Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Poskušajmo se spomniti, kako je bilo, ko smo morali prvič nekaj storiti: prvič zaplavati v vodi, se prvič peljati z letalom, prvič iti v osnovno ali srednjo šolo, na univerzo, prvič iti za dlje časa od doma, prvi dan v službo … Marsikdo pravi, da za vsako tako ali podobno prvo stvarjo stojijo ljudje, ki so jih opogumili, naj se ne bojijo. Besede bližnjih nas lahko opogumijo, dvignejo in nam pomagajo premagati strah.
Telesno prizadeta žena je pripovedovala: »Ko sem odraščala, sem se zavedala, da sem drugačna od drugih, in to me je zelo bolelo. Bila sem rojena z volčjim žrelom. Imela sem iznakažen obraz in prizadet govor. Ko sem začela hoditi v šolo, so me otroci oponašali. V enem izmed višjih razredov smo imeli učiteljico, ki smo jo imeli vsi radi. Vsako leto je z nami naredila preizkus, kako slišimo. Iz prejšnjih let sem vedela, da bomo morali stati pri vratih in si pokriti eno uho. Učiteljica nam je na drugo nekaj zašepetala in to smo morali ponoviti. Tako sem tistega dne čakala na učiteljičine besede, ki jih je moral sam Bog položiti v njena usta. To so bile besede, ki so spremenile moje življenje. Priljubljena učiteljica mi je namreč šepnila: »Deklica, želim si, da bi bila moja.« (Zdravilne besede).
Prerok Izaija nam v prvem berilu današnje nedelje govori, da ima Bog sporočilo za ljudi, ki so »plahega srca« (Iz 35,4). To je spodbudno sporočilo, saj je vsakdo izmed nas včasih boječega srca. Kaj vse se nam lahko zgodi v življenju, da nam vzame pogum: nepričakovano lahko izgubimo službo, v nekem trenutku življenja se znajdemo sami, pa smo prej upali, da bomo imeli ob sebi družinske člane, sorodnike, prijatelje. Ustrašimo se ob nenadni in težki novici o otrocih ali starših. Na rojstni dan se zbudimo s spoznanjem, da naše življenje ne teče tako, kot smo si zamislili … Veliko je stvari, ki nam lahko vzamejo pogum in vlijejo strah. Bog pa ima po preroku Izaiji sporočilo za vsako boječe srce: »Bodite močni, ne bojte se!« (Iz 35,4)
Bog pozna naše srce, zato ima besedo za vsakogar izmed nas, ko nas je strah. Kar je krivo, bo postalo ravno. Rane bodo ozdravljene. Zato naj v nas vedno odmevajo besede preroka Izaije: »Bodite močni, nikar se ne bojte.« (Iz 35,4)
3714 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Poskušajmo se spomniti, kako je bilo, ko smo morali prvič nekaj storiti: prvič zaplavati v vodi, se prvič peljati z letalom, prvič iti v osnovno ali srednjo šolo, na univerzo, prvič iti za dlje časa od doma, prvi dan v službo … Marsikdo pravi, da za vsako tako ali podobno prvo stvarjo stojijo ljudje, ki so jih opogumili, naj se ne bojijo. Besede bližnjih nas lahko opogumijo, dvignejo in nam pomagajo premagati strah.
Telesno prizadeta žena je pripovedovala: »Ko sem odraščala, sem se zavedala, da sem drugačna od drugih, in to me je zelo bolelo. Bila sem rojena z volčjim žrelom. Imela sem iznakažen obraz in prizadet govor. Ko sem začela hoditi v šolo, so me otroci oponašali. V enem izmed višjih razredov smo imeli učiteljico, ki smo jo imeli vsi radi. Vsako leto je z nami naredila preizkus, kako slišimo. Iz prejšnjih let sem vedela, da bomo morali stati pri vratih in si pokriti eno uho. Učiteljica nam je na drugo nekaj zašepetala in to smo morali ponoviti. Tako sem tistega dne čakala na učiteljičine besede, ki jih je moral sam Bog položiti v njena usta. To so bile besede, ki so spremenile moje življenje. Priljubljena učiteljica mi je namreč šepnila: »Deklica, želim si, da bi bila moja.« (Zdravilne besede).
Prerok Izaija nam v prvem berilu današnje nedelje govori, da ima Bog sporočilo za ljudi, ki so »plahega srca« (Iz 35,4). To je spodbudno sporočilo, saj je vsakdo izmed nas včasih boječega srca. Kaj vse se nam lahko zgodi v življenju, da nam vzame pogum: nepričakovano lahko izgubimo službo, v nekem trenutku življenja se znajdemo sami, pa smo prej upali, da bomo imeli ob sebi družinske člane, sorodnike, prijatelje. Ustrašimo se ob nenadni in težki novici o otrocih ali starših. Na rojstni dan se zbudimo s spoznanjem, da naše življenje ne teče tako, kot smo si zamislili … Veliko je stvari, ki nam lahko vzamejo pogum in vlijejo strah. Bog pa ima po preroku Izaiji sporočilo za vsako boječe srce: »Bodite močni, ne bojte se!« (Iz 35,4)
Bog pozna naše srce, zato ima besedo za vsakogar izmed nas, ko nas je strah. Kar je krivo, bo postalo ravno. Rane bodo ozdravljene. Zato naj v nas vedno odmevajo besede preroka Izaije: »Bodite močni, nikar se ne bojte.« (Iz 35,4)
Spoštovani, vabim vas na zmenkarije z Bogom, a pri tem nočem spodbujati le intelekta in dajati krme za filozofiranje. Vprašanje, zakaj Bog dopušča zlo, je moja ahilova peta. Zdi se mi, kot da mi Bog zaupno prišepne, da bi najraje postal ateist, ko gleda, kaj se dogaja v njegovi škripajoči mašineriji razpadajočega sveta. To mi gódi, ker vem, da razume, kako težko je verovati. Sprašujem se, kdo je zapustil križanega Božjega sina, ko je v agoniji smrti ječal: »Bog moj, zakaj si me zapustil?« Ali ga je pustil na cedilu Bog kot Oče ali Oče kot Bog? (H. G. Geyer.) Bog ni odvisen od našega žongliranja z njim, saj je parolo »Ecce Homo, glejte človeka na križu« spremenil v »Ecce Deus – glejte Boga na križu«. Bog ni ravnatelj gledališča, ampak je solidarni soudeleženec človeške tragedije. Križ Kalvarije je na odru njegovega srca od večnosti do večnosti. Trpeči Bog ni bil nikoli tako potreben kot danes. Če ne bi obstajal, bi si ga morala moderna civilizacija izmisliti, kajti le Bog zadostuje: Solo Dios basta (T. Avilska). Čas je, da se ga spomnimo. Človek je ovijalka, ki se poskuša povzpeti do sonca, toda potrebuje čvrsto drevo. Ta opora je Bog, čeprav je v svetu zla težko verovati vanj. Vendar vera lahko obstaja samo v svetu, v katerem je verovati težko. Kjer je verovati lahko, vera ni potrebna. Če trpljenja ni sposobna razložiti vera, ga razum zmore še manj. Veliki mislec Pascal je zapisal, da se bo marsikdo počutil osramočenega, ker bo spoznal, da ga je pogubil razum, s katerim je hotel pogubiti Boga. Zato je zrnce iskrene vere več kot gora hlinjene. Rabin Abraham Isaac Kook (živel je v letih od 1865 do 1935) je zapisal, da je drobcen ostanek dobre stvari boljši od celote slabe. Majhna sveča velja več kot vsa tema skupaj. Zlo nima zadnje besede in ni neskončno. Ko sem to prebral, sem dojel, da boljšega ne morem spoznati, dokler bolj ne spoznam slabega, to pa pomeni, da je lahko zlo celo v službi dobrega. Francoska filozofinja Simone Weil (rojena l. 1909, umrla l. 1943) je zapisala: »Trditi, da zlo dokazuje, da življenje nima smisla, je nesmisel, kajti če življenje res ni nič vredno, kaj nam potem zlo odvzame?« Zakaj v svoje smešno ambiciozne igre vključujemo Boga kot dežurnega krivca, če ga hkrati zanikujemo? Kdor je količkaj pošten, ga ne more obtoževati, da je ustvaril zlo, če Bog ne obstaja! Če pa je Bog spodrsljaj, nesporazum, zabloda ali slepilo, se pridružujem nekdanjemu kriku, ki odmeva pod zaprtim nebom: »Gospod Bog, če smo tukaj v zmoti, potem si ti sam tisti, ki nas je ogoljufal.« (Riccardo di San Vittore, ki je živel približno od l. 1110 do l. 1173).
