Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Oče je bil delaven človek, ki je s svojim delom podpiral ženo in tri otroke. Poleg delovnika se je skoraj vsak dan udeleževal še večernih tečajev. Upal je namreč, da si bo nekega dne našel bolje plačano službo. Razen ob nedeljah Oče ni obedoval skupaj z družino. Zavzeto je študiral, da bi nekega dne družini s prisluženim denarjem omogočil boljše življenje.
Ko se je kdo iz družine pritožil, da ne preživi dovolj časa z njimi, je oče razložil, da vse to dela zanje. Čeprav si je sam še kako želel več časa preživeti z družino. Končno je napočil dan pomembnega izpita, ki ga je Oče opravil z odliko. Kmalu za tem mu je šef ponudil napredovanje, ki je vključevalo dobro plačo.
Očetu so se izpolnile sanje, zdaj je lahko družini namenil nekaj malega razkošja, ki ga prej niso poznali: nove obleke, večerje v restavraciji, počitnice na tujem.
Vendar družina tudi po napredovanju Očeta ni videla nič več kot prej. Še naprej je trdo delal, da bi lahko napredoval še na višje delovno mesto. Da bi si zagotovil pogoje, se je vpisal na študij na univerzo.
In ko je prišla beseda v družini na njegovo odstotnost, je Oče spet poudaril, da to dela zanje.
Očetov trud se je izplačal in spet je napredoval. Navdušen se je odločil, da bo najel kuhinjsko pomočnico, da bi ženo razbremenil gospodinjskih opravil. Tudi njihovo trisobno stanovanje se mu ni več zdelo primerno. Zato se je še bolj vrgel v delo, se še bolj dokazoval, da bi lahko še izboljšal svoj službeni položaj in družini privoščil še več. Družinski člani so ga videli še manj, dejansko je moral po novem spremljati pomembno stranko tudi ob nedeljah. In spet je družini pojasnjeval, da vse to dela zanje, da bi jim bilo bolje. Pa čeprav si je sam še kako želel biti z njimi.
Ves Očetov trud se je končno bogato poplačal in lahko je kupil čudovito hišo s pogledom na morje. Prvo nedeljo, ki so jo skupaj preživeli v novi hiši, je Oče naznanil družini, da se ne bo več prizadeval za nova napredovanja. Od zdaj bo več časa namenil družini.
Naslednje jutro se Oče ni več zbudil.
Kolikokrat smo slišali ali sami izgovorili stavek: »To delam zate.« Oče je to vsakič znova povedal svojim družinskim članom, dokler ni bilo prepozno. Za nas to jutro še ni prepozno, da živimo ljubezen tukaj in zdaj.
3716 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Oče je bil delaven človek, ki je s svojim delom podpiral ženo in tri otroke. Poleg delovnika se je skoraj vsak dan udeleževal še večernih tečajev. Upal je namreč, da si bo nekega dne našel bolje plačano službo. Razen ob nedeljah Oče ni obedoval skupaj z družino. Zavzeto je študiral, da bi nekega dne družini s prisluženim denarjem omogočil boljše življenje.
Ko se je kdo iz družine pritožil, da ne preživi dovolj časa z njimi, je oče razložil, da vse to dela zanje. Čeprav si je sam še kako želel več časa preživeti z družino. Končno je napočil dan pomembnega izpita, ki ga je Oče opravil z odliko. Kmalu za tem mu je šef ponudil napredovanje, ki je vključevalo dobro plačo.
Očetu so se izpolnile sanje, zdaj je lahko družini namenil nekaj malega razkošja, ki ga prej niso poznali: nove obleke, večerje v restavraciji, počitnice na tujem.
Vendar družina tudi po napredovanju Očeta ni videla nič več kot prej. Še naprej je trdo delal, da bi lahko napredoval še na višje delovno mesto. Da bi si zagotovil pogoje, se je vpisal na študij na univerzo.
In ko je prišla beseda v družini na njegovo odstotnost, je Oče spet poudaril, da to dela zanje.
Očetov trud se je izplačal in spet je napredoval. Navdušen se je odločil, da bo najel kuhinjsko pomočnico, da bi ženo razbremenil gospodinjskih opravil. Tudi njihovo trisobno stanovanje se mu ni več zdelo primerno. Zato se je še bolj vrgel v delo, se še bolj dokazoval, da bi lahko še izboljšal svoj službeni položaj in družini privoščil še več. Družinski člani so ga videli še manj, dejansko je moral po novem spremljati pomembno stranko tudi ob nedeljah. In spet je družini pojasnjeval, da vse to dela zanje, da bi jim bilo bolje. Pa čeprav si je sam še kako želel biti z njimi.
Ves Očetov trud se je končno bogato poplačal in lahko je kupil čudovito hišo s pogledom na morje. Prvo nedeljo, ki so jo skupaj preživeli v novi hiši, je Oče naznanil družini, da se ne bo več prizadeval za nova napredovanja. Od zdaj bo več časa namenil družini.
Naslednje jutro se Oče ni več zbudil.
Kolikokrat smo slišali ali sami izgovorili stavek: »To delam zate.« Oče je to vsakič znova povedal svojim družinskim članom, dokler ni bilo prepozno. Za nas to jutro še ni prepozno, da živimo ljubezen tukaj in zdaj.
Vsak dan se vozimo po naših črnih asfaltnih cestah. Tisoči in tisoči zjutraj iz vasi in mest hitijo tja, kjer si služijo kruh, in vmes sanjajo o krasni prihodnosti. Na črnih asfaltnih cestah se v avtomobilih, na avtobusih in kolesih dogaja veliko stvari, izgovarjajo se številne jezne ali ljubeče besede, zorijo veliki sklepi o tem, kaj storiti, da bo dan, ki se je pravkar zbudil na obzorju, lep dober, uspešen. Le redko kateri voznik tu in tam pogleda na cesto, navadno le preveri, ali je kje kakšna luknja, kakšen moteč predmet, veja ali kamen, morda celo žival, zaradi katere mora zmanjšati hitrost. Ceste opazujemo tudi, ko se zgodi prometna nesreča ali pa ko nas znaki opozarjajo, da se na cesti dela, in se vsi vozači postavimo v pokorno kolono, ki počasi leze naprej. Kako močno potem nekateri vozniki pritisnejo na plin, ko lahko spet vozijo hitro! Le kam se nam vsem tako mudi? Včeraj zjutraj pa sem na ceste gledala malo pozorneje, saj smo vozili le 30 km na uro. Tam so bili že zbrani delavci in so začenjali svoje težko in odgovorno delo. Kar presunilo me je, saj med njimi navadno ne slišiš slovenske besede! Torej, te naše črne asfaltne ceste gradijo tujci, ki so prišli k nam iskat zaslužek zase in za svoje družine. Nehote mi je spomin segel v preteklost, kajti pred petdesetimi leti so tudi moj oče in številni drugi iz kmečkih družin hodili na delo v Avstrijo. Gradili so mogočne avstrijske avtoceste, mostove in počivališča, kot jih danes gradijo tuji delavci pri nas! In kot so v avstrijskih in nemških avtocestah ostale kapljice potu in krvi naših staršev, dedkov in stricev, tako so naše ceste poškropljene z znojem in krvjo tujih delavcev, ki so prišli k nam. Dobro je zjutraj kdaj pomisliti na to. Na zgarane obraze in žuljave roke, po asfaltu dišeče delavce in njihove pesmi v tujem jeziku. Da lahko blagoslovimo vsak del ceste, ki je na novo zgrajena ali popravljena. Bolj kot jeza nas bo pomirila tiha molitev za vse, za delavce, ceste in šoferje pred nami in za nami: blagoslovi, Gospod, to jutro vse, ki gradijo naše ceste, vse, ki jih načrtujejo, in vse, ki se vozimo po njih, da bi nam zmeraj služile za dobro in se na njih nikoli ne bi zgodilo nič hudega. Amen.
V kulturi smeti in »odmetavanja« živimo, pravi papež Frančišek. Kar se pokvari in odrabi, zavržemo, navadili smo se na to. Problem je, da tako ni samo s plastiko in aparati, tudi človek je postal smet, tudi njega radi kar odvržemo, kot kamen, kadar se pokvari ali kadar ni več v skladu z našimi željami in pričakovanji. Ne potrebujemo več ljudi, ki so nas razočarali: izpljunemo jih kot odrabljeno žvečilko. Kruto, kajne? Veliko ljudi zato izgori. Treba je namreč biti popoln, vedno, da ti ljudje nikdar ne nehajo ploskati. Kajti ko bodo nehali, bodo proti nam poleteli kamni … S človeškimi napakami tako nimamo kaj početi. Kot da ne vemo, da so nas prav one oblikovale v boljše ljudi, porazi, grehi so nas naučili, kaj je bolečina, kaj je prav in kaj narobe. Napake so korenine dobrih ljudi. Toda tak svet smo si naredili, svet kamnov, ki se ne morejo spremeniti, svet stvari in ljudi za enkratno uporabo. Takšni so, takšni bodo. Radi jo imamo, to kamnito dokončnost, na njej gradimo svojo samozavest. Ko nekoga obsodimo, odvržemo, se počutimo bolje. Nekdo je slabši od nas, kar pomeni, da sem jaz »v redu«. Svojo dobro podobo smo zgradili ne na svoji lepoti, temveč na iskanju grdega v drugih. Bog je drugačen. Kakor kipar je, ki mesi glino. Če se zvije, če krene v napačno smer ali če se popolnoma spridi, je ne uniči. Poravna in mesi naprej. Tistega, kar je Bog ustvaril, nikdar ne zavrže in kupi novega, ampak počasi popravlja: »Tudi jaz te ne obsojam. Pojdi in odslej ne gréši več!« (Jn 8,11), tako pravi. Ljudje smo iz zemlje, ne iz kamna, slabotni smo kakor prah, a rodovitni kot prst. Nismo trdi kakor kamen, v nas ni nič dokončnega, mehki smo kot glina, vse se še lahko spremeni. Potrebujemo čas in potrebujemo priložnost za pomlad. Novo in novo priložnost. Bog to ve. Zato vedno znova »daje svojemu soncu, da vzhaja nad hudobnimi in dobrimi, ter pošilja dež pravičnim in krivičnim«. (Mt 5,45) Ne naveliča se. Ker smo vsi rodovitni, prav vsi.
Sveta Cerkev nam na današnjo nedeljo po prazniku povišanja svetega križa, ko smo premišljevali o veličastnem in zmagovitem trpljenju našega Gospoda, v branje predlaga prerokbo iz knjige preroka Izaija, v kateri med drugim pravi: »Svoj hrbet sem nastavljal tistim, ki so me bíli, svoje lice tistim, ki so mi pulíli brado. Svojega obraza nisem skrival pred sramotenjem in pljunki. Gospod Bog mi pomaga, zato se nisem dal zmêsti.« (Iz 50,6) V besedah preroka je čutiti lahkotnost, četudi gleda trpljenju in zasramovanju neposredno v oči. Kakšna norost so te besede našemu zmedenemu svetu, ki želi na vsak način uiti trpljenju, pozablja pa, da nas prav to trpljenje more približati Bogu in nas osvoboditi samih sebe? Od kod torej Izaijeva trdnost in mirnost, vdanost, če hočete, in od kod brezglavost današnjega človeka? Iz vere ali bolje nevere, saj Izaija nadaljuje: »Glej, Gospod Bog mi pomaga, kdo me bo razglásil za krivega?« (Iz 50,9) Če ne le verujemo, marveč vemo, da je Gospod Bog z nami, potem trpljenje dobiva svoj smisel; če je naš temeljni cilj čim zvestejše posnemanje Gospoda in tesno združenje z njim, potem so trpljenje, bolezen in bolečina le sekundarnega pomena, ki pa nas obenem po Kristusu le še bolj upodabljajo. Sveti Avguštin (354−430) tako v trpljenju pravzaprav prepoznava nujno zdravilo, ki ga potrebujemo, da bi postali ponižni in ozdravljeni napuha, sveta Terezija Avilska (1515−1582) pa si za svoje življenjsko vodilo izbira besede »Aut pati aut mori!« − Ali trepeti ali umreti!«, česar pa nikakor ne smemo razumeti avtodestruktivno ali celo nihilistično, marveč ravno nasprotno; saj eni največjih mistikinj in cerkvenih učiteljic namreč ne smrt ne trpljenje ne pomenita nič, če le je z Gospodom, če le ostaja v njegovi bližini trdno sklenjena z njim, če le ostaja v Življenju samem. Cenjene poslušalke, spoštovani poslušalci, naj vas preizkušnje in tegobe današnjega dne in časa ne vznemirjajo preveč; ostajajte v miru, ostanite v Kristusovem miru. Mirno nedeljo vam želim. Avguštin, De civitate Dei 1.1
Cicero, rimski govornik in filozof iz 1. stol. pr. Kr., je v svojem delu z naslovom Pogovori v Tuskulu med drugim razmišljal o vlogi duševnega zdravja za srečno in stanovitno življenje – tej témi je namenil kar dve od petih knjig, tretjo in četrto. Njegova glavna misel, ki je še danes aktualna, je, da bi se morali ob pomoči filozofije opremiti z razumom in drugimi krepostmi, s katerimi bi se lahko borili proti vznemirjenjem oziroma pretiranim čustvom, saj ta rušijo naše notranje ravnovesje. Brez duševnega miru, stanovitnega duha oziroma notranje spokojnosti po njegovem mnjenju ne moremo živeti dobro in srečno. Naša duša naj bi bila zgrajena iz dveh delov: »En del naj bi bil deležen razuma, drugi pa ne,« pri čemer naj bi se omenjena mirnost, se pravi spokojna in umirjena stanovitnost, nahajala v razumskem delu, iz nerazumskega pa naj bi izšla »nemirna občutenja zdaj jeze zdaj poželjivosti, ki sta nasprotni in nasprotujoči razumu.« Vznemirjenje je torej po stoiški opredelitvi »duševni pretres, ki je nasproten pravemu razumu in v nasprotju z naravo,« je torej nekaj, kar je nenaravno, pretirano, presilovito, je »preveč silno hlepenje po nečem«, ki je prestopilo svoje meje in se ga ne da več obrzdati in omejti. Takšno pretirano čustvo v naši duši povzroči kaos, nered, ne moremo se zbrati in trezno razmišljati, saj naše misli brez prestanka premetava sem in tja, tako da ravnamo zmedeno in nedosledno. Duševna nestabilnost se postopno pojavlja v vedno hujši obliki: kajti ko se enkrat »ta duševna razvnetost in razburjenost ukorenini in tako rekoč usede v žile in možgane, pridejo na plan bolezen, obolenje in tisti odpori, ki so tem boleznim in obolenjem nasprotni«, ugotavlja Cicero. Prav ta nezmernost, razbrzdanost oziroma neumerjenost, ki je odpad od uma, je torej vir vseh vznemirjenj, potrtosti, žalosti in čustvene nestabilnosti – nasprotno pa ohranjanje prave mere, notranja mirnost oziroma umerjenost, kot to krepost imenuje Cicero, »pomirja hlepenja in povzroča, da se uklonijo pravilnemu razumu, ter ohranja premišljeno umsko presojo«. Zdravilo za vznemirjenja Cicero torej vidi v filozofiji oziroma krepostnem življenju, saj iz njiju izhajajo poštene želje, misli, dejanja in vsako pravilno razumsko sklepanje. Življenje modreca je tako mirno in stanovitno, brez pretresov, ki bi ga odvračali od razuma in ga uničevali, živi brez nadlog in stisk ter vsak udarec usode prenese mirno – modrec namreč uvidi, da so »vznemirjenja sama po sebi polna slabosti in ne vsebujejo nič naravnega ali potrebnega,« zato se jim na daleč izogiba.
Tisti, ki uspe, pogosto pravi, da je ponosen nase. Čim večji je uspeh, tem bolj se sonči v samozadovoljstvu. Pripada mu, tako misli, nagrada posebne veljave. Zakaj tudi ne, saj je vreden največjega spoštovanja. Tudi če se to izraža z občutkom pritrjevanja lastnemu egu. Lahko je uspeh oseben, družinski ali zunanji, dokler ga je pomagala zgraditi lastna roka, se zdi ponos zaslužena lovorika. Človek se ima za vrednega. Za občudovanje vrednega. Vendar sovražnik v takih primerih nikoli ni daleč, preži v zasedi. Veseli se napihovanja duše in pahne človeka, ko je najmanj čuječ, v držo večvrednosti. Podžiga napuhnjene misli, krade prostor krepostni samopodobi, po kateri naj bi Jezusov učenec živel. Nič namreč ne ruši medčloveških odnosov bolj kakor dodeljevanje pomembnosti sebi – po dozdevno pravičnem, a arbitrarnem ključu. Po načelu, da so eni zgoraj, drugi pa spodaj. Da so tisti, ki zmagujejo, blagoslovljeni, medtem ko so oni, ki izgubljajo, zavrženi. Zavedajmo se, da smo vsi otroci istega Boga, obdarovani z enakimi duhovnimi talenti. Ponos nam zamegljuje to resničnost. Opira se na dosežke, ki niso duhovne narave. Izpostavlja svetne zmage, brez ključnega vprašanja, ali je naše delo zgrajeno na ljubezni. Tisti namreč, ki zmaguje v areni duhovnosti, nikoli ni nase ponosen, temveč le hvaležen. Ve za svojo omejenost in prosi Vstalega, da ga zmaga ne bi ovirala pri novih podvigih srca. Da ne bi zapadel v greh malikovanja sebe, ampak da bi se pri urejevanju vseh reči naslanjal na trdnost Božjih načel. In si priznal, da sam ne zmore nič, z Bogom pa vse. Vse tisto, kar je potrebno za zveličavno življenje.
Spoznaj samega sebe je filozofski imperativ na katerega so misleci in modreci vedno znova opominjali človeka in ga tako spodbujali, da odkrije svoje bistvo in svoj položaj v kozmosu. Kajti spoznanju Resnice o svetu predhodi spoznanje spoznavajočega subjekta – četudi je takšno razmerje navsezadnje dialektično (kot »tubit« smo namreč vselej že tudi »bit-v-svetu«). Da je človek misleče bitje, je učil že Aristoteles; da k mišljenju sodi predvsem razmišljanje o samemu sebi, so učili domala vsi filozofi, ki so mu sledi. Vprašanje o spoznanju samega sebe je tako postalo tudi eno od osnovnih vprašanj muslimanskih učenjakov. Znameniti filozof, teolog in mistik iz 11. stoletja, Abu Hamid al-Ghazali, je tej temi posvetil celotno delo z naslovom »Eliksir Srečnosti«. Kot nakazuje že naslov knjige, je za al-Ghazalija srečnost neločljivo povezana od spoznanja, katerega glavni cilj je spoznanje samega sebe. S srečnostjo ni mišljen zgolj nekakšen bežen občutek sreče, veselja ali čustvene vznesenosti. Mišljeno je duhovno-eksistencialno stanje osebne izpopolnjenosti in samouresničtve, ki ju je po al-Ghazaliju mogoče doseči zgolj v sintezi (resnične) vednosti in (pravilnega) delovanja. Kot tako, samospoznavanje po svojem pojmu predstavlja nikoli povsem zaključen proces, ki terja ne samo neprestano širjenje obzorja, temveč in predvsem udejstvovanje in pravilno, tj. etično ravnanje. Slednje pa vselej predpostavlja samopremagovanje; kajti le tisti, ki si prizadeva za neprestanim preseganjem samega sebe, raste v vednosti, ki ni le intelektualna oz. teoretska, temveč izkustvena in zato prehaja v modrost. K spoznavanju samega sebe sodi prvenstveno spoznavanje svoje duše: svojih vidnih in skritih misli, svojih čustev, namenov, svoje zavesti in vesti ter svojih lastnih demonov. To spozanje je pogoj za samopremagovanje, ki je pogoj samoizpopolnitve – tako v spoznavnem kot moralnem smislu. K spoznanju samega sebe sodi v isti meri spoznanje svojega Praizvora. V religijskem kontekstu to pomeni: spoznanje svoje lastne ustvarjenosti v fundamentalni odvisnosti od neskončne in večne Presežnosti. K samospoznavanju sodi nadalje nujno razmišljanje o lastni končnosti, o smrti in tistemu, kar naj bi sledilo po njej. Kot pravi an-Niffari: »Kdor je pripravljen za kontemplacijo o lastnem koncu, ne bo podlegel pritisku skušnjave.« Za muslimanske mistike spoznavanje samega sebe pomeni predvsem spoznanje lastnih duševno-duhovnih stanj in notranjih sil, spoznanje nevidnega sveta in »dejanj srca«. K resničnemu spoznavanju sodi navsezadnje vedno tudi spoznavanje svoje nevednosti. Tako imenovana »učena nevednost« krepi ponižnost in strahospoštovanje, ki nista le vrlini temveč podlaga spoznavno-duhovnega vzpona, katerega cilj se odmika v Neskončno. Spoznanje samega sebe je eksistencialno spoznanje, saj bistveno zadeva spoznanje lastne eksistence. Tako bo samospoznanje še naprej ostala eksistencialna naloga in neobhodljiv podvig človeka kot razmišljajočega, eksistirajočega in iskajočega bitja.
Všeč mi je človek, ki odkrito pove svoje mnenje, tudi takrat, ko to ni zelo zaželeno. Seveda pa bi dodala, da je pri tem bistveno, kam pritožbo naslovim. Pomembno je, ne samo, kaj povem, ampak kako jo izrečem, izrazim. Prava umetnost besede, kulture, ki ohranja dostojanstvo. Svoje in drugih. Pred časom me je kar zadelo v sredo srca, ko sem prebrala, da so mladi v neki anketi mojo generacijo poimenovali jamrajoča generacija. Ali nas mlajša generacija upravičeno tako ocenjuje, sem razmišljala. Vsekakor se to sliši kot posploševanje. A res je tudi, da smo se odrasli danes prepogosto navadili govoriti in pisati predvsem o slabostih. Kritičnost je postala nekakšna velika kakovost. Če je razdiralna, sebična, nespoštljiva, lahko naredi veliko škodo. Lahko pa je res tudi zelo pozitivna, če je dobronamerna, če prispeva k izboljšavam v odnosih, razvoju, je spodbuda. Zahteva pogum in odgovornost do drugega. Torej prispeva h kakovosti življenja, k dobremu, k resnici, k pozitivnemu življenju. A ne sme ustrahovati, blokirati otroka, mladostnika, ki išče pot v odraslost. Ko se prevelika kritičnost, ovita v samopomilovanje, prepogosto dotika mladih, jim s tem jemlje pogum, da bi si želeli odrasti. Raje se umikajo v svoj svet, se oklepajo svojega svobodnega statusa in se odmikajo odgovornosti. Podaljšujejo študij, se vrtijo v svetu iluzij, novih tehnologij, ki s svojo glasnostjo, v divjem ritmu, z množico sporočil, najrazličnejših možnosti pobega, navideznih kratkoročnih rešitev zavajajo in vodijo stran od resnice. Resnice življenja. Pa na nebu zasije zvezda. Napoveduje svojo začasno svetlobo. A je svetloba, je za zdaj tu, čeprav umira. Prav zato je še posebno močna. Govori o lepoti, ljubezni, navezanosti na dobro, Božji bližini. Govori o večnem življenju, objemu nežne človeškosti, čutenju, ki ozdravlja dušo, blaži bolečino, daje upanje, smisel odpuščanja, lepote in ustvarjanja. Kako zgovorna je spodbuda, da vsak človek lahko najde način, da bo do življenja prijazen, in da bo tudi moja odraslost smiselna, prijazna do mene. Premik v miselnost, da cenimo človeka in Božjo podobo v njem. Kristus je ves čas z nami, on vsak hip ve, kaj je za nas, tudi zame, dobro.
Besede so pomemben del našega življenja. Uporabljamo jih za to, da drugim posredujemo svoje misli. Rojevajo se v naših mislih. Lahko so spodbudne, razumevajoče, opogumljajo, povezujejo, delajo človeka in človeštvo dobro. Po drugi strani pa lahko postanejo žaljive, uničujoče, ponižujejo drugega, vnašajo med ljudi sovraštvo, zavajajo ljudi. Vse se začne v naših mislih. Že star latinski pregovor pravi: »Quidquid agis, prudenter agas et respice finem!« (Karkoli delaš, delaj modro in glej na konec.) Dobro je, tako dela zrel in odrasel človek, biti pozoren na to, kam ga vodijo določene misli in dejanja, ki sledijo našemu razmišljanju. Tudi v preteklosti so opozarjali na stranpoti na katere pogosto zaide človek in človeštvo. Modrosti generacij pred nami je včasih težko razumeti. Ena takšnih misli je bila zapisana pred tisočletji. Takole je zapisano: »26Če se pravični odvrne od svoje pravičnosti, ravna krivično in zato umre, umre zaradi krivice, ki jo je počenjal. 27Če pa se krivični odvrne od krivičnosti, ki jo je počenjal, in ravna po pravu in pravičnosti, si reši življenje. 28Ker uvidi in se odvrne od vseh pregreh, ki jih je počenjal, bo zagotovo živel, ne bo umrl.« (Ezk 18,26-28). Mar ni to krivično? Na prvi poglede morda res. TODA! Bolj, ko se človek poglobi v to misel, bolj vidi, kako pomembno je kam je usmerjeno naše življenje, kaj kali, kaj klije in raste v našem življenju. Lahko bi rekli, da je življenje umetnost izbiranja pravih misli in odločitev za dejanja, ki vodijo nas in druge ljudi k zrelosti in odraslosti. Vsak dan znova se je treba odločati in izbrati pravo smer življenja. In kako lahko to preverim? Ko postajam krivičen, sem nepozoren do drugih ljudi, ko ponižujem druge ljudi, je to lahko opozorilo, da nisem na pravi poti. V življenju naj bi me vodila pravičnost. Prijaznost, sočutje, pozornost do drugega človeka je jamstvo, da gre življenje v pravo smer. Danes potrebujemo ljudi, ki so vsak dan pozorni na to, da ne bi iz pravičnosti zdrsnili v krivičnost, da ne bi namesto prijaznosti in dobrote širili okoli sebe sovraštvo in nerazumevanje. To je zagotovilo, da bodo ljudje kljub včasih drugačnemu vtisu, vztrajali na poti pravičnosti. Vsak se sam v sebi, v svojih mislih, odloči ali bo šel po poti krivičnosti ali pravičnosti. Pomembna je smer življenja, po kateri si upajo stopati ljudje s pogumom in vztrajnostjo.
Poskušajmo se spomniti, kako je bilo, ko smo morali prvič nekaj storiti: prvič zaplavati v vodi, se prvič peljati z letalom, prvič iti v osnovno ali srednjo šolo, na univerzo, prvič iti za dlje časa od doma, prvi dan v službo … Marsikdo pravi, da za vsako tako ali podobno prvo stvarjo stojijo ljudje, ki so jih opogumili, naj se ne bojijo. Besede bližnjih nas lahko opogumijo, dvignejo in nam pomagajo premagati strah. Telesno prizadeta žena je pripovedovala: »Ko sem odraščala, sem se zavedala, da sem drugačna od drugih, in to me je zelo bolelo. Bila sem rojena z volčjim žrelom. Imela sem iznakažen obraz in prizadet govor. Ko sem začela hoditi v šolo, so me otroci oponašali. V enem izmed višjih razredov smo imeli učiteljico, ki smo jo imeli vsi radi. Vsako leto je z nami naredila preizkus, kako slišimo. Iz prejšnjih let sem vedela, da bomo morali stati pri vratih in si pokriti eno uho. Učiteljica nam je na drugo nekaj zašepetala in to smo morali ponoviti. Tako sem tistega dne čakala na učiteljičine besede, ki jih je moral sam Bog položiti v njena usta. To so bile besede, ki so spremenile moje življenje. Priljubljena učiteljica mi je namreč šepnila: »Deklica, želim si, da bi bila moja.« (Zdravilne besede). Prerok Izaija nam v prvem berilu današnje nedelje govori, da ima Bog sporočilo za ljudi, ki so »plahega srca« (Iz 35,4). To je spodbudno sporočilo, saj je vsakdo izmed nas včasih boječega srca. Kaj vse se nam lahko zgodi v življenju, da nam vzame pogum: nepričakovano lahko izgubimo službo, v nekem trenutku življenja se znajdemo sami, pa smo prej upali, da bomo imeli ob sebi družinske člane, sorodnike, prijatelje. Ustrašimo se ob nenadni in težki novici o otrocih ali starših. Na rojstni dan se zbudimo s spoznanjem, da naše življenje ne teče tako, kot smo si zamislili … Veliko je stvari, ki nam lahko vzamejo pogum in vlijejo strah. Bog pa ima po preroku Izaiji sporočilo za vsako boječe srce: »Bodite močni, ne bojte se!« (Iz 35,4) Bog pozna naše srce, zato ima besedo za vsakogar izmed nas, ko nas je strah. Kar je krivo, bo postalo ravno. Rane bodo ozdravljene. Zato naj v nas vedno odmevajo besede preroka Izaije: »Bodite močni, nikar se ne bojte.« (Iz 35,4)
Jutra na Prvem prinašajo tudi razmisleke o temeljnih življenjskih, religioznih in duhovnih vprašanjih. V Duhovni misli avtorji, pogosto na podlagi svetopisemskega ali kakšnega drugega znanega besedila, govorijo o zmeraj aktualnih, eksistencialnih temah, s katerimi se človek srečuje od nekdaj. Množica pogledov pod uredniškim vodstvom Petra Franka ob glasbenem izboru Apolonije Gantar. Vsak dan ob 5.50, ob koncih tednov ob 6.50. Na Prvem.
Ko današnje razmišljanje ni in ni hotelo steči po tipkovnici na prazen list računalniškega zaslona, sem se zazrla skozi okno študijske čitalnice, ki je obrnjeno proti zahodu. Pogled na sosednjo stavbo zastira divji kostanj. Njegovo cvetenje sem zamudila, zaradi zaprtega okna pa nisem mogla prisluhniti šumenju listja, ki ga je prinesel veter. Skupaj z listi so poplesavale tudi zelene ježice. Bodičasta lupina okrog ploda se bo razprla, ko bo plod dovolj zrel. Takrat bodo največ dela imeli smetarji. Ko sem se približala oknu in ga odprla, sem opazila, da nekaj ježic leži pod krošnjo drevesa, a ne zato, ker bi bile že zrele. Odpihnil jih je veter, še preden sta se njihova rast in zorenje končala, meni pa je veter na obraz prinesel svežino novega dne. Ne samo kostanjeve ježice, tudi nas veter maje in obrača. Vprimerjavi s kostanjevim drevesom se lahko z malo truda premaknemo z mesta, kjer stojimo, in ujamemo veter v jadra. In začnemo krmariti svoje življenje. Brez prave moči vetra ne bomo izpluli iz pristana, kakor tudi ne, če ne bomo jader napeli. Še prej pa moramo dvigniti življenjsko sidro in odvezati močno vrv, ki nas zadržuje v na videz varnem privezu. V primerjavi z vodnimi ladjami, ki jih po brodolomu največkrat odpeljejo v razrez, je lupina ladje življenja veliko bolj trpežna in odporna, a ne nezlomljiva. Nezlomljivi smo samo toliko časa, dokler v naša jadra piha prijeten in osvežujoč veter ter dokler usmerjamo krmilo v pravo smer. Na življenjski plovbi se ne bomo mogli izogniti ostrim skalam, verjetno bomo tudi nasedli in stopili na bodečo ježico. V naša življenjska jadra se ne ujame samo šumenje listja, ki ga nosi veter, niti veter z jader ne odpihne samo plev. Poleg vseh vetrov, ki pihajo z vseh štirih strani neba, poznamo še hinavski veter, le da tega povzročamo ljudje. Ta se mi zdi veliko bolj nevaren od severnega vetra ali močne burje. Zmesti zna življenjsko iglo, s katero uravnavamo plovbo našega življenja. In kaj storiti, ko bomo v jadra ujeli hinavski veter? Ker na magnetno iglo kompasa, nepogrešljivega pripomočka vseh krmarjev, vplivajo odkloni in vplivi zunanjih magnetnih polj, kompas potrebuje popravek. Tako kot ga potrebujemo ljudje. Ko bomo spoznali, da nam kompas življenja ne kaže več prave smeri, moramo popravek narediti sami: spremeniti moramo smer plovbe in položaj. Ne bojte se, spoštovani poslušalci in cenjene poslušalke, svoje plovbe. »Poglejte ladje, kako velike so in kako jih ženejo hudi vetrovi, pa jih usmerja majhno krmilo, kamor hoče krmarjeva volja.« (prim. Jak 3,4–5) Le nečesa ne smete pozabiti. Za čim varnejšo plovbo življenja morate vedeti, kam, kako, od kod in kdaj pihajo vetrovi na vaših poteh.
Znanka mi je pripovedovala, kako je umirala v domu njena stara teta. Bila je zelo stara, kar precej čez devetdeset let. Ko jo je moja znanka obiskala, je bila tudi že zelo slaba in vsem je bilo jasno, da so ji dnevi šteti, morda celo ure. Sedla je k njej, jo držala za roko in ostala tiho. Zdelo se ji je, da je to velik trenutek, čeprav se ni nič dogajalo. In zdelo se ji je tudi, da je prav v tem zunanjem nedogajanju navzoča velika akcija, čeprav ne v smislu, kot jo po navadi poznamo. Neka velika akcija glede življenja, saj se je življenje v tem stanju poslavljalo za vedno. Bil je po svoje svet trenutek. Tedaj pa so se odprla vrata in vstopila je sestrična stare gospe, tudi že stara, vendar morda še ne devetdeset. Sobo je naenkrat napolnil velik nemir. Naenkrat se je začela zunanja akcija. Sestrična je umirajoči starki najprej prinesla kozarec vode in ji po slamici hotela vliti nekaj tekočine v usta. Ker ji to ni šlo najbolje, ji je začela prav glasno prigovarjati. Tudi na to ni bilo odziva. Potem je začela vreščati. Kako to, da nič ne ukrenejo? Saj je vendar ne morejo kar tako pustiti umreti! To se je potem še nekaj minut nadaljevalo, dokler ni posegla moja znanka in jo prosila, da zapusti sobo. To je precej nerada tudi storila. A ni ji preostalo nič drugega. V sobo se je spet naselil mir. Stara gospa je čez kakšno uro umrla. Mirno in spokojno, to se je kazalo tudi na njenem obrazu. Verjetno se podobni prizori dogajajo vsepovsod. Doma, v bolnišnicah, v domovih za stare. Verjetno okoli stoječi ljudje marsikateremu umirajočemu tako otežujejo zadnje ure. Ne bi si upala nikogar zato obtoževati, saj tudi sama zase ne morem stoodstotno trditi, kako bi se odzvala, ko bi umiral kateri izmed mojih najbližjih. Pa vendar se mi zdi, da moramo več razmišljati prav o tem. Da se moramo potruditi, da drug drugemu olajšamo bivanje prav v teh zadnjih trenutkih tuzemeljskega bivanja. To pomeni tudi vnašanje neke nove kvalitete v naše bivanje, v nasprotju z vsem, kar nam dan za dnem prav poceni ponujajo razni mediji. Res, ali sploh še znamo umolkniti in mirovati? Vsaj ob smrti, če ne že prej.
Videti je, kot da se vedno bolj sovražimo. Bližajoče se volitve, svetovna pandemija ali katera druga kriza to samo še pospešijo. Želim si, da bi lahko rekel, da smo kristjani pri tem izjema. Pa nismo. Tudi številni kristjani so na žalost postali žrtev zapovedi “Vpij glasneje in izrazi katero koli (neinformirano) mnenje, ki ti pade na misel.” Zapisi na družbenih omrežjih in komentarji pod objavljenimi novicami so videti kot neskončno žebranje sumničenja, ki je gorivo za bes, ta pa je gonilna sila sovraštva in delitev. Zakaj nas je večina vsaj malo ali pa veliko bolj jezna, kot je bila? Zakaj je bes nova pandemija? Obstaja kar nekaj razlogov za to. Na spletu smo veliko agresivnejši kot pri osebnih stikih. Ljudje na spletu zapišejo stvari, ki jih sicer v resničnem življenju ne bi izrekli. Razloga za to sta preprosta: anonimnost in distanca. Z uporabo spletnih psevdonimov prikrijemo svojo identiteto in s tem tudi svojo človeškost. Dejstvo, da osebe, na katere zapis ali objavo se odzivamo, pri tem ne moremo gledati v oči, našo agresivnost samo poveča. Ker nas splet dehumanizira, je na njem tudi laže grdo ravnati z drugimi. Žalostno je, da sovraštvo prinese več klikov kot ljubezen. Veliko pred lažnimi novicami današnjega časa so uredniki spoznali, da se slabe novice prodajajo bolje kot dobre. In družbena omrežja so kot steroid za to nagnjenost. Algoritmi na Facebooku, Googlu in drugih družbenih omrežjih načrtno dajejo prednost ogorčenju, saj se to širi veliko hitreje kot nekaj, kar ga ne povzroča. Bes je način, da te ljudje slišijo, tudi če nimaš česa povedati. Okoli nas se dogaja še en paradoks: po zaslugi tehnologije nikoli prej nismo bili tako povezani kot danes, a prav tako se nikoli prej nismo počutili tako osamljenih. Čeprav to ne drži vedno, se bodo nekateri ljudje zadovoljili s kakršno koli pozornostjo, ki jo lahko dobijo. Ko se počutiš kot nihče, ti nekaj klikov, všečkov ali komentarjev lahko da občutek, da si nekdo. Včasih se sprašujem, ali ljudje, ki na spletu puščajo za seboj besne tirade, niso le osamljeni in upajo, da jih bo nekdo opazil. In potem je tukaj še nenehno bombardiranje z novicami o množičnem streljanju, nesrečah, naravnih katastrofah in spopadih, v katerih umirajo nedolžni ljudje. Zasipa nas z informacijami, ki jih le stežka predelamo, kaj šele, da bi glede njih ukrepali. Zato zlahka postanemo cinični. Več vemo, bolj cinični postajamo. In bolj cinični postajamo, bolj negativni so naši odzivi. Kaj lahko torej storimo? Prihodnost je lahko temačna ali pa tudi drugačna. Osebno se zavzemam za to, da bi bila drugačna. Boljša. Zato želim z vami podeliti štiri vprašanja, ki si jih lahko zastavite preden kaj objavite, napišete ali odpošljete e-pošto ali sms. 1. Kaj je moja resnična spodbuda: želim pomagati, prizadeti ali samo biti opažen? 2. Bo bralcem mojega zapisa ali gledalcem moje objave zaradi tega bolje ali slabše? 3. Bom s tem iz ljudi izvabil najslabše ali najboljše, kar je v njih? 4. Če bi osebo, ki ji je namenjen moj zapis, lahko gledal v oči, ali bi izrekel enake besede, na enak način? Povedano drugače: Če ne koristi, ne zdravi in ne prinese nič dobrega, ne povejmo ali ne objavimo. Ali pa z besedami iz Svetega pisma: “Nobena umazana beseda naj ne pride iz vaših ust, marveč le dobra, da bi bila ob potrebi v izgrajevanje. Naj izginejo med vami vsakršna ujedljivost, vsakršno besnenje, jeza, rohnenje in preklinjanje z vsakršno hudobijo vred.” (Efežanom 4,29.31) Bodimo glas ljubezni, upanja in razuma (dejstev); s sovraštvom zastrupljena družba namreč potrebuje alternativo, ne svojega odmeva.
Danes je v vsakdanjem političnem življenju zelo popularna beseda veto, ki prihaja iz latinščine in dobesedno pomeni: Prepovedujem! To je pravica, da nekdo z ugovorom ali nasprotovanjem prepreči sprejem oz. izpolnitev sklepa ali zakona. Obstajata absolutni veto, ko se neki zakon zavrne, in odložilni veto, s katerim se doseže le odložitev sklepa ali zakona. Z vzklikanjem »Veto!« so ljudski tribuni v starem Rimu lahko preprečili sprejetje vsakega sklepa v rimskem senatu. S tem so dosegli, da senatorji, ki so prihajali iz višjih slojev, t. i. patriciji, niso mogli delovali v škodo ljudstva. Danes ima pet stalnih članic Varnostnega sveta Organizacije združenih narodov pravico do veta. To so: Združene države Amerike, Rusija, Kitajska, Francija in Velika Britanija. Zaradi političnih nasprotij med njimi in različnih strateških interesov naštetih velesil je organizacija, ki naj bi povezovala svet v prizadevanjih za mir in zagotavljala vsem ljudem možnosti za dostojno življenje, pogosto ujetnica, talka njihove pravice do veta, s katero lahko blokirajo kateri koli sklep Varnostnega sveta. Zato pred našimi očmi še v 21. stoletju umirajo ljudje v Siriji, Afriki in Ukrajini. Žalostno je, da človek, ki ima politično moč, celo nekaj tako pozitivnega, kot je veto, ki naj bi omejil moč velikih, nazadnje zlorabi za svoje orodje in orožje in odloča o biti ali nebiti nemočnega posameznika.
Kadar seješ in sadiš, nikoli ne veš kaj bo zraslo. No, dobro, veš že KAJ bo zraslo: vse sadike, ki jih kupiš so lično opremljene s sliko odrasle rastline, tako da se lažje odločiš, če izbranka po barvi, velikosti, oziroma »celostnem izgledu« sodi v tvoj vrt. A nobenega zagotovila nimaš, da bo to kar sadiš tudi dejansko izgledalo »kot na sliki«. Na rast vpliva ogromno dejavnikov in na večino od njih ti sam nimaš prav nobenega povratnega vpliva. Kot pri otrocih! Vendar pa: ob vseh vrtnarskih prijemih, ki sem jih razbral iz knjig, nikjer nisem zasledil metode, da bi kdo, da bi pospešil rast, kričal na rastlino, ali jo žalil in poniževal zato da se bo hitreje in lepše razcvetela. Niti se v vrtnarjenju ne prisega zgolj na lepo besedo, pohvalo, prošnjo in moledovanje. Torej obe metodi, ki sta v splošni rabi pri vzgoji otrok, tu ne prideta v poštev. O ne! In rožic je vseh sort (tako kot otrok): ene rabijo sonce, druge senco, ene prostor, druge spet družbo, ene zalivaš, druge pustiš pri miru…, da o zemlji niti ne govorim. Treba je vzeti v roke škarje, porezati stare veje, da imajo mlade dovolj moči, za želeno obliko porežeš včasih tudi zdrave veje, da bo raslo v pravo smer rastlino včasih privežeš, ji daš oporo… Pri zanemarjenih rastlinah včasih ni druge kot da jo porežeš do tal in začneš znova. Včasih presadiš; a ne presajaš kadarkoli in kamorkoli, oziroma kogarkoli… In ko že storiš vse kar si lahko, je tu še zmeraj vreme, ki s sušo, nalivi, točo… uniči vse za kar si si prizadeval. In ne veš zakaj in čemu?! Hja, otroci so rožice in te potrebujejo veliko pozornosti, nege, časa in ljubezni, včasih malo obrezovanja, gnojenja, presajanja… in lepo vreme. Torej: pomoč od zgoraj, od Božjega vrtnarja!
Ko so Judje v 5. stoletju pred Kristusom prišli iz babilonske sužnosti, so se počutili očiščeni razvad moralnih stranpoti in napolnjeni s svobodo. Vedeli pa so, da bo ta svoboda prinesla radost in veselje, če jo bodo napolnili z božjo besedo. Pisatelj pete Mojzesove knjige želi znova povedati, kaj zahteva Mojzesova postava, in poudariti, da je dana Božjemu ljudstvu v veselje in modrost. Zato izpolnjevanje božjih zapovedi, ki izvirajo iz poslušanja božje besede, ni nekaj težkega, nekaj nemogočega, tudi ne nekaj grenkega, ampak vzradosti človeško srce. Gre za življenjsko vodilo, ki je ostanek Izraelskega ljudstva pripeljalo nazaj v svobodo, nazaj v ljubljeni Jeruzalem, ki ga bodo znova pozidali ter po jeruzalemskih gričih nasadili vinsko trto. Božja beseda bo njihovemu ljudstvu podarjala modrost in moč. Zato najprej pisatelj te knjige, najbrž duhovnik Ezdra, hrabri svoje ljudstvo, naj bo veselo in naj radostno sprejme Božjo Besedo, ki bo odslej postava srca. To pomeni, da bo šlo za zakon, ki ga ne bo zahtevala ne država ne tempeljska duhovščina, pač pa Bog sam, saj bo odslej njegova Beseda v njihovem srcu. Pogoj, da bi Beseda samega Boga vstopila v njihovo srce, pa je, da se Izrael nauči poslušati. Od tod prerokov klic: Poslušaj, Izrael! Spomnimo se, da je prerok Elija znal prisluškovati Bogu, ki mu je govoril v »rahlem šumljanju vetriča«. Tudi drugi preroki so nenehno iskali možnost, da bi slišali pravo Božjo besedo. V človeku je namreč pogosto težnja, da bi svoje želje, pa tudi slabosti in sebične vzgibe, predstavil kot Božji navdih. Toda preroki so se ob pomoči Božje besede, ki je bila v njih, se pravi Ljubezni, Dobrote in Usmiljenja, odrekli zaverovanosti vase in govorili iskreno, pa če je bilo to komu prav ali ne. Zato so se tudi pustili presenetiti božji besedi in so sami presenečali tako kralje kot navadno ljudstvo. Tudi Kristus preseneča svoje rojake, ko trdi, da izpolnjevanje Postave ni le upoštevanje predpisov, ampak prav svoboda srca, ki pa izvira iz ljubeče božje besede. Zato vedo globoki krščanski misleci povedati, da Kristus ni prišel reševat predpisov in načel, ampak človeka; da ne rešuje ustanov, ampak božje kraljestvo Ljubezni, kraljestvo božje besede v srcu.
Najbrž nikdar ne bom pozabil zelo pomembnega trenutka sredi našega družinskega vsakdanjika. Zelo pogosto smo vsi prišli domov skupaj, jaz iz vrtca, brata iz šole, oče in mama pa iz službe. Hiša je bila mrzla, na stolu obleke, ki so čakale na likanje, pred hišo premog, ki ga je bilo treba spraviti pod streho, in v vrečkah bodoča večerja, onadva pa sta se usedla in najprej popila kavo. Sredi kaosa vsega nujno pomembnega sta se usedla in v miru popila kavo, ki sta jo imela tako zelo rada. Imela sta svojo svatbo. Svatba se ne splača. Svatba je popolna potrata časa in denarja. In vendar je svatba, ta prazni, potratni in nekoristni čas za veselje in praznovanje, nekaj, kar človek izbira že od nekdaj. Človek praznuje, ker je to očitno nekaj, kar potrebuje bolj od debelejše denarnice, polnega hladilnika ali novejšega avtomobila. Nekaj, kar je bolj bistveno in pomembnejše od vsega tega. Prav mogoče bi sicer bilo, da to počne zato, ker mu tako uspe vsaj za hip ubežati krutemu življenju in pozabiti na vsakdanje težave. Toda to bi bila preveč preprosta razlaga. Človek s praznovanjem vendar ne beži od svojega življenja, se ne odmika od njega, temveč se prav zaradi njega k življenju vrača. Ker ga praznovanje spominja in znova ustvarja v to, kar v resnici je. Ljubljenec in obdarovanec namreč. Zato ima v življenju prednost pred tistim, kar je nujno, tisto, kar je pomembno. Zato v življenju bolj šteje tisto, kar nas osreči, kot tisto, kar nam da ugled. In zato v življenju pridemo dlje, ko smo počasnejši, ko imamo čas za tisto, kar srečamo ob poti. V življenju, pravim, ne v životarjenju. Nekoristno in potratno, zapravljivo in nespametno kot ljubezen je življenje v nebesih. Do njih je veliko poti. Nekatere dišijo po kavi, druge po mleku in piškotih, spet tretje po narcisah in kraških travah, na vseh pa so otroci, lepe besede in sončni zahodi.
Aristotel, grški filozof iz 4. stoletja pr. Kr., se v svojem najbolj znanem delu z naslovom Nikomahova etika med drugim ukvarja s temeljnim vprašanjem filozofije, ki nas zaposluje še danes – doumeti hoče, kaj je tisto, kar nam bo prineslo srečo. Pri tem ugotavlja, da se ljudje načeloma strinjajo, da je srečnost najvišji cilj našega življenja, se pravi, da bi dobro živeli, da bi nam šlo dobro oziroma na kratko, da bi bili srečni. Mnenja pa se začnejo razhajati, ko je treba to srečnost nekoliko konkretneje opredeliti, saj se izkaže, da si »večina pod tem izrazom predstavlja nekaj vidnega in otipljivega: eni naslado, drugi bogastvo ali pa čast«. Aristotel nadalje razmišlja takole: ker je bogastvo »le sredstvo za dosego nečesa drugega«, že ne more biti tisto najvišje dobro, ki ga hočemo doseči. Denarja si po njegovem mnenju želimo samo zato, da bi si z njim lahko kupili druge reči, sam na sebi pa bi bil povsem brez vrednosti in po njem sploh ne bi hrepeneli. Dalje nameni nekaj besed uživaškemu življenju, ki je ideal večini ljudi, a hitro zaključi, da tudi to ne more voditi do resnične sreče. Tako življenje iz nas namreč naredi sužnje telesnim užitkom, postavi nas v hlapčevsko vlogo, poleg tega pa smo v tem primeru podobnejši živalim, ki sledijo svojim nagonom. Tudi čast nam ne bo prinesla sreče, ker je nekaj, kar pride od zunaj: čast je namreč »bolj v ljudeh, ki jo izkazujejo, kot pa v človeku, ki jo uživa«, je torej nekaj, kar izhaja iz drugih ljudi in zato pravzaprav ni v naši lasti. Časti, užitka in bogastva si torej po Aristotelu želimo zato, ker verjamemo, da bo to vodilo do sreče, a je tako prepričanje zanj napačno. Pri tem se sicer zaveda, da človek v življenju ne more povsem brez zunanjih dobrin, in priznava, da je določena mera materialne preskrbljenosti pravzaprav nujna za preživetje, a je materialna blaginja le pogoj, ne pa tudi vzrok za srečno življenje. Pravi temelj za srečo po Aristotelovem mnenju namreč izvira iz nas samih in ni odvisen od drugih ljudi, še manj pa od telesnih in materialnih dobrin – je torej nekaj, »kar je v nas vsajeno in z nami neločljivo povezano«, to pa je lahko le naša duševnost. Stanje prave sreče bomo tako lahko dosegli le, če bomo skrbeli za svojo dušo in jo urili, če bomo torej neprenehoma sledili duševnim vrlinam in se stalno izpopolnjevali v njih.
Sem tako navezana na tole staro jopo, kar zrasla se je z menoj. Zdelo se mi je smešno, da se dninarica Mana ne more posloviti od obledele neštetokrat zašite in prešite jopice. Soseda ji je napletla novo; toplo, iz jezerske ovce, kot se je reklo. Mana jo je pa lepo zloženo položila v starikasto omaro; v tako, kakršnih ni več. Saj še marsičesa ni, navezave pa ostajajo. Kljub novim in modernim časom. Kljub temu. Da hitro vse zavržemo, nadomestimo z boljšim. S tem v zvezi mi prihaja na misel tako imenovani faks. Kakšno čudo za prav kratek čas. Škatla, pa si skoznjo poslal ali pa dobil natipkano sporočilo. Ali pa iz mojih poučevalnih časov responder. Komaj še vem, kaj je to bilo. Nepogrešljiva aparatura, ki je v naslednjem šolskem letu že samevala na odlagališču. Istočasno pa jaz. Navezana na puščico iz pamtiveka. Oguljeno že do sramote. Vsi učenci so imeli lepše. Kaj so si mislili, ne vem. Doma so razlagali mojo zanikrnost. V resnici je šlo pa za lep spomin na botrco. Kje je končala pokvečena puščica, ne vem. Še vedno pa hranim majhen, prav majhen črn kovček, nekoč poln bombonov. Starih nepomembnih spričeval, ki počivajo v njem, ne nameravam nikamor preložiti. Kovček, manjši od škatle za čevlje, je poosebljen. Smeji se in en zob se mu zláto sveti. Ko vstopi, precej zasopljen od dolge poti, zapoje: tralala, trilali. Navezave so poslastica. A ne smejo postati opoj. Potem se jim reče odvisnost. Ali pa, da se spremenijo v prisvajanje. Do navezav je treba vzpostaviti distanco. Od daleč naj grejejo naš spomin. Ob dveh ponoči se res ne spodobi buditi iz spanja še tako najboljšega prijatelja. Nadležnost ni še nikogar osrečila. Punčke iz cunj in medvedki so nam preganjali prve strahove. Spominjam se dečka, ki je tja do sedmega leta vlekel dudo. Na slinček je bil tako navezan, da brez njega ni segel po žlici. Njegovi bratje živo nasprotje. Ali je možno z gotovostjo vedeti, kaj in zakaj vpečati v nas značilne navade? Navezave na stvari in ljudi so naš delež. Včasih bi jim lahko rekli ljubezen. Otožni Demon, duh izgnani, v pesnitvi zagotavlja Tamári: Za hip ti večnost dam v posest in kakor v zlobnosti, verjemi, v ljubezni velik bom in zvest.
Neveljaven email naslov