Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Eppur si muove - In vendar se vrti

13.07.2015


V Srebrenici  obeležujejo 20. obletnico genocida, ko so sile bosanskih Srbov pod poveljstvom generala Ratka Mladića usmrtile več kot 8.000 Bošnjakov. Kako živijo ljudje v Srebrenici, ko visoki gostje odidejo? Kakšne so razmere 20 let po tragediji, kako sobivajo Srbi in Muslimani in kakšna je prihodnost Bosne in Hercegovine dve desetletji po koncu vojne? Luka Hvalc je v začetku julija nekaj dni preživel v Srebrenici.

Srebrenica je bila te dni ponovno v središču pozornosti. Tako je vsako leto okoli 11. julija, letos pa je bilo zaradi 20. obletnice genocida zanimanje svetovne javnosti in politike še toliko večje. Prav je, da se vedno znova opozarja na nedopusten poboj več kot 8000 tisoč Bošnjakov, a večina naših sogovornikov se strinja, da dogajanje vsakodnevnem življenju v Srebrenici nikakor ne koristi, prej  škodi.

»Dejanske razmere v Srebrenici in razmere o katerih se o Srebrenici poroča sta dve popolnoma različni stvari. Nekaj dni nazaj sem prišel sem z Nizozemske. Tam so nas opazovali in gledali, če morda nismo ranjeni, češ, da je pri nas še vedno vojna.«  

Miroslav Andrić je srbske narodnosti. Je basist glasbene skupine Afera iz Srebrenice.

»Sprašujejo nas, kako živimo drug z drugim. Takole, vidiš, skupaj pijemo kavo … Ne dogaja se, da mi bi mi kdor rekel, da sem drugačen, ker mi je ime Adem. Vsaj jaz tega ne občutim. Družimo se kolikor nam dopušča čas. Jaz sem zaposlen in imam časa malo manj, drugi niso in se s tem obremenjujejo, vendar se vsaj družijo. Najmlajši pa so še v šoli.«

Miroslavov kolega iz skupine je bošnjaške narodnosti. Adem Mehmedović o stalnih vprašanjih o trenjih med narodoma odgovarja malce cinično.

Danes v Srebrenici živi približno 7000 ljudi, rezultati zadnjega popisa še niso znani. Večina tovarn je propadla, nekaj deset ljudi še ima službo v manjših lesnih, kemijskih in tekstilnih obratih. Zanimivo, da za nesrečno nekdanjo tovarno akumulatorjev, kamor se je julija 1995 zateklo na tisoče žensk in otrok, deluje tudi tovarna s slovenskimi koreninami – Prevent. Kljub temu je brezposelnost visoka.

“Težko je, praktično nemogoče je dobiti službo. Deluje samo kakšna trgovina, pa občina. Starejši se nekako preživijo s pokojninami in obdelovanjem zemlje, za mlade ni prihodnosti. Tu in tam dobim kakšno priložnostno delo, nazadnje sem kosil travo. Ljudje se borijo za svoj obstanek, res ni več važno ali je nekdo musliman ali Srb, nacionalizem je bolj prisoten pri starejših prebivalcih. Jaz se družim z vsemi, ni mi pomembno ali je Srb ali Musliman.

Tako v središču Srebrenice pripoveduje Elvir Duraković, 26-letni oče treh otrok. Razumljivo je skeptičen o prihodnosti življenja v Bosni in Hercegovini.

»Pojma nimam, želel bi pobegniti od tu, kamorkoli v tujino. Žal se tukaj ne da normalno živeti, ne skrbi me toliko zame kot za prihodnost mojih otrok. Česa se naj veselim? Delam od 15, 16 leta pa nisem niti en dan imel priložnosti za dopust. Težko zberem dovolj denarja za preživeti mesec, potrebujemo nekje 200 do 300 evrov.«

Mlade zanima predvsem preživetje. Večina res zagotavlja, da nimajo težav v stikih z drugo narodnostjo, a v vsakdanjem življenju v resnici ni vedno tako. Rane, ki jih je pustil nezaslišan zločin, so prizadele praktično vse družine na širšem območju Srebrenice. Zato niti ni nič nenavadnega, da se muslimani raje družijo z muslimani, Srbi pa s Srbi. Že pri gostinskih lokalih je opaziti razliko, kjer se bolj zadržujejo Srbi imajo samo srbska piva, kjer pa Bošnjaki pa samo Bošnjaška.

Če se zdi, da mlajša generacija vendarle nekako shaja druga z drugo, pa je drugače s tistimi, ki so bili neposredne priče genocida.

Pred vhodom v spominski center v Potočarih ima Fazila Efendić trgovinico s spominki in rožami. Med tisoči spomenikov čez cesto sta tudi dva, ki Fazilo še posebej bolita. Žrtvi srebreniškega pokola sta bila tudi njen mož in sin.

“Kaj dosti se ne obremenjujem s tem, da živim v Republiki srbski. Meni je pomembno, da sta tukaj moja hiša in moja zemlja. Sem muslimanka in želim tukaj živeti in delati. Toda malo ljudi razmišlja tako, večina jih je raje živi daleč stran v svojem miru.”

Težko je seveda po takšni usodi pričakovati, da bi bila Fazila absolutno strpna do nekdanjih srbskih sosedov. Čutiti je, da si ne želi pretirano njihove družbe, a hkrati pove, da se s tem ne obremenjuje – različnost narodov in religij je v Srebrenici vedno obstajala, in prav je, da je tako tudi po vsem, kar se je zgodilo, čeprav …

“S srbskimi znanci bolj ali manj izmenjujemo klasične fraze o počutju in vremenu. Ne želim odpirati težkih tem, če že, govorimo o vsakdanjih zadevah, nikakor pa se ne dotikamo preteklosti. Tudi oni so navadni ljudje, niso krivi, mnogi so prav tako morali zapustiti domove, imajo svoje družinske tragedije …”

Fazila gre brez težav tudi danes na kavo z mladostnimi prijateljicami in nekdanjimi sodelavkami srbske narodnosti:

“Takšna sem po naravi, nikogar ne sovražim. Seveda sem jezna na tiste, ki so mi ubili otroka in moža, a na navadne ljudi ne morem biti jezna. Rada imam ljudi, rada imam posel, rada imam življenje. Moja hčerka je imela 12 let, ko se je začela vojna. Želim ji nekaj vrniti, zato sem najbolj vesela, ko me obiščejo vnuki. Boli me noga in imam preveč sladkorja v krvi, toda tudi to je življenje. Z delom se zamotim in ne razmišljam toliko o svoji usodi. Veste, ko enkrat izgubiš sina …”

Tedni pred 20. obletnico so bili zelo razburljivi, predvsem zaradi potez politike Tudi mediji z obeh strani razlagajo in podpihujejo vsak svojo resnico. Veliko je k nervozi prispevalo tudi neuspešno sprejemanje resolucije o Srebrenici v Združenih narodih, uradna srbska politika genocida ne prizna in je s pomočjo Rusije blokirala sprejem resolucij.

V času najbolj žgočih razprav v New Yorku so po avtobusnih postajah v srebreniški dolini so neznanci nalepili številne plakate s podobo ruskega predsednika Vladimirja Putina in napisom Republika srbska.

Šehida Abdurahmanović, ki predseduje tudi združenje mater Srebrenice in Žepe je bila zgrožena:

“Srbski predstavniki so vedno v dilemi, ali se naj udeležijo komemoracije tukaj v Potočarih. Vseskozi smo vedeli, da bo tako. No, vmes so se tukaj naokrog pojavili še plakati s Putinovo podobo. To samo kaže na to, kakšna je bila vloga Rusije v srebreniški tragediji. Putinove slike se niso pojavile slučajno in to prav na mestih, kjer so bili najhujši zločini. Srbski politiki to tolerirajo in se delajo lepe. Seveda, saj se nanje vrši mednarodni pritisk, zato dajejo diplomatske izjave.”

Nekaj dni pred sobotno komemoracijo v Potočarih, so Srbi v bližnjem kraju Bratunac pripravili svojo prireditev v spomin na 69 umrlih srbskih vojakov, ki naj bi jih po interpretaciji srbske strani julija 1992 ubili pripadniki vojske Bosne in Hercegovine.

Komemoracije se je udeležil tudi predsednik Republike Srbske Milorad Dodik, v dobro varovano mesto je s helikopterjem priletel iz Banja Luke, kjer je sedež njegove vlade. V središču mesta ni bilo ravne gneče, a ikonografija je bila popolna.  Srbski zbor je zapel zavednih pesmi, Dodik, ki je pred tedni obiskal tudi spominski center v Potočarih, pa je bil v nagovoru oster.

Med drugim je poudaril, da Srbi niso genociden narod in da je Bosna in Hercegovina koncentracijsko taborišče za Srbe, Republika srbska pa da je država kot vse, le da nima sedeža v Združenih narodih.

Ob tako zaostreni retoriki ni čudno, da je v soboto v Potočarih ob prisotnosti srbskega premiera Aleksandra Vučića nekaterim zavrelo, Vučića pa je v glavo zadel celo kamen. Žal se je tako pozornost od pietetnega poklona in spomina na žrtve ponovno skoncentrirala na politična obtoževanja. Srebrenica je znova žrtev nekih drugih interesov.

Pri vsem skupaj je nenavadno, da se bolj ne problematizira vloga mednarodne skupnosti, Združeni narodi leta 1995 pač niso zaščitili lokalnega prebivalstva. Nekdanjemu ameriškemu predsedniku Billu Clintonu praktično nihče ni omenjal neodgovornega dejanja mednarodne skupnosti.

Amor Mašović se že 23 let ukvarja z iskanjem pogrešanih oseb in od blizu pozna birokratsko-politične manevre mednarodne skupnosti.

“Ta grafit zelo pogosto omenjam: neki nizozemski vojak je s flomastrom na zid v Srebrenici napisal “UN-United Nothing”. “Združeni nič” torej. To velja za območje celotne Jugoslavije in tudi širše. Danes ni prav nič drugače. Temelji Republike srbske, ene izmed entitet Bosne in Hercegovine, so na 750 množičnih grobiščih. Vedno znova nekateri negirajo genocid, mednarodna skupnost pa se obnaša v slogu, da je to na Balkanu pač običajno, tukaj se vsakih nekaj desetletij pretaka kri.”

V hribih nad Srebrenico živi nekdanji pripadnik modrih čelad Rob Zomer. Nizozemec je bil julija 1995 v Potočarih in je od blizu spremljal tragedijo, čeprav zagotavlja, da tedaj ni nihče od nizozemskih vojakov vedel za genocid. Zanj so izvedeli šele po vrnitvi domov. Rob ima postravmatski sindrom in se je v Srebrenico vrnil zdraviti svojo ranjeno dušo. Težko se preživlja, saj ima le 100 evrov nizozemske invalidnine. Nisem mogel prenesti misli, da je moralo umreti toliko nedolžnih civilistov. Zase in za svoje kolege lahko rečem, da smo storili vse, da bi pomagali ljudem. Zdaj pa zadnjih 20 let poslušamo le to, kaj vse smo naredili narobe. V zadnjih 6 mesecih letošnjega leta je kar 5 kolegov iz vojske storilo samomor. Bivši vojaki smo zavrženi, nimamo urejenega nobenega statusa. Sam sem uteho našel v tukajšnji naravi, delu na zemlji, ki me sprošča. Tukajšnji sosed mi vedno pravi, da ga ne motijo vojaki, ki smo bili tukaj leta 1995, temveč je jezen na Združene narode. Tudi sam sem jezen na Združene narode, verjemite. Obljubljali so veliko, storili pa nič.” Razmere v Srebrenici so sicer normalne. Le mediji skušajo vedno znova spodbujati trenja, težave. V gostilni sedijo Srbi in Bošnjaki pomešani med seboj, skupaj pijejo, se pogovarjajo. Brez težav. Le okoli obletnice se čutijo napetosti. Tu se mirno in tiho živi.”

V Srebrenici po Srebrenici se potem, ko odidejo visoki politiki in novinarji, torej živi mirno in tiho. A s travmami, ki bodo žal še dolga leta ležale na dušah nesrečnih svojcev. Verjetno je že tako, kot pravi Amor Mašović z Inštituta za pogrešane osebe, da pred razčiščenjem zgodovine ne bo napredka niti v Srebrenici niti v Bosni in Hercegovini niti še kje drugje:

“Vprašanje je, kako hitro je sposobna naša vojna generacija sprejeti resnico. Ta je ključna za normalizacijo razmer. Zemlja ne želi imeti skrivnosti. Okostij. Lahko jih nekaj časa skriva, a potem želi te svoje težke skrivnosti izdati. Velja tako za slovensko Hudo Jamo kot za vsa grobišča po Bosni in Hercegovini.”


Eppur si muove - In vendar se vrti

1154 epizod


Eppur si muove - In vendar se vrti, je pred stoletji vzkliknil nesrečni italijanski astronom Galileo. Njegove besede pa so še danes najprimernejši skupni imenovalec za redno tedensko oddajo Zunanjepolitičnega uredništva Radia Slovenija, ki ponuja petnajstminutno vzročno-posledično analizo mednarodnega dogodka ali dogajanja, ki ga v rednih dnevno-informativnih oddajah ni bilo mogoče osvetliti v zadostni meri v tednu. Oddaja v spletu analitičnega besedila, intervjujev s tujimi in domačimi strokovnjaki in analitiki, z neposrednimi udeleženci dogodkov ter z izbrano glasbeno opremo tako ponuja izčrpen odgovor na enega od petih ključnih vprašajev novinarskega dela, namreč zakaj . Zakaj je nek dogodek pomemben, kakšni so vzroki in kakšne bodo posledice, zakaj bo neka ideja našla pot v zgodovino in zakaj neka druga ne.

Eppur si muove - In vendar se vrti

13.07.2015


V Srebrenici  obeležujejo 20. obletnico genocida, ko so sile bosanskih Srbov pod poveljstvom generala Ratka Mladića usmrtile več kot 8.000 Bošnjakov. Kako živijo ljudje v Srebrenici, ko visoki gostje odidejo? Kakšne so razmere 20 let po tragediji, kako sobivajo Srbi in Muslimani in kakšna je prihodnost Bosne in Hercegovine dve desetletji po koncu vojne? Luka Hvalc je v začetku julija nekaj dni preživel v Srebrenici.

Srebrenica je bila te dni ponovno v središču pozornosti. Tako je vsako leto okoli 11. julija, letos pa je bilo zaradi 20. obletnice genocida zanimanje svetovne javnosti in politike še toliko večje. Prav je, da se vedno znova opozarja na nedopusten poboj več kot 8000 tisoč Bošnjakov, a večina naših sogovornikov se strinja, da dogajanje vsakodnevnem življenju v Srebrenici nikakor ne koristi, prej  škodi.

»Dejanske razmere v Srebrenici in razmere o katerih se o Srebrenici poroča sta dve popolnoma različni stvari. Nekaj dni nazaj sem prišel sem z Nizozemske. Tam so nas opazovali in gledali, če morda nismo ranjeni, češ, da je pri nas še vedno vojna.«  

Miroslav Andrić je srbske narodnosti. Je basist glasbene skupine Afera iz Srebrenice.

»Sprašujejo nas, kako živimo drug z drugim. Takole, vidiš, skupaj pijemo kavo … Ne dogaja se, da mi bi mi kdor rekel, da sem drugačen, ker mi je ime Adem. Vsaj jaz tega ne občutim. Družimo se kolikor nam dopušča čas. Jaz sem zaposlen in imam časa malo manj, drugi niso in se s tem obremenjujejo, vendar se vsaj družijo. Najmlajši pa so še v šoli.«

Miroslavov kolega iz skupine je bošnjaške narodnosti. Adem Mehmedović o stalnih vprašanjih o trenjih med narodoma odgovarja malce cinično.

Danes v Srebrenici živi približno 7000 ljudi, rezultati zadnjega popisa še niso znani. Večina tovarn je propadla, nekaj deset ljudi še ima službo v manjših lesnih, kemijskih in tekstilnih obratih. Zanimivo, da za nesrečno nekdanjo tovarno akumulatorjev, kamor se je julija 1995 zateklo na tisoče žensk in otrok, deluje tudi tovarna s slovenskimi koreninami – Prevent. Kljub temu je brezposelnost visoka.

“Težko je, praktično nemogoče je dobiti službo. Deluje samo kakšna trgovina, pa občina. Starejši se nekako preživijo s pokojninami in obdelovanjem zemlje, za mlade ni prihodnosti. Tu in tam dobim kakšno priložnostno delo, nazadnje sem kosil travo. Ljudje se borijo za svoj obstanek, res ni več važno ali je nekdo musliman ali Srb, nacionalizem je bolj prisoten pri starejših prebivalcih. Jaz se družim z vsemi, ni mi pomembno ali je Srb ali Musliman.

Tako v središču Srebrenice pripoveduje Elvir Duraković, 26-letni oče treh otrok. Razumljivo je skeptičen o prihodnosti življenja v Bosni in Hercegovini.

»Pojma nimam, želel bi pobegniti od tu, kamorkoli v tujino. Žal se tukaj ne da normalno živeti, ne skrbi me toliko zame kot za prihodnost mojih otrok. Česa se naj veselim? Delam od 15, 16 leta pa nisem niti en dan imel priložnosti za dopust. Težko zberem dovolj denarja za preživeti mesec, potrebujemo nekje 200 do 300 evrov.«

Mlade zanima predvsem preživetje. Večina res zagotavlja, da nimajo težav v stikih z drugo narodnostjo, a v vsakdanjem življenju v resnici ni vedno tako. Rane, ki jih je pustil nezaslišan zločin, so prizadele praktično vse družine na širšem območju Srebrenice. Zato niti ni nič nenavadnega, da se muslimani raje družijo z muslimani, Srbi pa s Srbi. Že pri gostinskih lokalih je opaziti razliko, kjer se bolj zadržujejo Srbi imajo samo srbska piva, kjer pa Bošnjaki pa samo Bošnjaška.

Če se zdi, da mlajša generacija vendarle nekako shaja druga z drugo, pa je drugače s tistimi, ki so bili neposredne priče genocida.

Pred vhodom v spominski center v Potočarih ima Fazila Efendić trgovinico s spominki in rožami. Med tisoči spomenikov čez cesto sta tudi dva, ki Fazilo še posebej bolita. Žrtvi srebreniškega pokola sta bila tudi njen mož in sin.

“Kaj dosti se ne obremenjujem s tem, da živim v Republiki srbski. Meni je pomembno, da sta tukaj moja hiša in moja zemlja. Sem muslimanka in želim tukaj živeti in delati. Toda malo ljudi razmišlja tako, večina jih je raje živi daleč stran v svojem miru.”

Težko je seveda po takšni usodi pričakovati, da bi bila Fazila absolutno strpna do nekdanjih srbskih sosedov. Čutiti je, da si ne želi pretirano njihove družbe, a hkrati pove, da se s tem ne obremenjuje – različnost narodov in religij je v Srebrenici vedno obstajala, in prav je, da je tako tudi po vsem, kar se je zgodilo, čeprav …

“S srbskimi znanci bolj ali manj izmenjujemo klasične fraze o počutju in vremenu. Ne želim odpirati težkih tem, če že, govorimo o vsakdanjih zadevah, nikakor pa se ne dotikamo preteklosti. Tudi oni so navadni ljudje, niso krivi, mnogi so prav tako morali zapustiti domove, imajo svoje družinske tragedije …”

Fazila gre brez težav tudi danes na kavo z mladostnimi prijateljicami in nekdanjimi sodelavkami srbske narodnosti:

“Takšna sem po naravi, nikogar ne sovražim. Seveda sem jezna na tiste, ki so mi ubili otroka in moža, a na navadne ljudi ne morem biti jezna. Rada imam ljudi, rada imam posel, rada imam življenje. Moja hčerka je imela 12 let, ko se je začela vojna. Želim ji nekaj vrniti, zato sem najbolj vesela, ko me obiščejo vnuki. Boli me noga in imam preveč sladkorja v krvi, toda tudi to je življenje. Z delom se zamotim in ne razmišljam toliko o svoji usodi. Veste, ko enkrat izgubiš sina …”

Tedni pred 20. obletnico so bili zelo razburljivi, predvsem zaradi potez politike Tudi mediji z obeh strani razlagajo in podpihujejo vsak svojo resnico. Veliko je k nervozi prispevalo tudi neuspešno sprejemanje resolucije o Srebrenici v Združenih narodih, uradna srbska politika genocida ne prizna in je s pomočjo Rusije blokirala sprejem resolucij.

V času najbolj žgočih razprav v New Yorku so po avtobusnih postajah v srebreniški dolini so neznanci nalepili številne plakate s podobo ruskega predsednika Vladimirja Putina in napisom Republika srbska.

Šehida Abdurahmanović, ki predseduje tudi združenje mater Srebrenice in Žepe je bila zgrožena:

“Srbski predstavniki so vedno v dilemi, ali se naj udeležijo komemoracije tukaj v Potočarih. Vseskozi smo vedeli, da bo tako. No, vmes so se tukaj naokrog pojavili še plakati s Putinovo podobo. To samo kaže na to, kakšna je bila vloga Rusije v srebreniški tragediji. Putinove slike se niso pojavile slučajno in to prav na mestih, kjer so bili najhujši zločini. Srbski politiki to tolerirajo in se delajo lepe. Seveda, saj se nanje vrši mednarodni pritisk, zato dajejo diplomatske izjave.”

Nekaj dni pred sobotno komemoracijo v Potočarih, so Srbi v bližnjem kraju Bratunac pripravili svojo prireditev v spomin na 69 umrlih srbskih vojakov, ki naj bi jih po interpretaciji srbske strani julija 1992 ubili pripadniki vojske Bosne in Hercegovine.

Komemoracije se je udeležil tudi predsednik Republike Srbske Milorad Dodik, v dobro varovano mesto je s helikopterjem priletel iz Banja Luke, kjer je sedež njegove vlade. V središču mesta ni bilo ravne gneče, a ikonografija je bila popolna.  Srbski zbor je zapel zavednih pesmi, Dodik, ki je pred tedni obiskal tudi spominski center v Potočarih, pa je bil v nagovoru oster.

Med drugim je poudaril, da Srbi niso genociden narod in da je Bosna in Hercegovina koncentracijsko taborišče za Srbe, Republika srbska pa da je država kot vse, le da nima sedeža v Združenih narodih.

Ob tako zaostreni retoriki ni čudno, da je v soboto v Potočarih ob prisotnosti srbskega premiera Aleksandra Vučića nekaterim zavrelo, Vučića pa je v glavo zadel celo kamen. Žal se je tako pozornost od pietetnega poklona in spomina na žrtve ponovno skoncentrirala na politična obtoževanja. Srebrenica je znova žrtev nekih drugih interesov.

Pri vsem skupaj je nenavadno, da se bolj ne problematizira vloga mednarodne skupnosti, Združeni narodi leta 1995 pač niso zaščitili lokalnega prebivalstva. Nekdanjemu ameriškemu predsedniku Billu Clintonu praktično nihče ni omenjal neodgovornega dejanja mednarodne skupnosti.

Amor Mašović se že 23 let ukvarja z iskanjem pogrešanih oseb in od blizu pozna birokratsko-politične manevre mednarodne skupnosti.

“Ta grafit zelo pogosto omenjam: neki nizozemski vojak je s flomastrom na zid v Srebrenici napisal “UN-United Nothing”. “Združeni nič” torej. To velja za območje celotne Jugoslavije in tudi širše. Danes ni prav nič drugače. Temelji Republike srbske, ene izmed entitet Bosne in Hercegovine, so na 750 množičnih grobiščih. Vedno znova nekateri negirajo genocid, mednarodna skupnost pa se obnaša v slogu, da je to na Balkanu pač običajno, tukaj se vsakih nekaj desetletij pretaka kri.”

V hribih nad Srebrenico živi nekdanji pripadnik modrih čelad Rob Zomer. Nizozemec je bil julija 1995 v Potočarih in je od blizu spremljal tragedijo, čeprav zagotavlja, da tedaj ni nihče od nizozemskih vojakov vedel za genocid. Zanj so izvedeli šele po vrnitvi domov. Rob ima postravmatski sindrom in se je v Srebrenico vrnil zdraviti svojo ranjeno dušo. Težko se preživlja, saj ima le 100 evrov nizozemske invalidnine. Nisem mogel prenesti misli, da je moralo umreti toliko nedolžnih civilistov. Zase in za svoje kolege lahko rečem, da smo storili vse, da bi pomagali ljudem. Zdaj pa zadnjih 20 let poslušamo le to, kaj vse smo naredili narobe. V zadnjih 6 mesecih letošnjega leta je kar 5 kolegov iz vojske storilo samomor. Bivši vojaki smo zavrženi, nimamo urejenega nobenega statusa. Sam sem uteho našel v tukajšnji naravi, delu na zemlji, ki me sprošča. Tukajšnji sosed mi vedno pravi, da ga ne motijo vojaki, ki smo bili tukaj leta 1995, temveč je jezen na Združene narode. Tudi sam sem jezen na Združene narode, verjemite. Obljubljali so veliko, storili pa nič.” Razmere v Srebrenici so sicer normalne. Le mediji skušajo vedno znova spodbujati trenja, težave. V gostilni sedijo Srbi in Bošnjaki pomešani med seboj, skupaj pijejo, se pogovarjajo. Brez težav. Le okoli obletnice se čutijo napetosti. Tu se mirno in tiho živi.”

V Srebrenici po Srebrenici se potem, ko odidejo visoki politiki in novinarji, torej živi mirno in tiho. A s travmami, ki bodo žal še dolga leta ležale na dušah nesrečnih svojcev. Verjetno je že tako, kot pravi Amor Mašović z Inštituta za pogrešane osebe, da pred razčiščenjem zgodovine ne bo napredka niti v Srebrenici niti v Bosni in Hercegovini niti še kje drugje:

“Vprašanje je, kako hitro je sposobna naša vojna generacija sprejeti resnico. Ta je ključna za normalizacijo razmer. Zemlja ne želi imeti skrivnosti. Okostij. Lahko jih nekaj časa skriva, a potem želi te svoje težke skrivnosti izdati. Velja tako za slovensko Hudo Jamo kot za vsa grobišča po Bosni in Hercegovini.”


16.11.2020

Pogodba, ki je usodno zaznamovala Slovence

Pred 100-timi leti sta tedanja Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev ter Italija podpisali rapalsko pogodbo, ki je boleče zarezala v naše etnično ozemlje. Več kot 300 tisoč Slovencev se je znašlo na italijanski strani meje. Sledila so leta nasilnega zatiranja slovenske besede in kulture, a rodil se je tudi protifašistični upor.


09.11.2020

Radikalizirani islam spet dviga glavo

Svet ni soočen samo s pandemijo koronavirusne bolezni. Kot so pokazali nedavni krvavi dogodki v Parizu in Nici, zlasti pa teroristični napad na Dunaju, smo tudi žrtve islamskega terorizma. Pred napadom na Dunaju je Evropo letos pretreslo dvanajst terorističnih napadov. Vse so izvedli posamezniki. Čeprav je odgovornost za streljanje na Dunaju prevzela Islamska država, pa za zdaj ne kaže, da bi bili napadi med seboj povezani, vodeni ali usklajeni z območja nekdanjega kalifata. V oddaji Eppur si muove iščemo odgovore na vprašanja, zakaj islamski terorizem ni mrtev, kako se mu lahko upre mednarodna skupnost, da zaščiti lastne državljane in prepreči morebitna nova krvava dejanja. Oddajo je pripravil Miha Lampreht


02.11.2020

Amerika na razpotju

Covid, Covid, covid, covid ... zdolgočaseno ponavlja Donald Trump, ob tem ko Amerika voli. Predčasno in 3. novembra. Predsednika, kongres in tretjino senata. Del voli za Trumpa, drugi proti njemu. Kakšno bo razmerje moči po preštetih glasovnicah? Bo odtehtala pandemija? Gospodarstvo? Škandali in teorije zarote? Oddajo Eppur si muove je pripravil dopisnik iz Washingtona Andrej Stopar.


26.10.2020

Diplomacija pred svežimi izzivi

Naša država svoje interese lahko uresničuje tudi v okviru Evropske službe za zunanje-politično delovanje, ki je prisotna v 150-ih državah in kjer ima svoje predstavnike na visokih položajih. Za uspeh so potrebni kakovost kandidata, lobiranje države, pa tudi slednje ženski kvoti. Več o izzivih slovenske diplomatske mreže v oddaji Eppur si muove-in vendar se vrti, ki jo je pripravila Sandra Krišelj.


19.10.2020

Nemoč argumenta

45-i predsednik Združenih držav Amerike razume moč neposredne komunikacije. Zna se otresti posrednikov, stopiti na pot enosmerne komunikacije, zasejati zrno zanimanja, ki se nato razraste v tradicionalnih medijih, vse to pa storiti z nekaj besedami, kolikor jih v enkratnem zapisu dovoljuje njemu najljubše družbeno omrežje. Da se bo potegoval za ponovno izvolitev, je napovedal tik po inavguraciji, temu primerno odtlej tudi nastopa. Koliko je izkoristil medijski ekosistem in ošibil moč argumentirane razprave?


12.10.2020

Je rešitev spora v Gorskem Karabahu novo etnično čiščenje?

Na območju Gorskega Karabaha so po šestindvajsetih letih relativnega miru vnovič izbruhnili spopadi med Armenijo in Azerbajdžanom. Ni povsem jasno, katera stran je prva prekršila krhko premirje, po mnenju analitikov je imel več razlogov za to Azerbajdžan. Na njegovo stran se je postavila Turčija, imel pa naj bi tudi podporo Izraela, Pakistana in še nekaterih držav. Velike sile se, vsaj za zdaj, še ne želijo postaviti na katero koli stran in pozivajo k ustavitvi spopadov. Vprašanje pa je, kako dolgo še. Zdi se, da je za zdaj na strani Armenije predvsem svetovno javno mnenje. V oddaji Eppur si muove se bomo v pogovorih s profesorjem Antonom Beblerjem in nekdanjim veleposlanikom v Turčiji Igorjem Lukičem dotaknili vzrokov konflikta v Gorskem Karabahu in skušali ugotoviti, kakšne so možnosti za njegovo mirno rešitev.


05.10.2020

100-ta obletnica koroškega plebiscita

Bliža se 100-ta obletnica koroškega plebiscita, po katerem je del slovenskega naroda ostal v Avstriji. Slovenska narodna skupnost na avstrijskem Koroškem si želi, da bi ob tej priložnosti rešili nekatera odprta manjšinska vprašanja. Zahtevajo, da se učenje slovenskega jezika omogoči otrokom od vrtca do univerze. Finančna sredstva za manjšino se niso dvignila že več kot 20 let, na robu preživetja je njihov časnik Novice. Več o tem, v kakšni kondiciji je slovenstvo na avstrijskem Koroškem v oddaji Eppur si muove - In vendar se vrti.


28.09.2020

Slovenske zunanjepolitične identitete

V hitro spreminjajočem se svetovnem okolju je slovenska zunanjepolitična strategija zastarela. Ob posodabljanju tega temeljnega dokumenta bo še posebej zanimivo opazovati, koliko bo diplomacija z novim političnim vodstvom spremenila kažipot, ki bo zunanjopolitično aktivnost usmerjal k ustvarjanju novega položaja države v današnjem svetu.


21.09.2020

Krize Unijo delijo, a obenem poglabljajo

Krize v preteklih letih so v Evropski uniji razkrile razkol med srednjeevropskimi državami in zahodno Evropo. Opazujemo lahko pravi spopad vrednot. Težava je v različnem razumevanju, kaj naj bi evropske vrednote bile in kakšno Unijo želimo. Ob vstopu držav nekdanjega komunističnega bloka v povezavo se je zdelo, da je ta dimenzija skupna vsem članicam. Vsaka država članica seveda uresničuje svoje interese znotraj povezave, tudi Slovenija, ki se želi umestiti v jedro Evropske unije in tesneje povezovati s srednjeevropskimi državami. Obenem pa se ves zahodni svet spopada s krizo liberalne demokracije, kot smo jo poznali po koncu hladne vojne. Nekatera vprašanja, povezana z delitvijo na vzhod in zahod v Evropski uniji, o kateri se vse bolj glasno govori, bomo skušali osvetliti v oddaji Eppur si muove.


14.09.2020

Komu povzroča skrbi srednja Evropa?

Se še spomnimo, ko smo svojo pot v samostojnost utemeljevali s srednjeevropsko identiteto? Ali nas ni pri tem v resnici vodila želja biti na Zahodu, podobno kot je vodila tudi narode nekdanjega vzhodnega bloka? Zdaj, ko smo vsi spoznali, da smo še najbolj odvisni od samih sebe in je zahodni blišč nekoliko popustil, se spet sprašujemo, kje je naše mesto, v srednji Evropi ali na Zahodu? In še, ali je to res naša izbira? V oddaji »Eppur si muove – in vendar se vrti« bomo skušali odgovoriti na nekatera podobna vprašanja, ki so v slovenskem političnem prostoru dobila izrazito politični in ideološki predznak.


07.09.2020

Eppur si muove - In vendar se vrti

»Eppur si muove – In vendar se vrti!« je pred stoletji vzkliknil nesrečni italijanski astronom Galileo Galilei. Njegove besede so še danes najprimernejši skupni imenovalec za analizo mednarodnega dogajanja, ki ga ponujamo v istoimenski oddaji. Splet analitičnega besedila, intervjujev s tujimi in domačimi strokovnjaki in analitiki ter z neposrednimi udeleženci dogodkov daje izčrpen odgovor na eno izmed petih ključnih vprašanj novinarskega dela, namreč ,,zakaj''. Zakaj je neki dogodek pomemben, kateri so vzroki in kakšne bodo posledice, zakaj bo neka zamisel našla pot v zgodovino, neka druga pa ne? O tem ob ponedeljkih ob 14.30 na Prvem.


31.08.2020

Usoda spomenikov

Skozi vso človeško zgodovino postavljamo spomenike in jih nato rušimo. V 90-ih letih prejšnjega stoletja so v Srednji in Vzhodni Evropi odstranjevali socialistične spomenike. Nedavno so padali spomeniki pomembnih osebnosti iz obdobja kolonializma v Združenih državah Amerike, Veliki Britaniji in Belgiji. Je prav, da se odstrani kipe spornih osebnosti in ideologij ali pa bi morali ostati, kot spomin in opomin?


24.08.2020

Vroče poletje, vroče podnebje

Na severu Rusije se v preteklih mesecih soočajo z rekordno visokimi temperaturami. Pomladanske temperature so bile v povprečju kar za 10 stopinj višje od običajnih v tem času. Konec junija so v sibirskem mestecu Verhojansk, 700 kilometrov severno od Jakutska, izmerili celo 38 stopinj Celzija, kar je najvišja izmerjena temperatura v celotnem arktičnem krogu v zgodovini. Podnebne spremembe so dolgoročno ena največjih groženj človeštva. O njih smo v naših oddajah sicer že večkrat govorili, a zavedanje, kako nujni so ukrepi, je še vedno premajhno. Svetovna zdravstvena organizacija je nedavno posvarila, da obstaja velika možnost, da mejo zvišanje povprečne globalne temperature za stopinjo in pol – v primerjavi s predindustrijskim obdobjem – dosežemo že v prihodnjih petih letih. Več v oddaji Eppur si muove avtorice Špele Novak.


17.08.2020

Eppur si muove - In vendar se vrti

»Eppur si muove – In vendar se vrti!« je pred stoletji vzkliknil nesrečni italijanski astronom Galileo Galilei. Njegove besede so še danes najprimernejši skupni imenovalec za analizo mednarodnega dogajanja, ki ga ponujamo v istoimenski oddaji. Splet analitičnega besedila, intervjujev s tujimi in domačimi strokovnjaki in analitiki ter z neposrednimi udeleženci dogodkov daje izčrpen odgovor na eno izmed petih ključnih vprašanj novinarskega dela, namreč ,,zakaj''. Zakaj je neki dogodek pomemben, kateri so vzroki in kakšne bodo posledice, zakaj bo neka zamisel našla pot v zgodovino, neka druga pa ne? O tem ob ponedeljkih ob 14.30 na Prvem.


10.08.2020

Eppur si muove - In vendar se vrti

»Eppur si muove – In vendar se vrti!« je pred stoletji vzkliknil nesrečni italijanski astronom Galileo Galilei. Njegove besede so še danes najprimernejši skupni imenovalec za analizo mednarodnega dogajanja, ki ga ponujamo v istoimenski oddaji. Splet analitičnega besedila, intervjujev s tujimi in domačimi strokovnjaki in analitiki ter z neposrednimi udeleženci dogodkov daje izčrpen odgovor na eno izmed petih ključnih vprašanj novinarskega dela, namreč ,,zakaj''. Zakaj je neki dogodek pomemben, kateri so vzroki in kakšne bodo posledice, zakaj bo neka zamisel našla pot v zgodovino, neka druga pa ne? O tem ob ponedeljkih ob 14.30 na Prvem.


03.08.2020

45 let Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi

Minilo je 45 let od podpisa Helsinške sklepne listine, dokumenta, s katerim sta se vzhodni in zahodni blok zavezala k spoštovanju skupnih vrednot in ciljev, med drugim tudi k spoštovanju človekovih pravic in nedotakljivosti državnih meja. Delitev na socialistični vzhod in kapitalistični zahod je le še spomin. Nastajajo pa nove delitve, s katerimi se sooča Organizacija za varnost in sodelovanje v Evropi, naslednica Konference o evropski varnosti in sodelovanju. V oddaji »Eppur si muove – In vendar se vrti« nam veleposlanika Ernest Petrič in Andrej Benedejčič predstavljata pot od konference do organizacije, ene redkih na svetu, ki deluje na temelju soglasja vseh njenih članic. Oddajo je pripravil Marjan Vešligaj.


27.07.2020

Eppur si muove - In vendar se vrti

»Eppur si muove – In vendar se vrti!« je pred stoletji vzkliknil nesrečni italijanski astronom Galileo Galilei. Njegove besede so še danes najprimernejši skupni imenovalec za analizo mednarodnega dogajanja, ki ga ponujamo v istoimenski oddaji. Splet analitičnega besedila, intervjujev s tujimi in domačimi strokovnjaki in analitiki ter z neposrednimi udeleženci dogodkov daje izčrpen odgovor na eno izmed petih ključnih vprašanj novinarskega dela, namreč ,,zakaj''. Zakaj je neki dogodek pomemben, kateri so vzroki in kakšne bodo posledice, zakaj bo neka zamisel našla pot v zgodovino, neka druga pa ne? O tem ob ponedeljkih ob 14.30 na Prvem.


20.07.2020

Melania Trump

Politični vpliv se meri z različnimi vatli. Pogosto so vplivni ljudje, od katerih tega niti ne bi pričakovali. Združene države Amerike imajo izjemno zadržano, skrivnostno prvo damo. Podobno kot s političnim vplivom je tudi s skrivnostnostjo. Zmeraj se postavi vprašanje, kaj je zadaj in skrito. O Slovenki in Američanki številka ena pogosto govorijo, da živi v zlati kletki, da ne mara javnosti in izpostavljanja. Dolgoletna novinarka časopisa The Washington Post, Pulitzerjeva nagrajenka Mary Jordan, na prvo damo gleda popolnoma drugače. V svoji novi knjigi »Umetnost njenega načina - Še ne povedana zgodba Melanie Trump« jo opisuje kot hladnokrvno, inteligentno in preračunljivo žensko, ki dobro ve, kaj hoče, in kako to doseči, pa tudi žensko, katere zlasti kadrovski presoji predsednik Združenih držav Amerike zelo zaupa. Kot zatrjuje Mary Jordan, je v Beli hiši najnevarnejše mesto, na katerem se lahko znajde tam zaposleni, na muhi Melanie Trump. Z Mary Jordan se je pogovarjal dopisnik iz Washingtona Andrej Stopar.


13.07.2020

Putinova ustava

Ruski volivci so na referendumu 1. julija podprli ustavne spremembe, ki jih je v začetku leta predlagal predsednik Vladimir Putin. Zanje je glasovalo skoraj 78 odstotkov ljudi. Volivci so odločali o svežnju kar 206 popravkov, med katerimi je najpomembnejše dopolnilo o številu predsedniških mandatov. Ta bosta dva, kljub temu pa bo Putin, ki državo vodi že dve desetletji, na oblasti lahko ostal do leta 2036, ko bo star 84 let. V ustavi, ki jo številni imenujejo Putinova ustava, je prvič omenjen Bog, poroka je mogoča le med moškim in žensko, v 67. členu ustave pa so dodali, da ruskega ozemlja ni mogoče odtujiti. S sprejetimi amandmaji se moč predsednika krepi. Prvi mož Kremlja bo lahko imenoval in odstavljal ustavne in vrhovne sodnike ter državnega tožilca, po posvetu s Svetom federacije bo imenoval tudi ministre za obrambo, pravosodje, zunanje in notranje zadeve.


06.07.2020

Trdovratni rasizem v 21.stoletju

Dan neodvisnosti v Združenih državah Amerike, ki ga obeležujejo 4.julija, mineva povsem v znamenju pandemije novega korona virusa in vztrajnih množičnih protestov proti trdovratnemu rasizmu, ki je globoko zakoreninjen v ameriški družbi tudi več kot stoletje in pol po odpravi suženjstva. A v resnici je rasizem razširjen po vsem svetu, v Združene države Amerike pa ga je s kolonialističnimi praksami izvozila Evropa.


Stran 11 od 58
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov