Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V Evangeliju je Jezus jasno povedal, katera je največja in prva zapoved: Ljubi Gospoda, svojega Boga, iz vsega srca, z vso dušo, z vso močjo in vsem mišljenjem in svojega bližnjega kot samega sebe (Lk 10,27).
V današnjem svetu se zelo ceni in neguje individualnost. Govori se, piše, svetuje, kako imeti rad sam sebe, delati za sebe, poslušati sebe, ugoditi sebi … A skoraj popolnoma se pozablja, da enako kot zase moramo poskrbeti za druge okrog sebe. Pa ne samo iz nekega altruizma ali sočutja, ampak preprosto zato, ker bomo, če ljubimo tudi druge, sebe najbolj spoznali, sebi najbolj ugajali in sebe najbolj vzljubili.
V času epidemije sem bila prijetno presenečena in zelo srečna med mladimi sodelavci v enem izmed domov starejših, ki so vedri prihajali na delo podnevi in ponoči. Nikoli ni bilo treba glavni sestri prositi ali dodeliti nekoga v najtežje rdeče območje, saj so se zmeraj prijavili prostovoljci. Moji sodelavci so znali jokati, ko je kdo umrl, in so znali peti in se veseliti, ko se je rušil šotor rdečega območja! Tega ne smemo pozabiti! Ne smemo pozabiti primerov velike potrpežljivosti in požrtvovalnosti, saj ne vemo, kdaj bo spet prišel temen čas, ko bomo neskončno rabili druge, da bomo lahko sami preživeli.
Milijarde ljudi so na tem svetu, mnogi med njimi ne ustrezajo merilom sodobnega sveta, niti so kaj vredni za gospodarstvo! A ker so ljubljeni, so dragoceni zaklad tistih, ki jih ljubijo. Danes se opevajo bogataši s tremi ali več jahtami, takšnim ali drugačnim kupom denarja, a nisem prepričana, da so srečni! Poznam pa ljudi z dna družbene lestvice, ki s svojo ljubeznijo ohranjajo pri življenju invalida ali prizadetega otroka kot največji zaklad svoje družine in so srečni. Ljubljeni in lepi.
Ljubezen drugih nam daje vrednost in nas spreminja v dragocene osebe, katerih vrednost se ne meri ne z zlatom niti srebrom, ampak s polnim življenjem in neuničljivo srečo. Ljubezen do drugih nas naredi podobne Bogu.
3719 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
V Evangeliju je Jezus jasno povedal, katera je največja in prva zapoved: Ljubi Gospoda, svojega Boga, iz vsega srca, z vso dušo, z vso močjo in vsem mišljenjem in svojega bližnjega kot samega sebe (Lk 10,27).
V današnjem svetu se zelo ceni in neguje individualnost. Govori se, piše, svetuje, kako imeti rad sam sebe, delati za sebe, poslušati sebe, ugoditi sebi … A skoraj popolnoma se pozablja, da enako kot zase moramo poskrbeti za druge okrog sebe. Pa ne samo iz nekega altruizma ali sočutja, ampak preprosto zato, ker bomo, če ljubimo tudi druge, sebe najbolj spoznali, sebi najbolj ugajali in sebe najbolj vzljubili.
V času epidemije sem bila prijetno presenečena in zelo srečna med mladimi sodelavci v enem izmed domov starejših, ki so vedri prihajali na delo podnevi in ponoči. Nikoli ni bilo treba glavni sestri prositi ali dodeliti nekoga v najtežje rdeče območje, saj so se zmeraj prijavili prostovoljci. Moji sodelavci so znali jokati, ko je kdo umrl, in so znali peti in se veseliti, ko se je rušil šotor rdečega območja! Tega ne smemo pozabiti! Ne smemo pozabiti primerov velike potrpežljivosti in požrtvovalnosti, saj ne vemo, kdaj bo spet prišel temen čas, ko bomo neskončno rabili druge, da bomo lahko sami preživeli.
Milijarde ljudi so na tem svetu, mnogi med njimi ne ustrezajo merilom sodobnega sveta, niti so kaj vredni za gospodarstvo! A ker so ljubljeni, so dragoceni zaklad tistih, ki jih ljubijo. Danes se opevajo bogataši s tremi ali več jahtami, takšnim ali drugačnim kupom denarja, a nisem prepričana, da so srečni! Poznam pa ljudi z dna družbene lestvice, ki s svojo ljubeznijo ohranjajo pri življenju invalida ali prizadetega otroka kot največji zaklad svoje družine in so srečni. Ljubljeni in lepi.
Ljubezen drugih nam daje vrednost in nas spreminja v dragocene osebe, katerih vrednost se ne meri ne z zlatom niti srebrom, ampak s polnim življenjem in neuničljivo srečo. Ljubezen do drugih nas naredi podobne Bogu.
Res neverjetno, kako nas zanimajo življenja drugih. Kaj se govori, kaj ljudje pravijo, kaj pripovedujejo. Pa naj gre to za vaške ali branjevske čvekarije ali pa najbolj sveže novice pri frizerki. Da ne govorimo o rumenem tisku, ki je namenjen izključno novicam in tračem o drugih. In seveda spletne inačice istega. Ko je pomembno, kaj je kdo rekel, naredil, pokazal ali pa zakuhal. Samo da je sočno, zanimivo, dražljivo. Samo da se govori, da se komentira, da se ve. Zakaj? Kaj imamo od tega, če smo v tabloidu prebrali, da je slovenski kvazi estradnici poginil psiček, ali pa, da si je neki igralec zvil gleženj v domači dnevni sobi in da se je neka popevkarica pokazala v družbi z novim spremljevalcem. Samo da se govori, da se ustvarja neka podoba, imidž, slava – kakršnakoli pač že je. Potem so tu še komentarji, ne samo v živo od ust do ust, ampak na vseh mogočih forumih. Ko se lahko razpišem, kakor se mi zdi, ko lahko nekoga raztrgam in oblatim, kakor mi v tistem trenutku narekujejo čustva, gnev in jeza. Na take in drugačne načine torej čvekamo, opravljamo, govoričimo, blatimo, kritiziramo, predvsem pa ustvarjamo določene predstave in stereotipe o ljudeh. In te predstave nam v resnici onemogočajo, da bi prišli do resnice, do pravega spoznanja. Vprašanje seveda je, če si sploh želimo ugotoviti resnico. Verjetno je lažje vztrajati pri svojih predstavah o nekom, pri svojem prepričanju, ko sem nekoga že ožigosal in popredalčkal. Ker če bi se moral soočiti s tem, kar on ali ona resnično je, potem bi tudi zame to pomenilo, da moram pri sebi nekaj spremeniti. Tako pa lahko po mili volji vztrajam pri svojem in mi tudi ni treba nič narediti na sebi, mi ni treba v ničemer zrasti. Sem lepo zaprt v svojo trohnobo in se napajam z zbiranjem, naslajanjem in širjenjem novic o drugih. Evangelij današnje nedelje nas izziva prav v tem, saj Jezus sprašuje svoje učence, kaj ljudje pravijo o njem. Kaj se govori? Odgovori so v klasičnih arhetipskih podobah izraelskih prerokov. Nato Jezus obrne gledišče in jih vpraša: »Kaj pa vi pravite, kdo sem?« Gre za vprašanje mojega prepričanja. Sem res odprt za spoznavanje Boga, za spoznavanje bližnjega, za spoznavanje sočloveka, ali sem se preprosto ujel v neke kalupe predsodkov in svojih prepričanj. Če sem namreč ujetnik tega, potem ne morem prepoznavati in spoznavati Boga. Ne morem v možu, ženi, otroku, prijatelju, sodelavcu, sosedu odkrivati novih in novih razsežnosti njegove osebnosti. Ustaljene podobe in prepričanja mi onemogočajo globino, zato tudi verjetno tako radi segamo po cenenih tabloidnih zadovoljstvih. Resnično srečanje z drugim pa mi omogoča tudi resnično srečanje s sabo. Odstranitev zabetoniranih podob in prepričanj o Bogu pa na koncu vedno izzove vprašanje: »Kaj pa vi pravite, kdo sem?«
