Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Verjetno se nam je že večkrat zgodilo, da smo se kdaj kaj pošalili ali se malce bolj zanesenjaško ali vehementno vedli, pa nam je nato nekdo izmed bližnjih ali prijateljev očital, da smo otročji. Pa je bilo morda vse skupaj mišljeno samo malo za šalo. Seveda, vsi si želimo, da bi nas jemali resno in imeli za kompetentne, ne pa za otročje. Zato si vsekakor ne želimo, da bi kdo o nas rekel: »Temu pa gre res že na otročje.«
Zelo zanimivo pa je, da so evangelisti na več mestih zapisali, da Jezus govori o tem, da je dobro biti kakor otrok. Tako pravi tudi v evangeliju za današnjo nedeljo. Ko so ljudje k njemu prinašali otroke, da bi jih blagoslovil, so učenci te prinašalce odganjali, češ da ima Jezus pomembnejše delo. Seveda so s tem Jezusa spravili v slabo voljo in jim je takoj dal lekcijo: »Pustite otroke, naj prihajajo k meni, in ne branite jim, kajti takih je Božje kraljestvo. Resnično, povem vam: Kdor ne sprejme Božjega kraljestva kakor otrok, nikakor ne pride vanj.« Kdor ne sprejme Božjega kraljestva kakor otrok. Torej otroško, definitivno ne otročje. Zanimivo je, da je glede na prejšnje besedilo Jezus to postavil celo kot kontrapunkt trdosrčnosti, s katero so ga izzivali farizeji. V Božje kraljestvo se ne da vstopiti z doslednim in strogim upoštevanjem pravne zakonodaje. Tako legalistično držo farizejev Jezus označuje za trdosrčnost. Temu nasproti pa postavi otroško držo. Otrok je nepokvarjen, ni preračunljiv in zvijačen. V svoji otroški pristnosti se ne ubada z razumarskim precejanjem, kaj se splača in kaj ne. O tej otroški drži nas lahko zelo veliko naučijo tudi ljudje s posebnimi potrebami s svojo neposrednostjo, pristnostjo in iskrenostjo. Vsega tega nam, zrelim, racionalnim odraslim, tolikokrat manjka. Prav zato nas Jezus spodbuja, naj živimo v taki otroški, preprosti, neposredni drži. Brez mask, brez prikrivanja, brez hinavščine. In kadar zmoremo tako živeti v svojih odnosih, še posebno z najbližjimi, lahko začutimo in prepoznamo, da je med nami že Božje kraljestvo. Seveda smo v Jezusovi šoli, ko živimo v nenehni napetosti med sebičnostjo in vsem preostalim balastom na eni strani in otroško preprostostjo, neposrednostjo in pristnostjo na drugi. Bolj se nagibamo k drugi strani, bolj živimo svojo človečnost in bolj rastemo in zorimo – tudi za vstop v Božje kraljestvo. Zato naj nas ves čas spremlja Jezusova spodbuda: »Kdor ne sprejme Božjega kraljestva kakor otrok, nikakor ne pride vanj.«
3708 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Verjetno se nam je že večkrat zgodilo, da smo se kdaj kaj pošalili ali se malce bolj zanesenjaško ali vehementno vedli, pa nam je nato nekdo izmed bližnjih ali prijateljev očital, da smo otročji. Pa je bilo morda vse skupaj mišljeno samo malo za šalo. Seveda, vsi si želimo, da bi nas jemali resno in imeli za kompetentne, ne pa za otročje. Zato si vsekakor ne želimo, da bi kdo o nas rekel: »Temu pa gre res že na otročje.«
Zelo zanimivo pa je, da so evangelisti na več mestih zapisali, da Jezus govori o tem, da je dobro biti kakor otrok. Tako pravi tudi v evangeliju za današnjo nedeljo. Ko so ljudje k njemu prinašali otroke, da bi jih blagoslovil, so učenci te prinašalce odganjali, češ da ima Jezus pomembnejše delo. Seveda so s tem Jezusa spravili v slabo voljo in jim je takoj dal lekcijo: »Pustite otroke, naj prihajajo k meni, in ne branite jim, kajti takih je Božje kraljestvo. Resnično, povem vam: Kdor ne sprejme Božjega kraljestva kakor otrok, nikakor ne pride vanj.« Kdor ne sprejme Božjega kraljestva kakor otrok. Torej otroško, definitivno ne otročje. Zanimivo je, da je glede na prejšnje besedilo Jezus to postavil celo kot kontrapunkt trdosrčnosti, s katero so ga izzivali farizeji. V Božje kraljestvo se ne da vstopiti z doslednim in strogim upoštevanjem pravne zakonodaje. Tako legalistično držo farizejev Jezus označuje za trdosrčnost. Temu nasproti pa postavi otroško držo. Otrok je nepokvarjen, ni preračunljiv in zvijačen. V svoji otroški pristnosti se ne ubada z razumarskim precejanjem, kaj se splača in kaj ne. O tej otroški drži nas lahko zelo veliko naučijo tudi ljudje s posebnimi potrebami s svojo neposrednostjo, pristnostjo in iskrenostjo. Vsega tega nam, zrelim, racionalnim odraslim, tolikokrat manjka. Prav zato nas Jezus spodbuja, naj živimo v taki otroški, preprosti, neposredni drži. Brez mask, brez prikrivanja, brez hinavščine. In kadar zmoremo tako živeti v svojih odnosih, še posebno z najbližjimi, lahko začutimo in prepoznamo, da je med nami že Božje kraljestvo. Seveda smo v Jezusovi šoli, ko živimo v nenehni napetosti med sebičnostjo in vsem preostalim balastom na eni strani in otroško preprostostjo, neposrednostjo in pristnostjo na drugi. Bolj se nagibamo k drugi strani, bolj živimo svojo človečnost in bolj rastemo in zorimo – tudi za vstop v Božje kraljestvo. Zato naj nas ves čas spremlja Jezusova spodbuda: »Kdor ne sprejme Božjega kraljestva kakor otrok, nikakor ne pride vanj.«
Predsednik Krščanske adventistične cerkve mag. Zmago Godina v današnji ponovljeni Duhovni misli govori o priznanju krivde, če ga kaj polomimo. Če se pri tem še opravičimo in popravimo, kar smo naredili narobe, je še toliko bolje.
