Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Oče je bil delaven človek, ki je s svojim delom podpiral ženo in tri otroke. Poleg delovnika se je skoraj vsak dan udeleževal še večernih tečajev. Upal je namreč, da si bo nekega dne našel bolje plačano službo. Razen ob nedeljah Oče ni obedoval skupaj z družino. Zavzeto je študiral, da bi nekega dne družini s prisluženim denarjem omogočil boljše življenje.
Ko se je kdo iz družine pritožil, da ne preživi dovolj časa z njimi, je oče razložil, da vse to dela zanje. Čeprav si je sam še kako želel več časa preživeti z družino. Končno je napočil dan pomembnega izpita, ki ga je Oče opravil z odliko. Kmalu za tem mu je šef ponudil napredovanje, ki je vključevalo dobro plačo.
Očetu so se izpolnile sanje, zdaj je lahko družini namenil nekaj malega razkošja, ki ga prej niso poznali: nove obleke, večerje v restavraciji, počitnice na tujem.
Vendar družina tudi po napredovanju Očeta ni videla nič več kot prej. Še naprej je trdo delal, da bi lahko napredoval še na višje delovno mesto. Da bi si zagotovil pogoje, se je vpisal na študij na univerzo.
In ko je prišla beseda v družini na njegovo odstotnost, je Oče spet poudaril, da to dela zanje.
Očetov trud se je izplačal in spet je napredoval. Navdušen se je odločil, da bo najel kuhinjsko pomočnico, da bi ženo razbremenil gospodinjskih opravil. Tudi njihovo trisobno stanovanje se mu ni več zdelo primerno. Zato se je še bolj vrgel v delo, se še bolj dokazoval, da bi lahko še izboljšal svoj službeni položaj in družini privoščil še več. Družinski člani so ga videli še manj, dejansko je moral po novem spremljati pomembno stranko tudi ob nedeljah. In spet je družini pojasnjeval, da vse to dela zanje, da bi jim bilo bolje. Pa čeprav si je sam še kako želel biti z njimi.
Ves Očetov trud se je končno bogato poplačal in lahko je kupil čudovito hišo s pogledom na morje. Prvo nedeljo, ki so jo skupaj preživeli v novi hiši, je Oče naznanil družini, da se ne bo več prizadeval za nova napredovanja. Od zdaj bo več časa namenil družini.
Naslednje jutro se Oče ni več zbudil.
Kolikokrat smo slišali ali sami izgovorili stavek: »To delam zate.« Oče je to vsakič znova povedal svojim družinskim članom, dokler ni bilo prepozno. Za nas to jutro še ni prepozno, da živimo ljubezen tukaj in zdaj.
3716 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Oče je bil delaven človek, ki je s svojim delom podpiral ženo in tri otroke. Poleg delovnika se je skoraj vsak dan udeleževal še večernih tečajev. Upal je namreč, da si bo nekega dne našel bolje plačano službo. Razen ob nedeljah Oče ni obedoval skupaj z družino. Zavzeto je študiral, da bi nekega dne družini s prisluženim denarjem omogočil boljše življenje.
Ko se je kdo iz družine pritožil, da ne preživi dovolj časa z njimi, je oče razložil, da vse to dela zanje. Čeprav si je sam še kako želel več časa preživeti z družino. Končno je napočil dan pomembnega izpita, ki ga je Oče opravil z odliko. Kmalu za tem mu je šef ponudil napredovanje, ki je vključevalo dobro plačo.
Očetu so se izpolnile sanje, zdaj je lahko družini namenil nekaj malega razkošja, ki ga prej niso poznali: nove obleke, večerje v restavraciji, počitnice na tujem.
Vendar družina tudi po napredovanju Očeta ni videla nič več kot prej. Še naprej je trdo delal, da bi lahko napredoval še na višje delovno mesto. Da bi si zagotovil pogoje, se je vpisal na študij na univerzo.
In ko je prišla beseda v družini na njegovo odstotnost, je Oče spet poudaril, da to dela zanje.
Očetov trud se je izplačal in spet je napredoval. Navdušen se je odločil, da bo najel kuhinjsko pomočnico, da bi ženo razbremenil gospodinjskih opravil. Tudi njihovo trisobno stanovanje se mu ni več zdelo primerno. Zato se je še bolj vrgel v delo, se še bolj dokazoval, da bi lahko še izboljšal svoj službeni položaj in družini privoščil še več. Družinski člani so ga videli še manj, dejansko je moral po novem spremljati pomembno stranko tudi ob nedeljah. In spet je družini pojasnjeval, da vse to dela zanje, da bi jim bilo bolje. Pa čeprav si je sam še kako želel biti z njimi.
Ves Očetov trud se je končno bogato poplačal in lahko je kupil čudovito hišo s pogledom na morje. Prvo nedeljo, ki so jo skupaj preživeli v novi hiši, je Oče naznanil družini, da se ne bo več prizadeval za nova napredovanja. Od zdaj bo več časa namenil družini.
Naslednje jutro se Oče ni več zbudil.
Kolikokrat smo slišali ali sami izgovorili stavek: »To delam zate.« Oče je to vsakič znova povedal svojim družinskim članom, dokler ni bilo prepozno. Za nas to jutro še ni prepozno, da živimo ljubezen tukaj in zdaj.
Prezgodaj, pravočasno, prepozno. Le kdo še ni okusil pomena te časovnosti. Pravočasnosti je veliko vredna. Nikoli ne povzroča preglavic. Minuta zamujena ne vrne se nobena. Vsi trenutki pa odtečejo in »v iste globočino reke dvakrat se ne potopiš«. Kar je ugotovil že Heraklit. Živel je pred Kristusom, torej pred našim štetjem, kot je slišati v tem »našem« času. Toliko našem, kolikor briše spomin na osebo nekega Ješua – Jezusa, ki je tako zelo prekucnil človekovo pojmovanje, da ne preneha odločanje zanj in ne-zanj, oziroma kar naravnost proti njemu. Kar potrjuje naš čas. Tudi v njem se gibljemo na črti od prezgodaj do prepozno. Je prezgodaj, bo vse pozeblo, potarnajo pridelovalci, pa če so to prizadevni vrtičkarji ali pa od pridelka povsem odvisni kmetje. Pri njih gre še najmanj za rožice, ki nad žarki so se te zmotile, ampak za preživetje. Kako malo se zmenimo za to, mi potrjuje pomladni dogodek, ko so se vrtčevski otroci na sprehodu zakadili naravnost po majski travi. Na vprašanje, kje bomo dobili mleko, če bodo oni pohodili travo, so v en glas povedali, da v trgovini. Prepočasno, če ne kar prepozno, nam na mnogih ravneh postaja jasno, da kruh na zemlji raste, in da če pade ti na tla, poberi in poljubi ga. To težkó razume rod, ki še ni doživel vsestranskega pomanjkanja. V šolskem berilu je bila pred leti pomenljiva, če se prav spominjam, makedonska pesem, ki se je nanašala na vojne razmere. Za življenje je šlo. Za telegram s sporočilom, da je na smrt obsojeni oproščen; vesela vest je švignila v eter »brže od munje, a stigla prekasno«. Kolikokrat se je že primerilo kaj podobnega, za kar potem rečemo: usoda. Žal prazen izgovor. Pravočasnosti je veliko vredna. Povezuje se s skrbnostjo pri delu, ki ga opravljamo. Skrbnost pa z našim odnosom do ljudi in stvari. Z odlašanjem si lahko nakopljemo krivdo. Odlašalcev pa ni tako malo. Bom pozneje, pravijo, saj je še čas. Jutri, po špansko manjana, kar pomeni – nikoli. Obljubimo navadno kar hitro. Da obljuba dela dolg, so me učili že kot otroka; nanj pa preveč radi pozabimo. Mogoče spadamo med večne zamudnike v službo, v šolo, k maši. Pravočasnost je odlika. Pa saj smo radi odlični … mar ne?
