Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V Evangeliju je Jezus jasno povedal, katera je največja in prva zapoved: Ljubi Gospoda, svojega Boga, iz vsega srca, z vso dušo, z vso močjo in vsem mišljenjem in svojega bližnjega kot samega sebe (Lk 10,27).
V današnjem svetu se zelo ceni in neguje individualnost. Govori se, piše, svetuje, kako imeti rad sam sebe, delati za sebe, poslušati sebe, ugoditi sebi … A skoraj popolnoma se pozablja, da enako kot zase moramo poskrbeti za druge okrog sebe. Pa ne samo iz nekega altruizma ali sočutja, ampak preprosto zato, ker bomo, če ljubimo tudi druge, sebe najbolj spoznali, sebi najbolj ugajali in sebe najbolj vzljubili.
V času epidemije sem bila prijetno presenečena in zelo srečna med mladimi sodelavci v enem izmed domov starejših, ki so vedri prihajali na delo podnevi in ponoči. Nikoli ni bilo treba glavni sestri prositi ali dodeliti nekoga v najtežje rdeče območje, saj so se zmeraj prijavili prostovoljci. Moji sodelavci so znali jokati, ko je kdo umrl, in so znali peti in se veseliti, ko se je rušil šotor rdečega območja! Tega ne smemo pozabiti! Ne smemo pozabiti primerov velike potrpežljivosti in požrtvovalnosti, saj ne vemo, kdaj bo spet prišel temen čas, ko bomo neskončno rabili druge, da bomo lahko sami preživeli.
Milijarde ljudi so na tem svetu, mnogi med njimi ne ustrezajo merilom sodobnega sveta, niti so kaj vredni za gospodarstvo! A ker so ljubljeni, so dragoceni zaklad tistih, ki jih ljubijo. Danes se opevajo bogataši s tremi ali več jahtami, takšnim ali drugačnim kupom denarja, a nisem prepričana, da so srečni! Poznam pa ljudi z dna družbene lestvice, ki s svojo ljubeznijo ohranjajo pri življenju invalida ali prizadetega otroka kot največji zaklad svoje družine in so srečni. Ljubljeni in lepi.
Ljubezen drugih nam daje vrednost in nas spreminja v dragocene osebe, katerih vrednost se ne meri ne z zlatom niti srebrom, ampak s polnim življenjem in neuničljivo srečo. Ljubezen do drugih nas naredi podobne Bogu.
3718 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
V Evangeliju je Jezus jasno povedal, katera je največja in prva zapoved: Ljubi Gospoda, svojega Boga, iz vsega srca, z vso dušo, z vso močjo in vsem mišljenjem in svojega bližnjega kot samega sebe (Lk 10,27).
V današnjem svetu se zelo ceni in neguje individualnost. Govori se, piše, svetuje, kako imeti rad sam sebe, delati za sebe, poslušati sebe, ugoditi sebi … A skoraj popolnoma se pozablja, da enako kot zase moramo poskrbeti za druge okrog sebe. Pa ne samo iz nekega altruizma ali sočutja, ampak preprosto zato, ker bomo, če ljubimo tudi druge, sebe najbolj spoznali, sebi najbolj ugajali in sebe najbolj vzljubili.
V času epidemije sem bila prijetno presenečena in zelo srečna med mladimi sodelavci v enem izmed domov starejših, ki so vedri prihajali na delo podnevi in ponoči. Nikoli ni bilo treba glavni sestri prositi ali dodeliti nekoga v najtežje rdeče območje, saj so se zmeraj prijavili prostovoljci. Moji sodelavci so znali jokati, ko je kdo umrl, in so znali peti in se veseliti, ko se je rušil šotor rdečega območja! Tega ne smemo pozabiti! Ne smemo pozabiti primerov velike potrpežljivosti in požrtvovalnosti, saj ne vemo, kdaj bo spet prišel temen čas, ko bomo neskončno rabili druge, da bomo lahko sami preživeli.
Milijarde ljudi so na tem svetu, mnogi med njimi ne ustrezajo merilom sodobnega sveta, niti so kaj vredni za gospodarstvo! A ker so ljubljeni, so dragoceni zaklad tistih, ki jih ljubijo. Danes se opevajo bogataši s tremi ali več jahtami, takšnim ali drugačnim kupom denarja, a nisem prepričana, da so srečni! Poznam pa ljudi z dna družbene lestvice, ki s svojo ljubeznijo ohranjajo pri življenju invalida ali prizadetega otroka kot največji zaklad svoje družine in so srečni. Ljubljeni in lepi.
Ljubezen drugih nam daje vrednost in nas spreminja v dragocene osebe, katerih vrednost se ne meri ne z zlatom niti srebrom, ampak s polnim življenjem in neuničljivo srečo. Ljubezen do drugih nas naredi podobne Bogu.
Na vzpetini nad Galilejskim jezerom je bila ob Jezusu zbrana velika množica. Preden je Jezus nasitil te, ki so z njim vztrajali že tri dni, je »vzel tistih sedem hlebov in ribe, se zahvalil, razlomil hlebe in dajal učencem, učenci pa množicam« (Mt 15,36). Kako drugačno bi bilo življenje po naših domovih, če bi ta preprosti ritual zahvalne molitve pri obedu po Jezusovem vzoru znova uvedli v svoje družine. Ob uri obeda, in ne kadar koli, ko se komu zahoče, da seže po hrani, bi otroci z očetom in mamo sedli k družinski mizi. Oče bi vse navzoče povabil k zbranosti in tako kot Jezus opravil zahvalno molitev. Morda takole: »Draga žena, dragi otroci, dobri Bog nam je izkazal svojo ljubezen, da smo lahko skupaj. Veselimo se drug drugega in dobrot, ki jih imamo na mizi. Naj Gospod sprejme našo zahvalo. Posebej se zahvalimo mami, ki je vodila pripravo kosila, in vsem, ki ste pri tem pomagali. Naj nas Gospod varuje in blagoslavlja.« Tem preprostim besedam naj oče ali kdo od otrok doda Očenaš in Zdravamarijo. Takšna preprosta molitev je neprecenljive vrednosti. Noben vzgojni prijem ga ne more enakovredno nadomestiti. Otroci se navadijo, da so obedi občestven dogodek, zato ne jedo zunaj dogovorjenih obedov. Ne stikajo po hladilniku tik pred kosilom ali takoj po njem. Niso zasvojeni z nezdravimi slanimi in sladkimi prigrizki, ki jih nenadzorovano uživajo, in tako z zdravju škodljivimi nadomestki premagujejo svojo samoto, depresivnost in dezintegracijo družinskega življenja, ko ima družina samo skupno streho, toaleto in hladilnik, sicer pa družinski člani živijo drug mimo drugega in komunicirajo le še o tehničnih zadevah sobivanja. Družinski obed po Jezusovem vzoru družinske člane vsak dan spomni, da dobrine, ki jih imajo, niso samoumevne, o čemer pričajo številke o več milijonov lačnih, o množicah, ki nimajo stalne strehe nad glavo, so brez urejenih stranišč in zdrave pitne vode. Otrok, ki vidi, da se oče in mati zahvaljujeta Bogu, odkriva tudi njuno ranljivost. Vse bolj se zaveda, da starši niso vsemogočni, ker morajo za dobrine, ki jih imajo, trdo delati in se bojevati v neizprosni areni sodobnega kapitalizma. Otrok čuti, da oče ni trden sam iz sebe, iz svojih lastnih duševnih in telesnih moči, ampak da se tudi on opira na nekoga, ki je večji od njega, na Boga. Ko otrok povsem nezavedno občuti ranljivost svojih staršev, želi biti z njihovo krhkostjo solidaren, zato jih ne izsiljuje za stvari, ki jih ne potrebuje; ne dela jim težav, ki bi izvirale iz njegove malomarnosti, lenobe in neodgovornosti. Zaveda se, da bodo kot družina močni le, če bodo držali skupaj in se podpirali.
