Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Eppur si muove - In vendar se vrti

13.07.2015


V Srebrenici  obeležujejo 20. obletnico genocida, ko so sile bosanskih Srbov pod poveljstvom generala Ratka Mladića usmrtile več kot 8.000 Bošnjakov. Kako živijo ljudje v Srebrenici, ko visoki gostje odidejo? Kakšne so razmere 20 let po tragediji, kako sobivajo Srbi in Muslimani in kakšna je prihodnost Bosne in Hercegovine dve desetletji po koncu vojne? Luka Hvalc je v začetku julija nekaj dni preživel v Srebrenici.

Srebrenica je bila te dni ponovno v središču pozornosti. Tako je vsako leto okoli 11. julija, letos pa je bilo zaradi 20. obletnice genocida zanimanje svetovne javnosti in politike še toliko večje. Prav je, da se vedno znova opozarja na nedopusten poboj več kot 8000 tisoč Bošnjakov, a večina naših sogovornikov se strinja, da dogajanje vsakodnevnem življenju v Srebrenici nikakor ne koristi, prej  škodi.

»Dejanske razmere v Srebrenici in razmere o katerih se o Srebrenici poroča sta dve popolnoma različni stvari. Nekaj dni nazaj sem prišel sem z Nizozemske. Tam so nas opazovali in gledali, če morda nismo ranjeni, češ, da je pri nas še vedno vojna.«  

Miroslav Andrić je srbske narodnosti. Je basist glasbene skupine Afera iz Srebrenice.

»Sprašujejo nas, kako živimo drug z drugim. Takole, vidiš, skupaj pijemo kavo … Ne dogaja se, da mi bi mi kdor rekel, da sem drugačen, ker mi je ime Adem. Vsaj jaz tega ne občutim. Družimo se kolikor nam dopušča čas. Jaz sem zaposlen in imam časa malo manj, drugi niso in se s tem obremenjujejo, vendar se vsaj družijo. Najmlajši pa so še v šoli.«

Miroslavov kolega iz skupine je bošnjaške narodnosti. Adem Mehmedović o stalnih vprašanjih o trenjih med narodoma odgovarja malce cinično.

Danes v Srebrenici živi približno 7000 ljudi, rezultati zadnjega popisa še niso znani. Večina tovarn je propadla, nekaj deset ljudi še ima službo v manjših lesnih, kemijskih in tekstilnih obratih. Zanimivo, da za nesrečno nekdanjo tovarno akumulatorjev, kamor se je julija 1995 zateklo na tisoče žensk in otrok, deluje tudi tovarna s slovenskimi koreninami – Prevent. Kljub temu je brezposelnost visoka.

“Težko je, praktično nemogoče je dobiti službo. Deluje samo kakšna trgovina, pa občina. Starejši se nekako preživijo s pokojninami in obdelovanjem zemlje, za mlade ni prihodnosti. Tu in tam dobim kakšno priložnostno delo, nazadnje sem kosil travo. Ljudje se borijo za svoj obstanek, res ni več važno ali je nekdo musliman ali Srb, nacionalizem je bolj prisoten pri starejših prebivalcih. Jaz se družim z vsemi, ni mi pomembno ali je Srb ali Musliman.

Tako v središču Srebrenice pripoveduje Elvir Duraković, 26-letni oče treh otrok. Razumljivo je skeptičen o prihodnosti življenja v Bosni in Hercegovini.

»Pojma nimam, želel bi pobegniti od tu, kamorkoli v tujino. Žal se tukaj ne da normalno živeti, ne skrbi me toliko zame kot za prihodnost mojih otrok. Česa se naj veselim? Delam od 15, 16 leta pa nisem niti en dan imel priložnosti za dopust. Težko zberem dovolj denarja za preživeti mesec, potrebujemo nekje 200 do 300 evrov.«

Mlade zanima predvsem preživetje. Večina res zagotavlja, da nimajo težav v stikih z drugo narodnostjo, a v vsakdanjem življenju v resnici ni vedno tako. Rane, ki jih je pustil nezaslišan zločin, so prizadele praktično vse družine na širšem območju Srebrenice. Zato niti ni nič nenavadnega, da se muslimani raje družijo z muslimani, Srbi pa s Srbi. Že pri gostinskih lokalih je opaziti razliko, kjer se bolj zadržujejo Srbi imajo samo srbska piva, kjer pa Bošnjaki pa samo Bošnjaška.

Če se zdi, da mlajša generacija vendarle nekako shaja druga z drugo, pa je drugače s tistimi, ki so bili neposredne priče genocida.

Pred vhodom v spominski center v Potočarih ima Fazila Efendić trgovinico s spominki in rožami. Med tisoči spomenikov čez cesto sta tudi dva, ki Fazilo še posebej bolita. Žrtvi srebreniškega pokola sta bila tudi njen mož in sin.

“Kaj dosti se ne obremenjujem s tem, da živim v Republiki srbski. Meni je pomembno, da sta tukaj moja hiša in moja zemlja. Sem muslimanka in želim tukaj živeti in delati. Toda malo ljudi razmišlja tako, večina jih je raje živi daleč stran v svojem miru.”