Nekoč je živel univerzitetni profesor, ki je iskal smisel življenja. Po mnogih letih in dolgih poteh je prispel do koče svetega puščavnika in ga prosil za razsvetljenje. Sveti mož je obiskovalca povabil v svoje skromno bivališče in mu postregel s čajem. Natočil je romarjevo skodelico do vrha, pa je še vedno nalival, tako da je čaj začel teči po tleh. Nekaj časa je profesor to gledal, potem pa ni mogel več zdržati: »Nehajte! Polna je! Saj ne more nič več noter!« »Podobno kot ta skodelica,« je povzel puščavnik, »si tudi ti poln svojih sodb, spoznanj in zamisli. Kako naj te česa naučim, dokler ne izprazniš samega sebe?« (Drobne zgodbe za dušo, …. ) Če smo polni, ne moremo sprejeti nič več. Niti Božje besede. V današnjem evangeliju nas k sprejemu božje besede spodbuja stavek: »Pripravite Gospodovo pot!« Te besede so vzete iz knjige preroka Izaija, ki so zapisane v prvem berilu in razlagajo, kako naj pripravimo pot Gospodu do nas: »Vsaka dolina naj se dvigne in vsak hrib in grič naj se poniža« (Iz 40,4). Prav v času priprave na božič, se nam samo postavlja vprašanje, česa smo polni, da ne sprejemamo Božje besede, ampak gre ta mimo nas, se poliva in teče na vse strani, samo v nas ne. Veliko stvari nas lahko ovira. Zelo pogosto je to zaverovanost vase, v lastni prav, neki plehki napuh. Skratka naš veliki ego. Kdor meni, da ima samo on prav, ne bo niti slišal, še manj poslušal drugega. Še najmanj pa bo poslušal Boga. Božje sporočilo bo šlo gotovo mimo takega človeka. Poslušanje, priprava srca in spreobrnjenje ni stvar enega trenutka. Neki duhovnik se je spominjal, kako se je kot otrok s starši vozil po avtocesti na obisk k svojim starim staršem. Vedno je bil del avtoceste v popravilu. Spominjal se je prometnih znakov, ki so opozarjali na to, strojev ter delavcev. Mislil si je: kako čudovita bo ta avtocesta, ko jo bodo prenovili. Dobrih deset let pozneje je spet potoval po isti avtocesti. Takrat k svojim staršem. Še vedno so tam potekala dela. Ko so obnovili en odsek, so začeli z obnovo drugega. Celo tako se je zgodilo, da so čez desetletje znova popravljali isti odsek. Po tolikih letih je bil namreč spet potreben obnove. Ne spreobrnemo se enkrat za vselej. Ne, to je stalen proces in neprestan trud. Naj postane advent čas, ko bomo iz svojih src izkoreninjali zlo in slabe navade ter pripravljali pot Gospodu.
Dragi prijatelji, vsak dan je nov dan. Je kot nepopisan list papirja. Kaj bo na njem napisano, je odvisno od nas samih. Novice, ki jih preberemo v časopisu, morda slišimo na radiu ali vidimo na televiziji, nam jemljejo veselje in navdušenje. Dobivamo vtis, da vse propada. Nasilje in vojne so v vseh medijih. Ustvarja se vtis, da lahko samo tako rešujemo vse konflikte na svetu. Nasilje je najmočnejše orožje, ki ga ne more nič ustaviti. Če dobro premislimo, pa bomo videli, da ni najmočnejše. Dobrota je tista, ki na koncu vedno zmaga. Zdi se neverjetno, pa vendar drži. Ko sem po koncu vojne v Bosni in Hercegovini obiskoval vasi in naselja, je bil prvi vtis moreč. Porušene hiše, razbite družine, uničeno otroštvo so bili rezultati več let trajajoče vojne in nasilja. Iz takega razmišljanja me vedno znova zdramijo besede malega Josipa, ki mi je rekel: »Stric! Mi boš naredil hišo?« In res smo tisto poletje obnovili hišo za njegovo družino. Ko sem razmišljal o vseh teh porušenih hišah, se mi je utrnila misel: »Ali ni dobrota, ljubezen, močnejša od najbolj uničujočega orožja?« Ob vseh ruševinah človek dobi občutek, da je nasilje nemogoče ustaviti. Posledice so takoj vidne. Toda vsako nasilje prej ali slej izgubi ostrino, se utrudi, izčrpa. V razvaline in med vojno uničene hiše so se začeli vračati ljudje ter z dobroto in ob pomoči drugih obnovili porušene vasi. V te vasi so se počasi spet vračali življenje, dobrota in prijaznost. Še kako drži misel, ki jo je že v 18. stoletju zapisal Edmund Burke: »Za zmago zla je potrebno le, da dobri ljudje ne ukrepajo!« Ni najpomembnejše, kar se dogaja okrog nas, pomembno je, kako znamo to sprejemati. In kakšen je naš odziv na slabo in zlo? Na nasilje lahko odgovorimo z nasiljem ali z dobroto. Vse je odvisno od nas. Sad nasilja je nasilje, sad dobrote je dobrota. Naše besede in dejanja lahko prinašajo med ljudi razumevanje, sočutje, lahko pa povzročijo nasilje, nerazumevanje. In to ni nekaj novega. Že stoletja pred Kristusom je bilo zapisano v Bibliji: »Vsemogočni Bog mi je dal učen jezik, da bi znal trudne krepiti z besedo. Zbuja mi vsako jutro uho, da prisluhnem kakor učenci.« Vsak dan lahko z besedami spodbujamo in podpiramo druge. Svoje uho uporabimo, da prisluhnemo drug drugemu. In svet naenkrat postane drugačen tudi zaradi mene in tebe!