Dragi prijatelji. Vsak dan je nov dan. Je kot nepopisan list papirja. Kaj bo na njem napisano, je odvisno od nas samih. Novice, ki jih preberemo v časopisu, morda jih slišimo na radiu ali jih vidimo na televiziji, nam jemljejo veselje in navdušenje. Dobivamo vtis, da vse propada. Nasilje, vojne so v vseh medijih. Ustvarja se vtis, da lahko samo z nasiljem rešujemo vse konflikte na svetu. Nasilje je najmočnejše orožje, ki ga ne more nič ustaviti. Če dobro premislimo, bomo videli, da ni nasilje najmočnejše. Dobrota je tista, ki na koncu vedno zmaga. Zdi se neverjetno, pa vendar drži. Ko sem po končani vojni v Bosni in Hercegovini obiskoval vasi in naselja, je bil prvi vtis moreč. Porušene hiše, razbite družine, uničena otroštva so bili rezultati več let trajajoče vojne in nasilja. Iz takega razmišljanja me vedno znova zdramijo besede malega fanta Josipa, ki mi je rekel: »Stric! A mi boš naredil hišo?« In res smo tisto poletje v grobem obnovili hišo za njegovo družino. In ko sem razmišljal o vseh teh porušenih hišah, se mi je utrnila misel: »Ali ni dobrota, ljubezen močnejša kot najbolj uničujoče orožje?« Ob vseh ruševinah dobi človek občutek, da je nasilje nemogoče ustaviti. Posledice nasilja so takoj vidne. Toda vsako nasilje slej ko prej izgubi ostrino, se utrudi, se izčrpa. V razvaline in v času vojne uničene hiše so se začeli vračati ljudje, ki so z dobroto in pomočjo dobrih ljudi obnovili porušene vasi. In v te vasi so se počasi spet vračali življenje, dobrota in prijaznost. Še kako drži misel, ki jo je že v 18. stoletju zapisal Edmund Burke: »Za zmago zla je treba le, da dobri ljudje ne ukrepajo!« Ni najpomembnejše, kar se dogaja okrog nas, pomembno je, kako znamo mi to sprejemati. In kakšen je naš odziv na slabo in zlo? Na nasilje lahko odgovorimo z nasiljem ali dobroto. Vse je odvisno od nas. Sad nasilja je nasilje, sad dobrote je dobrota. Naše besede in dejanja lahko prinašajo med ljudi razumevanje, sočutje, lahko pa povzročijo nasilje, nerazumevanje. In to ni nekaj novega. Že stoletja pred Kristusom je zapisano v Bibliji: »Vsemogočni Bog mi je dal učen jezik, da bi znal trudne krepiti z besedo. Zbuja mi sleherno jutro uho, da prisluhnem kakor učenci.« Vsak dan lahko z besedami spodbujamo in podpiramo druge. Svoje uho uporabimo, da prisluhnemo drug drugemu. In svet nenadoma postane drugačen tudi zaradi mene in tebe!
Za nami so olimpijske igre, dogodek, ob katerem občudujemo vrhunske rezultate, spremljamo zmagovalce in delimo njihovo veselje ob uspehih. Igre, v katerih slavimo dosežke. Ob tem ne smemo pozabiti na tiste, ki so se prav tako z vsem srcem pripravljali, se odrekali in trdo trenirali, a jim v ključnem trenutku ni uspelo. Tudi med Slovenci najdemo srečne in manj srečne. Pred očmi imam metalca diska Kristjana Čeha, ki je končal na nehvaležnem četrtem mestu. Je to uspeh? Je to neuspeh? Odvisno od perspektive. Za vsemi športnimi zgodbami se skrivajo neizmerno garanje, odpovedovanje, treningi, dril ... To pogosto spregledamo – vidimo, a ne vidimo vsega. Podobno je v življenju vsakega izmed nas. Navzven lahko delujemo uspešni, odlični, »pravi«. Vendar pa je le malo ljudi, ki zares ve, kaj se skriva v globinah človekovega srca in življenja. Smo kot športniki na olimpijskih igrah. Kolikokrat ob samomoru slišimo: »Zdel se je tako umirjen, zadovoljen, celo vesel in srečen! Le kaj se je dogajalo v njem, da ...« Človek je skrivnost. Velikokrat smo sami sebi uganka. Včasih smo nekaj, kar ne želimo biti. Ravnamo, delamo, živimo, a bi si želeli drugače. Živimo, včasih pa zgolj životarimo. Kakšen je smisel našega življenja? V njem nas usmerjata dve logiki. Ena je naša, človeška – za katero menimo, da jo bolj ali manj poznamo in ji želimo slediti. Druga pa je – vsaj verni tako verujemo – Božja logika. Izziv našega življenja je težiti k harmoniji med obema. In prav na današnjo nedeljo nas nagovarja apostol Pavel z besedami iz Pisma Efežanom, kjer pravi: »Skrbno torej pazite, bratje in sestre, kako živite, ne kot nespametni, ampak kot modri!« V enem stavku je povedal vse. Dal je navodilo, recept. Nadaljuje: »Skrbno izrabljajte čas, kajti dnevi so hudi. Zato ne bodite nerazumni, ampak spoznajte, kaj je Gospodova volja.« Če poenostavimo Pavlove besede, bi lahko rekli: trudimo se živeti dobro zdaj in tukaj. Iščimo harmonijo med lastnim prizadevanjem in načrtom tistega, ki nas je poklical v življenje. Pomembno je zavedanje, da ne živimo le zase, za svoje dobro, temveč smo povabljeni, da stopimo iz svojega začaranega kroga in opazimo tudi druge. Hitro spoznamo, da je sreča drugega lahko tudi naša sreča, naše zadovoljstvo. Bistvenega pomena v vsej tej zgodbi je ljubezen. Henry van Dyke je zapisal: »Čas je prepočasen za tiste, ki čakajo, prehiter za tiste, ki se bojijo, predolg za tiste, ki žalujejo, prekratek za tiste, ki se veselijo, toda za tiste, ki ljubijo, je neskončen.« Danes je nedelja – naj v vsem, kar počnemo, kraljuje ljubezen, ki diši po večnosti.
Številni so preroško, celo nekoliko vzhičeno napovedovali – tudi sam sem se strinjal z njimi – da bo epidemija končno spet počlovečila človeštvo. Prišla je ravno v trenutku nekakšne svetovne napetosti, ko smo že vsi počasi slutili, da naš slog življenja, kakršnega smo si ustvarili, dolgoročno ne more zdržati, da bo treba nekaj spremeniti. Epidemija se je zdela kakor prikladna »egiptovska nadloga«, da se bo človeštvo preko nje, posebej njegov bogatejši del, zamislilo nad sabo in spremenilo svoje vzorce, da se bodo stvari končno premaknile v pravo smer. Pa ni bilo nič od tega. Pravzaprav je ravno narobe, svet je še bolj tak, kot je bil pred tem, bogati so še bolj bogati in reveži še bolj revni, vse, kar smo za zdaj »pridobili« z izrednim stanjem, je bolj ali manj le še povečan strah pred drugimi ljudmi, ki smo se jih že tako bali, še bolj smo ogradili vsak svoj vrtiček, s še višjo ograjo. Egoisti, kolikor smo bili že prej, smo to postali še veliko bolj in še močneje se je razkrinkala prava narava našega sveta: narediti vse, samo da ohranimo lagodnost našega življenja. Ravno tako se je zgodilo v Egiptu po prvi – in še preostalih osmih nadlogah. Svetopisemski pisatelji so za takšno obnašanje natuhtali izraz »zakrknjenost srca« (2 Mz 7,14), ta beseda vedno govori o kamnitosti srca, o njegovi neobčutljivosti, lahko bi rekli celo trmoglavosti, saj gre za vztrajanje pri svojem za vsako ceno, tudi če človek ve, da ne dela prav. Greha namreč ni v nevednosti, ne, ampak tedaj, kadar vemo, kaj je treba narediti, pa tega ne storimo, ker nočemo tja, kamor nas Bog pošilja, zaradi lagodnosti seveda, zaradi nje se ne damo prepričati o tem, da bi se spremenili. »Skesati se, da bi mu verjeli,« (Mt 21,32) to je tisto, kar Bog čaka od nas, dati se prepričati, da nečesa ne delamo prav, ko nam o tem govorijo tolikera dejstva našega življenja, ki drugo za drugo kapljajo v našo pozornost. Spreobrnjenje pa je v tem, da smo si sposobni premisliti o določenih stvareh, pri katerih smo, ne vedoč, zakaj, vztrajali. Premisliti, kaj je v danem trenutku pomembnejše, pa čeprav boleče, saj se Božje zahteve zažirajo globoko v naš način življenja. Biti sposoben podvomiti o svojem prav, v tem je spreobrnjenje srca, ki ga pričakuje Jezus od nas, samo to, pustiti dletu v svoje srce. Ker gre za napor, točno tako, za delo v vinogradu, ki je pravzaprav naše srce ...
Vas danes, drage poslušalke, dragi poslušalci, čaka kaj lepega, zanimivega, odgovornega? Če ste tako zgodaj odgovorili pritrdilno, bo dan poln, hitro bo minil in večer bo prinesel zadovoljstvo. Tisti, ki ste le vstali in ne veste, zakaj, razen da ne morete več spati, ste verjetno zastrigli z ušesi. Dan bo za vas tak, kot je bil včerajšnji in kot bo verjetno tudi jutrišnji. V svoji turobnosti se bo vlekel in na koncu, če bi vas vprašali, kako je bilo danes, bi le zavzdihnili, da nič posebnega, tako kot vsak drug dan. Vsi kdaj pa kdaj to doživimo. Življenje se ujame v ustaljene kolesnice, dolgčas napolni naše življenje in nič več nas zjutraj ne vleče iz postelje. S tem se moramo spopadati in še dobro, da moramo v službo, šolo, na tako ali drugačno delo, poskrbeti za otroka, bolne, ostarele, skrbeti zase, saj nas samo to drži pokonci. Brez tega bi se zaprli vase, izgubili polet. K sreči pridejo spet trenutki, ki nas prebudijo, potegnejo iz utečenosti in nam vlijejo nove moči. Kaj pa, če se nam to vleče, če se preveč navadimo na prekladanje iz dneva v dan, če nas zagrabi tisto obupno prepričanje, da nam življenje ne more nič več dati, če smo siti vsega, vseh in še najbolj sebe, če se zapremo v svoj svet in nočemo iz njega? Kaj pa takrat? Ni lahko, gotovo je le eno: da bom zelo težko kaj spremenil, če ne bo v meni vsaj malo zaupanja. Francoski mislec J. J. Rousseau je zapisal, da zaupanje dvigne dušo. Brez zaupanja, brez temeljne vere vase in še bolj v koga drugega je težko najti kaj smiselnega v življenju. Poglejmo samo današnje srečneže, ki z vsem nemirom čakajo, da bodo šli h komu na obisk. Brez zaupanja in vere, da bo to srečanje prineslo kaj lepega, se tega gotovo ne bi veselili. Že tako gremo prepogosto z bojaznijo, kako se bo vse skupaj razpletlo. A vseeno zvečer, ko pokličemo nazaj in se zahvalimo za lepe skupne trenutke, vemo, da je bilo to tisto, kar nas je zjutraj spreletavalo globoko v duši, ko smo se odpravljali na obisk. Zaupanje je bilo potrjeno in zato se je še bolj utrdilo. Nismo samo verjeli v tega človeka, zdaj verjamemo tudi vase. Še bolj zaupam sebi, da sem vreden zaupanja. V današnjem dnevu vam želim vsaj eno srečanje, ki vas bo utrdilo v zaupanju, najprej v drugega in s tem tudi vase. Najprej moramo iti ven, začeti prvi korak, vsaj poklicati, da bo to hrepenenje po zaupanju našlo potrditev.
V prvi krščanski Cerkvi je bila zelo priljubljena pripoved o dveh učencih, ki sta na poti v Emavs prepoznala vstalega Gospoda. Evangelist Luka, ki je zapisal ta dogodek, še posebej poudarja konec te zgodbe, bratski, se pravi prijateljski obed in veselje nad praznim grobom. Iz te pripovedi namreč odseva vsa bistvena vsebina veselega oznanila, sporočila Jezusovega evangelija. Gre namreč za to, da učenca spoznata, da sta lahko trpljenje in žrtev tudi blagoslov, kadar ju doživimo v obzorju ljubezni, tistega osebnega odnosa, v katerem se žrtvujemo za druge. Kristus učencema jasno razloži, da je z ljubeznijo mogoče premagati vsako stisko, trpljenje in obup. Ljubezen, ki prihaja od Boga, je tista, ki premaga celo smrt. V luči velikonočne zmagovite ljubezni pa lahko razumemo tudi današnji praznik Marijinega vnebovzetja. Spomnimo se, da sta apostola Peter in Janez na priporočilo svetih žena stekla h Kristusovemu grobu in ga našla praznega. Podobno so pozneje tudi Jezusovi učeni obiskali Marijin grob v Jeruzalemu in ga prav tako našli praznega. Spomnili so se Jezusovega učenja, da takrat, ko nastopi najvišja ljubezen, ni mogoče, da bi se vse končalo s trohnenjem telesa v grobu. Ljubezen zmaguje naprej in prinaša novo življenje, ki pelje v večnost. Kristus je kot Božji sin vstal od mrtvih, a Marija je bila le človek in te moči ni imela. Imela pa je pogum sprejeti najvišjo Božjo dobroto, ki jo je popeljala v večnost. Pomen praznika Marijinega Vnebovzetja je prav to, da tudi mi ne vidimo v trohnenju človeškega telesa zadnje postaje človekove zgodovine, marveč samo obdobje pričakovanja, ko nas bo večna ljubezen v celoti, z dušo in telesom, popeljala v večnost. Človeško telo je kljub smrti voz, ki našo dušo, se pravi naše radosti, trpljenje in upe popelje v večnost. Pogoj pa je, da tudi mi znamo kot učenca na poti v Emavs sesti za mizo k bratski pojedini in da delimo med seboj tisto, kar pač imamo. Po krščanskem izročilu je Marija z apostoli obhajala zadnjo večerjo in potem skupaj z njimi opravljala spomin nanjo. Zato je tudi znala iz rok svojega sina sprejeti, da jo je z dušo in telesom popeljal v večno ljubezen. Zato krščanska tradicija vidi v njej najlepšo ženo, okrašeno z najlepšimi etičnimi vrlinami miline, dobrote in ljubezni.
Grški filozof Aristotel je verjetno najbolj poznan prav po svoji misli o zlati sredini, ki se navezuje na vprašanje vrline oziroma človekove odlike. Verjel je namreč, da prav delovanje v skladu z moralnimi krepostmi človeka osrečuje in ga dela vedno boljšega, kreposti pa so po njegovem mnenju neka srednja mera med dvema skrajnostma oziroma slabostma, ki se jima moramo izogibati. V svojem delu z naslovom Nikomahova etika je tako večkrat opozoril, da se moramo pri ravnanju držati zlate sredine, to je ravno pravšnje mere, saj »vrline propadejo tako zaradi pomanjkanja kakor zaradi pretiravanja.« Podobno se dogaja pri vsakdanjih rečeh, kot sta na primer telesna vadba in primerna prehrana: telesne moči nam namreč izčrpa tako pretiravanje v vadbi kot opuščanje vadbe. Enako je z zdravjem: »čezmerno uživanje ali pa pomanjkanje pijače in hrane nam zdravje uničujeta, zmerna količina pa ga ustvarja, krepi in ohranja.« Po Aristotelovem mnenju moramo tudi v primeru moralnih kreposti ohranjati neko srednjo mero med preveč in premalo, med pretiravanjem in umanjkanjem – takole pravi, ko komentira vrlino poguma: »Kdor pred vsem beži, kdor se vsega boji in se ničemur ne upre, postane strahopetec, kdor pa se ničesar ne boji in drvi v vsako nevarnost, postane vihrav predrzneš.« Pravilno bo torej ravnal tisti, ki bo ravno prav pogumen in se bo uprl svojim strahovom, a ne za vsako ceno. Da bi torej živeli dobro, moramo vselej izbrati tisto vmes med preveč in premalo, saj vrline ohranja prav srednja mera. Vendar pa nadalje Aristotel poudarja, da ta sredina ni za vse enaka – ravno nasprotno: odvisna je od vsakega posameznika, zato je ne moremo določiti vnaprej, pač pa mora vsak presojati zase. Tudi tukaj Aristotel povleče vzporednice s hrano: nekomu je lahko določena količina hrane preveč, nekomu drugemu pa je ista količina zlahka premalo. Kakor torej v telesnih potrebah presojamo v skladu s potrebami, moramo podobno ravnati tudi v primeru vrlin in jih prilagajati vsaki posamezni situaciji – iskati moramo torej »sredino glede na sebe,« da pa bi to lahko storili, se moramo seveda zelo dobro poznati. Aristotel zato poudarja, da »ni lahka stvar biti kreposten. Zakaj če hočemo v vsakem primeru zadeti sredino, je potreben precejšen napor; saj tudi sredine kroga ne zadene kdorsibodi, ampak le, kdor je tega vešč.«
Drage moje učiteljice in učitelji! Mnogo vas je… premnogo. Preveč verjetno, da bi se vas vseh spomnil… da bi si zapomnil vse, ki so z redovalnico v roki prečkali mojo pot k učenosti! In čeprav sem kot učenec o vas verjetno razmišljal podobno kot moji otroci o svojih učiteljih ali pa morda še slabše in (še) bolj ostro, se vas takole iz časovne razdalje prav vseh spominjam blago in predvsem s hvaležnostjo. In nič novega ne bom povedal, če zapišem, da so se mi v spomin najbolj vtisnili tisti, pred katerimi sem kot učenec najbolj trepetal, se jih bal (zdaj vem, da se temu reče: strahospoštovanje!), ki so veliko zahtevali in smo jih zato temu primerno - mirno lahko rečem - sovražili! In vsi tisti, ki smo jih takrat tako ljubili in častili, ker so se z nami zabavali in nam popuščali, so zdaj le blede sence na sliki spomina in komaj jim še vem imena. Če sploh! Je že tako: Roka, ki zgolj boža, je sicer prijetna in blaga… a ponavadi uspava. In ne pripelje nikamor. Saj tisti, ki spi, ne hodi. Razen seveda, če ga ne nosi luna! A roka, ki vodi… ki ve kam vodi… ki ve, da mora voditi… trdno stisne. In ne izpusti! In pusti odtis. Boli, o seveda boli, a si na cilju. In mravljinci, ki jih čutiš zaradi stiska, te še leta spominjajo na tistega, ki te je vodil. Ki te je s svojim stiskom, rešil iz prenekatere stiske! In zdaj kot oče, kot nekdo, ki vzgaja in uči, še toliko bolj cenim vse tiste učitelje na moji poti, ki so kljub moji jezi, slabi volji, grdim besedam in celo sovraštvu, vztrajali… in niso izpustili moje roke… čeprav sem se branil in upiral… in so me pripeljali kamor so me morali pripeljati… kamor so se s svojim poklicem zavezali, da me bodo pripeljali! In se seveda zavedam, da učiteljic in učiteljev nisem srečeval samo v šolah, v razredih, v predavalnicah… ampak so me učili in vodili prav vsi, ki sem jih srečal in srečeval v življenju… In se, s strahom zavem, da tudi sam učim in vzgajam in vodim vse, ki jih srečam in srečujem… In premišljujem kolikokrat sem spustil, ko bi moral držati in kolikokrat držal, ko bi moral spustiti… kolikokrat sem božal, ko bi moral prijeti… kolikokrat sem kazal, ko bi moral voditi… kolikokrat sem bil na počitnicah, ko bi moral učiti…
Ne dovolimo si grdega obraza. Bodimo urejeni. To svetuje tudi Sveto pismo. Iz njega zvemo, da je nosil Jezus suknjo »scela tkano«. Se pravi brez šiva. Nobel oblačilo, prav gotovo. Tkalka je morala biti mojstrica posla; verjetno kar njegova mati. On pa ne kak zanemarjen vandrovec, saj rad omenja snažnost. Bolj pa poudarja tako imenovano notranjo lepoto kot zunanji blišč. Očitno so mu šli na živce razni cofki in volančki, sicer ne bi omenjal, kako se kdo ponaša z njimi. Dišave mu tudi niso bile neznane. Omenjena je alabastrna posodica z dehtečim oljem. Ni mu manjkal smisel za lepoto; da se Salomon ni oblačil lepše, je dejal, kakor se odevajo z lepoto lilije na polju. Lepota in lepotičenje tudi nam ni tuje. Kozmetika je postala industrija. Potrebuje laboratorij. Vodice in kreme in olja in dišave in losjoni in obliži vse tja do fantazijskih pripomočkov in silikona. Recimo, da je vse to potrebno, a pretiravati vseeno ni treba. Največji človekov organ je koža in prav to si po neumnem poškodujemo v pretirani skrbi, da bi bili na pogled kar najbolj čedni. Biti lep obsede že otroka. Mogoče k temu pripomorejo kar starši, sicer petletno dekletce ne bi imelo pobarvanih nohtov in celo z različnimi odtenki. Jaz sem si znala pomagati sama. Namazala sem si lica z rdečim krep papirjem in odhitela v prvi razred. Na poti do šole je šminkarija na srečo zbledela, sicer ne vem, kako bi se zmenili s strogo gospodično učiteljico. Znala je tudi kresniti. Nič ne nasprotujem kozmetiki, navsezadnje se smem sklicevati na samega Odrešenika! Trajno odrešila me pa ne bo. Nihče ne zlepi k licu spet, kar odleti spod časa dlet, pravi Janez Menart, od nekdaj je bil čas kipar in človek le njegova tvar. Hudomušno dodaja, da bi ženskam »vsa mazala rekviriral, zrcala pa za jezo pustil jim«. Ne poznam moškega, ki bi si za okras izbral neurejeno garderobo v osebi kake ženske. Poznam take, ki od nje zahtevajo biti tip top, kakor eden od njih rad reče. Ne razumem pa onih, ki se leto in dan, ne na petek ne na svetek, ne zlevijo iz oguljenih kavbojk in razvlečenega trikoja.
Nadvse nedvoumno pravi danes Gospod: »Jaz sem kruh življenja. Vaši očetje so jedli v puščavi mano in so pomrli. To je kruh, ki prihaja iz nebes, da tisti, ki od njega jé, ne umre. Jaz sem živi kruh, ki sem prišel iz nebes. Če kdo jé od tega kruha, bo žível vekomaj. Kruh pa, ki ga bom dal jaz, je moje meso za življenje sveta.« (Jn 6,48-51) Zdi se, kot bi te besede ne potrebovale dodatne razlage, pa vendar je verovati v Kristusa v podobi preprostega kruha in vina tako zelo težko … Nehote je brezbožni Feuerbach sredi 19. stoletja s svojim slovitim izrekom »Der Mensch ist was er isst,« – »Človek jè, kar jé,« storil ravno nasprotno od svojega namena in v resnici izpovedal, kar za nas katoličane brez dvoma drži. Rešnje Telo, Kruh življenja uživamo, da bi živeli in postajali Božji; uživamo Boga, da bi se z njim združevali, da bi Boga živeli in izžarevali vsepovsod ter tako tudi mi postajali hrana drugim, da bi po uživanju Kristusa, in použitju nas samih v služenju drugim, živeli vekomaj v Bogu. »O sladki kruh,« vzklika sveti Anzelm, »ozdravi okus mojega srca, da bo okusilo sladkost tvoje ljubezni. Ozdravi ga vsake slabosti, da ne bo uživalo druge sladkosti razen tebe, in ne bo iskalo druge ljubezni in ljubilo druge lepote razen tebe. Čisti kruh, ti imaš v sebi okus vse sladkosti, ti nas vedno okrepiš in ti sam nikoli ne odpoveš: s teboj naj se hrani moje srce in s tvojo sladkostjo naj se napolni notranjost moje duše. « Spoštovane poslušalke, cenjeni poslušalci, želim vam, da sladkost živega Boga, ki v Rešnjem Telesu vstopa v našo konkretnost, v našo celovitost materije, duše in duha, v naša življenja, prevzame tudi naša srca. Prijetno nedeljo vam želim. 1 Feuerbach, Ludwig, Sämtliche Werke, X, 5 (Leipzig 1846-1866). 2 Anselmus, Orationes 29
Spoštovani, Samuel H. Miller je v knjigi Dilema sodobne vere napisal zgodbo o komedijantu Karlu Valentinu. Na odrski sceni je stopnišče v temi, nanj pa pada le snop svetlobe z ulične svetilke. Valentin hodi naokrog in obupno nekaj išče. Čez čas ga policist vpraša, kaj je izgubil, Valentin pa pove, da išče ključ od svoje hiše. V iskanju se mu pridruži policist, a ker ničesar ne najdeta, Valentina vpraša, ali je prepričan, da je ključ izgubil ravno tam. Valentin mu prizna, da je ključ izgubil drugje, a da ga na tistem kraju ne išče zato, ker tam ni svetlobe, ampak le tema. Med branjem zgodbe sem pomislil, da Boga iščem na napačnih krajih in na napačen način. Iščem ga v luči, izgubljam pa ga v temi. Boga ne morem vedno videti jasno. Viden je posredno, na način, ki ga celo utajuje. Boga ni težko videti v snopu svetlobe, ko mi gre dobro. Težko ga vidim v temnih krajih, ko gre za zloglasne zapore, tovarne smrti, lačne dojenčke v deželi Burundi, od bomb pohabljene otroke v Kambodži, prisilno prostitucijo otrok, otroško pornografijo, trgovino z ljudmi, poskuse na ljudeh, sadistične zločine iz zabave, ekološki kriminal … Samo na enem mestu je v muzeju genocida vidnih 40.000 kubičnih metrov še ohranjenih čevljev, ki so jih nacisti pobrali jetnikom, ko so prispeli v taborišče smrti. Krščanska vera lahko razreši zadrego, ker pozna odgovor. Smrt je predmet spoznanja. Smrti ne moremo spoznati, ne da bi jo vzljubili. Ne gre za njeno zanikanje, ampak za njen odnos do Stvarnika Življenja, ki je najvišje dobro. Ne gre za vprašanja, ampak za odgovor, ki je Kristus – vstajenje in življenje. Nihče ni kriv za Kristusovo smrt, ne Judje ne Rimljani, saj ne gre za krivdo, ampak za izročitev. Kristus si življenja ni pustil vzeti, temveč ga je izročil (dr. Anton Mlinar). Izročitev je edini odgovor na postavljeno vprašanje. S tem so razrešena tudi vprašanja etike – vedeti, kako pravilno živeti in kako pravilno umreti. Ko stokajoče kričim v nebo in sprašujem, ali je Oče v nebesih, se mi dozdeva, da mi nebo odgovarja, da je naslovnik neznan. Naslovnik postane znan, če v naslovu napišem – Jezus Kristus.
Avtorica ponovljene Duhovne misli filozofinja in urednica dr. Ignacija Fridl Jarc razpravlja o kontemplativnosti. Kako so odmik od sveta, meditacijo in molitve pojmovali antični grški filozofi in kako prvi kristjani? Kaj jim je pomenila kontemplativnost?
Svet je bil vedno prostor nenehnih preizkušenj. Od prazgodovine do danes se v svojem bistvu ni spremenil. Čeprav je človeštvo prehodilo veliko razvojnih obdobij, je stalnica vedno ista. Na zemlji živi človek, ki si zaradi lastne nepopolnosti ne zmore ustvariti popolnega sveta. Ves trud, da bi pri tem uspel, čeprav v svojem malem narodnem okolju, na koncu ne obrodi sadov. Nastajajo spopadi idej, vojn in opustošenja; zamenjave političnega režima; novo upanje, ki se naposled izjalovi. Nič ni stalno. Nič ne daje zagotovila trajnega miru in blaginje. Gospodarske krize rojevajo oportuniste, družbeni sistemi so vedno znova doživljajo diktature. Revolucije žrejo svoje otroke in puščajo za seboj pogorišča človeškega upanja. Zato ne more biti nikjer na zemeljski obli prihodnost boljša in varnejša od preteklosti. In tudi nikoli ne bo. Kajti ujeti smo v pasti svoje grešne narave. Če bi vsi zemljani v svojem srcu slavili Boga in klicali nase nebeški blagoslov, bi bili morda obvarovani hudega. Živeli bi v bratstvu, slogi in enotnosti. Ne bi potrebovali vojaških proračunov, državnih meja, institucij pregona. Vsak bi po svojih sposobnostih prispeval k napredku človeštva. Poskrbeli bi za dostojno življenje bolnih, prizadetih, nemočnih. Ustvarili bi si zemeljsko podobo Božjega kraljestva. Tako pa tega ne zmoremo, ker marsikdo, v vseh ljudstvih in ob vsakem času, stavi na greh. Ali pa jim ni mar, da mu zapadejo, saj ne vidijo smisla v pokorščini Najvišjemu, čeprav je le on porok resničnega miru.
Človek bi pričakoval, da bo svet postajal vse boljši, ker bo življenje postajalo lažje. Če pomislim samo na to, kaj sem doživela v svojem življenju. Spominjam se, kdaj smo dobili prvi pralni stroj, sesalec za prah, prvi hladilnik, prvi televizor, telefon, računalnik, internet in še marsikaj. Vse to človeku v marsičem olajša življenje. Pa imamo res občutek, da živimo laže? Včasih razmišljam tudi o knjigah. Spominjam se, kako sem še kot otrok začela kupovati knjige, z velikim spoštovanjem, kot svetinje. Danes tudi knjiga ne pomeni več tega, kar je nekoč. Če imaš denar, lahko izdaš kar koli, tudi največjo neumnost. Pa tudi pri strokovnih člankih se včasih skoraj zgrozim, ko vidim ob članku, dolgem na primer dve strani, našteto literaturo tudi za dve strani ali še več. Kaj je v tem članku sploh še originalnega, kar ni prepisano od drugod? Zase ugotavljam, da vse manj berem in vse več poslušam. Poslušam ljudi, poslušam njihove zgodbe, poslušam življenje okrog sebe. S tem ne bi želela odvračati ljudi od branja, ker je gotovo tudi to potrebno. Sama sem v življenju zelo veliko prebrala, zdaj pa se mi zdi, da berem drugače, ne iz knjig, ampak iz življenja. Verjetno so mi tudi knjige, ki sem jih prebirala, pomagale na tej poti in mi zato ni žal za nobeno, ki sem jo prebrala. Ob tem razmišljanju sem se zelo razveselila drobne misli Anthonyja de Mella, ki govori prav o tem, kako so se ljudje naučili brati napisane knjige, pozabili pa so umetnost branja nenapisanih knjig. Učenci so prosili učitelja, naj jim pove kakšen primer nenapisane knjige. Dolgo je odlašal z odgovorom, nekega dne pa je rekel: »Pesmi ptic, zvoki žuželk vsi razglašajo Resnico. Trave in cvetlice vse kažejo na Pot! Berite na ta način!« K temu bi dodala še to: poslušati ptice in žuželke, opazovati trave in cvetlice je zelo pomembno. Nič manj ali pa še bolj pomembno pa je poslušati in opazovati ljudi, ki so pred nami, v njihovih radostih in stiskah.
Kadar je naš zelo strogi, a pravični profesor slovenščine prinesel v razred proste spise, ki jih je ocenil, me je poklical in rekel, naj vsemu razredu preberem, kar sem napisala. Opazil je moj dar in ta se je ob dobrohotni spodbudi razvijal. Profesor mi je namenil iskrene besede, ki so gradile mojo samopodobo, da se je izboljšala in polepšala mojo Pot. Ni vseeno, kaj nam »zleti iz ust«. V lepi besedi odseva človekova duša. Ko se pogovarjamo, drug drugemu darujemo, tudi besede. Bolj ali manj poskušamo najti primerne besede, zavedamo se drugega, njegove dragocene, enkratne narave. V tem skrivnostnem občudovanju je spoznanje, da je življenje, tudi moje, en sam dar. To se me dotakne, ko sprejmem vse, kar je, ko rečem življenju da. Zavem se svoje vloge, da skupaj z drugimi ljudmi lahko z lepimi besedami prinašam svetlobo v sivino, mrakobo dneva. Zavem se tudi svoje majhnosti, a v povezanosti z drugimi si naberem novih moči. Ko zaprem oči, se pred menoj zvrsti množica dogodkov, ki so me krepili in hkrati ohranjali moje bistvo. Od nekod priplavajo besede, ki so mi jih izrekli ljudje. Nekatere so bile težke in sem jih razumela šele dosti pozneje. Veliko pa je bilo tudi besed, ki so božale dušo in so se vedno znova prebile v ospredje moje zavesti. Kot žarek, ki osvetli hrepenenje po poti, ki je resnično tvoja. To je hrepenenje po tem, kar si, predvsem pa po tem, da bi se brez strahu znal obrniti k sočloveku. Namesto drugega ne morem govoriti, lahko pa v njem prebujam čut za lepo besedo. Globoka je želja doživeti polnost ljubezni, izkušnjo prijateljstva. Kultura človeka se pokaže v njegovem odnosu do besede. Posebno dragocene so besede, ki so bile izrečene v pravem trenutku, tako, da so ostale zapisane v globini kot smerokaz, ki se ponavlja in ponavlja. Dragocen smerokaz, še posebno v kritičnem času. Saj nekoč nisi razumel, kaj pomenijo, a so bile modre, preizkušene, pravi blagoslov. Pomagale so, da te je življenje prekalilo. Ko tisto, kar ti ni všeč, izreče nekdo, ki te ima rad, te sicer pretrese, a vendarle to doživljaš kot skrb, ne toliko kot nerazumevanje. Včasih pa si razočaran, ker so ti naredili krivico, te brezobzirno ponižali iz zavisti ali sebičnosti. Občutki užaljenosti, prizadetosti, jeze, razočaranja izvabijo besede, ki zlahka pohodijo človekove obljube, da bo izgovarjal le lepe misli, se kulturno vedel. Želel si se dotakniti globine človeške duše, iščoč najlepše, razumljive besede, uporabiti najlepši jezik. Izrazi pa se človekova nemoč. A tudi zaradi dvomov in stisk se izkristalizirajo najgloblje in najbolj bistvene plati človekove osebnosti. Bistveno je, da se ljudje z teboj pogovarjajo ter ti s svojimi zgodbami, besedami dajo priložnost, da zajemaš iz njihovih spoznanj, njihovega bogastva. Kako lepo se je spomniti pogovorov, ob katerih si se počutil slišanega, ko so te opazili, začutili tvoje občutke, iskreno pripoved o sebi. Ko ni bilo treba veliko besed, a so bile te močne, trdne, svetle. V vsakem človeku je hrepenenje po lepoti, tudi po lepoti besede. Za lepe, navdihujoče besede pa je potrebna ljubezen, ljubezen do jezika, resnica srca.
Gasilski poklic sodi med tiste, ki prinašajo veliko tveganje za zdravje in življenje. Gasilci se znajdejo v najrazličnejših situacijah, ko se morajo znati hitro odzvati, da rešijo življenja. Poklic gasilca je zelo naporen, marsikaj doživijo, vpoklicani so ob najrazličnejših naravnih in drugih nesrečah. Ob tako stresnem delu se lahko tudi zavedo, kaj je v življenju res pomembno, kaj je tisto, kar je res dragoceno. Na primer, kaj je tisto, kar bi najprej vzeli s seboj iz stanovanja, ki ga bo v kratkem zalila voda. Tako lekcijo so pred desetletji doživeli tudi gasilci na Hrvaškem. Ob veliki poplavi leta 1971 v Zagrebu so v zadnjem trenutku prišli v sobico stare ženice in ji kratko in jasno razložili, zakaj so prišli: „Voda je pretrgala glavni jez. Čez nekaj minut bo zalila to ulico. Če si hočete rešiti življenje, takoj zapustite svoje stanovanje. Le nekaj najdragocenejših stvari smete vzeti s sabo.“ Tedaj ženica vrže pogled na svoje dragoceno in negovano pohištvo, z očmi poboža sijoči servis za šest oseb iz najdragocenejšega porcelana in hitro stopi k predalu ter iz njega vzame vse svoje prihranke. Nato se ustavi pri šestih steklenicah vkuhanih sliv, se obrne h gasilcem in reče: „Te slive sem vkuhala pred enim mescem. Ponesrečencem v zasilnem prebivališču bo gotovo všeč, če bodo poleg suhe hrane dobili še kakšen posladek.“ Gasilci so kljub veliki naglici ustregli njeni želji, saj je bila ena izmed redkih, ki niso mislili le nase, ampak tudi na druge. Danes zjutraj lahko tudi vi pomislite, kaj bi sami najprej vzeli iz hiše, ki bi ji grozila huda naravna katastrofa. Po kom ali po čem bi najprej segli? Na koga bi v tistem trenutku pomislili? Če nam je podarjen še en dan v življenju, ni treba, da se zgodi naravna nesreča, da bi živeli za tisto, kar nam je res vredno v življenju. Želim si, da bi bilo to nekaj več kot tisto, kar lahko odplakne že visoka voda.
Judje so bili zelo ponosni na Mojzesa, ki jih ni le izpeljal iz egiptovske sužnosti, ampak jih je tudi tako vodil po puščavi, da so v njej preživeli kar 40 let ter se tudi moralno in duhovno očistili in prenovili. Toda na tem romanju so se dogajali tudi dramatični prizori. Kmalu jim je začelo primanjkovati hrane in začeli so godrnjati zoper svojega voditelja ter mu očitati, da so v Egiptu imeli dovolj jesti. Mojzesu je bilo hudo, ker so tako malo cenili svojo svobodo; tako hitro so bili pripravljeni zapraviti svojo samostojnost, s tem pa tudi svojega ljubljenega Boga. Toda njihov Bog je usmiljen, pozna človeško naravo in razume človeško stisko. Tako je pomagal Mojzesu, da je prepričal svoje ljudstvo, naj vztraja in še naprej veruje, da jih njihov Bog ne bo nikoli zapustil. Mojzesa je zato navdihnil, da je ubral puščavsko pot, na kateri je poganjalo grmičevje in padla jutranja rosa, z njo pa so pognali tudi lišaji, ki so jim postali vsakdanja hrana. Pravi ti lišaji pa so privabili tudi jate prepelic, ki so iskale gomoljnato grmičevje za hrano. Kar na lepem so bili Izraelci nahranjeni. Mojzes pa jih je učil tudi resnične solidarnosti ter jim naročil, da to mano z neba, kot so jo imenovali, porazdelijo med seboj, da nihče ne bo lačen. Odslej so bili Izraelci ponosni, da jih zna voditi in da jim je omogočil lepo preživetje. Toda v tem je bil prav tako nesporazum, na katerega je pozneje opozoril rabi iz Nazareta, Jezus Kristus. Mojzesa je navdihoval sam Bog, zato so bile tako mana kot tudi prepelice dar samega Boga, ne le sad Mojzesove bistrosti in modrosti. Zato je tudi rekel svojim učencem, da jim bo dal kruh, ki je sicer na videz nekaj običajnega, pa vendar bo to nebeški kruh. To bo namreč kruh ljubezni. Njegova navzočnost v tem kruhu bo vidna le tistim, ki znajo zares ljubiti. Ljubezen lahko navdahne vero, ki v evharističnem kruhu vidi ne le pšenične opresnike, ampak tudi navzočnost samega Kristusa, njegove darežljive ljubezni. Ta Kristusov kruh pa nam razkriva tudi življenjsko modrost. Kako je mogoče zaznati navzočnost Kristusa v našem življenju? Ne vidimo ga. Pa vendar nam ljubezen razkriva drugačen pogled. Če sprejmemo njen navdih, tudi svojih uspehov ne bomo pripisovali samo sebi, tudi ne le svoji modrosti. Opazimo namreč novo realnost darujoče ljubezni, ki je običajnim očem nevidna.
Pogosto slišimo, da je življenje maraton. Toda mislim, da je veliko večji izziv. Ko se tekači maratona postavijo na štartno črto, vedo, da je ciljna črta oddaljena od njih natančno 42 kilometrov in 195 metrov. In še preden štartajo, tudi vedo, koliko časa približno bodo potrebovali do cilja. Življenje je precej drugačno od maratona. Nihče izmed nas ne ve, kje je ciljna črta – vse dokler je ne prečkamo. Ne vemo ne kdaj ne kje se bo končalo naše življenje. Zato je ključno, da vsak svoj dan živimo najbolje, kar lahko. Pravkar smo vstopili v nov dan, to pomeni, da je pred nami nova etapa našega teka. Zato želim pred vas in sebe postaviti izziv, da bomo danes v vseh okoliščinah, v katerih se bomo znašli, tisti, ki bodo v svoje in v življenja ljudi okoli sebe prinašali pozitivne spremembe. Bodimo, kot je rekel Kristus, “sol zemlje … in luč sveta” (Mt 5,13.14). Tako kot sol v hrani in luč v temi pomeni bistveno in vidno razliko, naj to velja tudi za naše življenje. Kaj lahko storimo? Bodimo sprememba v svojem krogu vpliva Prijaznost, optimizem, resnicoljubnost, integriteta in številne druge čednosti imajo potencial pozitivnega vpliva na druge. Tega ne vidimo vedno takoj, toda nikoli ne bi smeli dvomiti o tem, da je tako. In tisti, s katerimi delimo življenje, imajo od našega pravilnega ravnanja največ koristi. Dodajmo svojim odnosom doma, na delovnem mestu ali v skupnosti, v kateri živimo ,“sol” vrednot in dobrega zgleda. Vnesimo spremembo v okolje Vsak izmed nas lahko izboljša svoje življenjsko okolje. Majhne stvari, ki jih počnemo vsak dan, imajo velik vpliv. S pravilnim izbiranjem doma, v službi ali trgovini lahko pomembno pripomoremo k zmanjšanju bremena za svoje okolje. Kaj lahko storimo? - Ugašajmo luči. Perilo sušimo na zraku. Uporabljajmo pokrovko. Zakaj? Čim več energije porabimo, tem več fosilnih goriv je treba pokuriti, da bi to energijo proizvedli, in pri tem se v ozračje sprosti več škodljivih izpustov. - Izberimo javni prevoz. Ugasnimo motor, ko avto miruje. Pojdimo peš ali s kolesom. - Reciklirajmo in s tem zmanjšajmo količino odpadkov. Kupujmo živila nepakirana. Bodimo sprememba za prihodnje rodove Neki mladenič je opazoval moškega v osemdesetih letih, ko je sadil jablane. Starec je z ljubeznijo in veliko skrbnostjo pripravljal zemljo, zasadil sadike in jih zalil. Potem ko je nekaj časa opazoval, je mladenič rekel: “Saj ne pričakujete, da boste jedli jabolka s teh dreves, ali ne?” “Ne,” je odgovoril starec, “toda nekdo jih bo!” Naša dejanja lahko pomagajo tistim, ki bodo prišli za nami. Ko služimo ljudem ali nanje delujemo pozitivno in jih spodbujamo, naj dajo drugim boljše od tega, kar so sami prejeli, ustvarjamo verigo vpliva, ki nas bo preživela. Bodimo razlika ne glede na leta! Nekateri ljudje se želijo sami omejiti glede na svoje sposobnosti, inteligenco ali izkušnje. Druge skrbi njihova starost ali mladost. Toda en človek vedno lahko spremeni svet – ne glede na okoliščine. Ne bojte se narediti česa prvič! Ne dovolite, da bi vam besede ali mnenja drugih preprečila izboljšati naš planet in življenja ljudi na njem. Bodimo danes mi tista sprememba!
Antični misleci večkrat opominjajo ljudi, da je njihova sreča je trenutna in minljiva, zato naj pazijo, da se v svojem veselju ne bi prevzeli in s tem priklicali nadse nesrečo. Lep primer tega je zgodba o grškemu politiku Solonu, ki so ga zaradi njegove modrosti prištevali med sedmerico modrih, ter lidijskem vladarju Krojzu, katerega neizmerno bogastvo je že v antiki postalo pregovorno. Ko je Krojz Solona gostil pri sebi, je od njega poskušal izvedeti, kdo je najsrečnejši človek. Menil je namreč, da je to zaradi silnega premoženja in moči prav sam, a je Solon na prvo mesto postavil poštenega in domoljubnega Atenčana, na drugo pa dva brata, ki sta izstopala po pobožnosti. Ko je Krojz začudeno vzkliknil, da so vsi trije že mrtvi, mu je Solon pojasnil, da zaradi spremenljive človekove usode pred njegovo smrtjo ne more zatrdno reči, da je srečen. Ta odgovor je Krojza raztogotil, tako da je modreca hitro odslovil in še najprej trdno verjel, da je prav sam najsrečnejši človek pod nebom. Nedolgo zatem je Apolonovo preročišče vprašal, ali naj vodi vojsko nad Perzijo, ki je takrat pridobivala na moči, in dobil odgovor, da bo veliko kraljestvo padlo. Zaslepljen od samozavesti in zanašajoč se na svojo dotedanjo srečo je Krojz začel spopad, a je doživel hud udarec, kajti v njegovo kraljestvo je vdrl perzijski kralj Kir, zasedel njegovo palačo, samega Krojza pa ukazal zažgati na grmadi. Brž ko so vojaki prinesli bakle, da bi zanetili ogenj, se je Krojz spomnil Solonovih besed in med tarnanjem nad svojo nesrečo glasno ponavljal njegovo ime. Kir ga je povprašal o tem in Krojz mu je povedal, kako se je modrecu nekdaj posmehnil, sedaj pa res doživlja preobrat usode, pred katerim ga je Solon posvaril. Ob tej zgodbi se je Kir zamislil nad sabo in nemudoma ukazal, naj Krojza osvobodijo in ga znova postavijo na čelo Lidije. Že je kazalo, da se mu bo položaj vendarle obrnil na bolje, toda vojaki niso mogli več pogasiti ognja, ki se je hitro razširil po grmadi, tako da se je Krojz že drugič v istem dnevu znašel na robu med življenjem in smrtjo. V obupu je pomolil k bogovom in jih prosil za pomoč – in res se je nebo, ki je bilo do tedaj brez oblačka, nenadoma zmračilo, pridivjala je nevihta in pogasila ogenj, Krojz pa je bil naposled le rešen. Njegova zgodba se je ohranila kot svarilo vsem, ki se v svoji sreči nespametno spozabijo in menijo, da je nič ne bo zamajalo.
Čeprav je bilo lansko poletje popolno razkošje, vsaj kar zadeva njegovo dolgo podaljšanje v september, je bilo kar težko sprejeti, da se bo neko hladno soboto kar na lepem končalo. Tako pač je, »oko se ne nasiti z gledanjem, uho se ne napolni s poslušanjem« (Prd 1,8). Človek je nenasitno bitje, zato se tako rad oklepa nečesa, kar mineva, misleč, da ga bo s tem naredil večno. Vse, kar ima od tega bolestnega objemanja, pa je le pobožno vzdihovanje po dobrih starih časih, ki jih prav zato nikoli nima, ker vedno ostajajo samo v preteklosti. Od te čudne človeške otožnosti imajo še največ plastični kirurgi, ki edini na videz zmorejo nekoliko ustaviti čas, vsaj za kakšno leto zadržati sedanji trenutek, vsaj na obrazu. Spomnim se, kako sem sedel v Strunjanu z nogami v morju. Vetrič mi je skupaj z ravno prav toplim septembrskim soncem sušil slane kapljice na koži. Nekje na meni sta se srečali lepota trenutka in njegova bridka minljivost, tisti hip, ko sem čutil, da bo od njega ostalo samo nekaj zrn soli. Da le ne bi minil … Vedel sem, da že jutri ne bom mogel več sedeti tam, da bom moral na naslednji tak trenutek čakati še vsaj devetero polnih lun. Vedel sem, da bom močno pogrešal to božanje Boga na svoji koži. Da bom že jutri spet sredi vrveža vsakdanjosti, sredi številnih obveznosti župnika, ki pogosto ne pustijo lepoti, da bi se prebila do srca. Kako sem si želel, da tisti trenutek ne bi minil … In sem si mislil, da je kruto takole živeti, v večnem obžalovanju nečesa, česar nimaš več, kar je za vedno odplaknil čas, še preden je ta hip sploh minil. Zato sem si pustil uživati, preden pride jesenska megla. Za hip sem imel ta trenutek. In se potem poslovil od njega in se v mraku odpravil domov. Zdajle sedim za računalnikom in pišem članek. Zunaj je sonce. Lahko bi bil na morju, če me popoldne ne bi čakal verouk. Lahko bi šel v gore. Ali pa bi se preprosto ulegel na travo z dobro knjigo in pustil, da me sonce zaziblje v sen. Koliko stvari, ki jih lahko obžalujem! A čez hodnik diši juha, ki se prav zdaj kuha. Izpod hiše odmeva otroški vrišč. Očarajo me otroške oči, ki se smejejo mojim izmišljotinam, ko jim govorim o mizi, o kruhu, o Bogu. Koliko lepote, ki jo lahko skrije vsakdanja jutranja megla … Koliko lepote, ki gre lahko kot reka mimo hiše, ko mislim na tisti pretekli dan v Strunjanu … Pa tega danes ne bom počel. Danes bom tu, kjer sem, in bom namesto onega nad gladino gledal sonce v otroških očeh, ki sije tudi tedaj, ko tisto že krene za griče. Vohal bom juho in pustil, da me pogrejeta otroški smeh in hvaležnost bolnika, ki sem mu prinesel obhajilo. In bom srečen človek. Danes, ta trenutek. Ker sem lahko.
Neveljaven email naslov