Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Oče je bil delaven človek, ki je s svojim delom podpiral ženo in tri otroke. Poleg delovnika se je skoraj vsak dan udeleževal še večernih tečajev. Upal je namreč, da si bo nekega dne našel bolje plačano službo. Razen ob nedeljah Oče ni obedoval skupaj z družino. Zavzeto je študiral, da bi nekega dne družini s prisluženim denarjem omogočil boljše življenje.
Ko se je kdo iz družine pritožil, da ne preživi dovolj časa z njimi, je oče razložil, da vse to dela zanje. Čeprav si je sam še kako želel več časa preživeti z družino. Končno je napočil dan pomembnega izpita, ki ga je Oče opravil z odliko. Kmalu za tem mu je šef ponudil napredovanje, ki je vključevalo dobro plačo.
Očetu so se izpolnile sanje, zdaj je lahko družini namenil nekaj malega razkošja, ki ga prej niso poznali: nove obleke, večerje v restavraciji, počitnice na tujem.
Vendar družina tudi po napredovanju Očeta ni videla nič več kot prej. Še naprej je trdo delal, da bi lahko napredoval še na višje delovno mesto. Da bi si zagotovil pogoje, se je vpisal na študij na univerzo.
In ko je prišla beseda v družini na njegovo odstotnost, je Oče spet poudaril, da to dela zanje.
Očetov trud se je izplačal in spet je napredoval. Navdušen se je odločil, da bo najel kuhinjsko pomočnico, da bi ženo razbremenil gospodinjskih opravil. Tudi njihovo trisobno stanovanje se mu ni več zdelo primerno. Zato se je še bolj vrgel v delo, se še bolj dokazoval, da bi lahko še izboljšal svoj službeni položaj in družini privoščil še več. Družinski člani so ga videli še manj, dejansko je moral po novem spremljati pomembno stranko tudi ob nedeljah. In spet je družini pojasnjeval, da vse to dela zanje, da bi jim bilo bolje. Pa čeprav si je sam še kako želel biti z njimi.
Ves Očetov trud se je končno bogato poplačal in lahko je kupil čudovito hišo s pogledom na morje. Prvo nedeljo, ki so jo skupaj preživeli v novi hiši, je Oče naznanil družini, da se ne bo več prizadeval za nova napredovanja. Od zdaj bo več časa namenil družini.
Naslednje jutro se Oče ni več zbudil.
Kolikokrat smo slišali ali sami izgovorili stavek: »To delam zate.« Oče je to vsakič znova povedal svojim družinskim članom, dokler ni bilo prepozno. Za nas to jutro še ni prepozno, da živimo ljubezen tukaj in zdaj.
3718 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Oče je bil delaven človek, ki je s svojim delom podpiral ženo in tri otroke. Poleg delovnika se je skoraj vsak dan udeleževal še večernih tečajev. Upal je namreč, da si bo nekega dne našel bolje plačano službo. Razen ob nedeljah Oče ni obedoval skupaj z družino. Zavzeto je študiral, da bi nekega dne družini s prisluženim denarjem omogočil boljše življenje.
Ko se je kdo iz družine pritožil, da ne preživi dovolj časa z njimi, je oče razložil, da vse to dela zanje. Čeprav si je sam še kako želel več časa preživeti z družino. Končno je napočil dan pomembnega izpita, ki ga je Oče opravil z odliko. Kmalu za tem mu je šef ponudil napredovanje, ki je vključevalo dobro plačo.
Očetu so se izpolnile sanje, zdaj je lahko družini namenil nekaj malega razkošja, ki ga prej niso poznali: nove obleke, večerje v restavraciji, počitnice na tujem.
Vendar družina tudi po napredovanju Očeta ni videla nič več kot prej. Še naprej je trdo delal, da bi lahko napredoval še na višje delovno mesto. Da bi si zagotovil pogoje, se je vpisal na študij na univerzo.
In ko je prišla beseda v družini na njegovo odstotnost, je Oče spet poudaril, da to dela zanje.
Očetov trud se je izplačal in spet je napredoval. Navdušen se je odločil, da bo najel kuhinjsko pomočnico, da bi ženo razbremenil gospodinjskih opravil. Tudi njihovo trisobno stanovanje se mu ni več zdelo primerno. Zato se je še bolj vrgel v delo, se še bolj dokazoval, da bi lahko še izboljšal svoj službeni položaj in družini privoščil še več. Družinski člani so ga videli še manj, dejansko je moral po novem spremljati pomembno stranko tudi ob nedeljah. In spet je družini pojasnjeval, da vse to dela zanje, da bi jim bilo bolje. Pa čeprav si je sam še kako želel biti z njimi.
Ves Očetov trud se je končno bogato poplačal in lahko je kupil čudovito hišo s pogledom na morje. Prvo nedeljo, ki so jo skupaj preživeli v novi hiši, je Oče naznanil družini, da se ne bo več prizadeval za nova napredovanja. Od zdaj bo več časa namenil družini.
Naslednje jutro se Oče ni več zbudil.
Kolikokrat smo slišali ali sami izgovorili stavek: »To delam zate.« Oče je to vsakič znova povedal svojim družinskim članom, dokler ni bilo prepozno. Za nas to jutro še ni prepozno, da živimo ljubezen tukaj in zdaj.
Danes je Cvetna nedelja; kristjani pozdravljamo Jezusa, ki prihaja v Jeruzalem, da bi tam doživel srečanje apostoli pri zadnji večerji, in nato dramo izdajstva, trpljenja, obsodbe in smrti na križu. Potem sledi zmagoslavno vstajenje; toda, ni velike noči brez velikega petka, pa tudi veliki petek se ne ustavi na križu, ampak vodi k slavi vstajenja. Ali se ta drama lahko pripeti zgolj Jezusu? Menim, da ne. Tudi ne samo kristjanom. Kdor se odloči za resnico, potem gre skozi trdo šolo vzgoje, načelnosti in zvestobe. Dolgo časa sem iskal stvaren navdih, ki bi mi pomagal to živeti. In potem sem ga nekega dne povsem slučajno našel v nekem pogovoru. Takole je bilo: Srečanje, ali bolje sestanek. Nekakšna »posprava« slovesnosti, ki se je zgodila tik pred tem. Pogovor o dobrih plateh ter kritičen pogled k pomanjkljivostim. Ker sem bil med odgovornimi za pripravo slovesnosti, me je zbodel komentar udeleženca, da je bilo vse zanič. Razjezil sem se. Takrat se je oglasil moder starec: »Janez, pomiri se in poslušaj! Ali veš, kakšna je razlika med modrim in inteligentnim človekom, ko stojita pred izzivom oz. težavo?« Moj odgovor je bil seveda: »pa saj med njima sploh ni razlike, ker težavo rešita!« »Ni res«, je odgovoril starec, izkušen človek, in dodal: »razmisli!« Potem sem razmišljal in razmišljal, ne boste verjeli, cele tri ure. In se vdal. Moj sogovornik, ali bolje izzivalec mi je dejal: »Razlika med njima je velika. Inteligenten človek se zanaša na svoje sposobnosti in težavo rešuje tako, da vstopi vanje. Potem melje, sklepa, sprejema odločitve in velikokrat zapade v malodušje, ker je pač tako in ne drugače. Moder človek najprej prosi za modrost, ki je božji dar. Potem do težave zavzame pravo razdaljo: ne prekratko, da bi vstopil vanjo, ne predolgo, da bi zapadel v cinizem ali pišmeuharstvo. To je rešitev in odgovor: ne vstopaj!« Cvetna nedelja je dan učne šole modrosti. Božja modrost, podarjena človeku, je zagotovilo mirnega in zrelega življenja. Ko sem s pomočjo izkušenega človeka stopil v šolo modrosti, si vsakokrat, ko se pojavi težava ponavljam: »ne vstopaj«. Ne vstopaj pomeni zavzeti pravo razdaljo; pomeni biti odgovoren in ustvarjalen. Prava razdalja človeku omogoči, da v ključnih trenutkih ostane zvest Bogu, bližnjim in sebi. Ne pozabimo, da Jezus, v velikonočnem jutru, ko se je prikazal zbranim enajsterim apostolom, tem ni pel levitov, še manj nanje zlil kup očitkov in jeze, ampak jih je ljubeznivo pozdravil: »Mir z vami, ne bojte se!« Naj bo zato današnja nedelja in ves teden, ki je pred nami, poln miru, ki prihaja iz Jezusovega prebodenega Srca. Mir z vami!
