Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
3763 epizod
3763 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Upanje mora imeti vsak človek. Na začetku leta upamo, da se bo kaj izboljšalo, v našem osebnem življenju, v družbi. Avtorica ponovljene Duhovne misli filozofinja in urednica dr. Ignacija Fridl govori o tem očutenju upanja.
Ob novem letu si zaželimo srečo. Toda kaj je pravzaprav sreča? Kako osrečiti človeka? Katoliški duhovnik in pisatelj dr. Karel Gržan nas bo s premišljevanjem o sreči v Duhovni misli uvedel v mlado leto.
Jutra na Prvem prinašajo tudi razmisleke o temeljnih življenjskih, religioznih in duhovnih vprašanjih. V Duhovni misli avtorji, pogosto na podlagi svetopisemskega ali kakšnega drugega znanega besedila, govorijo o zmeraj aktualnih, eksistencialnih temah, s katerimi se človek srečuje od nekdaj. Množica pogledov pod uredniškim vodstvom Petra Franka ob glasbenem izboru Apolonije Gantar. Vsak dan ob 5.50, ob koncih tednov ob 6.50. Na Prvem.
Spoštovani, družinska prijateljica mi je za letošnji rojstni dan podarila Pesmi in pisma ene največjih ameriških pesnic, Emily Dickinson (1830-1886), ki je napisala okoli 1800 pesmi, a jih je bilo v času njenega življenja objavljenih le sedem, pa še te ne pod njenim pravim imenom. Ves čas je doživljala krizo vere, čeprav je bila vzgojena v krščanski veri. Boga je nagovarjala kot sebi enakega, kar je bilo takrat nezaslišano. Zaradi privzgojenih okostenelih puritanskih predstav o Bogu je našla svojo pot do Boga, daleč od ver in cerkva. Veliko je trpela, doživela izdajstva, težko zbolela in se umaknila, ker je vedela, da je ne bodo razumeli. Spoznala je, da se ne splača zasajati človeških src z rožami, če jih niso pripravljeni zalivati z vodo. Zaprla se je v svoj svet, da bi obvarovala svojo svobodo. Sama se ni počutila v zaporu, kajti edini zapor, ki lahko zveže dušo, je »jaz«, ego. (Henry Van Dyke) Edinemu, s katerim se je dopisovala, je napisala: »Vprašajte, kdo so moji tovariši. Hribi, gospod, in sončni zahod, pa pes, velik kot jaz sama, ki mi ga je kupil oče. Boljši so od bitij, ker vedó, a te ne izdajo.« V brezčasno pesnico je dozorela zaradi silnega trpljenja, ki jo je naučilo razlikovati med pametnim in modrim človekom. Ali je pameten, ugotovimo po njegovih odgovorih, ali je moder, pa po njegovih vprašanjih. Resnična modrost ne prihaja iz razuma, ampak iz srca. Sprašujem se, kaj pa, če v Božji sijoči obraz ni hotela zreti zato, ker je bil zanjo tako neskončno lep, da bi jo njegova lepota oslepila, ne pa, ker vanj ni verjela. Ali pa, ker na njegovem obrazu ni mogla gledati žalosti in ostati živa, ker je v njegovi žalosti prepoznala lepoto Božje ljubezni, ki trpi skupaj z našim trpljenjem. Zanjo je bila svoboda najlepši, čeprav najtežji dar, ki nam ga je podaril Bog. Z njo je povezano tudi zlo, pa ne, ker bi Bogu ušlo iz steklenice. Skrite pasti svobode lahko osvetli vojaški primer iz časov stare Perzije, ko so ujetega dezerterja obsodili na smrt. Poveljnik mu je dal možnost izbire med strelskim vodom ali velikimi črnimi vrati. Odločitev je bila težka, a pobegli vojak se je raje odločil za smrt pred strelskim vodom in se odločil oditi v neznano po znani poti. Preden so obsodbo izvršili, je vseeno poveljnika vprašal: »Oprostite, radoveden sem, kaj je na drugi strani velikih črnih vrat?« Poveljnik mu je odgovoril: »Svoboda! Ampak poznam le nekaj dovolj pogumnih, da jo sprejmejo.« A takrat je bilo zanj že prepozno. Pesnica Emily Dickinson jo je sprejela za črnimi vrati, sicer ne bi preživela.
V času študija v Rimu sem se z vlakom vračal domov. Bil sem utrujen po izpitih in želel sem si miru. Zato sem na polico v kupeju postavil dve knjigi, kot da bom bral. Ena od njih je bila slovenska. V kupeju sem se znašel še z dvema nogometašema in orožnikoma. Tik preden vlak krene, vstopi v kupe mlado dekle. Pove, da je pravkar diplomirala na igralski akademiji in sede. Eden od nogometašev, ki je bil doma ob meji, je opazil slovensko knjigo. Ko je dekle izvedelo, da sem Slovenec in da kot duhovnik nadaljujem študij v Rimu, se je začela pogovarjati z menoj. Govorila je o svoji babici, Slovenki, ki se je iz čiste ljubezni poročila z Italijanom in se preselila k njemu. Dekle je zelo ganilo, kako je skrbela za bolnega in onemoglega dedka. Babica je bila zelo dobra, verna. Držala se je vseh cerkvenih predpisov. Dlje časa je dekle potem govorila, kako je cerkveno učenje o zakonu in družini popolnoma zastarelo in neživljenjsko. Nestrinjanje je kar bruhalo iz nje. Pravo babičino nasprotje pa je bila dekletova mama. Ta ni bila zvesta možu pa tudi svoji hčerki ni stala ob strani in je ni razumela, ko ji je bilo najhujše. Do solz jo je pripeljala ta pripoved. Babica ji je stala ob strani, mama pa nikakor ne! »In sedaj,« je sklenilo dekle svojo pripoved, »ne grem k mami, ampak k babici, ker me je vedno razumela.« Tiho sem poslušal njeno življenjsko izpoved, nato sem ji dejal: »Poglej, ti greš sedaj k babici. Zavetja ti ne bo ponudila mama, ampak babica, ki se je držala krščanskega učenja o zakonu in družini!« Dekle je samo tiho prikimala. Na vsak praznik sv. družine se spomnim na to dekletovo pripoved. Zavetje ji je ponudila družina, osnovana na krščanskem nauku in ne družina, osnovana na nekrščanski ali celo protikrščanski miselnosti. V življenju sem srečal veliko srečnih ljudi, ki so izšli iz srečnih in urejenih družin. Srečal pa sem tudi veliko nesrečnih ljudi, ki so rasli v neurejenih družinah. Po nekaterih raziskavah je med mladimi največja vrednota urejena družina. Ne dvomim. Ni lepšega, kakor rasti v urejeni in ljubeči družini. Pozabljamo pa, da je osnova taki družini trden in ljubeč zakon, sklenjen pred Bogom. Zanimivo, da hrepenimo po sreči v družini, ne izpolnimo pa osnove za srečo v njej. Morda danes, ko je veliko neurejenih družin, mnogi ljudje mislijo, da je urejena in ljubeča družina nemogoča. Toda ne, je mogoča! Bog stoji ob strani družini in jo varuje, če ga prosimo za to. Na današnji praznik, ko se ustavljamo ob zgledu lepe in urejene družine, pa ne pozabimo na družine, kjer vladata trpljenje in nerazumevanje. Tudi ljudje iz takih skupnosti so Bogu dragoceni, saj njegova ljubezen nikogar ne izključuje.
Kako to, da o enem izmed največjih dogodkov, ki že dva tisoč let navdihuje človeštvo v knjigi vseh knjig, poročata samo evangelista Matej in Luka? Njuno poročanje je kratko in suhoparno. A dovolj jasno, da sporočilo, ki so ga v svet razposlali ubogi pastirji, še danes odmeva: »Ne bojte se! Glejte, oznanjam vam veliko veselje, ki bo za vse ljudstvo. Danes se vam je v Davidovem mestu rodil Odrešenik, ki je Mesija, Gospod. To vam bo v znamenje: našli boste dete, povito in položeno v jasli.« (Lk 2,10–12) Marija in Jožef sta se na poti v Davidovo mesto – Betlehem – morala zateči v preprost hlev in svojega prvorojenca položiti v jasli. Nad mlado družino je bdel le modri svod neba. Družinsko harmonijo so kmalu zmotili pastirji, ki so se najprej ustrašili Gospodovega angela in množice nebeške vojske, nato pa postali najpomembnejši glasniki dogodka, ki nas še vedno vznemirja in straši. Tako zelo, da se množice, vernih in nevernih, za nekaj trenutkov ustavijo kot modri z Vzhoda, ki so »padli predenj in ga počastili. Odprli so svoje zaklade in mu darovali zlata, kadila in mire.« (Mt 2,11) Na naših domovih in v cerkvah bomo danes težko našli borne jasli. Preproste slovenske jaslice, narejene iz lepenke, in jaslice, izrezljane iz mehkega lesa, ter bogkov kot in pod njim sveta družina danes živijo samo še v etnografskih muzejih in spominih starejših. Začetnik jaslic, takšnih, kot jih poznamo, je sveti Frančišek Asiški. V gozdu blizu mesta Greccio [izgovori Grečo] je dal narediti jaslice, s slamo postlane, na sveti večer pa je pripeljal tudi oslička in vola, da je vse spominjalo na noč, ko je bil rojen Jezus Kristus. Jaslice si je prišlo ogledat veliko ljudi – množice menihov iz bližnjih samostanov in ljudje iz okolice. Ko so si revni pastirji, prestrašeni zaradi Gospodove svetlobe, opomogli, so nemudoma zapustili svoje črede in se podali v Betlehem. Ko so se vrnili domov, so na poti vsem, ki so jih srečevali, pripovedovali o tem, kar so slišali in videli. In kako danes odmeva sporočilo o Gospodovem rojstvu? Na plitvi ravni že vemo. Kaj pa, če bi se poglobili in začeli razmišljati? Če bi v tem trenutku lahko zajahali kamelo in se odpravili na dolgo pot, da bi se poklonili Novorojenemu, kaj bi vzeli s seboj? Večina od nas v tem jutru verjetno ne premore zlata, ki pomeni popolnost, in bi se mu bili pripravljeni odreči. Prav tako ne mire – dišeče smole tropskih dreves. Mogoče premoremo kadilo, ki simbolizira prisotnost Božjega duha. Ne, ni nam treba imeti ne zlata, ne mire in kadila, še najmanj enogrbe ali dvogrbe kamele, da se podamo do bornih jasli. Ko bomo padli, pokleknili ali pa samo tiho stali pred kupčkom slame in razigranim otrokom, moramo sporočilo božiča najprej prepoznati sami, šele potem lahko postanemo glasniki tudi mi.
Lepo pozdravljeni, spoštovani poslušalci in poslušalke današnje Duhovne misli! Na sveti večer je papež Frančišek z odprtjem svetih vrat v baziliki sv. Petra v Rimu katoliško Cerkev povedel v novo obdobje, v praznovanje jubilejnega leta 2025, ki nam prihaja naproti s sporočilom upanja in nas vabi, da se odpravimo na svetoletno pot kot romarji upanja. To, da smo romarji, je naša resničnost. Vse ustvarjeno je namreč na poti, od prve svetlobe, ki je nastala po besedi Stvarnika, pa do tedaj, ko bo vse dopolnjeno, ob koncu časov. Vprašanje pa je: kakšni romarji smo danes? Kaj nosimo v srcu, ko hodimo po različnih poteh življenja? Biti romarji upanja. Ob prazničnih voščilih marsikdo doda: »Samo da bo zdravje!« In če ga ne bo? Kako naj upamo, ko nas doletijo bolezen, brezposelnost ali pa divji ritem življenja, neobvladljivi otroci? Kako lahko vsi skupaj zremo v prihodnost z upanjem, ko v svetu vedno bolj vladata nasilje in diskriminacija ter se vedno pogosteje slišijo napovedi nove, še večje vojne? Ko apostol Pavel govori o upanju, nam ne ponuja poceni tolažbe, ampak ga utemelji na ljubezni, na Kristusovi ljubezni. Čeprav te dni v jaslicah vidimo novorojenega Kristusa, ne smemo izgubiti izpred oči celotne zgodbe odrešenja, ki smo je po tem Božjem otroku deležni. Učlovečenje edinorojenega Božjega Sina je bilo začetek poti, ki ga je pripeljala do smrti na križu. Kot Bog v to ni bil prisiljen, ampak je tako življenje sprejel iz ljubezni do vsakega od nas, da bi nam pokazal, kako dragoceni smo mu, kako zelo si želi, da bi bili vsi deležni njegovega, Božjega življenja. Ta svobodna ljubezen je bila namreč prvi pogoj, temelj čisto novega upanja: Kristus je bil obujen od mrtvih in naše upanje je Vstali Kristus. Ko smo s krstom življenjsko zraščeni z Njim, postane vstajenje tudi naša moč in naše upanje, saj je od tedaj »ljubezen izlita v naša srca po Svetem duhu, ki nam je bil dan« (Rim 5,5), kot pravi apostol Pavel v Pismu Rimljanom. Tu je sidro naše življenjske barke, ki se ziblje na valovih življenja. Božja ljubezen do nas je tako zvesta, da nas nič in nihče ne more odtrgati od nje: ne stiska, ne nadloga, ne preganjanje, ne lakota, ne nagota, ne nevarnost, ne meč (prim. Rim 8,35). Kristus je osmislitev vsakega nesmisla, naseljenost vsake praznine, On je »Upanje, ki ne osramoti« (prim. Rim 5,5). Odsev tega edinega resničnega upanja pa lahko drug v drugem prižigamo z ljubeznijo, s preprostimi dejanji pozornosti, odpuščanja in medsebojne pomoči, s katerimi pokažemo, da nam je bližnji pomemben in dragocen. Upanje se namreč rodi iz ljubezni.
Danes praznujemo Dan samostojnosti in enotnosti. Publicistka in prevajalka Polonca Zupančič nas v Duhovni misli ponovno opominja z zgledom rimskega cesarja in stoiškega filozofa Marka Avrelija, da se v družbi moramo obnašati solidarno. Omenjeni rimski cesar se je s tem soočil med epidemijo kuge, mi pa nedavno s pandemijo covida-19. Le solidarnost v družbi lahko omogoča enotnost in navzven tudi državno samostojnost.
Ob prvega božičnega dne pred 2025 leti do danes odmeva čudovito sporočilo: »Ne bojte se! Glejte, oznanjam vam veliko veselje, ki bo za vse ljudstvo. Danes se vam je v Davidovem mestu rodil Odrešenik, ki je Mesija, Gospod.« (Lk 2,10-11) Človeštvo je hrepenelo in čakalo – ne vem, koliko tisočletij ali milijonov let – zdaj pa je izpolnjeno hrepenenje, da bi bil z nami Bog, Emanuel. Lučke, jaslice, pesmi, božično in družinsko ozračje; vse to priča o izpolnjenem hrepenenju. Govori nam o Božjem odgovoru na človekovo situacijo, ki pa je včasih v pravem nasprotju z lučjo, z družinsko toplino, pesmijo in darili. Jezus, Božji Sin, ki je bil rojen v Betlehemu pred 2025 leti, prihaja ravno zato, da bi vstopil tja, kjer je tema, kjer je »štala« ‒ (v navednicah, to pomeni: narobe in grdo), kjer ni družinske topline, kjer je osamljenost, kjer ni miru in ni pesmi, ki bi trpečemu človeku povedala, da ni sam. Ta Jezus, rojen na božič, je prišel zato, da bi bil z nami, da bi nam dal čutiti, kako smo ljubljeni; skupaj z nami želi spreminjati naš svet v svet miru, svet lepih odnosov, svet resnice; nam podarjati družinsko povezanost ter spreminjati svet v civilizacijo ljubezni. To je vesela novica današnjega praznika: Bog je z nami! Slava Bogu na višavah in na zemlji mir ljudem! Spoštovane poslušalke in poslušalci, voščim vam blagoslovljene božične praznike, s tem, da bi vsak izmed nas v srcu začutil, da je njegovo življenje pomembno, da ga Bog ljubi, in da bi to ljubezen delil vsem svojim bližnjim in daljnim. S tem naj bodo povezane naše današnje misli, besede, obiski in morda tudi voščila ter darila.
Sklep božične devetdnevnice Danes še zadnjič letos prepevamo odpev, poln hrepenenja: Kralja, ki prihaja, pridite molimo! Le še nekaj ur nas loči od svetega božičnega večera. Toliko skrbi nas preplavlja: kako bomo uredili domove, kaj bomo dali na mizo, kakšne bodo letos naše jaslice … Toda že pred več kot 3000 leti si je judovski kralj David zastavljal podobno vprašanje: kje neki bo odslej prebival Gospod? Prejel je namreč zagotovilo, da bo vedno med njegovim ljudstvom. Kralj si je zgradil čudovito palačo iz drage cedrovine, Gospod s svojo besedo, se pravi Skrinja zaveza z Mojzesovimi tablami, pa še vedno prebiva pod šotorskimi krili, podobno kot nekdaj v puščavi. Toda prerok Natan je zaslutil, da nastopa velika nevarnost, da bi si kralj David začel domišljati, kolikšno uslugo je naredil svojemu Gospodu s tem, ko mu je pozidal lep tempelj. Zato ga spomni: nisi ti tisti, ki je Gospodu utiral pot. On je ta, ki te je šel iskat, ko si pasel drobnico in prepeval po pašnikih. On te je navdihoval, da nisi padel v roke sovražnih Filistejcev, on te je varoval pred tvojimi zavistnimi prijatelji. Kralj je začuden nad Gospodovim odgovorom, a pozneje bo razumel, da je najlepše prebivališče za Gospoda skesano srce, da najbolj dopadljiva daritev Gospodu ni veličastno darovanje živali v templju z vsemi dišavami in opojnimi pijačami vred, ampak da je to skesan duh, ki daje prostor čisti ljubezni. To je razumel čez tisoč let v Novi zavezi duhovnik Zaharija, ki je ob rojstvu svojega sina zapel hvalnico: koliko vsega dobrega je Bog storil svojemu ljudstvu! Zato je človekovo poslanstvo v tem, da pripravi v svojem srcu prostor za Gospoda in da tudi svoje drage obdari s plemenito besedo in dobroto ter skupaj z njimi sprejme Ljubezen samo, to je Božjega otroka, v svojem srcu. Zahariju je bil njegov sin podoba Mesije, Odrešenika, ki prihaja. Tako naj tudi nas vsak otrok, posebno še ta, ki je nemočan in nebogljen, spominja na Gospoda, ki nas želi obiskati. Naj občuti našo bližino, toplino človeške besede in milino božičnih pesmi. Tudi mi bomo začuli to, kar poje ena izmed nabožnih pesmi: Bog je dobrota, ljubezen in pesem, se k tebi sklonil je … to ni več skrivnost, kar more Bog.
Redko se je zgodilo, da so se po smrti bolnikovi svojci še oglasili. Tokrat je prišla žena bolnika, ki je umrl doma in je veliko trpel zaradi hudih bolečin, kakšen mesec po moževi smrti na pogovor, se zahvalila in me povabila, naj jih enkrat obiščem. Na to povabilo sem skoraj pozabila, ko so me čez približno pol leta prišli iskat, da izpolnim svojo obljubo. Povabilo je bilo tako iskreno in toplo človeško, da sem šla. Njegova družina, žena in otroci z družinami, so prebivali izven Ljubljane, na deželi. Najprej so me peljali na pokopališče, na grob, kjer smo prižgali svečko. Pokazali so mi še druge grobove umrlih v zadnjih mesecih in mi pripovedovali tudi o njih. Zdelo se mi je, kot da so vsi skupaj, tisti na pokopališču in ti živi, ena sama družina. Nato smo šli domov. V kuhinji, na najbolj vidnem mestu, sem videla na kartonu nalepljeni dve fotografiji s pokojnikom in njegovo družino, nad fotografijama pa je bilo z velikimi črkami napisano: LJUBEZEN NIKOLI NE MINE. Nato so mi pokazali še sobo, kjer je pokojnik umrl. Veliko smo se pogovarjali o njem. V vsej bolečini zaradi izgube, pa je bilo čutiti toliko ljubezni in zdravega odnosa do življenja, da je ob tem tudi bolečina izgubila svojo ostrino. Ko sem odhajala, sem bila zares iz srca hvaležna za to srečanje. Doživela sem nekaj, kar je danes tako redko: doživela sem, kako znajo ti preprosti ljudje (bolnik je bil po poklicu cestar) še normalno žalovati za pokojnikom, ki so ga imeli tako radi. Toliko ljudi srečujem v svojem vsakdanjem življenju, ki tega ne znajo več, ki hočejo potisniti na stran vse, kar jih spominja na smrt, pa jim je zato še teže. Če bi morala z enim samim stavkom opisati, kaj sem doživela, bi prav gotovo napisala: LJUBEZEN NIKOLI NE MINE.
Nikomur, ki je pred tremi tedni sam ali s svojo družino zašel v decembrski mestni šunder, ne želim reči nič kritičnega. Vsakomur, ki mu prijajo mrzleči decembrski večeri v mestnem središču, kjer je zrak nasičen z vabljivim vonjem po kuhanem vinu in mesninah, iskreno privoščim dobro počutje in veselo druženje. Gneča na okrašenih ulicah in velike smreke z drobnimi lučkami ustvarjajo intimo, kjer bi se želeli zadrževati v neskončnost in bi stisnjeni k ljubečemu sozakoncu in otroku, obsijanemu s srečo, da je z nami, pozabili na vse tegobe iztekajočega se leta. Naše duše te decembrske večere napolnjuje skrivnostno pričakovanje. Toda, do kam sega hrepenenje, ki nas prežema, ko se sprehajamo ob stojnicah in brezskrbno pogledujemo, kaj od tega, kar je na njih, bi si glede na globino svojega žepa lahko privoščili. Kaj, razen tega, da bi ostali zdravi in z zalogo na bančni kartici, v resnici hočemo? O tem nas nihče nič ne vpraša, ne sozakonec ne otrok ne prijatelj. O tem najglobljem, kar bi želeli razumeti in občutiti sredi decembrskega šundra, vladata zadržanost in molk, ki se nadaljujeta tudi prek novoletnih praznikov in nato skozi vse leto. Ali je bila v to nerazložljivo hrepenenje, ki tiči globoko v nas, že kdaj izrečena beseda, ki bi dajala pomen življenju tudi potem, ko v poznih večernih urah zapuščamo mestno središče? Danes, na četrto adventno nedeljo, bodo verniki v svojih cerkvah slišali neobičajen pozdrav, ki ga je Mariji namenila njena teta Elizabeta, mati Janeza Krstnika: Blagor ti, ki si verovala. Ko si prestopila prag mojega doma, se je od veselja zganilo dete v mojem telesu. Obe noseči ženi sta v tistih zelo skromnih razmerah pred dva tisoč leti z očmi vere videli daleč prek sebe, v brezdanjost Božje ljubezni. Plamen vere je v njima oznanjal, da Bog ni pozabil nanju. Oni dve sta to verjeli. Ljudje našega časa pa imamo s tem težave. Ne zaupamo ničemur, kar presega domet naših oči in predvidevanja. Vsak dan se teže zanesemo celo na tistega, s katerim imamo otroke, in s katerim želimo biti družina. Kaj bi lahko povezalo naše skrhane odnose, zaradi česar nad vsem, kar delamo, visi senca dvoma in nesmisla. Marija in njena teta Elizabeta sta v vaški shodnici večkrat slišali preroka Izaija, ki je govoril: »Naj vriska puščava in goljava, naj poganja kakor narcisa.« Vedeli sta, da v puščavi ne bo pognala narcisa, sta pa v sinagogi doživeli, da se je v njuno dušo po veri prelivala Božja milina in njegova tolažba. In o tem danes znova beremo v cerkvi, da se v nas na kar najbolj preprost način ponovi vse tisto odrešujoče, kar je dajalo moč tudi Mariji in Elizabeti.
Večina ljudi se zaveda, da imajo besede neverjetno moč. Toda izreči pravo besedo ni dovolj. V svetopisemskih Pregovorih lahko preberemo pomemben nasvet, povezan z našimi besedami: “Zlata jabolka v srebrnih koških so besede izrečene o pravem času.” (Pregovori 25,11) Napačne besede ob napačnem času nam jemljejo pogum. Napačne besede ob pravem času, nas jezijo. Prave besede ob napačnem času nas zmedejo. Prave besede ob pravem času pa nas spodbujajo. Včasih je najboljša stvar, ki jo lahko naredimo za nekoga, ta, da molčimo. Ko smo v skušnjavi, da damo nasvet, ki ga nihče ne želi, da rečemo “saj sem ti rekel, da bo tako” ali da javno izpostavimo napako, je najbolje, da se ugriznemo v jezik. Toda ko je čas, da spregovorimo, kako lahko izrečemo pravo besedo ob pravem času? V eni od zadnjih ofenziv druge svetovne vojne je general Dwight Eisenhower med obhodom v bližini reke Ren naletel na vojaka, ki je bil videti malodušen. “Kako se počutiš, sin?” ga je vprašal. Mladenič mu je odvrnil: “General, zelo sem napet in nemiren.” “No, če pa je tako,” je rekel Eisenhover, “potem sva dober par, saj sem tudi jaz napet in nemiren. Če bova hodila skupaj, bova drug drugemu dobra družba.” Prva ključna stvar za to, da izrečemo pravo besedo ob pravem času, je ta, da smo pozorni na okoliščine. Če se lahko naučimo biti dovzetni za dogajanje okrog nas, okoliščine, v katerih je oseba s katero govorimo, smo na najboljši poti, da izrečemo pravo besedo ob pravem času. Ni pa pomembno le kaj rečemo in kdaj to naredimo: prav tako pomembno je kako nekaj rečemo. Ljudje prepoznamo razliko med praznimi besedami in besedami, ki prihajajo iz srca; besedami, ki so izrečene zgolj, ker je to prav, in besedami, ki resnično izražajo naše misli in občutke. Prave besede ob pravem času lahko naredijo veliko več kot pa le dajo dober občutek osebi, ki so ji namenjene. Takšne besede lahko imajo vpliv, ki je pozitiven in trajen. Slikar Benjamin West je kot otrok rad risal. Ko je nekega dne znova uporabil svoje barve, čopiče in ostalo opremo, je pri tem ustvaril tudi precejšen nered v sobi. Zavedal se je, da se bo njegova mama kmalu vrnila domov, zato si je obupno prizadeval, vse pospraviti in očistiti. Toda ni mu uspelo. Ko je mama vstopila v sobo, je pričakoval najhujše. Toda takrat se je zgodilo nekaj nepričakovanega. Mama je vzela v roke njegovo sliko, jo pogledala in rekla: “Kako čudovita slika tvoje sestre.” Nato ga je poljubila na lice in odšla. West pravi, da je s tem poljubom in temi besedami, postal slikar. Ne poznam okoliščin, v katerih ste odraščali. Morda ste imeli starše, ki so razumeli moč spodbude. Morda pa v vašem življenju ni bilo in ni nikogar, ki bi spregovoril pravo besedo ob pravem času. Toda ne glede na to, ali ste bili deležni takšni besed ali ne, jih lahko zdaj podarite naprej. Poiščite priložnosti, ko lahko druge spodbudite s svojimi besedami. Morda bo prav to spremenilo njihovo življenje na bolje.
Jutra na Prvem prinašajo tudi razmisleke o temeljnih življenjskih, religioznih in duhovnih vprašanjih. V Duhovni misli avtorji, pogosto na podlagi svetopisemskega ali kakšnega drugega znanega besedila, govorijo o zmeraj aktualnih, eksistencialnih temah, s katerimi se človek srečuje od nekdaj. Množica pogledov pod uredniškim vodstvom Petra Franka ob glasbenem izboru Apolonije Gantar. Vsak dan ob 5.50, ob koncih tednov ob 6.50. Na Prvem.
Kot poroča rimski zgodovinar Svetonij, je bil moto »Festina lente!« ali slovensko: »Hiti počasi!« eden od najbolj priljubljenih izrekov rimskega vodje Gaja Avgusta Oktavijana, bolj znanega kot cesarja Avgusta. Vendar so paradoksalno misel »Speúde bradéos!«, ki govori o tem, da moramo počasi začenjati vsako novo dejanje, poznali že stari Grki. Ta nenavadna besedna zveza odlično ponazarja temeljno načelo in eno največjih vrednot grške in rimske družbe. To je bila preudarnost. Uči nas, da nobenega dela ne smemo začeti brez tehtnega premisleka in brez natančno izdelanega načrta. Tako je cesar Avgust svoje vojaške poveljnike pogosto opozarjal, da je »boljši zanesljiv kakor drzen strateg« in da je »bilo dovolj hitro narejeno to, kar je bilo narejeno dovolj dobro.« Francoski basnopisec Jean de la Fontaine je izrek “Hiti počasi” imenitno povzel v svoji basni o zajcu in želvi, kjer želva s svojo preudarno modrostjo v hitrostni tekmi premaga zajca. Prebivalce Sarajeva, ki so izkusili najokrutnejšo zaničevanje vrednosti življenja, pa od leta 2012 na nesmiselno zametavanje bistva in lepot bivanja opozarja osemintridest metrov dolg most čez reko Miljacko, poimenovan Festina lente. Sredi mostu je nameščen nenavaden luping, ki pritegne človeški pogled, da se ozre po lepoti reke in se zazre v njen tok. Nagovarja nas, da se lepota življenja skriva v drobnih stvareh, mimo katerih pogosto hitimo, ne da bi jih sploh opazili. Tok reke pa nas spomni na tek časa, na našo tuzemsko minljivost in nenehno spremenljivost. Sporočilo “Bodimo preudarni”, najdimo pravo mero med našim razumom in našo ustvarjalno domišljijo, je torej kot nalašč za današnji čas, ko z neizprosno naglico brzimo skoz vsakdan v pehanju za nesmiselnimi vrednotami imeti in biti uspešen.
Dragi prijatelji, vsak dan je nov dan. Je kot nepopisan list papirja. Kaj bo na njem napisano, je odvisno od nas samih. Novice, ki jih preberemo v časopisu, morda jih slišimo na radiu, ali jih vidimo na televiziji, nam jemljejo veselje in navdušenje. Dobivamo vtis, da vse propada. Nasilje, vojne so v vseh medijih. Ustvarja se vtis, da lahko samo z nasiljem rešujemo vse konflikte na svetu. Nasilje je najmočnejše orožje, ki ga ne more nič ustaviti. Če dobro premislimo, bomo videli, da ni nasilje najmočnejše. Dobrota je tista, ki na koncu vedno zmaga. Zdi se neverjetno, pa vendar drži. Ko sem po končani vojni v Bosni in Hercegovini obiskoval vasi in naselja, je bil prvi vtis moreč. Porušene hiše, razbite družine, uničena otroštva so bili rezultati več let trajajoče vojne in nasilja. Iz takega razmišljanja me vedno znova zdramijo besede malega fanta Josipa, ki mi je rekel: »Stric! A mi boš naredil hišo?« In res smo tisto poletje v grobem obnovili hišo za njegovo družino. In ko sem razmišljal o vseh teh porušenih hišah, se mi je utrnila misel: »Ali ni dobrota, ljubezen močnejša kot najbolj uničujoče orožje?« Ob vseh ruševinah dobi človek občutek, da je nasilje nemogoče ustaviti. Posledice nasilja so takoj vidne. Toda vsako nasilje slej ko prej izgubi ostrino, se utrudi, se izčrpa. V razvaline in v času vojne uničene hiše so se začeli vračati ljudje, ki so z dobroto in pomočjo dobrih ljudi obnovili porušene vasi. In v te vasi so se počasi spet vračali življenje, dobrota in prijaznost. Še kako drži misel, ki jo je že v 18. stoletju zapisal Edmund Burke: »Za zmago zla je potrebno le, da dobri ljudje ne ukrepajo!« Ni najpomembnejše, kar se dogaja okrog nas, pomembno je, kako znamo mi to sprejemati. In kakšen je naš odziv na slabo in zlo? Na nasilje lahko odgovorimo z nasiljem ali dobroto. Vse je odvisno od nas. Sad nasilja je nasilje, sad dobrote je dobrota. Naše besede in dejanja lahko prinašajo med ljudi razumevanje, sočutje, lahko pa povzročijo nasilje, nerazumevanje. In to ni nekaj novega. Že stoletja pred Kristusom je zapisano v Bibliji: »Vsemogočni Bog mi je dal učen jezik, da bi znal trudne krepiti z besedo. Zbuja mi sleherno jutro uho, da prisluhnem kakor učenci.« Vsak dan lahko z besedami spodbujamo in podpiramo druge. Svoje uho uporabimo, da prisluhnemo drug drugemu. In svet naenkrat postane drugačen tudi zaradi mene in tebe!
Posebno zemeljsko trpljenje je pridržano ljudem, ki živijo v revščini. Nimajo, da bi se do sitega najedli in dajali svojim otrokom, kar potrebujejo. Njihova bivališča so prostori žalosti, oropani slehernega udobja. Vsepovsod se grmadijo odpadki in zaudarja po gnilem. Pomanjkanje vsake vrste je vidno in otipljivo. Revščina nastopa s kruto govorico. Ne ozira se na človeško dostojanstvo in srčne bolečine. Domuje v strtosti osebe, ki jo prenaša. Kako sploh zapademo v revščino, če živimo odgovorno? Kako je mogoče, da človek, živ in zdrav, zdrsne v objem skrajne materialne stiske? Mogoče je, kadar dopusti, da ga premaga brezglavost in ni pozoren na opozorila življenja. Ko ne zna ocenjevati svojih sposobnosti, zahtev sveta, nasprotnikov. Ko zastavlja nepremišljene korake, tudi zaradi svojega lastnega duševnega stanja, in ga naposled čaka neizprosna brezupnost. Takrat je tlakoval pot revščini, ki pride, da ga zasužnji. In njegove potomce. Kajti revščina običajno ni le breme enega človeka, ene generacije, ampak je mora rodbine, ker po dolgih letih mučne preizkušnje revni nimajo moči, da bi se postavili na noge in suvereno zaživeli. Nimajo ne izobrazbe ne socialne kompetence ne pedigreja, da bi se pognali v življenje. S pomilovanja vredno vztrajnostjo prenašajo trpljenje, ki ga ponuja svet. A vendar je tukaj Božja pravičnost, zaradi katere bodo nekoč lahko deležni zmage nad pomanjkanjem.
Nekega jutra sem se vozil na sestanek. Pred mano se je znašel rumen avto. Vozil je počasi in okorno. Postajal sem rahlo nejevoljen nad vožnjo voznika pred mano, saj se mi je že precej mudilo. Pri tem pa najprej sploh nisem opazil, da je bil na tem počasi vozečem avtomobilu napis: »Avtošola«. Ko sem zagledal napis, sem postal precej bolj potrpežljiv s počasnim zavijanjem in previdnim zaviranjem. Pomislil sem, da mladi voznici pred mano pravzaprav ne gre tako slabo. Spomnil sem se tudi mojih okornih začetkov za volanom in se malo nasmehnil. Potem pa sem se zamislil: 'Kako bi reagiral na voznico pred mano, če njen avto ne bi imel napisa 'Avtošola'?' Bi bil še tako potrpežljiv in dobrodušen? Precej verjetno ne, sem si tedaj odgovoril. Drug za drugega ne vemo, kaj trenutno prestaja v življenju. Ljudje ne nosimo na sebi napisov, ki bi orisala naše notranje boje in konflikte. Ne nosimo opozorilnih napisov, ob katerih bi obrzdali naš jezik, da se ne bi prehitro razjezili ali povedali nekomu, kaj vse si mislimo, da mu gre. Ne vidimo namreč, da bi imeli ljudje na svojih majicah napise kot npr. »Sem v ločitvenem postopku« ali »Žalujem za umrlim možem« ali »V depresiji« ali pa »Diagnosticiran rak«. Če bi videli takšne napise na ljudeh okrog nas, bi bili do njih gotovo prizanesljivejši in prijaznejši. Ampak pravzaprav ne potrebujemo napisov, da bi bili prijaznejši do neznancev. To lahko vseeno naredimo, ne glede na to ali vemo, kaj se v njih dogaja ali ne. Ne glede na to ali si to zaslužijo ali ne. Če bomo danes kdaj videli napis 'Avtošola' na mimo vozečem avtu, se lahko spomnimo na vse tiste manjkajoče napise pri soljudeh, ki lahko gredo prav danes skozi težke osebne preizkušnje in bolečine. To nam lahko da dodatno dozo potrpežljivosti, prijaznosti in naklonjenosti. Morda bo lahko prav tisti prijazni pozdrav, tista pridržana vrata, tisto pristno vprašanje 'kako si?', prav tista majhna spodbuda, ki jo je bližnji potreboval, da bo lažje šel čez dan. Bodimo prizanesljivejši drug do drugega, saj smo nenazadnje vsi v isti 'avtošoli' življenja.
Advent je čas pred božičem. Pravimo mu čas pričakovanja. Današnja nedelja, tretja v adventu, se imenuje nedelja veselja ali po latinsko gaudete. Ko človek pomisli na veselje, mu zaigra srce. Verjetno se hitro spomni dogodkov, srečanj ali dosežkov, ob katerih je bil zares vesel. Vzroki za veselje so lahko zelo različni: rojstvo otroka, uspešno zaključen študij, poroka, oprostilna sodba na sodišču ali ugotovitev, da sumi na težko bolezen niso utemeljeni. Veselje lahko občutimo tudi ob sončnem vzhodu, prijaznem vozniku, ki nam v jutranji prometni konici odstopi prednost in se ob tem celo nasmehne. Mislim, da bi lahko še dolgo naštevali … Žal pa je tudi veliko takih, ki se ne morejo veseliti, ker jih je življenje preveč ranilo in prizadelo. Njihove bolečine so prevelike. Pogosto jih vidimo v poskusih, da bi delovali veseli, a to je daleč od pristnega veselja. Tudi današnja Božja beseda je prežeta z veseljem. Starozavezni prerok spodbuja Izrael z besedami: »Veseli se in raduj iz vsega srca … Gospod je v tvoji sredi.« Apostol Pavel v pismu Filipljanom pravi: »Bratje in sestre, veselite se v Gospodu vedno; ponavljam vam, veselite se! Vaša dobrota naj bo znana vsem ljudem. Gospod je blizu.« Evangelij pa, kakor da bi nam želel pokazati pot do veselja, poroča o množicah, ki sprašujejo Janeza Krstnika: »Kaj naj storimo?« Med drugim Janez pravi: »Kdor ima dve suknji, naj ju deli s tistim, ki nima nobene, in kdor ima hrane, naj stori enako.« Nadalje spodbudi še cestninarje in vojake. Božja beseda nas vedno znova preseneča. Tako globoke življenjske modrosti, ki so večne in vedno veljavne, predstavi na tako preprost način. Če hočeš biti srečen, ne pozabi na svojega bližnjega. Če želiš veselje, stopi korak nazaj in daj prostor drugemu. Če imaš, daj. Pogosto se spomnim pregovora: Manj je več. Zakaj tega ne storimo? Ker se bojimo, da nas bo kdo izkoristil ali prevaral. Premagajmo te predsodke in strahove in presenečeni bomo, koliko veselja lahko prineseta taka drža in prizadevanje. Za vernega človeka je vir veselja tudi gotovost, da je Bog vedno z nami. Ko je Bog želel prenoviti svet, je izbral ponižno dekle iz neke vasi v Galileji – Marijo iz Nazareta. Nagovoril jo je z besedami: »Veseli se, milosti polna, Gospod je s teboj!« V teh besedah je skrivnost pristnega božiča. Bog jih ponavlja Cerkvi in vsakemu od nas: »Razveseli se, Gospod je blizu!« Naj veseli december ne bo le iskanje zunanjega veselja, ampak priložnost za srečanje s samim seboj, s svojimi bližnjimi in z Bogom. Tako bomo lahko to veselje zaživeli v polnosti. Francoski filozof in teolog je dejal: »Resnično veselje prihaja iz spoznanja resnice in življenja v skladu z njo.« Naj bo današnja nedelja polna pristnega veselja!
Ob današnjem hitrem, površnem načinu življenja je potrebna tudi vzgoja za hvaležnost. Hvaležnost od drugih velikokrat (ne pa vedno) lahko pričakujemo, ne moremo pa je izsiliti, zahtevati. Pri tem prizadevanju je zelo pomembna tudi sposobnost za opazovanje svojega lastnega vedenja, zavedanje svojih občutkov. Če na primer mislim, da sem vse v svojem življenju sam dosegel, bi se moral zamisliti. Je res vse samo moj prispevek? Se zavedam, koliko ljudi me je podpiralo, me spodbujalo, omogočilo moj razvoj, me bodrilo ali pustilo, da grem naprej, svojo pot. Pomanjkanje hvaležnosti vodi v praznino, končno v neuspeh. Dolgoročno pravzaprav uniči, kar sem naredil, lahko uniči vse. Ob nehvaležnosti se človek ujame v »začarani krog«. Nikoli ni dovolj pozornosti drugih. On pa hlasta za pozornostjo. Ujame se v držo prikrajšanosti, prezrtosti, jeze, zamere. Kot bi se srce zapiralo. Druge obsoja, ker mu dajejo premalo. To je neke vrste nenasitnost. Vsekakor prezahtevnost in ni zadovoljstva. Ko človek pričakuje še in še, se krepi občutek, da zanj ni nič lepega, da je v breme drugim, da je slab. Ker ni veselja ob njem, se drugi ljudje namreč umikajo, zaradi pritiska, ki ga izvaja. Tudi če ostajajo z njim, sčasoma za vse ni več veselja. Ko nekdo ne čuti hvaležnosti, jaz pa mu dajem veliko oziroma vse več, čeprav tega ne ceni, da bi vendarle spoznal mojo »dobroto«, sprejmem neko igro. Potiskam ga v začarani krog. Oba trpiva ob nehvaležnosti. Spodbuda za hvaležnost torej je, da prekinem ta krog, neham dajati. Postavim mejo. Preventiva za nehvaležnost je prebujanje čuta za empatijo, sočutje, spoštovanje, odgovornost. Ne morem narediti namesto drugega, lahko pa pomagam, da najde v sebi. Naredi korak v nov pogled. Samozavestno in srčno, onkraj vseh različnih potez, vidim sočloveka. Nerešljivo pa dajem v Božje roke. Prijateljstvo, zdravi odnosi, ki jih gojim, niso zaman, tudi pri teh težavah pomagajo.
Neveljaven email naslov