Preteklo nedeljo smo v Katoliški cerkvi obhajali prvo adventno nedeljo. Po domače bi rekli, da smo začeli duhovno pripravo na božične praznike, na praznike, ko obhajamo rojstvo Jezusa Kristusa. Nekaj dni po začetku adventnega časa pa obhajamo praznik brezmadežnega spočetja Device Marije. Ta praznik razlaga že sam mašni hvalospev, v katerem Cerkev poje Bogu zahvalo s temi besedami: »Devico Marijo si obvaroval vsakega madeža izvirnega greha in jo obdaril s polnostjo svoje milosti. Tako si pripravil vredno mater svojemu Sinu ter v njej naznačil začetek Cerkve, njegove svete in brazmadežne neveste.« Papež Pij IX. je 8. decembra 1854 vsebino tega praznika razglasil kot versko resnico. Glede Marijinega brezmadežnega spočetja sta bili v krščanstvu vedno živi dve misli, ki družita v sebi to versko resnico: misel o najpopolnejši svetosti Jezusove deviške Matere in misel o novi, boljši Evi, ki je sveta in brezmadežna, kakršna je bila Eva pred izvirnim grehom. V slovenskih krajih so ta praznik obhajali že veliko prej kot v Rimu. Najstarejša priča tega je kodeks cistercijanskega samostana v Kostanjevici iz prve polovice 14. stoletja. Naš rojak Janez Ludvik Schönleben je v svoji knjigi Deviška palma, ki je izšla leta 1671, zapisal: »Moja domovina, vojvodina Kranjska, šteje nad 300.000 prebivalcev. Med to množico ne bi našel nikogar, ki bi nasprotoval nauku o brezmadežnem spočetju.« Zato ni čudno, da je mariborski škof blaženi Anton Martin Slomšek ob razglasitvi verske resnice o Marijinem brezmadežnem spočetju vernikom zapisal: »Veselo novico vam oznanjam, ki bo večno slovela /.../ v čast in hvalo Bogu in Mariji, pa tudi nam, vernim otrokom Marije v tolažbo.« To resnico je potrdila Marija sama v svojih prikazovanjih Bernardki v Lurdu leta 1858. Ob Marijinih praznikih začutimo, kako Bog posega v zgodovino človeštva. Pa ne samo v preteklost. Tudi danes je z nami, tudi danes nas spremlja. Sv. Katarina Sienska je zapisala, da je Marija knjiga, v katero je Bog zapisal, kako naj živimo. Naj nam bo današnji praznik v navdih, da bi tudi sami v svojem življenju znali brati »načrt« za svoje življenje.
Pred skoraj pol stoletja so moje otroštvo in otroštvo mojih sovrstnikov zaznamovale bele in ostre zime. Nizke temperature in visoki snežni zameti so nedvomno prispevali k izoblikovanju moje pokončnosti. Ko sem se pozneje začela vzpenjati po življenjskih gričih in gorah, sem verjetno zaradi svoje značajnosti marsikomu šla na živce, mogoče sem komu stopila na prst. Verjetno me kdo tudi ni razumel ali pa ni hotel razumeti in prebiti moje ledene skorje. Življenjska pot je marsikoga od nas odnesla in tudi zanesla na različne poljane. Fižolovke, okrog katerih smo otroci vijugali s prevelikimi smučmi, so kaj kmalu nadomestili debeli koli. Le da sama nisem več vijugala okrog kolov, temveč sem jih s kolom dobivala po glavi. Upam pa, da je zaradi mojega udrihanja s kolom glava bolela čim manj ljudi. Ob pravih zimah in visokih zametih vsaj vemo, kdo je krivec za zdrs na ledu in slabo splužene ceste, mar ne? Veliko težje pa je s prstom pokazati na krivca, ko se znajdemo v težkih, velikokrat čudnih življenjskih zametih. Še težje je uperiti prst vase. Res pa je tudi, da za vse padce in zdrse v življenju nismo krivi sami. Srčika mojega današnjega razmišljanja ni iskanje izgubljenega krivca v kupu snega in ledu, prav tako ne iskanje zmagovalca, ki se je iz golega veselja zaril v kup snega. Govoriti želim le o našem vijuganju po progi življenja. Po moji ali vaši progi življenja, cenjeni poslušalci in spoštovane poslušalke, so postavljeni različni količi. Tako kot so proge naših življenj različno dolge. Nekateri elegantno vijugajo mimo količev, spet drugi mogoče šele stojijo na startu življenja in s strahom zrejo v globino. Ne, v življenju nimamo vsi enakih možnosti. Tako kot tudi enako ne prenašamo ostrih in dolgih zim. Nekaj pa vendarle imamo skupnega. Progo življenja, pa naj bo ta še tako zavita, moramo prevoziti vsi. In to od vrha navzdol. Še prej pa se moramo na vrh povzpeti: s smučkami na rami ali pa s kabinsko žičnico. Lahko pa se nam zgodi tudi, da bo sneg, preden bomo prišli na vrh vzpetine, skopnel. A to ne pomeni, da moramo čakati na prihod nove zime, navzdol se lahko spustimo tudi po suhi travi. Na kako visoko zasneženo goro se morate povzpeti vi, da boste začeli vijugati v globine svojega življenja, ne vem. Vem pa, da se lahko že z manjše vzpetine zazremo v čisto belino življenja. Šele z vrha vzpetine ali ledene gore bomo lahko opazili umazane zaplate snega, ki tudi za snežne kepe niso več primerne. Snežni zameti pa bodo videti majhni in lažje premostljivi. In še nekaj: življenje ni sestavljeno samo iz ene discipline. Včasih se vrtimo na eni nogi, drugič na obeh. Predvsem pa moramo paziti pri doskoku. Lahko še tako dolgo letimo in na svet okrog sebe gledamo zviška, na koncu lahko pristanemo v kupu umazanega snega. Pa mirno in varno vijuganje vam želim.
Vzgojna inovativnost staršev nima meja. Razumljivo. Starši se morajo nekako znajti, da njihova vzgoja ne bo ne avtoritarna ne permisivna, marveč, kot pravijo psihologi, rahločutna. A je to laže reči kot izvesti. To izkušajo vsi starši. Otrok hoče od zibelke naprej ubirati svoja pota, izsiliti svoje zahteve, pri tem pa seveda ne pomisli, ker tega v prvih letih življenja niti ni sposoben, da ima vse svoje meje, da so ob njem še drugi, ki imajo vsak svoja pričakovanja. Majhen otrok se doživlja kot središče sveta, in ne le družine, svet je zanj in on je edini, zaradi katerega ima svet smisel, zato refleksno zakriči, če mu kaj ni všeč, brez zadržkov krikne – »ne bom«, brez kančka slabe vesti odrine krožnik, če na njem ni tisto, kar hoče. A to bitje, majhna zverinica, ki starše vsaj trikrat na dan spravi na rob živčnega zloma, kot je nekoč zapisal dr. Alojz Ihan, je za očeta in mamo največje bogastvo; za njegovo dobro bi dali vse, kajti vse, kar delajo in načrtujejo, se stika v njihovem ljubljenem otroku. In to je prav. Toda ta dvojnost, ko je otrok najprej angel, a hkrati tudi mala zverinica, zaradi katere staršem včasih poči film, nam nazorno razodeva našo človeško naravo. Ne samo otrok, tudi odrasli delamo drugače, kot hočemo. O tem stanju naše ranjene narave se je razpisal sv. Pavel v sedmem poglavju Pisma Rimljanom, kjer je rekel, da tudi on sam dela celo tisto, česar noče. V tem kontekstu laže razumemo uvodni stavek, da je za dobro vzgojo potrebna velika iznajdljivost, nekakšna umetniško-vzgojna ustvarjalnost. Pred kratkim sem na obisku pri svojih pranečakih doživel, kako so mladi starši za svoja mala angela zastavili adventni vzgojni projekt. Namesto da bi otrokoma pomagali sestaviti pismo za sv. Miklavža in mu našteli, česa vse si otroka želita, so storili nasprotno, v dogovoru z Miklavžem so otrokoma posredovali njegovo pismo. V njem je sv. Miklavž sestavil adventni program, kako naj otroka preživita ta lepi poznojesenski čas v pričakovanju njegovega skrivnostnega obiska. Za vsak adventni dan, ko otroka izpolnita Miklavževo priporočilo, ju v adventnem koledarju čaka čokoladna nagrada. Otroka sta mi navdušeno kazala Miklavževo pismo, ki sta ga vsega okrasila, da zdaj z veliko vnemo izpolnjujeta, kar jima je naročil. Uporni »ne bom« skoraj vsak dan znova udari na plan, a že naslednjih hip se otroka spomnita na Miklavževo pismo in naredita kot tisti mož iz evangelija, ki je zavrnitev po premisleku preobrnil v plemenito dejanje. Sv. Miklavž je poosebljal dobroto, zato ga je Cerkev v 4. stoletju razglasila za svetnika. Naj se na njegovo velikodušnost, ljudomilost in dobroto spomnimo odrasli ali otroci, učinek je enak, vsi mu želimo biti podobni.
Začel se je advent, čas priprave na božične praznike, ki so ga trgovci preimenovali v »veseli december«. Bistvo božiča so prekrili z lučkami, kolački, dedki Mrazi, Božički in darili. Pa vendar – tudi v 21. stoletju ljudje pričakujejo Odrešenika! Koliko filmov in zgodb je nastalo prav na podlagi tega vse človeškega hrepenenja in iskanja nekoga, ki je sposoben odrešiti svet. Ti junaki so navadni ljudje, ki imajo skrite čudežne moči in jih izkoristijo za reševanje. Take junake si ljudje želijo! Zamislite si, da bi nekdo našel način, kako ozdraviti vse vrste raka. Ne samo, da bi dobil Nobelovo nagrado, bil bi spoštovan in cenjen po vsem svetu. Ali pa, da bi nekdo bil tako nadarjen in karizmatičen, da bi napisal enkratno ustavo za vse narode, po kateri ne bi bilo nikoli več, nikjer več vojn, ampak bi se spori in težave reševali drugače. Ali pa »odrešenik«, ki bi iznašel pravilo, po katerem bi imeli vsi narodi enake pravice in dolžnosti, »obrobni« azijski in afriški narodi pa bi bili enakopravni z nami – razvajenimi, bogatimi evropskimi … Če priznamo ali ne, ljudje iščejo odrešenika. Nekateri ga iščejo v politiki, drugi tečejo za posebnimi »preroškimi« osebami; nekateri iščejo odrešenika med največjimi bogataši našega planeta, ki bi z desetino svojega bogastva lahko izbrisali lakoto med ljudmi, ali pa med geniji, ki bodo našli planet, na katerega se bomo preselili, če bomo našega uničili … Kristjani pa ob adventu pričakujejo pravega Odrešenika. Odrešenik, rojen v božični noči, stopa v naša srca, naše duše, tja, kamor drugi ne morejo ali kamor tudi sami včasih ne zmoremo vstopiti. Tam je kraj odrešitve, kjer nas On rešuje teme, da se spet in spet odločimo za življenje, ljubezen in upanje. Ob srečanju s takim Odrešenikom izgubimo strah pred prihodnostjo in strah pred močmi zla in hudobije. V svojem zemeljskem življenju ni reševal velikih svetovnih problemov, ampak je živel med nami kot preprost človek, ki je sredi vsakdanjega življenja zorel za svoje odrešenjsko poslanstvo. Stoji nam ob strani, ponuja rešitve za naše osebne težave in nas naredi sposobne za reševanje velikih svetovnih problemov z močjo ljubezni. Pridi, Gospod Jezus!
Spoštovane poslušalke, spoštovani poslušalci, v teh temačnih dneh se že navsezgodaj sprašujemo, ali bo danes svetleje kot včeraj. Želimo si svetlobe, ki bi razsvetlila te decembrske dni. Primeren čas, bi lahko rekli, za novo pričakovanje, upanje in pripravo načrtov. Pred kratkim sem bil priča pogovoru o življenjskem zadovoljstvu. V majhni skupini smo se spraševali, ali je res smiselno stalno tehtati svoje odločitve. Vzemimo primer. V soboto bi se lahko usedli v avto in odpeljali proti morju, si privoščili sprehod z malo več sonca, sproščeno popili kavo in pozabili na vsakdanjik. A kaj, ko imamo kopico pomislekov. Celo morje! Kdo bi stal v koloni, da bo preživel nekaj časa na obali? To ni niti ekološko, še manj prijazno do tistih, ki si česa takega ne morejo privoščiti. Hkrati bi ta čas doma lahko izkoristili za kaj pametnejšega. Da ne govorimo o varčevanju. Vsi ti pomisleki nas vežejo, da ostanemo doma. To pa prinese le to, da smo potem slabe volje, ker si nismo privoščili tega, kar toliko ljudem pomeni sprostitev, užitek in vir novih moči. Pogovor ni prinesel zadovoljivih rešitev in verjetno smo vsi kdaj v podobnem razcepu. Nič novega na svetu. Že stari grški misleci so se spraševali o tem. Čeprav je bil starogrški mislec Epikur na svojem razvpitem vrtu prepričan, da je veliko užitka znamenje dobrega življenja, je hkrati učil, da morajo biti užitki taki, da je zanje potrebno čim manj napora. Zato je po njegovem, in to je tudi počel, najbolje ostati doma in uživati v tistem, kar je pri roki. Lahko bi rekli, da je morje postalo zanimivo, ker večina rine tja. Kar vsi hočejo, hočem tudi sam. Redko se vprašamo: ali me bo to res napolnilo z vsem, po čemer hrepenim? Prav ti temačni dnevi so primerni za tuhtanje o tem. Čas pred božičem je tako in tako čas pričakovanja. Vedno pričakujemo koga ali kaj. Ob iskanju odgovora na vprašanje, kaj bo napolnilo moje življenje, je pametno, da se vprašam, ali sploh vem, kaj je moj zadnji cilj. Gotovo ne smemo prezirati ekoloških vidikov, prijateljskih in drugih obveznosti. Najbolj pa moramo imeti pred očmi vse življenje, če seveda želimo najti odgovor na to, ali je pametneje ostati doma ali iti na morje. Ob tem ne pozabimo, da imamo doma kopico možnosti, ki so veliko bolj pri roki kot morje. Naj se vam danes utrne vsaj ena misel, ki vam bo odprla možnost, da to, kar je pri roki, izkoristite za lepši dan zase in za druge.
Danes smo prižgali prvo svečko na venčku in tako stopili v adventni čas. Na adventnem vencu gori samo ena svečka, iz nedelje v nedeljo pa jih bo gorelo več, da bomo tako simbolno ponazorili postopno pripravo na praznik rojstva Jezusa Kristusa, ki je Luč od Luči in pravi Bog od pravega Boga. To je bistvo adventa. Mi pa smo iz tega naredili veseli december, ki je že skoraj od srede novembra naprej odet v praznično razsvetljavo. Namesto priprave na praznovanje praznujemo že več kot mesec prej. Si predstavljate, da bi se na primer na praznovanje okrogle obletnice svojega rojstva pripravljali s proslavljanjem, nazdravljanjem in zabavami že kar dober mesec pred rojstnim dnem? Na koncu takega celomesečnega veseljačenja bi bilo verjetno sámo praznovanje precej klavrno. Dejstvo je, da smo iz adventne priprave na božič naredili decembrsko veseljačenje s predbožičnimi in prednovoletnimi nastopi, šovi in zabavami; z lučkami, ki romantično, ponekod pa tudi precej kičasto, krasijo naše ulice; s stojnicami s kuhanim vinom in pečenjem; predvsem pa s predprazničnim nakupovanjem daril. Kot da bomo z vsem tem zares doživeli pravi božič ali pa tudi novo leto. Kako bi bilo, če bi se letos odločili za alternativo temu decembrskemu veseljačenju, predvsem pa zapravljanju? Če se ne bi vdali komercialnemu pritisku, ki v nas vzbuja potrebo in skoraj krivdo, češ da vsekakor moramo bogato obdarovati tiste, ki jih imamo radi? Kaj če bi jih obdarovali z nečim osebnim: na primer, če bi vsakemu izmed bližnjih za božič ali novo leto napisali pismo, v katerem bi mu izrazili hvaležnost za to, kar je in kakršen je? Nekaj od srca, kar se bo dotaknilo srca drugega. Verjetno je to precej teže storiti kot pa izbrati in kupiti darilo. Če ob vsem tem zapravljanju pomislimo, da imamo med seboj ljudi, ki zaradi nedavnih poplav nimajo več niti svojega doma in še vedno živijo v garažah ali vikendih svojih sorodnikov in prijateljev; ljudi, ki morda ne bodo mogli praznovati božiča v takem obilju in razkošju kot mi; ljudi, na katere smo vse prehitro pozabili … Mogoče pa bi bili prav v tem lahko naša adventna spodbuda in priprava na božič – da se odpovemo podivjanemu zapravljanju in se spomnimo teh ljudi. Mogoče nekako tako, kot se je zgodilo pred dobim mesecem, ko je neki gospod iz Dolenjske slavil petdesetletnico in so mu prijatelji in sorodniki za abrahama namesto kičastih daril podarili kar kuverte z denarjem, da si bo kupil kaj uporabnega. Slavljenec pa se je temu odpovedal v korist poplavljencev. Mogoče bi bila lahko to spodbuda tudi za nas ob začetku letošnjega adventa: da bomo ob prižiganju svečk na adventnem vencu nekomu prižgali tudi luč upanja in pristnega veselja, ker je za nas pomemben in nam ni vseeno zanj in za njegovo stisko.
Vsako nedeljsko jutro se je znanka odpravila na lahek tek ob parku blizu svojega doma v tujini. Pripovedovala je o manjšem ribniku v njem, ob katerem je vsakič srečala starejšo gospo. Ta je sedela ob robu ribnika, ob njej pa je bila majhna kletka. Zadnjo nedeljo jo je le premagala radovednost, tako da je prenehala teči in se ustavila ob njej. Ko se ji je približala, je odkrila, da je kletka pravzaprav manjša past. V njej so bile tri majhne želve, ki so se nepoškodovane sprehajale v pasti. Četrto je gospa držala v rokah in jo previdno čistila s čistilno gobico. »Dobro jutro,« je dejala, »vsako nedeljsko jutro vas vidim tu. Če vas ne moti moja radovednost, bi vas rada povprašala, kaj delate s temi želvami?« Gospa se je nasmehnila: »Čistim njihove oklepe,« je pojasnila. »Vse, kar se prime oklepov, alge ali umazanija, zmanjša njihovo zmožnost absorbiranja toplote, omeji pa tudi njihove plavalne sposobnosti. Čez čas lahko vse to celo povzroči korozijo, ki oslabi oklep. »To je pa res lepo od vas,« je odvrnila znanka. Gospa je zamahnila z roko: »Ah, tukaj posedim nekaj ur vsako nedeljo, se sprostim ob ribniku in vmes pomagam še tem živalcam. Tako se mi zdi, da naredim vsaj majhno spremembo.« Znanka je tedaj pomislila: »Ampak se vam ne zdi, da bi lahko ta čas tudi drugače preživeli? Mislim, da je vaš trud hvalevreden, ampak želve živijo v številnih jezerih po vsem svetu. In devetindevetdeset odstotkov teh želv nima tako prijaznih ljudi, kot ste vi, da bi čistili njihove oklepe. Torej, brez zamere … ampak ne morem razumeti, kako bi lahko z vašim trudom tukaj pustili za seboj trajne spremembe?« Gospa se je glasno nasmejala. Pogledala je želvo v svojem naročju, s katere je ravno odstranila zadnje koščke alg in umazanije, in dejala: »Draga gospa, če bi ta žival lahko govorila, bi morda povedala, da zanjo ta čistilna akcija pomeni vso spremembo na svetu.« Lahko zaznamujemo svet, morda ne vsega naenkrat, to bi bilo nemogoče. Lahko pa spremenimo življenje ene osebe, z vsakim dejanjem, vsako držo, vsako besedo naenkrat. Tudi v današnji dan se lahko zbudimo s prepričanjem, da lahko danes prinesemo spremembo. Ker tudi jo, in zavestno se lahko odločimo za spremembe na bolje.
Avtorica današnje ponovljene Duhovne misli filozofinja in urednica dr. Ignacija Fridl Jarc premišljuje o naravnem razvoju družbe. Številni misleci iz preteklosti so menili, da mora družba napredovati postopno, brez skokov oziroma nenadnih sprememb – revolucij. To so utemeljevali z razvojem življenja v naravi.
Pesnica in pisateljica Berta Golob v današnji ponovljeni Duhovni misli razmišlja o življenjskih izkušnjah. Najbolje jih je nabirati ob lastnih napakah, čeprav je to boleče. Seveda pa lahko črpamo tudi iz modrosti drugih.
Ne samo presušena zemlja, tudi ljudje se napajamo ob izvirih. Le da naše bivanje na Zemlji napajajo številni izviri, ki se izlivajo v življenjski studenec. Ne, naši izviri, iz katerih želimo piti čisto in zdravo vodo, ne izvirajo samo iz majhnih in neznatnih skalnih razpok pod mogočnimi skalami, kjer ni človeške umazanije. Izviri, iz katerih se napajamo in črpamo moči za našo osebnostno rast in sobivanje, izvirajo iz medčloveških odnosov: doma, v šoli, v župnijskih občestvih, na delovnih mestih … Tako kot zemlja, ki se že dolgo ni napojila čiste vode, ne more roditi sadov, tako je tudi z nami. Če vodo zajemamo samo iz umazanih in zastrupljenih studencev, potem ne moremo roditi zdravih in močnih sadov. Ali ste se kdaj, cenjeni poslušalci in poslušalke, po dolgotrajni suši zazrli v zemljine razpoke? Ste opazili, kako različne so? Navpične, prečne, vzdolžne … vse do tistih najglobljih, prelomnih razpok. Če je suša dolgotrajna, potem seme, ki smo ga zasejali v zemljo, preneha kaliti in brsteti. Da si zemlja opomore, je potreben nov izvir čiste vode. Tako je tudi z nami. Ko med nami zaradi človeške suše zazijajo globoke razpoke in se naše brazde zaradi rušilne sile prelomijo, potrebujemo nove in čiste izvire vode. A začeti moramo zajemati v globokem studencu. Veliko lažje je preorati zemljo in preobračati brazde, da jo pripravimo za novo rast, kot pa orati po razbrazdani in prelomljeni človeški duši. Razpoke, ki smo jih sposobni zadati drug drugemu, so trdovratnejše od razpok v zemlji. Ne poznajo se samo na obrazu. Te so vsaj vidne in zaradi njih smo lahko kdaj pa kdaj deležni tudi usmiljenja. Najbolj bolijo tiste ostre, neopazne in pritlehne razpoke, ki prizadenejo našo notranjost. Ne, ljudje nismo drug drugemu samo studenec čiste in zdrave vode. Zastrupljeni smo z napuhom, samovšečnostjo, ljubosumjem, sebičnostjo … Ko se v naših studencih nabere preveč umazanije, sirkova krtača pomaga bolj malo. Čaka nas dolgo ribanje s krtačo iz žice ali celo iz jekla. Mogoče bo ta dovolj močna, da bo očistila in zgladila našo umazanijo. A v studencu bodo še vedno ostale razpoke, ki ne bodo držale vode. Kako spolzke so lahko stopnice, ki vodijo k našemu izviru. Po njih ne hodimo sami in če stopnice nimajo postavljene ograje in zaklenjenih vrat, po vodi bredejo tudi drugi ter za seboj puščajo blato. Čeprav smo majhen izvir, lahko postanemo reka in drug drugemu izvir žive vode. Le zastrupiti ga ne smemo. Zato ne pozabite. »Studenec v istem izviru ne more biti hkrati sladek in grenek? Tako kot smokva ne more roditi olive ali trta smokve? Tako tudi slan izvir ne more dati sladke vode.« (Prim. Jak 3,11–12.)
Moliti ali ne moliti? To sploh ni vprašanje! Vsaj ne za vernega človeka. In tudi mnogo nevernih ljudi sem že slišal reči, da molijo, čeprav v isti sapi trdijo, da Boga ni. Pa se tako samo od sebe zastavi vprašanje: Koga molijo? Ali celo: Kaj molijo? Oziroma, kot sem slišal reči enega izmed njih: S kom govorim, ko se pogovarjam sam s sabo?! In če kot kristjan vem, na koga naslavljam svoje molitve, še vedno ostane vprašanje načina: Kako moliti?! Prebiranje Svetega pisma, brevirja, meditiranje v tišini, glasna slavilna molitev, rožni venec, adoracija, posebni prostorčki, posebne ure…Na razpolago imam široko paleto »pristopov« in jaz pristopam in pristopam in se vedno znova zalotim, da opravljam nek ali zamotan ali rutinski obred, namesto, da bi se pogovarjal. Ali pa ta pogovor opravljam s tremo in formalno, kot da sem na kakšnem davčnem uradu ali sanitarni inšpekciji. Preveč se ukvarjam z »obliko« in premalo z »vsebino«. Ko sem z ženo, ne izbiram besed, včasih tudi kar molčiva, ali samo »sva«. Vendar »sva« tudi, ko molčiva, »sva« ko se prepirava, kako zelo »sva«, ko se ljubiva in »sva« celo ko sva daleč narazen: po telefonu, zdaj ko so pisma iz mode! Ko z nekom preideš iz vikanja na tikanje, odpade pomembnost besed, ampak začneš gojiti odnos. Kar seveda ne pomeni, da se ne pogovarjaš več. Ampak: kaj pravzaprav povedati nekomu, ki »vse vidi in vse ve«?
Čeprav imamo tradicijo radi, ker je tradicija nekaj, kar človeku daje občutek trdnosti, stalnosti in zato neke določene varnosti, je tradicija hkrati prav zato tudi nekaj precej nevarnega. Človeka lahko prepriča, da obstane na mestu, da ne raste in se ne premika ter da dela neke stvari samo zato, ker jih mora ali pa ker jih je navajen, ker je pač tako vedno bilo – ne da bi vedel, zakaj. Tako se mnoge stvari izvotlijo, tako se mnoge stvari izpraznijo, tako se mnoge stvari ohladijo in počasi umrejo. Ne mislim samo na vero. Mislim tudi na vse preostale odnose, na vse preostale ljubezni. Naše ljubezni, naši odnosi zlahka zapadejo rutini. Vsakdanji postanejo. Tako je zato, ker je dan enak dnevu in teden tednu, življenje pa stotinam drugih življenj, ki umirajo od utrujenosti. Človek pa ni enak. Nikoli ni enak. Človek, hočeš nočeš, hodi svojo pot. In je nekdo, ki ga včeraj še ni bilo in ga jutri ne bo več. Nikoli več. Danes bi moral naslikati dekleta v tej pomladi, može v tem poletju, starce v tej jeseni, kajti drugič bodo drugi ljudje, drugi ljudje in drug svet. (Tone Kuntner, Slikarjeva pesem) Zato je vsaka rutina za ljubezen nevarna. In je vsaka navada smrtonosna. Ker lahko izgubi vsebino. Ker se ne sklada s človekom, s katerim živimo, ker nas tako od človeka, kakršnega smo poznali, oddaljuje. Tako se postane neznanec. Tako umre ljubezen. Ko je vsak dan enaka, ko je vsak dan bolj neznana človeku, ki smo ga ljubili – in se zdi, da ga danes ne več. Zato se mora ljubezen vsak dan na novo zgraditi, vsak odnos se mora vsakokrat na novo spočeti. Ker noben dan ne moremo ljubiti istega človeka, kot smo ga včeraj. Vedno vnovično zidanje in podiranje našega odnosa nam je zato potrebno. Ne zato, ker bi bili obsedeni z novostjo ali ker bi se ob starem lahko dolgočasili, ampak zato, da bi vedno znova razumeli in uvideli, kakšna je pravzaprav vsebina naše ljubezni. Kdor namreč spreminja obliko svoje ljubezni, zagotovo tudi pride do njenega bistva, do notranjosti, do srca. In šele takrat zares ljubi. Ker je takrat njegova ljubezen resnično velikonočna: odprta življenju, ki vedno preseneča.
Slovenski pesnik Simon Gregorčič je prevajal tudi hebrejske psalme, ki so v njegovem izpiljenem prevodu dobili novo melodiko in tudi zvišenost ali himničnost. Tako se je približal izraelskemu kralju Davidu, ki je spesnil kar nekaj psalmov in jih tudi spremljal na harfi in citrah. Pri slovenskem pesniku hitro lahko zaznamo odlično poznavanje hebrejske Biblije. Zato mu je bilo tudi razumljivo, da so Judje povezovali vlogo kralja s pastirsko službo. Kralj David je bil namreč kot deček pastir ovac, ki svoje črede ni zapustil, zato ga tudi prerok Samuel ni našel v očetovi hiši, ko ga je iskal. V tem duhu prav tako Gregorčič primerja slovensko kmečko idilo s kraljevsko službo in pastirčka, ki pase po visokih planinah, primerja s kraljem. Pesniški zanos mu je pomagal, da je doumel, kako se je v kraljevski službi treba povzpeti nekoliko višje in iz neke razdalje gledati na življenje. Ne gre samo za neko samostojnost ali celo za oblast, ampak za pogled »iz višav, ki zna prepoznati naše vsakodnevne težave in jih z modrostjo ločiti o resničnih problemov, ki jih je treba nujno rešiti. Pri tem pa mora biti obziren do ljudi in jim puščati svobodo ter jim ne »biti napoti«, a hkrati mora kralj zahtevati tudi zase svobodo, da spominja na temeljne etične velelnike, ki naj usmerjajo družbo, pri tem pa se ne sme »pusti motiti«. V tej luči lahko prepoznamo preroško vlogo slovenskega pesnika. To je poslanstvo, ki so ga naš literati v slovenski zgodovini vedno opravljali. Res je, da nismo imeli kraljev in tudi svoje plemstvo smo zgodaj izgubili, toda imeli smo plemenita srca naših pesnikov in prozaistov, ki so v nas prebujali kraljestvo srca. O tem kraljevskem srcu govori prerok Ezekijel in pove, da bo šele pravi kralj, ki bo pastir na novo nastalega ljudstva, imel smisel za vsakega človeka, tudi tistega, ki se bo izgubil in ki bo sam taval po svetu. »Bolne bo okrepčal« in »polomljene bo obvezal«, pravi prerok. Kristus pa nam v evangeliju razgrne, da je samo on tisti, ki pozna globine srca in zna resnično ločiti dobro od slabega. On, ki je do konca vzvišen in hkrati čisto blizu vsakemu srcu, nas uči, da mejnik med dobrim in hudim ne pelje med sloji v družbi, še manj med rasami ali med verskimi prepričanji. Kristus pravi, da bo meje med dobrim in hudim, ki vodijo skozi srce vsakega človeka, razkril šele ob koncu časov.
O težkih stvareh se je težko pogovarjati. Celo o bolj vsakdanjih stvareh nam ni vedno lahko. Ko pa kdo zboli, hudo zboli, se nam zdi to skoraj nemogoče. Kaj lahko sploh rečemo? Ali je bolje, da smo tiho, ali naj se zlažemo, stvar postavimo drugače, preslišimo zastavljena vprašanja in se delamo, kot da jih nismo zaznali? Ženska, ki ji je pred dobrim letom umrl mož, mi je pripovedovala, kaj vse je doživljala v času njegove bolezni. Ko je bil mož že hudo bolan in so vsi vedeli, da se mu življenje izteka, ji je mož nekajkrat rekel: »Veš, zdaj bi se morala pogovoriti!« Ona pa se je vsakokrat izmotavala in mu zagotavljala: »Ne zdaj, ko boš boljši.« Pri tem pa je prav dobro vedela, da to ne bo nikoli. Čas pa je neizprosno tekel in mož je umrl, ne da bi se pogovorila. Danes ji je žal, da ga ni poslušala. Podobnih zgodb bi lahko slišali veliko. Skoraj vsakdo izmed nas bi lahko povedal kakšno svojo zgodbo, ko je ravnal tako. Včasih nas potem muči občutek krivde, ker nismo ravnali drugače. Prav se mi zdi, da si to povemo, da se iz tega nekaj naučimo. Ko sem na predavanjih in delavnicah govorila o tem, kaj umirajoči in njihovi svojci najbolj potrebujejo, tega nisem delala zato, da bi v ljudeh vzbujala občutke krivde in bi si potem še bolj očitali za nazaj. Vsakdo izmed nas bi s spoznanji, ki jih ima v tem trenutku, marsikaj v svojem življenju spremenil, če bi lahko kolo življenja zavrtel nazaj. Tega pa seveda ni mogoče in tako so vsa naša spoznanja namenjena temu, da se iz njih nekaj naučimo za korake, ki ji delamo naprej. Tako se je ženska, ki se ob moževi bolezni z njim takrat ni mogla odkrito pogovoriti, ker preprosto v tistem trenutku ni zbrala dovolj moči za to, iz tega nekaj naučila. Pravi, da bi zdaj ravnala drugače, ker je na svoji koži spoznala, kako hudo je, ko naenkrat ni več časa, da bi še kaj popravljala. Take so naše življenjske zgodbe, in ko si jih podelimo, vidimo, kako smo si v svojem bistvu podobni.
Spoštovani, danes ne gre za vprašanje, ali Bog obstaja, ampak ali je potreben. Če je nekaj potrebno, v filozofskem smislu pomeni, da ni možno, da ne bi obstajalo, ker je nujno. Zakaj potemtakem glede obstoja Boga dvomimo? Nevera v Boga je posledica napačnih pričakovanj, ki izhajajo iz napačnih predstav o Bogu. Običajno gre za vprašanje trpljenja. Sprašujemo se, zakaj ga dobri Bog dopušča in ne uporabi svoje moči in avtoritete. Zlo obstaja, ker obstajata svobodna volja in moralna resnica. Nadalje, težave z Bogom imamo zaradi napačnega razumevanja Svetega pisma, ker ga tolmačimo nestrokovno. Težave nam povzročajo tudi neuslišane molitve, ker ne razumemo Božje volje. Prepričanje, da je krščanstvo edino zveličavno, je tudi resna ovira; to pa zato, ker ne razumemo Božjega načrta odrešenja. Zato smo nad Bogom razočarani in iščemo nadomestna verovanja. Sodobni človek verjame v znanost in tehnologijo, kar je hvalevredno. Toda zaskrbljujoče je, da več ne čutimo potrebe po Bogu in bližnjih. Brez odnosa oziroma stika z Bogom zdržimo leta, čeprav smo intuitivno vsi religiozni, ves čas pa potrebujemo družbo visokotehnoloških naprav. Ogroža nas vedenjska odvisnost poimenovana nomofobija, kar je skrajšana oblika angleške besede no-mobile-phone phobia. Gre za panično tesnobo, patologijo sodobnega časa, ker mislimo, da moramo biti s pomočjo pametnega telefona vedno na voljo in v stiku. Zato nenehno preverjamo nedogovorjene klice in sporočila, polnimo baterije, telefon imamo s sabo povsod, smo v stresu, če izgubimo signal spletne prisotnosti, zaradi družbe s telefonom preskakujemo obveznosti, ne spimo, imamo težave v odnosih. Preverimo, ali takšno nujo po stiku čutimo tudi v odnosu do Boga in bližnjih. Imamo kopico informacij in virtualnih prijateljev, a smo vedno bolj nevedni, osamljeni, ustrahovani, nepotešeni, nesrečni in potrti. Algoritmi umetne inteligence lahko izvajajo naloge bolje kot mi, ne morejo pa imeti Božjih lastnosti. Rad imam svoj pametni telefon in računalnik, vendar me ne moreta ljubiti in me razumeti. Android ne more biti Bog. Vsi se rodimo z globokim hrepenenjem po smislu, ki ga lahko izpolni samo Stvarnik. Zato je Bog nujno potreben. In vedno bo tako. Zato umolknimo pred Bogom, kajti tišina je prvi Božji jezik. Kdo smo mi, da prekinjamo Božjo tišino? Če naše besede ne prispevajo k tišini, potem raje ne recimo ničesar.
Kadar je moj zelo strogi, a pravični profesor slovenščine prinesel v razred proste spise, ki jih je ocenil, me je poklical in rekel, naj vsemu razredu preberem, kar sem napisala. Opazil je moj dar, ki je ob dobrohotni spodbudi prišel na dan. Profesor mi je namenil iskrene besede, ki so naravnavale mojo samopodobo, da se je utrdila in polepšala mojo Pot. Ni vseeno, kaj nam »zleti iz ust«. V lepi besedi odseva človekova duša. Ko se pogovarjamo, drug drugemu darujemo, tudi besede. Poskušamo najti primerne besede, zavedamo se drugega, njegove dragocene, enkratne narave. V tem skrivnostnem občudovanju je spoznanje, da je življenje, tudi moje življenje, en sam dar. To se me dotakne, ko sprejmem vse, kar je, ko rečem življenju da. Zavem se svoje lastne vloge, da skupaj z drugimi ljudmi lahko z lepimi besedami prinašam svetlobo v sivino, mrakobo dneva. Zavem se tudi svoje majhnosti, a v povezanosti si naberem novih moči. Ko zaprem oči, se pred menoj zvrsti množica dogodkov, ki so me krepili in hkrati ohranjali moje bistvo. Od nekod priplavajo besede, ki so mi jih izrekli. Nekatere so bile težke in sem jih razumela šele veliko pozneje. Veliko pa je bilo tudi besed, ki so mi božale dušo in so se vedno znova prebile v ospredje moje zavesti kot žarek, ki osvetli hrepenenje po poti, ki bo res tvoja. To je hrepenenje po tem, kar sem, predvsem pa po tem, da bi se brez strahu znala obrniti k sočloveku. Namesto drugega ne morem govoriti, lahko pa v njem prebujam čut za lepo besedo. Globoka je želja doživeti polnost ljubezni, izkušnjo prijateljstva. Kultura človeka se pokaže v njegovem odnosu do besede. Posebno dragocene so besede, ki so bile izrečene v pravem trenutku, tako, da so ostale zapisane v globini kot smerokaz, ki se ponavlja in ponavlja. Dragocen smerokaz, posebno v kritičnem času. Saj nekoč nisi razumel, kaj besede pomenijo, a so bile modre, preizkušene, pravi blagoslov. Pomagale so, da te je življenje prekalilo. Ko izreče tisto, kar ti ni všeč, nekdo, ki te ima rad, te sicer pretrese, a vendarle to doživljaš kot skrb, ne toliko kot nerazumevanje. Včasih pa si bil razočaran, ker so ti delali krivico, te brezobzirno ponižali, iz zavisti ali sebičnosti. Občutki užaljenosti, prizadetosti, jeze, razočaranja izvabijo besede, ki zlahka pohodijo človekove obljube o lepih besedah, kulturnem vedenju. Namesto tega si se želel dotakniti globine človeške duše, iščoč najlepše, razumljive besede, uporabiti najlepši jezik. Izrazi se človekova nemoč. A tudi zaradi dvomov in stisk se izkristalizirajo najgloblje in najbolj bistvene plati človekove osebnosti. Bistveno je, da se s teboj pogovarjajo ter s svojimi zgodbami, besedami, dajo priložnost, da zajemaš iz njihovih spoznanj, njihovega bogastva. Kako lepo se je spomniti pogovorov, ko si se počutil slišanega, ko so te opazili, prisluhnili tvojim občutkom, iskreni pripovedi o sebi. Ko ni bilo treba veliko besed, a so bile te močne, trdne, svetle. V vsakem človeku je hrepenenje po lepoti, tudi po lepoti besede. Za lepe, navdihujoče besede je potrebna ljubezen, ljubezen do jezika, resnica srca.
Mark Avrelij je bil znameniti rimski cesar in filozof iz 2. stoletja. Živel in vladal je v enem izmed najbolj kriznih obdobij rimskega imperija, ki se je že bližalo svojemu zatonu. Že takoj ob nastopu svoje vladavine se je moral spopasti z izredno težkimi razmerami v rimskem cesarstvu, ki jih lahko v marsikaterem vidiku primerjamo z današnjo situacijo v Evropi in po svetu: na več mestih so namreč izbruhnili upori ali vpadi različnih plemen, ki so za sabo puščala razdejanje, reka Tibera je tistega leta prestopila svoje bregove in na veliko poplavljala, sledila je huda lakota, rimske legije pa so med prebivalce zanesle kugo in tifus. Poleg tega so Marka Avrelija zadele še zasebne skrbi, saj mu je umrla mati, na katero je bil zelo navezan, bolezen pa je zadela tudi njegovo ženo in otroke, ki so prav tako eden za drugim umirali. Kljub temu Mark Avrelij ni klonil pred osebno nesrečo, ni prenehal braniti rimskega imperija pred vpadi tujih ljudstev, ampak je odredil številne ukrepe, s katerimi bi ublažil položaj, v katerem se je rimsko cesarstvo znašlo: uvedel je nove javne pobožnosti, nabiral prostovoljce za vojsko, prodal dragocenosti vladarske hiše ter si tako zagotovil potrebna sredstva za oborožitev in vzdrževanje vojske. Naposled je tudi sam podlegel bolezni, vendar je še pred smrtjo bodril svoje prijatelje z naslednjimi besedami: »Zakaj bi jokali zaradi mene? Mislite rajši na kugo in na množice vojakov, ki umirajo! Jaz grem pred vami tja, kjer se bomo nekoč vsi srečali.« Očitna nesebičnost, razsodnost in modrost Marka Avrelija je bila tako izjemna, da si je zasluženo pridobil vzdevek »filozofa na prestolu«. Prav ta njegova notranja moralna moč je nedvomno vodilno pripomogla k temu, da se je lahko uspešno boril proti vsem nesrečam, tako javnim kot zasebnim. Njegov notranji boj in oporo, ki jo je videl v stoiški filozofiji, lahko še dandanes spremljamo ob branju njegovega dnevnika, v originalu naslovljenega Samemu sebi – ta sicer ni bil namenjen objavi, saj je nastajal v vojaškem šotoru sredi vojne vihre in opustošenj, vendar daje edinstven vpogled v njegovo notranje doživljanje in razmišljanje o življenju, smrti, usodi in vlogi posameznika v svetu. »Njegova filozofija ne raste iz knjig, temveč iz življenja,« je o vsebini zapisal komentator Kajetan Gantar. Njegov dnevnik ni dodelano literarno besedilo, pač pa pogosto le kratke zabeležke in misli, zapisane v naglici, s katerimi je želel cesar bodriti predvsem samega sebe in se ob pogledu na vse tegobe vedno znova opominjati, naj ohranja notranjo mirnost in se ne vdaja bolečini in pesimizmu. Morda bi lahko sedaj, ko imamo več časa zase, branje njegovih razmišljanj pomagalo tudi nam ...
Neveljaven email naslov