V liturgičnem koledarju danes praznujemo Gospodovo oznanjenje. Praznik se je v ljudski pobožnosti hitro uveljavil, predvsem z vsakdanjo trikratno molitvijo: zjutraj, opoldne in zvečer, ko se oglasijo zvonovi in molimo: »Angel Gospodov je oznanil Mariji …« Na dan krščanskega praznika praznujemo tudi materinski dan, ko še posebej v Katoliški cerkvi poudarjamo pomen materinske ljubezni in hvaležnost za materinsko poslanstvo. Nedolgo tega sem svoji mami, že dokaj naglušni, a še vedno dovolj modri, da je razumela moje besede, dejala: »Veš, mama, odkar sem odšla od doma, sem odrasla, ti si se pa postarala.« Moje odraščanje in prehajanje v zrelo in samostojno žensko je šlo mimo nje, tako kot je šlo mimo mene njeno staranje. Ne, nisva hodili druga mimo druge ali se odtujili. Niti me ni pustila na hišnem pragu neznane družine. Le rosno mlada naju je z bratom pustila oditi v svet. Od takrat zjutraj, opoldne in zvečer moli za žive in rajne naše družine. Vez med menoj in njo je trdna zaradi njene materinske in moje hčerinske ljubezni. Ko se vračam v najin dom, mi sleherni trenutek daruje svojo ljubezen. Za njo bom, dokler se najini zemeljski poti ne ločita, vedno otrok, tisti mali otrok, ki mu bo, tudi ko že skoraj ne bo več zmogla, želela izkazovati svojo ljubezen na njej lastni način. Tega ji ne morem in nočem preprečiti. Tako kot ji ne morem preprečiti, da se ne bi od jutra do večera mučila s kidanjem snega ali pa puljenjem plevela. V delu, tudi če se komu zdi, da za prazen nič, je mama našla smisel svojega življenja. Jaz pa skrbim, da bi bila jesen njenega življenja lepa in topla. Ob današnjem prazniku Gospodovega oznanjenja vam želim, da ne bi pozabili, kako je bilo slovensko ljudstvo od nekdaj vdano Božji Materi Mariji. Po njenem materinstvu je posvečeno materinstvo vseh mater sveta. Ob materinskem prazniku pa se spomnite svojih mater ali pa si v spomin prikličite Cankarjevo mater, ki mu je v njegovi mladosti, polni pomanjkanja, dajala življenjski pogum in upanje v boljšo prihodnost. Spomnite se na skodelico kave in zlobni glas: »Pustite me na miru! … Ne maram zdaj!« Čeprav se je pisatelj tolažil, da ji bo porekel tisto besedo, tisto ljubeznivo, za katero je ogoljufal njeno ljubezen, tega ni rekel ne zvečer ne drugi dan in tudi ne ob slovesu … Ko mu je tri ali štiri leta pozneje v tujini tuja ženska prinesla kavo v izbo, ga je v srcu tako močno zaskelelo, da je kriknil od bolečine. »Srce je pravičen sodnik in ne pozna malenkosti,« je zadnji stavek, s katerim Cankar zaključuje svojo črtico Skodelica kave. Če imate, dragi poslušalci in cenjene poslušalke, še živo mamo, ji danes vi skuhajte skodelico kave. Nikar je ne zatajite. Vsak drug spomin je lahko zabrisati s kesanjem in z blago mislijo – tega ni mogoče zabrisati. Črn madež je na srcu in ostane tam na vekomaj.
Kristjani v postnem času, to je v času pred veliko nočjo, molimo križev pot, ki služi kot duhovna priprava na praznik Jezusovega vstajenja. Če pride nekdo, ki ni kristjan, v cerkev, bo verjetno kaj hitro vprašal, kaj pomeni 14 podob na stenah cerkve? Gre za križev pot, latinsko mu rečemo via crucis, ki je likovna upodobitev Jezusovega trpljenja od trenutka, ko je bil Jezus pred Poncijem Pilatom obsojen na smrt, vse do zadnje postaje, ko ga položijo v grob. Križev pot ima svojo utemeljitev v evangeljski pripovedi. V zgodovini se je oblikovala pobožnost, ki kristjana spominja, da je naše krščansko življenje v hoji za Kristusom. Jezus sam nas vabi: »Če hoče kdo priti za menoj, naj se odpove sebi in vzame vsak dan svoj križ ter hodi za menoj« (Lk 9,23). V srednjem veku so bili Frančiškovi bratje tisti, ki so pospeševali to pobožnost, posebej v Sveti deželi. V tem se je posebno odlikoval sv. Leonard Portomavriški (1676–1751). Napisal je čudovit križev pot, ki ga molimo še danes. Sicer pa je v svojem življenju blagoslovil več kot 570 novih križevih potov. Rdeča nit njegovega življenja je bila misel, da je Božji Sin umrl za vsakega izmed nas. Iz tega sta izhajala pobuda in vabilo ljudem, naj pogosto premišljujejo Gospodovo trpljenje. Sveti Leonardo je tako zaslužen, da se je pobožnost razširila in da danes skoraj ni cerkve, v kateri na bi bilo 14 postaj križevega pota. Človek tako podoživlja Jezusov križev pot ob besedi, sliki ali kakšni drugi upodobitvi. Človek mora v doživljanje vključiti svoja čutila, mora slišati, videti … Križev pot je tako človeški. Jezus povsem človeško trpi, prenaša križ, pada, se srečuje z ljudmi, sprejema usmiljene poglede, pomoč … Kdo se v tej »kalvariji« ne bi našel? Ne glede na to, kako uspešni ali neuspešni smo, koliko imamo ali nimamo, kakšnega značaja smo, smo koleriki ali sangviniki, smo veseli ali zagrenjeni … Jezus je padel, padamo tudi mi. Jezus vstane in s tem pokaže pot vsakemu izmed nas. Padec ni katastrofa, padec ni konec sveta. Božje, sveto je, da človek vstane in gre naprej. Križ, obup, žalost, bolečina, trpljenje – vse to »prisili« človeka, da pogleda resnici v oči. Jezusov križev pot je pot, kjer ni obvozov, kjer ni sprenevedanja … Križev pot je pot resnice. Postni čas s križevim potom nam razkriva resnico o Jezusu in o nas samih. Resnica križevega pota je tudi naša resnica. Resnica, ki svoj dokončni smisel dobi v praznem grobu v velikonočnem jutru, jutru našega odrešenja.
Maksikdaj danes ljudje ne najdejo ljubezni, a prav vsi hrepenimo po njej. Tudi če se ljubezni navzven izmikaš, jo napadaš, je ne sprejemaš, v globini tli upanje. Kadar se ob iskanju ljubezni počutiš ogroženega, je potrebno, da se kljub vsemu zanimaš za ljudi, jih poslušaš, jim pripoveduješ, bereš o njih. Verjeti vase, je nekaj velikega. Verjeti, da sem enkraten otrok življenja, ki lahko ob svojih talentih raste, se razvija in izpolni svojo nalogo, če si prizadeva za resnico in hodi skupaj z drugimi z intonacijo ljubezni. Veliko ljudi toži, da so jih v otroštvu ali kasneje prizadeli. Starši, ali kdo drug. Rane nosijo s seboj. Bolečina hodi s teboj, dokler ne pride do spremembe. Prej ali slej namreč vključiš pogled v dogajanje z različnih zornih kotov. Poglobiš se, odločiš za vzgibe preraščanja, da prepoznaš svojo osebno naravnano pot. Ali svojo življenjsko zgodbo sploh lahko dojameš v celoti, je veliko vprašanje. Čudovito pa je, da se ob pripovedovanju doživetega izgublja predsodek, da jo je treba prikrojiti, da ne bi koga prizadeli, da ne bi prizadeli sebe. Kako najti pravo mero, pravo smer? Včasih se obračamo v napačno, včasih ima človek občutek, da ne zmore več tako naprej. Takrat si je potrebno vzeti čas. Seveda, živimo v vzdušju pomanjkanja časa. A ko se odločim, si vzamem toliko časa zase, da se umirim, grem vase, se zberem, pogledam celovito. Ni vedno najbolj jasno videti v običajni, lepi svetlobi dneva. Včasih je več spoznanja, bolj „vidno” v temi, v zmedi besed, v bolečini, ob preizkušnji. Bistvo je skrito pod površjem, ki je posuto s prahom, z umazanijo ali pa z navidezno lepoto. Ko vsa moč izgine neznano kam, ko se nepojmljive težave nenadoma, ali pa polagoma zgrnejo v tvoj svet, v sredino tvoje duše – hudo zaledeni srce. Nemoč, potrtost, celo obup. Ni več možnosti bega pred resnico. Lahko sicer še hodiš po starem, a je kot po tankem ledu na zaledenelem jezeru. In potem, ko v zaupanju Vanj vztrajam, se prepustim notranjemu vzgibu, se kot preklop, prebujenje odpre nova dimenzija. Zasveti nova Luč, v moči novih spoznanj, vzbrstijo rože življenja, odkrijem nove stezice, novo smer, kjer sem v pristnem stiku s seboj, z bližnjim, z Bogom povabljen na vzpon, na vrh življenja. Samo sprejmeš in hodiš, hvaležen za vse, kar ti življenja prinaša. Resnica je sveto merilo Ljubezni.
Pomlad je tu! Dobro jutro, zgodnji ljudje! Res da vas ni sonce še zbudilo, saj ste vstali prej, kot je to pokukalo izza hribov, je pa že blizu in nas vsak dan bolj razvaja. Saj ga bo še preveč, bi kdo že navsezgodaj kvaril razpoloženje. Prav zaradi tega se moramo veseliti vsake sončne minute več, ko ni treba prižigati teh čudnih modernih luči s to bledolično svetlobo. Ste že opazili, kako se življenje prebuja, kako tu in tam že poganja to ali ono? Res je zanimivo, kaj nekateri vse opazijo, ko drugi hodimo le mimo kot pravi slepci. Bolj ali manj imamo vsi podobne oči in ušesa, kako je potem mogoče, da so se nekateri sposobni čuditi prvi mušici, ki prileti mimo in biti navdušeni nad prvim še tako preprostim cvetom, ki požene izpod snega, drugi pa ne? Verjetno ste že bili kdaj v vlogi starejšega in modrega človeka, ki je otroku razlagal kakšno stvar. Ne tisto zadevo, ki otroka sploh ne zanima, ampak tisto, ki ga je popolnoma prevzela. Se še spomnite pogleda, odprtih ust, ki so izražale otrokovo radovednost in navdušenje nad novim spoznanjem? Predvsem pa, kako je ta otrok gledal, otipaval z vseh strani in se ob tem čudil na novo odkritim skrivnostim? Ponos učitelja je kar kipel od zadovoljstva, saj je otroku odgrnil del sveta, ki mu je bil do takrat zakrit. Vemo, kako se je to nadaljevalo. Ta na novo poučeni otrok je z navdušenjem razlagal svoje novo vedenje prijateljem in pri tem še kaj dodal. Ne smemo misliti, da se je postavljal z novim vedenjem, saj se pogosto pred vrstniki pohvalijo, da jim je to povedal ta ali oni. Preprosto hočejo razveseliti svoje prijatelje s tem novim spoznanjem. Pri tem ne gre le za vedenje, ki se zapiše v knjige. Še posebej otroci doživljajo, da z vsakim novim vedenjem, ki jih res zanima, odkrivajo del sveta, ki jim je bil do takrat zakrit. S tem, ko poučujejo svoje otroške prijatelje, delajo nekaj podobnega, kot bi jim pokazali svoj skriti zaklad. Pozabljamo, da če nečesa ne vemo, tega tudi ne moremo videti, slišati in še manj uporabljati v življenju. Naj bo še tako kipeča pomlad pred našimi vrati, je ne bomo videli, če se tega ne bomo zavedali. Človek, ki samo sedi pred televizijo, ve, da se je dan podaljšal le zato, ker mora bolj zastreti okno. Odgrnimo zavese in dajmo se poučiti stvarstvu, ki se poraja pred nami. Danes nam vsem želim vedenja, ki bi nas zvabilo na plan, in bi tako vedno bolj gledali in videli, kako je ta svet čudovit.
Človek je to, kar jé, pravijo. Hrana je nekaj, kar določa vse naše življenje. Brez hrane bi umrli. Toda mi, ki živimo v družbi preobilja, tega tako rekoč ne moremo izkusiti. Naši predniki pa so tudi umirali od lakote. Toda danes govorimo o hitri hrani, pa o indijski, mehiški, kitajski hrani, se pravi, o jedeh drugih kultur. Ne zavedamo pa se, da je hrana pravzaprav »naravni zakrament«, tisto, kar nam daje življenje in nam omogoča stik z Bogom. Pravoslavni teolog Alexander Schmemann (1921-1983) na razumljiv način sodobnemu človeku pokaže, kako je človek prav prek hrane najtesneje povezan z Bogom. Na začetku Svetega pisma lahko preberemo: »Bog je rekel: »Glejta, dajem vama vse zelenje s semenom, ki raste po vsej zemlji, in vse sadno drevje, katerega sadje nosi seme. Naj vama bo v hrano« (1 Mz 1,29). Človek mora jesti, da bi živel. Bog je hotel, da je ves svet hrana za človeka. Ko človek jé hrano sveta, sprejme vase svet, ki ga je Bog ustvaril. Hrana človeku omogoča stik z njim. Vsa živa bitja so odvisna od hrane. Toda človek je edino bitje, ki blagoslavlja Boga za hrano in za življenje, ki ju prejema od njega. Ko je Bog ustvaril človeka, ga je blagoslovil. Prav tako je blagoslovil svet. Ker je človek od Boga prejel svet, ki je blagoslovljen, je njegov naraven odgovor ta, da bo tudi sam blagoslavljal Boga in se mu zahvaljeval. Bog mu v hrani in vsemu ustvarjenemu daje samega sebe – v tem se kaže njegova ljubezen do človeka – človek pa vse to polaga na oltar in daruje Bogu. To je dejanje njegove zahvale Bogu in čaščenja Boga. In prav to je evharistija. Človek je v svojem najglobljem bistvu duhovnik. Je v središču sveta in kot duhovnik zedinja svet v svojem dejanju zahvale in blagoslavljanja Boga, ko svet prejema od njega in mu ga daruje. Zdaj ko človek v evharistiji svet daruje Bogu, ta ni več isti, kot je bil prej. Človek mu je dal pečat ljubezni, svobodnega odgovora na Božjo ljubezen. Svet je snov, s katero človek v evharistiji svobodno odgovarja na Božjo ljubezen. In prav v tem je podoben svojemu Stvarniku. Vse to razumemo intuitivno in ne potrebujemo racionalnih razlag. Sekularizacija je sicer hrano in prehranjevanje spremenila v nekaj, kar je zgolj v našo korist in užitek. Kljub temu pa ljudje ravnamo s hrano spoštljivo. Ko se družina ali prijatelji zberejo, da bi skupaj obedovali, slutijo da gre za nekaj več, kot le za zadovoljevanje telesnih potreb. Čeprav ne vedo, kaj je ta »nekaj več«, je v njih vendarle želja, da bi slavili življenje, ki je več kot hrana in pijača.
Tudi današnji dan se bomo odpravili naproti opravljanju svojega poslanstva. Morda po krajši, morda po daljši poti. Dolgo časa se pripravljamo na izpolnjevanje poslanstva, ga iščemo, se izobražujemo, opravljamo, morda zamenjamo ali še naprej iščemo. Za nekatere se poslanstvo prekriva z opravljanjem poklica, nenazadnje sta besedi poslanstvo in poklic sorodnega pomena. Pravimo, da je vsako delo častno, pa vendar se zdi, da nekatere poklice v družbi bolj cenimo kot druge, delo nekaterih je bolj plačano ali pa občudovano. Vsak poklic, ki ga opravljamo z odgovornostjo in skrbnostjo, lahko preraste zgolj opis nalog, in postane zares poslanstvo. Neka medicinska sestra je pripovedovala o testu, ki so ga pisali v srednji šoli. Ker je bila vestna učenka, je na začetku preletela vprašanja, da bi videla ali je med njimi kateri, na katerega morda ne bi znala odgovoriti. Ustavilo se ji je prav pri zadnjem vprašanju, ki se je glasil: »Kako se imenuje gospa, ki čisti našo šolo?« Mislila si je, da gre skoraj gotovo za neslano šalo. Večkrat je videla čistilko, ki je pospravljala za učenci. Bila je visokorasla, s temnimi lasmi in v zgodnjih petdesetih letih. Ampak kako ji je ime, tega ni vedela. Pravzaprav še nikoli ni spregovorila z njo niti besede. Šolska ura je minila in morala je oddati test, brez da bi odgovorila na zadnje vprašanje. Ob koncu šolske ure je eden izmed učencev dvignil roko in vprašal ali bo zadnje vprašanje štelo za oceno testa. »Absolutno,« je odvrnil učitelj. »Pri svojem delu boste srečevali številne ljudi. Vsi in vsak posebej je pomemben. Zaslužijo si vašo pozornost in skrb pa čeprav bi bil to samo nasmeh ali pozdrav. Upam, da vas bo ta test spominjal na to.« Pa ni samo v zdravstvu pomembna pozornost do vsakega človeka. Marsikatero delo bi lahko prejelo bolj človeški obraz, če bi več skrbi namenili našemu vsakdanjemu odnosu do ljudi, ki jih srečujemo. Posebej težko je takšno naklonjenost vzdrževati do sodelavcev in tistih, s katerimi se vsak dan srečujemo. Vendar ni potrebno veliko truda vložiti v pristne odnose, saj lahko majhne pozornosti predstavljajo velike korake k graditvi skupnosti, ki se trudi, da se ne bi nihče počutil izločenega ali manjvrednega. Učenci so po koncu pisanja testa izvedeli, da je gospe čistilki ime Katarina. Tudi tega imena niso pozabili.
Nekaj si moramo iskreno priznati. Bog definitivno ni ravno najbolj uspešen, kar zadeva način primernega oglaševanja. Če gledamo z vidika sodobnega marketinškega oglaševanja, prav gotovo ne. Sicer nam Sveto pismo že na samem začetku v rajski pripovedi predstavi, kdo je tisti, ki resnično obvlada marketing in oglaševanje, a to je že druga zgodba. Vsekakor moramo priznati, da že njegov osnovni simbol – sodobno rečeno – logotip, ni nekaj, kar bi bilo privlačno in vabljivo. Mrtvo moško telo, pribito na antično mučilno orodje pač ni nekaj, kar bi bilo privlačno. Morda provokativno, a privlačno prav gotovo ne. Zakaj torej križ – simbol, ki ni ravno privlačen? V sodobnem potrošniško naravnanem svetu, ki v središče postavlja posameznika in njegovo lastno ugodje, krščanstvo s svojim logotipom, predvsem pa s svojim oznanilom ni nekaj, kar bi bilo sodobnemu uporabniku prijazno. Vsaj ne v smislu zadovoljevanja njegovih egoističnih ali narcisističnih potreb dobrega počutja in vrtenja okoli lastnega popka. Nasprotno: krščanstvo, z veselim oznanilom Jezusa Kristusa, pravega Boga in pravega človeka, ne vodi v individualizem, ampak ustvarja skupnost. In to skupnost posameznih oseb, v kateri je vsak človek edinstven in enkraten in kot tak povabljen, da zaživi svoje življenje v prepletu medsebojnih odnosov. To pa seveda ni vrtenje okoli samega sebe, samopoveličevanje in neprestano iskanje lastnega ugodja. Nasprotno – gre za pot, gre za način življenja, ki vodi v predrugačenje. Križ ni zgolj mučilno orodje in manifestacija trpljenja. Križ – v luči in dejstvu Jezusovega vstajenja od mrtvih – je lahko namreč ključni preoblikovalni dejavnik v mojem življenju. V evangeliju današnje, pete postne nedelje beremo Jezusove besede: »Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umre, ostane sámo; če pa umre, obrodi obilo sadu.« Preprosta poljedelska prispodoba, ki dejansko govori tudi o naši, človeški stvarnosti. Če je v ospredju mojega življenja zgolj in izključno moj jaz, moje lastno ugodje in zadovoljstvo, za ostale pa me prav malo briga, potem sem seme, ki je osamljeno, zakrknjeno, zagledano vase … Šele, ko uspem videti drugega, mu podariti sebe, šele ko sem slednjič sposoben in pripravljen odpovedati se egoističnim težnjam in zahtevam v dobro drugega, šele takrat dobi moje življenje globlji in izpolnjujoč smisel. To pa prav gotovo ni nekaj, kar bi bilo privlačno za vase usmerjenega človeka. Krščanstvo s svojim simbolom križa, predvsem pa Jezusovim naukom in načinom življenja ni nekaj, kar bi delovalo kot neka marketinško uspešna strategija, je pa gotovo nekaj, kar vabi in vodi k dejanski globlji in polnejši izpolnitvi življenja. Toda samo, če sem pripravljen sprejeti tudi trpljenje in umiranje kot sestavni del bivanja, ki vodi v nov način razmišljanja, delovanja in življenja.
Spoštovani, te dni sem se soočil z obupanim človekom, ki je na begu pred Bogom. Ubežnika sem takoj začutil, kajti tudi sam pišem v srcu sramotilne spise, pamflete o Bogu, čeprav sem teolog. Včasih bi raje to ne bil, ker moram nositi masko, da ne bi bil glede Boga pohujšljiv. Upravičeno mi je očital, da je postala Cerkev luksuzni boutique elite isto mislečih z opranimi možgani, ki živijo v svojem sanjskem svetu, s čimer sem se strinjal. Moj sogovornik, znani intelektualec, je hotel privoščljivo dati Boga na žerjavico, češ naj se nebeški genialec znajde v realnem svetu. Trdil je, da je postal človek prezrel, da bi verjel v Boga, ki je nesposoben vzdrževati svoj pravljični svet in da je postala beseda Bog najbolj odbijajoča. Ni vedel, da ni tako prekletega kraja, kjer ne bi bilo Boga (Dietrich Bonhoeffer). Ponovil mi je tudi Camusove besede iz Tujca, da je življenje prekratko, zato malo časa, kar mu ga je še ostalo, ne želi potratiti z nekim smešnim Bogom, moralnim strahopetcem, ki se boji zlo kaznovati, da bi bil končno svet lepši. Mislil je, da bo Boga podvrgel sebi in ga ujel v mišelovki, ker ni dojel, da je Bog več kot predmet našega dokazovanja in se nam je sam razodel kot trpeči Bog, ker je vedel, kaj nas najbolj žulji. Jezus je učil, da Boga ni treba iskati, kajti kdor vidi njega, vidi Boga, s tem pa tudi trpljenje Boga Očeta. Krščanstvo je edina vera, v kateri Bog trpi, a mi je sogovornik filozofsko oporekal, da Bog ne more trpeti, ker bi s tem izgubil svojo popolnost. Razložil sem mu, da njegovo trpljenje ne posega v Božjo popolnost, saj je trpel Božji Sin, Bog pa ob tem kot Oče, in da trpljenje izraža naravo njegove ljubezni. Trpljenje je v bistvu Božje bitje, je ranjena ljubezen, kajti prava ljubezen je trpeča. Zato o trpljenju vedo največ tisti, ki globoko ljubijo (Hans Urs von Balthasar). Razumevajoče sem poslušal njegove iskrene, besne in borbene izbruhe bojkota; vedel sem, da v bistvu fanatično brani Boga, ne pa svojega ateizma. Boga ne more zrušiti nihče; zrušijo se lahko le napačni koncepti o njem. Dojel sem, da je umrl Bog njegove percepcije o njem. Ni mogel verovati, ker ni poznal pravega objekta vere, nekoga, kateremu lahko zaupa, na pa nečesa, Boga – mašine. Dokler ne moremo zaupati absolutnemu, nimamo smisla, s tem pa tudi gotovosti, zadovoljstva, miru, izpolnjenosti in sreče. Vsak veruje pravilno le, če veruje s svojo svobodno voljo, kar sem pri sogovorniku upošteval. Končno mi je priznal, da človek lahko teoretično živi brez Boga, praktično pa ne. In da ni srečen, ker svoje življenje veže na stvari in ljudi, namesto da bi ga vezal na cilj, na smisel. Pogovor z njim je bil prijeten, kajti ni bolj nevarnega kot vera, ki si ne upa dvomiti. Bil sem mu hvaležen za iskrenost, ker sem vnovič spoznal, da ima krščanstvo največ svetlobe. Če ne morem zaupati Bogu, komu potem sploh še lahko?
Aristotel, grški filozof iz 4. stoletja pr. Kr., se v svojem najbolj znanem delu z naslovom Nikomahova etika med drugim ukvarja s temeljnim vprašanjem filozofije, ki nas zaposluje še danes – doumeti hoče, kaj je tisto, kar nam bo prineslo srečo. Pri tem ugotavlja, da se ljudje načeloma strinjajo, da je srečnost najvišji cilj našega življenja, se pravi, da bi dobro živeli, da bi nam šlo dobro oziroma na kratko, da bi bili srečni. Mnenja pa se začnejo razhajati, ko je treba to srečnost nekoliko konkretneje opredeliti, saj se izkaže, da si »večina pod tem izrazom predstavlja nekaj vidnega in otipljivega: eni naslado, drugi bogastvo ali pa čast.« Aristotel nadalje razmišlja takole: ker je bogastvo »le sredstvo za dosego nečesa drugega,« že ne more biti tisto najvišje dobro, ki ga hočemo doseči. Denarja si po njegovem mnenju želimo samo zato, da bi si z njim lahko kupili druge reči, sam na sebi pa bi bil povsem brez vrednosti in po njem sploh ne bi hrepeneli. Dalje nameni nekaj besed uživaškemu življenju, ki je ideal večini ljudi, a hitro zaključi, da tudi to ne more voditi do resnične sreče. Takšno življenje iz nas namreč naredi sužnje telesnim užitkom, postavi nas v hlapčevsko vlogo, poleg tega pa smo v tem primeru bolj podobni živalim, ki sledijo svojim nagonom. Tudi čast nam ne bo prinesla sreče, ker je nekaj, kar pride od zunaj: čast se namreč nahaja »bolj v ljudeh, ki jo izkazujejo, kot pa v človeku, ki jo uživa,« je torej nekaj, kar izhaja iz drugih ljudi in zato pravzaprav ni v naši lasti. Časti, užitka in bogastva si torej po Aristotelu želimo zato, ker verjamemo, da bo to vodilo do sreče, a je takšno prepričanje zanj napačno. Pri tem se sicer zaveda, da človek v življenju ne more povsem brez zunanjih dobrin, in priznava, da je določena mera materialne preskrbljenosti pravzaprav nujna za preživetje, a je materialna blaginja le pogoj, ne pa tudi vzrok za srečno življenje. Pravi temelj za srečo po Aristotelovem mnenju namreč izvira iz nas samih in ni odvisen od drugih ljudi, še manj pa od telesnih in materialnih dobrin – je torej nekaj, »kar je v nas vsajeno in z nami neločljivo povezano,« to pa je lahko le naša duševnost. Stanje prave sreče bomo tako lahko dosegli le, če bomo skrbeli za svojo dušo in jo urili, če bomo torej neprenehoma sledili duševnim vrlinam in se stalno izpopolnjevali v njih.
V jutru zadnjega marčevskega sneženja sem že navsezgodaj zaklenila vrata majhnega stanovanja v četrtem nadstropju in se peš podala v belino porajajočega se dne. Na kratkem odseku poti, ki me je vodila do bližnjega avtobusnega postajališča, sem srečala le komunalna delavca, ki sta že ničkolikokrat čistila pot za brezimne ljudi, ki dan za dnem stopajo po njej. Sama sem raje ubrala pot, ki je bila še nedolžno bela. Na njej sem sledila odtisom podplatov čevljev različnih velikosti in oblik. Med njimi sem opazila majhno sled, ki jo je za seboj pustil otroški čevelj. Nato sem, dobro obuta, zagazila v sneg in vanj odtisnila svoje sledi. Sled, ki jo bo zabrisal novo zapadli sneg ali pa stopila pomlad. Med kratko vožnjo z mestnim avtobusom sem razmišljala o sledeh, ki sem jih zapustila za seboj, in o sledeh, ki so jih v mojem življenju zapustili drugi. S prihodom pomladi namreč odhajam na novo, še nepregaženo in neprehojeno pot. Kako globoko bom gazila in kako hudo se mi bo udiralo, ne vem, a upam, da bo pot kdaj pa kdaj tudi mehka in brez blata. Naše življenje niso samo fizične sledi, ki jih puščamo v snegu in blatu ali na peščenih plažah. V mislih imam drugačne sledi. Sledi čustev, odnosov, naših prizadevanj in hotenj. Te je veliko težje izbrisati ali celo prekriti. Čeprav jih verjetno čas, ki nam je odmerjen, sčasoma malo omili ali celo odnese v pozabo. A nekatere ostanejo zapisane za večno. Zapisane na belem papirju, orkestralni partituri … V sledeh besedne, glasbene in drugih umetnosti, ki so jih ustvarili največji mojstri, se še kako odkrivajo sledi trpljenja, lepote in ljubezni. V tragičnih delih pa tudi sledi maščevalnosti. Pisec Knjige modrosti, pesnik in velikan duha v drugem poglavju zapiše: »Naše ime bo sčasoma pozabljeno, nihče ne bo omenjal našega delovanja. Naše življenje bo prešlo kakor sled za oblakom, razkadilo se bo kakor megla, ki jo preženejo sončni žarki, kadar pritisne pripeka.« (Mdr 2,4) In nadaljuje: »… povsod puščajmo sled za svojim veseljem, zakaj to je naš delež, to nam je usojeno.« (Mdr 2,9) Če gre verjeti modremu piscu, bodo sledi, ki jih zapuščam za seboj, hitro prešle in se razkadile, čeprav si tega ne želim. Mogoče se bo našel tudi kdo, ki jih bo želel zabrisati ali prekriti. Tudi prav. Zagotovo pa ne bom ne mogla ne hotela kar tako zabrisati sledi, ki so jih na moji do sedaj prehojeni poti pustili drugi. Tako barvite in pestre so. Nekatere globoke, druge plitve in površne. Pred menoj je nova pot, in čevlji, s katerimi stopam po njej, so dobro uhojeni. Želim si le, da bi mi bilo tudi naprej usojeno, da bi za seboj puščala tople in prave sledi. Brez zvijačnosti.
Rada poslušam mlade ljudi, ki znajo opazovati življenje in iskreno povedati, kako doživljajo razne okoliščine. Prav v tej svoji iskrenosti so nam lahko veliki učitelji. Tako imam v lepem spominu pogovor s sedemnajstletnim fantom, ki je v enem letu doživel dve smrti v sorodstvu. Pripovedoval je, kaj vse so takrat doživljali, in je sklenil takole: »Ko bom šel spet koga kropit, bom tiho.« Doživljal je ljudi, ki so prihajali kropit pokojnika in so govorili, govorili. Govorili so tudi neumnosti, govorili so besede, ki niso bile nikomur v pomoč. Govorili so pravzaprav sami sebi, ker jih žalujoči sploh niso poslušali. Verjetno bi še marsikdo lahko povedal kaj podobnega. Ljudje mislimo, da moramo nekaj reči v tolažbo, da se to od nas pričakuje, da preprosto ne smemo molčati. Mnogi tudi mislijo, da je tolažba samo v besedah. Molka se vedno bojimo. Vedno nas učijo samo govoriti, nikoli nas niso učili molčati. Kot da je znamenje slabosti, če ne najdeš besed. Toda kaj lahko sploh rečeš? Kaj lahko rečeš človeku, ki je tako žalosten zaradi izgube ljubljenega človeka, da sploh ne more slišati, kaj okrog njega govorijo? Stisk roke, objem ali preprosto tiha navzočnost so lahko večji izrazi spoštovanja kot plaz besed. V takšnih trenutkih doživljamo svojo nemoč in nikoli jih ne bomo »obvladali«. Vsakokrat znova nam bo težko in vsakokrat znova bomo v zadregi, kaj bi rekli. Prav zaradi te zadrege govorimo in govorimo, samo da nismo tiho. Zato je prav, da se o tem tudi več pogovarjamo, da nam bo takrat, ko se bomo spet znašli v takšnih okoliščinah, nekoliko laže preprosto molčati. Da se tega ne bomo tako zelo bali in ne bomo občutili poraza, če bomo tiho. Upam, da se bo ta fant, s katerim sem se pogovarjala, vse življenje spominjal, kako je sklenil: »Takrat bom tiho.«
Žalost je že mnoge ugonobila, od nje ni nobene koristi. Tako pravi svetopisemski modrec. Žalosti se znebi, preden dan ugasne, a spomin ohrani na trenutke jasne – to pa svetuje Simon Jenko. Najbrž sta oba imela dovolj izkušenj. Tudi sami jih imamo. Ne samo glede žalosti in tarnanja in njune druge plati; še o marsičem. Izkušnje, koliko in kaj je vredno komu zaupati. Teh smo se lahko nabrali že v otroških letih in bili tudi sami na preizkušnji, ali bomo izdali kako zapriseženo skrivnost, ko nas je jezik neizmerno srbel in se je hitro izkazalo, koliko je veljala ona »častna pionirska«. Izkušnje glede odlašanja in odlaganja. Bom jutri. Jutri pa zagotovo. Tistega jutri pa od nikoder. Izkušnje o bolezni in zdravljenju, o delavnosti in lenarjenju, resnicoljubnosti in pretvarjanju. O dobičku in izgubi. Navsezadnje še o teoriji in praksi. Zdaj spet prisegamo na izkušenjsko učenje tudi na šolskem področju. V mojem davnem šolanju je poskuse iz fizike in kemije opravljal samo učitelj. Še opazovali smo jih le iz klopi. Danes je že vsaka učilnica mali laboratorij z dejavnimi učenci. Izkušnje v zvezi s povezovanjem in samozadostnostjo. Da sloga jači in nesloga tlači in kar je še podobnih modrosti, so vse usmerjene k prijaznemu sobivanju. Odnosom vedno sledijo posledice. Pomembno je, kakšne. Pravilo Kadar odrasli govore, otroci naj molče je veljalo cela stoletja. Obrnjeno k oliki je koristno še danes. Toda strogo zaprta otroška usta v družbi odraslih so zavirala otrokovo komunikativnost. Ko si v šoli moral kaj izdaviti iz sebe, se ti je tresel glas. Izkušnje so nam v delež. Rečenica, da gre osel le enkrat na led, je stara, a jo je Oton iz Vinice dopolnil s spoznanjem, da »drugič bo plesal po njem«. Na napakah se učimo je dokaj umesten nauk. Če nam porazi niso v izziv, utegnejo biti v škodo, saj se nekam vmes ugnezdi otopelost. Ni pa z dna prav lahko vzleteti. Še ptič se lahkotneje požene z veje kot s tal. Ali pripomorejo izkušnje tudi do modrosti? Lahko, če si prizadevamo zanjo. Modrost in vzgojo zaničujejo bedaki, meni stari Pridigar. Najbrž ni bil brez izkušenj. Lastne so največ vredne, a tudi tujim je vredno prisluhniti.
