Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
3709 epizod
3709 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Post je tema, ki običajno ne navdušuje velikega števila ljudi. Večina v postu vidi aktivnost, ki naj bi spodbujala izgubo telesne teže ali prispevala k čiščenju telesa. Toda Sveto pismo v svojih več kakor šestdesetih omembah post povezuje z duhovnimi vprašanji. Po navadi z molitvijo in pogosto v kontekstu posebne potrebe ali prošnje. To nas ne bi smelo presenetiti, saj vsa večja svetovna verstva ‒ vključno z judovstvom, islamom, hinduizmom in budizmom ‒ uporabljajo in promovirajo post v povezavi z verskim življenjem. Kaj je post? Post je popolna, delna ali izbirna prostovoljna odpoved določeni snovi ‒ običajno hrani in/ali pijači ‒ oziroma določeni dejavnosti. V Svetem pismu je post kot popolna odpoved hrani in pijači za krajše časovno obdobje prikazan kot skrajni odziv na strahotno stisko kakršno na primer vidimo pri kraljici Esteri, ki ji je skupaj z njenim ljudstvom grozila usmrtitev (Estera 4,6). Delni post, ki je najpogostejša oblika posta, vidimo v Jezusovi izkušnji štiridesetdnevnega posta, ko se je ta odpovedal hrani, ne pa tudi vodi (Lk 4,2). Izbirni post pa je opisan v primeru preroka Daniela, ki se je za tri tedne odpovedal “okusnim jedem, mesu in vinu” (Dan 10,3). Post ni le vzdržnost od hrane ali pijače, ampak lahko vključuje tudi druge dejavnosti. Prerok Daniel v prej omenjenem odlomku pravi, da se je v času svojega izbirnega posta odpovedal maziljenju. V Izaijevi knjigi 58,6.7 pa zasledimo poziv, da naj se ljudstvo posti s tem, da odpne spone krivičnosti, osvobodi zatirane, daje lačnemu svoj kruh in brezdomce pripelje v svoje domove. Vzdržnost od določenih dejanj ali nadomestitev krivičnih s takimi, ki prinašajo pravico, je prav tako post. Pri vsem tem pa je pomembno, da je post vedno prostovoljna odločitev posameznika ali skupnosti. Čeprav je bil v Stari zavezi na dan sprave zahtevan post celotne skupnosti (3. Mojzesova knjiga 16,29.31), pa Nova zaveza nikjer ne zapoveduje posta. Zgolj usmerja nanj in ga vidi kot običajni del vernikovega življenja (npr. v Matej 6,16 “kadar se postite”). In zakaj naj bi postili? V Svetem pismu je post predstavljen kot duhovna disciplina, torej dejavnost, ki je del krščanske duhovnosti in ki posamezniku omogoča osredotočanje na Boga in soočanje s samim seboj (npr. Luka 2,37 in Psalm 69,10.11). Omogoča nam, da čas, ki bi ga sicer uporabili za nakupovanje, pripravo in pospravljanje hrane, uporabimo za molitev, branje Svetega pisma in premišljevanje in da tako užijemo številne duhovne prednosti. Post prav tako osredotoča naše misli in jih naredi jasnejše. Ko naredimo nekaj neobičajnega, nas ta sprememba vsakdanje rutine spominja, da se dogaja nekaj posebnega, kar pomeni, da smo bolj čuječi, in posledica tega so bolj osredotočene in jasnejše misli. Zagotovo pa post prinaša tudi zdravstvene prednosti in iz našega telesa in prebavnega traka čisti toksine, ki so se nabrali v njem. Vse našteto kaže, da je post prednost ne le za našo duhovnost ampak tudi za naše telo in naš um. Dovolite mi za konec še tri nasvete glede posta. Prvič, izberite pravo spodbudo za post. Ta namreč ne pomeni pridobivanje verskih zaslug in izkazovanje lastne pobožnosti niti siljenje Boga, da nas usliši ali deluje v našo korist. Drugič, razmislite o pravi obliki posta. Pri tem pa poleg hrane pomislite tudi na post od medijev, nakupovanja ali uporabe interneta. In kot zadnje, a nikakor najmanj pomembno: posta se lotite postopoma. Tudi tukaj namreč velja, da vaja dela mojstra, če mojster dela vajo.
V sredo smo kristjani s pepelnico vstopili v postni čas. Pri tem se post žal prepogosto razume predvsem v odpovedi mesu ali določenim dobrinam. Ampak, če je post osredinjen predvsem na odpoved od jedi, potem obstaja nevarnost, da vse skupaj postane le neka spokorno asketska vaja in nič več. Post je vsekakor mnogo več kot zgolj neka odpoved ali kot se lahko pogostoma izrodi – samo neka oblika hujšanja ali očiščenja telesa. To nima nič skupnega z resničnim postom, katerega bistvo ni v očiščevanju telesa, ampak v očiščevanju srca, v preobrazbi srca, v spreobrnjenju srca. Našega srca, mojega srca, ki je lahko tolikokrat obremenjeno in obteženo s tem in onim, a ki še vedno močno, močno hrepeni po ljubezni. To je tisto, kar si tako težko priznamo, čeprav, vsaj nekje globoko v sebi to nosimo in čutimo. Spreobrnjenje srca v prvi vrsti zadeva odnose – od sebe, do bližnjega in do Boga. Toliko je stvari, ki nas trgajo od nas samih. Konstantno se pritožujemo in jamramo, da nimamo časa, da je nor tempo, da je toliko in toliko stvari … In zaradi vsega tega si težko ali pa si sploh ne moremo vzeti si časa zase, za bližnje, kaj šele za Boga. Ker je pač vse drugo tako zelo pomembno. Pa je res? So druge stvari res tako zelo pomembne in nujne, da je zaradi njih vredno pozabiti nase. Ali pa je preprosto samo težko biti s sabo. Ker, ko sem nekaj trenutkov sam s sabo v tišini, je to lahko nevzdržno. Ker pride na plano toliko stvari, ker je težko biti sam s sabo, ker se prebudijo določena hrepenenja in potrebe srca. A to pogosto zelo dobro skamufliramo ali preprosto pred tem pobegnemo. Postni čas je torej povabilo, da se ob neki odpovedi odpravim v globine svojega srca. Evangelij današnje nedelje govori prav o tej poti, ki je zaznamovana s skušnjavo in preizkušnjo. Jezus se mora v puščavi soočiti s hudičem, ki ga skuša. Gre za področja, na katerih imamo vsi probleme. Gre za željo po moči in kontroli, po imeti in obvladovati. Pa ne nujno samo v materialnem smislu, ampak tudi v odnosnem – imeti in obvladovati, moč in kontrola. Skušnjava, da bi obvladovali, kontrolirali in imeli svoje bližnje in ljudi okoli sebe. A to ne gre. Pristno življenje v odnosih se lahko živi le v svobodi in ljubezni, ne v posesivnosti, obvladovanju in kontroli. Zato vse naše grebatorstvo, kopičenje, želja po obvladovanju in po moči dejansko odražajo našo nemoč, da bi zares zmogli ljubiti, da bi se zmogli predati in živeti v pristnosti. Postni čas je za vsakega od nas vabilo k spreobrnjenju, vabilo, da bi obrnili svoje srce od zahtev po moči, kontroli in obvladovanju, k iskrenemu prepuščanju, zaupanju, odprtosti in ljubezni do sebe, bližnjega in do Boga.
Vprašanje, zakaj zlo, je odrinjena tema, čeprav se skoraj vsak dan pogovarjam z ljudmi, ki so razočarani nad Bogom. Sprašujejo me, kaj počne bradati obrtnik na nebu, da zla ne predela v dobro. Pravijo: »Toliko mi je obljubil, a se ni nič izpolnilo.« Razumem, da nosijo v svojem srcu grenko bolečino in občutek, da jih je Bog izdal, in občutijo strah pred Bogom, teofobijo. Sploh ker odgovorni govorijo o Bogu tako strašno, da se ga bojimo bolj kot hudiča. Pisci Svetega pisma so vedeli, da zlo obstaja, a so se spraševali, od kod prihaja, in so nam brez dlake na jeziku in v obraz povedali resnico. Najprej so predstavili ošabnega človeka, ki venomer hoče biti enak Bogu, in zlo, ki izhaja iz človekovega srca. Kaj pa, če zlo prihaja od Boga, ki je človeka ustvaril? Ali pa od zlodeja, ki ga je pisec predstavil s kačo in jo je uvrstil med živali zato, da ne bi kdo pomislil, da gre za božanstvo; šlo je za brezbožni kanaanski simbol plodnosti, nevaren za Jude. Od kod torej zlo? Ali je zlodej videl v človeku tekmeca in mu zavidal ter ga z ukano zapeljal? Končno, ali ni zlodeja ustvaril prav Gospod Bog? Ne, Stvarnik je ustvaril angela svetlobe, a je tudi on svobodo zlorabil in padel. Zapomnimo si: »Ni svobode za sovražnike svobode« (Saint-Just). Vsi imamo ambicijo, da bi postali potencialni Bog. Prepoved, da niso smeli jesti od drevesa dobrega in hudega (1 Mz 2,17), ni bila dana zato, da bi bili v podrejenem položaju, ampak je bila ljubeče opozorilo, zaščitna meja za pravilno uporabo spoštovanja svobode, da ne bi spoznali zla in morali umreti. Kdor ima Boga, mu ničesar ne primanjkuje, ker Bog edini zadostuje (T. Akvinski), a smo odnos z njim razdrli in smo ob tolikih bogovih ostali brez Boga. Kdor ne moli k Bogu, moli k hudiču (Léon Bloy). Zvesti Bog je nezvestemu človeku v vrtincu zla in greha podal roko v Sinu Jezusu Kristusu, ki je hkrati rešujoči Bog in rešeni človek. S svojim križem je vstopil v trpljenje, ga prevzel in ga odrešil, da bi bilo stvarstvo odrešeno (H. Urs von Balthasar). Netrpečemu Bogu se ni za malo zdelo biti trpeči človek; neumrljivi je hotel biti podvržen zakonu smrti, kajti ljubezni pristaja trpljenje – Caritatis est passio (Origen), saj je ljubezen Božja strast. Kjer koli je križ, tam je središče sveta in Božjega srca. Skozi vidno rano vidimo rano nevidne Božje ljubezni (sv. Bonaventura, 1221–1274).
Zgubila sem rosno kapljo, kliče roža jutranjemu nebu, ki je zgubilo vse svoje zvezde. Taka roža utegne biti kdaj še tako preudarno stvaren človek. Nenadoma se mu stoži po sicer povsem zanemarljivem udobju. Zoprno, nadvse zoprno, v novi službi nimam prostega parkirnega mesta! Pet njegovih kolegov je pa ostalo brez delovnega mesta. Še bolj prikrajšana se pa počuti prava mila jera. Cmeruhce srečamo že med otroki. Vendar je splošna vzgoja še vedno nagnjena k hitri zadovoljitvi umišljenih potreb. Najprej zadošča nova igrača, kmalu zmogljiv mobilnik ni dovolj nov. Šolar se počuti zapostavljenega, če se ne more hvaliti s čim boljšim od kdaj prej najboljšega. Vsi imajo pametne telefone, a jaz naj bom pa butelj? Ni mogoče vsem naenkrat imeti vse, kar je na tem svetu dosegljivega. Tudi to se še ni uresničilo, da bi imel vsak dovolj za preživetje, kaj šele za udobno življenje. Geslo: vsakemu vse, kar potrebuje, je mikavno, a ni nikjer udejanjeno. Vendar zgolj zato ne, ker zahtevamo precej več, kot že povsem zadošča. Eno je potrebno. To je bilo vodilo našega rojaka Friderika Baraga. A se ta dobrodušna Črna suknja med Indijanci ni izsušil in izmozgal zgolj s pobožnostjo. Izžel se je s fizičnim, kulturnim, gospodarskim, izobraževalnim, družbenim in duhovnim delom za domorodna plemena, ki jim je napredni beli človek izžemal telo in duha. Njihovi potomci ga dobro poznajo. Koliko pa mi? Enako tudi druge rojake, ki so z vztrajnim delom oplemenitili svet. Zgubila sem rosno kapljo, kliče roža jutranjemu nebu, ki je zgubilo vse svoje zvezde. Misel, Ptica selivka, indijskega modreca Rabindranata Tagoreja. Niso misleci za v staro šaro. Mi smo postali površinski, manj pripravljeni pogledati v globine. Izgubljamo smisel za čudenje, tudi za premislek o povsem vsakodnevnih dogodkih in priložnostih. Stara domislica o posebnežih, ki da slišijo travo rasti, je samo znamenje nezazrtosti v naravne procese in površnega dojemanja vsega živega, pa še vedno v čem tudi skrivnostnega. »Dolga leta sem krmil golobe, na tisoče sem jih krmil, kajti kdo bi navsezadnje mogel vedeti …« je menda dejal Nikola Tesla. Tudi če nismo ne rosna kaplja ne zvezdno nebo, lahko sprejmemo svoje okolje, poklic in stan brez jadikovanja, da smo izbrali najslabše.
Vsako nedeljsko jutro se je znanka odpravila na lahek tek ob parku blizu njenega doma v tujini. Pripovedovala je o manjšem ribniku, ki se je nahajal v enem koncu parka in ob katerem je vsakič srečala starejšo gospo. Ta je sedela ob robu ribnika, ob njej pa je bila majhna kletka. Zadnjo nedeljo jo je le premagala radovednost, tako da je prenehala s tekom in se ustavila ob njej. Ko se ji je približala, je odkrila, da je kletka pravzaprav manjša past. V njej so bile tri male želve, ki so se nepoškodovane sprehajale znotraj pasti. Četrto želvo je gospa držala v rokah in jo previdno čistila s čistilno gobico. »Dobro jutro,« je dejala, »vsako nedeljsko jutro vas vidim tu. Če vas ne moti moja radovednost, bi vas rada povprašala, kaj delate s temi želvami?« Gospa se je nasmehnila: »Čistim njihove oklepe,« je pojasnila. »Vse kar se prime oklepov, alge ali umazanija, zmanjša njihovo zmožnost absorbiranja toplote, omeji pa tudi njihove plavalne sposobnosti. Čez čas lahko vse to celo povzroči korozijo, ki oslabi oklep. »To je pa res lepo od vas,« je odvrnila znanka. Gospa je zamahnila z roko: »Ah, tukaj posedim nekaj ur vsako nedeljo, se sprostim ob ribniku in vmes pomagam še tem živalcam. Vseeno se mi zdi, da naredim vsaj malo spremembo.« Znanka je tedaj pomislila: »Ampak se vam ne zdi, da bi lahko vas čas tudi drugače preživeli? Mislim, da je vaš trud hvalevreden, ampak želve živijo po mnogih jezerih po vsem svetu. In devetindevetdeset odstotkov teh želv nima tako prijaznih ljudi, kot ste vi, da bi čistili njihove oklepe. Torej, brez zamere … ampak ne morem razumeti, kako bi lahko z vašim trudom tukaj pustili za seboj trajne spremembe?« Gospa se je glasno nasmejala. Pogledala je na želvo v naročju, s katere je ravno odstranila zadnje koščke alg in umazanije in dejala: »Draga gospa, če bi ta žival lahko govorila, bi morda povedala, da zanjo ta čistilna akcija pomeni vso spremembo na svetu.« Lahko zaznamujemo svet, morda ne celotnega sveta naenkrat, to bi bilo praktično nemogoče. Lahko pa po malo spremenimo življenje ene osebe, z vsakim dejanjem, vsako držo, vsako besedo naenkrat. Tudi v današnji dan se lahko zbudimo s prepričanjem, da lahko danes naredimo spremembo. Ker jo, in zavestno se lahko odločimo, da delamo spremembe na bolje.
Spoštovane poslušalke, spoštovani poslušalci, začeti jutro s pozivom k postu ni ravno obetavno. A danes je pepelnica. Pustna razpuščenost je za nami in prihaja resen čas. Danes naj bi se tako ali drugače posipali s pepelom. Kdo bi rekel, da se nima za kaj posipati s pepelom. Vemo, kako je, če srečamo človeka, ki zatrjuje, da mu ni za nič žal, da v življenju ni storil nič slabega, da ni nič dobrega opustil, da lahko hodi vzravnano kjerkoli in kadarkoli in pred komer koli. Zato se bo z vso trdnostjo pridušal, da ne potrebuje nobenega pepela, posta, spokornosti ali kar koli podobnega. Ob tem lahko samo onemimo. Saj se trudimo, prizadevamo, a ko pogledamo nazaj, vemo, da je težko ohraniti mirno vest. Ne rečem, da se lahko tudi kaj, kar sem slabega storil, ne more obrniti v dobro, a vseeno bi se težko hvalili, da smo brez potrebe po spreobrnjenju. Že zgodaj zjutraj lahko vzdihujemo za zamujenimi priložnostmi, nehoteno zadirčnostjo, nepozornostjo, lenobo in podobnim. Kljub splošno opevanemu iskanju sreče, notranjega zadovoljstva, bi težko trdili, da smo to v veliki meri dosegli. Še vedno smo občutljivi na to, kar so nekoč naši predniki vpletli v pepelnico in ves postni čas. Potrebujemo neko spokornost, naj si to priznamo ali ne. Kako bi drugače razumeli vse mogoče pobude, ki nas vabijo k takim ali drugačnim akcijam v postnem času, od štirideset dni brez alkohola, do popolne odpovedi mesu, k večji prijaznosti in podobno. Mnogi, ki niti ne vedo, kaj je pepelnica in postni čas, iskreno sodelujejo pri teh pobudah. Človek pač nikoli ni popolnoma zadovoljen sam s sabo, hoče več od sebe, sanja svojo veličino. Prav zaradi tega nas današnje svetopisemsko branje vabi, da se ne postimo v javnosti, ampak na samem. Saj le tako lahko srečamo sebe. Post naj bi bil predvsem pot do svoje notranjosti, pogleda v to, kar zmorem in kaj ne. Predvsem pa, da se vprašam, kaj bi rad od svojega življenja. Pri tem lahko sebe vidim v vedno slabši luči, kako se ne morem premagati pri tem ali onim, kako sem ranljiv, nesposoben in brezčuten. Šele v tej samoti lahko srečamo glas, ki nam pravi: »Obrnite se k meni z vsem srcem, s postom in z jokom in s srčno bolečino! … vrnite se h Gospodu, svojemu Bogu, zakaj milostljiv je in poln usmiljenja.« Če zmorem slišati ta glas, nas ne bo strah lastnih slabosti. Verjemimo, da je v nas ta božji glas, ki nikoli ne obupa nad nami in nas vedno znova spodbuja, da v samoti odkrivamo svojo moč za dobro. Naj nas pepel današnje srede vedno bolj vrača k temu notranjemu glasu naše prave dobrote.
V preteklem tednu sem naredil nekaj precej grdega. Vsakomur se to zgodi. To ne odloča o tem, kakšni ljudje smo, niti kakšni bomo. Naši odzivi na take stvari, ti pa so tisti, ki so odločilni. Vem, da bi moral priznati svojo napako in ob tem še vedno verjeti, da je ljubezen človeka, ki sem ga prizadel, močnejša od mojega greha. Toda namesto da bi svoj greh vzel kot izkušnjo napačnega, torej kot svoj korak, kot rast, sem svoj greh takoj vzel za nekaj usodnega, začel sem razmišljati, kaj vse bo ta moj greh uničil. Nič kaj velikonočen nisem bil. Začel sem obupavati, namesto da bi se začel boriti za ta moj odnos. Lahko bi rekli, da nisem samozavesten. Toda mogoče je tako z mnogimi od nas prav zato, ker smo se ljudje svojo samozavest naučili črpati iz svojih uspehov, iz dosežkov, iz lastne moči. In ta nas slejkoprej pusti na cedilu. Prava samozavest lahko zrase samo iz občutka, da nekomu pripadamo. Zato Jezus pravi: »Ostanite v meni« (Jn 15,4). To je potrebno. Kajti vemo, da začnemo početi neumnosti, da začnemo vanje verjeti in jih živeti, kadar pozabimo, da smo nekje doma, da imamo vendar nekje svoje mesto, da nekomu pripadamo – in da mu pripadamo za večno. Ne toliko greh, ne toliko napaka – dvom v ljubezen je tisti, ki nas pahne v nesrečo, v to, da greh ponavljamo, da globoko zabredemo. Dvom v odpuščanje, v ljubljenost, dvom v to, da sem nekomu pomemben in dragocen, je tisti, ki nas dela mevžaste in obupane, poteptane, vedno bolj grešne, ranjene, nesamozavestne ljudi. Jezusov: »Ostanite v meni,« zato seveda temeljito presega zgolj naročilo, naj bomo vsako nedeljo v cerkvi, naj vsak dan molimo in spolnjujemo zapovedi. Presega »krščansko popolnost«, presegajo nauke, presega pogoje za birmo, za poroko, za cerkveni pogreb. Jezus govori o veri v to, da smo Bog in ljudje povezani – in da smo povezani globoko, nesmrtno, da smo povezani še globlje kot člani neke družine. In govori o tem, da je v tej povezanosti naše življenje, naša sreča, naša rodovitnost. V tej veri v ljubezen Boga. Zapovedi, nauki, maša in ostalo so vse v službi tega: da ne bi pozabili. Da ne bi dvomili. Da bi ostali. Zato ostati ne pomeni nikoli v strahu bežati in nikoli v jezi in razočaranju oditi; pomeni pa vrniti se. Ostati ne pomeni ne delati napak, pomeni pa dati nekaj ali nekoga na prvo mesto. Ostati pomeni ne pozabiti. Ostati pomeni biti zvest. Biti zvest pa pomeni verjeti in se vsak dan v to vero vrniti. Ne glede na vse, piti kavo s svojo ženo in jo zvečer poljubiti. Vsak večer pokrižati otroke, jim povedati, da jih imamo radi. Moliti. Da ne bi pozabili. Verjeti. Vrniti se. Ostati. In imeti te tri glagole vedno na »repeat« (v ponavljanju).
V zadnjih letih se je precej razširil vegetarijanski in veganski način prehranjevanja, temu je sledila tudi ponudba v trgovinah, kjer vedno pogosteje najdemo oddelke z alternativno prehrano. Če so nekateri prepričani, da je veganstvo sinonim za etično prehransko izbiro, pa drugi menijo, da je takšen način prehranjevanja ekstremen in nepraktičen. O prehranjevanju in veganstvu bo v današnji Duhovni misli razmišljal tudi učitelj zen meditacije Dušan Osojnik.
Recesija, kriza, nezaposlenost, stavke, protesti, potres, 200.000 mrtvih, ranjeni, nesreče, ubijanja, prevare, korupcija…. To so samo nekateri od kričečih naslovov v vseh današnjih medijih, od elektronskih do pisanih. Sredi vseh dogodkov, ki pretresajo današnji svet, jaz še zmeraj učim verouk o Bogu, ki je Ljubezen….Kako si sploh upam stopiti pred mlade ljudi in jim govoriti o Bogu, ki ga ne vidijo, ki ga niti dobro ne poznajo in jim trditi, da je ta nevidni Bog – Ljubezen?! Pri pouku vedno znova gledam v oči otrok, ki odraščajo, ki se spreminjajo v fante in dekleta, in vedno znova ostrmim… Njim je namreč najvažnejši dogodek danes to, kar se dogaja z njimi! Najtežji problem je, kako odrasti, kako potešiti neizmerno hrepenenje, ki raste v njihovih srcih, hrepenenje po ljubezni, sreči. In zato, zaradi teh otrok in njihovega hrepenenja še zmeraj učim verouk o Bogu, ki je Ljubezen. Učim zato, ker ne govorim o sebi, ampak o Njem. Govorim o Njem kot o Ljubezni zato, ker sem Njegovo ljubezen doživela, ker me se dotaknila sredi največje puščave mojega življenja. Učim otroke o ljubezni ne zato, ker bi jaz sama znala ljubiti, ker bi odkrila skrivnostne globine ljubezni, ampak zato, ker sem tudi sama iskalka, ki je v svojem srcu dotaknila podnožje Božjega prestola, pa ne more drugo kot hrepeneti, da bo enkrat znala zares ljubiti… V otroških očeh se skriva tisto, kar je bilo že na začetku sveta: hrepenenje po ljubezni, ki bo prežela vse globine našega bitja! Na zunaj se to hrepenenje lahko kaže kot upor, kot skrivnostno hihitanje, kot zasmehovanje, a v očeh se zrcali resnica: pomagajte nam, vi ki ste že ljubili, da se bomo tudi mi, ki vstopamo v pomlad življenja, naučili ljubiti! Zato bom jaz še naprej učila verouk o Bogu, ki je Ljubezen. Kljub krizi, recesiji, svojim slabostim in slabostim moje Cerkve. Učila bom otroke o Bogu, ki je Ljubezen zato, da bi njihova življenjska pomlad bila polna cvetja, ki bi potem, ko odpade, prineslo sladke in okusne sadove prave ljubezni.