Profesor je poučeval svoje študente, kako obvladovati vsakdanji stres in živeti s skrbmi. Med svojim predavanjem je stopil do katedra in dvignil kozarec vode, ki je bil na njem. Nekateri so mislili, da jih bo vprašal ali je kozarec na pol prazen ali na pol poln. Vendar je profesor vprašal nekaj drugega: »Kaj se vam zdi, kako težak je ta kozarec vode?« Odgovori študentov so se razlikovali. Nekateri so ocenjevali težo okrog osemdeset gramov, nekateri so se približali tristotim gramom. Vendar je bilo vprašanje profesorja zvito. Študentom je končno pojasnil, da fizična teža ni najbolj pomembna. »To, koliko je kozarec težak, je odvisno od tega, kako dolgo ga držim v roki,« jim pove in nadaljuje: »Če ga držim eno minuto, to za zdravega človeka ne bo problem. Če pa ga bi držal celo uro, bom čutil bolečine v roki. Če bi ga držal cel dan, bi mi roka že povsem otopela. V nobenem od teh primerov se teža kozarca ne spremeni, toda dalj časa ko ga držim, težji se mi zdi.« Profesor je zaključil svojo uro predavanja z mislijo: »Stres in skrbi v našem življenju so podobne kozarcu vode. Če o njih razmišljam za kratek čas, mi ne škodijo. Če razmišljam o njih dlje časa, nas lahko začnejo 'boleti' in pritiskati k tlom. Če bi o njih razmišljal že cel dan, bi se čutil povsem otrplega in ne bi bil sposoben ničesar narediti.« V življenju se zgodi, da nas določeni dogodki ali situacije povsem preplavijo. Zdi se, kot da smo potopljeni v naše obveznosti, skrbi in ničesar drugega ne vidimo več. Tedaj se je dobro odločiti in odložiti naš 'kozarec skrbi'. Dogaja se tudi, da takšen 'kozarec' držimo že predolgo, ko je določen dogodek že davno mimo ali pa nanj ne moremo več prav nič vplivati. Voda v takšnem kozarcu se že usmradi, tako da ni več pitna, je celo zdravju škodljiva. Vse kar imamo od tega kozarca, je le še bolečina, ki se je oklepamo. In vse kar lahko naredimo je, da kozarec odložimo. Danes smo lahko pozorni na vse kozarce, ki jih po nepotrebnem držimo in si povzročamo krče v rokah.
Umrl je čisto poseben človek. V odnose je vedno prinašal nekaj lepega, vedrino. Nekakšna luč je zasvetila, ko si ga srečal. Naš dragi prijatelj. Ne morem se sprenevedati, da je to prišlo v moj svet kot strela z jasnega, da nikakor ni bilo pričakovano. Saj človek lahko vedno živi s spoznanjem, da se življenje na tem svetu pač nekoč konča. A to so besede, samo besede. Pač filozofija, ki sem jo že pred leti sprejela kot dejstvo in hkrati kot veliko skrivnost. Vsako bitje odseva delček Boga, tudi zato želim ohranjati celosten pristop do vsakega človeka. Iskati luč. Tisti, ki se bližajo koncu zemeljskega življenja, zaključujejo svojo zemeljsko pot, doživljajo čas duhovnega prebujenja, kot neko inventuro svoje Poti. Na koncu poti se kristalno čisto pokaže, kaj si srce in duša želita dopolniti, še poudariti, sporočiti, izraziti, vnesti v odnos s seboj, v odnose z bližnjimi in drugimi ljudmi – ter posebno v odnos z Bogom. Ko nas zapustijo ljudje, ki so ti blizu, daješ vse od sebe, da se ponovno utiriš v nekakšen običajen, dnevni red. Prosim za pogum, za moč, potem pa korak za korakom vztrajno hodim dalje. Verujem, da Bog zame ve, da drži besedo, da me za roko vodi, vse izpolni, kar potrebujem, kar ga prosim. Ve, kaj je zame dobro. Je ljubezen, ki me pozna, lahko poteši moje najgloblje sanje. Ob moji boleči izgubi je z menoj in me ozdravlja z globino njegove logike, njegove resnice, ki osmišlja njegove rane, dviga duha. Trpljenje poskušam osmisliti. Najti smisel ni enostavno, si ga moraš priboriti. Premakneš se. Živiš, čeprav je težko. Sv. Pavel pravi: Nosite bremena drug drugemu. Težko, stresno, žalost, ki dreveni delimo, je dobro deliti. Se razvedriti. Potem je lažje. Spopadaš se z dvomom, pomanjkanjem upanja. Ne gre na hitro, ampak z občutkom, postopoma, po meri vsakega dne, vsake noči, vsakega srečanja, vsakega človeka. Slej ko prej moram poskrbeti zase, se naspati. V tišini se ustavim, razmislim, prisluhnem sebi in sočloveku. Poslušam Boga, vztrajno, da ga lahko slišim. Spomini so, ostajajo. Ljubezen živi dalje in je edini resnični zdravnik.
Ko se jesen nagne v drugo polovico, ko listje že odpade z dreves in se čudovite barve gozdov zgubijo v sivi jutranji megli, praznujemo praznike naših pokojnikov. Hitimo na pokopališča, prižigamo sveče, molitev kar sama prihaja na ustnice, tako vernim kot nevernim – saj, kaj pa naj podariš dragemu pokojniku lepšega kot duhovno darilo, molitev? To je tudi čas, ko se spet in spet pojavi vprašanje: ali večnost je ali je ni? Ali je smrt zmagovalka vsega, kar vidimo, delamo, hrepenimo, ljubimo? Ali pa je življenje, tako ali drugačno, vendarle več kot le potovanje od rojstva do smrti? Vse vere in religije in filozofije se trudijo vsaj malo pokukati v dogajanje po smrti, vsaj za hipec odgrniti zaveso večnosti in potem potrditi: večnost je, ali pa večnosti ni … Do zdaj to ni še nikomur uspelo. In vendar – ko zjutraj vstanemo in posije na naš obraz sončna svetloba, si zaželimo kaj več kot le osemdeset ali devetdeset let življenja na trdi zemlji, zaželimo si odrešitev, nadaljevanje ali še bolj izpolnitev vsega, kar smo nosili v srcu. Vesolje je s svojo neskončnostjo podoba večnosti, večnega življenja, ki se nikoli ne konča. Jezus Kristus, ki je doživel trpljenje in smrt, ležal v grobu in potem vstal od mrtvih in nikoli več umrl, pa je močna vrv, na katero vežem svoje upanje v bivanje po smrti. Ljudje delamo toliko stvari, da se nekje vendarle ohrani spomin na nas, na našo osebo, ime, življenjsko pot. Saj zato veličastne egiptovske grobnice še stojijo, zato ohranjamo številne spomenike iz preteklosti! Tudi naši grobovi – cvetoči in polni lučk – so izraz človekovega hrepenenja in upanja: Naj ne bo vsega konec s smrtjo, naj se vendarle zbudim v neskončni svetlobi ljubečega Boga in z njim ostanem za vedno!