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Dober dan, dobri ljudje! Vesel sem, da vas smem nagovoriti preko radijskih valov; in še toliko bolj vesel, ker bi vam danes rad spregovoril o nekom, ki ga imam zelo rad: to je papež Frančišek. V torek, 13. marca, bo minilo pet let od njegove izvolitve, zato sem zapisal nekaj misli o tem izrednem možu, ki preseneča katoliško Cerkev in ves svet. Bogu sem hvaležen, da sem smel nekaj let, kot misijonar, preživeti v Argentini. Tako sem od blizu spremljal sporočilo Jorgeja Maria Bergoglia. Navdušila sta me njegov občutek za prepoznavanje stanja v družbi ter smisel za odkrivanje poslanstva katoliškega občestva sredi velike metropole. Izrednega pomena je tudi vsebina govora, ki ga je pred zbranimi kardinali imel tik pred začetkom volitev novega papeža, marca 2013; Bog ve, morda so prav zaradi tega govora kardinali v njem prepoznali izzive Cerkve in moža, ki se jih bo lotil. Dotaknimo se tega govora. V njem Jorge Mario Bergoglio opiše Cerkev, ki oznanja in zato gre iz sebe; pa ne samo na geografska obrobja, pač pa tudi na bivanjska obrobja, obrobja sleherne revščine. Kadar Cerkev ne gre iz sebe, se začne sklicevati nase in takrat zboli. Številne slabosti cerkvenih ustanov imajo skozi čas svoj izvor prav v tem sklicevanju nase, ki je neke vrste teološki narsicizem. Bergoglio omenja odlomek iz knjige Razodetja, kjer Jezus trka na vrata, da bi vstopil. Svetopisemsko besedilo sicer pravi, da Jezus trka zunaj, a Bergoglio dodaja, da lahko Jezus večkrat trka od znotraj, da bi ga spustili ven. Cerkev, ki se sklicuje nase, Jezusa zapira vase in ga ne spusti ven. Cerkev, ki se sklicuje nase, nehote začne verjeti, da poseduje svojo lastno luč. Nič več ne prejema luči od Kristusa, pač v središče postavi sebe, oz. človeka in tako zapade v duhovno posvetnost, ki je po teologu De Lubacu najhujše zlo, ki se ji lahko pripeti. Tu je na mestu Jezusov očitek farizejem: »Da ne morejo spoznati in častiti nebeškega Očeta, ker častijo drug drugega«. Toliko o Bergoglijejem govoru pred zbranimi kardinali v prvih dneh marca 2013. Je pa še nekaj, kar me pri Frančišku izredno navdušuje. Vsakokrat ko se zazrem v spominsko fotografijo, ki je jeseni leta 2015 nastala v domu svete Marte v Vatikanu, ko sem bil deležen velikega objema in blagoslova papeža Frančiška, v sebi odkrivam dar, ki ga Frančišek prinaša sodobnemu svetu: v vsakem človeku najprej prepoznati človeka. Drage poslušalke in poslušalci, cenjeni ljudje blage volje – naj bo današnji dan priložnost, da v vsakem človeku odkrivamo človeka. Prva zaradi tega naj bo ta dan lep in blagoslovljen!
Pred dvema dnevoma smo praznovali praznik: dan žena. Danes, 10. marca pa obhajamo praznik 40 mučencev iz Sebastije v Armeniji. Gre za kristjane, ki se niso hoteli odreči krščanski veri, umrli so mučeniške smrti. Kot alternativo dnevu žena, so si moški izbrali ta dan, kot svoj praznik. Lahko bi rekli, malo za šalo, malo za res. Toda, ko človek pogleda življenje in smrt teh mučencev, misel na šalo izgine. Vse to se je dogajalo v začetku 4. stoletja, ko je v sloveči dvanajsti rimski legiji, ki so jo imenovali »bliskovita«, služilo vojaščino tudi štirideset neustrašenih kristjanov. Ti vojaki so veljali za najboljše. Iz zgodovine vemo, da je cesar Konstantin že leta 313 krščanstvo priznal kot državno vero. Toda, žal, s tem še ni bilo konec preganjana kristjanov. Konstantinov sovladar Licinij je razglasil odlok, da se mora vsak kristjan pod smrtno kaznijo odreči svoji veri. S čistkami je začel najprej doma, na svojem dvoru, potem pa med vojaki. Takoj, ob izrečeni grožnji, se je iz »bliskovite legije« pogumno prijavilo štirideset vojakov, ki so priznali, da so kristjani in da jih nobena grožnja ne bo odvrnilo od Kristusa. Kljub mnogim prepričevanjem, naj zapustijo krščansko vero – tega niso storili. Obljubljali so jim denar, odlikovanja … Ker so vse to zavračali, zaradi Kristusa, so jih obsodili na nenavadno obliko mučeniške smrti. Mučeniška smrt, ki so jo pretrpeli je bila strašna: slekli so jih do golega, jih izpostavili mrazu in burji na zamrznjenem ribniku. V bližini pa je bila pripravljena vabljiva topla kopel za tiste, ki bi si premislili. In res. Eden izmed vojakov je klonil in skočil v vročo vodo. Zaradi nagle spremembe temperature je takoj umrl. Pričevanje teh mučencev je bilo tako močno, da je takoj, po smrti tega vojaka, na njegovo mesto stopil vojak, ki jih je stražil in se s tem priznal za kristjana. Naslednji dan je prišel sodnik, ki je ukazal obsojenim polomiti roke in noge ter jih sežgati, njihov pepel pa raztresti. Tem mučencem se ni uresničila želja, da bi bili skupaj pokopani, doživeli pa so skupno mučeništvo. Mučeništvo ni samo nek zgodovinski pojav. Papež Frančišek je v enem svojih govorov poudaril, da Cerkev, še nikoli ni imela toliko mučencev, kot danes. To pomeni, danes, v tem trenutku, ljudje po svetu umirajo, ne zaradi lakote, ne zaradi nesreč, ne zaradi političnih vojn, ampak preprosto zato, ker so kristjani, ker verujejo v Jezusa Kristusa. Naj bodo ti zgledi – kot izpraševanje vesti, vsakemu izmed nas. Kako živim sedanji trenutke, kako živim svojo vero, kako živimo resnico … ne za šalo – za res.
Morda ste že slišali o možu, ki je želel preizkusiti sluh svoje žene. Ustopil se je za ženo in ji prijazno rekel: »Draga, a me slišiš?« Ker ni slišal nobenega odgovora, je stopil bliže in ponovno vprašal: »Draga, a me slišiš?« Ker spet ni slišal odgovora, je stopil pred ženo in jo sedaj že tretjič prijazno vprašal: »Draga, ali me slišiš?« Odgovorila mu je: Tretjič ti odgovarjam: »Da, slišim te!« Dejansko je slabo slišal mož! Na neki način lahko ta pogovor primerjamo z našim odnosom do Boga. Stalno se sprašujemo, če nas posluša in če odgovarja na naše prošnje. Dejansko nas sliši, a tudi od nas pričakuje, da ga poslušamo. Nebeški Oče v evangelijih dvakrat javno spregovori o Jezusu. Prvič je to ob Jezusovem krstu, ko pravi: »Ta je moj ljubljeni sin, njega poslušajte.« Drugič pa ob spremenjenju na gori: »Ta je moj ljubljeni sin, njega poslušajte« (Mr 9, 7). Ti dve glasni izjavi jasno kažeta, kaj Bog pričakuje od nas in kaj je naša prva življenjska naloga: Poslušati njegovega sina Jezusa. To je tudi bistvo duhovnega življenja – prisluhniti, kaj nam Jezus govori. Če mu bomo prisluhnili, se bo naše življenje spremenilo. Kako lahko prisluhnemo Jezusu? Dan lahko začnemo tako, da se za trenutek ustavimo in prosimo s preprostimi besedami svetopisemskega dečka Samuela: »Govori, Gospod, tvoj hlapec posluša«. Če nam ne uspe tega narediti zjutraj, se lahko zvečer umirimo in ponovimo Samuelovo prošnjo: »Govori, Gospod, tvoj hlapec posluša« (1Sam 3,9). Kako pa lahko praktično prisluhnemo Jezusovemu glasu? Govori nam gotovo po božji besedi. Zato radi vzemimo v roke Sveto pismo in ga berimo ter ob njem premišljujmo. Dalje nam govori v molitvi, zlasti, ko se ustavimo in umolknemo pred Gospodom. Govori nam po duhovnikih in po glasu Cerkve. Seveda nam Gospod govori po naši vesti, po drugih ljudeh pa tudi po dogodkih v življenju in po znamenjih časa. Kako poslušanje spremeni naše življenje pa govori tale pripoved: Neki starejši mož je že nekaj časa slabo slišal. Obiskal je zdravnika in ta mu je predpisal slušni aparat, s katerim je normalno slišal. Čez nekaj časa je spet obiskal zdravnika. Ta ga je sedaj vprašal: »Najbrž je vaša družina srečna, odkar tako dobro slišite.« Mož mu je odgovoril: »Saj jim še nisem povedal. Zaenkrat samo poslušam. Sem pa že dvakrat spremenil svojo oporoko.«
Ali smo se kdaj vprašali, kako lahko nekaj tako lahnega in drobnega, kot je kaplja vode, izdolbe luknjo v trd in mogočen kamen? Že stari vek je poznal odgovor na to vprašanje. Tako so različni antični pisci navajali misel: »Kaplja izdolbe kamen.« Z njo so dramili človeka k spoznanju, da lahko z dolgotrajnim, vztrajnim delovanjem doseže še tako nemogoče stvari, pa tudi to, da se, kot pravimo pri nas: »Strup skriva v majhni steklenički.« To pomeni, da moramo biti pozorni na majhne družbene nevarnosti, ki ob dolgotrajnem delovanju lahko povzročijo tektonske premike. Rek »Kaplja izdolbe kamen« je znan iz zapisa rimskega pesnika Ovidija, od čigar smrti mineva dva tisoč let. V svojih Pismih iz Ponta je zapisal verz, ki bi se v prostem slovenskem prevodu glasil: »Kaplja izdolbe kamen, prstan se z nošnjo izrabi.« Ovidij je s svojimi verzi hotel opozoriti, da lahko ima bodisi naše lastno ponavljajoče se delovanje bodisi delovanje naših nasprotnikov, ki se na prvi pogled zdi nepomembno, uničujoče posledice. To bridko izkušnjo je doživel sam – iz neznanih razlogov, morda zaradi svoje erotične poezije, ki naj bi rušila moralni red Rima, ga je namreč cesar Avgust izgnal v oddaljeno mesto Tomi (današnjo romunsko Konstanco), kjer je osamljen tudi umrl. Kasneje je misel o kaplji vode, ki lahko izdolbe luknjo v kamen, prevzel tudi italijanski renesančni filozof in znanstvenik Giordano Bruno v svoji komediji Svečar, kjer Ovidijevo prispodobo tudi razloži: »Kaplja ne izdolbe kamna, ker dvakrat pade, temveč ker pogosto pada. Enako človek ne postane pameten, ker dvakrat bere, temveč ker pogosto bere.« Kot nas uči renesančni modrec, skrivni pomen pregovora o kaplji in kamnu ni zgolj ta, da nam od vseh strani prežijo skrite nevarnosti zaradi trajnega delovanja na videz nepomembnih silnic, ampak predvsem v tem, da lahko le z vztrajnostjo pri svojem delu dosežemo kaj izjemnega.
Ste že kdaj na praznične dni opazovali parkirišča pred velikimi nakupovalnimi središči? Ko ni nakupovanja. Ko ni dobave in nabave, ko je vse skupaj zelo tiho in zelo prazno. Nekega prazničnega dne sem na velikem praznem parkirišču zagledala gručo romskih otrok, ki so prostor izkoristila za svoje igre. Otroci so tekali sem ter tja, vpili, se smejali in igrali vse igre sveta – tiste z žogo in brez žoge. Zdelo se mi je, da se je čez sivi prazni prostor razpela mavrica tisočih barv in spremenila prazni prostor v pravljično igrišče, ki osreči vsakogar, ki ga obišče. Tudi slovenska beseda »praznik« ima v sebi poseben poudarek na praznini. Kot bi že s samim izrazom hoteli povedati, da je to dan, ko se izpraznimo od vseh navadnih dolžnosti, predvsem od hitenja, skrbi za materialne dobrote in preživetje. Pa so na žalost naši praznični dnevi pogosto podobni praznim parkiriščem. Nehote se moramo vprašati – ali sploh še znamo praznovati? Ali praznični dnevi niso kot te velike površine – prazni in tihi, brez pomena? Neka gospa mi je povedala, da se najbolj boji praznikov, ker je njen mož takrat tako siten in samo pije ter spi… Prazniki – a li so to samo še prazni dnevi? Slovence ni potrebno učiti delati, so nekoč v skupni državi govorili judje drugih narodnosti. Slovenci delajo, čim se rodijo. Ne vem, če je še tako. A vem tudi, da je nekaj dostikrat res – morali bi se znova učiti praznovati. Morali bi se učiti, kako raztegniti mavrico tisočerih barv čez praznične dni – da bi praznino, ki nastane, ko ne gremo v službo, ko ne delamo, obsijalo sonce in nas požgečkalo v naši notranjosti. Da bi prazniki postali dnevi sonca, igre in druženja. Da bi prazna parkirišča naših praznovanj spremenili v igrišča. Potem bi lažje dihali in veliko pogumneje prenašali težo vsakdanje sivine.
Kakšno leto pred tem, ko sem postal duhovnik, sem stopil na mino, ki mi je razcefrala srce. Moji ideali so vsepovprek frčali po zraku, kot splašene ptice, ki se ob poku puške dvignejo visoko nad zemljo, se razletijo na vse strani neba in se nikdar več ne vrnejo. Stal sem pred še enim cerkvenim škandalom, za katerega niste in verjetno nikdar ne boste slišali. Jaz pa sem stal pred njim kot pred hudičem in vedel, da ga ne morem ne prezreti ne premagati. Da je to nekaj, preko česar preprosto ne morem. Hotel sem stran, čim dlje proč. »V taki umazani, črni, svinjski Cerkvi nimam kaj iskati,« sem se potožil duhovniku, ki mi je na to odvrnil: »Če odideš tudi ti, kdo jo bo naredil drugačno?« Od tedaj dalje sem spoznal, da je veliko črnega in slabega, ki se nabira na naših voditeljih, pravzaprav odsev nas vseh, ki smo del iste skupnosti. Zgražamo se nad krajami vplivnih direktorjev, a nihče od nas ne pomišlja preveč, če se lahko izogne plačilu davka. Gabi se nam skrivanje resnice, medtem ko si sami natikamo maske za čim lepšo javno podobo. Besnimo nad njihovim izkoriščanjem in samovoljo, a delamo enako, kadar tudi mi dobimo moč nad nekom drugim. Voditelji Cerkve in države, škofje, politiki, direktorji, župani, predsedniki in ostali vplivneži so pravzaprav vedno samo naše ogledalo, nekdo, ki nam s svojimi napakami očitno kaže, na katerih križiščih smo zavili narobe. Kritika je pomembna, morda celo ključna stvar, ko gledamo naše voditelje in preko njih našo družbo, da se ne razumemo narobe. Vendar je kritika, če je dobronamerna, vedno najprej samokritična. »Vi pa si ne pravite ›rabi‹, kajti eden je vaš Učitelj, vi vsi pa ste bratje. Tudi na zemlji nikomur ne pravite ›oče‹, kajti eden je vaš Oče, ta, ki je v nebesih. Tudi si ne pravite ›vodnik‹, kajti eden je vaš Vodnik, Kristus.« (Mt 23,8-10) Biti učitelj zato pomeni najprej učiti se kot učenec, biti oče pomeni spoštovati kot sin, biti voditelj pomeni služiti kot služabnik. Tako se spreminja stvari.
Neveljaven email naslov