Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Eppur si muove - In vendar se vrti

13.07.2015


V Srebrenici  obeležujejo 20. obletnico genocida, ko so sile bosanskih Srbov pod poveljstvom generala Ratka Mladića usmrtile več kot 8.000 Bošnjakov. Kako živijo ljudje v Srebrenici, ko visoki gostje odidejo? Kakšne so razmere 20 let po tragediji, kako sobivajo Srbi in Muslimani in kakšna je prihodnost Bosne in Hercegovine dve desetletji po koncu vojne? Luka Hvalc je v začetku julija nekaj dni preživel v Srebrenici.

Srebrenica je bila te dni ponovno v središču pozornosti. Tako je vsako leto okoli 11. julija, letos pa je bilo zaradi 20. obletnice genocida zanimanje svetovne javnosti in politike še toliko večje. Prav je, da se vedno znova opozarja na nedopusten poboj več kot 8000 tisoč Bošnjakov, a večina naših sogovornikov se strinja, da dogajanje vsakodnevnem življenju v Srebrenici nikakor ne koristi, prej  škodi.

»Dejanske razmere v Srebrenici in razmere o katerih se o Srebrenici poroča sta dve popolnoma različni stvari. Nekaj dni nazaj sem prišel sem z Nizozemske. Tam so nas opazovali in gledali, če morda nismo ranjeni, češ, da je pri nas še vedno vojna.«  

Miroslav Andrić je srbske narodnosti. Je basist glasbene skupine Afera iz Srebrenice.

»Sprašujejo nas, kako živimo drug z drugim. Takole, vidiš, skupaj pijemo kavo … Ne dogaja se, da mi bi mi kdor rekel, da sem drugačen, ker mi je ime Adem. Vsaj jaz tega ne občutim. Družimo se kolikor nam dopušča čas. Jaz sem zaposlen in imam časa malo manj, drugi niso in se s tem obremenjujejo, vendar se vsaj družijo. Najmlajši pa so še v šoli.«

Miroslavov kolega iz skupine je bošnjaške narodnosti. Adem Mehmedović o stalnih vprašanjih o trenjih med narodoma odgovarja malce cinično.

Danes v Srebrenici živi približno 7000 ljudi, rezultati zadnjega popisa še niso znani. Večina tovarn je propadla, nekaj deset ljudi še ima službo v manjših lesnih, kemijskih in tekstilnih obratih. Zanimivo, da za nesrečno nekdanjo tovarno akumulatorjev, kamor se je julija 1995 zateklo na tisoče žensk in otrok, deluje tudi tovarna s slovenskimi koreninami – Prevent. Kljub temu je brezposelnost visoka.

“Težko je, praktično nemogoče je dobiti službo. Deluje samo kakšna trgovina, pa občina. Starejši se nekako preživijo s pokojninami in obdelovanjem zemlje, za mlade ni prihodnosti. Tu in tam dobim kakšno priložnostno delo, nazadnje sem kosil travo. Ljudje se borijo za svoj obstanek, res ni več važno ali je nekdo musliman ali Srb, nacionalizem je bolj prisoten pri starejših prebivalcih. Jaz se družim z vsemi, ni mi pomembno ali je Srb ali Musliman.

Tako v središču Srebrenice pripoveduje Elvir Duraković, 26-letni oče treh otrok. Razumljivo je skeptičen o prihodnosti življenja v Bosni in Hercegovini.

»Pojma nimam, želel bi pobegniti od tu, kamorkoli v tujino. Žal se tukaj ne da normalno živeti, ne skrbi me toliko zame kot za prihodnost mojih otrok. Česa se naj veselim? Delam od 15, 16 leta pa nisem niti en dan imel priložnosti za dopust. Težko zberem dovolj denarja za preživeti mesec, potrebujemo nekje 200 do 300 evrov.«

Mlade zanima predvsem preživetje. Večina res zagotavlja, da nimajo težav v stikih z drugo narodnostjo, a v vsakdanjem življenju v resnici ni vedno tako. Rane, ki jih je pustil nezaslišan zločin, so prizadele praktično vse družine na širšem območju Srebrenice. Zato niti ni nič nenavadnega, da se muslimani raje družijo z muslimani, Srbi pa s Srbi. Že pri gostinskih lokalih je opaziti razliko, kjer se bolj zadržujejo Srbi imajo samo srbska piva, kjer pa Bošnjaki pa samo Bošnjaška.

Če se zdi, da mlajša generacija vendarle nekako shaja druga z drugo, pa je drugače s tistimi, ki so bili neposredne priče genocida.

Pred vhodom v spominski center v Potočarih ima Fazila Efendić trgovinico s spominki in rožami. Med tisoči spomenikov čez cesto sta tudi dva, ki Fazilo še posebej bolita. Žrtvi srebreniškega pokola sta bila tudi njen mož in sin.

“Kaj dosti se ne obremenjujem s tem, da živim v Republiki srbski. Meni je pomembno, da sta tukaj moja hiša in moja zemlja. Sem muslimanka in želim tukaj živeti in delati. Toda malo ljudi razmišlja tako, večina jih je raje živi daleč stran v svojem miru.”