V ljudski govorici radi rečemo: ta človek je čudovit, ima svetniški značaj. Ali pa za kakšnega duhovnika izjavimo: ta je pravi svetnik, drugi Anton Martin Slomšek! Po navadi govorimo o svetniku takrat, ko pri nekom srečujemo izjemne darove, kadar je kdo sposoben junaških dejanj, neizmerne ljubezni ali pa zna izjemno potrpežljivo prenašati bolezen. Vendar pa pri tem pozabljamo, da človek po svoji naravi ni svet. Svetniki so bili sprva navadni ljudje, podobni vsem nam. Enako kot mi so imeli dobre in slabe lastnosti. Ameriški škof je o svojem misijonarju Frideriku Baragi na sinodi v Baltimorju izrekel, da je njegov duhovnik Baraga trmast, neubogljiv in da ne zna upravljati cerkvenega imetja ter da sploh ni primeren za škofa. Hvala Bogu, da so drugi škofje na znamenitem slovenskem misijonarju opazili še kaj drugega. Toda v čem je potem vendar razlika med nami, navadnimi ljudmi, in tistimi, ki jih prepoznamo za svetnike? So morda to izjemni darovi, kot so videnja, mistična zamaknjenja ali celo stigme? Velika učiteljica španske mistike Terezija Avilska zatrjuje, ta ti darovi niso znaki svetništva in da tudi niso nujni za poglobljeno duhovno življenje. Zanimiva je ta trditev iz ust ženske, ki je reformirala celo moške samostane in ki je imela v svoji kuhinji napis Bog se sprehaja med mojimi lonci. Pa vendar je med svetniki in nami velika razlika. Svetniki namreč prepustijo Bogu, da jih nagovori, znajo prisluškovati njegovi besedi in iščejo njegovo voljo. Skratka, pustijo, da jih prevzame Božja milost in ji ne postavljajo ovir. Tako kljub svoji slabotnosti, tudi moralni nemoči, postanejo junaki. Ne zmagujejo oni, ampak Božja dobrota, ki se naseli v njihovem srcu. Lahko bi k temu dodali, da je svetnik sposoben gledati na ljudi in na ves svet z Božjimi očmi. Z njegovim pogledom iz večnosti so naše težave videti tako majhne in naši problemi si ne zaslužijo tega imena. Zaradi tega svetnike odlikuje velika svoboda, se pravi svobodni pogled na naš svet. Zato imajo svetniki tudi smisel za humor. Marsikaterim težavam se znajo nasmehniti in človeška pehanja za minljive reči se jim zdijo smešna. Krščanski pregovor pravi: žalosten svetnik je res žalosten. In Sveto pismo odgovarja: Veselega darovalca Bog ljubi!
Spoštovani poslušalke in poslušalci, prijateljice in prijatelji Božje besede, lube Slovenke in Slovenci. Zaskrbljenost zaradi spreminjajočega se podnebja je izziv za vse ljudi in narode. Brutalne vojne, ki smo jim priča, so na vseh ravneh pokazale, kako krhek je mir v tem svetu in kakšno uničujoče nasilje so ljudje kljub zgodovini, od katere bi se morali nekaj naučiti, še vedno sposobni povzročiti drug drugemu. Miselno, čustveno in duhovno smo torej, dragi prijateljice in prijatelji, zelo daleč od praznika reformacije. Praznika, ki se je zavzemal za svobodo, odgovornost, opravičenje, milost, globoko vero, medsebojno ljubezen in spoštovanje. Ali imamo sploh pogum pogledati v samo jedro reformacije? Ali pa nam je dovolj, da se vsako leto ustavimo ob prvih tiskanih knjigah? No, če nam je le slednje v interesu, smo sporočilo Trubarja in njegovih somišljenikov prezrli. Razvijati medsebojno razumevanje, živeti spravo in mir, vedno znova se reformirati, to so glavni cilji krščanskega nauka, ki ga je dala reformacija, in tako pogumno zanj skrbi evangeličansko-luteranska Cerkev še danes. To sporočilo je močno sporočilo. Gre za »sporočilo«, ki po eni strani ljudem pomaga v osebnem življenju, po drugi strani pa spodbuja k razmisleku in premisleku o aktualnih družbenih in etičnih vprašanjih. Reformacija ni bilo strahopetno dejanje. Ni bilo niti zlobno dejanje posameznikov, ki bi želeli v evropski družbeni prostor vnesti nemir in razkol, ne, to je bilo dejanje, ki je hotelo v ospredje postaviti tisto Božjo besedo, ki se je želela dotakniti slehernega posameznika. Čutiti reformacijo pomeni biti kritičen. Zavzemati se za reformacijsko idejo pomeni pogledati globlje. Pomeni upati si pogledati v bistvo Božjega sporočila in o tem spregovoriti ljudem. Reformacija je kot daljnogled, s katerim vidimo dlje, in hkrati mikroskop, s katerim vidimo globlje in jasneje. Ne dovoljuje nam ustavljati se v površinskem in površnem gledanju na Božjo besedo, ki je bila v Kristusu utelešena. Reformacija nam je resda dala prve tiskane knjige, a to so bile verske knjige z versko vsebino. Te knjige so vsebovale besedo, živo Božjo besedo. V tem duhu lahko torej brez obotavljanja povemo, da pot reformacijskega gibanja nikoli ni bila lahka. In to ne samo zaradi zgodovinskega dejstva, ali bo to gibanje obstalo, temveč tudi zaradi teološkega premisleka o tem, kaj so reformatorji Luter, Melanchton, Trubar, Dalmatin, Küzmič in številni drugi dejansko ljudem želeli povedati in omogočiti. Pokojni častni škof Evangeličanske cerkve Geza Erniša je zapisal: »Nebesa so hiša, ki jo zidamo tu in v njej živimo tam.« Naj nas ta praznik poveže in spodbudi k zidanju tiste hiše, v kateri bomo kot Slovenke in Slovenci kljub osebni, družbeni, verski, politični ali kaki drugi različnosti znali strpno živeti in v to našo hišo lahko povabili vsakega človeka. Želim vam, želim nam blagoslovljen in ponosen dan reformacije.
V zadnjem času sem srečala kar nekaj ljudi, ki so doživeli hude stvari, ali so izgubili ljubljenega človeka ali pa so zboleli oni sami ali pa kdo od domačih. Nam vsem se dogajajo podobne stvari, v takšni ali malo drugačni obliki. Vedno je težko in vsak si na svoj način poišče pomoč. Včasih srečam ljudi, ki so doživeli neverjetno hude stvari, pa so šli kljub vsemu naprej. Pogovor z njimi me vedno navda z upanjem, da bom tudi sama našla moč v podobnih primerih. Povod za moje zdajšnje razmišljanje pa so mi dali ljudje, ki v svoji veliki stiski ne morejo niti malo pogledati iz svojega ozkega kroga. Samo njim in nikomur drugemu se dogajajo hude stvari in zadaj za to resničnostjo, ki jo lahko vidimo in otipamo, ni ničesar, prav ničesar. Vidim, da zelo trpijo. Ob takšnih ljudeh obstanem nemočna. Nikogar ne moreš prepričati, da ni edini, ki se mu dogajajo hude stvari, da je včasih zelo zdravilno pogledati malo okrog in da je življenje čisto drugačno, če pogledaš nanj vsaj malo z dimenzije večnosti. To je stvar osebne vere in v tem je vsak človek svoboden. Vsak se mora sam odločati, kako bo stopal skozi življenje, kako bo doživljal vse, kar se mu dogaja. Ta odločitev tudi ni enkrat za vselej in imaš potem mir. Ne, odločati se moraš vedno znova, znova v vsakem novem položaju. Vem, da prav zaradi te dimenzije večnosti, ki je prisotna v vsakem trenutku mojega življenja, veliko laže živim. O tem sploh ne govorim veliko. Saj to niti ni potrebno. Nikomur ne morem dokazati, da to tukaj okrog mene ni vsa resničnost, ampak samo del še večje resničnosti, ki je sama niti ne morem dojeti. Nikomur ne morem dokazati, da ima vse, kar koli se mi dogaja, svoj smisel. Lahko samo verujem v to. In lahko rečem, da mi to pomaga živeti. Lahko pa tudi upam, da bo za vsakega človeka prišel trenutek, ko bo večnost zasijala tudi v njegovem življenju. Morda šele v trenutku smrti.
Znani britanski časnikar Malcolm Muggeridge se je spreobrnil ob srečanju s sveto Materjo Terezijo, ko jo je obiskal v Kalkuti in od blizu videl, kaj vse dela za uboge. Natančno je opazoval, kar se je dogajalo v dveh velikih sobah, in potem si ni mogel kaj, da ne bi rekel materi Tereziji: "Mati, tu je vse, kar naredi pekel na Zemlji: skrajna revščina, podhranjeni, okostnjaki ... Tu zreš smrti v obraz, pa vendar se smehljajo, ni videti obupa, ampak veselje do življenja. Kaj je vzrok za to?« Mati Terezija je ravno pitala neko podhranjeno ženo, ki jo je tedaj pobrala s ceste. Za trenutek je prenehala delo, pogledala časnikarja in odgovorila: "Tukaj ni pekel, tukaj so nebesa, ker je tukaj ljubezen!" Potem je mirno nadaljevala hranjenje žene, ki je imela odprta usta kot otrok, ki ga mati doji. Malcolma je to, kar je videl, pretreslo. Toda kot iskalec resnice je hotel razložiti skrivnost te junaške ljubezni in je vprašal: "Toda kje najdete moč za vse to, kje najdete moč za nasmeh v tej bedi?" Mati Terezija je časnikarja povabila: "Pridite jutri zjutraj ob 6.00 do našega malega samostana in videli boste, od kod črpamo moč za ljubezen in za nasmeh." Drugo jutro, točno ob uri, je res stal pred vrati samostana. Mati ga je sprejela in odpeljala v skromno kapelo, brez klopi za sedenje, kjer je bila skupina sester v sarijih, kakršne nosijo revne indijske žene, zbrana v molitvi in pri maši. Časnikar je vse spremljal v tišini in zdelo se mu je nekam skrivnostno, pa tudi dolgočasno. Spraševal se je: "Kaj počnejo sestre? S kom se pogovarjajo? Kaj prejemajo v tistem koščku kruha? Je mogoče v tem vsa skrivnost?" Po maši je mati odhitela k svojim ubogim. Časnikarju je dejala: "Ste videli? V tem je vsa skrivnost. Jezus naše srce napolni s svojo ljubeznijo, me pa jo darujemo ubogim, ki jih srečamo na svoji poti." In kako se je zgodba končala? Časnikar, ki ga vera prej ni zanimala, je čez nekaj časa postal katoličan. Svoj korak je utemeljil: "Želim postati katoličan, da bi prejemal sveto evharistijo, ki v tej veliki ženi rojeva čudeže ljubezni in veselja." (Zgodbe za veselje do življenja, 97). Iz ljubezni do Boga moramo črpati mož za ljubezen do bližnjega. Bistvo vere je, da nevidnega Boga ljubimo po služenju bližnjemu, ki ga vidimo ob sebi. Pripoved nas uči, da sta resnična ljubezen do Boga in resnična ljubezen do ljudi dve plati ene medalje. Ena ne more obstajati brez druge. To je tudi sporočilo današnjega evangelija, ko Jezus pravi: "Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem, z vso dušo in z vsem mišljenjem. To je največja in prva zapoved. Druga pa je njej podobna: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe. Na teh dveh zapovedih stoji vsa postava in preroki« (Mt 22, 37-40).
Ko so starogrškega astronoma in filozofa Talesa iz Mileta vprašali, kdo je po njegovem prepričanju srečen človek, jim je odgovoril: »Tisti, ki ima zdravo telo, bogato dušo in obdarjeno naravo.« S to mislijo je povzel stališče enega prvih grških modrecev Kleobula, ki je v 6. stoletju pred Kristusom vladal na Rodosu in je dejal: »Zdrava morata biti tako telo kot duša.« Danes je njuno stališče v slovenščini splošno znano in povzeto v izreku »Zdrav duh v zdravem telesu.« Vendar je tak prevod latinskega reka Mens sana in corpore sano rahlo zavajajoč, saj zveni, kot da je zdravo telo prvi pogoj za zdravje duha. Izvorno starogrško misel je v latinščini namreč povzel rimski pesnik Juvenal, ki je živel med 1. in 2. stoletjem po Kristusu. Bil je avtor zbirke pesmi z naslovom Satire. Lahko jo beremo kot kritiko poganskega Rima in prav zaradi tega se je v krščanskih samostanih najbrž tudi ohranila. V deseti satiri se pesnik sprašuje o pravih vrednotah, h katerim mora stremeti človek. Omenja, da si pogosto kot glavne dobrine postavljamo bogastvo, moč, lepoto, otroke, dolgo življenje in podobno. Pa vendar je treba zaupati bogovom, ki so za človeka izbrali bolje kot on sam. Treba je torej predvsem prositi, da imamo poleg zdravega telesa tudi zdrav duh. Tega pa zagotovo ne moremo kupiti z brskanjem po akcijskih artiklih supermarketov in spletnih novičkah. Zdravje duha lahko dosežemo le z branjem, učenjem in premišljevanjem. Samo tako bomo namreč razvili ustrezno kritičnost, da bomo zmogli med množico dobrin, ki nam jih kot cesarjeva gola oblačila ponuja svet, presojati, kaj je dobro in kaj nas zasužnjuje. In samo če bomo odkrili to razliko, bomo dosegli resnično srečo, o kateri so pred dvema tisočletjema in pol povpraševali Talesa in o kateri se z enakim hrepenenjem sprašujemo danes.
Platonov Simpozij je čudovita hvalnica ljubezni: zbrani gostje se namreč odločijo, da se ne bodo vdali pijančevanju in spolnosti, kot se je navadno dogajalo na takih srečanjih, pač pa bodo namesto tega poskušali odkriti pravo naravo ljubezni. Vsak gost ji tako izreče hvalnico in poskuša prikazati svoje pojmovanje te božanske sile, Erosa. Končno pride na vrsto tudi Sokrat, ki zbranim v njihovo veliko začudenje pove, da se do te resnice pravzaprav ni dokopal sam, pač pa ga je v te misterije uvedla svečenica Diotima: povedala mu je, da je Eros mogočno božanstvo, ki se giblje vmes med smrtnim in nesmrtnim svetom – »vsako božansko bitje je namreč nekaj vmesnega med bogom in umrljivim«. Naloga ljubezni, ki ima to dvojno naravo pa je, »da razlaga in prenaša bogovom človeške stvari in ljudem božje, namreč človeške molitve in žrtve ter božje zapovedi in povračila za žrtve. In ker biva v sredi med obojimi, izpolnjuje prepad, tako da je Vse povezano sámo s seboj. Prek njega prehaja tudi vse vedeževalstvo in duhovniška veščina v žrtvovanjih, obhajanjih misterijev, zarotitvah in vsakršnem vedeževanju in čaranju.« Ker sta bog in človek ločena, saj pripadata vsak svojemu svetu, potrebujeta posrednika, ki bi lahko povezoval oba svetova – prav to po njenem mnenju opravlja to božanstvo, »prek katerega nastaja vsako občevanje in vsak pogovor med bogovi in ljudmi, najsi so budni ali spijo«. Če človek posluša to silo, ki je v njem, in ji sledi, bo dosegel pravo modrost, kajti prav prek ljubezni se nevednost preobraža v védenje. Ker so bogovi popolna bitja, ki imajo vso modrost in živijo blaženo življenje, ne potrebujejo filozofije in razmišljanja – prav tako ne filozofirajo nevedneži, ki so samozadostni in zato ne želijo postati dobri in modri. Nasprotno pa poskušajo prav tisti ljudje, ki v sebi čutijo neko praznino, pomanjkanje, to zapolniti z razmislekom in poiskati svoje manjkajoče bistvo. Kdor bo našel to dobro in lepo, ki ga išče, bo dosegel stanje največje sreče in blaženosti. Taka pa je tudi narava boga ljubezni: »Eros pa je ljubezen do lepega, tako da je Eros nujno filozof – in ker je filozof, je nujno vmes med modrecem in nevednim.« Eros ima zato prav posebno nalogo, saj nas usmerja od nemira, strahu, duševne pretresenosti in navsezadnje čustvene praznine k našemu poslanstvu, pravemu jazu in občutju izpopolnjenosti, ki se nam lahko pokaže le v stanju miru. Duševni mir nastopi takrat, ko naša duša ne niha ne v eno ne v drugo smer, ampak je v popolnem ravnotežju – takrat lahko začuti izobilje ljubezni, ki je bilo od vselej v njej, in ga z dejanji povnanji v materialnem svetu. S tem premislekom nas Platon poziva, naj raziskujemo sami sebe, ljubezen pa nam bo pomagala doseči spoznanje o božjem, ki je navsezadnje del našega resničnega bistva.
Na pragu jeseni se tisti, ki se še znamo skloniti nad rodovitno zemljo, s skrbjo zaziramo v sadove, ki naj bi jih obrodili seme in zrna. Močno deževje in bujna rast nista bila najboljša kazalca, da bo letošnja letina bogata. Kakšne plodove nam je poklonila zemlja, bomo izvedeli šele, ko bomo izkopali krompir ali izpulili repo. Lahko da bomo imeli srečo in bosta tako krompir kot repa debela. A to še ne pomeni, da bomo iz njih lahko pripravili zdrav in dober obrok. Na zunaj lepa in debela gomolja lahko v svoji notranjosti skrivata nič drugega kot puhlobo. Ne samo gomolji ali sadje, tudi ljudje lahko v svoji notranjosti skrivamo puhlobo. A človeško puhlost je veliko težje prepoznati, saj ne gre, da bi sočloveka kar tako prerezali na pol, vrgli v lonec in skuhali ter zaradi praznosti izpljunili. Ob puhli letini lahko upamo na boljšo prihodnje leto ali pa spremenimo način prehrane. Kako pa je s človeško letino? Skrben kmet se, ko hodi po njivah, travnikih in vinogradih, vedno ozira nazaj. Rahlja brazde, z grabljami češe kopice otave ter pregleduje latnike, ali bodo zdržali pod težo grozdja. Za dobro letino skrbi ves čas plodnosti zemlje, zatira plevel in uporablja škropiva proti plesni. Kljub vloženemu trudu in času pa se lahko zgodi, da bodo sadovi na sosedovih poljih lepši in debelejši. A tu moramo pregovor »Najbolj neumen kmet ima najdebelejši krompir« razumeti drugače. V prvotnem pomenu pregovor pomeni, da za srečo, uspeh niso vselej potrebne velike umske sposobnosti. A če bomo semenski krompir kar tako pustili v zemlji, nam tudi sreča ne bo pomagala prav veliko. Lahko pa pomaga zdrava kmečka pamet. Sleherni izmed nas se je kdaj srečal s puhlostjo življenja, ko se je notranje, duhovno izpraznil. Žal za te vrste puhlosti ne poznam škropiva, poznam pa snov, ki nas bo notranje na novo napolnila. Tudi vi jo poznate, spoštovani poslušalci in cenjene poslušalke. Zemlji se ta snov dodaja za večanje njene rodovitnosti, mi pa jo potrebujemo za zmanjševanje naše puhloglavosti – neumnosti in nevednosti. Le dobro jo moramo znati podorati, kmet pod zemljo, mi pa v našo notranjost. Tako bo naša življenjska letina dobra. Nikakor pa te snovi ne smemo pustiti samo na kupu, saj lahko sčasoma izgubi hranilno vrednost. Čeprav smo se rodili kakor žrebe divje oslice (prim. Job 11,12), govorimo puhlice in se oklepamo puhlih malikov, smo lahko drug drugemu sol, človeško gnojilo in latnik. Lahko smo dobri drug do drugega. »Če se pa tudi sol pokvari, s čim se bo popravila? Ni uporabna ne za zemljo ne za gnoj …« (Lk 14,34) Če nas bo življenjski veter kot petelina zanesel na naš kup gnoja, z njega oznanimo le jutranje svitanje. Ne brskajmo preveč po njem, saj zna iz kupa gnoja, preden je podoran, preveč smrdeti.
Pred nekaj dnevi sem stekel za avtobusom, ko je že skoraj speljal. In ga, začuda, ujel. Ko sem potem ves zasopel sedel na sedežu, sem si rekel: No, pa sem prihranil dvajset minut! Dvajset minut časa! Kaj naj zdaj naredim s tem svojim prihranjenim časom? Kako naj ga porabim? Kako naj ga preživim? Kako naj ga zapravim? Komu ga lahko podarim? Naj ga namenim svoji družini? Otrokom, recimo?! Vendar za svoje otroke potrebujem več časa … imam veliko otrok in premalo časa … Dajte mi vsaj eno popoldne, en dan, dva dni … Dajte mi ves teden! Naj teh dvajset minut poklonim svoji ženi? Za pogovor, na primer, ali za izraz nežnosti? Nežnost se ne bo končala v dvajsetih minutah (za zdaj še ne, hvala Bogu), glede pogovora pa: v dvajsetih minutah se lahko le spreva, ne pa tudi pobotava – zato: raje ne. In, roko na srce, moja žena je vredna več kot borih dvajset minut. Dvajset minut bi morda lahko porabil v službi, ampak ta mi vzame že tako preveč časa. Torej, ne! Bi lahko teh dvajset minut prebil s prijatelji? Na klepetu ob kavici ali pivu? Če dobro pomislim, je teh dvajset minut mojih. Sam sem jih prihranil. So preostanek mojega časa. Torej bi bilo edino pravično, da jih porabim zase. Lahko malo podremljem, se obrijem, kaj preberem … Toda ko sem hotel porabiti teh dvajset minut, jih ni bilo več. Kam je šlo? Kje so dragocene minute? Kam je izginil moj prihranjeni čas, če je sploh kdaj bil? Kako smešno in nesmiselno je reči nimam časa, vzel sem si čas. Podaril sem ti nekaj časa. Kje sem vzel? Kam sem dal? Čas je! Kako lahko rečem izgubil sem čas, ukradel sem čas, porabil sem čas. Čas je! Kako lahko samemu sebi nekaj vzamem? Kako naj sebi nekaj ukradem? Kako lahko prihranim čas? Čas je! Imam torej čas! Vendar ga ne morem ne porabiti ne shraniti. Ne morem ga ne vzeti ne dati. Ne morem ga ne izgubiti ne ukrasti. Lahko ga le zapravim. Ali pa posvetim … Nekomu ali nečemu. In če ga bom posvetil, nekomu ali nečemu, potem me čakajo svetli časi. Če bom svoj čas posvetil, bom tudi sam svetal, svet. Potem bom luč sveta. Luč svetu. Čas ni stvar talenta, sposobnosti, izobrazbe, izkušenj, ni stvar značaja, zunanjosti, ni stvar mišic … Čas je božji dar. Dan vsem z enako mero in močjo. Star sem devetinštirideset let. In nimam preteklosti: Kar je bilo, se je zgodilo in tega ne morem imeti. Imam le spomine. In nimam prihodnosti: Ne moreš imeti, česar še ni. Imam le načrte in upanje. Vse, kar imam, je – sedanjost. Ta čas. Ta trenutek, zdaj, z vami, ko poslušate moje besede. In nisem ga zapravil. (Upam, da tudi vi ne.) Posvetil sem vam ga. Hvala!
Spoštovani, izumi umetne inteligence bodo neizogibno spremenili prihodnost človeštva in ne bo šlo za znanstveno fantastiko. Zamenjujejo nas stroji, humanoidni roboti, ki naredijo neverjetne stvari, celo bolje od nas, a s svojo superinteligenco in singularnostjo nikoli ne bodo osebe. To me spominja na gospo, ki jo je bančna uslužbenka vprašala, zakaj posle ureja na bančnem okencu, ne pa na bankomatu. Odgovorila je: »Zato, ker me »stroj« ne vpraša, kako je z mojo revmo, vnukinjo, rožami in mačko.« Umetna inteligenca postaja novo božanstvo; lahko se bomo »naložili« na računalnik in s tem postali nesmrtni. Gre za nov čudež z imenom Homo deus, človek bog. Ali s tem ustvarjamo novega boga ali priklicujemo starega demona? Človek kot oseba, ki temelji na ogljiku, postaja neosebni robot, ki temelji na siliciju. Kristjani nismo fanatični disidenti, saj verjamemo v potenciale za izboljšanje družbe. Problem je, ker so posledice algoritmov tehnološke singularnosti odvisne od etike programerja in so neobvladljive in nepovratne. Civilizacija brez algoretike je zaradi možnosti zlorab obsojena na propad. Algoritmi lahko razumejo naše občutke bolj, kot razumemo sami sebe, in zlahka določijo, kateri študij, izdelek in sedež na letalu izbrati, kdo je naša prava ljubezen, kakšnega potomca si želimo, kaj je z našo umrljivostjo in na kaj naj stavimo … Začeli bomo govoriti: »Algoritem me je blagoslovil, ne pa Bog.« Toda človek kot bog se je vedno slabo izkazal. Namesto da bi priznavali oblast Boga nad oblaki, bomo zaupali podatkom, naloženim v oblake. Prihodnost umetne inteligence nas straši. Smo v paniki, ali gre za robotski prevzem centralizirane moči, nadzora, podatkov in nov sistem manipulacije. Kot teolog priznam, da bo podoba o Bogu na preizkusu, kajti pridevniki, ki opredeljujejo umetno inteligenco, so lastnosti, ki jih pripisujemo Bogu: vseveden, vsemogočen, vseprisoten, presežen, skrivnosten, neviden, nedojemljiv … Toda Bog kljub vsemu ostaja neprekosljiv zaradi svojega bistva, to je ljubezni, saj je Bog ljubezen (1 Jn 4,16), to pa umetna inteligenca ne bo nikoli. Kako utolažljivo je to. Hvala Bogu za Boga.
Moj sosed, čigar roke in um izvabljajo iz predmetov vseh vrst stvaritve, mi je za stenski okras prinesel panjsko končnico. Ponazarja sedanji čas: črno sonce, modro sajasto nebo, gola pokrajina, človeške kosti. Čebelica Maja – on je rekel Ana, kot je ime njegovi mami – zajema vodo iz kalnega studenca. Iz te pustinje se na dan prebija marjetica. Prvi vtis ne vzbuja upanja. Podrobnosti kažejo smer k uničenju vsega živega. Temu pa se upira droben cvet. Spomni me na Tagoreja, ki pravi: Sonce je reklo »Kako se imaš, draga moja?« Ni se ozrlo na bahavo sončnico, ampak na cvetico brez imena. Res, kaj zmore sonce! Isti Tagore zapiše, da ima sonce »luč za celo nebo, svoje temne pege pa zase«. »Izgubila sem rosno kapljo, kliče roža jutranjemu nebu, ki je izgubilo vse svoje zvezde.« Misel istega Indijca. Daje mi misliti. Mislim, torej sem – cogito, ergo sum – kdo že je to rekel? Mislec, filozof. Kako se vse prepleta. En preblisk misli izpodriva drugega. V razsodni glavi se vse zbira v jedro, v begavi se razprši na drobce. Pa saj to velja za vse, o čemer se trudimo razmišljati in to razumeti. Na pretek je vsakodnevnih dogodkov in dnevnih poročil. Veliko je slišati o vseh dogodkih dneva, pomagati pa ne moremo niti enemu. Seveda nas pretresejo, če nismo površni, in se tolažimo, da se bo menda ja našla pomoč za prizadete. Prislovično veljamo, da znamo pomagati ob nezgodah in nesrečah. Dokler je to res, smo pravzaprav varni. Prijazno je vedeti, da se že otroci pridružijo gasilcem; svojim sposobnostim primerno. Usposabljanje, rečemo temu. Dobro je biti usposobljen za pomoč pri nesrečah. Že od majhnega pa za to, da premagujemo sprotne ovire. Ko si kobacaj odrgne koleno, še ni treba z njim navaliti v ambulanto. »Polovico teh ljudi, ki čakajo zunaj rožnatih lic,« sem rekla zdravniku, »bi spodila domov.« To pravite vi, je odvrnil, jaz tako samo mislim. Ta čas je hud. Virusi. Eden kar s krono, kraljestva pa umirajo počasi. Poročila omenjajo pandemijo, raztegnjeno čez svet. Pred časom smo se bali že epidemije. Pan, pan … a nas ne spominja na davno šolo in na panslovansko? Prav vzneseno občutje! Največ sveta otrokom sliši Slave … Zadaj pa pandemija in pišmeuh obrazna maska. Ta čas je razsuti čas. Natlačili smo ga s toliko dejavnostmi, da se dušimo v njih. Matej Bor, ki ga ni več med nami, ga je imenoval atomski vek. Šel je popotnik skozi atomski vek. Med drugim se je popotnik odločil razstaviti dušo. Uspelo mu je. Samo sestaviti nazaj pa ne!
V evangeliju današnje nedelje beremo, da so farizeji odšli in se posvetovali, kako bi Jezusa ujeli v besedi. Zanimalo me je, kaj pomeni »ujeti nekoga v besedi«. Vprašanje sem postavil kar umetni inteligenci, ki je odgovorila: Izraz »ujeti nekoga v besedi« se uporablja, ko nekdo izrazi svoje mnenje, stališče ali obljubo na način, ki ga lahko pozneje izkoristimo ali uporabimo kot dokaz proti njemu. To pomeni, da ste pozorno poslušali, kaj je nekdo rekel, in to izjavo uporabili kot temelj za uveljavljanje njegovih obljub ali za argumentiranje proti njegovemu mnenju. To se običajno uporablja v kontekstu, ko se poskuša kdo izmikati svojim obljubam ali se izogibati odgovornosti za svoje besede. S tem izrazom poudarjamo, da smo opazili, kaj je nekdo povedal, in bomo to uporabili kot dokaz ali argument v prihodnosti. Farizeji so potem nadaljevali pogovor z Jezusom: »Povej nam torej, kaj se ti zdi: Ali smemo dajati cesarju davek ali ne?« Jezus na podlagi novca, ki ima dve plati, zapre usta vsem z modrim odgovorom: »Dajte torej cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je Božjega.« Iz povedanega lahko izpeljemo, da je davek cesarju treba plačati, ker je podoba na novcu njegova. Toda vsak človek v sebi nosi neko drugo podobo, ki je Božja, zato je vsakdo le Bogu dolžnik za svoje lastno bivanje. In v tem se skriva modrost življenja: smo del družbe tega sveta, nismo pa samo to. Gre za preseganje samo človeških koordinat. Danes je tudi nedelja svetega papeža Janeza Pavla II., ki je Slovenijo obiskal dvakrat: leta 1996 in 1999. Glede na čas, v katerem je živel, je tudi on dal cesarju, kar je cesarjevega, hkrati pa tudi Bogu, kar je božjega. Tudi zaradi njega je Evropa spremenila obličje, vzhod in zahod sta si podala roki. Obisk v Sloveniji leta 1996 je potekal z geslom Oče, potrdi nas v veri. Ob tej priložnosti je papež mladim položil na srce: »Blagor vam, mladi, če bo zaupanje v Božjo besedo močnejše od skepticizma in predsodkov, če boste dovolj pogumni, da se ne boste izogibali srečanjem s Kristusom, če se vaš pogled ne bo ustavil samo na površju stvari in ljudi, ampak bo znal prodreti dogodkom v srce.« V bistvu gre za duha razločevanja, to pomeni, da bi ob vsem pohlepu tega sveta znali gledati tudi na skupno dobro in na dobro drug drugega.
“Na svet prideš sam in sam tudi odideš z njega. Toda zdi se, da smo najbolj sami med prihodom in odhodom.” (Emily Carr) Te besede dobro povzemajo eno največjih težav sodobne, predvsem zahodne družbe: osamljenost. Nobena družbena skupina – ne glede na svoj spol, izobrazbo, materialno stanje ali dosežke – ni varna pred osamljenostjo. V začetku leta 2018 izvedena študija, v kateri je sodelovalo 20.000 ljudi, je razkrila, da je osamljenost med 18- do 22-letniki veliko večja težava kot pri osebah, starejših od 72 let. Osamljenost povzroča zahrbtno obliko stresa, ta pa povečuje tveganje za srčno-žilna obolenja, visok pritisk, demenco, depresijo, artritis in diabetes. Osamljenost ima na smrtnost enak učinek, kot če bi dnevno pokadili 15 cigaret. Osamljenost je simptom rastočega individualizma, njegov porast pa se ujema s sekularizacijo družbe. Ko človek (posameznik) postane središče smisla, “jaz” dobi prednost pred “mi”. Pri tem pa tudi “mi” naenkrat ni več tesno povezana družbena skupnost, ampak zgolj zbirka posameznikov - podobno neodvisnim in med seboj nepovezanim molekulam v nekakšnem družbenem “plinu”. Svetopisemsko besedilo iz 2. pisma Timoteju 4. poglavja nam razkriva nekatere izmed razlogov za osamljenost, prav tako pa tudi zdravila zanjo. Osamljenost se pogosto pojavi, ko se v življenju srečujemo s spremembami ali prehodnimi obdobji - ko se preselimo v drugo življenjsko okolje, zamenjamo službo, iz študijskih klopi stopimo na trg dela ali pa ko se soočimo s končnim prehodom iz življenja v smrt. Osamljenost se zlahka pojavi tudi takrat, ko smo ločeni od ljudi, s katerimi sicer delimo življenje. In okoliščine, v katerih so izolacija, samoizolacija in karantena tako pogoste besede kot v teh časih, so prepolne takšnih trenutkov. Prav tako pa je osamljenost pogosta tudi takrat, ko doživljamo nasprotovanje. Pa naj gre za nasprotovanje ljudi, ali pa okoliščine, ki so nam izrecno nenaklonjene in zaradi katerih imamo občutek, da se je vse obrnilo proti nam. V trenutkih, ko smo osamljeni, se močno poveča tveganje za samouničujoče vedenje. Številni se takrat zatečejo k mamilom, alkoholu ali drugim škodljivim odzivom, da bi vsaj malo ublažili čustveno bolečino. Toda v besedilu, ki smo ga omenili, je opisan bolj zdrav pristop k spoprjemanju z osamljenostjo. Kako se lahko torej spopademo z njo? Prvič, bodimo pozorni na svoje potrebe. Zastavimo si nekaj praktičnih vprašanj: Ali skrbim za svoje telesne potrebe? Jem zdravo hrano? Dovolj spim? Telovadim? Ali skrbim za higieno misli? Spodbujam svoj razum z branjem dobrih knjig ali ga uspavam z neskončnim buljenjem v kateri koli zaslon, ki mi je pri roki? Ali skrbim za svojo duhovnost? Ti telesni, umski in duhovni dejavniki so zelo pomembni pri obvladovanju osamljenosti. Drugič, preusmerimo pozornost proč od težav in nadomestimo negativne misli s pozitivnimi. Če se ukvarjamo z neprijetnimi okoliščinami, v katerih smo se znašli, ali z nasprotovanjem, ki ga doživljamo, s tem samo hranimo svojo osamljenost in se še bolj odtujujemo od drugih ljudi. Odpustimo, komur je treba odpustiti. Poskušajmo se nekaj naučiti tudi iz najtežjih okoliščin. Nihče izmed nas ne more vplivati na vse okoliščine, toda vsakdo lahko vpliva na to, kako se bo nanje odzval. In tretjič: ne pozabimo, da nismo sami. Ne glede na to, kako osamljene se počutimo, nikdar nismo zunaj dosega Božjega objema. Kristus nam v evangeliju po Mateju zagotavlja: “Jaz sem z vami vse dni do konca sveta.” (Mt 28,20) Avtor pisma Hebrejcem pa k temu dodaja: “Zato smo lahko pogumni in govorimo: Gospod je moj pomočnik, ne bom se bal.” (Heb 13,5.6)
V današnji Duhovni misli se katoliški duhovnik in pisatelj dr. Karel Gržan spominja hudih poplav, ki so prizadele velik del Slovenije v začetku avgusta. Hkrati pa tudi poudaril veliko povezanost in solidarnost ljudi v tej naravni nesreči.
Nekega jutra sem se vozil na sestanek. Pred mano se je znašel rumen avto. Vozil je počasi in okorno. Postajal sem rahlo nejevoljen zaradi vožnje tega voznika, saj se mi je že precej mudilo. Pri tem pa najprej sploh nisem opazil, da je bil na počasi vozečem avtomobilu napis: »Avtošola«. Ko sem zagledal napis, sem postal precej potrpežljivejši ob počasnem zavijanju in previdnem zaviranju. Pomislil sem, da mladi voznici pred mano pravzaprav ne gre tako slabo. Spomnil sem se tudi svojih okornih začetkov za volanom in se malo nasmehnil. Potem pa sem se zamislil: 'Kako bi se odzval na voznico pred sabo, če njen avto ne bi imel napisa 'Avtošola'?' Bi bil še tako potrpežljiv in dobrodušen? Precej verjetno je, da ne, sem si tedaj odgovoril. Drug za drugega ne vemo, kaj trenutno preživljamo v življenju. Ljudje ne nosijo na sebi napisov, ki bi opisovali njihove notranje boje in konflikte. Ne nosimo opozorilnih napisov, ki bi obrzdali druge, da se ne bi prehitro razjezili in povedali, kar si mislijo, da nam gre. Ne vidimo, da bi imel kdo na majici napis kot npr. »Sem v ločitvenem postopku« ali »Žalujem za umrlim možem« ali »V depresiji« ali pa »Diagnosticiran rak«. Če bi videli take napise na ljudeh okoli sebe, bi bili gotovo prizanesljivejši in prijaznejši. Ampak pravzaprav ne potrebujemo napisov, da bi bili prijaznejši do neznancev. Lahko smo prijazni ne glede na to, ali vemo, kaj se v kom dogaja ali ne. Ne glede na to, ali si to po našem mnenju zaslužijo ali ne. Če bomo danes videli napis 'Avtošola' na mimo vozečem avtu, se lahko spomnimo na vse manjkajoče napise pri soljudeh, ki lahko prav danes doživljajo težke osebne preizkušnje in bolečine. To nam lahko da več potrpežljivosti, prijaznosti in naklonjenosti. Morda bodo prav tisti prijazni pozdrav, pridržana vrata, tisto pristno vprašanje 'Kako ti gre? majhna spodbuda, ki jo je bližnji potreboval, da bo laže šel čez dan. Bodimo prizanesljivejši drug do drugega, saj smo ne nazadnje vsi v isti 'avtošoli' življenja.
Glas iz oblaka je rekel: Ta je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje, njega poslušajte. Verovati ne pomeni biti naiven, ampak zaupati Vanj, v Božji način. Videti, slišati, dojemati sebe, sočloveka, Boga. Prišla sem s prekrasnega koncerta klasične glasbe. Polna lepote, doživljanja glasbe, ki navdihuje, pomirja, spodbuja. Odklenila sem vhodna vrata in obstala. Nepovabljeni so bili v hiši. Hitro sem odprla vrata prve, nato druge sobe in obnemela. Moj najbolj ljub, intimen prostor je bil pravi kaos. Razmetane stvari po postelji, tleh, omarah. Pretresena, zmedena, a vendarle trezna sem poklicala sina, nato policijo, brata, prijatelja, da je preklical mojo bančno kartico, soseda, ki ni opazil nobenih znakov vlamljanja. Da ne bi uničila forenzičnih sledi vlomilcev, sem lahko le delno preverila, kaj vse je izginilo. Ko so po razmeroma počasni, a vzorni kontroli kriminalistov vsi utihnili, odšli, sem z bolečino v srcu začela iskati in pregledovati svetinje, ki so se jih dotaknile »umazane« roke. Nekaterih očitno ni bilo več. Vrednosti, ki so izginile, so bile moji dragoceni spomini, darila ljubljenih oseb v mojem življenju. Ostala sem brez nakita, brez denarja, brez kartice, a odločena, da ostanem doma, da ne prespim drugje. »Vse zmorem v Kristusu,« mi je šlo skozi možgane in srce. Dolgo v noč sem pobirala stvari, ki so ostale, vsake, ki mi nekaj pomeni, sem se razveselila. Kot da je nova. Moj brat mi je svetoval, da če bom ostala doma, naj imam ob sebi »kakšno težko ponev«. Jaz pa sem odvrnila, da zadošča električni lopar za mrčes. Gospod, poživi moj smisel za humor. Namesto, da se jezim na vlomilce, poiščem, kaj so mi pustili nedotaknjeno. Namesto, da se jezim nase, kaj sem naredila narobe, lahko z dobro voljo hitro ukrepam, zlahka premostim zaplete, ki nastanejo. Namesto, da obupujem, se vprašam, kaj lahko storim ob tem, kar imam, kar je, kar je dobro. Prosim Svetega Duha, da napolni moje srce z veseljem, da se imamo, da sem ostala živa, sem s svojo družino, ki mi pomaga, s prijatelji, ki čutijo mojo stisko, da so prišli k meni sosedje, strokovnjaki, dobri ljudje, ki mi pomagajo … Vedno in povsod lahko najdem tudi kaj lepega, tudi ko bi se lahko jezila, jokala, obupovala. Moj Bog, napolni me s spoznanji, čuti in pogumom, da najdem veselje, smeh, saj si v mene položil tudi ta dar – smisel za humor. Smisel za humor naj živi naprej. Da ob preizkušnjah ne zmanjka Luči oz. v temačnosti življenja ne pride do potrtosti, zagrenjenosti. Človek lahko tudi z veseljem dela čudeže. Ob tem rodi usmiljenje, celo odpuščanje.
Jutra na Prvem prinašajo tudi razmisleke o temeljnih življenjskih, religioznih in duhovnih vprašanjih. V Duhovni misli avtorji, pogosto na podlagi svetopisemskega ali kakšnega drugega znanega besedila, govorijo o zmeraj aktualnih, eksistencialnih temah, s katerimi se človek srečuje od nekdaj. Množica pogledov pod uredniškim vodstvom Petra Franka ob glasbenem izboru Apolonije Gantar. Vsak dan ob 5.50, ob koncih tednov ob 6.50. Na Prvem.
Neveljaven email naslov