Če si človek prizadeva, da živi v iskrenih in pristnih odnosih, ga lahko nekakšna navidezna pošitrkanost ali politična korektnost spravlja samo v slabo voljo. Preprosto zato, ker je nepristna. Nekaj, kar mora biti, kar vsi pričakujejo, čeprav se morda s tem sploh ne strinjajo. Večkrat v slogu Andresenovih Cesarjevih novih oblačil. Vsi vedo, da se nekaj ne ujema, a je pač vsak tiho zato, ker se boji zase, za svoj ugled, za svoj status. Preprosto ploskaš zato, ker vsi tako delajo, in zato, da ne bi štrlel iz množice; da ne bi izpadel kot bedak, nevednež ali nestrpnež. Ko beremo evangelije, pri Jezusu nikoli ne srečamo politične korektnosti. Lahko je vljuden, olikan, predvsem pa spoštljiv. Politično korekten pa nikoli. Določene stvari lahko pove malo bolj v rokavicah, da bi sporočilo lažje prišlo do poslušalca. Še raje uporablja zgodbe, prilike ali prispodobe zaradi njihove univerzalne in nadčasovne razsežnosti. Da je lahko sporočilo razumljivo v Jezusovem in v današnjem času. Evangeljski odlomek današnje nedelje pa je eden tistih, v katerih je Jezus zelo neposreden, brez vsakega olepševanja. Tako pač je. Naj si to želimo slišati ali ne. V evangelijih lahko na mnogih mestih beremo o Božjem usmiljenju in odpuščanju, še posebej v prispodobah o izgubljeni ovci, izgubljeni drahmi in predvsem o izgubljenem sinu. Toda ob vsem usmiljenju in odpuščanju v enem primeru ni pardona – in to je v današnjem evangeljskem odlomku, ko Jezus jasno pravi, da bo človeškim sinovom »vse odpuščeno, grehi in kletve, kolikor jih bodo izrekli. Kdor pa preklinja Svetega Duha, vekomaj ne bo dosegel odpuščanja, ampak ga bo greh večno bremeníl.« V tem primeru ni usmiljenja, ni odpuščanja. Seveda moramo to razumeti v celotnem kontekstu sobesedila. Ko na začetku javnega delovanja po prvih čudežih in pridigah Jezus postane slaven, njegovi sorodniki nasedejo govoricam, da Jezus ni priseben, da se mu je odpeljalo. Še več: jeruzalemski pismouki ga začnejo obtoževati, da s hudičevo močjo dela čudeže. In prav s tem izbijejo sodu dno. Ko neki strokovnjaki za Sveto pismo, ki se imajo za verne in celo pravoverne, ne vidijo in ne prepoznajo, da Jezus vse to dela z močjo Svetega Duha. V tem je glavna težava. Človekovo zakrknjeno srce, ko noče, ko ne želi videti Božjega, ampak ima svoj prav, trmasto prepričanje in se oklepa svojih fiksnih predstav. Prav zato pravi Jezus, da bodo ljudem odpuščeni vsi grehi in kletve, če jih bodo obžalovali, samo kletev zoper Svetega Duha ne bo. Človek z zakrknjenim srcem, ki se popolnoma zapre pred Božjim, ga noče videti in sprejeti, ampak ga absolutno zavrača, se s to držo sam izolira od Boga. To pa je največje prekletstvo, ki ga ne izreče Bog, ampak si ga človek nakoplje kar sam.
Človek se po navadi razveseli, da bo praznoval. Taka je vsaj njegova prva misel. V njem se vzbudi pričakovanje, ki se opira na izkušnje s prejšnjih praznovanj, dogodkov, ki so se mu zapisali v srce. Tako je med nami, ki smo prijatelji. Imamo dragocene odnose in želimo doživljati stvari skupaj. Lahko bi se samo zahvalili za vse, kar nam je dano, za odnos, ki ga imamo. Vemo, da je nekaj prelepega, ko začutimo drug drugega, lahko se nasmejemo, iskrimo ob naših večnih primerjavah, se razumemo v težavah, se dobrohotno veselimo tudi majhnih uspehov vsakega izmed nas. Vsak praznik, ki živi v naših dušah kot del omike, sproži poseben občutek, zagon za to, da se premaknemo v neko smer, morda po utečeni navadi ali pa v kaj novega. Začnemo pripravo na dogodek. Vsak izmed nas na svoj način prispeva k temu, da je ozračje sproščeno, toplo, igrivo, a hkrati poskrbi za vse, kar nam lahko polepša praznovanje. Z leti je priprav vedno manj. Nihče ne pozabi poskrbeti tudi zase, za to, da se praznovanje ne bo po nepotrebnem spremenilo v problem. Pa vendar, tudi problem, ki ga nismo predvideli, lahko okrepi prijateljstvo. Kot tisto noč. Bila je ledeno mrzla noč s kristalno čistim snegom. Pešačili smo čez polja in gozdove po škripajočem snegu. Zvezdnato nebo. Svetilo nam je na milijone zvezd. Samota. Imeli pa smo tudi svoje svetilke. Sprva smo živahno klepetali med seboj, potem pa smo utihnili in začutili globino tišine. Nikjer nobenega prometa. Tišina je bila tako močna, da je delovala kot en sam velik, topel objem. Mraz se je zarezal v obraz, v pljuča. Zazdelo se mi je, da bom kmalu potrebovala zdravilo za lažje dihanje. Bolje, da to takoj storim, sem se odločila. Pobrskala sem po nahrbtniku, a zdravila ni bilo. Nedaleč stran se je iz nekega naselja v nebo pognala raketa. Odločila sem se, da prijateljem povem, kaj se mi dogaja. Pozabila sem nujni pripomoček za pohod. Neprijetno sem se počutila. Potem sem začutila roko. Skrb in razumevanje. Vsi so bili eno z menoj. Nič mi niso očitali. Vodja je povedal, da je v resnici naš cilj tisto naselje. Raketa. To je bilo znamenje zame, da je tam zatočišče, da je rešitev blizu. Hvala za vse, mi je pelo srce, ko smo na toplem, v prijaznem gostišču pili čaj. Hvala za prijatelje, za vse ljudi, za to, da lahko doživljam dobroto, prijazno pomoč. Topel napitek mi je pomagal, nekdo je prinesel še zdravilo, ki sem ga potrebovala. Kot majhen čudež. Ali pa velik. In igra luči, ki je sijala z neba, se je prepletala z našim praznovanjem, objela nas je Luč, ki je bila z nami in smo jo čutili skupaj, v dobrem in slabem povezani prijatelji.
Vedno bolj spoznavam, kako pomembno je, da se znamo poslušati. Tega se pravzaprav nikoli nismo prav učili. Spominjam se, da smo imeli v šoli govorne vaje, kjer smo se učili govoriti in nastopati. Nihče pa nam ni spregovoril o tem, kako naj poslušamo. Celó med študijem medicine, kjer bi to pričakovali, so nam v glavo vtepali kup podatkov, od katerih mnogih nismo nikoli uporabili. O tem, kako naj dejansko pri vsakdanjem delu poslušamo ljudi (in jih tudi slišimo), pa nič. In tako se v naših pogovorih nekateri vzorci ponavljajo vsak dan. Znanka mi je pravila, kako bi se želela kdaj pa kdaj pogovoriti o svojih problemih, o svojih težavah, pa še o marsičem. Živi sama, mož ji je pred leti umrl, otroci živijo drugod. V začetku, po moževi smrti, je bilo težko, potem pa se je kar dobro vživela v to svoje novo stanje in zna biti tudi sama. Včasih pa si vendarle zaželi, da bi jo kdo poslušal. Nekaj prijateljic in znank ima, ki takole reagirajo na njeno pripoved: »Jaz tudi. Mene tudi bolijo kosti in sklepi. Jaz tudi včasih ne morem spati. Jaz tudi …« Postala je že skoraj alergična na ta »Jaz tudi«, ker ji s tem preprečijo, da bi spregovorila do konca o sebi, o svojem doživljanju. Nima občutka, da bi jo v njenem pripovedovanju vzeli resno. Ko bi vsaj nekdo rekel: »Res? Boli te? To je pa lahko neprijetno!« Mislim, da bi prav o tem moral razmisliti vsakdo izmed nas. Kolikokrat reagiramo s tem »Jaz tudi«, namesto da bi poslušali drugega človeka in mu pustili, da do konca spregovori o sebi. To nam je že tako prešlo v kri, da se največkrat niti ne zavedamo, da tako reagiramo na pripovedi drugih ljudi. Če hočemo kaj narediti za boljši in lepši svet, moramo paziti na naše medsebojne človeške odnose. Tu pa se vse začenja s sposobnostjo našega poslušanja. Najprej se moramo tega zavedati, potem pa korak za korakom, dan za dnem vedno bolj paziti, da bomo vedno manj govorili in vedno več poslušali.
Avtorica Duhovne misli filozofinja in urednica dr. Ignacija Fridl Jarc nas ponovno spominja na modrost starogrškega filozofa, matematika in astronoma Talesa. Radovednim someščanom je odgovarjal, kaj je najstarejše, najlepše, najhitrejše, najmodrejše na tem svetu.
Ko mislimo, da smo končno premagali kakšno krivico na svetu, nas hitro zadene novica, kako se je zgodil ta ali oni zločin. Veselim smo, da je našim prednikom uspelo verjeti, da je vsak človek vrednota sam po sebi in da so odpravili suženjstvo. Sklicujemo se na božje otroštvo in verjamemo, da moramo spoštovati vsakega takega, kot je. A ni dneva, ko ne bi slišali, kako živijo mnogi kot sužnji. Delajo za golo preživetje v nemogočih razmerah. Umirajo zaradi nasilja in pri tem si ne morejo nič pomagati. Niti napredek znanosti ni odpravil osnovnih bolezni in pregnal lakote. Samo zato, ker so se rodili na napačnem koncu sveta, so obsojeni na životarjenje. Če gledamo na svet s temi očmi, bomo težko ponosni na dosežke civilizacije. Pri tem ne gre pozabiti zgodovine. Ne zato, kar hvali ali graja, ampak da se naučimo, kako kljub vsemu trudu številnih človeštvo vedno znova pada v stare grehe. Krivic in zlorab se ne da nikoli odpraviti. Če bi le tožili, kako ne moremo nič spremeniti, bi še vedno ždeli v stanju suženjstva, izpostavljanja otrok, pobijanja vseh, ki so nam na poti. K sreči so bile žene in možje, ki se s tem niso sprijaznili in so marsikaj spremenili. Tudi danes lahko spremenimo svet na bolje, če se iz zgodovine ne naučimo samo, kako ni na svetu nič novega, ampak tudi, kako je koristen še tako droben prispevek za lepši jutri. Prerok Izaija nam danes riše sanjski cilj: »O vsi, ki ste žejni, pridite k vodi, in vi, ki nimate denarja, pridite, kupíte in jejte! Pridite, kupíte brez denarja, brez plačila vzemite vino in mleko!« Opojnost takega življenja je res preroška. Dejstva govorijo, da ni bilo nič zastonj in tudi ne bo. A ti, ki so spreminjali svet na bolje, bi tega ne zmogli, če ne bi imeli vsaj kančka teh preroških sanj. Blagor nam, če verjamemo, da te sanje prihajajo od Boga. V človeški moči ni, da bi svet spremenili v raj. Če bi res hoteli sami uresničiti sanje, bi morali zabrisati vso preteklost, saj iz nje izhaja, da to ni mogoče. Današnja Jezusova beseda pa nam daje upanje, da ni treba uničevati preteklosti in ne obupati nad prihodnostjo. Slišati moramo le Jezusove besede: »Ni jim treba oditi. Vi jim dajte jesti!« Bog nam daje v vsakem trenutku priložnost, da svet spreminjamo na bolje. Izkoristiti moramo le to, kar nam je dano, naj bo to le pet hlebcev za velikansko množico lačnih. Bodimo kakor apostoli, opazimo tako ali drugače lačne, zapostavljene. Izkoristimo to, kar imamo. Z božjo pomočjo lahko tudi mi s samo petimi hlebci nahranimo množico. Le verjemimo, da Bog lahko stori čudež tudi po meni.
Zaskrbljenost ne pozna razlik. Siromašni so zaskrbljeni, ker nimajo denarja, bogati zato ker ga imajo in ga ne želijo izgubiti. Prav tako tudi ni pomembno, ali ste mlajši ali v zrelih letih – zaskrbljenost je lahko vaš stalni spremljevalec, seveda, če ji to dovolite. Kaj pravzaprav je zaskrbljenost? Zaskrbljenost je razmišljujoči del tesnobe – niz misli in podob, ki so prepolne negativnih čustev. Oseba, ki je zaskrbljena, je povsem prepričana, da bo razplet dogodkov negativen. Zaskrbljenost je neprijeten, dušeč občutek, ki ga pogosto doživljamo, ko nas je strah ali ko smo v težavah. Ko smo zaskrbljeni, smo črnogledi glede prihodnosti in razmišljamo o najhujših možnih scenarijih ali posledicah. Kot pravi švedski pregovor, zaskrbljenost daje mali stvari veliko senco. Učinki zaskrbljenosti so negativni in zelo obsežni. Zaskrbljenost povzroča nespečnost. Ko smo zaskrbljeni, se poveča aktivnost v naših možganih do te mere, da se ne moremo sprostiti. Zaskrbljenost nas ohromi in nas ovira, da bi glede težave naredili kaj učinkovitega. Pogosto zaskrbljenost tudi deluje kot samoizpolnjujoča se prerokba – ne le da ne more preprečiti tega, česar se bojimo, ampak lahko pravzaprav prispeva k temu, da se to zgodi. Kaj lahko naredite, da ne bi bili zaskrbljeni? Sveto pismo ponuja nekaj praktičnih nasvetov, ki jih lahko uporabite. Živite na enkrat samo en dan. “Ne bodite torej v skrbeh za jutri; kajti jutrišnji dan bo imel skrb sam zase; zadosti je dnevu njegova lastna težava,” (Matej 6,34 EKU) se glasijo Kristusove besede. Zakaj bi se obremenjevali z možnimi težavami jutrišnjega dne, ko pa danes glede njih ne morete narediti ničesar? Osredotočite se na rešitev, ne na težavo. Ko se je apostol Peter v svoji znameniti hoji po vodi začel osredotočati na težavo (veter in valove), namesto na vir njegove moči in rešitev težave (na Kristusa), se je začel potapljati (Matej 14,22-33). Zaskrbljenost deluje enako. S svojim osredotočanjem na težavo ustvarjamo še več novih težav, vse dokler se popolnoma ne utopimo v njih. In kot zadnje in nikakor ne najmanj pomembno: izročite svojo skrb Bogu. Peter se je iz svoje izkušnje hoje po vodi zagotovo nekaj naučil, saj je kasneje napisal: “Vse svoje skrbi preložite nanj (tj. na Boga), zakaj on skrbi za vas.” (1. Petrovo pismo 5,7) V Pismu Filipljanom pa beremo: “Nič ne skrbite, ampak ob vsaki priložnosti izražajte svoje želje Bogu z molitvijo in prošnjo, z zahvaljevanjem.” (Filipljanom 4,6) Kakšen pa bo učinek? “Božji mir, ki presega vsak um, bo varoval vaša srca in vaše misli.” (Filipljanom 4,7) In prav notranji mir je to, kar si takrat, ko smo zaskrbljeni, želimo in kar potrebujemo.
Spoštovani, slišal sem, da je v neki španski vasi hči prosila duhovnika, naj pride k njim domov, da bi molil z njenim zelo bolnim očetom. Ko je duhovnik vstopil v siromašno sobo, je zagledal bolnega starčka, ki je hropel, čeprav je imel glavo na dveh vzglavnikih. Ob postelji je bil prazen stol. Duhovnik je mislil, da je tam nastavljen zato, da bi kot gost prisedel. Starček ga je vprašal: »Kdo ste? Zakaj ste prišli?« Gost se je sklonil nad posteljo in mu rekel: »Duhovnik sem. Vaša hči me je prosila, naj z vami pomolim za vaše zdravje. Opazil sem, da je poleg vaše postelje stol. Verjetno je pripravljen zame, kajne?« Starček je tiho odgovoril: »Ah, stol? Prosim, zaprite vrata, kajti tega nisem povedal še nikomur. Vse življenje sem se spraševal, kako moliti, a nisem vedel. Tudi v cerkvi so govorili o nujnosti molitve, in o tem, kakšen blagoslov prinaša, a mi ni šlo. Zato sem nekega dne prenehal moliti. Tako je trajalo do nekaj dni nazaj, ko me je obiskal prijatelj in mi povedal, da moliti pomeni pogovarjati se z Jezusom. Še vedno nisem dojel. Zato mi je svetoval, naj postavim poleg postelje prazen stol in skušam verjeti, da na njem sedi Jezus. Opogumil me je, naj se začnem z njim pogovarjati in tudi poslušati, kaj on govori meni.« Duhovnik je bolnega starčka napeto poslušal. Vprašal ga je, kako mu je šlo. Starček mu je rekel: »Poskusil sem. Postalo mi je tako všeč, da to počnem večkrat dnevno. A vedno pazim, da tega ne opazi hči, sicer bi mislila, da sem izgubil razsodnost.« Starčkova pripoved je duhovnika ganila. Svetoval mu je, naj tako nadaljuje. Nato sta skupaj molila in duhovnik se je vrnil domov. Čez čas je starčkova hči duhovniku sporočila, da je njen oče umrl. Vprašal jo je, ali je umrl potešeno. Povedala mu je: »Ko ste odšli, me je poklical k sebi. Bil je umirjen kot še nikoli. Celo nasmešek je imel na obrazu. Rekel mi je, da me ima zelo rad. Poljubil me je in me stisnil k sebi. Ko sem se čez kake pol ure vrnila, sem ga našla mrtvega, a v nenavadnem položaju. Ni mi jasno, kaj se je zgodilo, kajti preden je umrl, je očitno povlekel prazen stol k postelji in svojo glavo naslonil nanj. Kaj vi mislite o tem? Zakaj je to storil?« Duhovnik, ki si je brisal solze z oči, ji je rekel: »Njegova skrivnost pač. O, ko bi lahko vsi tako umrli.«
Ko so se Izraelci v 5. stoletju pred Kristusom vrnili iz babilonske sužnosti, so njihovi preroki napisali »Ponovljeno Mojzesovo postavo«. Tako zdaj imenujemo tudi Peto Mojzesovo knjigo. Zelo zanimivo je, da so takrat Božjo zapoved o posvečenem dnevu v tednu ter dnevu počitka razširili še na vse starostne skupine, prav tako pa na služinčad in na tujca, ki je sicer na Vzhodu v tistem času veljal za brezpravnega. In kar še posebej preseneča, je, da so misili celo na domače živali, se pravi, da prepoved sobotnega garaškega dela velja prav tako za vola, osla in druga živinčeta. S tem so želeli poudariti, da je prav, da en dan v tednu počiva brez izjeme ne samo vsak človek, ampak tudi vsa narava. Toda sobotni praznik za Jude ni pomenil samo dneva brez dela, imel je tudi močno vsebino, ko se je pravoveren Jud zavedal, da ni samo homo faber, človek delavec, ampak je tudi religiozno bitje. Je tudi tisti del stvarstva, ki je sposoben počastiti Boga in doživljati nekaj lepega, nekaj svetega. In to naj počne v imenu vseh drugih živih bitij. K temu čaščenju Boga lahko povabi še druge ljudi, kajti vsak človek ima svoje dostojanstvo, vsako človeško bitje je Božja podoba, zato ga ne sme nihče skruniti, ampak spoštovati in zaščititi. Dovoljeno mu je tudi prekršiti sobotni počitek, samo da bi ostal živ in zdrav. Jezus pa prav na sobotni dan tudi ozdravlja. Njegovi rojaki so menili, da je to njegov poklic, njegov delavnik. Niso namreč razumeli, da Jezus ozdravlja iz ljubezni, ne pa zaradi svojih delovnih obveznosti. V ljubezni do trpečega, bolnega in do človeka v stiki ni omejitve. Vsak praznični dan je nekaj svetega, toda še bolj je svet človek sam. Kristus ozdravi revežu njegovo suho roko. V tem je nova simbolika. Roka ni samo zelo pripravno delovno orodje. Človek je veliko več kot le homo habilis, se pravi bitje z izurjeno in spretno roko. Njegova roka zna tudi pobožati, objeti, izkazovati ljubezen. Naša roka je tudi simbol darežljivosti, saj z njo znamo obogatiti druge. Človeška roka zna prav tako blagoslavljati. Da bi priklicala blagoslov z neba, se tudi sama dviguje kvišku, v smeri neba, in v molitvi prosi Boga, naj se skloni k trpečemu in ljubečemu človeku.
Seneka, rimski filozof iz 1. stoletja, je v 74. pismu prijatelju Luciliju zapisal nekaj misli o splošnem človeškem nagnjenju k temu, da smo nezadovoljni s svojo usodo in živimo v nenehnem strahu. »Eden je žalosten, če izgubi otroke, drugi je v skrbeh, če so bolni, tretji se žalostí zaradi njihovega slabega vedenja in če se kako osramotijo; vidiš, da ta trpi zaradi ljubezni do tuje žene, oni zaradi ljubosumnosti, ker se njegova žena ljubkuje z drugim. Dovolj je tudi takih, ki jih boli, če jim spodleti, kadar se za kaj potegujejo, nekatere pa celo dosežena častna služba naredi nesrečne. V vsem človeškem rodu pa je največ obžalovanja vrednih ljudi, ki jih straši smrt, ki jo povsod pričakujejo,« piše v uvodu. V nadaljevanju ugotavlja, da se je v našem kratkem življenju raznovrstnim udarcem usode nemogoče izogniti, pa naj ta zadene nas ali druge – vsepovsod je mogoče srečati koga, ki trpi zaradi neke nepredvidene nesreče. Nesreča nekoga drugega, ki smo ji priča, pa po njegovem mnenju prav zaradi bližine v nas vzbudi strah. Podobna je udarcu strele, ki ne zadene samo svojega cilja, ampak presune tudi okolico. »Tuje in nenadne nesreče plašijo srca vseh. Kakor se ptice preplašijo, če le zaslišijo, da je nekdo ustrelil s pračo, tako nas vznemiri ne samo udarec, ampak že vsak hrup,« zapiše v svojem razmišljanju. Običajno je, da se človek ustraši, vendar pa je pretiran in dolgotrajen strah neutemeljen, je prepričan Seneka, saj tako posameznik sam sebi odvzema duševni mir. Če živimo v nenehnem strahu, ne moremo biti zares srečni, kajti ta nas bo hromil in obvladoval na vsakem nadaljnjem koraku. »Ni sreče brez neustrašnosti; slabo se živi, če je človek vedno v strahu,« ugotavlja filozof. Seneka je zato prepričan, da obstaja samo ena pot, ki nas bo pripeljala do mirnega življenja, osvobojenega pretirane bojazni pred usodo: pot kreposti oziroma poguma. »Kajti kdor meni, da je kaj boljše od kreposti in da je razen nje še kaka dobrina, sprejema v naročje vse, kar mu slepa sreča meče vanj, in boječe pričakuje njene izstrelke.« Če nismo zares krepostni in pogumni, bomo po njegovem mnenju vselej potihoma pričakovali nesrečo in se prepustili strahu, tako življenje v nenehni vznemirjenosti pa nas gotovo ne bo osrečevalo. Njegov nasvet je zato, da se povsem prepustimo usodi, na katero tako ali tako nimamo nobenega vpliva, in pomirjeno sprejmemo, kar nas bo zadelo. Resnično pogumen človek tako ni tisti, ki nima nobenih strahov, pač pa tisti, ki se zanje ne zmeni in z zaupanjem stopa po svoji življenjski poti – tak, ki kljub vsem strahovom sprejme neznano.
»Noben človek ni otok,« je zapisal angleški pesnik in anglikanski duhovnik John Donne v svoji zbirki Pobožnosti ob nepričakovanih dogodkih, za njim pa ponovil nesrečni Ernest Hemingway v romanu Komu zvoni? Misel, da smo, čeprav je to velikokrat skrito pod vodno gladino, vsi del celine, istega kopnega, tudi nepoučenemu ali nevernemu preprosto in jasno razloži, da je vse človeštvo ena sama družina. Po krščansko: da smo vsi ljudje Božji otroci, bratje in sestre, eno samo občestvo. Čeprav živim blizu Bleda, sem bil na otoku le nekajkrat. Razlog za to je, da nisem prav spreten plavalec in da cena vožnje s »pletno« poštenega Gorenjca peha v pobožnost – seveda v želji, da bi zmogel hoditi po vodi. Po številu obiskov te »slovenske znamenitosti« me moja žena za en obisk prehiteva. Kot dvanajstletno dekletce je vlekla za vrv zvona želja in prosila Marijo, da bi jaz postal njen mož. Njena prošnja je bila silna, zvonjenje pa tudi, tako da so na otok prihiteli gasilci, misleč, da gori, in precej prestrašenih Blejcev, misleč, da zopet prihajajo Turki. Da bi se izognila škandalu, Marija ni imela druge možnosti, kot da dekletce usliši. In tako sva, srečno poročena, pred leti prvič skupaj obiskala otok. Na njem k sreči ni bilo ne gasilcev ne Turkov, bili pa so japonski turisti, ki so udrli v cerkev, ravno ko sva molila pred zlatim oltarjem. Vodič je hitel z razlago o zvonu in Mariji, ki bojda uslišuje, Japonci pa so se vzorno postavili v vrsto pred vrv, da sami preverijo, kaj drži in kaj ne. Nisem si mogel kaj. Pristopil sem k vodiču in ga poprosil, naj jim pove, naj bodo pazljivi v prošnjah. Da sva živi dokaz, da Marija sliši tako zvon kot prošnje in da tudi usliši. In ko jim je vodič prevedel moje besede, so se, seveda potem ko so pozvonili, postavili v vrsto in fotografirali še naju, tako da se še danes sprašujem, če morda ne visiva uokvirjena med drugimi trofejami v kaki japonski dnevni sobi. Da prideš do Marije na otoku, se moraš potruditi ali plačati ceno. Obiska ne zmore in si ne more privoščiti vsak. A Marija, čeprav na videz oddaljena, ni daleč, ni na otoku, saj noben človek ni otok. Blizu je in nas sliši. Ni nam treba ne plavati ne veslati, da bi bili plat zvona. Nihče ni sam. Nihče tako tudi ne moli sam. Ne more. Ker ni otok. Vedno, ko molim, molim z vsemi vami. Molimo skupaj, torej, združeni v občestvo, v telo. V celino. Zato ne sprašuj, komu zvoni, niti ne, kdo zvoni in zakaj zvoni. Vedno zvoni tebi in vedno zvoniš ti in vedno zvoni zate!
Vstali Gospod je Mariji Magdaleni naročil, naj učencem pove, da gredo v Galilejo, kjer ga bodo lahko srečali. Kdor je že kdaj bil v tej rajski deželi, se ni mogel načuditi njeni lepoti. Morda jim je njihov učitelj hotel sporočiti, da ko pride drugič, bo vsa zemlja postala takšen nepozaben raj, kjer se bodo pretakale žive vode, bujno rastlinje in kjer bodo živali bivale v sožitju s človekom. Toda do takrat mora človek to zemljo varovati in jo očuvati. Zato jih je potem napotil nazaj v Jeruzalem, v dvorano zadnje večerje, kjer bodo prejeli svetega Duha, ki jih bo vodil v oznanjevanju, da je Bog dober, da je ustvaril ta čudoviti svet ter da ga mora človek napolniti z novimi odnosi prijateljstva in ljubezni. V jeruzalemski dvorani, kjer učenci molijo, se je odvijala tudi Jezusova poslovilna večerja. Med obhajanjem tega slavja jim je zapustil evharistično daritev, se pravi sveto rešnje telo. Tega lepega dogodka se kristjani spominjamo na veliki četrtek. Toda sami velikonočni dogodki so takrat preblizu, da bi se lahko posebej ustavili ob skrivnosti evharističnega kruha, ki pomeni, da Gospod prihaja k nam, kadar smo zbrani v njegovi ljubezni. Zato je katoliška tradicija uvedla poseben praznik Svetega rešnjega telesa, da bi se te skrivnosti lahko resnično razveseliti, saj Kristus prihaja med nas pod podobo kruha pri vsaki maši, ko se ponovno daruje v ljubezni. Prva Cerkev Jezusovih učencev je po tej ljubezenski daritvi skrivoma odnesla sveti kruh bolnikom in zapornikom. Različne skupnosti so si izmenjavale ta Božji kruh, da bi si povedale, kako so združene v isti veri in ljubezni. Katoliško izročilo poudarja, da Kristus ne zapušča tega kruha, zato ga lahko vedno počastimo, se zazremo v tabernakelj, kjer je shranjen, in ga prosimo, naj blagoslovi nas, pa tudi vse stvarstvo: rastline in živali, zemljo in zrak, Luno in Sonce ter vso zvezdnato nebo. Zato so se razvile telovske procesije. Danes jih znova oživljamo na deželi, ko deklice trosijo rožnate cvetove na pot, po kateri bo prišel Gospod v svetem rešnjem telesu. Žene postavijo oltarčke in jih prekrijejo z lepo vezenimi prti in duhovnik ob njih zapoje evangelij. Zbor poje iz vsega srca, mašni strežniki zvonijo in ponekod fantje prižigajo možnarje. Te procesije izražajo v vsaki omiki tisto veselje, ki govori, da nam je Bog podaril nepozabno lepoto v stvarstvu, zato jo blagoslavlja in nam jo pomaga ohranjati.
Iz medijev prihajajo k nam grozljive podobe ljudi po svetu. Še bolj so grozljivi podatki, ki jih slišimo ali preberemo o lačnih, revnih, odrinjenih. Številke znašajo nekaj sto milijonov. Še vedno pa so to brezosebne številke in podatki. Številke jemljejo človeku pogum, da bi kaj storil v svojem življenju. Toda za vsako je obraz človeka. Oh pogledu na otroke in matere, ki so pozabljeni od vsega sveta, se lahko zamislimo. V velemestih v Evropi in nerazvitih deželah sveta ti obrazi z izgubljenimi pogledi in zavestjo, da jih nihče ne opazi, životarijo brez upanja na spremembe. Morda bo kdo rekel, da je življenje krivično. Življenje ni krivično, krivični smo mi ljudje. Na misel mi prihaja mlado dekle iz glavnega mesta Madagaskarja. V nekem trenutku je oče zapustil družino. Mati in trije otroci so ostali sami, brez denarja, brez strehe nad glavo in brez možnosti za izobraževanje. Ostali so na cesti, prepuščeni brezbrižnosti ljudi, ki so jih gledali, pa ne opazili. Njihovo življenje je bilo zapisano počasnemu propadanju. In tu se je v nekem trenutku v njihovo pozabljenost in izgubljenost prikradel žarek upanja. Mama z nekajletnimi otroki nima nobene možnosti, da bi brez denarja omogočila svojim otrokom streho nad glavo in šolanje. Izvedeli pa so za združenje AKAMASOA (dobri prijatelji) in se odpravili tja. Sprejeli so jih, jim dali prebivališče in otrokom omogočili izobraževanje. Mlado dekle pripoveduje svojo zgodbo ne čustveno, ampak preprosto s hvaležnostjo do ljudi, ki so jim omogočili, da so iz popolne pozabljenosti in zavrženosti spet našli pot v življenje. Sama dodaja grozljivo spoznanje: brez pomoči, ki je prišla s Petrom Opeko in združenjem AKAMASOA, bi skoraj zagotovo umrli na ulicah glavnega mesta Madagaskarja. Preprost čut za človeka je rešil še eno družino iz začaranega kroga pozabljenosti in brezbrižnosti in ji vrnil človeško dostojanstvo. To se je dogajalo leta 1995. Upanje, ki je zasijalo v življenju njene družine, poskuša zdaj prinašati tudi drugim otrokom kot učiteljica v šoli združenja AKAMASOA. Odpreti srce, videti zavrženost in pozabljenost ljudi in s svojimi dejanji prinašati upanje odstranjuje krivičnost iz življenja. Take ljudi potrebuje današnji svet. Tako bo življenje ob pomoči dobrih ljudi postajalo lepše.
Legenda pripoveduje, da se je hudič nekega dne odpravil po svetu, da bi videl, kako ljudje molijo. Njegov pohod je bil sicer bolj kratkega značaja, saj ni našel veliko ljudi, ki bi dolgo vztrajali v molitvi. Precej zadovoljen je bil, ko je odkril tiste molitve, ki so bile le golo ponavljanje obrazcev, saj so bile te zanj najmanj škodljive. Ko se je tako dobre volje vračal nazaj v peklensko bivališče, je v kotičku očesa opazil na polju kmeta, ki je sunkovito mahal z rokami. Radoveden se je skril za grm in opazoval dogajanje. Moški se je na vso moč prepiral z Bogom, mu postavljal vprašanja in ga obtoževal. Tedaj je mimo prišel učenjak in kmetu rekel: »Gospod, kaj vendar počnete? Z Bogom se ne smete prepirati!« Kmet pa mu je odgovoril: »Spoštovani gospod, jaz se z Bogom prepiram zato, ker vanj verujem. Sprašujem ga in prosim, ker vanj zaupam in ga obtožujem, ker vem, da me posluša.« »Neumnosti govorite,« mu odvrne učenjak in odide naprej. Hudič za grmom pa se z učenjakom ni strinjal. Ves prestrašen je zbežal. Odkril je namreč človeka, ki je znal zares moliti. Otroke pri verouku kateheti običajno učijo najkrajšo definicijo molitve: molitev je pogovor z Bogom. Že stoletja ljudje preučujejo, preizkušajo in razpravljajo o pravem pomenu molitve, odnosom z Bogom in do sveta. Sprašujejo se, ali molitev res kaj spremeni ali ima kakšen smisel? Ali res lahko kako vpliva na Boga, na dogodke v svetu? Kakšna je pravzaprav prava molitev? Pa vendar se v osnovi vračamo nazaj k veroučni definiciji molitve. Je pogovor, takšen ali drugačen stik z Bogom. In vsak pogovor nas spremeni, posebej še, če je pristen, posebej še, če je sogovornik Bog. Pogovor z nekom, s katerim smo lahko pristni, ki nas pozna in sprejema v celoti, nam odkrije marsikaj o sebi, o svetu in o poti naprej. Takšen pogovor je lahko buren, lahko se razjezimo, celo povzdignemo glas, se prepiramo. Bog bo ostal Bog, ne bo se umaknil iz pogovora. Nekdo je dejal, da pomen molitve ni v vplivanju na Boga, ampak v spremenitvi tistega, ki moli. Neki mistik pa pravi, da je lahko že izrek 'hvala ti' kdaj zadostna molitev.
Izmed vsega, kar krasi človeško telo, so mi najbližje roke, še posebej del te okončine od zapestja do konca prstov. Leva in desna ter na vsaki po pet prstov. Kako čudovit telesni ustroj človeka, ki pa vendarle ne deluje sam od sebe. Cenjeni poslušalci in poslušalke, verjamem, da vas je veliko takih, ki živite od truda svojih rok. Mogoče kateri izmed vas samo sedi križem rok ali pa roke tišči globoko v žepih. Tudi prav. Tako eno kot drugo lahko pripomore k razmišljanju. In če nič drugega, vsaj škoduje ne drugim. Verjamem pa tudi, da je kateri med vami, ki kljub žuljem na rokah težko preživi iz meseca v mesec ali pa jesen življenja preživlja v domu za starejše brez fičnika v žepu. Kljub pridnim rokam. Ne, vsako delo res ne prinaša vreč, polnih zlata. Je pa častno. Vse, kar nas obdaja, vse, kar lahko vzamemo v roke, ni samo delo človeških rok. Vsaj za nas kristjane velja, da verujemo tudi v delo Božjih rok. Globoko verni se v polnosti izročajo v Njegove roke. Spet drugim ni prav nič mar za Božji prst, ki naj bi nas svaril, opominjal in celo kaznoval. A v objem Božjih rok številni planemo, verni in neverni, če ne prej, pa takrat, ko se znajdemo v hudi življenjski stiski. Kako močan je Božji objem pri enih ali drugih, ne vem. In kdo si zasluži močnejši objem, verni ali neverni, prav tako ne. A v veri gorčičnega zrna vendarle verjamem v moč Božjega prsta. Božji prst je, tako beremo v Stari zavezi, popisal dve kamniti plošči in ju izročil Mojzesu na gori. Na njiju so bile postava in zapovedi, ki jih je Bog zapisal ljudstvu v poduk. Postava in zapovedi, ki gredo lahko v ušesa. Le dovzetni moramo biti zanje. Sicer se nam lahko zgodi, da bodo tudi nas doletele egiptovske nadloge. Dandanes se le redko kdo še boji Božjega prsta, tudi med vernimi velikokrat ni takih bojazljivcev. Ne glede na našo vero in nevero pa nam bo prišlo prav, če bomo kdaj pa kdaj s prstom pokazali najprej sami nase. Podajmo torej sami sebi prst, tako kot bo počasi pomlad podala prst poletju. Mogoče bomo tako prepoznali, da za vse naše nadloge vendarle niso krivi samo drugi, pa čeprav nas že vse življenje kdo vrti okrog prsta. Marsikdaj imamo prste vmes tudi sami. Pa tudi predolgo čakanje na Božji prst nas ne bo pripeljalo nikamor, zato je vredno zbrati pogum in kdaj pa kdaj komu stopiti na prste ali koga celo udariti po prstih, še posebej predolgih. In kar je najlepše pri tej človeški okončini, so čiste roke. Le da si rok ne smemo umiti po pilatovsko. K čistoči naših rok bo največ pripomogla poštenost.
»O, brezno, o, večno božanstvo, o, brezdanje morje! Ali si mi mogel dati kaj več kot samega sebe? Ti si ogenj, ki vedno govori in ne uničuje. Ogenj, ki v svojem žaru požiga v duši vsako samoljublje. Ogenj, ki odjemlje vsako mrzloto; razsvetljuje ... V tvoji luči spoznavam in si predstavljam tebe, ki si najvišja in neskončna dobrina, dobrina nad vsako dobrino ... Lepota nad vsako lepoto ... V tebi je sama sladkost brez vsake grenkobe« so besede, ki jih je v mističnem zamaknjenju nerekovala sveta Katarina Sienska, morda ena najodločnejših, najpogumnejših in tudi najjasnejših in v Boga zamaknjenih žena 14. stoletja. Presveta Trojica ostaja skrivnost, četudi je razvoj teologije skozi stoletja prinesel kar nekaj spoznanj. Občestvo treh oseb, Boga Očeta, Boga Sina, Boga Duha, troedinost, prešinjajoča ljubezen je tista blaženost, so tista nebesa, po katerih hrepeni sleherna človeška duša, zavedno ali nezavedno. Po krstu smo poklicani, da bi v to občestvo vstopili, da bi v njem večno živeli, vendar pa nas konkretnost zemeljskega življenja in greha začasno še ločujejo od tega neskočno blaženega utrpevanja Boga. In vendar nam Bog, ko se nam sam daje v jed pri svetem obhajilu, daje okušati predokus tega, kar upamo, da bomo nekoč dosegli – zedinjenosti z njim. Spoštovane poslušalke, spoštovani poslušalci, preljubi v Kristusu, verujmo, upajmo in ljubimo tako, da tudi mi nekoč vstopimo v to blaženost nebes, v notranje življenje Presvete Trojice, h kateri smo povabljeni. Prijetno nedeljo želim. Caterina da Siena: Il Dialogo, a cura di G. Cavallini. Rim: Ed. Cateriniane, Roma, 1968, pg. 500−501.
V življenju preroka Mohameda je bilo nekaj prelomnih dogodkov, ki so odločilno zaznamovali njegovo nadaljnje poslanstvo. Eden takšnih dogodkov je »al-isra«, »nočno potovanje«, ki ga Koran v 17. suri opisuje z naslednjimi besedami: »Hvala Tistemu, ki je ponoči popeljal svojega služabnika od Svetega hrama do najbolj oddaljenega hrama, katerega okolico smo blagoslovili, da bi mu pokazali nekatere od naših znakov! Zares, On sliši in ve vse.« V arabskem izvirniku se na tem mestu pojavi beseda »asra«, ki pomeni »potovati ponoči« oz. »povzročiti, da nekdo potuje ponoči«. Na podlagi islamske tradicije naj bi Bog preroka Mohameda ponoči popeljal do mošeje Al-Aqse v Jeruzalemu, nato pa od tam vzdignil v »sedma nebesa«. Tako je »nočno potovanje« pravzaprav sestavljeno iz dve delov: iz potovanja iz Kabe v Meki do Al-Aqse v Jeruzalemu (»al-isra«), in iz »dviga v sedma nebesa« (»al-mi`aradž«). Islamsko izročilo opisuje, kako naj bi se med tem »dvigom v nebo« preroku Mohamedu razodela narava raja in pekla, srečal pa naj bi se tudi s številnimi predhodnimi preroki in Božjimi poslanci, ki naj bi mu razkrili skrivnosti Božje resničnosti. Prerokovo videnje nebes in srečanje z Bogom je še najbolje opisano v prvih vrsticah 53. sure. Ko se je Mohamed znašel v sedmih nebesih, se je približal Božanstvu do razdalje »dveh lokov ali še manj« in Ga zagledal … O naravi tega »nočnega potovanja«, ki obsega tako potovanje od enega kraja do drugega (»al-isra«) kakor tudi vzdig v nebo (»al-mi`aradž«), se med muslimanskimi učenjaki in eksegeti mnenja razhajajo. Nekateri ta dogodek tolmačijo kot metafizično zrenje, drugi pa ga razumejo kot dejansko potovanje skozi prostor in čas, ki naj bi se zgodilo natanko leto dni pred Mohamedovo migracijo iz Meke v Medino. Toda medtem ko religijski učenjaki in koranski eksegeti razpravljajo o naravi tega dogodka, pa sufiji, muslimanski mistiki, v prerokovem »nočnem potovanju« prepoznavajo arhetipsko izkustvo vzpona k Bogu in paradigmo za svoje lastno notranje približevanje k Božjemu. Za muslimanske mistike je Prerokov vzpon v nebesa zgled njihove lastne duhovne vznesenosti in ekstatične izkušnje. Hkrati pa, kot pravilno opozarja Marijan Molè, zaznamuje tudi mejo te izkušnje: Božje bistvo ostaja namreč nedosegljivo. Sufijska literatura tako razpolaga s številnimi pričevanji o podobnih izkušnjah mističnega vzpona, o srečanjih z Božjim in – o nedosegljivosti Njegovega bistva. Eden takšnih najbolj znamenitih opisov je zagotovo poročilo Bayazida Al-Bistamija, velikega mistika iz 9. stoletja, znanega po svojih izrekih o ekstatičnih stanjih in mističnih videnj. Takole pravi: »Brž ko sem šel Njegovi edinosti naproti, sem postal ptica, katere telo je bilo v Enosti, krila pa v Večnosti. In deset let nisem jenjal leteti po nébesu kakšnosti, dokler ga nisem sto tisočkrat preletel. In nisem jenjal leteti, dokler nisem priletel do planote Predvečnosti in tam zagledal drevo Enosti […] Gledal sem in videl, da je vse to samo slepilo.«
Spoštovane poslušalke, poslušalci, ste se danes že pošteno usedli? Verjetno je za to še prezgodaj. Pošteno sedeti je za zvečer in ne za zjutraj, bi kdo rekel. Vseeno bi vas povabil, da se spomnite trenutkov, ko ste končno našli čas in prostor, da ste se lahko oddahnili na udobnem sedežu. Ob takih priložnostih se najprej umirimo. Naše misli ne begajo več. Telo se sprosti. Spomin prebudi. Udobno nameščenim na težko pričakovanem stolu nam pogosto mislijo pohitijo na pot, ki nas je pripeljala do tega trenutka. V hvaležnosti ali obžalovanju. Tarnanju nad izgubljenimi trenutki, naporom, ki ga je terjalo življenje, ali z radostjo dosežkov, ki smo jih uspeli narediti. Pogled s stola je jasnejši. Naše sodbe, ko smo udobno nameščeni, so veliko bolj plodne za trenutke, ko bo spet treba vstati. Če ste kdaj poromali v Rim, ste kljub velikemu drenju pred njo gotovo obiskali baziliko sv. Petra. Čisto na koncu te mogočne cerkve je posebno okno, ki ga je oblikoval slavni Bernini. Rumeno prosojen alabaster ima v svojem spodnjem delu vdelan stol. Naj bi šlo za sedež apostola Petra. Človek se ob trumah turistov, ki poslušajo svoje vodiče, posnamejo nekaj fotografij in pohitijo k drugim znamenitostim, tam težko umiri. Se pa je vredno prepustiti rumeni svetlobi in teži in mogočnosti stola, ki ga nosijo dva zahodna in dva vzhodna učitelja Cerkve. Najprej se je smiselno vprašati, kako to, da je v oltarju stol. V zgodovini in še danes najrazličnejši vladarji uporabljajo tron, prestol za vladanje. Tudi papeži so nastopali z veliko oblasti. Pobožnost, ki je ohranjala spomin na sedež apostola Petra, se je začela v časih, ko ni bilo nobene možnosti po oblastni drži. Voditelji Cerkve so bili v prvih stoletjih, v času preganjanja predvsem tisti, ki so tolažili, opogumljali in sami trepetali za svoja življenja. Številne naše prednike je vodila globoka potreba po človeku, ki bi zmogel miren premislek, jasno sodbo in odločno besedo. Podobo Svetega Duha, ki je nad sedežem sredi tega okna, sporoča prav to. Na ta sedež naj bi sijala moč resnice, ki jo podpirajo štirje modri možje vzhoda in zahoda. Pogosto so v umetniških delih upodobljene sedeče matere, ki sprejemajo v svoje naročje otroke. Mati, ki tolaži; mati, ki sprejema; mati, ki varuje. Vsega tega ne potrebuje le otrok. Vsak izmed nas kdaj pa kdaj želi najti varno zavetje sredi nemira, tolažbo sredi razočaranj, jasnosti sredi negotovosti. Prav to so naši predniki razumeli ob misli na apostola Petra in njegove naslednike. Želim nam vsem, da bi se danes dobro usedli, ne samo na kakšen udoben stol, ampak tudi v življenju. Našli trdnost in gotovost, modrost in treznost, da bomo lahko vladali svojemu življenju.
V tibetanskem budizmu poznamo veliko duhov. Obstaja osem glavnih razredov duhov, ki jih lahko razdelimo še na stotine podrazredov. Toliko jih je, da jih lahko preučujete vse življenje. Ne vem, ali jih lahko vidite, vendar obstajajo njihovi opisi. V tej zgodbi nastopata dva duhova: prvi je gjalpo in drugi tsen. Tsen je običajno rdeče barve in včasih jezdi rdečega konja. Je zelo uren in hitro napade. Gjalpo je precej bolj pretanjen. Morda tega ne bi smeli reči, vendar so gjalpoji običajno duhovni mojstri, ki se izpridijo! Nekega dne sta se gjalpo in tsen srečala na cesti. Pozdravila sta se, nato pa je tsen vprašal: »Koliko hudega lahko storiš drugim bitjem?« Gjalpo mu je odgovoril: »Ah, veliko več kot ti.« Tsen se ni strinjal: »Ne! Več gorja lahko povzročim kot ti!« Ker se nista mogla strinjati, sta se odločila za tekmovanje, kjer se bo pokazalo, kdo lahko stori več hudega. Ozirala sta se naokrog, vendar je bila okolica zapuščena. Nazadnje sta v daljavi le opazila lami, ki sta sedela v bližnjih jamah, in prvi duh je dejal drugemu: »Znesiva se nad tistima lamama, ki prakticirata dharmo v jamah. Izberiva si vsak svojega in videla bova, kdo lahko stori več gorja.« Tako sta si izbrala vsak svojega meniha in tsen se je nemudoma odpravil do njega in ga porinil čez prepad. Zgrmel je v globino in umrl. Tsen se je vrnil k svojemu pajdašu in mu rekel: »Glej, kaj sem storil! Kaj boš pa ti naredil? Saj samo sediš tu!« Gjalpo se je zarežal in mu zabrusil: »Misliš, da si mu škodoval? Bedak! Poglej ga.« Ozrla sta se v prepad in videla lamovo zavest, ki je odšla naravnost v nebesa. »Pravkar si ga osvobodil,« je pripomnil gjalpo. »Temu ti praviš škodovanje? Za nobeno rabo nisi! Poglej zdaj mene. Boš videl, kako bom opravil z drugim lamo.« Sprva je drugemu lami vse šlo gladko od rok. Kadarkoli je koga blagoslovil, je ta oseba ozdravela. Celo riž, ki ga je vrgel zunaj svoje jame, je vzklil, rasel in uspeval. Vsi so bili malce presenečeni, saj so bila njegova dejanja tako osupljiva. Vse, kar je storil, je bilo izjemno uspešno in je prineslo veliko koristi. Celo čudeže je lahko delal. Lama je postajal vse slavnejši in vse bogatejši. Čez nekaj časa se je iz svoje jame preselil v mesto, kjer je spoznal najlepše dekle in se z njo poročil. Zdaj so njegove dejavnosti segale že na vsa področja. Postal je tako uspešen, bogat in vpliven, da je bil v družbi mnogih ljudi. Pridobil si je preveč sovražnikov in preveč prijateljev. Vse to je vodilo do sporov, ti pa do spopadov, polemik, pravd in prepirov, vse dokler se neke noči k njemu niso prikradli sovražniki, ga napadli in ubili. V času do svoje smrti je lama popolnoma izgubil vse rezultate prakse dharme. Popolnoma se je zapletel v samsarično življenje, zato je njegova zavest postala gjalpova sužnja. Gjalpo se je nato obrnil k tsenu in mu rekel: »Tako to naredim jaz!« * * * * Ovire v naši duhovni praksi se včasih pojavijo v obliki uspeha, v obliki na videz dobrih stvari. Celo ko imate videnje Bude, včasih ni nujno, da je to resnično videnje Bude. Lahko gre za maro, ali demona, ki vpliva na vas, da si mislite: »O, imel sem videnje Bude. Res sem zelo posebna oseba.« Tako razvijete ponos in vse stvari, ki mu sledijo, zato tako videnje ni bilo koristno. Vse, kar vas naredi arogantne, egocentrične in samovšečne ter povzroči, da izgubite bodhičito oziroma sočutje, je ovira.
Kaj je treba storiti, da bi uničili kateri koli odnos? Biti zloben? Lagati? Ne posvečati pozornosti? Kritizirati? Ko gre za škodovanje odnosu, je vsaka izmed teh stvari zelo učinkovita. Toda da bi uničili kateri koli odnos v svojem življenju, je dovolj, da ne igrate pošteno. Verjetno takega odgovora niste pričakovali ali pa se morda celo ne strinjate z njim. Dovolite mi, da pojasnim. Prav tako pa vam želim predlagati boljšo alternativo. Biti "fair" pomeni, da z drugimi ravnamo dobro, dokler tudi oni z nami ravnajo tako. Smo prijazni, dokler so drugi prijazni do nas. Smo ljubeči, dokler smo ljubljeni. Smo pošteni, dokler so drugi pošteni do nas. Toda kaj se zgodi, ko v odnosu dobimo manj, kot menimo, da si zaslužimo? Ali pa takrat, ko se nam to zgodi v poslu ali življenju na splošno? Takrat vrnemo z enakim. In to po navadi takoj. Naše besede ali pa dejanja govorijo: “Kar si storil, ni prav. Zato tudi jaz več ne bom dober. Pravzaprav ti bom vrnil natanko to, kar ti daješ meni. Potem boš videl, kako je to.” Težava delovanja po načelu poštene igre v katerem koli odnosu je, da je za uničenje odnosa dovolj, da ena oseba ne zadosti pričakovanjem druge. Potem se druga oseba odzove enako. Ena oseba se zapre vase, druga se zato počuti zapuščena in se odzove z molčečnostjo. Ena oseba je malo sarkastična, zato se druga odzove enako. Eden se razjezi, drugi ugrizne nazaj. Kaj menite, kakšen bo naslednji korak v vsakem izmed teh scenarijev? Po navaditak, da “žogico vrnemo čez mrežo”. Svoj odziv po navadi opravičujemo z besedami: “Ampak on je začel!” Kot da nam to daje pravico vrniti milo za drago. Toda tako ravnanje ne prinese nič dobrega, nobene pozitivne spremembe. Na koncu sta prizadeta dva, ne le eden. Bes in jeza sta se sprostila, toda težava še vedno ni rešena. Kaj torej lahko storimo? Ko nas kdo razočara, ali naj ravnamo, kot da se ni nič zgodilo? Ali naj vse molče sprejemamo in postanemo predpražnik? Bo to koristilo odnosu? Zagotovo ne! Kakšen je torej odgovor? V evangeliju po Luku 6,32-35 beremo: “Ali mislite, da imate kakšno posebno zaslugo, če imate radi ljudi, ki imajo radi vas? Tudi navadni grešniki imajo radi tiste, ki jih imajo radi. Ali mislite, da vam gre kakšno posebno priznanje, če ste dobri do ljudi, ki so dobri do vas? Tako vendar dela vsak povprečen človek, tudi tisti, ki se ne meni za Boga. Ali mislite, da vam gre posebna pohvala, če posojate ljudem, od katerih lahko pričakujete, da vam bodo vrnili? Še zločinec posoja svojemu tovarišu in pričakuje, da mu bo povrnil isto vrednost. Vi pa bodite drugačni. Imejte radi tudi svoje sovražnike. Bodite dobri do vseh. Posojajte brez pričakovanja, da vam bo kaj vrnjeno. Tako boste ravnali kakor sinovi in hčere Njega, ki je nad vsem, in on vas bo bogato nagradil. Bog je namreč radodaren tudi do hudobnežev, ki ne poznajo hvaležnosti.” Odgovor je torej zelo preprost, a ga je zelo težko uresničiti: Vrnite bolje, kot ste prejeli. To je edini način za ohranitev dobrih odnosov in izboljšanje težavnih. Zato upoštevajmo nasveta, zapisana v pismu Rimljanom: “Nikomur ne vračajte hudega s hudim. Ne dajte se premagati hudemu, temveč premagajte hudo z dobrim.” (Rimljanom 12,17.21)
Neveljaven email naslov