Težko je seveda po takšni usodi pričakovati, da bi bila Fazila absolutno strpna do nekdanjih srbskih sosedov. Čutiti je, da si ne želi pretirano njihove družbe, a hkrati pove, da se s tem ne obremenjuje – različnost narodov in religij je v Srebrenici vedno obstajala, in prav je, da je tako tudi po vsem, kar se je zgodilo, čeprav …

“S srbskimi znanci bolj ali manj izmenjujemo klasične fraze o počutju in vremenu. Ne želim odpirati težkih tem, če že, govorimo o vsakdanjih zadevah, nikakor pa se ne dotikamo preteklosti. Tudi oni so navadni ljudje, niso krivi, mnogi so prav tako morali zapustiti domove, imajo svoje družinske tragedije …”

Fazila gre brez težav tudi danes na kavo z mladostnimi prijateljicami in nekdanjimi sodelavkami srbske narodnosti:

“Takšna sem po naravi, nikogar ne sovražim. Seveda sem jezna na tiste, ki so mi ubili otroka in moža, a na navadne ljudi ne morem biti jezna. Rada imam ljudi, rada imam posel, rada imam življenje. Moja hčerka je imela 12 let, ko se je začela vojna. Želim ji nekaj vrniti, zato sem najbolj vesela, ko me obiščejo vnuki. Boli me noga in imam preveč sladkorja v krvi, toda tudi to je življenje. Z delom se zamotim in ne razmišljam toliko o svoji usodi. Veste, ko enkrat izgubiš sina …”

Tedni pred 20. obletnico so bili zelo razburljivi, predvsem zaradi potez politike Tudi mediji z obeh strani razlagajo in podpihujejo vsak svojo resnico. Veliko je k nervozi prispevalo tudi neuspešno sprejemanje resolucije o Srebrenici v Združenih narodih, uradna srbska politika genocida ne prizna in je s pomočjo Rusije blokirala sprejem resolucij.

V času najbolj žgočih razprav v New Yorku so po avtobusnih postajah v srebreniški dolini so neznanci nalepili številne plakate s podobo ruskega predsednika Vladimirja Putina in napisom Republika srbska.

Šehida Abdurahmanović, ki predseduje tudi združenje mater Srebrenice in Žepe je bila zgrožena:

“Srbski predstavniki so vedno v dilemi, ali se naj udeležijo komemoracije tukaj v Potočarih. Vseskozi smo vedeli, da bo tako. No, vmes so se tukaj naokrog pojavili še plakati s Putinovo podobo. To samo kaže na to, kakšna je bila vloga Rusije v srebreniški tragediji. Putinove slike se niso pojavile slučajno in to prav na mestih, kjer so bili najhujši zločini. Srbski politiki to tolerirajo in se delajo lepe. Seveda, saj se nanje vrši mednarodni pritisk, zato dajejo diplomatske izjave.”

Nekaj dni pred sobotno komemoracijo v Potočarih, so Srbi v bližnjem kraju Bratunac pripravili svojo prireditev v spomin na 69 umrlih srbskih vojakov, ki naj bi jih po interpretaciji srbske strani julija 1992 ubili pripadniki vojske Bosne in Hercegovine.

Komemoracije se je udeležil tudi predsednik Republike Srbske Milorad Dodik, v dobro varovano mesto je s helikopterjem priletel iz Banja Luke, kjer je sedež njegove vlade. V središču mesta ni bilo ravne gneče, a ikonografija je bila popolna.  Srbski zbor je zapel zavednih pesmi, Dodik, ki je pred tedni obiskal tudi spominski center v Potočarih, pa je bil v nagovoru oster.

Med drugim je poudaril, da Srbi niso genociden narod in da je Bosna in Hercegovina koncentracijsko taborišče za Srbe, Republika srbska pa da je država kot vse, le da nima sedeža v Združenih narodih.

Ob tako zaostreni retoriki ni čudno, da je v soboto v Potočarih ob prisotnosti srbskega premiera Aleksandra Vučića nekaterim zavrelo, Vučića pa je v glavo zadel celo kamen. Žal se je tako pozornost od pietetnega poklona in spomina na žrtve ponovno skoncentrirala na politična obtoževanja. Srebrenica je znova žrtev nekih drugih interesov.

Pri vsem skupaj je nenavadno, da se bolj ne problematizira vloga mednarodne skupnosti, Združeni narodi leta 1995 pač niso zaščitili lokalnega prebivalstva. Nekdanjemu ameriškemu predsedniku Billu Clintonu praktično nihče ni omenjal neodgovornega dejanja mednarodne skupnosti.

Amor Mašović se že 23 let ukvarja z iskanjem pogrešanih oseb in od blizu pozna birokratsko-politične manevre mednarodne skupnosti.

“Ta grafit zelo pogosto omenjam: neki nizozemski vojak je s flomastrom na zid v Srebrenici napisal “UN-United Nothing”. “Združeni nič” torej. To velja za območje celotne Jugoslavije in tudi širše. Danes ni prav nič drugače. Temelji Republike srbske, ene izmed entitet Bosne in Hercegovine, so na 750 množičnih grobiščih. Vedno znova nekateri negirajo genocid, mednarodna skupnost pa se obnaša v slogu, da je to na Balkanu pač običajno, tukaj se vsakih nekaj desetletij pretaka kri.”

V hribih nad Srebrenico živi nekdanji pripadnik modrih čelad Rob Zomer. Nizozemec je bil julija 1995 v Potočarih in je od blizu spremljal tragedijo, čeprav zagotavlja, da tedaj ni nihče od nizozemskih vojakov vedel za genocid. Zanj so izvedeli šele po vrnitvi domov. Rob ima postravmatski sindrom in se je v Srebrenico vrnil zdraviti svojo ranjeno dušo. Težko se preživlja, saj ima le 100 evrov nizozemske invalidnine. Nisem mogel prenesti misli, da je moralo umreti toliko nedolžnih civilistov. Zase in za svoje kolege lahko rečem, da smo storili vse, da bi pomagali ljudem. Zdaj pa zadnjih 20 let poslušamo le to, kaj vse smo naredili narobe. V zadnjih 6 mesecih letošnjega leta je kar 5 kolegov iz vojske storilo samomor. Bivši vojaki smo zavrženi, nimamo urejenega nobenega statusa. Sam sem uteho našel v tukajšnji naravi, delu na zemlji, ki me sprošča. Tukajšnji sosed mi vedno pravi, da ga ne motijo vojaki, ki smo bili tukaj leta 1995, temveč je jezen na Združene narode. Tudi sam sem jezen na Združene narode, verjemite. Obljubljali so veliko, storili pa nič.” Razmere v Srebrenici so sicer normalne. Le mediji skušajo vedno znova spodbujati trenja, težave. V gostilni sedijo Srbi in Bošnjaki pomešani med seboj, skupaj pijejo, se pogovarjajo. Brez težav. Le okoli obletnice se čutijo napetosti. Tu se mirno in tiho živi.”

V Srebrenici po Srebrenici se potem, ko odidejo visoki politiki in novinarji, torej živi mirno in tiho. A s travmami, ki bodo žal še dolga leta ležale na dušah nesrečnih svojcev. Verjetno je že tako, kot pravi Amor Mašović z Inštituta za pogrešane osebe, da pred razčiščenjem zgodovine ne bo napredka niti v Srebrenici niti v Bosni in Hercegovini niti še kje drugje:

“Vprašanje je, kako hitro je sposobna naša vojna generacija sprejeti resnico. Ta je ključna za normalizacijo razmer. Zemlja ne želi imeti skrivnosti. Okostij. Lahko jih nekaj časa skriva, a potem želi te svoje težke skrivnosti izdati. Velja tako za slovensko Hudo Jamo kot za vsa grobišča po Bosni in Hercegovini.”


Eppur si muove - In vendar se vrti

1154 epizod


Eppur si muove - In vendar se vrti, je pred stoletji vzkliknil nesrečni italijanski astronom Galileo. Njegove besede pa so še danes najprimernejši skupni imenovalec za redno tedensko oddajo Zunanjepolitičnega uredništva Radia Slovenija, ki ponuja petnajstminutno vzročno-posledično analizo mednarodnega dogodka ali dogajanja, ki ga v rednih dnevno-informativnih oddajah ni bilo mogoče osvetliti v zadostni meri v tednu. Oddaja v spletu analitičnega besedila, intervjujev s tujimi in domačimi strokovnjaki in analitiki, z neposrednimi udeleženci dogodkov ter z izbrano glasbeno opremo tako ponuja izčrpen odgovor na enega od petih ključnih vprašajev novinarskega dela, namreč zakaj . Zakaj je nek dogodek pomemben, kakšni so vzroki in kakšne bodo posledice, zakaj bo neka ideja našla pot v zgodovino in zakaj neka druga ne.

Eppur si muove - In vendar se vrti

13.07.2015


V Srebrenici  obeležujejo 20. obletnico genocida, ko so sile bosanskih Srbov pod poveljstvom generala Ratka Mladića usmrtile več kot 8.000 Bošnjakov. Kako živijo ljudje v Srebrenici, ko visoki gostje odidejo? Kakšne so razmere 20 let po tragediji, kako sobivajo Srbi in Muslimani in kakšna je prihodnost Bosne in Hercegovine dve desetletji po koncu vojne? Luka Hvalc je v začetku julija nekaj dni preživel v Srebrenici.

Srebrenica je bila te dni ponovno v središču pozornosti. Tako je vsako leto okoli 11. julija, letos pa je bilo zaradi 20. obletnice genocida zanimanje svetovne javnosti in politike še toliko večje. Prav je, da se vedno znova opozarja na nedopusten poboj več kot 8000 tisoč Bošnjakov, a večina naših sogovornikov se strinja, da dogajanje vsakodnevnem življenju v Srebrenici nikakor ne koristi, prej  škodi.

»Dejanske razmere v Srebrenici in razmere o katerih se o Srebrenici poroča sta dve popolnoma različni stvari. Nekaj dni nazaj sem prišel sem z Nizozemske. Tam so nas opazovali in gledali, če morda nismo ranjeni, češ, da je pri nas še vedno vojna.«  

Miroslav Andrić je srbske narodnosti. Je basist glasbene skupine Afera iz Srebrenice.

»Sprašujejo nas, kako živimo drug z drugim. Takole, vidiš, skupaj pijemo kavo … Ne dogaja se, da mi bi mi kdor rekel, da sem drugačen, ker mi je ime Adem. Vsaj jaz tega ne občutim. Družimo se kolikor nam dopušča čas. Jaz sem zaposlen in imam časa malo manj, drugi niso in se s tem obremenjujejo, vendar se vsaj družijo. Najmlajši pa so še v šoli.«

Miroslavov kolega iz skupine je bošnjaške narodnosti. Adem Mehmedović o stalnih vprašanjih o trenjih med narodoma odgovarja malce cinično.

Danes v Srebrenici živi približno 7000 ljudi, rezultati zadnjega popisa še niso znani. Večina tovarn je propadla, nekaj deset ljudi še ima službo v manjših lesnih, kemijskih in tekstilnih obratih. Zanimivo, da za nesrečno nekdanjo tovarno akumulatorjev, kamor se je julija 1995 zateklo na tisoče žensk in otrok, deluje tudi tovarna s slovenskimi koreninami – Prevent. Kljub temu je brezposelnost visoka.

“Težko je, praktično nemogoče je dobiti službo. Deluje samo kakšna trgovina, pa občina. Starejši se nekako preživijo s pokojninami in obdelovanjem zemlje, za mlade ni prihodnosti. Tu in tam dobim kakšno priložnostno delo, nazadnje sem kosil travo. Ljudje se borijo za svoj obstanek, res ni več važno ali je nekdo musliman ali Srb, nacionalizem je bolj prisoten pri starejših prebivalcih. Jaz se družim z vsemi, ni mi pomembno ali je Srb ali Musliman.

Tako v središču Srebrenice pripoveduje Elvir Duraković, 26-letni oče treh otrok. Razumljivo je skeptičen o prihodnosti življenja v Bosni in Hercegovini.

»Pojma nimam, želel bi pobegniti od tu, kamorkoli v tujino. Žal se tukaj ne da normalno živeti, ne skrbi me toliko zame kot za prihodnost mojih otrok. Česa se naj veselim? Delam od 15, 16 leta pa nisem niti en dan imel priložnosti za dopust. Težko zberem dovolj denarja za preživeti mesec, potrebujemo nekje 200 do 300 evrov.«

Mlade zanima predvsem preživetje. Večina res zagotavlja, da nimajo težav v stikih z drugo narodnostjo, a v vsakdanjem življenju v resnici ni vedno tako. Rane, ki jih je pustil nezaslišan zločin, so prizadele praktično vse družine na širšem območju Srebrenice. Zato niti ni nič nenavadnega, da se muslimani raje družijo z muslimani, Srbi pa s Srbi. Že pri gostinskih lokalih je opaziti razliko, kjer se bolj zadržujejo Srbi imajo samo srbska piva, kjer pa Bošnjaki pa samo Bošnjaška.

Če se zdi, da mlajša generacija vendarle nekako shaja druga z drugo, pa je drugače s tistimi, ki so bili neposredne priče genocida.

Pred vhodom v spominski center v Potočarih ima Fazila Efendić trgovinico s spominki in rožami. Med tisoči spomenikov čez cesto sta tudi dva, ki Fazilo še posebej bolita. Žrtvi srebreniškega pokola sta bila tudi njen mož in sin.

“Kaj dosti se ne obremenjujem s tem, da živim v Republiki srbski. Meni je pomembno, da sta tukaj moja hiša in moja zemlja. Sem muslimanka in želim tukaj živeti in delati. Toda malo ljudi razmišlja tako, večina jih je raje živi daleč stran v svojem miru.”

Težko je seveda po takšni usodi pričakovati, da bi bila Fazila absolutno strpna do nekdanjih srbskih sosedov. Čutiti je, da si ne želi pretirano njihove družbe, a hkrati pove, da se s tem ne obremenjuje – različnost narodov in religij je v Srebrenici vedno obstajala, in prav je, da je tako tudi po vsem, kar se je zgodilo, čeprav …

“S srbskimi znanci bolj ali manj izmenjujemo klasične fraze o počutju in vremenu. Ne želim odpirati težkih tem, če že, govorimo o vsakdanjih zadevah, nikakor pa se ne dotikamo preteklosti. Tudi oni so navadni ljudje, niso krivi, mnogi so prav tako morali zapustiti domove, imajo svoje družinske tragedije …”

Fazila gre brez težav tudi danes na kavo z mladostnimi prijateljicami in nekdanjimi sodelavkami srbske narodnosti:

“Takšna sem po naravi, nikogar ne sovražim. Seveda sem jezna na tiste, ki so mi ubili otroka in moža, a na navadne ljudi ne morem biti jezna. Rada imam ljudi, rada imam posel, rada imam življenje. Moja hčerka je imela 12 let, ko se je začela vojna. Želim ji nekaj vrniti, zato sem najbolj vesela, ko me obiščejo vnuki. Boli me noga in imam preveč sladkorja v krvi, toda tudi to je življenje. Z delom se zamotim in ne razmišljam toliko o svoji usodi. Veste, ko enkrat izgubiš sina …”

Tedni pred 20. obletnico so bili zelo razburljivi, predvsem zaradi potez politike Tudi mediji z obeh strani razlagajo in podpihujejo vsak svojo resnico. Veliko je k nervozi prispevalo tudi neuspešno sprejemanje resolucije o Srebrenici v Združenih narodih, uradna srbska politika genocida ne prizna in je s pomočjo Rusije blokirala sprejem resolucij.

V času najbolj žgočih razprav v New Yorku so po avtobusnih postajah v srebreniški dolini so neznanci nalepili številne plakate s podobo ruskega predsednika Vladimirja Putina in napisom Republika srbska.

Šehida Abdurahmanović, ki predseduje tudi združenje mater Srebrenice in Žepe je bila zgrožena:

“Srbski predstavniki so vedno v dilemi, ali se naj udeležijo komemoracije tukaj v Potočarih. Vseskozi smo vedeli, da bo tako. No, vmes so se tukaj naokrog pojavili še plakati s Putinovo podobo. To samo kaže na to, kakšna je bila vloga Rusije v srebreniški tragediji. Putinove slike se niso pojavile slučajno in to prav na mestih, kjer so bili najhujši zločini. Srbski politiki to tolerirajo in se delajo lepe. Seveda, saj se nanje vrši mednarodni pritisk, zato dajejo diplomatske izjave.”

Nekaj dni pred sobotno komemoracijo v Potočarih, so Srbi v bližnjem kraju Bratunac pripravili svojo prireditev v spomin na 69 umrlih srbskih vojakov, ki naj bi jih po interpretaciji srbske strani julija 1992 ubili pripadniki vojske Bosne in Hercegovine.

Komemoracije se je udeležil tudi predsednik Republike Srbske Milorad Dodik, v dobro varovano mesto je s helikopterjem priletel iz Banja Luke, kjer je sedež njegove vlade. V središču mesta ni bilo ravne gneče, a ikonografija je bila popolna.  Srbski zbor je zapel zavednih pesmi, Dodik, ki je pred tedni obiskal tudi spominski center v Potočarih, pa je bil v nagovoru oster.

Med drugim je poudaril, da Srbi niso genociden narod in da je Bosna in Hercegovina koncentracijsko taborišče za Srbe, Republika srbska pa da je država kot vse, le da nima sedeža v Združenih narodih.

Ob tako zaostreni retoriki ni čudno, da je v soboto v Potočarih ob prisotnosti srbskega premiera Aleksandra Vučića nekaterim zavrelo, Vučića pa je v glavo zadel celo kamen. Žal se je tako pozornost od pietetnega poklona in spomina na žrtve ponovno skoncentrirala na politična obtoževanja. Srebrenica je znova žrtev nekih drugih interesov.

Pri vsem skupaj je nenavadno, da se bolj ne problematizira vloga mednarodne skupnosti, Združeni narodi leta 1995 pač niso zaščitili lokalnega prebivalstva. Nekdanjemu ameriškemu predsedniku Billu Clintonu praktično nihče ni omenjal neodgovornega dejanja mednarodne skupnosti.

Amor Mašović se že 23 let ukvarja z iskanjem pogrešanih oseb in od blizu pozna birokratsko-politične manevre mednarodne skupnosti.

“Ta grafit zelo pogosto omenjam: neki nizozemski vojak je s flomastrom na zid v Srebrenici napisal “UN-United Nothing”. “Združeni nič” torej. To velja za območje celotne Jugoslavije in tudi širše. Danes ni prav nič drugače. Temelji Republike srbske, ene izmed entitet Bosne in Hercegovine, so na 750 množičnih grobiščih. Vedno znova nekateri negirajo genocid, mednarodna skupnost pa se obnaša v slogu, da je to na Balkanu pač običajno, tukaj se vsakih nekaj desetletij pretaka kri.”

V hribih nad Srebrenico živi nekdanji pripadnik modrih čelad Rob Zomer. Nizozemec je bil julija 1995 v Potočarih in je od blizu spremljal tragedijo, čeprav zagotavlja, da tedaj ni nihče od nizozemskih vojakov vedel za genocid. Zanj so izvedeli šele po vrnitvi domov. Rob ima postravmatski sindrom in se je v Srebrenico vrnil zdraviti svojo ranjeno dušo. Težko se preživlja, saj ima le 100 evrov nizozemske invalidnine. Nisem mogel prenesti misli, da je moralo umreti toliko nedolžnih civilistov. Zase in za svoje kolege lahko rečem, da smo storili vse, da bi pomagali ljudem. Zdaj pa zadnjih 20 let poslušamo le to, kaj vse smo naredili narobe. V zadnjih 6 mesecih letošnjega leta je kar 5 kolegov iz vojske storilo samomor. Bivši vojaki smo zavrženi, nimamo urejenega nobenega statusa. Sam sem uteho našel v tukajšnji naravi, delu na zemlji, ki me sprošča. Tukajšnji sosed mi vedno pravi, da ga ne motijo vojaki, ki smo bili tukaj leta 1995, temveč je jezen na Združene narode. Tudi sam sem jezen na Združene narode, verjemite. Obljubljali so veliko, storili pa nič.” Razmere v Srebrenici so sicer normalne. Le mediji skušajo vedno znova spodbujati trenja, težave. V gostilni sedijo Srbi in Bošnjaki pomešani med seboj, skupaj pijejo, se pogovarjajo. Brez težav. Le okoli obletnice se čutijo napetosti. Tu se mirno in tiho živi.”

V Srebrenici po Srebrenici se potem, ko odidejo visoki politiki in novinarji, torej živi mirno in tiho. A s travmami, ki bodo žal še dolga leta ležale na dušah nesrečnih svojcev. Verjetno je že tako, kot pravi Amor Mašović z Inštituta za pogrešane osebe, da pred razčiščenjem zgodovine ne bo napredka niti v Srebrenici niti v Bosni in Hercegovini niti še kje drugje:

“Vprašanje je, kako hitro je sposobna naša vojna generacija sprejeti resnico. Ta je ključna za normalizacijo razmer. Zemlja ne želi imeti skrivnosti. Okostij. Lahko jih nekaj časa skriva, a potem želi te svoje težke skrivnosti izdati. Velja tako za slovensko Hudo Jamo kot za vsa grobišča po Bosni in Hercegovini.”


30.01.2017

Ob Beograda do Prištine - tako blizu, pa vendar zelo daleč

Vlak z napisom Kosovo je Srbija, ki mu ni uspelo priti iz Beograda v Kosovsko Mitrovico, srbska zahteva za izročitev nekdanjega poveljnik osvobodilne vojske Kosova Haradinaja, zid, ki ga v Kosovski Mitrovici gradijo Srbi. To je le nekaj tistega, kar znova močno dviguje napetosti med Prištino in Beogradom. Bili smo na robu oboroženega spopada, pravi srbski predsednik Nikolić, ki je v Prištino sporočil, da bodo branili svoje rojake, če bo treba z vojsko. Pa tudi, da Srbija ne bo Kosova priznala nikoli, pa čeprav bi to pomenilo, da ne bi nikoli vstopila v Evropsko unijo. Zapletena razmerja med Srbijo in Kosovom, trenja, nacionalizem, revščina, prelivanje krvi, ki ni pozabljeno, sovraštvo, politiki, ki pogosto bolj kot o miru razmišljajo o tem, kako do naslednjega mandata. Zaskrbljena Evropska unija je za isto mizo zbrala voditelje obeh strani, a tudi dialog marsikdaj poteka s figo v žepu – tudi, ali pa predvsem zaradi podpore Bruslja, ki je ključna za voditelje na Balkanu. O prihodnosti Kosova, ki ga je priznalo več kot 110 držav, Srbija pa govori o namišljeni državi, o odnosih Beograd – Priština v prihodnosti v tokratni oddaji Eppur si muove – In vendar se vrti, ki jo je pripravil Boštjan Anžin.


23.01.2017

Vzpon populističnih in nacionalističnih strank

Po vsej Evropi so v vzponu populistične in nacionalistične stranke, ki so po Brexitu in izvolitvi Donalda Trumpa v Združenih državah Amerike dobile nov zagon. Skupni evropski projekt zanje ni več edina možnost, kot se je zdelo doslej. Evropska unija, ki je nekakšen nedokončan projekt, je zdaj na razpotju. Letošnje volitve v ustanovnih članicah Nemčiji, Franciji in na Nizozemskem bodo ene ključnih za prihodnost evropske ideje. Več v oddaji Eppur si muove – in vendar se vrti, ki jo je pripravila Sandra Brankovič.


16.01.2017

Pred prisego Donalda Trumpa

Donald Trump bo tudi uradno po prisegi postal novi predsednik Združenih držav Amerike. Na tem položaju je dva mandata bil Barack Obama. Njegovo osemletno predsednikovanje ocenjujejo zelo različno. Vprašanje je, koliko bo sploh ostalo od njegove dediščine, saj Trump napoveduje veliko sprememb. Ukinili bodo sistem zdravstvenega varstva, ki ga je uvedel Obama, veliko sprememb se obeta tudi na zunanjepolitičnem področju. Demokratska stranka napoveduje oster boj proti spremembam, ki jih bodo uvedli republikanci. Ti imajo po novembrskih volitvah trdno večino v Kongresu, zato bo Trump lažje uveljavljal svoje ukrepe. Oddajo je pripravil Tomaž Gerden.


09.01.2017

Brexitu naproti

Za Britanke in Britance bo leto 2017, leto velikih sprememb. Po več kot štiridesetih letih se bo začel proces izstopa iz Evropske unije. Pri tem je že prišlo do spora med britansko vlado in parlamentom, kdo ima pristojnosti sprejemati različne odločitve in zakone o izstopu. Spor je pred sodiščem. Kako dolgo bo trajal proces izstopanja Združenega kraljestva iz Evropske unije ni znano, prav tako tudi ne povsem, kakšna so pričakovanja in načrti britanske vlade ter britanske javnosti. Pogajanja z Evropsko unijo naj bi se uradno začela konec marca. Oddajo pripravlja Nina Kojima.


02.01.2017

Združeni narodi z Guterresom na čelu

S prvim januarjem so Združeni narodi dobili novega generalnega sekretarja: nekdanjega visokega komisarja za begunce Antonia Guterresa, ki je bil še pred tem predsednik portugalske vlade in predsednik tamkajšnje socialistične stranke. Živimo v negotovih časih, upanje, ki je vladalo ob koncu hladne vojne, je zamenjal strah, je dejal v svojem nagovoru po izvolitvi. Organizacija združenih narodov je temelj multilateralizma, a bi se tudi sama morala prenoviti. Več v oddaji Eppur si muove, ki jo tokrat pripravlja Špela Novak.


26.12.2016

Papež Frančišek

Argentinec Jorge Bergoglio je postal duhovnik šele pri dvaintridesetih, nekaj let zatem pa že provincial domačih jezuitov. V Buenos Airesu so mnogi menili, da bo svojo kariero znotraj rimsko katoliške cerkve kronal s kardinalskim nazivom in petnajstletnim stažem na mestu nadškofa prestolnice, a so se ušteli: pred slabimi štirimi leti so ga izbrali za papeža in odtlej zbuja pozornost kot odločen, a nepredvidljiv voditelj majhne vatikanske državice. Igra čedalje pomembnejšo vlogo na mednarodnem, zlasti mirovniškem parketu. Toda zaradi vztrajanja pri usmiljenju, ki ga po njegovem zasluži vsak, še tako grešen posameznik, je deležen tudi ostrih obtožb, da prelamlja nauk Cerkve. Papež je sredi decembra, malo po koncu svetega leta usmiljenja, dopolnil osemdeset let. Eppur si muove - In vendar se vrti je pripravil Janko Petrovec.


19.12.2016

Napredek Irana po dogovoru o jedrskem programu

Iran se, po dogovoru o njegovem spornem jedrskem programu, hitro razvija. Večino sankcij proti tej državi so preklicali, tako da v državo prihajajo številne tuje politično-gospodarske delegacije, vključno s slovenskimi. Toda napredka ne občutijo vsi enako. V državi so še vedno v veljavi strogi predpisi. Veliko prebivalcev Irana pa vseeno meni, da gredo v pravo smer. Eppur si muove - In vendar se vrti je pripravila Karmen Švegl.


12.12.2016

Pred čem se želi Evropa obvarovati in kako naj to stori?

Varnostna in obrambna vprašanja so se znašla na samem na vrhu agende Evropske unije. Zakaj prav zdaj? Pred čem se želi Evropa obvarovati in kako naj to stori? Kako naj prepozna grožnje in kako odgovori nanje? Zakaj posamezne države ne morejo same učinkovito odgovoriti na varnostne izzive današnjih dni in kakšne skupne napore za povrnitev občutka varnosti terjajo globalne razmere? Nekaj razmislekov v tokratni redni tedenski oddaji zunajepolitičnega uredništva Eppur si muove - In vendar se vrti. Pripravil jo je Luka Robida.


05.12.2016

Lahko volitve v Makedoniji končajo politično krizo?

V Makedoniji bodo konec tedna potekale predčasne parlamentarne volitve. Pot do njih ni bila enostavna, zgodile se bodo šele v tretjem poskusu in ni jih malo, ki menijo, da rešitve politične krize ne bodo prinesle. Umazana volilna kampanja, v kateri opozicija vladajočo stranko po prisluškovalni aferi obtožuje, da je ugrabila državo, ta pa volilce prepričuje, da opozicijo vodijo tuji plačanci, ki bodo Makedonijo uničili. Najrevnejša država v regiji medtem še naprej tone. Množično jo zapuščajo ljudje vseh narodnosti, predvsem mladi, Grčija blokira njeno pot proti Evropski uniji. Namesto višjih plač pa prebivalci lahko spremljajo, kako glavno mesto za vsaj 650 milijonov evrov dobiva novo, antično podobo in na desetine novih kipov. Nasprotja med Albanci in Makedonci, ki so po mnenju mnogih predvsem poskus preusmeritve pozornosti, revščina v kateri se je znašlo več 100 000 ljudi, politične elite, ki ne zmorejo najti kompromisov in mednarodna skupnost brez pravih odgovorov vse bolj dušijo optimizem v Makedoniji, deželi večnega sonca, kjer govorijo o zgodovinskih volitvah. A tretjina ljudi še vedno ne ve, ali je kdo sploh vreden zaupanja in njihovega glasu. Oddajo je pripravil Boštjan Anžin.


28.11.2016

Italija pred ustavnim referendumom

Politično življenje v sosedni Italiji že mesece hromi kampanja pred ustavnim referendumom, ki bo 4. decembra. Spremembe predvidevajo ukinitev popolne parlamentarne dvodomnosti, krčenje števila senatorjev in spremembo razmerij med državo in lokalnimi skupnostmi. Vladajoča koalicija z njimi napoveduje večjo učinkovitost vladanja, nasprotniki svarijo pred preveliko koncentracijo oblasti v rokah premierja Renzija. Pred državo, ki se ubada z visoko stopnjo brezposelnosti, nenehnimi prihodi novih migrantov in obnovo po treh zaporednih rušilnih potresih, je torej še ena presodna preizkušnja, ki utegne nepredvidljivo spremeniti politična razmerja moči. O tem v oddaji Eppur si muove – In vendar se vrti z dopisnikom iz Rima Jankom Petrovcem.


21.11.2016

Usoda trgovinskih sporazumov in evropske trgovinske politike

Je mednarodna trgovina dobra za države in ljudi ali le za dobičke velikih globalnih podjetij? Naj trgovinski sporazumi urejajo le enostavno trgovanje z blagom ali tudi storitve in naložbe? Mora Zahod prek trgovinskih sporazumov zagotavljati tudi dvigovanje okoljskih in socialnih standardov v državah, s katerimi posluje? Ta strateška temeljna vprašanja so se na pritisk javnosti odprla ob potrjevanju prostotrgovinskega sporazuma CETA med Evropsko unijo in Kanado. Ta pred tem, v pet let trajajočih pogajanjih, ni bil deležen skorajda nobene pozornosti javnosti, nato pa je postal ujetnik strahu pred TTIP-om, veliko večjim trgovinskim sporazumom med EU in ZDA, o katerem se še pogajajo in ki so ga po ameriških volitvah za dolgo pospravili v predale. Kakšna je torej zdaj usoda teh sporazumov in evropske trgovinske politike nasploh v oddaji Eppur si muove - In vendar se vrti z avtorico, dopisnico iz Bruslja Eriko Štular.


14.11.2016

Genocid nad muslimanskimi prebivalci Rohingja

V najmlajši demokraciji na svetu, Mjanmaru, poteka genocid nad njenimi muslimanskimi prebivalci Rohingja. Le te mjanmarske oblasti označujejo za ilegalne priseljence iz Bangladeša, s tem pa opravičujejo, da so jim odvzele državljanstvo in jih na desetine tisočev prisilile živeti zaprte v taboriščih. V njih so obupne razmere, Rohingje nimajo dostopa do ustrezne hrane in zdravniške oskrbe, kaj šele do izobrazbe in delovnih mest. Proces genocida pa se je pod vodstvom Nobelove nagrajenke za mir Aung San Suu Kyi, kot ugotavljajo številne človekoljubne organizacije, približal zadnji fazi - popolnega uničenja. Tokratni Eppur si muove je pripravila Rajka Pervanje.


07.11.2016

Kaj vse je pokazala volilna kampanja v ZDA?

Predsedniške volitve v Združenih državah Amerike so pokazale na razdeljenost te velike države. Prebivalci, ki živijo med vzhodno in zahodno obalo, se počutijo prikrajšane, zelo jih je prizadela gospodarska kriza. Prav to, večinoma belo prebivalstvo, nagovarja letošnji nenavadni predsedniški kandidat Republikanske stranke. Druga značilnost letošnje predsedniške tekme, kljub nekaterim zunanjepolitičnim temam kot sta na primer vojna v Siriji in odnosi z Rusijo, je svojevrstni izolacionizem, še posebej na gospodarskem področju. Tretja značilnost pa je žalostna in zaskrbljujoča: oba kandidata sta največ časa porabila za medsebojno obračunavanje. Oddajo Eppur si muove - In vendar se vrti je pripravil Tomaž Gerden.


31.10.2016

Brexit - na poti k izhodu

V mesecih po britanskem referendumu o izstopu iz Evropske unije se v Združenem kraljestvu poglablja ustavna kriza. Dva dela države: severna Irska in Škotska celo grozita z odcepitvijo. Tudi gospodarske napovedi niso obetavne; britanski funt že nekaj časa izgublja svojo vrednost. Britanska vlada se medtem pripravlja na pogajanja o izstopu iz Evropske unije. Podrobneje v oddaji Eppur si muove - In vendar se vrti z avtorico Nino Kojima.


24.10.2016

Ameriška predvolilna kampanja

Predsedniške volitve v Združenih državah Amerike po tradiciji potekajo na štiri leta, in to vsak drugi torek v enajstem mesecu. Letos bodo 8. novembra, na njih se bosta pomerila kandidatka Demokratske stranke, 69-letna Hillary Clinton in republikanski kandidat, 70-letni Donald Trump. Prvič v zgodovini države se je v boj za Belo Hišo podala ženska in prvič po generalu Eisenhowerju se za najvišji položaj v državi poteguje nepolitik, torej nepremičninski mogotec. Po ustavi namreč sleherni polnoletni državljan, rojen v ZDA, lahko kandidira za predsednika, in v tem je najbrž tudi težava, še zlasti v letošnji kampanji. Več o njej, pa tudi o tem, kar ste morda želeli vedeti, a si niste upali vprašati, v tokratni oddaji zunanjepolitičnega uredništva Eppur si muove – In vendar vrti. Pripravil jih je Matej Šurc.


17.10.2016

Je palestinska država še uresničljiv projekt?

Izraelska vlada nadaljuje gradnjo novih judovskih naselbin. Te vse bolj preplavljajo okupirani Zahodni breg, ki je presekan z izraelskimi zidovi in vojaškimi nadzornimi točkami. Brez dovoljenja izraelske vlade ali vojske ni mogoče postaviti niti vodovoda niti oditi v Jeruzalem. Na okupiranem Zahodnem bregu živi okoli 1,7 milijona Palestincev, brezposelnost je 60-odstotna. Kako se izraelska okupacija palestinskih območij odraža v vsakdanjem življenju Palestincev na Zahodnem bregu? Je palestinska država še uresničljiv projekt? Zadnjih 20 let so Palestinci živeli v upanju, da bo mirovni proces stekel, bilo je obdobje pričakovanj in skrbi, zdaj je prihodnost vse prej kot jasna. Oddajo Eppur si muove – In vendar se vrti je tokrat pripravila Helena Milinković.


10.10.2016

Nobelova nagrada za mir in zavrnjeni mirovni sporazum

Manj kot teden dni potem, ko sta kolumbijski predsednik Juan Manuel Santos in vodja levičarske gverilske skupine FARC Rodrigo Londoño Echeverri slovesno podpisala mirovni sporazum o končanju 52 let trajajoče državljanske vojne v Kolumbiji, so kolumbijski državljani na referendumu sporazum zavrnili. To je bil precejšen šok tako za kolumbijsko vlado kot za mednarodno skupnost in celo za kolumbijsko opozicijo, ki je nastopala proti sporazumu. Kljub temu je je bil nekaj dni zatem kolumbijski predsednik Santos razglašen za dobitnika letošnje Nobelove nagrade za mir. A kako naprej? Podpisano premirje sicer za zdaj velja, a pojavljajo se napovedi, da ne bo nujno trajno. Oddajo Eppur si muove – In vendar se vrti je tokrat pripravila Špela Novak.


03.10.2016

Referendum o dnevu Republike srbske

Referendum o dnevu Republike srbske, ki ga praznujejo že več kot 2 desetletji, čeprav ustavno sodišče meni, da je žalitev za Bošnjake in Hrvate, je pokazal, kako zastrupljeni so odnosi politikov v tej državi, kjer pogosto ni možen konsenz niti o najosnovnejših vprašanjih. In zgodba še ni končana – napovedujejo se novi referendumi, sankcije zaradi ignoriranja ustavnega sodišča, nekateri menijo, da je odprta celo pot k odcepitvi Republike srbske. Prebivalci, med katere so politične elite zasejale sovraštvo in nacionalizem, ki prinašata politične točke, si želijo miru, boljšega življenja in delovnih mest, številni mladi obupujejo in odhajajo drugam. Tokratni Eppur si muove - In vendar se vrti je pripravil Boštjan Anžin.


26.09.2016

Madžarski referendum o begunskih kvotah

Približno 8,5 milijona madžarskih volivcev bo na referendumu 2. oktobra glasovalo o evropskih begunskih kvotah. Po mnenju madžarskega desničarskega premierja Viktorja Orbana bodo madžarski volivci v imenu večine Evropejcev izrazili nasprotovanje vsiljeni migrantski politki v Evropski uniji. Raziskave javnega mnenja namreč napovedujejo, da jih bo več kot 90 odsotkov glasovalo PROTI. Da bo referendum veljaven, se mora volitev udeležiti eden več kot polovica vseh volilnih upravičencev. Vladna kampanja je tako prežeta s populistično proti-begunsko retoriko, ki spodbuja strah in sovraštvo v madžarski družbi. Premier Orban želi referendum izrabiti tudi za krepitev svoje mednarodno-politične vloge in kot orožje proti federalni viziji Unije. Več v oddaji Eppur si muove – in vendar se vrti, ki jo je pripravila Sandra Brankovič.


19.09.2016

Kaj bo odločilo o zmagovalcu avstrijskih predsedniških volitev?

Avstrija še vedno nima novega predsednika države. Zaradi nepravilnosti pri volilnih glasovnicah so Avstrijci priča nekaj mesecev trajajočemu predvolilnemu boju med kandidatom avstrijske svobodnjaške stranke Norbertom Hoferjem in nesojenim predsednikom Alexandrom van der Bellnom. Osrednja predvolilna tema ostaja begunska kriza, ki je trenutno tudi najpomembnejša notranje in zunanjepolitična tema v Avstriji. Kako bo volilna zmešnjava vplivala na mnenje volivcev, kaj jih bo sploh motiviralo, da bodo znova odšli na volišča in kaj bo odločilo o zmagovalcu, o tem v oddaji Eppur si muove-in vendar se vrti. Avtorica je Petra Kos Gnamuš.


Stran 21 od 58
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov