Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V Evangeliju je Jezus jasno povedal, katera je največja in prva zapoved: Ljubi Gospoda, svojega Boga, iz vsega srca, z vso dušo, z vso močjo in vsem mišljenjem in svojega bližnjega kot samega sebe (Lk 10,27).
V današnjem svetu se zelo ceni in neguje individualnost. Govori se, piše, svetuje, kako imeti rad sam sebe, delati za sebe, poslušati sebe, ugoditi sebi … A skoraj popolnoma se pozablja, da enako kot zase moramo poskrbeti za druge okrog sebe. Pa ne samo iz nekega altruizma ali sočutja, ampak preprosto zato, ker bomo, če ljubimo tudi druge, sebe najbolj spoznali, sebi najbolj ugajali in sebe najbolj vzljubili.
V času epidemije sem bila prijetno presenečena in zelo srečna med mladimi sodelavci v enem izmed domov starejših, ki so vedri prihajali na delo podnevi in ponoči. Nikoli ni bilo treba glavni sestri prositi ali dodeliti nekoga v najtežje rdeče območje, saj so se zmeraj prijavili prostovoljci. Moji sodelavci so znali jokati, ko je kdo umrl, in so znali peti in se veseliti, ko se je rušil šotor rdečega območja! Tega ne smemo pozabiti! Ne smemo pozabiti primerov velike potrpežljivosti in požrtvovalnosti, saj ne vemo, kdaj bo spet prišel temen čas, ko bomo neskončno rabili druge, da bomo lahko sami preživeli.
Milijarde ljudi so na tem svetu, mnogi med njimi ne ustrezajo merilom sodobnega sveta, niti so kaj vredni za gospodarstvo! A ker so ljubljeni, so dragoceni zaklad tistih, ki jih ljubijo. Danes se opevajo bogataši s tremi ali več jahtami, takšnim ali drugačnim kupom denarja, a nisem prepričana, da so srečni! Poznam pa ljudi z dna družbene lestvice, ki s svojo ljubeznijo ohranjajo pri življenju invalida ali prizadetega otroka kot največji zaklad svoje družine in so srečni. Ljubljeni in lepi.
Ljubezen drugih nam daje vrednost in nas spreminja v dragocene osebe, katerih vrednost se ne meri ne z zlatom niti srebrom, ampak s polnim življenjem in neuničljivo srečo. Ljubezen do drugih nas naredi podobne Bogu.
3719 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
V Evangeliju je Jezus jasno povedal, katera je največja in prva zapoved: Ljubi Gospoda, svojega Boga, iz vsega srca, z vso dušo, z vso močjo in vsem mišljenjem in svojega bližnjega kot samega sebe (Lk 10,27).
V današnjem svetu se zelo ceni in neguje individualnost. Govori se, piše, svetuje, kako imeti rad sam sebe, delati za sebe, poslušati sebe, ugoditi sebi … A skoraj popolnoma se pozablja, da enako kot zase moramo poskrbeti za druge okrog sebe. Pa ne samo iz nekega altruizma ali sočutja, ampak preprosto zato, ker bomo, če ljubimo tudi druge, sebe najbolj spoznali, sebi najbolj ugajali in sebe najbolj vzljubili.
V času epidemije sem bila prijetno presenečena in zelo srečna med mladimi sodelavci v enem izmed domov starejših, ki so vedri prihajali na delo podnevi in ponoči. Nikoli ni bilo treba glavni sestri prositi ali dodeliti nekoga v najtežje rdeče območje, saj so se zmeraj prijavili prostovoljci. Moji sodelavci so znali jokati, ko je kdo umrl, in so znali peti in se veseliti, ko se je rušil šotor rdečega območja! Tega ne smemo pozabiti! Ne smemo pozabiti primerov velike potrpežljivosti in požrtvovalnosti, saj ne vemo, kdaj bo spet prišel temen čas, ko bomo neskončno rabili druge, da bomo lahko sami preživeli.
Milijarde ljudi so na tem svetu, mnogi med njimi ne ustrezajo merilom sodobnega sveta, niti so kaj vredni za gospodarstvo! A ker so ljubljeni, so dragoceni zaklad tistih, ki jih ljubijo. Danes se opevajo bogataši s tremi ali več jahtami, takšnim ali drugačnim kupom denarja, a nisem prepričana, da so srečni! Poznam pa ljudi z dna družbene lestvice, ki s svojo ljubeznijo ohranjajo pri življenju invalida ali prizadetega otroka kot največji zaklad svoje družine in so srečni. Ljubljeni in lepi.
Ljubezen drugih nam daje vrednost in nas spreminja v dragocene osebe, katerih vrednost se ne meri ne z zlatom niti srebrom, ampak s polnim življenjem in neuničljivo srečo. Ljubezen do drugih nas naredi podobne Bogu.
Na svetu imamo dvoje ljudi: tiste, ki mislijo, da so vredni več, in druge, ki se imajo za manjvredne od ostalih. Gre pa pravzaprav za isto vrsto ljudi. Ne eni ne drugi se ne čutijo vredni in ljubljeni. Razlika med njimi je samo v tem, kaj so v svojem življenju dosegli. V njihovih uspehih in sposobnostih, torej. Dolgo sem razmišljal, kdaj človek začuti svojo največjo vrednost. In sem prišel do čudnega paradoksa – da jo začuti takrat, kadar se mu iz ust prikrade sramežljivi: »Nisem vreden.« Zame je to najlepša podoba človeka: podoba, v kateri se nečemu čudi. Ko občuduje. Ko začne kot otrok čutiti, kako je v svojem življenju majhen. In ko začne čutiti, kako nekaj velikega je dobil v svoje majhno srce. Veste zakaj? Ker takrat, ko začne človek v svojem življenju spoznavati, da se ga je dotaknila lepota, tudi sam postane lep. Nekako drugačen, bolj zazrt v pomembne, večne stvari, kot pa v drobne kamenčke, na katerih se dogajajo njegova vsakdanja spotikanja. Res. Samo kdor kdaj ob čem ostane odprtih ust, kdor se je kdaj kot otrok sposoben čemu začuditi, samo tisti, ki ga nekaj gane do solz, in kdor ve, da stoji pred nečim, kar je neskončno večje od njega, ta ob svoji nevrednosti začuti svojo največjo vrednost. Kajti občutim jo prav takrat, kadar se počutim majhen pred darom, ki sem ga prejel. Kadar se zavem, da nečesa res nisem vreden, pa sem to vseeno dobil. Zato je svojo vrednost napačno graditi na svojih sposobnostih ali dosežkih. Ti bodo slejkoprej minili, slejkoprej bomo razočarani nad seboj. Svojo vrednost mora zato človek zgraditi na svoji obdarjenosti. Kdor namreč najde svojo vrednost v daru, ki ga je prejel, ta bo vedno vedel, da je za nekoga celo večji, kot je samemu sebi. Tako vredna je nevrednost.
Rada imam poezijo. En sam kratek hip in že si drugje, sredi nepreglednih prostranstev drugega časa in kraja. "Biti tam, kjer še ni bilo sveta," je zapisal Rade Krstić, in to je poezija. Skozi magijo jezika prefiltrirana izkušnja posameznika v vsej njeni neponovljivosti. Zapisana je poezija dana drugim v veselje, v premislek in za poglabljanje vedenja o tem, kako nezasegljiv je svet. Čas, ki ga živimo, zaznamuje nepregledno množenje informacij na eni strani in naraščajoča potreba po gotovosti na drugi. Nečesa se moramo oprijeti v praznini, v kateri visimo, zato se oklepamo sami sebe. V svojih zmagah in preizkušnjah vidimo prototipe edinih možnih življenj. Vsevednost brizga iz komentarjev k člankom, iz blogov in kolumn, v TV-oddajah, na pogovorih ob kavi. Uporabljamo osiromašen, enoznačen jezik, poln velelnikov. Naš svet je ves svet. Dvomi so, a so potlačeni pod prag zavesti, kjer jih pustimo tleti skupaj s sanjami in strahovi, in presenečeni smo, ko smo ponoči priče eroziji vsega, kar smo zgradili čez dan. A če je težko živeti z negotovostjo, ki je vtkana v tkivo sodobnega sveta, je še težje živeti brez nje. Biti oropan za nelagodje nestabilnosti, ki ga vzbuja življenje že s tem, ko z vsakim začetkom vselej prinese tudi konec, pomeni sprejeti zadušljivo iluzijo ponovljivosti. Poezija je način življenja na odprtem. V vsaki pesmi se zrcali konec naše in začetek povsem druge izkušnje, ki je samo slutljiva, a v resnici nikdar do konca zapopadljiva. Branje poezije je vaja v širjenju zavesti za vse, kar je neskončno večje od nas samih. Je lovljenje ravnotežja nad previsnim prepadom, pod katerim se razprostira morje, vse globlje in vse bolj nepregledno.
V Duhovni misli ponavljamo razmišljanje katoliškega duhovnika, ki skrbi za zapornike, Roberta Friškovca o nenavadnem vprašanju, ki mu ga je zastavil župnik, ko je avtor današnje Duhovne misli še kot srednješolec sredi dneva sedel v prazni cerkvi. Vprašanje se mu je sprva zdelo neumno, potem pa je dojel njegov globlji smisel.
Večkrat v življenju se vprašamo, kaj je za nas Božja volja. Na to vprašanje je težko enoznačno odgovoriti, ker gre za pot, ki se nam odstira postopno. Naš namen ni o tem vprašanju filozofirati, temveč v odgovor ponuditi nekaj drobtinic, ki jih je zapisal krščanski mistik in duhovni učitelj, mojster Eckhart. Ko mojster govori o Božji volji, uporabi prispodobo lakote in žeje. Bolj ko pijem, bolj sem žejen. In bolj ko jem, bolj sem lačen. Vsi seveda vemo, da ko gre za telesne stvari, to ni tako. Pri duhovnih stvareh pa ni nasičenja. Več ko si jih deležen, bolj te mikajo. Tisti, ki so lačni Božje volje, jim ta tako zelo tekne, da jih vse, kar jim Bog prisodi, tako uteši in jim je tako všeč, da ne morejo hoteti nič drugega in po ničemer drugem hrepeneti. Vse, kar jih doleti, naj bo bolezen ali uboštvo, rade volje sprejmejo. Še več, tudi če bi jim Bog hotel prizanesti – na primer s trpljenjem, ne bi hoteli, da jim prizanese. Seveda pa so tudi drugi ljudje, in takih je po mojstrovem mnenju precej, ki hrepenijo po nečem drugem kakor po Božji volji: nenehno tarnajo in so nesrečni; vedno se jim godi krivica in nenehno so žalostni. Boga ljubijo zato, da bi dosegli tisto, kar so si sami vbili v glavo. Ko jim gre dobro, hvalijo Boga in mu zaupajo. Takole pravijo: »Letos imam deset mernikov žita in prav toliko vina; trdno zaupam v Boga«. Čista resnica, odgovarja mojster, da imaš polno zaupanje – v žito in vino! Do Boga ni mogoče priti vihravo, tako da si nekaj vbijemo v glavo in potem hočemo to na vsak način uresničiti. To je uveljavljanje lastnega jaza. Če pa hočemo obiti nekaj, kar nam je mučno in zoprno, je to spet napačno, ker tudi v tem uveljavljamo svoj jaz. Če bi mi bilo kaj zelo zoprno, bi se moral o tem posvetovati z Bogom, se ponižno pred njim prikloniti in zaupljivo sprejeti od Njega vse, kar me doleti: to bi bilo prav, trdi mojster Eckhart. Božjo voljo prepoznamo po tem, kar nas doleti, po tem, kar utrpevamo. Če to ne bi bila Božja volja, se ne bi zgodilo; trajalo ne bi en sam trenutek. Kaj je torej Božja volja? Mojster Eckhart pravi: sprejeti vse, kar mi življenje prinaša, kot najboljše zame, saj je Bogu lastno, da daje samó najboljše.
Katrca, Katrca, daj mi strdi! …, daj mi strdi! Toda kar me obkroža hlačmanov obeh spolov tam okoli šestih let, je le ena deklica vedela, kaj je strd. Pomensko je za besedo vseeno potrebovala razlago. Potem se je glasno razveselila: Aja, aja! je vzkliknila. Seveda, strd je strjen. Strdeno je tisto, kar vsebuje strd. Strdeno pomeni medeno. Ja ja, Katrca, Katrca, daj mi strdi! Vrnila se že je bučela z medeno nožico domu; tej roži in uni je vzela, napila se v cvetju medu. To je pa v davnih časih napisal France Cegnar, mlajši Prešernov sodobnik, doma od Svetega Duha pri Škofji Loki. Strd in bučela sta pomensko v sorodu. Bučela je bila kdaj tudi bečela, zdaj poznamo samo čebele. Tako je pač v jeziku, ta pozna premene. V šoli so nas učili, da je »jezik živ organizem«. Ja, tako je bilo rečeno, in že zelo zgodaj in dobro vem, da nisem vedela, KAJ JE organizem. Živ krst ni govoril o njem, tudi učitelji ne. Vseeno je bilo pa treba v šoli vedeli, kaj da je jezik. Doma je bilo drugače in bolj preprosto. Jezik za zobe, Drži jezik za zobmi. Prvo je pomenilo »ne jezikaj«, drugo pa, da bodi tiho. \t Smešno, jezik so imeli tudi čevlji. Še bolj smešno pa to, da je bil v nemščini jezik die Zunge, toda kot nemščina pa die Sprache. A je mogoče ostati živ in zdrav, kot te začne šola daviti s tujimi jeziki? Die Zunge me je kot šolarko spominjal na cungel. To je bil del konjskih vajeti. Zdaj pa slišim radijskega novinarja reči vajeti – ko kot jezikovno prikrajšana sirota ne pozna dovolj maternega jezika. Ali pa konja ne in njegove opreme! Katrca, Katrca, daj mi strdi … saj, Katrca veš, da srce me boli. A se moram ugrizniti v jezik. Kot da bi bilo meni vse jasno. Že samo slovnični spol v jezikih! Sicer je pa ta povzročal težave samemu Finžgarju, pisatelju Finžgarju – še šolarju. Zapela sta se z učiteljem, ker je ta hotel, da je nemška voda srednjega spola, ko je vendar jasno, da je ženskega. Tak banalni razlog lahko zapečati šolski uspeh in – odločitev, da študent naj bo, je Francetovega Franceta Francetu nakopala ponavljanje prvega letnika gimnazije. A če komu podobne težave grenijo spomin, naj se jim samo nasmehne!
Ljudje smo različni: eni bolj, drugi manj nadarjeni; eni bogati, drugi manj bogati ali celo revni; eni zdravi, drugi bolni; eni mladi, drugi stari; spet drugi mladi, ki nikoli ne bodo stari. Človek, ki živi sam s seboj, ki si dovoli srečati samega sebe, ki si upa pogledati v »svojo zgodovino«, hitro ugotovi, da imamo različne dosežke. So stvari, ki nam odlično uspevajo, na drugi strani pa so področja, na katerih se nam tako hitro zalomi, ustavi. Če potegnemo črto – nismo popolni, nismo vsemogočni. Današnji evangeljski odlomek (Jn 6,1-15) nam prihaja naproti ravno v tem kontekstu. Jezusa srečamo sredi velike množice. Ves dan so bili z njim in postali so lačni. Kaj storiti? Denarja za nabavo živil niso imeli. Zato apostoli vidijo »rešitev«, da jih odpusti in naj se znajdejo sami. Jezus pa najde drugo rešitev. Glede na to, da niso imeli dovolj hrane, bi lahko Jezus, ki je človek in Bog, naredil čudež »iz nič«. Toda v nadaljevanju vidimo, da želi sodelovanje. V opisu dogodka je namreč omenjen deček, ki v tej težki, zapleteni situaciji, kako nasititi toliko ljudi, da v skupno dobro tisto malo, kar ima: pet hlebov in dve ribi (Jn 6,8). To pomeni, da se čudež ni zgodil kar iz nič, ampak iz »delitve« tega, kar je imel pri sebi. Papež Benedikt je ob tem odlomku zapisal, da Jezus ne zahteva od nas tistega, česar nimamo, temveč nam nakaže, da če vsakdo da tisto malo, kar ima, se lahko vedno znova zgodi čudež. In če živimo s to zavestjo, postajajo nemogoče stvari mogoče. Bog namreč more pomnožiti vsako naše še tako majhno dejanje ljubezni. Ni čudno, da je čudež naredil na množico velik vtis. In spet pridemo do paradoksa. V naši glavi in logiki je: če hočemo imeti, moramo kopičiti, nalagati, varčevati in … Današnji evangelij pa postavi to logiko na glavo. Deček, ki je imel pet hlebov in dve ribi, je vse svoje dal na razpolago; je razdelil. Vse, kar je imel, je razdal. Toda? Po Jezusovem čudežu se je to, kar je imel, pomnožilo – pet hlebov in dve ribi so postali »rešitev« za vse. Iz te drže bi lahko izpeljali imperativ: dajati, deliti, razdajati – in nič ti ne bo manjkalo. Zveni malo predrzno, toda v globini take drže so resnica, mir, zadovoljstvo, srce svetništva. Današnje razmišljanje lahko sklenemo z mislijo, da je bogat tisti, ki ima veliko. Bogatejši je tisti, ki malo potrebuje. Najbogatejši pa tisti, ki veliko daruje. Vsak dan, vsak trenutek imamo priložnost, da logiko kopičenja spreminjamo v logiko darovanja. Poskusimo to držo živeti že danes.
Zanimivo, kolikokrat slišimo prav ta stavek: »Kaj bodo pa ljudje rekli?« Kot da vse delamo samo zaradi drugih, da bodo zadovoljni, da nas bodo pustili pri miru, da bodo o nas rekli samo kaj dobrega, če že bodo kaj rekli. V resnici pa ljudje o drugih ljudeh govorijo zelo veliko. Pravzaprav veliko raje govorijo o drugih kot o sebi. Govorijo tudi najrazličnejše stvari. Take, ki ustrezajo resnici, take, ki so zelo blizu resnice, pa tudi take, ki so zelo, zelo daleč stran od resnice. \tKdor je pameten, bo z veliko previdnostjo sprejemal vse, kar sliši o drugih. S tem, kar sliši, bo tudi previdno ravnal. Najhuje je takrat, ko se različne »novice«, ki ne ustrezajo resnici, kot blisk širijo naokrog in po poti še rastejo in postajajo vedno večje in večje. Ljudje se o tem pogovarjajo, uživajo, pri tem pa jim ni treba prav nič premišljevati o sebi, o svojih reakcijah, o tem, kako sploh znamo ravnati z resnico. \tTako začenjamo že čisto majhne otroke navajati na to, da jim zelo veliko pomeni, kaj bodo ljudje rekli o njih. Namesto da bi jih vzgajali v samostojne ljudi, ki znajo misliti s svojo glavo, ki znajo biti to, kar so, ki znajo biti na to svojo enkratnost tudi ponosni in kaj vložiti vase, v razvoj in rast svoje osebnosti, jih že kot majhne navajamo, da se morajo ravnati po drugih. Samo da niso drugačni. Taki ljudje največkrat tudi niso zadovoljni s seboj, ker drugim ljudem vedno kaj ni po volji. Vse to se potem pri človeku vleče do pozne starosti, pravzaprav do konca, do smrti. \tPrav zabavala sem se, ko sem poslušala o zelo stari gospe, ki je morala na majhno operacijo kožne spremembe na nosu. Pravzaprav ni bilo nič posebnega, le za nekaj dni so ji drobno brazgotino prekrili z obližem. Ko jo je hčerka pripeljala domov, pred blok, je bila njena glavna skrb: »Kaj bodo pa ljudje rekli, ko me bodo videli?« To jo je najbolj skrbelo. Ne to, kako se bo ranica celila. In potem je z velikim olajšanjem ugotavljala: »Hvala Bogu, da me nihče ni videl.«
Šport je povezan z duhovnostjo prek telesa. Duhovno življenje je življenje v telesu v sodelovanju z Duhom. Tako telo postane kraj duhovnega izkustva: stvarjenskosti, telesnih zmožnosti in omejitev ter slavljenja Boga. Duhovnost športa odkriva notranjo dinamiko ustvarjanja športa kot prostorij izkustva presežnega. V krščanski duhovnosti gre za duhovno umetnost, ki je v tem, da najdemo Boga v vseh stvareh in v vseh dogodkih in da živimo in vse delamo v Bogu in z Bogom. Tako tudi v športu, treningih in tekmovanjih. To je življenje v Božji ljubezni, kjer vse stvari spominjajo na Ljubljenega. Lahko bi rekel, da je duhovnost športa odvisna od posameznika in njegovega dejanskega odnosa z Bogom. Zavedanje življenja v Božji ljubezni naredi šport prostor zavedanja navzočnosti Boga. Osebno najbolj doživljam Boga preko športa, ko se soočam s svojimi omejitvami in mejami svojih sposobnosti. Toliko zmorem, več ne gre, pa naj še toliko treniram. Jaz sem to poimenoval »duhovnost od spodaj v športu«. To pomeni iskati Boga v svojih nemočeh, v svojih porazih, v čustvih, mislih, potrebah in strasteh. Cerkveni dokument, ki ga je izdala Italijanska škofovska konferenca pravi: »… da je šport čudovita in očarljiva strast, ki vsebuje bogastvo človeškosti in zastonjskosti«. V bogastvu človeškosti je zajeta vsa stvarnost čutenja in čustev od ugodja, strasti do gibanja, veselja pa vse do strahu, treme, poraza in bolečine. Svoje telo najbolj občutim ravno preko športa: bolečine v mišicah po vadbi, občutek ugodja na cilju ipd. Pri naporih, treningih, še zlasti pri tekmovanjih, telesni napor sproži marsikakšno čustvo in spodbudi delovanje podzavesti. Spremljanje in doživljanje vseh teh čustev in misli lahko pripeljeta do močnega zavedanja sebe in ob tem iskanja skrivnosti Boga in presežnega. Vsako doživeto čustvo na poti športne aktivnosti lahko nosi Božje sporočilo. Vsak poraz je lahko iskanje svojega bistva v Gospodu. Svoje bistvo lahko izražamo preko športa in se v njem tudi kot oseba izpopolnjujemo, samo naše bistvo pa ne more biti odvisno od rezultata in zmage. Če je bistvo človeka utemeljeno v presežnem (Bogu), ga ne moreta prizadeti ali ga definirati uspeh ali neuspeh, pohvala ali graja. Šport pa je lahko tudi prostor slavljenja Boga: »Zato poveličujte Boga v svojem telesu« (1Kor 6,20). Povezave med duhovnostjo in športom torej so, potrebno jih je odkriti.
Najlažje je strgati list iz knjige in začeti pisati na novo. Mnogo ljudi tako začne svoje »novo življenje«. Preseli se, pretrga stike z ljudmi svojega vsakdana, zavrže svojo preteklost in poskuša živeti, kakor da je nikoli ni bilo. Toda to ni novo življenje. Ne glede na to, kam se preselimo, kaj na sebi spremenimo, s čim se zakrijemo, bomo s seboj vedno nesli to, kar smo, tudi vse, kar smo storili in kar smo bili. In zato ponavljali iste stvari, samo v drugem okolju in z drugimi ljudmi. Tako pač je. Revolucije niso nikdar uspešne. Poglejte katerokoli od revolucij, ki so se kdaj zgodile, in povejte, če je katera kaj spremenila na bolje. Na vrh so prišli ljudje, ki so delali enake ali kdaj še hujše stvari kot tisti pred njimi. Zakaj to govorim? Ker si mnogi predstavljamo, da se bo pa nekoč, tistega zadnjega dne, vendarle zgodila dokončna Božja revolucija, ko bodo zmagali dobri in bodo poraženi hudobneži. »Glejte, da se ne daste zavesti!« (Lk 21,8) To se ne bo zgodilo. To ni Božja pot. Zgodilo se bo še mnogo človeških revolucij, nobena od njih pa ne bo Božja. Ljudje ubijamo in uničujemo, da bi naredili prostor za novo. Bog pa ne ruši, ne ubija in ne uničuje. Bog popravlja. Zida na ruševinah in uporablja stare kamne, da naredi nekaj novega. Ker je edino tako mogoče živeti. Ta njegova počasna in usmiljenja polna taktika je kdaj že prav nevzdržna, da ne rečem nemogoča. Toda Bog se ne sramuje ničesar, kar je ustvaril. (prim. Mdr 11,24) Zato tega tudi ne uničuje. Zla ne odpravlja s tem, da odstranjuje svoje nasprotnike, temveč tako da jih popravlja z odpuščanjem in usmiljenjem. Zato se novo življenje ne začne z novim listom, temveč z radirko. Novo življenje namreč ni toliko stvar prihodnosti. Veliko bolj zadeva našo preteklost. Ker je ne moremo zavreči. Ne moremo se delati, kakor da je ni. Ustvarila nas je take, kakršni smo. Zato se je tudi ni treba sramovati. Ker pač ne moremo rasti brez korenin, kakršnekoli že so. Zato se človek ne more spremeniti tako svojo preteklost uniči, temveč tako, da pusti, da ga preteklost popravi. In z njo sezida svojo prihodnost. Bog je graditelj, ki dela stvari za večnost. In zanj je snov, s katero zida moj novi jaz, moja preteklost, celo moji grehi. Nič drugega kot to. In večne stvari se zida samo tako. Zato tudi ne verujem v dan uničenja, temveč v dan popravljanja.
Šola življenja je organizacija, ki si pod vodstvom filozofa Alaina de Bottona prizadeva za boljšo duševno zdravje, zato na svoji spletni strani redno objavlja premisleke o povsem vsakdanjih vprašanjih. S takšnimi zapisi želijo člani razširiti prizanesljivejši pogled na človeka in njegov svet ter mu tako pomagati pri osebni rasti. V enem izmed takšnih premislekov želi avtor prevrednotiti pojem lenarjenja, ki ima v današnji moderni, storilnostno usmerjeni družbi izrazito negativen prizvok: ker poveličujemo aktivnost, produktivnost in trdo delo, "se zdi lenarjenje nepopravljiva hiba", v katero občasno sicer zdrsnemo vsi, a jo kolektivno grajamo kot nekaj slabega. Gre za posebno razpoloženje, ko nimamo prave volje za delo ali dejavnosti, ampak si "želimo le posedati na kavču, se lotiti branja naključne knjige, se sprehoditi po trgovinah in kupiti zavoj piškotov ali pa se kakšno uro ali dve namakati v kadi. V skrajnih oblikah morda želimo le sedeti ob oknu in strmeti v oblake." Zaradi običajnega vsakdanjega vrveža in družbenih pričakovanj se tako hitro zgodi, da dobimo oznako nepopravljivih lenuhov, ki ne bodo v življenju nič dosegli – zdi se, da je takšno vedenje ovira na poti do uspešnega življenja in dobrega počutja. Pa je res tako? Je lenarjenje vselej nekaj negativnega? Je mogoče na to pogledati tudi z drugačne perspektive, se sprašuje avtor besedila, ki nam v nadaljevanju ponudi presenetljiv odgovor. Trdi namreč, da "srečo in osebni napredek pravzaprav ne ogroža naša nesposobnost, da bi se učinkovito zaposlili – ravno nasprotno, prava grožnja se skriva v nezmožnosti, da bi bili lenobni v ravno pravi meri". Občasna obdobja lenarjenja se mu namreč zdijo enako bistvena za naš razvoj kot obdobja dela in produktivnosti. Kajti čeprav se na zunaj morda zdi, da z lenarjenjem zanemarjamo svoje potenciale in zapravljamo dragoceni čas, ki bi ga lahko namenili nekemu delu ali dejavnosti, je resnica ravno nasprotna: to je obdobje, ki je pravzaprav temeljnega pomena za rast in dozorevanje neke ideje, saj ustvarjalni proces za uspešen razvoj zahteva svoj čas – lenarjenje je torej v tem smislu nujno potrebna priprava na rojstvo pomembnih zamisli. Zato nas spodbuja, naj brez slabe vesti uživamo v obdobjih lenobnosti, saj bomo prav zato morda nekoč v prihodnosti ustvarili nekaj, na kar bomo ponosni.
Stari modreci s krščanskega vzhoda, zlasti z območja današnje Sirije in Irana, so imeli veliko povedati o ponižnosti kot poglavitnem pogoju za stik z Bogom oziroma duhovnim na splošno. Prisluhnimo jim. Afrahat, eden izmed prvih sirskih cerkvenih očetov, pravi, da je nizkost ponižnega v resnico pogoj za vstop v duhovne višave: "Ponižni je nizek, vendar se njegovo srce vzdiguje v nebeške višave. Oči njegovega obraza gledajo zemljo, oči njegovega duha pa nebeške višave." Jožef Motrilec – že njegovo ime nakazuje, da gre za eksperta v kontemplaciji, duhovnem zrenju, o ponižnosti pravi takole: "S ponižnostjo ne mislim telesne ponižnosti, temveč ponižnost duše, pri kateri ima človek samega sebe kljub velikim in čudovitim rečem, ki so se mu zgodile, za prah in pepel, za črva in ne za človeka. Vsi ljudje pa so v njegovih očeh veliki in sveti in v njegovem umu ni razlike med dobrim in slabim, pravičnikom in grešnikom. Iz takšne ponižnosti se rodijo v duši mir, krotkost in potrpežljivost v preizkušnjah." Pustimo do besede še Izaka Sirskega, nedvomno največjega mistika krščanskega Vzhoda – iz njegovih spisov se je na primer učil tudi ruski pisatelj Dostojevski –, ki v ponižnosti vidi otroško predanost; znova je takšna radikalna nizkost paradoksno največja človeška veličina in visokost: "Približaj se Bogu z otroškim srcem. Pojdi predenj, da boš prejel tisto skrb, s katero očetje bedijo nad svojimi otročiči. Ko bo Bog videl, da z vso čistostjo srca zaupaš vanj bolj kot vase, bo neznana moč začela prebivati v tebi. In čutil boš z vsemi svojimi močmi moč tistega, ki je s tabo."
Če med muslimanskimi filozofi Aristoteles velja za prvega učitelja, Al-Farabi za drugega učitelja, Averoes za velikega komentatorja, Avicena za filozofa med zdravniki, Ar-Razi za zdravnika med filozofi, velja Abu Yaqub al-Kindi za prvega filozofa med Arabci. Kajti po zaslugi al-Kindija je grška filozofija spregovorila v arabščini. Njegovo delo Al-Falsafa Al-Ula (O prvi filozofiji) predstavlja prvo sistematično filozofsko delo v arabskem jeziku. V njem se al-Kindi loti raziskovanja monumentalnih filozofskih tem, kot so prvi vzrok, nastanek oz. večnost sveta, odnos med enim in mnoštvom, vprašanje duše in možnost spoznanja. Povsem v duhu grških mislecev, al-Kindi definira filozofijo kot vednost o bistvu oz. naravi vseh reči, in ji pripiše najvišji status med znanostmi. Pri tem pa v duhu pluralističnega razumevanja filozofije poudari, da noben narod nima popolnega monopola nad spoznanjem absolutne Resnice, ki se ji je navsezadnje mogoče le nenehno približevati. Al-Kindijev intelektualno-filozofski imperativ je mogoče prepoznati v spodbudi k iskanju in sprejemanju resnice ne glede na njen izvor oziroma poreklo. Iskreno iskanje resnice velja po al-Kindiju za najvišjo vrlino. Toda za filozofa ni dovolj, da resnico spoznava, temveč da po tem spoznanju tudi ustrezno živi. Moralno in modro ravnanje je zato po al-Kindiju le druga plat resnične vednosti. Filozofsko spoznanje narave stvari pa pomeni spoznanje njenega vzroka, njene biti. Medtem ko se preostale znanosti ukvarjajo s posameznimi vidiki bivajočega, se prva filozofija ukvarja z bivajočim kot bivajočim, tj. z njenim bistvom in poslednjim vzrokom. Prva filozofija za al-Kindija zato predstavlja najbolj plemenito veščino med človeškimi dejavnostmi. Al-Kindi, univerzalni učenjak, ki je sodeloval tudi pri prevajanju antičnih besedil v arabščino, je tako poskrbel za učinkovito posredovanje grške misli v islamski svet. Poleg predstavitev filozofskih konceptov starih Grkov je sestavil arabsko filozofsko terminologijo in napisal številne komentarje k Aristotelovim in Platonovim delom. Poleg tega je napisal več izvirnih filozofskih besedil, med drugimi traktat O intelektu in etično razpravo o Odpravi tegobe. Na ta način al-Kindi ni le položil pomembnih temeljev za nadaljnji filozofski razvoj v arabsko-islamskem svetu, temveč tudi za renesanso Zahoda.
Jutra na Prvem prinašajo tudi razmisleke o temeljnih življenjskih, religioznih in duhovnih vprašanjih. V Duhovni misli avtorji, pogosto na podlagi svetopisemskega ali kakšnega drugega znanega besedila, govorijo o zmeraj aktualnih, eksistencialnih temah, s katerimi se človek srečuje od nekdaj. Množica pogledov pod uredniškim vodstvom Petra Franka ob glasbenem izboru Apolonije Gantar. Vsak dan ob 5.50, ob koncih tednov ob 6.50. Na Prvem.
Pomlad je čas rasti, živozelene barve, prebujanja novega življenja. Je čas za sajenje, čas, ko sejemo, da bi lahko čez čas pobirali pridelek. Nekoč je živel kmet, ki je slovel daleč naokrog po tem, da je gojil najboljšo koruzo v tisti pokrajini. Vsako leto se je udeležil velikega sejma, kjer je prav vedno dobil prvo nagrado za svojo odlično koruzo. Pred časom je novinar z njim opravil intervju in v pogovoru smo lahko izvedeli precej zanimivih podatkov iz njegovega življenja in dela. Novinar je tudi presenečen ugotovil, da zmagovalni kmet svoja semena redno deli s sosedi. "Ampak kako si lahko privoščite, da svoje najboljše seme delite s sosedi, ko oni prav tako tekmujejo na sejmu kakor vi?" je logično sledilo vprašanje novinarja. "Ali res ne veste?" je odvrnil kmet. "Veter dvigne pelod dozorele koruze in ga ponese od polja pa do polja. Če bi moji sosedje gojili slabo koruzo, bi se ta zmešala z mojo in kakovost koruze bi počasi padala. Če hočem gojiti dobro koruzo, potem morajo tudi sosedi gojiti dobro koruzo." Zmagovalni kmet se je zavedal globoke medsebojne povezanosti, ki jo lahko odkrivamo v vsakdanjem življenju. Svoje koruze tako zmagovalni kmet ne bi mogel ohraniti na visoki kakovostni ravni, če se tudi sosedova koruza ne bi izboljševala. Lahko bi ga imenovali za egoista, lahko za realista. Ostaja vendarle dejstvo, da je s tem, ko je delil svoje dobro seme s sosedi, pustil sled, ki je prinašala dobro tako njemu kot sosedom. Pravijo, da žanjemo to, kar sejemo. Vendar pa nihče ne živi v izoliranem, sterilnem okolju, kjer bi lahko vplival na vse dejavnike rasti pridelkov. Tega se toliko bolj zavedamo v času podnebnih sprememb, ko postajajo vremenske neprilike že skoraj del vsakdana, pri čemer je zanje odgovoren v veliki meri prav človek. A še vedno je od semen, ki jih sadimo v vsakdanjem življenju in vsakodnevnih odnosih, precej odvisen pridelek, ki ga nato žanjemo. Vsak dan si podajamo semena, ki nato zrastejo, pri čemer pogosto niti ne vemo dobro, kaj smo v naših odnosih posadili. Čez čas lahko zagledamo kakovost ali pičlost pridelka. Da bi ohranili kakovosten pridelek, si izmenjujmo kakovostno seme, prečiščeno, takšno, ki ne vsebuje pleve ali prazne slame.
Kdo še ni občutil stiske, bolečine, trpljenja? Samo pomislimo, koliko zakonov razpade dandanes in koliko srčnih ran se tako odpre. Velika, pravijo, da celo največja bolečina je, če staršem umre otrok. Še bi lahko naštevali, kako in zaradi česa trpimo. Ali v takih situacijah obstaja tolažba? Nas more kaj ali kdo v takih trenutkih potolažiti? Veliki krščanski mistik, mojster Eckhart, pravi, da ni bolečine ali stiske, ki bi nas mogla do konca potreti. Kajti Božja zvestoba in dôbrost nikoli ne dopustita, da bi kakšna stiska ali preizkušnja postali neznosni. Bog v vsakem trpljenju ustvarja nekaj tolažbe, ki lahko trpečemu človeku pomaga. Drugi razlog za našo bolečino je v tem, da se v trenutkih trpljenja osredinimo na tisto, česar nimamo (več), na primer starši nenehno mislijo na svojega otroka, ki je umrl v avtomobilski nesreči, žena na moža, ki jo je zapustil. Ne mislimo pa na tisto dobro, kar v tistem trenutku imamo, na primer streho nad glavo, zdravje, nismo žejni ne lačni. Se pravi, to, kar je tu in je dobro, me lahko potolaži, tisto, česar ni in je zame izgubljeno, pa nujno vodi v bridkost in žalost. Zato so že svetopisemski modreci opozarjali, naj v dneh preizkušnje ne pozábimo na dni, ko nam je šlo dobro. Toda glavni vir naše bolečine in trpljenja vidi mojster Eckhart v tem, da se še nismo odvrnili od ustvarjenih bitij in se popolnoma predali Bogu. Če sem navezan na katero koli ustvarjeno bitje, ki je Božja lastnina, je to samo znak, da še vedno iščem tolažbo v ustvarjenih stvareh, ne pa v Bogu samem. Toda samo v Bogu samem je prava in popolna tolažba, vse pa, kar ni Bog, ima sámo po sebi nekaj naravne grenkobe in bolečine ter ničesar ne doda dôbrosti, ki izvira iz Boga in je Bog sam. Zato je povsem nemogoče najti resnično tolažbo, če jo iščemo v ustvarjenih bitjih. Kdor pa ljubi edinole Boga v ustvarjenem bitju in ustvarjeno bitjo edinole v Bogu, bo našel resnično tolažbo v vsaki situaciji.
Opazujem ljudi. Sami mrki, zaskrbljeni obrazi. Gledam ljudi. Vidim resne, nemirne obraze. Pa se spomnim na prijateljico. Imela je težko otroštvo in mladost. Tudi zakon ji je šel po zlu. Od takrat nenehno išče način, kako bi našla mir v svoji duši. Posluša, kaj pravijo angeli, kaj ta terapevt ali oni. Hodi na predavanja, na seanse in vse mogoče, samo da bi našla mir v duši. Tudi name ne pozabi, vestno mi pošilja e-sporočila, čeprav je nekoč že posumila, da jih ne berem. Jih res ne? Zakaj ne? Ker preprosto ne potrebujem teh napotkov in besed. Kadar mi je težko, se spomnim na svojo bolezen. Na raka. Na dneve, ko sem zbolela, na operacije in zdravljenje. Na čas, ki je bil poln bolečin, a obenem čas najintenzivnejšega učenja. Na dneve, ko sem potovala v globino sebe. Iskala in se srečala z Bogom. Na čas, ko sem po štiridesetih letih znova stopila v cerkev. Spomni me na moje plahe korake in solze, ki so tekle po licu, kot bi spirale moje grehe in čistile pot, ki sem jo prehodila do takrat. Kot bi pred menoj pogrinjale bel in čist prt za pot, ki me je čakala. Čeprav se sliši nenavadno, je bilo res tako. Res sem ozdravela, ne da bi tekala od enega do drugega zdravilca. Našla sem Boga in začela hoditi po novi, boljši, čistejši poti z njim in božjim mirom v srcu. Mogoče me zato žalosti, ko poslušam prijateljico, ki bega od enega do drugega. Ko jo vedno znova poslušam: 'Ah, ta ni v redu. Spet mi ni nič pomagalo. Jaz sem še vedno nervozna, vsa živčna.' Ko je mene preplavil strah in ko sem iskala mir, sem vzela v roke Sveto pismo. Brala sem Jezusove besede: … nosi svoj križ in hodi za menoj … … izroči svoje težave v moje naročje … … mir vam zapustim, svoj mir vam dam … Mogoče je težko verjeti, a njegove besede so me zares začele pomirjati. Vlivale so mi moči in krepile vero. Tudi bolečine bolezni so bile lažje oziroma jim nisem posvečala posebne pozornosti. Pisala sem pravljice in nisem več iskala miru pri zdravilcih in psihologih, ampak v branju Svetega pisma in poslušanju božje besede. Tako, na tak način imam in občutim božji mir. Lepo mi je. Neskončno sem hvaležna bolezni, raku, ki me je pripeljal na pravo pot in mi na stežaj odprl vrata božjega miru. Upam si reči, da me je oplemenitil. Naučil me je strpnosti, ponižnosti in … Vedno znova mi vliva moči, da premagujem vse ovire. Da zmorem skrbi položiti v njegovo naročje in se ob molitvi vsak dan znova prebujam v njegovem objemu.
Danes, praznujejo Francozi svoj nacionalni praznik, vendar je njihov 14. julij hkrati tudi praznik svetovne demokracije, saj se je z napadom na Bastilijo začela osvoboditev jetnikov, sprejemanje enakopravnosti vseh ljudi, ter seveda tudi uveljavljanje bratstva. Ob načelih francoske revolucije: Liberté, Fraternité, Egalité takoj pomislimo na krvave dogodke, s katerimi so hoteli uveljaviti ta velika človekoljubna načela. Toda kmalu se je pokazalo, da je potrebno najprej ustaviti nasilje in preiti k virom teh vrednot, ki pa so začuda svetopisemsko krščanska. Sveto pismo se namreč nikoli ni moglo sprijazniti, da bi bili ljudje sužnji. Zato je tudi Mojzesova postava zahtevala, da se vsakih sedem let izbrišejo vsi dolgovi in naj tudi ti, ki so zaradi zadolženosti izgubili svojo svobodo, jo znova zadobijo nazaj. Izraelci so bil sami sužnji v Egiptovski deželi, zato so jim preroki strogo naročali, naj tujce spoštujejo in iz njih ne delajo tlačenih sužnjev. Bog je Oče vsakega naroda in tudi vsak posameznik je njegova ljubljena oseba, zato smo vsi ljudje bratje med seboj. Jahve Abrahamu strogo naroča, naj poskrbi tudi za svojega sina Ismaela, ki ga je imel s postransko ženo, ter naj z njegovim pravim sinom Izakom ostaneta brata. Sveti Pavel pa celo naroča prijatelju Filemonu, naj ne samo prizanese nezvestemu služabniku, ampak naj ga objame in sprejme kot brata. Apostol narodov je zelo odločen, ko v pismi Galačanom zahteva, da je med Jezusovimi učenci resnična enakost in da med njimi ni »ne Juda ne Grka, ne moškega in ne ženske.« To so veliki ideali in vidimo, da se jim z demokratičnimi reformami in preobrati le približujemo. Tisti, ki so jih poizkusili radikalno uresničiti, so znova postali nasilni. Toda nekaj vendar lahko naredimo, te ideale lahko uresničujemo preko pravne države. Prav letos poteka 200 let smrti Napoleona Bonaparta, ki je tudi k nam prinesel Civilni kodeks. Seveda ta veliki dokument tako v Franciji kot pri nas še vedno ostaja ne do konca uresničen. Pa vendar je mogoče na takšnem temeljnem pravnem aktu graditi pravno državo. Vidimo, da se načela posameznikove svobode vedno bolj uveljavljajo, prav tako princip enakosti, toda v bratstvu postajamo vedno bolj šibki. Potreben nam je še vedno Abrahamov in Pavlov navdih, da bi te tri vrednote v ravnovesju bolj odločno zaživele med nami.
Slovenci imamo radi preteklost. To smo mi. Ljudstvo priprtih vrat. Ljudstvo, ki se ne more odločiti. Ali še bolje, ljudstvo, ki ne more nečesa dokončno zapustiti in nositi posledic svoje odločitve. Odprite svoj počitniški kovček in preštejte število stvari, ki jih boste vzeli s seboj za vsak primer, pa boste razumeli, o čem govorim. Ali ni tako povsod? Ali ni naš narod poln ljudi, ki se ne zmorejo odločiti? Bojimo se, da bomo v svoji odločitvi zgrešili. Da ne bomo kos stvarem, s katerimi se bomo spoprijeli. Vase dvomimo in v svoje sposobnosti. Zato si pustimo priprta vrata, luknjico za vsak slučaj, skozi katero bi lahko zbežali nazaj v varno preteklost, kjer je bilo vse lepo in prav, če bi se v večno negotovi sedanjosti morda kaj zalomilo. To je zelo težka stvar, dvomiti vase. Ker človek resnično ne more zgrešiti, če se za nekaj odloči z vsem srcem. Ker je to pač to, v kar verjame. Ker je pač to pot, kamor ga kliče življenje, in ki je resnično njegova. In če v sebi pusti luknjo dvoma, če ima v sebi prostor za strah, potem začne spodjedati svoje lastne korenine, svoje lastno življenje. Tudi sam se žal ne morem izvzeti iz vsega tega, čeprav sem se že "odločil", čeprav sem pred desetimi leti že izrekel svoj dokončni "da". Morda ni bil ravno pravi. Morda sem tudi samemu sebi pustil nekoliko priprta vrata. Morda namreč nikdar nisem v resnici sprejel vsega, kar od mene zahteva duhovništvo. In ker nikdar v resnici nisem zapustil svojih starih želja in sprejel, da sem se tako odločil in da je tako prav, še vedno iščem nekakšne nadomestke vsega tega v svojem zdajšnjem življenju. Zato nikdar nisem povsem srečen. Ker imam vedno občutek, da bi lahko imel več, da bi živel bolje, če bi se odločil drugače. Čeprav vem, da ne bi imel ničesar, o čemer bi tudi na drugi strani premišljeval, kaj bi imel, če bi se odločil drugače. Ravno tako bi bil nesrečen, ker je človek vedno nesrečen, če se ne odloči in če se ne odloči dokončno. Če povem drugače: če dvomi o klicu življenja, o klicu, ki ima vedno prav. Tam, kjer smo, smo z razlogom. In če obstajajo problemi, s katerimi se spoprijemamo danes, ti niso znamenje naše napake, ampak so samo del naše poti, naše rasti, tega, kar moramo opraviti v svojem življenju, in hkrati to, kar nas vodi naprej, naprej za klicem življenja. Ta klic ni bil naključen in nikdar ne bo. Kamor smo hodili, smo hodili prav. Zato so tudi naše prihodnje odločitve pravilne, tudi če jih bomo zgrešili. Prišli bomo tja, kamor moramo priti. Zaupati temu, to pomeni biti srečen.
Nihče ne more svoje življenjske naloge, ki je enkratna, naložiti na ramena drugega. Ne gre drugače, kot da je to, kar je. To pomeni, da tudi po svojih močeh ustvarja, morda toliko, da tudi nekaj daje drugim. Nikakor ne gre, da samo jemlje od drugih. Daje tudi svoja spoznanja. A človek se vpraša, katera spoznanja lahko daje. Bog nam je dal talente, različne po številu in vrsti. Čudovit dar, ki ga marsikdaj v svoji samopašnosti lahko zaznavamo kot možnost za vzvišen, sebičen, neodgovoren odnos do bližnjih in sploh drugih. Potrebni so molitev, delo in razmišljanje, kako razločevati dobro in slabo, v svoji drži, v svojih odnosih. Kako se ozreti na mamo, ki je visoko v divjih gorah izgubila sina. Ostal je pod ledom. Ostaneš brez besed. Iskali so ga. Niso ga našli. Zatočišče žalosti smo našli pri sveti maši. Globoko pretresena sem se ozirala na križ. Ti si šel na križ, Gospod, da bi nas odrešil. Reši to mamo, reši nas te bolečine, pomagaj, da bomo našli njenega sina. Kot v sanjah sem spremljala potek obreda, tiho izgovarjala besede. V cerkvi, polni fantovih sošolcev, prijateljev, je odmevala glasba, pesem iz filma Misijon. V ritmu glasbe sem zaslišala korake. Ozrla sem se. Nikogar ni bilo. Vsi so zbrano sedeli v klopeh. A koraki so bili vedno "bližji", postali so del mene. Tu je, med nami je. On je, me je spreletelo. Bilo je močno in prepričljivo. Občutek miru in nežna toplina sta stopila hlad žalosti, led v mojem srcu. Ljubezen med nami, tolažba, nerazložljivo. Stvarjenje sveta ni mogoče, če ni ljubezni, ki to dejanje navdihne, sem prebrala. Ljubezen ima toliko obrazov. Ljubezen je tudi to, da sprejemaš različnost. Če kdo nima mistične izkušnje, zato ni slabši, morda to včasih obžaluje. Prav tako nikakor ni lepo, če bi napadal, ali se norčeval iz nekoga, ki je to doživel. Ni treba, da se braniš, če jo imaš. Ko imaš izkušnjo Božje bližine, religiozno izkušnjo, te to spremeni. Toda ko sem skušala svoji znanki to opisati, deliti z njo, mi je povedala, da sama v istem položaju ni ničesar občutila, ni v sebi našla ničesar. Že pred leti, ko sem pozorneje prebirala Carla G. Junga, mi je bil resnično v tolažbo. Razumela sem, da nekaterih spoznanj, nekaterih izkušenj ne moreš deliti z drugimi. Nima smisla razpravljati. Spoznala pa sem, da tega ni treba obžalovati, nasprotno. Kot dragocen biser se vsadi v tvojo dušo, intimno postane vir poguma, Luči, enostavno je vir življenja, kot je napisal že Jung.
V zahodno krščanstvo se je pogosto vrinila podoba Boga kot strogega sodnika, ki budno preži nad vsemi in komaj čaka, kdaj bo kdo od nas naredil kakšno napako. In ko bo nekoga odkril, bo sledila kazen. Zato marsikdo Boga dojema tudi kot groznega, hudega in strogega sodnika, ki neusmiljeno kaznuje človeka. Tako razmišljanje, predvsem pa dojemanje Boga kot neusmiljenega in krutega sodnika, se je pred slabimi štiristo leti vrinilo v krščanstvo z janzenizmom. Ta strogi in hladni nauk je ljudem prikazoval Boga kot krutega in neusmiljenega sodnika, ki kot nekakšen policist preži nad grehi ljudi. Antropološko in psihološko gledano je naš odnos do Boga močno pogojen s podobo, ki jo imamo o njem. Ta podoba se po eni strani oblikuje ob nekih splošnih predstavah, ki so žal pogosto navzoče kot o strašnem in grozečem Bogu, po drugi strani pa na to podobo Boga Očeta močno vpliva tudi lik zemeljskega očeta. Če je moj oče strog, potem bom lahko tudi Boga Očeta doživljal kot strogega. Če k temu dodamo še starozavezne podobe Boga, ki z ognjem in žveplom uniči Sodomo in Gomoro, ali pa se na gori Sinaj razodeva v blisku in gromu, potem je lahko njegova podoba v nas skoraj zapečatena. Toda – ali je Bog res takšen? Prav zaradi vsega tega je še kako pomembno, da se vprašam, kdo je zame Bog, kakšen je in kako ga doživljam. Je zame Bog strogi sodnik ali ljubeči Oče? Toda temeljno dejstvo je, da je Bog dober oziroma kot pravi apostol Janez: Bog je ljubezen. Bog je torej dober, saj je ustvaril nas in vse okoli nas. Če nas ne bi imel rad, nas ne bi ustvaril, niti ne bi skrbel za nas. Seveda pa v našem odnosu do Boga ne veljata preračunljivost in trgovska logika v smislu: "Bog, jaz bom zmolil dva očenaša, ti pa mi daj …" Potreben je pristen, iskren in odprt odnos. Šele v takem odnosu lahko začnemo dojemati Boga kot Očeta, šele takrat lahko postanemo res njegovi sinovi in hčere. Ne bojmo se! Bog ni policaj ali sodnik. Rad nas ima. Vprašanje je le, če ga imam jaz resnično rad …
Neveljaven email naslov