustveni ali dobesedni ravni. In dobro vemo, kako je težko prestati takšno preizkušnjo. Po drugi strani pa se nam lahko prav v taki preizkušnji zgodi, da se med vsem temi zvermi pojavi angel. Nekdo, ki mi pomaga, ki mi poda roko, ki najde zame toplo in tolažilno besedo, ki mi pokaže pravo pot … Nekdo, ki mi ga na pot pošlje Bog. Kajti, kadarkoli želim kaj spremeniti ali v čem zrasti, se slednjič znajdem v dinamiki boja v kateri se je znašel Jezus: »Bil je med zvermi in angeli so mu stregli.« Hoditi za Jezusom pomeni, da živim ta boj, ki ga je v celoti živel on – obkrožen s mnogimi nasprotniki, a z zavestjo, da je močno povezan z nebeškim Očetom, ki skrbi zanj. Da bi se zmogli tudi mi, ko doživljamo kakor, da nas obkrožajo divje zveri, vedno zavedati, da nebeški Oče skrbi za nas. Da je lahko še toliko rjovenja, groženj, nasprotovanja, zla in smrti, slednjič vse to nima zadnje besede, ampak Jezus Kristus, ki je nad zlom in celo nad smrtjo, saj je ta boj v vsej polnosti prestal. Tudi zate in zame.
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Aristotel, grški filozof iz 4. stol. pr. Kr., v svoji teoriji etike nekaj besed nameni tudi ljubezni, v kateri vidi pomemben temelj skupnosti, saj je po njegovem mnenju vez med možem in ženo naravna, človek pa je bil tako »že po naravi ustvarjen za življenje v dvoje.« Pravi, da je začetek oziroma povod za ljubezen užitek, ki ga občutimo ob pogledu na neko osebo. »Ljudje, ki se ljubijo, najdejo svojo največjo radost v medsebojnih pogledih in to zaznavo si izberejo rajši kot vse druge,« ugotavlja Aristotel. V nasprotnem primeru, ko nam pogled na neko osebo ne vzbudi nobenega prijetnega občutja, se po njegovem mnenju vanjo tudi ne moremo zaljubiti. Pogled se mu torej zdi sicer potreben, a ne zadosten pogoj za rojstvo ljubezni, saj trdi, da tisti, ki »uživa le ob pogledu, s tem še ne ljubi,« pač pa »ljubezen raste iz medsebojne zaupnosti,« ki v nasprotju z naklonjenostjo za svojo rast potrebuje veliko časa. V prid trditvi, da je pogled res bistven pri ljubezni, govori tudi Aristotlova misel, da o ljubezni govorimo takrat, ko »kdo hrepeni po osebi, kadar je odsotna, in si želi, da bi bila navzoča.« Zaljubljenec si torej želi, da bi imel objekt svoje ljubezni stalno pred svojimi očmi. Vendar pa Aristotel na drugem mestu ugotavlja, da v ljubezni pogosto prihaja do nesorazmernosti: tako se »ljubimec večkrat pritožuje, češ da kljub neizmerni ljubezni sami ni ljubljen,« ali pa ljubljena oseba obupuje, »ker ljubimec, ki je prej obljubljal vse mogoče, zdaj noče izpolniti svojih obljub.« Aristotel pravi, da pride do takšnih situacij zato, ker tovrstna razmerja v resnici niso bila osnovana na ljubezni, pač pa na uživanju ali lastni koristi – ko vpletena eden drugemu ne moreta več nuditi tega, kar si drugi želi, se takšna zveza razdre. V takem primeru »drug drugega nista ljubila kot takega, ampak le nekaj dodatnega, nekaj, kar ni bilo trajna vrednost; /…/ nasprotno pa je prijateljstvo, ki temelji na vrlini, namenjeno ljubljeni osebi kot taki in zato tudi trajno.« Prava ljubezenska vez je torej vzajemna in je podobna trajnemu prijateljstvu, oboje pa je možno »le na temelju hotene odločitve.« Tako v prijateljstvu kot v ljubezni namreč človek ljubi v drugemu to, »kar je njemu samemu neka vrednota.« Če se torej najdeta dva človeka, ki drug v drugem ljubita te vrednote, sta potemtakem v enaki meri deležna dobrih želja in veselja, ki si ga vzbujata.
Kratki dnevi in meglena jutra me v zimskem času pogosto odpeljejo v svet otroških spominov. Če bi me v današnjem jutru, cenjeni poslušalci in poslušalke, vprašali, ali je bilo moje otroštvo pred nekaj več kot štirimi desetletji srečno, bi vam odgovorila pritrdilno. Z otroških obrazov je navkljub skromnim življenjskim razmeram in težkim družinskim preizkušnjam sijala rdečica, srečna barva peščice otrok, ki smo po tiho sanjali o prvem triciklu. Naša sreča je bila pisan mozaik majhnih koščkov, ki so sestavljeni skupaj dajali občutek popolnega kolesa sreče. Dnevi so se brezskrbno vrteli od jutra do večera. O tem, kam in kako nas bo zavrtelo ter odvrtelo življenje, nismo razmišljali, temveč smo polni upanja rosno mladi odhajali z doma in svoje prve tricikle zamenjali s pravimi kolesi. O tem, da obstaja kolo sreče, kolo rimske boginje sreče in nesreče, usode in uspeha, razmišljam šele sedaj, potem ko sem vse svoje strme klance navzgor in navzdol prevozila sama. Na njih padala, se ponovno pobirala. Koga obvozila, mogoče tudi prehitela ali pa le tiho vozila za njim. O kolesu sreče sem začela razmišljati potem, ko sem za trenutek pomislila, da bi bil vendarle že čas, da se enkrat znajdem na vrhu njegovega oboda. S kolesom Fortune – sreče – se vozimo vsi. Če gre verjeti Fortuni, antičnemu simbolu usode, nestalnosti, spremenljivosti človekove usode, se njeno kolo obrača od največje sreče zgoraj do največje nesreče spodaj. Po srednjeveških predstavah naj bi se kolo sreče zaradi neizmenljivosti usode vrnilo v začetni položaj in se ustavilo na mestu, ki je komu vnaprej namenjeno. Sama ne sodim med ljudi, ki bi slepo verjeli rimski boginji sreče, čeprav mi je velikokrat pokazala roge. Zato sem se odločila, da Fortuno, ki me je neprizanesljivo obračala, zagrabim za roge in jo postavim v kot, pokrijem z rjuho in se usedem na novo kolo. A nečesa nisem ne mogla ne smela pokriti – prtljažnika življenja, ki ga nosim s seboj. Prtljažnika, v katerem hranim življenjske preizkušnje: v njem se skriva tudi odgovor, kje tiči vzrok zanje in kakšen je njihov namen. »Nobena huda preizkušnja ni človeku pretežka, če je smiselna, in vsaka lahka preizkušnja je prehuda, če se zdi zahrbtna in krivična,« lahko preberemo v uvodu v Jobovo knjigo. Knjiga govori o možu po imenu Job, ki je živel v deželi Uc. Ta mož je bil pošten in pravičen, bal se je Boga in se varoval hudega. Rodilo se mu je sedem sinov in tri hčere. Imel je sedem tisoč ovac in tri tisoč kamel, petsto parov volov, petsto oslic in zelo veliko služinčadi. Ko je Job izgubil vse imetje in otroke – dva udarca mu je zadal človek, dva pa naravna ujma –, se mu je Božja puščica zdela zahrbtna in smrtonosna, zato je ugovarjal in se otepal. Ko pa je spoznal, da je bila puščica smiselna in zdravilna, se je oddahnil in umiril. In takrat je Gospod Jobovo usodo obrnil še enkrat. Naj tudi mojo in vašo.
Že v Knjigi Stvarjenja beremo prastaro modrost, da je človek samo prah, da je izšel iz prsti in da bo znova samo še prah, kar pomeni, da se bo ponovno spojil z zemljo. To spoznanje so delili med seboj skoraj vsi stari narodi, saj so povsod po Evropi poznali žarna ali pa žgalna grobišča. Današnjemu dnevu pravimo Pepelnica, ker tudi krščanska kultura pozna spokorni obred pepeljenja. Po pustnem direndaju in sprostitvi prvinskega veselja, kjer je prišla na dan človekova razigranost in morda celo zavrti skriti nagoni, se je potrebno vrniti v življenje, se zresniti ter vzeti naše odgovornost za lastno usodo, in sprejeti kot, pravi pesnik Gregorčič, da »življenje ni praznik«. Tako danes po krščanskem kulturnem izročilu vstopamo v čas poglabljanja, ko se ob zavesti, kako je življenje minljivo, znova oklenemo bistvenega. Prav to bistveno pa pomeni, da se znova povežemo med seboj. Tradicionalno zahtevo po delitvi »miloščine«, da imamo skrb tudi za uboge ali za te, ki jim življenje ni prizaneslo, povezujemo z zavestjo o minljivosti življenja, ko se zazremo v večnost in se oklenemo tega, kar bo za nami ostalo tudi po smrti, se pravi prijateljstva. Vendar tokrat prijateljstvo ne pomeni zgolj bližine z enako mislečimi, ampak tudi sposobnost začutiti potrebe nekoga, ki nam je oddaljen po mišljenju, kulturi in verovanju. V tem duhu judovski prerok Jona prejme naročilo, da pomaga Ninivljanom, čeprav njihovo cvetoče mesto ne spada k judovskemu narodu in nima iste kulture in vere. V postnem času, ki ga danes začenjamo, se ponovno povezujemo z vsemi ljudmi dobre volje. Prav tako smo povabljeni, da se odpremo presežnemu ter imamo čas za pogovor s Skrivnostjo samo, kar imenujemo molitev. Tako se nam post, molitev in miloščina, kot tradicionalno označujmo dejavnosti postnega časa, naznanijo tudi še kot drug vzklik pepelničnega obreda, ko slišimo: Spreobrni se in veruj evangeliju! Ta lepa beseda -evangelij- pa pomeni veselo novico, da smo povabljeni, zaživeti radostno vest, ki pravi: Bog je med nami, med nami je živa ljubezen, ki nas vabi v svojo družbo.
Nekaj edinstveno človeškega je zaljúbiti se in biti zaljubljen. Žival se ne zaljubi, rastlina tudi ne. Človek je edino bitje, ki je deležen te izkušnje. Vsakdo, ki je bil zaljubljen, ve, kaj to pomeni. Tedaj smo v nekem drugem stanju, kot da bi bili pijani. Zardevamo pred nekom, ki nam je všeč, in »metuljčki v trebuhu« nam poplesavajo. Vse to so fiziološke reakcije, ki spremljajo zaljubljenost. Toda zaljubljenost ni samo to, je nekaj veliko več. O tem priča že sámo dejstvo, da ko se zaljubim, ne morem in ne znam natančno povedati, kaj mi je na drugem človeku tako všeč oziroma zakaj sem se zaljubil prav vanj. Tega nismo sposobni izraziti zato, ker se ne zaljubimo površinsko, ampak – kot pravi filozof Gorazd Kocijančič – v »zadnjo globino« človeka. Zaljubimo se v tisto poslednjo globino osebe, ki je ni mogoče nikoli do kraja spoznati in izčrpati. Drugi nas pritegne in nas očara, da stopimo na pot, za katero ne vemo, kam nas bo pripeljala. Nekaj podobnega se je zgodilo Abrahamu, o katerem pravi Sveto pismo: »Odšel je, ne da bi vedel, kam gre« (Heb 11,8). Če bi človek vnaprej vedel, kakšni izzivi in preizkušnje ga čakajo v ljubezenskem odnosu, se verjetno ne bi spustil v to avanturo. Zato tudi poznamo pregovor: »Ljubezen je slepa«, kar pomeni, da smo v zaljubljenosti slepi za napake in slabosti ljubljenega človeka. Na njem namreč vidimo samo tisto, kar nam je všeč, njegove nepopolnosti nas bodo streznile pozneje. In takrat imamo samo dve možnosti: ali jih bomo postopoma sprejeli ali pa bomo šli srečo iskat drugam. V zvezi s tem bi rad opozoril še na en vidik, ki se kaže v zaljubljenosti: dandanes se veliko poročenih ljudi loči. Toda če vzamemo resno to, kar smo povedali prej, da se namreč zaljubimo v poslednjo globino človeka, se moramo v trenutkih dvoma in preizkušenj iskreno vprášati: Ali sem pripravljen zdržati in prenesti zadnjo globino ljubljenega človeka in ji ostati zvest? Ali ni morda – kljub njegovim napakam in slabostim – na njegovem dnu še nekaj, česar doslej nisem opazil, kar me lahko preseneti in navda s čudenjem; mi odpre nov pogled na življenje, me prenovi in mi da moči, da bom šel dalje po poti, na katero sem bil poklican? Tedaj se lahko zavem, da se v zaljubljenosti srečujem s Skrivnostjo, s Presežnim, ki se mi razodeva po ljubljenem človeku in me kliče v Resnico mojega lastnega bivanja.
V času hitre industrializacije sredi 19. st., ko se je poglobila želja privilegiranih po dobičku na račun izkoriščanih, je Charles Darwin izpostavil teorijo o naravnem izboru, po kateri ja pač naravno, da močnejši in spretnejši šibkejše nadvladajo, izkoristijo ali celo izpodrinejo; prav takrat je Karel Marx izpostavil razredni boj, v katerem je dobilo revolucionarno nasilje legitimnost. V istem času so poskušali utemeljiti kot splošni temeljni zakon teorijo entropije – postopno degradacijo sistema proti kaosu (utemeljili so jo lahko le na delovanju parnih strojev, od tam pa jo je duh časa neutemeljeno razsejal kot splošno zakonitost) in že pred tem je škotski filozof in ekonomist David Hume postavil na piedestal kot najvišjo vrednoto pohlep. Če je nekdaj krščanstvo uvrstilo pohlep (poleg napuha, pohote, jeze, požrešnosti, zavisti in lenobe) med sedem poglavitnih smrtnih grehov (smrtnih tudi zato, ker smrtno poškodujejo medsebojne odnose v potrebni medsebojni pravičnosti, spoštljivosti in odgovornosti), je čas, ki je omogočil razcvet krivičnih konceptov, postavil vrednote na glavo. Pohlep izbrancev je zakraljeval in izsmejal tako imenovane glavne kreposti: zdravo razumnost, pravičnost, srčnost in zmernost. Da lahko takšna usmeritev le začasno zmaguje, dokazuje sedaj tudi vse bolj potrjen zakon sintropije, ki odkriva novo znanstveno in družbeno paradigmo. Presežen je zakon entropije, po katerem navidezno kaotična usmeritev stvarstva podpira družbeno kaotičnost – npr. neodgovorno, nespoštljivo, nepravično izkoriščanje. Sintropija dokazuje sposobnost narave, da se spontano samoorganizira k vse višji stopnji notranje urejenosti. Iz tega sledi, da so družbene zablode (npr. ekonomizem/hrematizem) same po sebi slepe ulice – kratkotrajne izkrivljenosti ‒ same po sebi so neizbežno obsojene na propad po notranji zaznamovanosti s stvariteljsko duhovno usmerjenostjo, ki ni kaotična, pač pa je v znamenju sintropije/harmonije. »K sebi si nas ustvaril in nemirno je naša srce, dokler ne počije v Tebi,« je iz izkustvenega spoznanja zapisal sv. Avguštin. Naša duhovna razsežnost nas sama po sebi priteguje k višji stopnji notranje (med)osebne urejenosti. Če se ji ne prepustimo, doživljamo notranjo tesnobnost, celo razklanost. »Tako pozno sem te vzljubil, ti Lepota, tako stara in tako nova – pozno sem te vzljubil,« je še zapisal sv. Avguštin. »Kako se je moglo to zgoditi: bila si v meni in jaz sem bil zunaj sebe.« Čas je, da se povrnemo k sebi.
Po triintridesetih letih spremljanja bolnih v bolnišnici kot duhovnik sem hvaležen vsem za njihovo bližino, povezanost s svojci in domačimi, za sodelovanjem z zaposlenimi. Med tolikimi dogodki naj omenim tistega na Otroški kliniki. Mama bolne hčerke, danes že odrasle, me je čakajoča na vratih sobe nagovorila: »Tako sva čakali, da ne bi šel duhovnik mimo!« Mimo človeka ni šel »Primarij vseh primarijev« – kakor je Jezusa poimenoval zdravnik. Največjega Zdravnika Jezusa v današnjem evangeliju srečamo ob gobavcu, ki se mu je zasmilil, se ga dotaknil in ga očistil gob. Mimo človeka ni šla Marija, Jezusova mati. Že kot otrok sem slišal za Lurd, mesto pod Pireneji v Franciji, kjer se je Marija – ravno na današnji dan pred stošestdesetimi leti – prvič prikazala Bernardki. Mimo človeka ne gre vsakokratni papež. Sv. papež Janez Pavel II. je leta 1993 uvedel svetovni dan bolnikov ob prazniku Lurške Matere Božje. Ta dan želi vzbuditi čut za probleme v času bolezni in trpljenja in nas narediti »občutljive«. Vsako leto papež za svetovni dan bolnikov napiše pismo. Iz letošnjega začutimo, da je Jezus na križu poskrbel za Marijo, ko jo je izročil Janezu, njega pa Mariji. Njena materinska poklicanost je na križu prešla na Janeza in na vso Cerkev. Vsi, ne le verni, smo veseli tistih, ki to službo opravljajo danes. Tudi papež v omenjenem pismu pohvali sočutje družin za bolnike, prizadete otroke, starše in sorodnike. K odgovornemu služenju povabi tudi zdravnike, medicinske sestre, duhovnike, prostovoljce in druge. Tudi mi ne želimo iti mimo bolnih in drugih v preizkušnjah. Majhen kamenček v mozaiku je naše vsakoletno romanje v Lurd. Tja se ne odpravimo zato, da bi doživeli čudež ozdravljenja. Opazni pa so drugačni čudeži, ki jih potrjujejo izpovedi romarjev. Besede bližine, ki ste jim prisluhnili, naj sklenem z besedami papeža Frančiška: »Iz ušes v srce, iz srca v roke!« Saj razumete? Ne iti mimo! Danes nameniva več pozornosti bolnim. Bolni in vsi, ki trpijo, naj bodo hvaležni za bližino. In vi, ki ste danes v službi? Sprejemanje vsega naj bo vaš »objem«. Tudi sam se bom za to trudil. Tako bo danes najlepša nedelja za vse!
Živeti v času, s časom, za časom, pred časom, proti času, zunaj časa … Zdaj, prej, potem. Časa se ne da znebiti. Niti takrat, ko začnemo zamenjevati dneve in leta ali pa, ko drugi uvidijo, da se časa več ne zavedamo. »Kateri dan je danes,« najprej vpraša zdravnik, ko se zbudimo iz omedlevice. Časi, mladi časi, neužiti krasi … Je čas ljubezni in čas sovraštva, čas vojne in čas miru, pravi svetopisemski pridigar. Je naš čas, čas prednikov, čas zanamcev. Vedno živimo v času, ne zna pa vsak živeti s časom. Ta prinaša novosti, in če jih kar počez zavračamo, ostajamo za časom. Ali je to usodno ali samo zabavno za one, ki opazujejo naše ravnanje. Ni modro na vseh področjih zanemariti novosti. Živeti brez televizorja ali radia nas ne prikrajša za nujno potrebni napredek. Preprečiti otroku vsak stik s sodobno tehnologijo pa že pomeni prikrajšati ga za vzporednost z vrstniki in mu povzročiti daljnosežni primanjkljaj. Noreti s časom je enako nezdravo kot zavračati vse njegove izzive. Nasedati ponudbam in reklamam, pomlajevalnim obetom, zdravilom s spleta, karizmatičnim prerokom, napitkom sreče, hitremu zaslužku, virtualnim smehljajem je nespameten posel. Odreči se delovnemu mestu v priznano uspešnem podjetju zato, ker je treba tam delati z glavo in srcem, je pa znamenje, da sodim v družbeno vrsto lenuhov. Časi se spreminjajo in mi se spreminjamo z njimi. Tisočletje stara modrost. Močno jih spreminjajo ljudje, ki hodijo pred njimi; vizionarji, izumitelji, raziskovalci … Ne samo Einsteini in von Brauni, tudi neznanec z Barja, ki je domislil ono leseno kolo z leseno osjó, ali pa sovaščan, ki je z iskrivimi izboljšavami dvignil tovarno do zvezd – pa zaradi tajkunjenja za njo žal niti utrinka ni več. Časi so taki, kakršni so ljudje, trdi A.M.Slomšek, ki je živel v času in s časom, v čemer je uvidel zmoto in nevarnost, pa tudi proti času. Naš véliki Slovenec. Kako živimo s časom po narekovanju družbe in posebno še mode, pokažejo fotografije, ta za spomine ustavljeni čas. Ker se pa vse drugo spreminja, se najbolj čudim temu, kako da sem po večkratni onovitvi vseh milijonmilijard celic v telesu jaz še vedno isti jaz.
Ob vzdihu: »Kako hitro je noč mimo!« je težko voščiti dobro jutro. Vendarle je prav tek časa tisti, ki nam spet prinaša ta nov dan. Ne bi rad vas, ki ste že navsezgodaj pred radijskimi sprejemniki, strašil s tem, kako hitro bo vzelo ta dan, saj ga komaj začenjamo. Resnica je, da bo, kakor je minila noč, minil tudi dan, naj si to želimo ali ne. Nič naj nas ne tolaži dejstvo, da je vsak dan daljši. Še tako dolg dan mine. Ste kdaj že opazovali otroka pri igri? Ne pri igri, ki mu jo pripravijo, včasih celo vsilijo odrasli, ampak pri tisti preprosti, ki si jo ustvari sam. Iz majhnih in poceni pripomočkov nastajajo ladje, letala, avtomobili, žoge, bog si ga vedi, kaj vse lahko otroška domišljija ustvari iz čisto vsakdanjih stvari. Prav to je igra, tista prava, za katero ni treba veliko sredstev, le pravo razpoloženje mora biti. Dovolj je, da se otrok v njej zaposli, na nek način bi lahko rekli celo izgubi. Pozabi na vse, ne moti ga, da je čisto navaden papir postal najhitrejše letalo, ki ga ponese v najbolj sanjske dežele. Ob tem čisto pozabi na čas. Otrok je lahko hkrati na vseh koncih sveta in v vseh časih, kljub temu da je to le trenutek vsakdanje preproste igre. Prav je, da nas odrasle skrbi za današnji dan in se ne zapletemo kakor otroci v kakšno igračkanje. Moramo načrtovati za jutri. Odpraviti se je treba že navsezgodaj k delu, ki ga je treba opraviti. Ob tem izgubljamo sproščenost otroka, ki v trenutku igre doživi polnost veselja. Ker ne znamo živeti več le enega trenutka in smo stalno v načrtovanju, sploh več ne živimo, ampak se skozi življenje prebijamo. Že veliki renesančni umetnik in znanstvenik Leonardo da Vinci je rekel, da je ta trenutek edina večnost, ki jo imamo. Moramo si ga le privoščiti, kot si ga to privošči otrok. Saj poznate tisto, da če ne bomo postali kakor otroci … Jezus nas ne vabi k zanemarjanju naših obveznosti. Pravi le, da s svojo skrbjo ne moremo ničesar dodati. Lahko pa s svojo sproščenostjo polepšamo sebi in drugim današnji dan. Karkoli že bomo v tem dnevu delali, živeli, drage poslušalke, dragi poslušalci, počnimo to z zavzetostjo otroka pri igri. Bodimo pozorni na trenutke, ki so nam dani. Samo iz teh drobnih trenutkov lahko odkrijemo večnost. Če so Da Vincijeve umetniške stvaritve le bežen trenutek, segajo preko časa vse do nas. Tak je lahko tudi moj dan, preseže naj še tako hitro bežečo minljivost in naj postane večnost pravega otroštva.
S Slovenskim kulturnim praznikom obeležujemo obletnico smrti največjega slovenskega pesnika Franceta Prešerna. Čeprav smo eni redkih narodov, ki ima državni praznik kulture, se mnogi sprašujejo, kaj ta dan Slovencem sploh pomeni. O spopadu med družbo in kulturo bo v današnji Duhovni misli razmišljal tudi teolog Milan Knep.
Skoraj je minil en mesec leta Gospodovega 2018. Se še spomnite začetka? Se še spomnite kje in kako ste ga praznovali? Predvsem pa –kaj ste si zaželeli za novo leto, ki se je mlado rojevalo ob jutranji zarji? Samo mesec dni je minilo od tiste noči, ki ji pravijo najbolj svetla ali najbolj dolga noč, a že toliko tega je nekje daleč, nekje v senci…Mogoče se kak preblisk še prikaže na obzorju, ali vse ostalo je zavito v pozabo …Včasih celo sami ne želimo brskati po spominih, saj se nam iz današnje perspektive, mesec dni pozneje, zdijo naše želje otroške, neresne, brez veze z realnostjo. Pa vendar je tako zelo potrebno imeti želje! Imeti v srcu tiho upanje, da se bo enkrat nekaj zgodilo, kar bo prineslo spremembo v moje srce – ozdravilo bo rano, povilo bolečino, rodilo novi list življenjske zgodbe… Če nimamo želja, ne vemo kaj z upanjem! Pogosto se srečujem z ljudmi, ki umirajo in še zmeraj imajo veliko želja. Včasih so to zelo preproste želje – kot npr. da bi jutri sijalo sonce, da bi se lahko okopal in žene še posebej, da bi jim spet kdo naredil lepo frizuro…Lahko so pa neizpolnjene želje – da bi ozdravel in še enkrat šel domov, v domači kraj, v domačo hišo. To je najpogostejša želja ljudi iz drugih držav… In ko nekateri dozorijo v svoji notranjosti, ko sprejmejo, da je prišel konec življenja, se navadno vse želje strnejo v zelo konkretne stvari – da ne bi umrl sam, da me ne bo preveč strah in da ne bo bolelo. Veliki apostol sveti Pavel je v prvem pismu Koričanom, po dolgi razpravi o duhovnih darovih, vzpodbudil svoje vernike, naj hrepenijo »po večjih milostnih darovih«( 1 Kor 12,31) in jim potem pokazal najodličnejšo pot, a to je pot ljubezni. V visoki pesmi o ljubezni je opisal, kakšna je prava ljubezen. Vsi, ki iskreno ljubijo, lahko potrdijo, da besede, napisane pred 2000 leti, držijo še danes. In da je pravzaprav v temelju vsake želje ena in edina vsečloveška želja – ljubiti in biti ljubljen. »In ko bi razdal vse svoje imetje, da bi nahranil lačne, in ko bi izročil svoje telo, da bi zgorel, ljubezni pa bi ne imel, mi nič ne koristi!« (1 Kor 13,3). Želje, takšne ali drugačne, uresničljive ali ne, naj v nas zmeraj znova prebudijo hrepenenje po bitni potrebi človeka – da ljubi in da je ljubljen.
Dobro je, da se človek zaveda svoje povezanosti z drugimi, da je hvaležen za sobivanje, hvaležen (za odsev sebe, ki ga doživi ob drugih ljudeh, pa tudi hvaležen) za možnosti, ki mu jih dajejo drugi s svojimi odzivi. Kako velika skrivnost, visoka umetnost je človek kot enkratno bitje! Nekaterih, njihovih zgodb se dotaknemo, jih začutimo. Spoznavamo se. Pa vendar velikokrat spoznamo le nekaj kamenčkov, koščkov v njihovem mozaiku življenja. Največ spoznamo tako, da preprosto polno živimo – živimo odprtih oči, ušes, iščemo, se učimo, čudimo, se odločamo za polnost izkušenj. Če se zapiramo, ne bomo nikoli poznali ne sebe, ne nikogar drugega. Morda pa, a le navidezno. V resnici bomo hodili mimo. Ko razmišljam, kje so korenine težav, mi najprej pride na misel strah pred resnico. Zaradi strahu ljudje raje prisluhnejo tistim, ki jih vabijo v navidezno, površno, zaslepljeno delovanje. Potem je človek neprestano na preži, da še pravočasno zapre oči pred resničnostjo sveta, sebe samega. Laž, napad, obramba, racionalizacija. Ob tem je življenje ogroženo, z vseh koncev pritiska zaton ljubezni. Z mislimi, besedami in dejanji človek ustvarja svojo realnost. Iz njih izhajajo moči, ali pa razbijalci notranjega miru. Če na primer misliš, da si žrtev, če govoriš, da si žrtev, in se tako tudi obnašaš, sebe doživljaš kot žrtev, čeprav dejansko lahko sploh nisi. Prav tako je, če drugega človeka dojemaš kot žrtev, čeprav v resnici ni, s tem utrjuješ njegovo škodljivo naravnanost. Ozrimo se v bližnjega, odkrivajmo v njem lepo in dobro. Marsikdo hoče pomagati drugim. Vesela sem te pripravljenosti. Toda mnogi takoj, ko izvedo za problem, v dobri veri, skušajo povedati, kaj vse je možno narediti. Naštevajo polno stvari, ki jih lahko izbereš, da se rešiš iz stiske. Kar takoj je treba to, pa še to. Izkušnje, ki so jih imeli, jim narekujejo, da jih navdušeno posredujejo naprej, da bodo drugi vedeli, kako in kaj. Iz njihovih besed zveni celo nestrpnost. Saj je vse tako enostavno, sporočajo. Nevarnost pa je, da ob teh nasvetih ne slišijo prave stiske in bolečine človeka. Ko bi se res ozrli v bližnjega, bi videli, kako hrepeni po sočutju in razumevanju. Ko bi mu prisluhnili, bi ga slišali, opazili bi, kako hrepeneč je njegov pogled, da bi zaznal odsev razumevanja, ki bi mu okrepilo zaupanje vase. Doživetje bližine, sočutja je čudovita govorica duše. Tako človek lažje začuti, da je obdan z mavrico božje ljubezni, ki je pot, resnica in življenje.
Ljudje imamo radi takšne in drugačne recepte. Ne maramo preveč tuhtanja in kritičnega razmišljanja. Radi imamo, da nam nekdo pove, kako se čimprej pozdravi prehlad ali pa katero številko je najbolje obkrožiti na volilnem lističu, radi imamo, da nam nekdo pove, kaj je prav in kaj narobe, radi se skrijemo med mnenje množice ali – še lažje – pod mnenje voditelja, kateremu se čutimo pripadni. Še posebno ob težjih dilemah svojega življenja se radi zatečemo pod mnenje koga drugega, da bi si s tem vsaj malce olajšali težko odgovornost, ki pada na nas zaradi koraka, ki ga moramo storiti. Na nek način je to pričakovano, saj je s tem morebitno napako veliko lažje prenašati. S prstom pokažemo na tistega, ki nam je to naročil, in stvar je veliko bolj enostavna, saj imamo vedno pri roki krivca za nastalo situacijo, ki ga po mili volji pljuvamo. (glej 1 Mz 3,11-13) Vprašanja po receptu za življenje postavljamo tudi Bogu. On pa se vedno znova samo namuzne in tiho pravi: »Dajte cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je Božjega.« (Mt 22,21) Njegov odgovor je jasno potrdilo, da Bog v naših življenjskih situacijah ne misli biti sodnik, dežurni krivec ali tisti, ki se odloča namesto nas. Bog od človeka hoče, da je odrasel, sposoben kritičnega mišljenja, samostojnih odločitev in svobode. Bog želi, da se človek sam odloči tako, kot meni, da je prav, in ne prelaga svoje odgovornosti na nikogar, tudi na Boga ne. Zato njegovi tako ohlapni odgovori, zato njegovi tako skrivnostni nasveti. Zato, da bi človek delal, kar je prav, in ne tega, kar piše, da je prav. Bog namreč ni nikogar vklenil v verige, nad nikomer ne žuga s kazalcem in ne čaka skrit za vogalom, da bi zalotil človeka s prstom v marmeladi. Bog si ne želi sužnjev, ampak človeka, ki ga bo ljubil – in ki ga bo ljubil svobodno, zaradi ljubezni same in ne zaradi slabe vesti ali koristi. Krščanstvo zato ni in ne more biti zgolj skupek pravil in zapovedi, temveč najprej odnos z Bogom in z ljudmi. To pa je nekaj živega in hodečega, nekaj razmišljujočega in učečega se, nekaj pogovarjajočega se; nekaj nikdar do konca definiranega, nekaj, česar se ne da ujeti v knjige in paragrafe. Kot človek pač. Večna uganka in večna pot.
Oče je bil delaven človek, ki je s svojim delom podpiral ženo in tri otroke. Poleg delovnika se je skoraj vsak dan udeleževal še večernih tečajev. Upal je namreč, da si bo nekega dne našel bolje plačano službo. Razen ob nedeljah Oče ni obedoval skupaj z družino. Zavzeto je študiral, da bi nekega dne družini s prisluženim denarjem omogočil boljše življenje. Ko se je kdo iz družine pritožil, da ne preživi dovolj časa z njimi, je oče razložil, da vse to dela za njih. Čeprav si je sam še kako želel več časa preživeti z družino. Končno je napočil dan pomembnega izpita, ki ga je Oče opravil z odliko. Kmalu za tem mu je šef ponudil napredovanje, ki je vključevalo dobro plačo. Očetu so se izpolnile sanje, zdaj je lahko družini namenil nekaj malega razkošja, ki ga prej niso poznali: nove obleke, večerje v restavraciji, počitnice na tujem. Vendar družina tudi po napredovanju Očeta ni videla nič več kot prej. Še naprej je trdo delal, da bi lahko napredoval še na višje delovno mesto. Da bi si zagotovil pogoje, se je vpisal na študij na univerzo. In ko je prišla beseda v družini na njegovo odstotnost, je Oče spet poudaril, da to dela zanje. Očetov trud se je izplačal in spet je napredoval. Navdušen se je odločil, da bo najel kuhinjsko pomočnico, da bi ženo razbremenil gospodinjskih opravil. Tudi njihovo trosobno stanovanje se mu ni več zdelo primerno. Zato se je še bolj vrgel v delo, se še bolj dokazoval, da bi lahko še izboljšal svoj službeni položaj in družini privoščil še več. Družinski člani so ga videli še manj, dejansko je moral po novem spremljati pomembno stranko tudi ob nedeljah. In spet je družini pojasnjeval, da vse to dela za njih, da bi jim bilo bolje. Pa čeprav si je sam še kako želel biti z njimi. Ves Očetov trud se je končno bogato poplačal in lahko je kupil čudovito hišo s pogledom na morje. Prvo nedeljo, ki so jo skupaj preživeli v novi hiši, je Oče naznanil družini, da se ne bo več prizadeval za nova napredovanja. Od sedaj bo več časa namenil družini. Naslednje jutro se Oče ni več zbudil. Kolikokrat smo slišali ali sami izgovorili stavek: »To delam zate.« Oče je to vsakič znova povedal svojim družinskim članom, dokler ni bilo prepozno. Za nas to jutro še ni prepozno, da živimo ljubezen tukaj in zdaj.
Simone Weil velja za samosvojo in v mnogočem kontroverzno osebnost 20. stoletja. V sebi je združevala na videz nekompatibilne vloge: bila je filozofinja, krščanska mistikinja in socialna aktivistka. Čeprav je njena misel navzven razdrobljena, pogosto izpisana v fragmentih, jo povezuje čvrsta notranja logika, ki izhaja iz nepremostljive razlike med človeškim in božjim bivanjem. Obe resničnosti se po njenem izključujeta, a kljub temu je božje, ki ga istoveti z neskončno dobrim, edini predmet človekovih želja. Simone Weil je pri svojem filozofskem premisleku izhajala iz globokega osebnega iskateljstva, ki ni bilo ločeno od njenega življenja; vse do smrti v 34. letu starosti je živela skromno in predana vsem, ki so potrebovali njeno pomoč. V knjigi Težnost in milost najdemo njena razmišljanja o trpljenju, spoznanju in radosti. *** Ne smemo si prizadevati, da ne bi trpeli niti da bi trpeli manj, marveč da nas trpljenje ne bi spremenilo. Svojega trpljenja ne smem ljubiti zato, ker je koristno, ampak zato, ker je. Reči, da je svet brez vrednosti, da naše življenje nima smisla, in v dokaz navajati zlo, je nesmiselno, kajti če to ni nič vredno, kaj nam tedaj zlo vzame? Človeška beda, in ne užitek, nosi v sebi skrivnost božje modrosti. Vsako iskanje užitka je iskanje umetnega raja, opoja, naraščanja. Toda ne daje nam ničesar razen izkušnje. Na višjo raven nas postavlja samo motrenje naših meja in naše bede. Kača je podarila spoznanje Adamu in Evi. Sirene so podarile spoznanje Odiseju. Ti zgodbi nas učita, da se duša izgubi, če išče spoznanje v užitku. Zakaj? Morda je užitek res nedolžen, toda pod pogojem, da v njem ne iščemo spoznanja. Iskati ga smemo edinole v trpljenju. Trpljenje v nesreči in sočutje do drugega sta toliko čistejša in močnejša, kolikor bolje razumemo polnost radosti. Le kaj trpljenje vzame tistemu, ki je brez radosti? V vseh stvareh je edino tisto, kar pride k meni od zunaj, zastonj, kot presenečenje, kot dar usode, ne da bi to iskali, čista radost.
Neveljaven email naslov