Vse tisto, kar dobrega naredim, vse, kar ustvarim, izžarevam za druge, se na nek način vrača k meni. Prav tako vse tisto, kar omogočim, da drugi daruje meni, kar mi zaupa o sebi, svoji bolečini – se na vseh ravneh vrača k njemu, saj se počuti slišanega. Ljubezen oplemeniti tudi tistega, ki jo daje. Kako preprosto in lepo je življenje, če se odločimo, da ga bomo pač sprejemali in tudi živeli takšno kot je. »In sreča je, da je pred mano pot, in to, da vem, da slast je v tem, da grem«, je napisal Janez Menart. Moj notranji glas mi pravi, da naj se samo odzivam Nanj in grem. Vsakemu človeku se približam s skromnostjo, hvaležnostjo, veseljem. Saj sem vsakič presunjena od njegove skrivnostno zasnovane enkratnosti, ki je v marsičem neizražena, včasih tudi globoko pogreznjena v nedotaknjeno notranjost. Da pride na dan, se moraš prebuditi, obrusiti ob drugem – spregovoriti iz duše, poslušati odprto, v živosti povezan občutiti, kako je biti slišan. Nikoli ne veš, kako se bo to končalo. Dobro seme vzklije v duši in začneš zalivati drobne sadike, v katerih prepoznavaš svoje bistvo, svoje jedro. Pripravljen si tvegati, preženeš dvom o sebi. Počasi postajaš to, o čemer premišljuješ, govoriš, postajaš ti. Ko me je nekdo poslušal in verjel vame, sva enega srca in ene duše, takrat se ne samo poslušava, ampak slišiva. Takrat je dostojanstvo bolj pomembno od varnosti, svobode, pripadnosti. Seveda pa je cilj najina skupna blaginja, tvoj napredek, tvoj korak v raziskovanje globin in prevzemanje odgovornosti. Ko je tvoja slišanost dovolj doživeta, je dovolj zrelosti, da grenkoba odteče. Tisto, kar na novo zraste, je še lepše od naših največjih hrepenenj. Tudi Sveto Pismo sporoča ljudem. Sveto Pismo je knjiga, ki jo beremo, poslušamo in velikokrat ne slišimo. Zato ni čudno, da se jo naučiš razumeti šele potem, ko pretresen ugotoviš, da vsak odlomek govori tebi samemu. Vsakič, ko en in isti odlomek ponovno bereš, govori nekaj novega, prav tebi za tisti dan, za tisti čas. A to še ni dovolj. Šele potem, ko se Beseda ukorenini v tvojem srcu, začenjaš slišati, pridejo spoznanja, kako lahko iz tega živim, prenesem v svoje sedanje življenje. Rodijo se sadovi. Zdi se, da ničesar, kar se dotika Besede, ne moremo izsiliti, ampak le ohranjamo občutljivost, blagost, odprtost, potrpežljivost, dobrohotnost, prijaznost – in preprosto pride spoznanje, moč in volja – vsi v sebi nosimo nekaj božjega.
Že kot otroci smo risali črte, ki se jih ne sme prestopiti. Ko smo s palico (ali s čim drugim) v pesek zarisali polje za »med dvema ognjema«! Ali pa tiste trapaste kvadrate za ristanc, oziroma »tancanje« kot smo rekli pri nas. Ali pa ogromen krog za »zemljo krast«! Resda je bilo vse skupaj otroška igra, a včasih je šlo zelo zares… Kajti otroška igra je resna stvar! In je včasih tekla tudi kri… No, če sem čisto natančen je ponavadi komu najprej kri zavrela in posledično pri kom drugem tekla! A kri je vrela in tekla… trde, grde, nepremišljene, otroške in otročje besede in pesti pa so padale, ker nekdo ni spoštoval pravil! Ker je nekdo prestopil črto, pa trdil, da je ni! Ker je nekdo videl, da je nekdo prestopil črto, nekdo drug pa tega ni videl ali pa je videl, da je ni prestopil. In so eni vpili na druge: »Prestop!« in »Fuč!«, drugi pa: »Goljufi!« in »Lažnivci!« Ja, otroška igra je resna stvar. Skozi (otroško) igro se naučimo smiselnosti in pomembnosti pravil. Kot otroci se naučimo sprejemanja in upoštevanja pravil… ali pa goljufanja. Kot otroci se naučimo, da so pravila enaka za vse… ali pa da za tiste z večjimi pestmi in močnejšimi mišicami pravil ni! Zato so kake odrasle in resne debate v odraslih in resnih hišah, v odraslih in resnih pisarnah odraslih in resnih ustanov tako zelo podobne otroškim prepirom. In razkazovanju mišic! Pameti pa je bolj za vzorec, pa še ta je bolj otročja!! Pred naslednjimi volitvami, ne bi bilo slabo kandidate in predsednike ter kandidate za predsednike vprašati ali so kot otroci na dvorišču imeli pesek ali asfalt? Ali so sploh imeli dvorišče? Ali so se kot otroci igrali? So imeli prijatelje? Vejo kaj je »ristanc« in kaj »zemljo krast«?! Poznajo pravila? … To se mi zdijo veliko bolj tehtna vprašanja za politike, kot pa njihovi programi. Zapisati učene in pomembne besede je lahko. Še lažje se jih je nadudlati na pamet in jih izza mikrofona ali z ekrana odrecitirati! Izogniti se žogi »med dvema ognjema«, priznati prestop in fuč, je veliko težje!
Cenjene poslušalke in poslušalci, ali ste kdaj razmišljali, da bi se lesketali kakor sijaj neba (prim. Dan 12,3) ali da bi svetili kakor zvezde na jasnem večernem nebu? Loščila, ki bi ga nanesli na svoje telo in bi po drgnjenju dal lesk duši, se žal ne da kupiti v drogeriji za prvim vogalom. Lahko pa v njej kupimo čistilna sredstva in loščila za čevlje, tla, okna, ogledala, kuhinjske omarice … Za vas ne vem, sama sem pri tovrstnih čiščenjih in pranjih največkrat neuspešna. Vzrokov za to je več: površno branje navodil, neučakanost ali pa to, da so madeži na mojih oblačilih, čevljih, kuhinjskih omaricah res tako trdovratni, da ni sredstva, ki bi jim bil kos. Še manj so jim lahko kos loščila. Veliko bolj od trdovratnih madežev v naših bivalnih prostorih in garderobnih omarah me bega umazanija duše. Tako moje kot vaše. Begajo me črni madeži, ne samo tisti, ki jih povzročimo sami, temveč tudi oni, s katerimi nas umažejo drugi. Mogoče je slednje še težje odstraniti. In sredstva za odstranjevanje trdovratnih črnih madežev? Ali sploh obstajajo? Žal do dandanes v nobenem od velikih nakupovalnih centrov na drugem vogalu nisem našla sredstva, na katerem bi pisalo, da lahko z njim očistim in nato še zloščim svojo dušo. Prav tako ne navodil za tako početje. Vem le, da za sijaj svoje duše potrebujem tako sredstvo za čiščenje ali pranje kot tudi sredstvo, ki, naneseno na očiščeno površino, po drgnjenju prinaša lesk. Če bomo uporabili samo loščilo, črnih madežev ne bomo odstranili, mogoče bodo ti po loščenju samo še bolj bodli v oči. Kako potem očistiti črne madeže naših duš? Žal nam tudi v kemični čistilnici, ki je za zaprane bele srajce in za krznene plašče zadnji izhod v sili, ne bodo pomagali. A ne bojte se: že res, da ravno ne moremo kupiti sto gramov koncentriranega praška, se z njim posuti in pričakovati, da bodo črni madeži izpuhteli, toda lahko poiščemo druge poti in načine pranja svojih duš. Mogoče je to za koga spoved pri duhovniku, za drugega dolg pogovor s prijateljem ali pa naključnim poslušalcem ali terapevtom … A ne pozabite: ni nujno, da imate samo vi umazano dušo, tudi oseba, ki bo prevzela vlogo čistilca in vam pomagala pri procesu čiščenja, ima lahko črn madež. Prav lahko se zgodi, da bo pranje vaše duše šlo skozi vse čudežne programe, ki jih premore najsodobnejša pralna tehnologija, vi pa boste na koncu pralnega programa podobni samo ožeti in skrčeni cunji, ki je bila oprana pri previsoki temperaturi. Zato ne pozabite: »Ni namreč vse vsem v prid, ni vsaka duša zadovoljna s čimersibodi.« (Sir 37,28) A s čiščenjem črnih madežev vseeno ne odlašajte predolgo. Njihova barva se lahko posuši, in madeži postanejo le še trdovratnejši.
Zanimiva so domača hišna imena, a nova – se zdi – kot da ne nastajajo več. Identificiramo se predvsem s priimki. Kjer se je reklo pr Merikanc, je bil nekdo od njih očitno povezan z Ameriko. Pr Baháč so si hišno ime pridobili z bahaštvom. Bahačev ni nikoli manjkalo in izumrli tudi še niso. Besede pa ni več slišati pogosto. Zdaj znamo hitro povedati, kdo v vsem pretirava, kdo se ima za boljšega od drugih, kdo se nenehno hvali, menjava avtomobile, poudarja poznanstvo z znanimi osebami. Bahaštva se nalezemo; potrebna je odpornost proti tej nadlegi. Spodbujajo ga uspehi, podpira ga nagnjenost k samoljubju. Podžiga ga tekmovalnost; kdo more reči, da nisem boljši pogajalec od one reve, ki mu nikoli ne uspe. *Nisem kot onile tamle zadaj, se prsi farizej v evangeljski priliki. Vse naredim prav, desetino odrajtam, nisem ne grabežljivec ne krivičnik ne prešuštnik. V naši koži se sliši: nisem tajkun, ne prikrivam se v davčnih oazah, ne skačem čez plot. Sploh sem dober; kaj pa drugi, na primer moj sosed. Zanimivo: trudila sem se, da bi otroci nazorneje razumeli bahaštvo in naše človeške napake, pa nobeden ni hotel igrati farizeja, vsi so želeli biti cestninar – povsem navaden človek s svojimi slabostmi. Veliko govorimo o človekovem samozavedanju. Danes velja biti ponosen nase, na svoje delo in uspehe. A saj je menda že Koseski rekel, da kdor zaničuje se sam, podlaga je tujčevi peti; rek je v šoli veljal kot vzorec za šestnajsterec. Če se ponos spremeni v bahaštvo, postanemo okolici nadležni. Pa tudi ogoljufamo se za realno stališče do sebe. Vsakdo je lahko vznesen od čudenja, da je samo on on – neponovljiv v izvirnosti narave in da menda niti snežinka nima sebi enakega para. Kogar zanese v bahavost, se pa počuti vzvišenega. Samo iz praznega sodú odmeva in samo prazen klas pokonci raste. Kar je prispodoba za človekovo napihnjenost in votlo veličino. Pa škoda, da so pregovori iz vsakodnevne rabe, ko tako nazorno izražajo stanje duha, čustev, počutja, vedênja in védenja. Te zjedrene resnice o nas samih so zbrane vsaj v kaki knjižni izdaji in posamezni uredniki koledarjev pa pratik jih tudi še cenijo.
Konec lanskega leta je pri založbi Ognjišče izšla svojevrstna zbirka duhovne proze z naslovom Zasidrani v veri. V njej avtor, pravnik in ekonomist, dr. Peter Millónig razmišlja ob sto pojmih, pojavih in temah, ki jih odpira življenje. V današnji Duhovni misli boste lahko prisluhnili razmisleku z naslovom »Berač ni kralj«.
Razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere, duhovnosti in humanizma
Verjetno nas je kar nekaj moških, ki bi si lahko podelili podobne prigode iz osnovnošolskih dni. V mislih imam to, ko nas je nekaj fantov bilo skupaj, pa je prišel zraven kak mlajši smrkavec in je začel izzivati. Pa smo ga odgnali. V najboljšem primeru smo ga ignorirali, v malo manj slabši varianti mu je kdo kaj zinil nazaj ali mu zagrozil in ga s tem odgnal. Najslabša pa je seveda bila ta, da je kdo smrkavca odposlal stran s kakšno batino. Seveda je kmalu zatem mulec s sabo pripeljal gručo starejših od sebe. Takrat bi navadno sledil spopad, a ob večjem številu nasprotnikov, po možnosti starejših od nas, to ni prišlo v poštev. Tako je sledil beg z obljubo, da se vrnemo z okrepljenimi silami starejših in krepkejših kolegov. Kako torej v takem ali v podobnih kontekstih razumeti in seveda predvsem udejanjiti Jezusove besede, s katerimi nas izziva v evangeliju današnje nedelje, ko pravi: »Tistemu, ki te udari po enem licu, nastavi še drugo« (Lk 6,29)? Pomeni to, da sem slabič, mevža; da moram vedno skloniti glavo in vse prenesti, potrpeti in pogoltniti? Pomeni to, da Jezus spodbuja fizični ali psihični mazohizem? Žal se te besede prevečkrat razumejo prav v tej smeri: da je pač treba pogoltniti, potrpeti, biti tiho, pustiti, da pada po meni … Toda poglejmo si, kaj je v takem položaju naredil Jezus sam, ko ga je pred velikim zborom zasliševal judovski véliki duhovnik Kajfa. Med sodnim procesom je Jezusa »eden izmed služabnikov, ki je stal zraven, udaril po licu in dejal: ‘Tako odgovarjaš vélikemu duhovniku?’ Jezus mu je odgovoril: ‘Če sem napačno rekel, izpričaj, da napačno; če pa prav, zakaj me tolčeš?’« (Jn 18,22-23) Jezus ne nastavi drugega lica, ampak zaustavi tistega, ki ga tepe. Treba je torej postaviti mejo, zaustaviti nasilneža ali se mu umakniti. Stroka bi rekla, da je Jezus asertiven, torej da spoštuje sebe in druge, pri tem pa se zmore postaviti zase in ima jasno postavljene zdrave meje in razmejitve. Zakaj torej pravi: »Tistemu, ki te udari po enem licu, nastavi še drugo,« (Lk 6,29)? Predvsem nas spodbuja, da zaustavimo agresijo, nasilje, zlo. Da ne vstopimo v zlo, ki se s stopnjevanjem lahko razbohoti do neverjetnih razsežnosti. Tudi, da se ne prepuščamo jezi, sovraštvu, maščevalnosti ali zameri. Da torej na zlo ne odgovorimo z zlom, ampak se mu upremo z ljubeznijo, kot Jezus sam pravi: »Ljubíte svoje sovražnike, delajte dobro tistim, ki vas sovražijo. Blagoslavljajte tiste, ki vas preklinjajo, in molíte za tiste, ki grdo ravnajo z vami« (Lk 6,27-28). Se vam zdi to misija nemogoče ali bi bilo vredno poskusiti?
Vprašanje teodiceje, ki je nauk o opravičevanju Božje pravičnosti, je preklop grške filozofije in je postalo teološko vprašanje. Nemška protestantska teologinja Dorothee Sölle (1929–2003), znana po teološkem cinizmu, je misterij teodiceje poimenovala kar »teološki sadizem«. Ocenila je, da je treba izpoved vere iz Nicejsko-carigrajske veroizpovedi, ki pravi, da verujem v enega Boga, Očeta vsemogočnega, Stvarnika nebes in zemlje …, tolmačiti, da Bog še ni končal z ustvarjanjem sveta, ker je svet še vedno v porodnih bolečinah. Temu pritrjuje pismo apostola Pavla Rimljanom, ki pravi: »Saj vemo, da celotno stvarstvo vse do zdaj skupno zdihuje in trpi porodne bolečine.« (Rim 8,21–23) Glasba stvarstva je mračna in žalostna. Zlovešči vpliv smrti je viden v vsakem živem bitju; ihtenje, jecljanje in vzdihovanje. Niti verniki nismo izjema. Söllejeva trdi, da je naš svet trajni in stalni Auschwitz. Njena nova formulacija uglajeno razrešuje problem teodiceje trpečega človeka, ki v hrepenenju po odrešenju na novi zemlji in novih nebesih vpije k odsotnemu Bogu. Naloga in dolžnost človeka je moralno-duhovna rast, le-te pa ni brez naravnega in človeškega trpljenja. Vprašanje trpljenja je láhko, dokler je intelektualne narave in je omejeno le na salonsko filozofsko diskusijo, a je težko, ko morajo trpeči kot kaznjenci prenašati rožljanje in žvenketanje verig trpljenja (Voltaire). Kristusov križ na Kalvariji je Božji odgovor, ne na filozofski, Epikurjev način, ampak na teološki, Božji način. V Kristusovem kriku Bog moj, Bog moj, zakaj si me zapustil? je Božji odgovor na naše protestne ugovore. Gre za konkretno trpljenje, ne pa navidezno, teoretično, filozofsko, stoično ali mistično. Kristus ni trpel zato, da bi dosegel popolnost, ampak da bi bili lahko mi popolni v njegovi popolnosti brezpogojne darovanjske ljubezni. Izvorno pričevanje o trpljenju je zabeležila tudi judinja Simone Weil (1909–1943), francoska filozofinja in krščanska pisateljica, rekoč: »Treba je ljubiti tudi takrat, ko duša nadaljuje ljubiti v prazno in zaman, zato da obstane vsaj volja za ljubiti in v ljubezni vztrajati.« Ko bom stopil pred Boga, me bo vprašal: »Kje so tvoje brazgotine od stisk?« Če bom odgovoril, da jih nimam, me bo vprašal: »Ali nisi našel na svetu ničesar, kar bi bilo vredno trpljenja? Ali te ni sram priti v nebesa brez brazgotin?« (Allan Boesak)
Kanadski psiholog Jordan Peterson se v drugem poglavju svojega dela z naslovom 12 pravil za življenje dotakne pojma samovrednotenja in samospoštovanja. »S sabo ravnaj kot z nekom, ki si mu dolžan pomagati«, se glasi drugo pravilo za dobro življenje. Kako to, da pomagamo svojim bližnjim, sebe pa večkrat kar zanemarimo, se sprašuje. Za primer navede izsledke raziskave: če bi zdravnik sto ljudem predpisal neko zdravilo, ga tretjina pacientov sploh ne bi dvignila. Polovica preostalih bi zdravilo sicer dvignila, a ga ne bi pravilno jemala – pozabili bi na odmerke, prezgodaj prenehali z uporabo, nekateri pa ga morda sploh ne bi zaužili.« Kdo je kriv za takšno ravnanje, se nadalje sprašuje – so krivi pacienti ali zdravniki? Kako je mogoče, da si bolniki nočejo pomagati? Si mar ne želijo ozdraveti? Da bi še poudaril bizarnost našega ravnanja, se vpraša, kako običajno ravnamo, kadar zboli kdo od naših bližnjih. Ugotavlja, da ljudje navadno bolje poskrbijo celo za svojega ljubljenčka kakor zase. Zdi se, da jih imajo ljudje radi bolj kot sebe. Kako to? Po njegovem mnenju smo do sebe tako brezbrižni in nespoštljivi, ker se – v nasprotju z živalmi – zelo dobro zavedamo svoje nepopolnosti, svojih temeljnih hib in pomanjkljivosti: »zavedamo se svoje nemoči, končnosti in umrljivosti. Lahko čutimo bolečino, gnus nad samimi sabo, sram in grozo ter se tega zavedamo. Vemo, kaj nam povzroča trpljenje.« Ker pa vemo, kako bolečina vpliva na nas, jo znamo potemtakem vzbujati drugim, jih izkoristiti, »prizadeti in ponižati zaradi napak, ki jih sami še predobro poznamo« ter jim pri polni zavesti (seveda pa tudi povsem naključno in nevede) prizadejati zlo. »Ljudje imajo izjemno sposobnost za delanje napak,« v njih ždi neka temna plat, ki prepogosto pride na plano, ugotavlja Peterson. Če se torej zavedamo, da je v nas nekaj zlega, ker smo »padla bitja«, zakaj bi kdo potemtakem poskrbel zase, ko bo zbolel? S čim naj bi si to zaslužil? Čemu bi se spoštoval, če pa ve, kako nepopoln je? Toda obstaja tudi drugi, boljši del v nas, ki premore mnogo vrlin, ker je v njem »iskrica božanskega«: imamo namreč »sposobnost, da navezujemo prijateljske stike, da ljubimo svoje partnerje, starše in otroke«, da delujemo v njihovo korist, skrbimo zanje in poskušamo narediti njihovo življenje boljše. Zato si Peterson prizadeva, da bi izpostavili in se naučili pohvaliti tisto v nas, kar je dobro, da bi tudi do nas samih začutili sočutje, do sebe vzgojili spoštljivo držo in poskrbeli tudi zase. »Zaslužiš si spoštovanje,« zapiše v knjigi, »pomemben si za druge ljudi in tudi zase. V svetu igraš ključno vlogo, zato je skrb zase tvoja moralna dolžnost.« Ravnajmo torej s seboj kot z nekom, ki smo mu dolžan pomagati, in vzemimo že tisto zdravilo.
Verjamem, da ni lahko dobro vzgojiti otroke. Sama teh izkušenj nimam in se včasih pošalim, da so »moji otroci zelo dobri, nikoli problematični in mi nikoli niso delali težav«. Zelo lahko je drugim deliti nasvete, če se sam nisi nikoli spoprijel z vzgojo. Zato si nikoli ne upam reči, kako bi kdo moral vzgajati svoje otroke. Se pa veliko pogovarjam in pogosto premišljujem o tem, kar mi kdo pove. Neka znanka, ki ima štiri že odrasle otroke, pri katerih na zunaj ni bilo nikoli opaziti, da so problematični, mi je v pogovoru rekla približno takole: »Nič ne pričakujte od otrok. Spremljajte jih v njihovem razvoju, toda ne pričakujte, da morajo biti takšni, kot ste si vi vtepli v glavo. Drugačni so, vedno so drugačni. Sprejmite jih, kot so. Potem boste imeli čisto drugačen odnos z njimi. Potem boste marsičesa veseli in se ne boste neprestano jezili, da ni tako, kot bi si vi želeli. Tudi ne pričakujte, da vas bodo vaši otroci negovali, ko boste stari in obnemogli. Morda bodo skrbeli za vas, morda pa tudi ne. Prihranite si razočaranje, ki vam lahko hudo greni življenje.« Tako je pripovedovala. V dobrem odnosu z otroki je, tudi s snahami, zeti in vnuki, ima pa do njih neko razdaljo, ki se ji zdi potrebna. Tudi mož, oče otrok, se z njo strinja. Pustita jih, da živijo tako, kot so si sami uredili življenje, pa tudi onadva živita svoje življenje, ki ni povsem podrejeno potrebam otrok. Pravita, da spoštujejo drug drugega in to se jima za njihove odnose zdi zelo pomembno. Ne gredo si na živce, ne pričakujejo nemogočega drug od drugega. Kadar pa nastopi kakšna velika stiska ali potreba, lahko računajo na medsebojno pomoč. Rada sem poslušala to gospo. Govorila je sicer o vzgoji otrok, lahko pa je takšen odnos dragocen tudi povsod drugod. Morda nam prav pričakovanja, velika in nerealna, od drugih ljudi, s katerimi živimo, otežujejo to naše skupno bivanje. Če se otresemo takšnih pričakovanj, doživimo veliko več lepega v naših odnosih.
Vsakdanje življenje se gradi na zaupanju do sveta okrog nas, v smiselnost in stabilnost življenjskega poteka. Zaupamo na primer v dobronamernost za nas bližnjih in pomembnih oseb. Zaupamo v pravično in zakonito delovanje za nas važnih institucij. In končno zaupamo v pozitivnost in pravičnost sveta. Temu zaupanju pravimo temeljno zaupanje do sveta in življenja. Temeljno zaupanje predstavlja nekakšen zaščitni kokon posameznika pred občutki ogroženosti in kaosa sveta. Britanski sociolog Anthonny Giddens govori o temeljnem zaupanju kot o osnovnem gradniku »ontološke varnosti« posameznika. Na ontološki varnosti gradimo zavest o smislu življenja. Eden od težkih problemov sodobnega življenja pa je, da postaja temeljno zaupanje ljudi v življenje vedno bolj krhko. Posledično se krha tudi ontološka varnost. Čedalje težje razumemo delovanje in strukturo sistemov upravljanja z ekonomijo in družbo. Zato postajamo skeptični do tradicionalnih ideoloških izvorov zaupanja, kot so npr. množične religije in politične ideologije. Ljudje sodobnih družb tako izgubljajo temeljno zaupanje v družbene sisteme in institucije. Zato iščejo nadomestne izvore in objekte temeljnega zaupanja, namesto onih, ki se jim vedno bolj izmikajo. Med nadomestne izvore zaupanja sodi na primer zatekanje v »močne« skupinske identitete, kot so nacionalnizmi, fundamentalizmi vseh vrst, v razne sekte, v domnevno obetavne terapije, ki obljubljajo naglo izboljšanje in ponovno najdenje izgubljene osebnostne celosti. Sem sodi tudi rastoča obsedenost mnogih ljudi s svojo telesno samopodobo, pa doživljanje življenja kot supermarketa s polnimi policami, ki se nenehno na novo polnijo. Težko se je upreti varljivim ponudbam nadomestkov za izginjanje temeljnega zaupanja, vendar je vsaj ena pomembna pot, ki jo velja poskusiti. To pa je, da v sebi in svojih bližnjih vztrajno iščemo predvsem tiste kvalitete in sposobnosti, ki nas same in drug drugega bogatijo tako, da se z njihovo pomočjo začno topiti zidovi nezaupanja in namesto njih nastajajo vezi sočutja, sodelovanja in medsebojnega razumevanja. Tako namreč se vsi skupaj prizadevamo za bolj zaupanja vreden svet, mi sami pa postajamo državljani sveta, za katerega smo soodgovorni. Zaupanje v svet pomeni tudi zaupanje v življenje samo.
Neveljaven email naslov