Težko je seveda po takšni usodi pričakovati, da bi bila Fazila absolutno strpna do nekdanjih srbskih sosedov. Čutiti je, da si ne želi pretirano njihove družbe, a hkrati pove, da se s tem ne obremenjuje – različnost narodov in religij je v Srebrenici vedno obstajala, in prav je, da je tako tudi po vsem, kar se je zgodilo, čeprav …

“S srbskimi znanci bolj ali manj izmenjujemo klasične fraze o počutju in vremenu. Ne želim odpirati težkih tem, če že, govorimo o vsakdanjih zadevah, nikakor pa se ne dotikamo preteklosti. Tudi oni so navadni ljudje, niso krivi, mnogi so prav tako morali zapustiti domove, imajo svoje družinske tragedije …”

Fazila gre brez težav tudi danes na kavo z mladostnimi prijateljicami in nekdanjimi sodelavkami srbske narodnosti:

“Takšna sem po naravi, nikogar ne sovražim. Seveda sem jezna na tiste, ki so mi ubili otroka in moža, a na navadne ljudi ne morem biti jezna. Rada imam ljudi, rada imam posel, rada imam življenje. Moja hčerka je imela 12 let, ko se je začela vojna. Želim ji nekaj vrniti, zato sem najbolj vesela, ko me obiščejo vnuki. Boli me noga in imam preveč sladkorja v krvi, toda tudi to je življenje. Z delom se zamotim in ne razmišljam toliko o svoji usodi. Veste, ko enkrat izgubiš sina …”

Tedni pred 20. obletnico so bili zelo razburljivi, predvsem zaradi potez politike Tudi mediji z obeh strani razlagajo in podpihujejo vsak svojo resnico. Veliko je k nervozi prispevalo tudi neuspešno sprejemanje resolucije o Srebrenici v Združenih narodih, uradna srbska politika genocida ne prizna in je s pomočjo Rusije blokirala sprejem resolucij.

V času najbolj žgočih razprav v New Yorku so po avtobusnih postajah v srebreniški dolini so neznanci nalepili številne plakate s podobo ruskega predsednika Vladimirja Putina in napisom Republika srbska.

Šehida Abdurahmanović, ki predseduje tudi združenje mater Srebrenice in Žepe je bila zgrožena:

“Srbski predstavniki so vedno v dilemi, ali se naj udeležijo komemoracije tukaj v Potočarih. Vseskozi smo vedeli, da bo tako. No, vmes so se tukaj naokrog pojavili še plakati s Putinovo podobo. To samo kaže na to, kakšna je bila vloga Rusije v srebreniški tragediji. Putinove slike se niso pojavile slučajno in to prav na mestih, kjer so bili najhujši zločini. Srbski politiki to tolerirajo in se delajo lepe. Seveda, saj se nanje vrši mednarodni pritisk, zato dajejo diplomatske izjave.”

Nekaj dni pred sobotno komemoracijo v Potočarih, so Srbi v bližnjem kraju Bratunac pripravili svojo prireditev v spomin na 69 umrlih srbskih vojakov, ki naj bi jih po interpretaciji srbske strani julija 1992 ubili pripadniki vojske Bosne in Hercegovine.

Komemoracije se je udeležil tudi predsednik Republike Srbske Milorad Dodik, v dobro varovano mesto je s helikopterjem priletel iz Banja Luke, kjer je sedež njegove vlade. V središču mesta ni bilo ravne gneče, a ikonografija je bila popolna.  Srbski zbor je zapel zavednih pesmi, Dodik, ki je pred tedni obiskal tudi spominski center v Potočarih, pa je bil v nagovoru oster.

Med drugim je poudaril, da Srbi niso genociden narod in da je Bosna in Hercegovina koncentracijsko taborišče za Srbe, Republika srbska pa da je država kot vse, le da nima sedeža v Združenih narodih.

Ob tako zaostreni retoriki ni čudno, da je v soboto v Potočarih ob prisotnosti srbskega premiera Aleksandra Vučića nekaterim zavrelo, Vučića pa je v glavo zadel celo kamen. Žal se je tako pozornost od pietetnega poklona in spomina na žrtve ponovno skoncentrirala na politična obtoževanja. Srebrenica je znova žrtev nekih drugih interesov.

Pri vsem skupaj je nenavadno, da se bolj ne problematizira vloga mednarodne skupnosti, Združeni narodi leta 1995 pač niso zaščitili lokalnega prebivalstva. Nekdanjemu ameriškemu predsedniku Billu Clintonu praktično nihče ni omenjal neodgovornega dejanja mednarodne skupnosti.

Amor Mašović se že 23 let ukvarja z iskanjem pogrešanih oseb in od blizu pozna birokratsko-politične manevre mednarodne skupnosti.

“Ta grafit zelo pogosto omenjam: neki nizozemski vojak je s flomastrom na zid v Srebrenici napisal “UN-United Nothing”. “Združeni nič” torej. To velja za območje celotne Jugoslavije in tudi širše. Danes ni prav nič drugače. Temelji Republike srbske, ene izmed entitet Bosne in Hercegovine, so na 750 množičnih grobiščih. Vedno znova nekateri negirajo genocid, mednarodna skupnost pa se obnaša v slogu, da je to na Balkanu pač običajno, tukaj se vsakih nekaj desetletij pretaka kri.”

V hribih nad Srebrenico živi nekdanji pripadnik modrih čelad Rob Zomer. Nizozemec je bil julija 1995 v Potočarih in je od blizu spremljal tragedijo, čeprav zagotavlja, da tedaj ni nihče od nizozemskih vojakov vedel za genocid. Zanj so izvedeli šele po vrnitvi domov. Rob ima postravmatski sindrom in se je v Srebrenico vrnil zdraviti svojo ranjeno dušo. Težko se preživlja, saj ima le 100 evrov nizozemske invalidnine. Nisem mogel prenesti misli, da je moralo umreti toliko nedolžnih civilistov. Zase in za svoje kolege lahko rečem, da smo storili vse, da bi pomagali ljudem. Zdaj pa zadnjih 20 let poslušamo le to, kaj vse smo naredili narobe. V zadnjih 6 mesecih letošnjega leta je kar 5 kolegov iz vojske storilo samomor. Bivši vojaki smo zavrženi, nimamo urejenega nobenega statusa. Sam sem uteho našel v tukajšnji naravi, delu na zemlji, ki me sprošča. Tukajšnji sosed mi vedno pravi, da ga ne motijo vojaki, ki smo bili tukaj leta 1995, temveč je jezen na Združene narode. Tudi sam sem jezen na Združene narode, verjemite. Obljubljali so veliko, storili pa nič.” Razmere v Srebrenici so sicer normalne. Le mediji skušajo vedno znova spodbujati trenja, težave. V gostilni sedijo Srbi in Bošnjaki pomešani med seboj, skupaj pijejo, se pogovarjajo. Brez težav. Le okoli obletnice se čutijo napetosti. Tu se mirno in tiho živi.”

V Srebrenici po Srebrenici se potem, ko odidejo visoki politiki in novinarji, torej živi mirno in tiho. A s travmami, ki bodo žal še dolga leta ležale na dušah nesrečnih svojcev. Verjetno je že tako, kot pravi Amor Mašović z Inštituta za pogrešane osebe, da pred razčiščenjem zgodovine ne bo napredka niti v Srebrenici niti v Bosni in Hercegovini niti še kje drugje:

“Vprašanje je, kako hitro je sposobna naša vojna generacija sprejeti resnico. Ta je ključna za normalizacijo razmer. Zemlja ne želi imeti skrivnosti. Okostij. Lahko jih nekaj časa skriva, a potem želi te svoje težke skrivnosti izdati. Velja tako za slovensko Hudo Jamo kot za vsa grobišča po Bosni in Hercegovini.”


Eppur si muove - In vendar se vrti

1154 epizod


Eppur si muove - In vendar se vrti, je pred stoletji vzkliknil nesrečni italijanski astronom Galileo. Njegove besede pa so še danes najprimernejši skupni imenovalec za redno tedensko oddajo Zunanjepolitičnega uredništva Radia Slovenija, ki ponuja petnajstminutno vzročno-posledično analizo mednarodnega dogodka ali dogajanja, ki ga v rednih dnevno-informativnih oddajah ni bilo mogoče osvetliti v zadostni meri v tednu. Oddaja v spletu analitičnega besedila, intervjujev s tujimi in domačimi strokovnjaki in analitiki, z neposrednimi udeleženci dogodkov ter z izbrano glasbeno opremo tako ponuja izčrpen odgovor na enega od petih ključnih vprašajev novinarskega dela, namreč zakaj . Zakaj je nek dogodek pomemben, kakšni so vzroki in kakšne bodo posledice, zakaj bo neka ideja našla pot v zgodovino in zakaj neka druga ne.

Eppur si muove - In vendar se vrti

13.07.2015


V Srebrenici  obeležujejo 20. obletnico genocida, ko so sile bosanskih Srbov pod poveljstvom generala Ratka Mladića usmrtile več kot 8.000 Bošnjakov. Kako živijo ljudje v Srebrenici, ko visoki gostje odidejo? Kakšne so razmere 20 let po tragediji, kako sobivajo Srbi in Muslimani in kakšna je prihodnost Bosne in Hercegovine dve desetletji po koncu vojne? Luka Hvalc je v začetku julija nekaj dni preživel v Srebrenici.

Srebrenica je bila te dni ponovno v središču pozornosti. Tako je vsako leto okoli 11. julija, letos pa je bilo zaradi 20. obletnice genocida zanimanje svetovne javnosti in politike še toliko večje. Prav je, da se vedno znova opozarja na nedopusten poboj več kot 8000 tisoč Bošnjakov, a večina naših sogovornikov se strinja, da dogajanje vsakodnevnem življenju v Srebrenici nikakor ne koristi, prej  škodi.

»Dejanske razmere v Srebrenici in razmere o katerih se o Srebrenici poroča sta dve popolnoma različni stvari. Nekaj dni nazaj sem prišel sem z Nizozemske. Tam so nas opazovali in gledali, če morda nismo ranjeni, češ, da je pri nas še vedno vojna.«  

Miroslav Andrić je srbske narodnosti. Je basist glasbene skupine Afera iz Srebrenice.

»Sprašujejo nas, kako živimo drug z drugim. Takole, vidiš, skupaj pijemo kavo … Ne dogaja se, da mi bi mi kdor rekel, da sem drugačen, ker mi je ime Adem. Vsaj jaz tega ne občutim. Družimo se kolikor nam dopušča čas. Jaz sem zaposlen in imam časa malo manj, drugi niso in se s tem obremenjujejo, vendar se vsaj družijo. Najmlajši pa so še v šoli.«

Miroslavov kolega iz skupine je bošnjaške narodnosti. Adem Mehmedović o stalnih vprašanjih o trenjih med narodoma odgovarja malce cinično.

Danes v Srebrenici živi približno 7000 ljudi, rezultati zadnjega popisa še niso znani. Večina tovarn je propadla, nekaj deset ljudi še ima službo v manjših lesnih, kemijskih in tekstilnih obratih. Zanimivo, da za nesrečno nekdanjo tovarno akumulatorjev, kamor se je julija 1995 zateklo na tisoče žensk in otrok, deluje tudi tovarna s slovenskimi koreninami – Prevent. Kljub temu je brezposelnost visoka.

“Težko je, praktično nemogoče je dobiti službo. Deluje samo kakšna trgovina, pa občina. Starejši se nekako preživijo s pokojninami in obdelovanjem zemlje, za mlade ni prihodnosti. Tu in tam dobim kakšno priložnostno delo, nazadnje sem kosil travo. Ljudje se borijo za svoj obstanek, res ni več važno ali je nekdo musliman ali Srb, nacionalizem je bolj prisoten pri starejših prebivalcih. Jaz se družim z vsemi, ni mi pomembno ali je Srb ali Musliman.

Tako v središču Srebrenice pripoveduje Elvir Duraković, 26-letni oče treh otrok. Razumljivo je skeptičen o prihodnosti življenja v Bosni in Hercegovini.

»Pojma nimam, želel bi pobegniti od tu, kamorkoli v tujino. Žal se tukaj ne da normalno živeti, ne skrbi me toliko zame kot za prihodnost mojih otrok. Česa se naj veselim? Delam od 15, 16 leta pa nisem niti en dan imel priložnosti za dopust. Težko zberem dovolj denarja za preživeti mesec, potrebujemo nekje 200 do 300 evrov.«

Mlade zanima predvsem preživetje. Večina res zagotavlja, da nimajo težav v stikih z drugo narodnostjo, a v vsakdanjem življenju v resnici ni vedno tako. Rane, ki jih je pustil nezaslišan zločin, so prizadele praktično vse družine na širšem območju Srebrenice. Zato niti ni nič nenavadnega, da se muslimani raje družijo z muslimani, Srbi pa s Srbi. Že pri gostinskih lokalih je opaziti razliko, kjer se bolj zadržujejo Srbi imajo samo srbska piva, kjer pa Bošnjaki pa samo Bošnjaška.

Če se zdi, da mlajša generacija vendarle nekako shaja druga z drugo, pa je drugače s tistimi, ki so bili neposredne priče genocida.

Pred vhodom v spominski center v Potočarih ima Fazila Efendić trgovinico s spominki in rožami. Med tisoči spomenikov čez cesto sta tudi dva, ki Fazilo še posebej bolita. Žrtvi srebreniškega pokola sta bila tudi njen mož in sin.

“Kaj dosti se ne obremenjujem s tem, da živim v Republiki srbski. Meni je pomembno, da sta tukaj moja hiša in moja zemlja. Sem muslimanka in želim tukaj živeti in delati. Toda malo ljudi razmišlja tako, večina jih je raje živi daleč stran v svojem miru.”

Težko je seveda po takšni usodi pričakovati, da bi bila Fazila absolutno strpna do nekdanjih srbskih sosedov. Čutiti je, da si ne želi pretirano njihove družbe, a hkrati pove, da se s tem ne obremenjuje – različnost narodov in religij je v Srebrenici vedno obstajala, in prav je, da je tako tudi po vsem, kar se je zgodilo, čeprav …

“S srbskimi znanci bolj ali manj izmenjujemo klasične fraze o počutju in vremenu. Ne želim odpirati težkih tem, če že, govorimo o vsakdanjih zadevah, nikakor pa se ne dotikamo preteklosti. Tudi oni so navadni ljudje, niso krivi, mnogi so prav tako morali zapustiti domove, imajo svoje družinske tragedije …”

Fazila gre brez težav tudi danes na kavo z mladostnimi prijateljicami in nekdanjimi sodelavkami srbske narodnosti:

“Takšna sem po naravi, nikogar ne sovražim. Seveda sem jezna na tiste, ki so mi ubili otroka in moža, a na navadne ljudi ne morem biti jezna. Rada imam ljudi, rada imam posel, rada imam življenje. Moja hčerka je imela 12 let, ko se je začela vojna. Želim ji nekaj vrniti, zato sem najbolj vesela, ko me obiščejo vnuki. Boli me noga in imam preveč sladkorja v krvi, toda tudi to je življenje. Z delom se zamotim in ne razmišljam toliko o svoji usodi. Veste, ko enkrat izgubiš sina …”

Tedni pred 20. obletnico so bili zelo razburljivi, predvsem zaradi potez politike Tudi mediji z obeh strani razlagajo in podpihujejo vsak svojo resnico. Veliko je k nervozi prispevalo tudi neuspešno sprejemanje resolucije o Srebrenici v Združenih narodih, uradna srbska politika genocida ne prizna in je s pomočjo Rusije blokirala sprejem resolucij.

V času najbolj žgočih razprav v New Yorku so po avtobusnih postajah v srebreniški dolini so neznanci nalepili številne plakate s podobo ruskega predsednika Vladimirja Putina in napisom Republika srbska.

Šehida Abdurahmanović, ki predseduje tudi združenje mater Srebrenice in Žepe je bila zgrožena:

“Srbski predstavniki so vedno v dilemi, ali se naj udeležijo komemoracije tukaj v Potočarih. Vseskozi smo vedeli, da bo tako. No, vmes so se tukaj naokrog pojavili še plakati s Putinovo podobo. To samo kaže na to, kakšna je bila vloga Rusije v srebreniški tragediji. Putinove slike se niso pojavile slučajno in to prav na mestih, kjer so bili najhujši zločini. Srbski politiki to tolerirajo in se delajo lepe. Seveda, saj se nanje vrši mednarodni pritisk, zato dajejo diplomatske izjave.”

Nekaj dni pred sobotno komemoracijo v Potočarih, so Srbi v bližnjem kraju Bratunac pripravili svojo prireditev v spomin na 69 umrlih srbskih vojakov, ki naj bi jih po interpretaciji srbske strani julija 1992 ubili pripadniki vojske Bosne in Hercegovine.

Komemoracije se je udeležil tudi predsednik Republike Srbske Milorad Dodik, v dobro varovano mesto je s helikopterjem priletel iz Banja Luke, kjer je sedež njegove vlade. V središču mesta ni bilo ravne gneče, a ikonografija je bila popolna.  Srbski zbor je zapel zavednih pesmi, Dodik, ki je pred tedni obiskal tudi spominski center v Potočarih, pa je bil v nagovoru oster.

Med drugim je poudaril, da Srbi niso genociden narod in da je Bosna in Hercegovina koncentracijsko taborišče za Srbe, Republika srbska pa da je država kot vse, le da nima sedeža v Združenih narodih.

Ob tako zaostreni retoriki ni čudno, da je v soboto v Potočarih ob prisotnosti srbskega premiera Aleksandra Vučića nekaterim zavrelo, Vučića pa je v glavo zadel celo kamen. Žal se je tako pozornost od pietetnega poklona in spomina na žrtve ponovno skoncentrirala na politična obtoževanja. Srebrenica je znova žrtev nekih drugih interesov.

Pri vsem skupaj je nenavadno, da se bolj ne problematizira vloga mednarodne skupnosti, Združeni narodi leta 1995 pač niso zaščitili lokalnega prebivalstva. Nekdanjemu ameriškemu predsedniku Billu Clintonu praktično nihče ni omenjal neodgovornega dejanja mednarodne skupnosti.

Amor Mašović se že 23 let ukvarja z iskanjem pogrešanih oseb in od blizu pozna birokratsko-politične manevre mednarodne skupnosti.

“Ta grafit zelo pogosto omenjam: neki nizozemski vojak je s flomastrom na zid v Srebrenici napisal “UN-United Nothing”. “Združeni nič” torej. To velja za območje celotne Jugoslavije in tudi širše. Danes ni prav nič drugače. Temelji Republike srbske, ene izmed entitet Bosne in Hercegovine, so na 750 množičnih grobiščih. Vedno znova nekateri negirajo genocid, mednarodna skupnost pa se obnaša v slogu, da je to na Balkanu pač običajno, tukaj se vsakih nekaj desetletij pretaka kri.”

V hribih nad Srebrenico živi nekdanji pripadnik modrih čelad Rob Zomer. Nizozemec je bil julija 1995 v Potočarih in je od blizu spremljal tragedijo, čeprav zagotavlja, da tedaj ni nihče od nizozemskih vojakov vedel za genocid. Zanj so izvedeli šele po vrnitvi domov. Rob ima postravmatski sindrom in se je v Srebrenico vrnil zdraviti svojo ranjeno dušo. Težko se preživlja, saj ima le 100 evrov nizozemske invalidnine. Nisem mogel prenesti misli, da je moralo umreti toliko nedolžnih civilistov. Zase in za svoje kolege lahko rečem, da smo storili vse, da bi pomagali ljudem. Zdaj pa zadnjih 20 let poslušamo le to, kaj vse smo naredili narobe. V zadnjih 6 mesecih letošnjega leta je kar 5 kolegov iz vojske storilo samomor. Bivši vojaki smo zavrženi, nimamo urejenega nobenega statusa. Sam sem uteho našel v tukajšnji naravi, delu na zemlji, ki me sprošča. Tukajšnji sosed mi vedno pravi, da ga ne motijo vojaki, ki smo bili tukaj leta 1995, temveč je jezen na Združene narode. Tudi sam sem jezen na Združene narode, verjemite. Obljubljali so veliko, storili pa nič.” Razmere v Srebrenici so sicer normalne. Le mediji skušajo vedno znova spodbujati trenja, težave. V gostilni sedijo Srbi in Bošnjaki pomešani med seboj, skupaj pijejo, se pogovarjajo. Brez težav. Le okoli obletnice se čutijo napetosti. Tu se mirno in tiho živi.”

V Srebrenici po Srebrenici se potem, ko odidejo visoki politiki in novinarji, torej živi mirno in tiho. A s travmami, ki bodo žal še dolga leta ležale na dušah nesrečnih svojcev. Verjetno je že tako, kot pravi Amor Mašović z Inštituta za pogrešane osebe, da pred razčiščenjem zgodovine ne bo napredka niti v Srebrenici niti v Bosni in Hercegovini niti še kje drugje:

“Vprašanje je, kako hitro je sposobna naša vojna generacija sprejeti resnico. Ta je ključna za normalizacijo razmer. Zemlja ne želi imeti skrivnosti. Okostij. Lahko jih nekaj časa skriva, a potem želi te svoje težke skrivnosti izdati. Velja tako za slovensko Hudo Jamo kot za vsa grobišča po Bosni in Hercegovini.”


13.05.2019

Quo vadis, Evropa?

Tokratne evropske volitve, ki bodo v Evropski uniji potekale od 23. do 26. maja, naj bi bile prelomne za prihodnost Evropske unije. Ta edinstveni projekt miru in blaginje je zaradi pohoda razdiralnih političnih skrajnih in nacionalističnih političnih sil ogrožen. Kampanja v vseh državah članicah je že v polnem razmahu. S pomočjo dopisnikov bomo v oddaji Eppur si muove pogledali, katere so osrednje predvolilne teme in kolikšno je sploh zanimanje državljanov za volitve v Nemčiji, Franciji, Italiji, Avstriji in na Hrvaškem.


06.05.2019

Katalonija - kako naprej

Z aretacijo katalonskih političnih in civilnodružbenih voditeljev, proti katerim zdaj v Madridu poteka sodni proces, so španske oblasti katalonskemu osamosvojitvenemu gibanju zadale močan udarec. A želja po samoodločbi ostaja in z njo prepričanje večine Kataloncev, da je konflikt mogoče rešiti le z referendumom, ki bi ga kot zakonitega priznal tudi Madrid. Glede na politične razmere v Španiji pa je to v tem hipu neizvedljivo.


29.04.2019

Plinovod Severni tok 2

Redkokateri nacionalni projekt je povzročil toliko razburjenja in groženj ter poskrbel za toliko užaljenosti med nekaterimi članicami Unije kot plinovod Severni tok 2. Tisoč 230 kilometrov dolg plinovod, ki bo iz Rusije, pod baltskim morjem, priskrbel energetsko varnost Nemčiji, je njen energetski projekt, pri graditvi katerega se ni veliko ozirala na pomisleke evropskih partneric. Poskrbela je celo za to, da te prek evropskih institucij nimajo veliko besede pri soodločanju. V projektu, vrednem približno 8 milijard evrov, so udeležena zahodnoevropska podjetja, Nemčija pa naj bi si, kot največja porabnica zemeljskega plina v Evropi, s plinovodom povečala energetsko varnost. Kritiki pravijo, da bo postala evropski energetski hegemon. V tokratnem Eppur si muove o enem največjih projektov v Evropi.


22.04.2019

Zahodni Balkan pred vrati Evropske unije

Medtem ko se v državah članicah Evropske unije pripravljajo na volitve, dogajanje pozorno spremljajo tudi na Zahodnem Balkanu. Širitev Unije že dolgo ni prednostna naloga Bruslja, z novo Evropsko komisijo, ki se bo ukvarjala z brexitom in napetostmi znotraj povezave, pa bi bila lahko evropska pot kandidatk in tistih držav, ki bi to rade postale, še bolj negotova. Kakšni so odnos do Unije, pričakovanja in spremembe, ki jih s pomočjo osemindvajseterice doživljajo na Balkanu, kako se počutijo ob številnih predsodkih in odmikanju datuma, ko bi Unija lahko prve od njih sprejela medse?


15.04.2019

Bo po Rimu padel še Bruselj?

Matteo Salvini je 46-letni vodja najstarejše od aktualnih političnih strank Italije. V šestih letih, odkar jo je prevzel, je glasno in zaletavo politično formacijo, ki je svoj uspeh utemeljila na razpihovanju avtonomističnih čustev severa države, povsem preoblikoval. Nič več »severna« Liga si je našla nove nasprotnike – migrante, Rome, elite in bruseljsko birokracijo. Zdaj je Salvini pred svojo največjo preizkušnjo: evropskimi volitvami. Njegova ambicija je jasna: uničiti koalicijo med evropsko ljudsko stranko in socialisti ter prevzeti mesto predsednika Evropske komisije. Mu bo uspelo?


08.04.2019

Alžirija na pragu sprememb

Množični protesti v Alžiriji tudi po odstopu predsednika Abdelaziza Buteflike ne pojenjajo. Protestniki zahtevajo odstop celotnega režima. 82-letnemu predsedniku, ki je bil na oblasti kar dve desetletji, starejša generacija pripisuje zasluge za končanje krvave državljanske vojne, mlajša generacija pa mu očita, da je dopustil razrast korupcije in tajkunov ter pozabil na razvoj države. Alžirija se kljub naftnemu bogastvu sooča z gospodarskimi težavami in visoko brezposelnostjo mladih. Avtorica: Karmen Švegl


01.04.2019

Ni Planeta B

Prejšnji mesec smo po vsem svetu lahko spremljali podnebne shode mladih, ki zahtevajo ukrepe za omejitev podnebnih sprememb. Čeprav se po eni strani zdi, da so zanikovalci podnebnih sprememb – tudi med vodilnimi političnimi odločevalci – vse glasnejši, pa takšna gibanja kažejo, da se resnosti problema vendarle zaveda vse več ljudi. Na to kažejo tudi številne tožbe, ki jih proti svojim vladam vlagajo okoljevarstvene organizacije – in nizozemsko sodišče je pred meseci v svoji zgodovinski sodbi podnebne spremembe prvič prepoznalo kot vprašanje človekovih pravic. Avtorica: Špela Novak


25.03.2019

Združeno kraljestvo pred končno odločitvijo

Britanska politika, ki je bila v zadnjih tednih sposobna sporočiti le to, česa si ne želi, bo morala ta teden brez dvoma določiti prihodnost svoje države. Premierka Theresa May je Evropsko unijo zaradi političnega zastoja v britanskem parlamentu zaprosila za trimesečno preložitev brexita, a evropski voditelji so ji jasno povedali, da si zdajšnje agonije z brexitom ne želijo spremljati dlje kot do evropskih volitev. Bodo Britanci v zadnjem trenutku vendarle podprli ločitveni dogovor? Je britanska premierka morda pripravljena preklicati brexit? Se lahko zgodi izstop brez dogovora? Vsa Evropa pričakuje odgovore. Jasno pa je že, da je brexit povzročil politični kaos na Otoku, v britansko družbo pa vnesel delitve, kakršnih ni bilo že desetletja. Avtor: Adrijan Bakič


18.03.2019

Peking za enake pogoje za domača in tuja podjetja

Kitajska je v luči grožnje dodatnega zvišanja carin v okviru trgovinske vojne z Združenimi državami Amerike končala redno letno zasedanje kitajskega ljudskega kongresa. Kitajski glasovalni stroj je potrdil številne Washingtonu všečne zakone, vendar ali bo to dovolj za končanje ameriško-kitajske trgovinske vojne? Več pa z Rajko Pervanje v oddaji Eppur si muove – In vendar se vrti.


11.03.2019

Rusi bodo na Madžarskem gradili jedrska reaktorja

Madžarska naj bi letos začela graditi jedrsko elektrarno Paks 2, ki bo kar trikrat zmogljivejša od Jedrske elektrarne Krško. Ko so Američani v Sloveniji leta 1983 zgradili krško nuklearko, je približno sto kilometrov južno od Budimpešte že leto dni obratovala prva jedrska elektrarna Paks 1, ki jo je zgradila Rusija. Za zdaj obratujejo štirje reaktorji, ki skupaj proizvedejo 2000 megavatov električne energije. Rusko podjetje Rosatom pa naj bi letos začelo graditi kompleks dveh 1200-megavatnih reaktorjev, ki bosta proizvedla trikrat več elektrike, kot je proizvedejo v Krškem. Objekt Paks je od Ljubljane oddaljen 340 kilometrov. Razen javne obravnave projekta na ministrstvu za okolje leta 2015 v Sloveniji o novi megaelektrarni ni bilo mogoče zaslediti novic. Madžarske nevladne organizacije opozarjajo, da je projekt netransparenten, neekonomičen in zavit v tančico skrivnosti, država pa z njim odkrito vzpostavlja še močnejše energetske vezi z Rusijo. Oddajo je pripravil dr. Blaž Mazi.


04.03.2019

Malta, sence gospodarskega buma

Malta je v preteklih desetletjih svoje gospodarstvo usmerila v storitvene dejavnosti. Če je bilo načrtovanje pod konservativnimi vladami Nacionalistične stranke, ki je državi vladala do leta 2014, še zmerno, je v zadnji petih letih postalo divje. Malta bliskovito spreminja svojo zakonodajo in ponuja zanimivo okolje za raznolične finančne in spletne storitve. Država zdaj orje ledino pri reguliranju tehnologij veriženja blokov in kripto valut – medtem ko 14 odstotkov njenega gospodarstva temelji na spletnem igralništvu in prodaji potnih listov. Malta sodi med najbolj onesnažene države Unije, in to ne samo zaradi prometa: pranje denarja in politična korupcija sta vrgla zloveščo senco čez lepote tega sredozemskega otoka, ki jih uničuje podivjani gradbeniški bum. Nenazadnje – eno ime: Daphne Caruana Galizia. Brez afer, ki jih je sprožila, bi mednarodna javnost o Malti še vedno razmišljala kot o letoviški destinaciji radoživih Britancev. Malto je obiskal Janko Petrovec.


25.02.2019

Padec Islamske države

Medtem ko Islamska država na vzhodu Sirije bije zadnjo bitko proti kurdskimi borci za svoj obstoj, pri tem pa še zadnje civiliste uporablja za živi ščit, mednarodno javnost razburja vprašanje, kaj storiti s tujimi borci, s prestopniki in njihovimi družinami, dekleti, ki so se podala v kalifat? Evropske države bi jim nerade znova odprle vrata, ameriški predsednik Donald Trump pa grozi, da bodo Američani pred umikom iz Sirije borce preprosto morali izpustiti na prostost, če jih evropske države ne bodo sprejele in postavile pred svoja sodišča. Oddajo je pripravila Karmen Švegl.


18.02.2019

Eden od 5 milijonov - protesti v Srbiji

Ulice Beograda in še 40 srbskih mest vsako soboto že skoraj tri mesece preplavijo protestniki. »Eden od petih milijonov« je njihovo geslo, saj je predsednik Aleksandar Vučić izjavil, da se lahko na ulice zgrne pet milijonov protestnikov, vendar ne bo izpolnil nobene od njihovih zahtev. Protestniki zahtevajo konec, kot pravijo, avtoritarnega režima Vučića, ki naj bi si podredil večino medijev in vladal z ustrahovanjem drugače mislečih. Ali protesti lahko ogrozijo vladanje Vučića, ki bi na morebitnih volitvah prepričljivo zmagal, za svojo politiko, predvsem približevanje Evropski uniji in reševanje vprašanja Kosova, pa ima tudi podporo Unije? Po odgovore se je podal Boštjan Anžin.


11.02.2019

Filipine pretresajo napadi skrajnežev, vojna proti drogam in pešanje gospodarstva

Vojna proti drogam in korupciji, ki ju filipinski predsednik Rodrigo Duterte že dve leti in pol izvaja dobesedno, ni prinesla izboljšanja. In medtem ko Filipine prečesavajo vodi smrti, južni del te države, kljub političnim naporom za izboljšanje razmer v katerih živijo tamkajšnji muslimanski prebivalci na jugu države, vse bolj padajo pod vpliv Islamske države. Avtorica oddaje je Rajka Pervanje.


04.02.2019

Saha Jakutija – hitro razvijajoča se ruska regija

Ruska republika Saha Jakutija je največja ruska regija z več kot tremi milijoni kvadratnih kilometrov, najbolj mrzla ruska regija in zaradi svojih naravnih bogastev nafte, plina, premoga, diamantov, zlata in srebra ena najbogatejših regij. V tej republiki so našli največ ostankov mamutov, ki so nekoč živeli v severni Ameriki, Aziji in severni Evropi. V deželi rek in jezer živi kar 120 različnih narodnosti – največ je Jakutov in Rusov. Tam je bila Vlasta Jeseničnik.


28.01.2019

V Davosu o globalni povezanosti

Z dolinskega dna v Davosu se ne odpira širok panoramski pogled, a pod vršaci vzhodnih švicarskih Alp vsako leto nastaja vizija sveta. Davos leži proč od obljudenega sveta, kako daleč od ljudi pa je tamkajšnji Svetovni gospodarski forum? Kako vidijo svet vodilni svetovni politiki, gospodarstveniki in drugi pomembneži? Toda nimajo vsi časa za klepet o prihodnosti planeta, saj se spopadajo s težavami doma, francoski predsednik Macron z rumenimi jopiči, britanska premierka Mayeva z brexitom, ameriški predsednik Trump pa ima težave z vsem svetom. Oddajo je pripravil Luka Robida.


21.01.2019

Demografsko izumiranje Hrvaške

Iz Hrvaške se je v preteklih petih letih izselilo kar 14 odstotkov državljanov, kažejo podatki Eurostata. Ob negativnem naravnem prirastu v vseh županijah je tako demografska katastrofa ta hip največja težava, s katero se spopada naša južna soseda. Skrb vzbujajoč je podatek, da se množično izseljujejo mladi, predvsem družine z otroki, torej delovno sposobna generacija. Od njih pa je odvisen tudi zdravstveni in pokojninski sistem države. Demografi, ki opozarjajo na problem izumiranja hrvaškega naroda, menijo, da oblast nima dovolj politične moči za ukrepe, s katerimi bi ustavila ta negativen trend. Več pa Tanja Borčič Bernard.


14.01.2019

Novi brazilski predsednik

Prvega januarja je kot novi brazilski predsednik zaprisegel skrajni desničar Jair Bolsonaro, znanega po svojih homofobnih ter do žensk in temnopoltih žaljivih izjavah. Tako v volilni kampanji kot po zaprisegi je med prednostnimi nalogami svoje vlade izpostavil predvsem boj proti kriminalu in korupciji. Napovedal je tudi izstop Brazilije iz pariškega podnebnega sporazuma in nakazal večje posege v brazilski pragozd. Med svojimi zavezniki izpostavlja ameriškega predsednika Trumpa, pa tudi madžarskega premiera Orbana. Avtorica oddaje je Špela Novak.


07.01.2019

Romunija prvič prevzema predsedovanje Evropski uniji

V času, ko je Evropska unija pred velikimi izzivi – od brexita, pogajanj o novem proračunu do evropskih volitev – predsedovanje Svetu Evropske unije prvič prevzema Romunija. Zaradi poskusov vlade, da razrahlja boj proti korupciji, predvsem zato, ker so vanjo vpleteni tudi številni najvišji politični predstavniki, je Bukarešta že zdaj v sporu z Brusljem. Ta ji očita teptanje vladavine prava, doma pa se spopada s protesti. V Romuniji se krepi nacionalistična retorika, očitajo ji tudi, da je morda na predsedovanje pripravljena tehnično, da je država globoko razdeljena ter da ji grozita politična in gospodarska nestabilnost. Priložnost, ki jo ima kot predsedujoča, bi se tako lahko spremenila v razočaranje in obračunavanja znotraj države in z Brusljem. Prislunite oddaji Boštjana Anžina.


31.12.2018

Globalni dogovor o beguncih

Generalna skupščina Združenih narodov je ta mesec sprejela Globalni dogovor o beguncih. Dogovor, ki bo okrepil pomoč in zaščito 25 milijonov beguncev po svetu, je podprlo 181 držav, Združene države Amerike in Madžarska sta glasovali proti, tri države so se vzdržale. Medtem, ko je sprejemanje Globalnega dogovora o varnih, urejenih in zakonitih migracijah precej odmevalo v javnosti, je sprejetje dogovora o beguncih minilo skoraj neopaženo. Oddaja Rajke Pervanje.


Stran 15 od 58
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov