Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Oče je bil delaven človek, ki je s svojim delom podpiral ženo in tri otroke. Poleg delovnika se je skoraj vsak dan udeleževal še večernih tečajev. Upal je namreč, da si bo nekega dne našel bolje plačano službo. Razen ob nedeljah Oče ni obedoval skupaj z družino. Zavzeto je študiral, da bi nekega dne družini s prisluženim denarjem omogočil boljše življenje.
Ko se je kdo iz družine pritožil, da ne preživi dovolj časa z njimi, je oče razložil, da vse to dela zanje. Čeprav si je sam še kako želel več časa preživeti z družino. Končno je napočil dan pomembnega izpita, ki ga je Oče opravil z odliko. Kmalu za tem mu je šef ponudil napredovanje, ki je vključevalo dobro plačo.
Očetu so se izpolnile sanje, zdaj je lahko družini namenil nekaj malega razkošja, ki ga prej niso poznali: nove obleke, večerje v restavraciji, počitnice na tujem.
Vendar družina tudi po napredovanju Očeta ni videla nič več kot prej. Še naprej je trdo delal, da bi lahko napredoval še na višje delovno mesto. Da bi si zagotovil pogoje, se je vpisal na študij na univerzo.
In ko je prišla beseda v družini na njegovo odstotnost, je Oče spet poudaril, da to dela zanje.
Očetov trud se je izplačal in spet je napredoval. Navdušen se je odločil, da bo najel kuhinjsko pomočnico, da bi ženo razbremenil gospodinjskih opravil. Tudi njihovo trisobno stanovanje se mu ni več zdelo primerno. Zato se je še bolj vrgel v delo, se še bolj dokazoval, da bi lahko še izboljšal svoj službeni položaj in družini privoščil še več. Družinski člani so ga videli še manj, dejansko je moral po novem spremljati pomembno stranko tudi ob nedeljah. In spet je družini pojasnjeval, da vse to dela zanje, da bi jim bilo bolje. Pa čeprav si je sam še kako želel biti z njimi.
Ves Očetov trud se je končno bogato poplačal in lahko je kupil čudovito hišo s pogledom na morje. Prvo nedeljo, ki so jo skupaj preživeli v novi hiši, je Oče naznanil družini, da se ne bo več prizadeval za nova napredovanja. Od zdaj bo več časa namenil družini.
Naslednje jutro se Oče ni več zbudil.
Kolikokrat smo slišali ali sami izgovorili stavek: »To delam zate.« Oče je to vsakič znova povedal svojim družinskim članom, dokler ni bilo prepozno. Za nas to jutro še ni prepozno, da živimo ljubezen tukaj in zdaj.
3718 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Oče je bil delaven človek, ki je s svojim delom podpiral ženo in tri otroke. Poleg delovnika se je skoraj vsak dan udeleževal še večernih tečajev. Upal je namreč, da si bo nekega dne našel bolje plačano službo. Razen ob nedeljah Oče ni obedoval skupaj z družino. Zavzeto je študiral, da bi nekega dne družini s prisluženim denarjem omogočil boljše življenje.
Ko se je kdo iz družine pritožil, da ne preživi dovolj časa z njimi, je oče razložil, da vse to dela zanje. Čeprav si je sam še kako želel več časa preživeti z družino. Končno je napočil dan pomembnega izpita, ki ga je Oče opravil z odliko. Kmalu za tem mu je šef ponudil napredovanje, ki je vključevalo dobro plačo.
Očetu so se izpolnile sanje, zdaj je lahko družini namenil nekaj malega razkošja, ki ga prej niso poznali: nove obleke, večerje v restavraciji, počitnice na tujem.
Vendar družina tudi po napredovanju Očeta ni videla nič več kot prej. Še naprej je trdo delal, da bi lahko napredoval še na višje delovno mesto. Da bi si zagotovil pogoje, se je vpisal na študij na univerzo.
In ko je prišla beseda v družini na njegovo odstotnost, je Oče spet poudaril, da to dela zanje.
Očetov trud se je izplačal in spet je napredoval. Navdušen se je odločil, da bo najel kuhinjsko pomočnico, da bi ženo razbremenil gospodinjskih opravil. Tudi njihovo trisobno stanovanje se mu ni več zdelo primerno. Zato se je še bolj vrgel v delo, se še bolj dokazoval, da bi lahko še izboljšal svoj službeni položaj in družini privoščil še več. Družinski člani so ga videli še manj, dejansko je moral po novem spremljati pomembno stranko tudi ob nedeljah. In spet je družini pojasnjeval, da vse to dela zanje, da bi jim bilo bolje. Pa čeprav si je sam še kako želel biti z njimi.
Ves Očetov trud se je končno bogato poplačal in lahko je kupil čudovito hišo s pogledom na morje. Prvo nedeljo, ki so jo skupaj preživeli v novi hiši, je Oče naznanil družini, da se ne bo več prizadeval za nova napredovanja. Od zdaj bo več časa namenil družini.
Naslednje jutro se Oče ni več zbudil.
Kolikokrat smo slišali ali sami izgovorili stavek: »To delam zate.« Oče je to vsakič znova povedal svojim družinskim članom, dokler ni bilo prepozno. Za nas to jutro še ni prepozno, da živimo ljubezen tukaj in zdaj.
Nenadomestljivo vlogo v celostnem razvoju (oblikovanju/izobraževanju) človeštva imajo tako imenovani »sveti ljudje«. To so osebe s posebnimi potrebami, katerih poslanstvo je srčenje človeške družbe, zato je njihova vključenost v vse pore družbenega dogajanja nujno potrebna. Žal jih ekonomizem/hrematizem v njihovem poslanstvu podcenjuje in zato zavestno odstranjuje iz družbeno aktivnega življenja. V sitemu, v katerem je človek vreden predvsem kot vir pridobitništva, so »sveti ljudje« nekoristno odvečni in celo (kot buditelji srčnosti) moteči s svojo prisotnostjo. Naš čas potrebuje kapital, ki se ne šteje le v novcih; naš čas potrebuje kapital človečnosti, ki ga krepi tudi prisotnost »svetih ljudi«. Njihovo odrivanje na obrobje življenja – izključevanje je dehumanizacija družbe. Tudi zato ker v hrematističnem konceptu vrednost »svetih ljudi« ni ovrednotena, njihovim najbližjim niso dane možnosti – potrebna podpora, da bi bili lažje aktivno vključeni v bivanjsko okolje. Nikoli ne bom pozabil najlepšega, najsrčnejšega objema, ki sem mu smel biti priča v svojem življenju. To ni bil objem dveh zaljubljencev, to je bil objem mamice in njenega trinajst let starega sina, ki mu je stroka določila razumsko inteligenco dveletnega otroka. Ko sem vstopil v njihovo družino, so ga pravkar pripeljali iz posebnega zavoda v Dornavi. In sem videl, kako so dečka, tudi telesno zelo krhkega – slepega z nemočni udi …, položili mamici v naročje. V hipu jo je zaznal in se tako zelo odrešeno nasmehnil. Potem je s krhkimi ročicami mamico objel in se kot blažen utopil v njeno sočutje. Bil je doma! Od takrat dalje razmišljam o tem otroku, ki je genij sočutne ‒ in ne samo sočutne zaznavnosti. Nobena ‘pametna’ stroka nima pravice meriti inteligence le po racionalnosti in v imenu »pametnosti« nespametno odstranjevati »svete ljudi« iz družbene srenje. Če nas že ocenjuje, potem mora biti v spoštljivosti globoko sklonjena k posamezniku in ga ovrednotiti v njegovi posebni izvirnosti s katero bogati družbo. Nobena stopnja izobrazbe ne more nadomestiti srčnosti, ki jo lahko prav »sveti ljudje« vnašajo v čas in prostor bivanja. Ob enem pa so kazalnik, da se človekova vrednost ne meri le po tako imenovani ekonomski (dejansko hrematistični) učinkovitosti; človek je vrednost sam po sebi in »sveti ljudje« so dodana vrednost družbe in zato za vsako skupnost nenadomestljivi. Njihova »čudnost« je prebujevalna za čudovito srčnost in čudežnost horizontov človečnosti, ki bi jih brez njihove prisotnosti ne uvideli, doživeli in se vanje vživeli.
Vsem trem monoteističnim religijam je med drugim skupno prepričanje, da se je Bog posredoval človeštvu. To Božje samoposredovanje se je zgodilo v obliki razodetja, ki so ga prejeli preroki teh religij. Na ta način je presežna božja Beseda vstopila v človeško govorico. V aktu razodetja je večni Logos postal dostopen človeku – namreč: skozi jezik. Svetim Knjigam se zato pripisuje Božji izvor. Bog spregovori v človekovi govorici; govorici razumni človeku. Toda ali je takšna govorica nujno tudi estetska? Tu se bom omejil na Sveto besedilo religije, ki jo najbolje poznam – islama. Koranski jezik muslimanom ne velja le za najlepšo Arabščino, temveč za najbolj estetsko in vzvišeno obliko jezika sploh. Islamsko izročilo pravi: »Bog je lep in ljubi lepoto«. Lepota velja v Islamu za enega od Božjih atributov. Prizadevanje za lepim, bodisi v čutnem smislu (lepota človekovih del) ali nadčutnem smislu (lepota človekovega značaja), pa je sestavni del islamske religije. Tako se tudi sama resničnost koranskega oznanila dejansko razkrije šele preko lepote recitacije, ki ima v islamski tradiciji status posebne umetnosti. V dejanju recitacije Bog postane čutno zaznaven. Obliko koranskega jezika ni mogoče ločiti od njegove vsebine: kakor da bi sama vsebina bila pogojena z obliko. Edinstveno zaporednje besed in njihov zven, poudarki, presledki, »govor v veličastnih ritmih« in melodičnost – vse to se v koranski arabščini stopnjujejo skoraj do magičnega učinka. Med mnogimi muslimani zato še danes prevladuje prepričanje, da Korana ni mogoče ustrezno prevesti. Kakorkoli že, nedvomno drži naslednje: Estetika je konstitutivni del Koranskega oznanila in njegovega »nadnaravnega karakterja«. To pomeni, da je vsebinsko-teološka dimenzija je v Koranu neločljiva od estetsko-jezikovne. V tem smislu je dejansko mogoče govoriti o »estetskem dokazu Boga«. Ali kakor pravi nemška arabistka Angelika Neuwirth: »Preobrazbena moč Korana leži v njegovem jezikovnem čudežu«. Koran kot razodetje torej ni preprosta danost, temveč estetsko doživetje Božjega, ki empirični svet »spreminja« v poduhovljeni svet. Mar ni potemtakem ozaveščanje in kultiviranje estetske dimenzije razodetja lahko ključ do revitalizacije same duhovnosti?
Opazovaje vrvež na cesti, na postajah, v avlah, predavalnicah, ustanovah, cerkvah, se hitro utrne vprašanje, kaj ti ljudje ta čas mislijo, kaj jih vznemirja in kaj osrečuje. Vsak zase svoj svet, čuden, svetal in lep, kot meni Pavček. Marsikaj se pa zdaj dá zvedeti kar mimo grede. Mnogi hiteči bogve kam ali pa čakajoči bogve kaj, pridno komunicirajo s svetom, prilepljeni na mobifon. Na kratki razdalji ulice zvem marsikaj. Eden se zahvaljuje za včerajšnje srečanje, drug naroča, da je treba iti po otroka v vrtec. Naslednji, da nima smisla, ampak mu je zelo žal. Najstnik kliče: čau, čau. Urejen gospod pravi: oprosti, sem na cesti. Nekdo za mano vzklikne: ja,pozdravljena! In se refleksno obrnem, misleč da se kdo veseli mene. Radostni glas me hiteč prehiti in se ne zmeni zame. A kolikor daleč mi seže oko, je videti še vedno priključen na svet. Kako nas tehnični pripomočki zbližujejo! Kako neizprosno hitro nam tudi navržejo slabo novico ali pa žaljivo opazko. Svet in vesolje nosimo v žepu. Tudi izpostavljeni, da kdo sledi našim korakom. Brez zavijte levo, zavijte desno, preračunavam, preprosto nas iskalec najde na točki, kjer smo. Pa če bi bili še tako mladi, se svet vrti toliko hitreje od nas, da se moramo že spominjati starih časov. Otrok zelo mladih staršev doživlja za le-te že povsem nov pouk z učnimi gradivi vred. Smešno, ampak stokrat smešno, da nekoč dijak na klopi ni smel imeti kakega pripomočka, niti slovarja ne. Še po Svetem pismu pri verouku ni bilo dovoljeno brskati. Nobenih obrazcev pri matematiki na klopi. V glavi, samo v glavi. Zdaj se dvigne revolucija, če učitelj zahteva znanje Prešernove pesmi na pamet. Bognedaj še Gregorčičeve! Plagiatni navedki pa postajajo v diplomskih nalogah skoraj stalnica. Kaj pa vsakdanjik, še odmislimo vse spremembe, ki jih prinaša čas? Kaj pa človek kot bitje iz tvari in duhá? Po Shakespearovo iz takih smo snovi kot sanje. Po Jenkovo: in življenje naše, ki tak hitro teče, al’ so same sanje? Boj? Bitka za preživetje? Človek človeku volk? Se je v svoji notrini v tisočletjih sploh kaj spremenil? Toliko, kolikor se je hotel. Če bi merili, je vrsta slabega daljša; če bi tehtali, je dobro močnejše.
V svetopisemski Četrti Mojzesovi knjigi, imenovana tudi Numeri, lahko zasledimo zgodbo o vidcu Bileamu in oslici, ki se mu na poti upre in ne želi več nadaljevati poti. Oslica namreč pred seboj vidi angela, ki pa ga njen lastnik nikakor ne opazi. Bileam se zelo razjezi in prične ubogo žival tepsti. Zgodba se nadaljuje precej neverjetno: »Tedaj je Gospod odprl oslici usta in je rekla Bileamu: »Kaj sem ti storila, da si me že trikrat pretepel?« Bileam je rekel oslici: »Ker se norčuješ iz mene. Če bi imel pri roki meč, bi te pri priči ubil.« Pripoved o Bileamovi oslici je ena najbolj komičnih in simpatičnih v Svetem pismu. Videc Bileam je pretkan mož, ki ga precej zanima dober zaslužek. Na vsak način bi rad prišel do Izraelcev, ki prihajajo iz puščave, in jih preklel, saj mu je to naročil lokalni kralj in mu za to obljubil precej bogato nagrado. Na vse načine poskuša priti v bližino Izraelcev, a se mu oslica, na kateri jezdi, upre. Končno Bog celo omogoči oslici, da spregovori. Bileam spozna svojo zmoto in proti vsem pričakovanjem blagoslovi novo ljudstvo, namesto, da bi ga preklel. Zgodba nam sporoča, da Bog govori velikokrat in na veliko načinov. Nihče si ne more domišljati, kot kralj v zgodbi, da ga lahko utiša ali pa si po drugi strani lastiti izključne pravice, da sliši njegovo besedo. Ljudje me še vedno pogosto sprašujejo o mojem klicu v duhovniški poklic, kot temu pravimo. Vedno znova pojasnim, da ta ‘klic’, ni prišel v obliki zamolklega glasu ostarelega gospoda od nekje zgoraj, ki bi klical: »Robi, Robi, hodi za menoj!« Verjamem, da se je moja pot oblikovala preko številnih ljudi, mnogih molitev, pogovorov in dogodkov, ki so me usmerjali, da sem danes duhovnik. Zgodba o Bileamu in njegovi oslici nas lahko vse uči, da se da slišati Boga šepetati tudi v oslicah, ki rigajo. Naša naloga je le, da dobro napnemo ušesa za vse glasove, naj bodo še tako nenavadni in nepričakovani. Drugačna pričakovanja ali celo pohlep pa lahko, kot se je zgodilo Bileamu, takšne glasove, ki nam pomagajao odkrivati naše lastno poslanstvo, zaduši. Zato prisluhnimo glasovom in znamenjem, ob katerih lahko spoznavamo ali smo na pravi poti ali pa je morda čas, da v križišču skrenemo drugam.
Vse več lučk krasi naša mesta, izložbe, trgovine, gostilne, poslovne objekte in seveda naše domove. Prenekateri trgovci so jih začeli prižigati že takoj po prazniku vseh svetih, tako da smo v počasnem uvajanju v božično vzdušje praktično že nekje od začetka novembra. Da ne govorimo o nakupovalni mrzlici: kakšno darilo kupiti svojim najbližjim in najdražjim za praznike? Kaj dobrega kupiti in pripraviti za praznično pojedino? Kako in s kom dejansko preživeti božične praznike? Z na koncertu z Lepo Breno ali z Magnificom? Če ni druge možnosti bo verjetno tudi to lahko dobro polnilo za praznike, med katerimi lahko bivanjska praznina, odtujenost in osamljenost privrejo na plano z vso silo. Da se to seveda ne bi zgodilo, poskrbimo tako, da se zamotimo in zapolnimo s tem in onim – od daril in prehrane pa vse do takšne ali drugačne zabave. Pa ne, da bi bilo kaj narobe z zabavo, uživanjem v dobri hrani in uživanju v praznično romantični razsvetljavi mestnih ulic. Vse to je lahko dobro in lepo. Seveda, če je spremljevalni, ne pa bistveni in osrednji del praznikov. Kajti še tako izborna hrana, dobro pripravljena zabava in nežno utripanje lučk ne morejo izpolniti bistva praznika, predvsem pa ne morejo izpolniti bistvenega hrepenenja v človeku. To hrepenenje lahko navidezno zapolnijo, preglasijo ali celo povozijo, vsekakor pa ga ne morejo izpolniti. Toda, o kakšnem človeškem hrepenenju govorimo? Božja beseda današnje druge adventne nedelje iz knjige preroka Izaija odpira pravo to, ko pravi: »Pripravite pot Gospodu, zravnajte v pustinji cesto našemu Bogu! Vsaka dolina naj se dvigne in vsak hrib in grič naj se poniža.« Bistvo božiča je namreč v tem, da obhajamo praznik Jezusovega rojstva, da se veselimo tega, da naš Bog ni neki vzvišeni Bog, ki bi mu bilo kaj malo mar za nas, ampak nasprotno – da mu je do nas, da smo mu pomembni in je zato tudi pripravljen vstopiti v zemeljsko in človeško sfero, z namenom, da nam pove, da smo mu pomembni in da nas ima rad. Te besede lahko sicer zvenijo puhlo, prazno, osladno ali pravljično, dejansko pa govorijo o temeljni bivanjski resnici. Nihče, noben še tako dober človek mi namreč ne more izpolniti najglobljih hrepenenj po pripadnosti, sprejetosti in ljubljenosti. Če si priznamo ali ne, dejstvo je, da po tem vsi hrepenimo. Adventni čas pa je namenjen temu, da prav ta hrepenenja, pa tudi svoje stiske, preizkušnje, osamljenost in trpljenje pripravim kot tisto pot, po kateri bo lahko ta božič prišel k meni Bog. Res moram strah pred osamljenostjo in praznino preglasiti zabavljaško votlo predpraznično veseljačenje, ali si bom upal vzeti čas zase in za tišino, in si tako prisluhnil svojim hrepenenjem? Bom v strahu bežal pred sabo v zabavo in omamo, ali bom zmogel odpreti svoje srce Bogu, resnični luči, ki razsvetljuje temine mojega srca?
Spoštovani, brez Boga smo kozmične sirote, oblečene v črnino, kajti človek se edini sprašuje, zakaj trpljenje, in ga je strah neobstoja. Kot slepi slučaj smo manj kot roj mušic. Krč strahu ne bo popustil, tudi če bi kak znanstvenik izumil čudežno zdravilo proti trpljenju. Prebral sem zgodbo o astronavtu, ki se je znašel na ostanku planeta, izgubljenega v vesolju. S sabo je imel dve steklenički; eno s strupom in eno z napojem nesmrtnosti. Prepričan je bil, da je pomotoma spil strup, a je na svojo grozo odkril, da je posrkal napitek, ki daje večno življenje. Gorje! To je pomenilo, da je preklet na neskončno bivanje v nesmislu, čeprav brez vsakega trpljenja. Trpljenje trivialne praznosti je opisal Samuel Beckett v delu Čakajoč Godota. Napisal je tudi igro, v kateri se zastor odpre, da lahko v tišini gledamo na oder, poln smeti, nakar se zastor spet zapre. In to je vse. O življenju ničevosti je pisal tudi Herbert George Wells (1866-1946) v noveli The Time Machine. Upal je, da se obrabljeno življenje ne more končati tako klavrno, a je spoznal, da se lahko. Kajti če ni Boga, ni nikakršne moralne obveznosti. Potem je vseeno, ali kdo živi kot Hitler ali kot mati Terezija iz Kalkute. Dostojevski je zapisal: »Če ni Boga, je vse dovoljeno.« Pretresen sem nad grozoto vivisekcije, ki jo je izvajal Josef Mengele, doktor smrti, ko je v nacističnem taborišču rezal telesa živih v raziskovalne namene; tudi komaj rojenih dojenčkov. Preživeli judovski rabin, ki je videl polno posodo človeških oči, ki niso ustrezale arijski modri barvi, je sredi molitve rekel, da ga ne čudi, da človeštvo še nikoli ni doživelo takega pekla, kajti tam je človek, ne pa Bog, odpravil vseh deset Božjih zapovedi, zato je bilo vse dovoljeno. Ali je za takšno grozo kriv Bog ljubezni ali pa lahko zlo vštevamo celo v korist Boga? Auschwitz je dokaz, da obstaja razlika med dobrim in zlom. Kajti če Bog ne obstaja, od kod popolni standard za dobro, ki je osnova za obsodbo zla? Auschwitz predstavlja, kako drugačen bi bil naš svet, če ne bi v podarjeni mu svobodi Bogu obrnil hrbta. Bistroumni Clive S. Lewis se sprašuje, zakaj sploh kdaj koli pade ljudem na pamet, da obstoj sveta pripisujejo dobremu Stvarniku, če pravijo, da je njegov svet tako slab in hudoben? In kako to, da kljub zlu, večina genijev vseh časov veruje v obstoj Boga, ne pa v cenejšo teorijo evolucije? Razen če so vsi nori ali pa ima elitni ateizem kak boljši odgovor. Viktor Frankl je povedal, da se ni ubil zato, ker je našel celo v taborišču smrti smisel. Dostojevski se je bal le tega, da ne bo vreden svojega trpljenja. Lev Tolstoj, ki se je boril s skušnjavo samomora, pa se je raje s trpljenjem spoprijel, česar se je naučil od trpečih kmetov, ki so verovali v Boga.
Ko sem bila pred mnogimi leti na nekem seminarju za spremljanje hudo bolnih in umirajočih, so mi podarili jerihonsko rožo. Na videz je to neugledna kepa, podobna kepi suhega sena, v resnici pa skriva v sebi neizmerno življenjsko moč. Najdemo jo v Afriki, je izredno neobčutljiva za vročino in sušo. V suhem okolju se loči od tal in kot suha kepa lahko prepotuje na stotine kilometrov, gnana od vetra. Če na tem potovanju pride do oaze in do vode, že v nekaj urah ozeleni. V suhem stanju, kot na videz mrtva, lahko preživi desetletja. V tej roži iz Jerihe vidim zelo lepo simboliko. Vzemimo čudovito vrtnico , ki jo odrežemo in najkasneje po nekaj dneh ovene. Tu pa imamo suho kepo, ki ne zbuja prav nobene pozornosti, vendar nosi v sebi neuničljivo življenje. Samo da pride v stik z vodo, pa spet oživi. To simboliko prenašam na ljudi, ki jih srečujem. Poznam takšne, kot je vrtnica. Čudovita je, pa je kmalu konec te lepote. Poznam pa tudi ljudi, ki so kot roža iz Jerihe. V prvem trenutku bi človek rekel, da so tako nepomembni, da jih niti ne opaziš. V sebi pa skrivajo neverjetno življenjsko moč. Kljubujejo vsem viharjem, vročini in mrazu – prenašajo takšne ali drugačne stiske, da skoraj ne moreš verjeti, da človek lahko toliko prenese. Pa se spet postavijo na noge. Premišljujem, v čem je skrivnost te rože in skrivnost teh ljudi. Potrebujejo vodo. Ne veliko, tudi ne pogosto. Pa vendar brez vode ne bi bilo življenja. Vodo, ki jo dobijo, znajo izkoristiti do zadnje kapljice. Zame so to ljudje, ki znajo seči na sam izvir Žive vode in od te Žive vode živeti tudi takrat, ko vse drugo zamre.
Veliki rimski govornik in politik Cicero je v svojih Paradoksih stoikov poskušal dokazati, kako je lahko dobro samo to, kar je krepostno oziroma častno. Trdil je, da dobrine ne morejo biti nekaj dobrega. Kot dokaz za svojo trditev je navajal reakcijo starogrškega filozofa Bianta iz 6. stoletja pr. n. št., ko je sovražnik zavzel njegovo rodno mesto Priena. Po pričevanju Cicera naj bi namreč Biantovi someščani, ki so bežali iz mesta, poskušali rešiti čimveč svojega premoženja. S seboj so nosili mnoge stvari in začudeno gledali modreca, ki ni ob slovesu od doma vzel niti ene same materialne dobrine. Ko so ga vprašali, kje ima svoje dragocenosti, naj bi odgovoril, da vse, kar je vredno, nosi s seboj. Tako naj bi nastal kasneje znameniti latinski stavek: »Omnia mea mecum porto.« S svojo držo je Biant tako svojim meščanom kot vsem prihodnjim rodovom sporočal, da imetje ni vrednota. Bistveno je, da vsak trenutek negujemo in ohranjamo največjo in tako rekoč edino dobrino, ki jo imamo – to je svojo dušo, njeno modrost in njeno etično držo. Pomembna nista niti obleka niti denar, temveč vsak človek vsak trenutek po svetu nosi zgolj in samo tako veliko bogastvo, kolikor je vreden on sam – kakršne so njegove misli, kakršne so njegove besede in nikakor nazadnje, kakršna so njegova dejanja. Podobno v Matejevem evangeliju (6, 19-21) pravi Jezus: »Ne nabirajte si zakladov na zemlji, kjer uničujeta molj in rja in kjer tatovi vlamljajo in kradejo; nabirajte pa si zaklade v nebesih, kjer jih ne uničujeta ne molj ne rja in kjer tatovi ne vlamljajo in ne kradejo. Kjer je namreč tvoj zaklad, tam bo tudi tvoje srce.«
Tudi letos prihaja sv. Miklavž in prinaša darila. A ne samo otrokom, temveč tudi odraslim. Marsikaj nam bo prinesel. Vprašanje je samo, ali bomo te darove znali videti in sprejeti. V teh adventnih dneh se lahko zavemo, da smo bili že marsikdaj v življenju obdarjeni. Pa ne samo s to ali ono stvarjo, temveč da je vse naše življenje en sam velik dar. Kaj sem naredil za to, da sem ta trenutek živ in zdrav? Imam za to morda kakšne zasluge? Prav nobene. Čisti dar je, da sem ta trenutek tukaj, kjer sem. Lahko me tudi ne bi bilo. Ali pa kaj sem storil, da sem srečal svojega sozakonca, življenjskega sopotnika ali zaupnega prijatelja? Spet lahko rečem, da nič. Kajti to, da sem ga srečal, ni bilo v moji moči. Srečanja nisem povzročil sam s svojimi močmi in prizadevanji, ampak mi je bilo podarjeno. Kot čisti, nezaslužen in zastonjski dar. Ali si lahko štejem kakšno zaslugo za to, da sem našel svoje mesto pod soncem, službo, kjer bolj ali manj z veseljem opravljam svoje delo? Res je, da sem poslal kar nekaj prijav za različna delovna mesta, a na končni potek dogodkov vendarle nisem mogel vplivati, in pristal sem tam, kjer je zame najbolje. Če se zamislim, se ne bom mogel načuditi, kako čudovito se je vse skupaj odvilo. Spet se zavem nedoumljive presežnosti daru. In končno vprašanje po daru vseh darov. Bliža se božič in advent je priprava na ta velik praznik. Toda kaj pravzaprav praznujemo? Bog se je učlovečil in postal človek, da bi nas odrešil in nam dal svoje življenje, ki se tudi s smrtjo ne bo končalo. Ali sem kaj naredil za to, da se je to zgodilo? Ali imam za to, da sem v Kristusu deležen sinovskega življenja, ki več ne mine, kakšno zaslugo? Že samo vprašanje zveni predrzno, a je zastavljeno zato, da se zavem brezdanje presežnosti daru, ki nam je dan v učlovečenem Božjem Sinu. Nobene zasluge za to nimam, in je nikoli ne bom imel. Bog sam je tako sklenil v svoji nezaslišani svobodi in ljubezni. Obdaril me je s Seboj in s svojim Božjim življenjem. Zato so besede, ki jih Jezus pove Samarijanki, namenjene vsem nam: »Če bi poznala Božji dar in če bi vedela, kdo je, ki ti pravi: ›Daj mi piti‹, bi ga ti prosila in dal bi ti žive vode« (Jn 4,10).
Seneka, znameniti rimski filozof iz 1. stol. pr. Kr., je v uvodu v svoj spis z naslovom O srečnem življenju razmišljal o tem, komu naj pri tem vprašanju sledimo. Kajti čeprav si vsak človek želi živeti srečno, doseganje tega cilja ni lahko in preprosto – »ravno nasprotno,« zapiše Seneka, »to je tako zelo težavno, da človek, ki zgreši pot, zaide toliko dlje od cilja, kolikor bolj goreče se poganja k temu.« Da bi dosegli svoj cilj, si ga moramo najprej jasno določiti, saj nam bo najbolj škodilo, če bomo blodili povsod naokrog brez vodnika in slepo sledili »hrupu in razglašenemu kričanju ljudi, ki nas vabijo v različne smeri.« Brez trdnega življenjskega vodila bomo namreč povsem zgubljeno zdaj sledili enemu človeku, zdaj drugemu, pri tem pa se pravzaprav samo čedalje bolj oddaljevali od prave poti. Kljub vsem našim prizadevanjem bomo dosegli le to, da bomo, »kot bi trenil, zapravili svoje življenje med blodnjami.« Seneka je namreč trdno prepričan, da nas pri najtehtnejših življenjskih vprašanjih, najhuje zapelje prav »najbolj utrta pot, tista, po kateri hodi največ ljudi.« Večja množica zanj ni nikakršno merilo za pravilnost nekega nauka, kvečjemu nasprotno: pozicija, ki jo zagovarja večina, se mu prav zaradi tega zdi najbolj zmotna, zato nas opozarja, naj »ne sledimo čredi pred seboj kakor ovce, ki ne gredo tja, kamor bi bilo treba priti, temveč tja, kamor se pač gre.« Seneka verjame, da nas »nobena stvar ne zapleta v hujše zlo kakor to, da se ravnamo po govoricah, in menimo, da je najboljše to, kar je sprejeto z velikim soglasjem.« Ker torej ne živimo, kot od nas zahteva razum, pač pa le posnemamo zglede drugih, ki jih je seveda mnogo, je po Senekovem mnenju neizbežno, da postanemo kopica »ljudi, ki drvijo drug čez drugega,« pri tem pa se medsebojno pogubljamo. Kakor v veliki množici ob padcu za sabo potegnemo še koga, tako tudi v življenju »nihče ne blodi le v svojo lastno škodo, temveč je vzrok in pospeševalec tuje blodnje.« Seveda se Seneka zaveda, da je veliko lažje prepustiti odločitev drugemu, vendar nas opozarja, da nas lahko slepo zaupanje oziroma »napaka, ki prehaja iz rok v roke, vrtinči in nas peha strmoglavo v prepad.« Da bi torej lahko v svojem življenju ravnali kar najboljše, bi se morali prenehati opirati na mnenje večine, prevzeti odgovornost v svoje roke in o takih vprašanjih razsojati sami.
Vas je morda, spoštovane poslušalke, poslušalci, presenetila jutranja tema obogatena z gosto meglo? Kljub temu, vam želim prijetno jutro, ki ga tudi dolgotrajna jutranja megla ne bo uspela pregnati. Vsem, ki jim ne bo treba ven v ta zaspan in razvlečen dan, ko komaj čakamo sončnih žarkov bledega poznojesenskega sonca, je morda vseeno. A grem stavit, da nas vse prevzame veselo razpoloženje, ko skozi meglo posije prvi, naj bo še tako droben žarek svetlobe. V življenju je podobno. Zdi se nam, da se vlečejo težave, napori, dolžnosti kakor jutranja megla. Kdo bi si želel vztrajati v tem razpoloženju!? Vsak bi se rad znebil vseh teh premlevanj in notranje tesnobe. Kdaj bo že enkrat tega konec, bom zmogel, zakaj ravno jaz in podobno neprestano premlevamo. Tišči nas kot jutranja tema. Prav to je tisto, kar po drugi strani prinese dnevu slast. Brez napora, brez težav, bi bilo naše življenje prazno. S čem se hvalimo, če ne s tem, kaj vse smo premagali, kaj vse prenesli. Prevzamejo nas pričevanja ljudi, ki so premagali napore, bolezni, razvade; vložili v to ogromno napora in so pred nami polni veselja in zadovoljstva. Srečati človeka, ki je preživel nesrečo, bil dolgo časa privezan na posteljo in ostal invalid, je težko. Ne veš, kaj bi mu rekel, kako bi se do njega obnašal. Pokazati, kako ti je hudo za njegovo trpljenje, razumeti njegovo preizkušnjo, je prav, a hkrati ga nočeš še bolj potreti in mu vzeti volje do življenja. Če se zgodi, da nas tak nesrečnik preseneti in sam začne pogovor, kjer izpostavi, kako je bilo ob nesreči težko, a je sedaj hvaležen, da je vsaj živ, dobesedno razelektri ozračje in pogovor steče veliko bolj sproščeno. Napori, trpljenje in naše občutje ob tem, ko bi najraje vsemu pobegnili, govori, da tako stanje nemoči ni za nas. Kakor bi si v temačnem jutru želeli sonca, svetlobe, tako se v takih trenutkih želimo znebiti bremen, ki nas težijo. Oddahnemo se, ko vidimo človeka, ki je zmogel iz svoje teme trpljenja narediti nekaj svetlega, dobrega. Prav ta prva že skoraj zimska jutra so trenutek, ki nas vedno znova vabijo, da v sebi obudimo hrepenenje po svetlobi. Saj ni pomembno, kako to storimo. Advent je ena izmed poti. Svoje hrepenenje lahko ponazorimo z adventnim koledarjem, adventnim venčkom, tako ali drugačno zunanjo obliko; pomembno je le, da verjamem v luč, ki prihaja včasih prej včasih pozneje. Želim nam vsem s soncem napolnjen dan z obilico pričakovanj in hrepenenja.
Pravijo, da večina bolezni današnjega časa izvira iz tega, kar imamo preveč. Preveč hrane, preveč dela oz. zaposlenosti, preveč skrbi, preveč hrupa. Preveč preveč preveč. A kjer je nečesa preveč, je vedno nečesa premalo. Česa? Ko ima naše telo nečesa preveč, vedno odreagira. Bruha. Boli. Ima vročino. Pove, da mu nečesa zmanjkuje in da je nečesa preveč. A ponavadi je to takrat, ko si tega ne moremo privoščiti. Naslednji dan je nekaj pomembnega. Prisilimo ga, da zdrži. Dokler ne tako močno zbolimo, da smo prisiljeni vse izpustiti iz rok. Tako odreagira tudi naše življenje, ko se začne vse sesuvati, ko vse začne razpadati. Nečesa je preveč, nečesa je premalo. Česa? Advent je klic v puščavo. V tišino, v mir, v premišljevanje, v pričakovanje. Da bi spet kaj slišali. Toda naredili smo si strašno krivico. Iz adventa smo si naredili čas, v katerem imamo – in si celo želimo – imeti preveč. Preveč svetlobe, preveč hrupa, preveč hrane, preveč daril, preveč skrbi in … premalo časa. Premalo časa. Druga luč, ki nam sveti v adventu, je skromnost. Skromnost ni revščina ali pomanjkanje. Skromnost je imeti dovolj namesto preveč, da ostane v mojem življenju prostor za tisto, česar je premalo. Prostor za pogovor, za druženje, za molitev, za igro, za drobne radosti, pozornosti, ki jih ne moremo videti, če nismo skromni. Prostor za mir. Prostor za človeka in Boga. Pustimo si nekaj odstraniti. Vsaj malo. V nas je toliko stvari preveč: dogodkov, srečanj, občutkov, besed, bolečin, krivd … tako da se počasi niti sami ne razumemo več. Se ne spoznamo. In to je vir večine težav in sporov, ki se zbudijo za praznike. Pustimo si več tišine, več praznine. Napolnimo jo s tistim, česar imamo premalo. Bolje bomo živeli. In bolje bodo živeli tisti okoli nas. Kjer je namreč česa »preveč«, je vedno poleg tudi sebičnost. Tam, kjer je česa »preveč«, je vedno premalo človeka.
Opazovala sem najmlajšega člana naše družine, ko se je učil hoditi. Padel je najmanj stokrat, a ni odnehal! Vstajal je, lovil vse okrog sebe, spravljal v obup svoje starše in stare starše – a vztrajnost se mu je splačala! Po napornih padcih, po glasnem joku in neštetih udarcih je namreč res shodil! V življenju je veliko stvari, ki jih moramo neprestano ponavljati. To niso samo koraki, ali dihanje, to so tudi druge stvari, ki zahtevajo od nas kar precej napora. Vendar, ko uspemo, vidimo kako se ponavljanje izplača, kako je dragoceno. Pri molitvi in pri maši vedno znova ponavljamo iste obrazce in iste besede. Mnogi pravijo, da ne molijo in ne hodijo v cerkev, ker je to ponavljanje dolgočasno in jih ne zanima. A vendar prav vsa verstva in vsi molitveni načini temeljijo na ponavljanju. Kajti to ne pomeni samo dolgočasno govorjenje ali blebetanje, ponavljanje molitev je dosti več. Ponavljanje je to, kar beseda sama pomeni – nekaj, kar je bilo staro, narediti za novo, sveže, zanimivo! PO – NOVITI ali ponoviti – narediti spet novo! Ponavljati besede iz Svetega pisma pomeni vstopiti v neskončno dolgo reko vseh, ki so že pred nami molili in ponavljali te iste svete besede. Izgovarjamo besede, ki imajo težo, saj v njih verujejo mnogi in mnoge, kot so verjeli tisoči skozi tek časa. S ponavljanjem besede postanejo naše, obnovimo jih, v njih spet zatrepeta življenje in so popolnoma novo odkritje za tistega, ki jim prisluhne. Narava ima svoj ciklus, ki se nenehno ponavlja. Za vsako zimo pride pomlad, za pomladjo poletje in jesen. Za dežjem pride sonce, za soncem dež. Tudi človeško telo temelji svoje življenje na ponavljanju. Ponavljamo dihanje od trenutka, ko smo z glasnim krikom prišli na svet in vse do konca življenja, ko prestanemo dihati. Tudi naša duhovna bit rabi ponavljanje – nekaj, kar je tako globoko stopilo v našo duhovnost, da je postalo naše dihanje, naša cirkulacija, naša vsakdanja hrana. Duhovnost je nevidna stvarnost. Ne moremo je otipati, slišati ali videti. Duhovnost je nekaj v nas, nekaj kar vemo da je, kot zrak, ki ga ne vidimo, a se njegovega obstoja zavedamo šele, ko ga nimamo. Da bi naša duša in naš notranji človek živel, da bi se lahko dotaknil roba nevidnega sveta, ki je večji od nas, je potrebna molitev. Preprosta molitev, ki se ponavlja in v duhovnem področju plete most do prisotnosti Onega, ki nas je ustvaril, v katerem živimo, gibljemo se in smo. Kot smo danes ponovno vstali in ponovno odprli oči, tako ponovno odprimo srce in ponovimo molitve svojega otroštvo Kot takrat, tudi danes lahko ogrejejo naše srce in vlijejo upanje, da bo danes blagoslovljen dan.
1.decembra 1956 je Rosa Parks sedla na avtobusni sedež, namenjen belopoltim potnikom, in s tihim vztrajanjem na napačnem kraju sprožila nesluteno družbeno spremembo. Rosa je bila dostojanstvena, molčeča gospa, ki na protestih ni skandirala proti rasnim krivicam, in te notranje drže ni spremenila niti potem, ko je postala ikona gibanja za državljanske pravice v ZDA. Danes je obveljalo prepričanje, da se stvari lahko spremenijo le po poti glasnega in pogosto nasilnega ravnanja, a tudi med nami so primeri tihega upora. Proti čemu se borijo tihi uporniki našega časa in čemú tako, da ostajajo neopaženi? Podobe medijev, politični govor in statistike o duševnih stiskah slikajo podobo časa, ki ga določajo napuh in grobost na eni strani ter strah in tesnoba na drugi. V takih okoliščinah zato ni nenavadno, da tihi upor pomeni preprosto umik, izstop iz arene socialnih konfrontacij in odrekanje privilegiju moči, ki se porodi iz identitete, dodeljene od najširše skupnosti. Umik je danes označen za dejanje slabičev, ki se bojijo konfliktov, naivnežev, ki sanjajo o družbi brez bojev, preračunljivcev, ki kujejo dobiček brez tveganj. A vendar takšno držo poganja še nekaj manj očitnega in bolj daljnosežnega. V času, ki osebno uresničitev enači z družbenim statusom in materialnim blagostanjem, umik pomeni rokavico v obraz. Tihi uporniki zapuščajo prizorišče iz zavestne ali nezavedne nuje uresničiti svojo tiho, subjektivno resnico. Resnico, ki ne trpi kompromisarstva, ker bi jo spodkopal v kali. Namesto tega se vračajo k svoji notranji harmoniji, ki za svoj obstoj potrebuje duhovno hrano v obliki tišine, kontemplacije in pravih besed. Vejo, da sta ljubezen do sebe in ljubezen do bližnjega vezni posodi, ki omogočata druga drugo; tudi zato se odločijo za izstop iz igre ustrahovanj, v kateri osebna zmaga pomeni nekogaršnji poraz. Tihi uporniki se ne slišijo, zgolj vztrajajo na »napačnem« kraju in priklicujejo obet sobivanja, ki bo sicer upočasnilo in potišalo naš vsakdanjik, a ga obenem upognilo v hvaležnost in mu nadelo spokojen obraz.
Ob vseh sposobnostih, ki jih imamo ljudje je pomembno izpostaviti naš največji talent in v njem našo največjo vrednost: to je ljubezen – biti ljubljen in tudi sam ljubiti. Temeljno poslanstvo ni v opravljanju določene zaposlitve. Ne živimo zato, da smo zaposleni za preživetje; zaposleni smo zato, da lahko preživimo in se uresničujemo v talentih – predvsem v osnovnem, ki se izraža v medsebojnem odnosu ‒ ljubezni. Ljubezen nas uči in oblikuje. Ljubezen nas, našo »bit v Biti vseh bitij« povezuje v sveto Eno-st sočutenja. Ljubezen je božanska učiteljica in mi smo njeni učenci. Zato bi ji bilo pomembno tudi v procesu izobraževanja dodeliti častno mesto, pa čeprav je ekonomizem očitno ne vrednoti. Dejstvo, da so učenci ocenjevani predvsem (ali celo samo) na področjih za uporabnost, je očitni kazalnik, da je ekonomizmu/hrematizmu (posredno ali neposredno) podvržen tudi izobraževalni sistem v svojem storilnostnem konceptu. Ker zanj vrednote, kot so sočutje do ljudi in stvarstva, usposobljenost za pravičnost, spoštljivost, odgovornost … niso cenjene, niso ocenjene. Učence se usmerja v konkurenčnost, uporabnost, ne pa, da bi bili zadovoljni v dopolnjujočem se sobivanju, v katerem je vsak prepoznan, ovrednoten in spodbujen v svoji osebni izvirnosti/poklicanosti –odličnosti in sprejet tudi v nebogljenosti, zaradi česar je lažje zdravo samozavesten ter posledično v sožitju prijeten in družbeno dopolnjujoč. Bilo bi v dobro, če bi imelo izobraževanje dopolnjujoč in ne izključujoč koncept; če bi učence uvajalo v dopolnjevanje. V prepoznani vrednosti vsakega posameznika kot dopolnjujočega člena/člana družbe je temeljna pedagogika za družbeno sožitje in za radost bivanja. Ob vsej pozornosti na koristno ne gre spregledovati »koristnost nekoristnega«, npr. čut za lepoto. Ta nas usklajuje v skladnost, sozvočje, prebuja sočutje, saj je v lepoti ne le podpis, pač pa tudi prisotnost Boga, ki je Lepota sama. Pomembna je vzgoja pozornosti za občudovanje, za čudenje in začudenje, ki budi vznemirjenje in radovednost in srčnost – na tem temelji radost v sobivanju. Največji uspeh v izobraževanju, oblikovanju človeka ni najprej usposobljenost za uporabnost, pač pa za radost v sobivanju – za srečo v srečevanju s sočlovekom in preostalim stvarstvom ter dopolnjujoče sodelovanje v oblikovanju sveta, ki bo bolj po meri ne le človeka, pač pa tudi vseh s katerimi sobivamo v življenju.
Glede na to, da prihajam iz romarskega središča, bi danes razmišljali o romanjih. Romanja so splošna verska praksa človeštva. Stara so toliko kolikor je staro človeštvo samo. V različnih oblikah jih poznajo vsa verstva. V krščanstvu, ki je oblikovalo zahodno kulturo, pa zavzemajo posebno mesto. Slovenski izraz romar, ki prihaja iz krajevne oznake Roma (Rim) jasno pove, da so naši ljudje že zelo zgodaj romali, ne le doma, ampak tudi po svetu in eden prvih ciljev so bili grobovi mučencev v Rimu. Prvi izpričani znani romarji z ozemlja Slovenije so bili učenci sv. Cirila in Metoda, ki so skupaj s svojima učiteljema v 9. stoletju romali v Rim in tam v baziliki Marije Snežne prejeli mašniško posvečenje. Namen romanja je jasen: priti v stik z Višjim, z Božjim, pridobiti duhovno izkustvo. Drugi namen pa je prejeti nadnaravno moč ali celo ozdravljenje. Zato obstajajo določeni kraji, poti in določene oblike obredov oziroma opravil, ki omogočajo, da bi človek želeno dosegel. Romanje ni vagabudstvo, potepanje ali vandranje, kot bi rekel Janez Trdina. Pri romanju gre za veliko več, gre za dejanje vere, gre za izkustvo višjega, presežnega Boga. V strogem pomenu besede je romanje »popotovanje v veri«, ki zahteva človekovo popolno odprtost za dobro, lepo, sveto. To pa se lahko zgodi tudi pri naključnih obiskovalcih svetišč ali svetih krajev, ki so prišli zgolj občudovat neke umetnine, lepote narave na božji poti ali doživeti duhovno ozračje romarskega kraja. Ob tem bo človek, ki je odprt za lepo, dobro, sveto in nadnaravno, lahko, če je torej v njem pravo razpoloženje, dobil tudi določeno izkušnjo nadnaravnega, božjega in romanja.
Nedaleč stran od mojega domačega kraja, pod strmo navpično steno izvira réčica, ki se izteka v eno izmed daljših mejnih rek. Večino svoje kratke poti teče po ozki in gozdnati dolini. Za koga nepomembna in neznatna réčica, a za prebivalce poleg nje nekdaj pomemben vir preživetja. Dandanes ob njej stoji samo še en mlin. Večkrat se zazrem vanj. Zazrem v mlinsko kolo in kamne ter moč kristalno čiste vode iz bližnjega izvira ter pomislim: kako hudo je tod življenje mlelo ljudi. In še vedno jih melje. Tako mene kot vas, cenjeni poslušalci in poslušalke, je življenje potegnilo v svoj mlin. A vendarle nas mlin življenja ne melje vseh enako. Zajemite kdaj pest zrna. Opazili boste, da se razlikujejo drug od drugega. Nekatera so debela, drobna in velika; spet druga okrogla ali podolgovata. Nekatera prazna, trda in zdrava, spet druga zrela in nezrela. In nekatera majhna kot gorčično zrno. Kot ljudje: nekateri šele kalite, drugi ste že dozoreli in sami padli iz klasa na tla. Spet druge je potrebno oluščiti. Prej ali slej v mlin življenja pridemo vsi, le mlinska kolesa klopotajo različne melodije. Mlin mojega življenja se še vedno vrti in melje, in kašča življenja iz katere nosim zrna v svoj mlin, se iz dneva v dan polni in prazni. Iz nje z velnico nosim v svoj mlin življenja raznovrstna zrna: bela in črna. V kašči pa stoji tudi zavezana vreča z zrni, ki še čakajo, da bodo na novo kalila in dozorela. A več kot toliko, ne jaz ne vi, v kaščo in mlin ne morem ne pripeljati, ne nasuti. Iz mlina pa lahko odnesem le toliko vreč, kolikor jih lahko vržem čez ramo. Rimski pesnik Horacij, živel je leta 65 pred Kristusovim rojstvom, je nekje zapisal: »est modus in rebus, sunt certi denique fines. Kar se v prevodu glasi: Vsaka stvar ima svojo mero in končno so le določene meje ali kratko: vse ima svoje! Poleg življenjskih mlinov imamo namreč še božje mline, ki meljejo počasi in v pomenu »sčasoma je vsak kaznovan za svoja slaba dejanja«, česar ne gre razumeti dobesedno, ali pač. O tem naj razmisli vsak izmed nas sam. Že prej omenjenemu pesniku, čeprav ni bil kristjan, je pa po izkustvu spoznal in vedel, da je hitrost božjih mlinov počasna, meljejo pa drobno, gre verjeti. Tako tudi sama verjamem, da bodo moje vreče zmleli božji mlini v najfinejši prah, ki ga bom lahko ponovno zamesila v testo in iz njega spekla svež kruh življenja. Kruh, ki mi bo dal novih moči, kruh z ravno dovolj trdo skorjo, ki me bo opominjala, da lahko zaradi preobjedanja postanem objestna in predrzna. In če bo kdo danes potrkal na naš mlin in nas prosil kruha, mu ga dajmo.
Danes se začenja teden Karitas. Osrednji dogodek bo sredin dobrodelni koncert Klic dobrote, s katerim vsako leto zbirajo sredstva za družine v stiski, številne prireditve pa bodo potekale tudi po drugih krajih Slovenije. Današnjo Duhovno misel je pripravil generalni tajnik Slovenske Karitas Imre Jerebic.
Spoštovani, čeprav sem teolog, priznam, da je beseda Bog najbolj obremenjena človeška beseda. Nobena ni tako zlorabljena, razcefrana in omadeževana s krvjo. V imenu Boga ubijamo in se gremo strankarstva, a presenetljivo je, da zanj kot mučeniki tudi junaško umiramo. Nekateri imajo Boga Svetega pisma za najneprijetnejši lik. Zdi se jim, kot bi šlo za drobnjakarskega maščevalneža, etničnega pometača, genocidnega homofoba, rasista, morilca otrok, nasilnega ženomrzca in sadomazohista, ki dovoli, da njegov edini Sin trpi razpet na križu. Razvpiti Richard Dawkins trdi, da lahko v Boga, ki dopušča trpljenje, verjamejo le omejeni zabiteži. V svoji knjigi Iluzija o Bogu je zapisal: »Vsak, ki jo bo prebral, tudi vernik, bo postal ateist.« Potem mu je Alister McGrath, priznani molekularni biofizik, s knjigo Iluzija o Dawkinsu, vrnil udarec: »Sram me je, da sem bil ateist.« Kdo ima prav? Ali gre pri tem za kaj več, kot če bi poskušali dokazati obstoj dobih vil? Do nesporazumov prihaja zato, ker je govoriti o Bogu težko in nevarno, saj je Bog svetla skrivnost. Kot teolog si o njem ne upam govoriti, pa ne iz strahu pred njim, ampak iz strahu pred sabo. Eni si drznejo o Bogu govoriti, ker mislijo, da vedo o njem več, kot ve Bog o sebi. O Bogu lahko govori samo Bog. Dokončno nam je spregovoril z razumljivo človeško govorico, z Besedo Jezusa Kristusa. Martin Luther je rekel, da ne moremo reči Bog, če prej ne rečemo Jezus. Del svojega časa preživim na univerzi, kjer s študenti prerešetavamo največji misterij, zakaj zlo, vendar teologijo prevajamo v človeške izraze, ne v Božje, ker vse, kar rečemo o Bogu, reče človek. (Karl Barth) Ali je imel slavni filozof in logik Bertrand Russell (1872-1970) prav, ko je glede tega odgovoril: »Brez slabe vesti bi Bogu pogledal v oči in mu rekel, da nima dovolj dokazov, ko se z mano igra skrivalnice.« Medtem ko je protestantski teolog Dietrich Bonhoeffer, ki so ga usmrtili nacisti, sredi trpljenja napisal: »Nihče nima izgovora. Vsak lahko najde Boga, kajti ni tako prekletega kraja, kjer ga ne bi bilo.« Vprašanje trpljenja je povezano z vprašanjem o smislu. Človek nima sebe, dokler ne najde smisla, a si ga sam ne more dati, ker ni sam sebe ustvaril. Človek presega živalski instinkt, ker ima razum, ki se svobodno odloča. Zato je več kot bitje; je oseba. Ni samo čista materija, ampak je tudi duh. Kot materialno bitje živi na svetu, kot duhovno bitje pa svet presega. Človek je to, kar šele bo. Zato nima moči živeti v svetu, v katerem ni Boga, ker ne ve, kaj je dobro in kaj je zlo in kaj je spodaj, zgoraj, levo in desno. Tudi jaz se borim z razvpitim vprašanjem, zakaj Bog dopušča trpljenje, in v kriku agonije jecljam: »O, vrni se k meni, moj neznani Bog, ki si moja bolečina in moja zadnja sreča.«
Na kateri razvojni stopnji se je človek oduhovil? Najprej so me učili, da je bil ustvarjen, nato je bilo treba vedeti, da se je razvil. Zdaj mi govorijo, da ga bo pred razpadom rešila tehnika oziroma tehnologija. Zamenjava izrabljenih naravnih organov z umetnimi. Vse tja do pametnih elektronskih možganov. Tako in tako se pa že podaja v vesolje, v svoj novi dom. Pa si mislim: mar jaz še nisem v vesolju, saj je Zemlja del njega.
Neveljaven email naslov