Mrzlo, a prelepo jutro pod mojim oltarjem gora. Kljub globoki zimi je snega le za vzorec, tudi precej višje, celo na konicah najvišjih vršacev se razgaljajo sive skale. Odpravim se v mrzlo dolino Planice, a nič ne de, že sam pogled na to neminljivo lepoto ti ogreje srce in nariše nasmeh na ustnice. Napredujem hitro, pod nogami se izmenjujejo skale, pesek in poledenel sneg. Kako obožujem to skladbo pod čevlji! Drsenje »šodra«, ropotanje kamenja in škripanja trdega snega. Koliko korakov je že za mano v tem sivem svetu in koliko jih je še pred mano? Višje ko sem, več je snega. Sicer premalo za smučanje, a vseeno pod čevlji in derezami začne prevladovati bela škripajoča podlaga. Kmalu sem na cilju. Pogled objema lepoto, ki me vedno znova zvabi v svoja nedrja in vedno znova očara z nepopisljivo lepoto. Pomirjen, napolnjen z omamo začnem sestopati. Desna noga se vdre globoko v sneg, presenečenje, nimam več opore, vrže me na hrbet, drsim … poskušam se zaustaviti, brez uspeha, hitrost je prevelika …, prepuščen sem le še na milost in nemilost fizikalnim zakonom. Lepota, omama, ljubezen … zanje v tem trenutku ni prostora. Le grozljiva nemoč in vprašanje: »Se bo tole ustavilo?« Napol ležim v snegu in ocenjujem stanje. Bolečine v obeh gležnjih so neznosne, kaplje krvi na snegu … Položaj se mi zdi nadrealističen. Se to res dogaja? Meni? Resnica je očitna in boleča hkrati. Reši me lahko samo pomoč kolegov reševalcev. Po žepih stikam za telefonom. K sreči je še tu. »112, klic: NIČ!« »Žena, klic: NIČ!« Za neštetimi klici, na koncu popolnoma naključnimi, vedno bolj zastrašujoča tišina. Podhlajam se. K sreči je nahrbtnik ostal ob meni. Navlečem si puhovko, poskušam se usesti na nahrbtnik, ne gre, bolečina je prehuda. Spet vzamem telefon. Spet nešteto klicev, ki ne dosežejo cilja, pravzaprav življenja! Tole ni v redu, pravzaprav so tole moji zadnji trenutki, obup, ki ga nisem vajen, če ni klica, ni življenja. Korakov pred menoj ni več … Premrle prste ogrejem na čutari toplega čaja. Klicanje … spet in spet: NIČ. Je vredno trpeti in počasi umirati? Pogledam v strmino pod seboj. Če se mi uspe splaziti še kak meter, zapreti oči, zdrseti v globino … v smrt? Misel, ki me je predramila kot brca v trebuh. »Še vedno sem živ, zaboga!« Ogrejem si prste in kot v transu kličem naključne prebivalce svojega mobilnika. V nekem trenutku se mi le oglasi žena Dominika. Od tu naprej se je pravzaprav moja bitka za življenje končala. Pomirjen z védenjem, da prihaja pomoč, so izginile bolečine in hlad. Moja naloga je bila le ostati živ do prihoda kolegov reševalcev. Rešile so me male zmage in izpolnitev malih ciljev. Oblačila, čaj, klici … in ko mi je obup priklical najbolj črne misli, mi je to dalo neverjetno voljo do življenja. Kot cilji v življenju. Vse skupaj se je ponovilo med okrevanjem. Mali koraki, ki te navdajajo z upanjem. Prvi metri z invalidskim vozičkom, prvi kilometri na sobnem kolesu, prvi koraki … Stremeti je treba k malim zmagam, ki so dosegljive, in ko jih dosežemo, najdemo smisel in voljo za naslednje še bolj smele. Po desetih mesecih sem bil spet v službi, smučal, hodil v hribe, da, v hribe, pod ta moj oltar gora, kjer najdem mir in marsikatero pot do na videz nemogočih ciljev v ŽIVLJENJU.
Pravijo, da je starejši rabin od svojih učencev hotel izvedeti, kako se določi čas, ko se neha noč in začne dan. “Je to takrat, kadar lahko od daleč razločimo psa in ovco?” je vprašal neki učenec. “Ne,” je odgovoril rabin. “Ali je to takrat, kadar lahko od daleč razločimo dateljnovo palmo in smokvo?” je vprašal drugi. “Ne,” je tudi tokrat odvrnil rabin. Po še nekaj neuspešnih poskusih so učenci nestrpno vprašali: “Kdaj pa potem?” “To je takrat,” je rekel rabin, “kadar v obrazu sočloveka vidiš svojo sestro ali svojega brata. Takrat se začne dan.” Globoke besede. Rabin namreč ni govoril o bežnem opazovanju nekaterih ljudi, temveč o notranjem srečanju človeka s človekom. “Dan” in “noč” sta v Svetem pismu pogosto simbola za odprto in zaprto življenje. Ob besedah “sestra”, “brat” in “človek” pomislim na Kristusovo priliko o usmiljenem samarijanu, opisano v 10. poglavju Lukovega evangelija. Zgodba med drugim izpostavlja in poudarja potrebo po pomoči vsakemu človeku, ne glede na njegovo versko, družbeno, nacionalno ali katerokoli drugo pripadnost ali osebno značilnost. Morda v današnjem dnevu ne bo potrebe po velikih dejanjih pomoči v slogu te svetopisemske zgodbe. Bodo pa zagotovo potrebni toplina, razumevanje in človečnost. Prijazen pogled, nasmeh in dobra beseda so mala dejanja pozornosti, ki so lahko ljudem okrog nas v veliko pomoč, saj včasih osamljenost in nerazumevanje bolita bolj kot telesne bolečine. Odločimo se, da bomo danes in v prihodnje zavestno opazovali, kje se nam ponujajo priložnosti, da se odpremo soljudem, da stopimo k njim in se pogovorimo z njimi. Ko bomo tako pogledali v obraz sočloveka in v njem videli obraz sestre ali brata, bomo opazili, da se je zdanilo in da je nastopil nov, svetel dan ne le v našem bližnjem, ampak tudi v nas. Takrat se bodo tudi izpolnilo, kar je napisano v 1. Janezovem pismu 2,10, in lahko povzamemo z besedami: “Kdor ljubi sočloveka, živi v svetlobi in drugemu ne povzroča nič slabega.
Danes goduje sveti Bernard. Pred devetsto leti je prenavljal takratno Evropo. Kot mlad voditelj samostana se je zavedal, kaj pomeni biti človek. V sebi vedno znova iščemo najboljše v življenju. Zanj je bil zadnji cilj hrepenenja Bog, zato je svojemu nekdanjemu učencu, ko je ta postal papež, zapisal v njemu posvečeno knjigo, da je še vedno treba iskati Boga. »Zato končamo knjigo, ne pa iskanja.« V teh poletnih dneh smo bolj malo pri volji za kakšno poglobljeno tuhtanje. Kdo bi rekel, da je že čas, da prenehamo premlevati utrujajoče misli in končno laže zadihamo. Sveti Bernard bi temu nasprotoval. Njegov čas je bil razburkan. Čeprav je bila Evropa krščanska, so bolj malo živeli tega duha. Tako v samostanih kot na škofovskih dvorih je bilo težko najti pravega pričevalca za Kristusa. Rojevale so se skupine, ki so poskušale očistiti takratnega človeka, od katarov in albižanov do drugih gibanj – vse so bile sad potrebe po pristnosti, ki pa so človeka bolj obsodile, kot da bi ga prenovile. Duh prezira do telesnega, zemeljskega, ki je bil značilen zanje, je bil v nasprotju s podobo učlovečenega Boga. Bernard je z zgledom in učenjem pokazal, da je božje stvarstvo dar in da ga je treba pametno uporabljati, da bomo dobro sodelovali z Bogom. Kar nas lahko nagovori, je njegova stvarnost. V samostan ni stopil kot otrok. Bil je sicer mlad, a je imel za sabo že nekaj življenja. V starejše benediktinske samostane so prihajali otroci, v novo gibanje cistercijanov pa odrasli. Nekateri so imeli za sabo življenje, ki jim ni bilo ravno v ponos. Sveti Bernard jih ni zavračal, ni kazal na njihovo grešno preteklost, niti se ni trudil, da bi jih prepričal, naj pozabijo nanjo. Vsakemu je pomagal, da je v svojih zločinih slišal poziv k prenovi svojega življenja. Ranjenost, ki jo nosi s sabo, naj mu bo v pomoč, da se zaveda, da lahko vedno znova sliši poziv k prenovi in ponižnosti pred drugimi. V sebi moramo le premagati glas, ki nas vabi v razuzdano, grešno življenje, in dovoliti tihemu glasu, da nas povabi na pot poštenja. Iskanje tega notranjega glasu ni nikoli končano in vedno znova lahko pademo. Pri tem pa je sv. Bernard poudarjal, da lahko tudi vedno znova vstanemo. Če nas danes ali te dni pot zanese mimo Stične, se ustavimo v samostanu, ki živi iz dediščine svetega Bernarda. Njegova duhovnost je dala globok pečat ne le zgradbam, ampak vsej slovenski kulturi. Zidovi pa nam s svojo zgodovino pričajo, da ima svetnik prav, ko pravi, da lahko vedno znova začnemo.
V tokratni redni rubriki Duhovna misel pravnik in ekonomist dr. Peter Millonig svari pred zasvojenostjo. Zasvojenci se dostikrat izgovarjajo, da gre le za slabe navade. Najhujša zasvojenost pa povzroči tudi odmik od svojega lastnega jaza.
Spoštovani, Jezus je za učno metodo uporabljal slikovite prispodobe. Znane so prilike o izgubljeni ovci, izgubljeni drahmi (kovancu) in izgubljenem sinu (Lk 15), toda med njimi je razlika. Pastir, ki ima sto ovc in eno izmed njih pogreša, gre pogrešano ovco iskat. Žena, ki ima deset kovancev in enega izmed njih izgubi, gre izgubljeni kovanec iskat. Potem pa sta še dva sinova in enega izmed njiju ni več, ker odide od doma, vendar ga oče ne gre pridno iskat. V prilikah manjka odstotek ovc, deset odstotkov kovancev in kar petdeset odstotkov sinov. Kakšno stopnjevanje! Sin je neprecenljiv in nenadomestljiv. Jezus je naglasil, da sta bila ovca in kovanec izgubljena, vendar sta bila nato najdena, sin pa ni bil le izgubljen, ampak je bil celo mrtev, potem pa je oživel. Sinovo stanje je najbolj tragično. Ovca in kovanec se nista izgubila namenoma, neodgovorni sin pa je svoje dejanje načrtoval in je odšel od očeta namerno. Toda v stiski je pogledal vase in si rekel: »Vstal bom in šel k očetu in mu rekel: Oče, grešil sem …« (Lk 15,17-18) Resnično spreobrnjenje prihaja od znotraj. Žal se marsikdo spoveduje, malo pa se jih kesa. Jezus je v priliki o razvpitem izgubljenem sinu povedal veliko podrobnosti, zato je daljša od prvih dveh. Po navadi se enačim z mlajšim sinom, ki je očeta zapustil, a se je nato vrnil. Ustavim se pri proslavi, ki je bila sklicana zaradi velikega veselja ob najdeni ovci, kovancu in mlajšem sinu. Kaj pa, če sem v vlogi starejšega brata in pri tako nepravičnem praznovanju nočem sodelovati ter se zaradi vrnitve očetovega mlajšega sina, ki je moj brat, nočem veseliti, ampak očetu očitam? Res je, da je bil starejši brat veselejši, dokler njegovega mlajšega brata ni bilo doma. V resnici je bil izgubljen starejši sin, ne mlajši. Mlajši je bil daleč od doma, toda s srcem blizu očeta, starejši pa je bil ves čas doma, toda s srcem daleč od očeta. Nevarno je biti ves čas z milostnim očetom, pa mu ne postati podoben. Prava ljubezen je nesrečna, če ve, da je kdo nesrečen. Boga ne smem ubogati iz dolžnosti, ampak iz ljubezni. Ne smem poveličevati pravil, medtem ko oče namesto pravičnosti izkazuje milost. Bog ne sprejme vsakogar, ampak samo grešnike. Mlajši sin je šel iz svojega greha, starejši pa je ostal v svoji pravičnosti. Sprašujem se, kdaj bo spoznal, da se lahko v pekel vstopi tudi skozi nebeška vrata.
Dobro jutro, spoštovani poslušalci in cenjene poslušalke. Ali ste kdaj razmišljali, zakaj ljudje radi potujemo? V skupini ali sami. V mislih nimam službenih potovanj z najdražjimi letalskimi ali ladijskimi prevozniki, čeprav znajo biti tudi ta, če smo le malo iznajdljivi, pisana na našo kožo. »Kdor ni nič izkusil, ve malo, kdor pa je veliko potoval, si bogati znanje,« (Sir 34,10) je zapisal modri Sirah v letih 180–175 pred Kristusovim rojstvom. Potovanje nam po Sirahu torej širi obzorje in spoznanje. Največji svetovni popotniki pa vsem tistim, ki po svetu potujemo samo s prstom po zemljevidu, v pustolovskih romanih pripovedujejo resnične zgodbe iz daljnih svetov. Včasih nam zgodbe vzbujajo grozljive občutke, spet drugič bi tudi mi najraje dvignili sidro in se odpravili na pot okrog sveta. Sama spadam med podpovprečne popotnike, če imam v mislih potovanja okrog zemeljske oble. Od nog mi gre veliko bolje potovanje po domači zemlji. Tako sem se iz domačega kraja, ki bi ga z ravnilom ugodja, dostopnosti in blaginje lahko postavila na zemljevid oddaljenih krajev, tudi sama odpravila v mesto, ki mi je obljubljalo znanje. A na tem prvem večjem potovanju samo znanje iz knjig. Na drugem potovanju, tokrat že v večje mesto, so poleg znanja iz knjig moje potovanje začele bogatiti tudi življenjske izkušnje. V zakotje domačega polja sem se vrnila šele po treh desetletjih. Danes v kotu domače kuhinje potujem od spomina do spomina. Spomini se vrstijo od najbolj navdihujočih do tistih, ki v meni vzbudijo občutek notranje napetosti. Moje življenjsko potovanje, pa čeprav samo do največjega mesta v domači deželi, je bilo razburljivo: včasih podobno vožnji po železniških tirih, spet drugič kot potovanje oblakov po nebu. Moj pristanek na tleh življenja je bil trd, z rahlimi zlomi, ki jih življenje sedaj samo uravnava. Ko se odpravljamo na turistična potovanja, s seboj vzamemo najnujnejšo prtljago. Če imamo zlato plačilno kartico, si lahko obleko kupimo v kraju, kamor smo pripotovali. Kar se lahko izkaže za dobro izbiro, saj bomo oblečeni po krajevni modi. A na življenjskih potovanjih je drugače. Smer našega potovanja ne določa samo kupljena vozovnica v žepu. Kakor tudi ne, ali smo bogati ali revni. Črto našega življenjskega leta določa prtljaga v zaprtih kovčkih, katerih ključ ali šifro, s katerimi bi kovčke lahko ponovno odprli, smo že zdavnaj izgubili. Tako lahko leta in leta potujemo s kupom odvečne prtljage ali pa za seboj vlečemo prazne kovčke, brez vsebine. Kar je huje od izgubljene prtljage na sanjskem potovanju. Izmed vseh odprav je najtežja tista, na kateri želimo znova najti izgubljen ključ ali šifro. Ko ju bomo našli, bomo lahko odklenili tudi prazen kovček in ga začeli polniti z vsebino. In ne pozabite: za tovrstno potovanje dobimo vozovnico samo enkrat v življenju.
V evangeliju današnje nedelje smo priča pogovoru med Jezusom in kanaansko žensko. Ta preprosta ženska nas lahko nauči nekaj resnic o naši veri in molitvi. Najprej nas uči vztrajnosti. Njeno vztrajanje je opazil celo Jezus. To je spodbuda za nas, ko si za kaj prizadevamo. Ne znamo vztrajati pri hujšanju, kajti ko ne dosežemo želenega učinka, odnehamo. Zdravniki nam priporočajo telovadbo, toda pri njej vztrajamo le nekaj časa, potem se vrnemo na stari tir. Podobno je težko vztrajati pri molitvi, pri opravljanju dobrih del ali disciplini v duhovnem življenju. Ženska v evangeliju nas uči vztrajnosti. Uči nas tudi, da moramo imeti pred seboj jasen cilj. Mora nam biti jasno, za kaj si prizadevamo v življenju. Ko jo je Jezus zavrnil, češ da je prišel »k izgubljenim ovcam Izraelove hiše« (Mt 15,24), ni odnehala, ampak je imela pred očmi jasen namen, ki ga je povedala tudi Jezusu, in sicer, da se božji blagoslov razliva tudi na nejude. Pogum je tretje, česar se lahko naučimo od kanaanske ženske. Bila je tujka in ženska. Pomislimo na takratno kulturno okolje, ki je ženske zavračalo ter jih imelo za manjvredne. Zato je njen pogumni in vztrajni nastop terjal veliko poguma. Približala se je popolnoma moški družbi Jezusovih učencev. To je bila nekakšna »demonstracija ene ženske«, s sporočilom, naj nas ne bo strah, ko se bomo soočali s predsodki v družbi in se bojevali proti njim. Današnji evangelij je tudi pripoved o materi, katere otrok je v velikih težavah. Kdo ve, kako se je kazalo to, o čemer evangelij pravi, da so hčer »mučili hudi duhovi« (v 22). Naj je šlo za kar koli že, nas to spominja na težave, ki mučijo otroke in mladostnike v družinah. Saj vemo, koliko staršev danes trpi zaradi otrok, ki jih mučijo »sodobni hudi duhovi«: droga, alkohol, povezan s ponočevanjem in tragičnimi prometnimi nesrečami, nasilje, nesmisel življenja, strah, motnje hranjenja, pomanjkanje volje do resnega študija in dela, oddaljitev od Boga … Koliko staršev se obupano trudi pomagati svojim otrokom, a ne vedo več, kako bi to storili. Globoko v srcu jih peče vprašanje, ki si ga pogosto zastavljajo: kje so zgrešili v procesu vzgoje? Počutijo se nemočne, včasih so tudi razočarani ali jezni. V takih trenutkih lahko tudi mi, podobno kot kanaanska ženska hčerko, svoje otroke »prinesemo« pred Jezusa. Ali kakor pravijo: »Ko ne moreš človeku govoriti o Bogu, govori Bogu o človeku.« Kako? Tako, da v molitvi prosiš Boga zanj, kakor je kanaanska mati za svojo hčerko.
Od prvih strani Biblije pa do konca, do Knjige razodetja, se nam velikokrat pojavlja lik ženske. Kot da bi tudi Sveto pismo želelo v vseh svojih knjigah v različnih barvah in njihovih odtenkih spregovoriti o tisti »večni ženskosti«, o kateri je razmišljal tudi Teilhard de Chardin. A skozi to večno ženskost se nam razkriva tudi lik Marije, Matere Božje, katere praznik Vnebovzetja danes obhajamo. Že od začetka ženska deli usodo vsega človeštva, tudi njeno ime Eva pomeni »mater vseh živih«. Eva se mora spopasti s temeljno skušnjavo človeštva, da bi se ljudje polastili božanske moči, imeli isto spoznanje kot Bog, hkrati pa porajali življenje iz nič. Tako skupaj s svojim življenjskim sopotnikom, Adamom, seže po prepovedanemu sadu. Njen Adam, na mesto, da bi jo branil in obvaroval zla, jo celo krivi in ji nagrmadi vso odgovornost. Povleče jo v goščavo, da bi se skrila pred ljubečim klicem Boga, ki ju nagovarja: Kje sta? Marija pa nasprotno, takrat, ko je poklicana, podobno kot prerok, ki odgovarja: »Tukaj sem!«, Tudi ona reče: »Zgodi se mi po Tvoji besedi!« Ne gre za to, da Marija ne bi razmišljala, tudi sama preprosto prizna, da vsega ne razume. Toda njeno srce je sposobno ljubiti, zato sprejme tudi znamenje, ki jo pomirja in ki ji oznanja novo življenje. To znamenje je podoba njene stare sorodnice, Elizabete kot noseče matere. Vidimo, da Marija vzpostavlja sozvočje z ljudmi, z Bogom in s samo seboj. Njena lepota je harmonija besed, nebeških melodij pa tudi plemenitih dejanj. Živi v sozvočju z vso naravo in z vsem človeštvom. Toda najlepša harmonija, ki jo uresniči, je skladje z Božjo besedo. Med tem, kar sliši iz večnosti, in tem, kar živi, ni razlike. Ni razlike med Božjim sporočilom in njenim življenjem, ni razpoke med tem, po čemer hrepeni in kako to hrepenenje udejanja v življenju. Tudi notranje ni razcepljena, njeno telo izraža utrip njene duše. In ker je tudi vsa njena telesna razsežnost prepojena z Duhom, se zanjo trenutki večnosti začno že na zemlji. Ob njeni smrti njeno telo ne more začeti razpadati, ker je že v njenem zemeljskem življenju bilo v veliki meri poduhovljeno. Lahko bi rekli, da se že v njenem vsakdanjem trenutku nebo sklanja na zemljo in da v utripu Galileje in Judeje zaznava, kako Božji Duh prihaja k njej. Njeno v nebo vzetje je dokončna uresničitev tega, kar je že živela kot judovska žena in mati. Takšne harmonije mi sami še nismo zmožni. Toda hkrati tudi za nas velja, da najkrajša pot do srca ljubljenih oseb vodi prek neba, prek večnosti. Molitev zna najti pot v najglobljo intimnost naših dragih.
Ko dobimo povabilo dveh mladih ljudi, da se udeležimo njune poroke, je najpogosteje naša prva skrb: »Kaj pa bomo dali za darilo?« Da bo primerno zanju, da bo tudi primerno veliko, da jima bo dobro služilo, da se ne bomo podvajali z drugimi, seveda pogosto tudi to, koliko denarja za darilo lahko izdamo. Včasih se želimo z njim morda tudi izkazati in pokazati, da ne skoparimo. Zdaj je to največkrat že poenostavljeno s seznamom, ki ga imata mladoporočenca v kakšni večji trgovini. Na tem seznamu so našteti vsi predmeti, ki jih potrebujeta. In tako postane izbiranje darila veliko lažje. Kdo ve, ali bosta čez deset ali dvajset let sploh še vedela, kaj sta od koga dobila. Pa saj se zdi, da to sploh ni tako pomembno. Pomembno je samo, da to zdaj imata. Ob vseh teh darilih pa so včasih tudi drugačna darila. Stvari, ki niso nujne za vsakdanje življenje, so pa izraz notranje povezanosti in ljubezni. Takšna darila so pravzaprav nadčasovna in so zakoncema v veselje še po mnogih letih. Toplo jima je pri srcu vsakokrat, kaj je takrat, pred tridesetimi, štiridesetimi, petdesetimi leti ali še več govorilo o ljubezni in prijateljstvu, ki še trajata. Prav takšno darilo mi je vsakokrat pred leti prihajalo na misel, ko sem obiskala svojo dobro znanko, ki je zdaj poročena že več kot petdeset let. Takrat, ob poroki, so bili težki časi in današnji mladi ljudje si sploh predstavljati ne morejo, kako skromno je takrat vse potekalo. Tudi darila so bila takrat povsem drugačna. Njen mož, ki je še zdaj zelo dober rezbar, je zanjo iz lesa čudovito oblikoval glavnik, s katerim si je lahko spela svoje dolge lase. Pravo umetniško delo. Kot velik zaklad ga še vedno hrani. Ko sem prvič prišla k njej, mi ga je pokazala in potem še vsakokrat, ko sem jo obiskala. To darilo mi je govorilo o tem, da med nami še živijo ljudje, ki so v marsičem drugačni od večine, ki jim je najpomembneje to, kar se odvija v naših odnosih in ne to, kar se za drag denar lahko kupi v trgovini. Vesela in hvaležna sem vsakokrat, ko naletim na takšne ljudi.
Ste že kdaj kupili karte za koncert, predstavo ali kaj podobnega in ste bili pri blagajni res, ampak res prvi v vrsti? Čisto prvi! Ko pa ste prišli v dvorano, ste spoznali, da ste dobili sedež v drugi, morda celo tretji vrsti, ker so prvi sedeži rezervirani za »VIP«. »Very important persons«! Za »zelo pomembne« torej. Dobro, si mislite, rahlo zavistni … in sedete. Ljudje imamo do prvih sedežev oziroma do sedežnega reda na splošno zelo različen odnos. Ko bi bili radi opaženi ali pa želimo dobro videti, se bojujemo za prve sedeže. Ko bi bili radi neopaženi, ko želimo opazovati, ne da bi bili sami opazovani, pa iščemo zadnje vrste. A je že tako: »zelo pomembni ljudje« so posebna sorta … in se razlikujejo od vasi do vasi, od mesta do mesta, od prireditve do prireditve, od stranke do stranke, od sedeža do sedeža. Najbolj posebna vrsta »zelo pomembnih« pa so tisti, ki se zdijo zelo pomembni sami sebi. Ti so lahko celo nevarni! Razen tistih, ki so »VIP«, in tistih, ki se sami sebi zdijo »VIP«, se ljudje pravzaprav ne potegujejo preveč za prve sedeže. Celo nasprotno. Opažam, da ljudje pridejo nekoliko prej prav zato, da bi si lahko izbrali sedež bolj zadaj. Da bi bili neopaženi. In da bi lahko neopazovani opazovali. Če prideš pozno ali pa celo zamujaš, se ti lahko zgodi, da so proste le še prve vrste. In potem raje stojiš kje na robu ali pa zadaj, kot da bi od vseh opazovan sédel na »pomemben« sedež. Za prvo vrsto si se premalo lepo oblekel, pa še prepoten si in smrdiš, ker si – zamudnik – tekel! Če pa se človek boji, da bi ga kdo lahko potegnil iz dvorane … z njegovega sedeža … na oder, pod reflektorje, tja, kjer se bo treba pokazati, izpostaviti, kaj povedati … kaj storiti … potem se usede na najvarnejše mesto: v zlato sredino! Med povprečneže! Tja, kjer nisi ne spredaj ne zadaj! Tja, kjer si najbolj neopažen! Kot si neopažen oziroma skrit na spletu, na katerem lahko iz varne in povprečne sredine, iz udobnega domačega naslanjača, pljuvaš tako po tistih, ki si upajo zasesti prve sedeže, kot po tistih, ki se kot zadnji grešniki skrivajo na zadnjih sedežih. Čeprav v sedanjih, politično korektnih časih, ni več ne greha ne grešnikov. So le še napake, slabosti, značajske lastnosti, splet okoliščin, kolektivna odgovornost … samo greha ni več! Ni pomembno, če smo slabi, samo da smo boljši od soseda!
V današnji Duhovni misli evangelijski pridigar Silvester Molan razmišlja o blagoslovu v življenju. Sprejemamo ga vsak dan. Pri tem pa se morajo kristjanke in kristjani tudi potruditi: prebirati Sveto pismo, delati dobra dela.
Na senčnem, zelenem bregu, obdanem z bujno rastjo, drevesi, kjer je skozi veje prodirala bleščeča svetloba nedeljskega popoldneva, sem se nenadoma zavedela, da sem obkrožena z ljudmi, polnimi bolečin, življenjskih preizkušenj, nerešenih zapletov, ranjenih na raznih ravneh bivanja. Zaprla sem oči in poslušala enakomerno, navidezno monotono, toda globoko doživeto ponavljanje prošnje kot resnobno, zaupanja polno ihtenje k Materi Božji: Prosi za nas! Zazdelo se mi je, da besede izražajo popolnoma nesebično zavzetost. Kljub pogreznjenosti v svojo ranjenost ni bilo čutiti nobenega napuha. Bila je neke vrste nemoč, ki je v množici postajala moč. Moje življenje je lahko izpolnjeno le v prizadevanju za ljubezen. Gre za neke vrste umiranje v sebi, ki te pelje do korenin bistva tvojega bivanja. Edna od izredno pomembnih in tudi vrhunsko zahtevnih stopenj v razvoju človeka je spoznanje, da moram sprejeti svoje šibkosti, omejenosti, slabosti, kot jih doživljam. Sprejmem vse ranljive, senčne, temne plati sebe, ki se, hočeš nočeš, izrazijo ravno takrat, ko bi si človek najmanj želel. Na neki način prerastem otroško gledanje na druge, ki je v bistvu idealizacija avtoritet. Prav tako razčistim z odraščajočim odnosom, ko zavračam vse avtoritete. Grem dalje. Ne zatiskam oči pred pomanjkljivostmi drugih ljudi. Sprejmeš njihovo nepopolnost, jo pričakuješ, doživljaš z razumevanjem, tudi sočutno. Običajno je človek najzahtevnejši do samega sebe, celo nepopustljiv. To ogroža njegovo dobro samopodobo, mu jemlje notranji mir. Ko opazujem, kako v senci pred svojo hišo, pod slapom rdečih okenskih rož, sedi starček v miru s seboj in svetom, se zdi, kot da so mu vse bistvene stvari v življenju kristalno jasne. Mirno premišljuje, vedno rad pripoveduje o tem, kar je doživel v svojem življenju. Ni bilo samo lahko, a bilo je vredno. Kdaj se človek zave bistva, se sprašuje. Drviš po svojih poteh, imaš sredstva, ki ti pri tem pomagajo, veliko je informacij, a si negotov. Nemiren iščeš svojo srečo. Srečuješ ljudi, jih ocenjuješ po obrazih, po zunanjosti. Postopno prihajaš sočloveku bližje, da lahko začutiš njegov nemir ali pa spokojnost. To je odvisno tudi od tebe samega, kaj se plete v tvoji glavi. Gledaš, ocenjuješ, doživljaš. Vse bolj te nagovarja preprost način življenja, ki je v sozvočju z naravo. Čas je tako hitro minil, razmišlja starček. Komaj verjameš. Kje se je izgubil? Živel sem predvsem za druge, pravi. A ni mi žal, doda. Človek bi Izgubil manj svojega časa, če bi ga več dal drugim, je čudovita modrost.
V tokratni redni rubriki Duhovna misel pravnik in ekonomist dr. Peter Millonig premišljuje o rojstnem dnevu. Prav vsi ga imamo. Pozneje se razvijamo in spoznavamo svet. Za verne ljudi je ta vstop v življenje, v prvinskost sveta, dejanje stvarnika.
Neki fant se je učil za mornarja. Ko je nekoč divjala nevihta, so mu ukazali, naj se povzpne na jambor. Prve metre mu je šlo zelo dobro. Pogled je imel usmerjen proti nebu. Sredi poti na vrh pa je naredil napako. Pogledal je navzdol na razburkano morje. Ustrašil se je, da bo padel. Neki star mornar mu je zaklical: »Glej v nebo, mladi mož!« Mladi mornar je upošteval nasvet izkušenega morjeplovca in se srečno povzpel na vrh. Fantova napaka je bila podobna Petrovi v današnjem evangeliju, ko je hodil po vodi k Jezusu. Ko je umaknil pogled od cilja in se zagledal v razburkane valove, je izgubil ravnotežje in se začel potapljati. Zanimivo je, da so s Petrom sedeli v čolnu tudi drugi učenci. Tudi oni so imeli priložnost, da bi hodili po vodi. Pa je samo Peter presegel svoje udobje in poskusil nekaj, česar do takrat še nikoli ni. Edini je v sebi začutil to sposobnost. Priložnosti trkajo na naša vrata. Biti moramo kot apostol Peter in stopiti iz varnega območja v območje vere. Če želimo odkriti skriti zaklad, moramo iti tja, kjer še nismo bili. Če želimo hoditi po vodi, moramo stopiti iz čolna. Ne moremo vse življenje ostati v "varnem območju" in uresničiti svojih sposobnosti. Moramo sprejeti tveganje. Verjetno veliko ljudi odnese v grob sposobnosti, ki jih niso izkoristili. Dopustijo, da jim strah in nezaupanje vase preprečita uresničitev njihovih načrtov. Ne dovolimo, da tudi nas uničijo ti strahovi. V sebi imamo veliko več sposobnosti, kot smo si pripravljeni priznati. Lahko se povzpnemo veliko više, kot smo zdaj. Imamo darove, ki jih še nismo popolnoma uresničili. Če bomo povečali zaupanje vase in sprejeli priložnosti, ki nam jih ponuja Gospod, se bomo čudili, kaj vse zmoremo. Nekega dne, ko bomo pogledali nazaj, se bomo čudili, kaj vse smo dosegli. Ne zadovoljimo se s tem, da govorimo: "sem samo gospodinja" ali "sem samo mehanik"; "sem samo uradnica"; "sem samo študent". Ne, nismo "samo" nekaj! Smo božji otroci. Bog želi, da gremo naprej, da napredujemo in iščemo nove poti ter nove načine delovanja. V sebi imamo veliko sposobnosti. Delajmo, kakor da še nismo doživeli najboljših dni v svoji karieri, najboljših dni v odnosih z drugimi ljudmi. Vse lahko izboljšamo. Nismo še uresničili vsega, kar je Bog položil v nas. – Imejmo pogled vedno uprt navzgor – v nebo!
Zame je vodilo v življenju mir v odločitvah, to pa pomeni, da se skušam odločati tako, kot bi se edini človek, ki je kdaj hodil po svetu in pomiril vihar. Ter hodil po vodi. Če je lahko Jezus prišel, da bi služil drugim, zakaj bi mislila, da bom sama našla smisel v tem, da živim le za svoje cilje in ideje? Plezanje je zame nekaj najboljšega, kar poznam. A vendar pri tem usmerjaš svoj čas in energijo v tipanje skale, nežive in anorganske snovi, medtem ko imaš okoli sebe toliko živih ljudi. "Še živih", saj nihče ni večen; po navadi gore čakajo dlje kot ljudje. Nihče ne živi v pravljici, so le pravljični trenutki, ki trajajo manj ali več časa. Stiske v življenju pač so in ni vprašanje, ali bodo, ampak kdaj bodo. Ne vem, ali je vedno smiselno poskušati vse razumeti, saj so naši možgani premajhni, da bi lahko vse spoznali. Naša perspektiva je žabja, ni mogoče videti celotne slike. Še znanost menda doseže le 4 odstotke vsega, kar obstaja. V življenju lahko vplivam na precej stvari; na še več stvari pa nimam vpliva. Vendar, če sem predala svoje življenju Bogu, ki ima v svojih rokah čisto vse, česa naj me bo sploh strah? Govorim o Bogu, ki je dal svojega edinorojenega sina, da nihče, kdor veruje vanj, ne bo pogubljen, temveč bo živel večno življenje. V »najslabšem« primeru v hribih (ali kjer koli drugje) umrem, vendar takrat šele zares stopim v svoj pravi dom. Kaj je torej uspeh? Zame je uspeh ohraniti vero, upanje in ljubezen. In ko nas življenje spravi na kolena, je to lahko odlična priložnost za nov začetek: tokrat ne na lastno pest, temveč ob pomoči mogočne roke Stvarnika in rešitelja, ki tako zelo hrepeni po nas, svojih otrocih. Mi naredimo korak proti Bogu, ko jih on naredi tisoč proti nam. ˝Iščite torej Božje kraljestvo in njegovo pravičnost, in vse preostalo vam bo navrženo.˝ Mt 6, 33
Spoštovani, k Jezusu je nekoč pritekel bogati mladenič in ga notranje vznemirjen vprašal, kaj naj stori, da bi bil rešen (Mr 10,17-22). Pohvalil se je, da Božje zapovedi pozna in jih že od svoje mladosti izpolnjuje. Jezus njegovega mehaniziranega, priučenega, prisiljenega in globoko vrezanega pobožnjakarstva ni obsodil, ampak mu je ponudil oznanilo svobode – evangelij. Narcisoidni mladenič je svoje početje idealiziral, s čimer je svoj ego povzdignil, svoje pomanjkljivosti pa potlačil. Med njegovo resničnostjo in ideali je nastal prepad, zato je prišel po pomoč k Jezusu. Previsoka pričakovanja so v njem povzročala napetost. Jezusov nasvet, ki je bil pravzaprav preizkus, naj proda, kar ima, in dá ubogim, da bi imel zaklad v nebesih, ter naj se odloči hoditi za njim, je naletel na gluha ušesa. Povabljen je bil spremeniti sebe in spremenil bi tudi bolni svet, kajti svet mora biti ozdravljen najprej v človeku (Ernst Steinbach). Šele tedaj postane človeška družba človečnejša. Jezusov predlog je bil zanj kot dreganje v osje gnezdo. Kar nenadoma več ni bil razpoložen. Manjkal mu je smisel življenja. Viktor Frankl je dokazal, da je smisel, ki ga mora človek najti, nekje izven človeka. Če bi bil v nas, ne bi po njem hrepeneli in ga neumorno iskali. Mladeničevo hrepenenje po odnosu z Bogom in bližnjimi je ostalo neizpolnjeno, čeprav je imel vse. Globoko v sebi je čutil neskladje med religijo in vero, med zapovedmi in ljubeznijo, zato ne preseneča, da je odšel od Jezusa žalosten. Imel je namreč veliko premoženje, a ga ni bil pripravljen deliti z drugimi. Zabeleženo je, da je zato izgubil zaklad v nebesih. Jezus ni hotel mladeniča oškodovati in omejiti, ampak ga je želel osvoboditi od zasvojenosti. Toda sebični mladenič se zakladu na Zemlji ni zmogel odreči zato, ker se je bal, da bo zmanjkalo njemu, čeprav bi ga ravno darovanje izpolnilo. Nič ni narobe z bogastvom. Narobe je, da je bilo bogastvo njegov idol. Človek nima toliko, kolikor je nakopičil, ampak kolikor je dal. Bogati skopuh tega ni zmogel, zato ni krenil za radodarnim Jezusom. Samo kdor je pripravljen na darovanje, doživlja svojo izpolnitev – svoje večno življenje, kar je več kot nesmrtnost. Božja matematika je drugačna od naše. Pri Bogu je deset minus ena enajst, ne pa devet. Moja prihodnost je Bog, ali pa ostanem brez nje.
Ko je takrat 47-letna Susan Boyle v tretji sezoni priljubljene resničnostne oddaje “Britanija ima talent” samozavestno prikorakala na oder, nihče ni pričakoval tega, kar je sledilo. Njen okrogli obraz, neurejena pričeska in za tako priložnost precej skromna obleka so pri žiriji, občinstvu in gledalci pred televizijskimi ekrani brez dvoma izzvali neizgovorjeno, a tako očitno vprašanje: Le kaj ta ženska počne tukaj? Po kratki predstavitvi ji je Simon Cowell zastavil vprašanje o tem, kaj so njene sanje. Kot iz topa je odgovorila: Želim postati poklicna pevka. Telesna govorica članov žirije in občinstva ni razkrila le dvoma, da se kaj takega lahko zgodi, ampak je bilo čutiti tudi posmeh. Toda ko je Susan Boyle po prvih taktih glasbe odprla usta in začela peti pesem “I Dreamed a Dream” iz znanega muzikala “Nesrečniki”, ki temelji na zgodovinskem romanu Victorja Hugoja, so vsi ostali brez besed. Občinstvo je bilo navdušeno, ljudje so vstajali in ploskali, ona pa je pela. In verjetno je bilo le malo takih, ki se jim ne bi naježila koža. Član žirije Piers Morgan je njen nastop pospremil z besedami: “To je bilo največje presenečenje, kar sem jih doživel v vseh treh sezonah oddaje.” Potem je dodal: “Ko ste na začetku izjavili, da želite biti pevka, so se vam vsi smejali. Zdaj se ne smeji nihče. To je bil neverjeten nastop!” In čeprav Susan Boyle na takratnem tekmovanju ni zmagala, je njen debitantski album postal najbolje prodajani angleški debitantski album vseh časov. Ta zgodba je lahko sodobna prispodoba: ko se v nas utrdi določena podoba o kom, jo le težko spremenimo. “Po videzu in nastopu sodeč ta Susan Boyle nikakor ne more biti genialna pevka!” Naše izkušnje nas potrjujoče trepljajo po ramenih, ko nekoga znova “popredalčkamo”. Mislimo si, da to osebo poznamo, čeprav očitno ni tako. David je v enem izmed svojih psalmov priznal, da ne pozna niti svojih vzgibov. Mi pa trmasto vztrajamo pri mnenju, da poznamo ljudi. Mislimo, da vemo, kdo je “faca” in kdo samo povprečnež. Vendar še zdaleč ni tako. Okoliščine, izkušnje, zgodovina, izvor in še številni drugi dejavniki vplivajo na človeka in ga oblikujejo. V 1. Samuelovi knjigi 16,7 beremo odlomek s temi besedami: “Zares, Gospod ne vidi, kakor vidi človek. Človek namreč vidi, kar je pred očmi, Gospod pa vidi v srce.” Tudi mi lahko po tem Božjem zgledu in z njegovim delovanjem izoblikujemo ljubečo naravnanost, ki nam bo omogočila v vsakem človeku videti “Susan Boyle” – človeka, ki lahko naredi nepričakovano.
Dobro jutro, cenjeni poslušalci in cenjene poslušalke, naslov in navdih za tokratno duhovno razmišljanje sem poiskala v Knjigi psalmov. Psalmist je devetintrideseti psalm naslovil Človekova bednost. K pisanju sem se primorala po jutranjem sprehodu, ki ga je pospremil prebujajoč se dan v popolni samoti. Prvo jutro po razglasitvi odloka o zbiranju in druženju na javnih površinah. Navadno, kadar le utegnemo, nas je v moji jutranji družbi več: trije ali štirje pari nog z različnimi mislimi v glavah. Predvsem pa vsak par nog s svojimi problemi in različnimi pogledi na svet. To jutro smo dnevu naproti odkorakali vsak zase. Pred jutranjim sprehodom, kadar sem le doma, z mamo moliva. Po molitvi preletim jutranje novice in svojo knjigo obrazov, v kateri o strahovih, stiskah, nestrinjanjih, besu in krivicah pišejo znani pa tudi nekoliko manj znani prijatelji. To jutro mi je postreglo z vsem: na eni strani s človekovo bedo, a ne zaradi pomanjkanja materialnih dobrin. In na drugi strani z njenim nasprotjem: s človekovim bogastvom, a ne zaradi preobilja. Psalmist je v devetintridesetem psalmu, v peti vrstici zapisal: »Gospod, daj mi spoznati moj konec, kolikšna je mera mojih dni, spoznati hočem, kako sem minljiv.« (Ps 39,5) To jutro sem bila hvaležna, da mi življenje odmerja številne preizkušnje in stiske. Zdi se mi, da odkar sem ostala kot samostojna podjetnica le z dvema novčičema prihodka, omejitve, prepovedi prenašam s pokončno držo. Ker imam obilico časa, večkrat na dan pomislim na vse, za katere mislim, da imajo skrbi, podobne mojim, in si rečem: sedaj smo pa res vsi v istem čolnu. A čez nekaj časa v moj elektronski poštni predal prileti fotografija, na kateri vidim, da dva para nog mojih bližnjih prijateljev čas izolacije preživljata v lupini razkošne jadrnice. In nato pomislim: bolje, da varujem svojo pot in ne grešim s svojim jezikom (prim. Ps 39,2). Mogoče že res, da smo v istem čolnu, a globine voda življenja, v katerih plujemo, so različne. In ljudje smo dobri ali slabi plavalci. Vsaka večja jadrnica ali ladja je opremljena z rešilnimi jopiči in rezervnimi čolni ter sidrom, ki se vrže na dno morja, da se plovilo obdrži na določenem mestu. In kaj imamo mi, dragi poslušalci in cenjene poslušalke? S čim se bomo rešili, ko bodo z našega malega čolna vesla padla v vodo? Tudi stiska in tesnoba sta lahko sidro, četudi nimate čolna ali jadrnice. Za preseganje duhovne bede in revščine ni potrebno, da vam noge bingljajo s čolna ali z bele jadrnice. Dovolj bo že, če bomo z lastnimi nogami trdno stali na tleh. Pa kakšna uzda nam bo tudi prišla prav, z njo bomo lahko obvarovali svoja usta pred človeško bednostjo.
Svetniški duhovnik sveti Janez Vianney je vse do pred kratkim veljal za preproščino duha, kot tisti, ki ni zmogel študija, ker naj bi imel preskromne darove razumnosti in umske presoje. Toda poglobljene študije so pokazale, da je šlo nasprotno za genialnega človeka moderne dobe. Kar v posmeh se zdi predstojnikova odločitev, da ga pošlje v zakotno vas na jugu Francije, v Ars, kjer naj ne bi imel možnosti napraviti velike škode. Toda ta pozabljena hribovska vasica je postala znamenit romarski kraj, kamor so se stekala množice. Janez Marija Vianney res ni nikoli obvladal latinščine. Toda odkril je lepoto navadnega govornega jezika, ki lahko s svojo iskrenostjo seže v globine srca. Prav v njegovem otroštvu se kaže velik paradoks njegovega življenja. Na eni strani je doživljal posledice francoske revolucije, ki je tudi njegovo družino pretresla s svojim nasiljem. Janez Marija je moral zato skrivaj hoditi k verouku in šel šele pri 13-ih letih k prvemu svetemu obhajilu. A na drugi strani je francoska revolucija poudarila pomembnost živega jezika, ki lahko prav tako kot klasični jeziki zaobjame vso znanost in tudi vse javne ustanove. Janez Marija je ljubil svoj materni jezik, francoščino, ter z njo dokazoval, kako globino človeške duše lahko izraža le preprost in jasen jezik. Rad je celo prebiral Napoleonov Civilni kodeks, ga podčrtaval in v njem zaznaval, kako v svoji zahtevi, da smo pred zakonom vsi enaki, sledi biblični etiki, da smo pred Bogom vsi ljudje v istem položaju. A Janezu Vianneyju latinščina ni in ni šla. Zato predavanj v semenišču enostavno ni razumel. Tako je ubral mistično pot molitve, iz katere je črpal presenetljivo globoke teološke misli. In tukaj se je izrazila njegova genialnost. S svojo inteligenco srca je imel uvid v človeško dušo. Ljudi v stiskah je razumel onkraj njihovih besed. Še preden je njegov spovedanec kaj povedal, mu je že razkril, da ga razume, da pozna njegove težave in mu lahko podari besede upanja. Šlo je za resnično genialnega človeka, ki je razumel zapletenost in labirinte človeške duše. Zanimivo je tudi, da je znal tudi zelo razumno razpolagati z gmotnimi darovi, ki jih je prejel in ki niso bil ravno majhni. Vedel je, da darežljivost romarjev ni zanj, ampak za uboge in bolne, zato je sezidal bolnico in šolo za mlade. Vedel je, da poglobljena krščanska duhovnost človeka ne trga iz tega sveta, prav nasprotno, vanj ga ponovno pošilja, da človek ta svet počlovečuje.
Neveljaven email naslov