Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Eppur si muove - In vendar se vrti

13.07.2015


V Srebrenici  obeležujejo 20. obletnico genocida, ko so sile bosanskih Srbov pod poveljstvom generala Ratka Mladića usmrtile več kot 8.000 Bošnjakov. Kako živijo ljudje v Srebrenici, ko visoki gostje odidejo? Kakšne so razmere 20 let po tragediji, kako sobivajo Srbi in Muslimani in kakšna je prihodnost Bosne in Hercegovine dve desetletji po koncu vojne? Luka Hvalc je v začetku julija nekaj dni preživel v Srebrenici.

Srebrenica je bila te dni ponovno v središču pozornosti. Tako je vsako leto okoli 11. julija, letos pa je bilo zaradi 20. obletnice genocida zanimanje svetovne javnosti in politike še toliko večje. Prav je, da se vedno znova opozarja na nedopusten poboj več kot 8000 tisoč Bošnjakov, a večina naših sogovornikov se strinja, da dogajanje vsakodnevnem življenju v Srebrenici nikakor ne koristi, prej  škodi.

»Dejanske razmere v Srebrenici in razmere o katerih se o Srebrenici poroča sta dve popolnoma različni stvari. Nekaj dni nazaj sem prišel sem z Nizozemske. Tam so nas opazovali in gledali, če morda nismo ranjeni, češ, da je pri nas še vedno vojna.«  

Miroslav Andrić je srbske narodnosti. Je basist glasbene skupine Afera iz Srebrenice.

»Sprašujejo nas, kako živimo drug z drugim. Takole, vidiš, skupaj pijemo kavo … Ne dogaja se, da mi bi mi kdor rekel, da sem drugačen, ker mi je ime Adem. Vsaj jaz tega ne občutim. Družimo se kolikor nam dopušča čas. Jaz sem zaposlen in imam časa malo manj, drugi niso in se s tem obremenjujejo, vendar se vsaj družijo. Najmlajši pa so še v šoli.«

Miroslavov kolega iz skupine je bošnjaške narodnosti. Adem Mehmedović o stalnih vprašanjih o trenjih med narodoma odgovarja malce cinično.

Danes v Srebrenici živi približno 7000 ljudi, rezultati zadnjega popisa še niso znani. Večina tovarn je propadla, nekaj deset ljudi še ima službo v manjših lesnih, kemijskih in tekstilnih obratih. Zanimivo, da za nesrečno nekdanjo tovarno akumulatorjev, kamor se je julija 1995 zateklo na tisoče žensk in otrok, deluje tudi tovarna s slovenskimi koreninami – Prevent. Kljub temu je brezposelnost visoka.

“Težko je, praktično nemogoče je dobiti službo. Deluje samo kakšna trgovina, pa občina. Starejši se nekako preživijo s pokojninami in obdelovanjem zemlje, za mlade ni prihodnosti. Tu in tam dobim kakšno priložnostno delo, nazadnje sem kosil travo. Ljudje se borijo za svoj obstanek, res ni več važno ali je nekdo musliman ali Srb, nacionalizem je bolj prisoten pri starejših prebivalcih. Jaz se družim z vsemi, ni mi pomembno ali je Srb ali Musliman.

Tako v središču Srebrenice pripoveduje Elvir Duraković, 26-letni oče treh otrok. Razumljivo je skeptičen o prihodnosti življenja v Bosni in Hercegovini.

»Pojma nimam, želel bi pobegniti od tu, kamorkoli v tujino. Žal se tukaj ne da normalno živeti, ne skrbi me toliko zame kot za prihodnost mojih otrok. Česa se naj veselim? Delam od 15, 16 leta pa nisem niti en dan imel priložnosti za dopust. Težko zberem dovolj denarja za preživeti mesec, potrebujemo nekje 200 do 300 evrov.«

Mlade zanima predvsem preživetje. Večina res zagotavlja, da nimajo težav v stikih z drugo narodnostjo, a v vsakdanjem življenju v resnici ni vedno tako. Rane, ki jih je pustil nezaslišan zločin, so prizadele praktično vse družine na širšem območju Srebrenice. Zato niti ni nič nenavadnega, da se muslimani raje družijo z muslimani, Srbi pa s Srbi. Že pri gostinskih lokalih je opaziti razliko, kjer se bolj zadržujejo Srbi imajo samo srbska piva, kjer pa Bošnjaki pa samo Bošnjaška.

Če se zdi, da mlajša generacija vendarle nekako shaja druga z drugo, pa je drugače s tistimi, ki so bili neposredne priče genocida.

Pred vhodom v spominski center v Potočarih ima Fazila Efendić trgovinico s spominki in rožami. Med tisoči spomenikov čez cesto sta tudi dva, ki Fazilo še posebej bolita. Žrtvi srebreniškega pokola sta bila tudi njen mož in sin.

“Kaj dosti se ne obremenjujem s tem, da živim v Republiki srbski. Meni je pomembno, da sta tukaj moja hiša in moja zemlja. Sem muslimanka in želim tukaj živeti in delati. Toda malo ljudi razmišlja tako, večina jih je raje živi daleč stran v svojem miru.”

Težko je seveda po takšni usodi pričakovati, da bi bila Fazila absolutno strpna do nekdanjih srbskih sosedov. Čutiti je, da si ne želi pretirano njihove družbe, a hkrati pove, da se s tem ne obremenjuje – različnost narodov in religij je v Srebrenici vedno obstajala, in prav je, da je tako tudi po vsem, kar se je zgodilo, čeprav …

“S srbskimi znanci bolj ali manj izmenjujemo klasične fraze o počutju in vremenu. Ne želim odpirati težkih tem, če že, govorimo o vsakdanjih zadevah, nikakor pa se ne dotikamo preteklosti. Tudi oni so navadni ljudje, niso krivi, mnogi so prav tako morali zapustiti domove, imajo svoje družinske tragedije …”

Fazila gre brez težav tudi danes na kavo z mladostnimi prijateljicami in nekdanjimi sodelavkami srbske narodnosti:

“Takšna sem po naravi, nikogar ne sovražim. Seveda sem jezna na tiste, ki so mi ubili otroka in moža, a na navadne ljudi ne morem biti jezna. Rada imam ljudi, rada imam posel, rada imam življenje. Moja hčerka je imela 12 let, ko se je začela vojna. Želim ji nekaj vrniti, zato sem najbolj vesela, ko me obiščejo vnuki. Boli me noga in imam preveč sladkorja v krvi, toda tudi to je življenje. Z delom se zamotim in ne razmišljam toliko o svoji usodi. Veste, ko enkrat izgubiš sina …”

Tedni pred 20. obletnico so bili zelo razburljivi, predvsem zaradi potez politike Tudi mediji z obeh strani razlagajo in podpihujejo vsak svojo resnico. Veliko je k nervozi prispevalo tudi neuspešno sprejemanje resolucije o Srebrenici v Združenih narodih, uradna srbska politika genocida ne prizna in je s pomočjo Rusije blokirala sprejem resolucij.

V času najbolj žgočih razprav v New Yorku so po avtobusnih postajah v srebreniški dolini so neznanci nalepili številne plakate s podobo ruskega predsednika Vladimirja Putina in napisom Republika srbska.

Šehida Abdurahmanović, ki predseduje tudi združenje mater Srebrenice in Žepe je bila zgrožena:

“Srbski predstavniki so vedno v dilemi, ali se naj udeležijo komemoracije tukaj v Potočarih. Vseskozi smo vedeli, da bo tako. No, vmes so se tukaj naokrog pojavili še plakati s Putinovo podobo. To samo kaže na to, kakšna je bila vloga Rusije v srebreniški tragediji. Putinove slike se niso pojavile slučajno in to prav na mestih, kjer so bili najhujši zločini. Srbski politiki to tolerirajo in se delajo lepe. Seveda, saj se nanje vrši mednarodni pritisk, zato dajejo diplomatske izjave.”

Nekaj dni pred sobotno komemoracijo v Potočarih, so Srbi v bližnjem kraju Bratunac pripravili svojo prireditev v spomin na 69 umrlih srbskih vojakov, ki naj bi jih po interpretaciji srbske strani julija 1992 ubili pripadniki vojske Bosne in Hercegovine.

Komemoracije se je udeležil tudi predsednik Republike Srbske Milorad Dodik, v dobro varovano mesto je s helikopterjem priletel iz Banja Luke, kjer je sedež njegove vlade. V središču mesta ni bilo ravne gneče, a ikonografija je bila popolna.  Srbski zbor je zapel zavednih pesmi, Dodik, ki je pred tedni obiskal tudi spominski center v Potočarih, pa je bil v nagovoru oster.

Med drugim je poudaril, da Srbi niso genociden narod in da je Bosna in Hercegovina koncentracijsko taborišče za Srbe, Republika srbska pa da je država kot vse, le da nima sedeža v Združenih narodih.

Ob tako zaostreni retoriki ni čudno, da je v soboto v Potočarih ob prisotnosti srbskega premiera Aleksandra Vučića nekaterim zavrelo, Vučića pa je v glavo zadel celo kamen. Žal se je tako pozornost od pietetnega poklona in spomina na žrtve ponovno skoncentrirala na politična obtoževanja. Srebrenica je znova žrtev nekih drugih interesov.

Pri vsem skupaj je nenavadno, da se bolj ne problematizira vloga mednarodne skupnosti, Združeni narodi leta 1995 pač niso zaščitili lokalnega prebivalstva. Nekdanjemu ameriškemu predsedniku Billu Clintonu praktično nihče ni omenjal neodgovornega dejanja mednarodne skupnosti.

Amor Mašović se že 23 let ukvarja z iskanjem pogrešanih oseb in od blizu pozna birokratsko-politične manevre mednarodne skupnosti.

“Ta grafit zelo pogosto omenjam: neki nizozemski vojak je s flomastrom na zid v Srebrenici napisal “UN-United Nothing”. “Združeni nič” torej. To velja za območje celotne Jugoslavije in tudi širše. Danes ni prav nič drugače. Temelji Republike srbske, ene izmed entitet Bosne in Hercegovine, so na 750 množičnih grobiščih. Vedno znova nekateri negirajo genocid, mednarodna skupnost pa se obnaša v slogu, da je to na Balkanu pač običajno, tukaj se vsakih nekaj desetletij pretaka kri.”

V hribih nad Srebrenico živi nekdanji pripadnik modrih čelad Rob Zomer. Nizozemec je bil julija 1995 v Potočarih in je od blizu spremljal tragedijo, čeprav zagotavlja, da tedaj ni nihče od nizozemskih vojakov vedel za genocid. Zanj so izvedeli šele po vrnitvi domov. Rob ima postravmatski sindrom in se je v Srebrenico vrnil zdraviti svojo ranjeno dušo. Težko se preživlja, saj ima le 100 evrov nizozemske invalidnine. Nisem mogel prenesti misli, da je moralo umreti toliko nedolžnih civilistov. Zase in za svoje kolege lahko rečem, da smo storili vse, da bi pomagali ljudem. Zdaj pa zadnjih 20 let poslušamo le to, kaj vse smo naredili narobe. V zadnjih 6 mesecih letošnjega leta je kar 5 kolegov iz vojske storilo samomor. Bivši vojaki smo zavrženi, nimamo urejenega nobenega statusa. Sam sem uteho našel v tukajšnji naravi, delu na zemlji, ki me sprošča. Tukajšnji sosed mi vedno pravi, da ga ne motijo vojaki, ki smo bili tukaj leta 1995, temveč je jezen na Združene narode. Tudi sam sem jezen na Združene narode, verjemite. Obljubljali so veliko, storili pa nič.” Razmere v Srebrenici so sicer normalne. Le mediji skušajo vedno znova spodbujati trenja, težave. V gostilni sedijo Srbi in Bošnjaki pomešani med seboj, skupaj pijejo, se pogovarjajo. Brez težav. Le okoli obletnice se čutijo napetosti. Tu se mirno in tiho živi.”

V Srebrenici po Srebrenici se potem, ko odidejo visoki politiki in novinarji, torej živi mirno in tiho. A s travmami, ki bodo žal še dolga leta ležale na dušah nesrečnih svojcev. Verjetno je že tako, kot pravi Amor Mašović z Inštituta za pogrešane osebe, da pred razčiščenjem zgodovine ne bo napredka niti v Srebrenici niti v Bosni in Hercegovini niti še kje drugje:

“Vprašanje je, kako hitro je sposobna naša vojna generacija sprejeti resnico. Ta je ključna za normalizacijo razmer. Zemlja ne želi imeti skrivnosti. Okostij. Lahko jih nekaj časa skriva, a potem želi te svoje težke skrivnosti izdati. Velja tako za slovensko Hudo Jamo kot za vsa grobišča po Bosni in Hercegovini.”


Eppur si muove - In vendar se vrti

1154 epizod


Eppur si muove - In vendar se vrti, je pred stoletji vzkliknil nesrečni italijanski astronom Galileo. Njegove besede pa so še danes najprimernejši skupni imenovalec za redno tedensko oddajo Zunanjepolitičnega uredništva Radia Slovenija, ki ponuja petnajstminutno vzročno-posledično analizo mednarodnega dogodka ali dogajanja, ki ga v rednih dnevno-informativnih oddajah ni bilo mogoče osvetliti v zadostni meri v tednu. Oddaja v spletu analitičnega besedila, intervjujev s tujimi in domačimi strokovnjaki in analitiki, z neposrednimi udeleženci dogodkov ter z izbrano glasbeno opremo tako ponuja izčrpen odgovor na enega od petih ključnih vprašajev novinarskega dela, namreč zakaj . Zakaj je nek dogodek pomemben, kakšni so vzroki in kakšne bodo posledice, zakaj bo neka ideja našla pot v zgodovino in zakaj neka druga ne.

Eppur si muove - In vendar se vrti

13.07.2015


V Srebrenici  obeležujejo 20. obletnico genocida, ko so sile bosanskih Srbov pod poveljstvom generala Ratka Mladića usmrtile več kot 8.000 Bošnjakov. Kako živijo ljudje v Srebrenici, ko visoki gostje odidejo? Kakšne so razmere 20 let po tragediji, kako sobivajo Srbi in Muslimani in kakšna je prihodnost Bosne in Hercegovine dve desetletji po koncu vojne? Luka Hvalc je v začetku julija nekaj dni preživel v Srebrenici.

Srebrenica je bila te dni ponovno v središču pozornosti. Tako je vsako leto okoli 11. julija, letos pa je bilo zaradi 20. obletnice genocida zanimanje svetovne javnosti in politike še toliko večje. Prav je, da se vedno znova opozarja na nedopusten poboj več kot 8000 tisoč Bošnjakov, a večina naših sogovornikov se strinja, da dogajanje vsakodnevnem življenju v Srebrenici nikakor ne koristi, prej  škodi.

»Dejanske razmere v Srebrenici in razmere o katerih se o Srebrenici poroča sta dve popolnoma različni stvari. Nekaj dni nazaj sem prišel sem z Nizozemske. Tam so nas opazovali in gledali, če morda nismo ranjeni, češ, da je pri nas še vedno vojna.«  

Miroslav Andrić je srbske narodnosti. Je basist glasbene skupine Afera iz Srebrenice.

»Sprašujejo nas, kako živimo drug z drugim. Takole, vidiš, skupaj pijemo kavo … Ne dogaja se, da mi bi mi kdor rekel, da sem drugačen, ker mi je ime Adem. Vsaj jaz tega ne občutim. Družimo se kolikor nam dopušča čas. Jaz sem zaposlen in imam časa malo manj, drugi niso in se s tem obremenjujejo, vendar se vsaj družijo. Najmlajši pa so še v šoli.«

Miroslavov kolega iz skupine je bošnjaške narodnosti. Adem Mehmedović o stalnih vprašanjih o trenjih med narodoma odgovarja malce cinično.

Danes v Srebrenici živi približno 7000 ljudi, rezultati zadnjega popisa še niso znani. Večina tovarn je propadla, nekaj deset ljudi še ima službo v manjših lesnih, kemijskih in tekstilnih obratih. Zanimivo, da za nesrečno nekdanjo tovarno akumulatorjev, kamor se je julija 1995 zateklo na tisoče žensk in otrok, deluje tudi tovarna s slovenskimi koreninami – Prevent. Kljub temu je brezposelnost visoka.

“Težko je, praktično nemogoče je dobiti službo. Deluje samo kakšna trgovina, pa občina. Starejši se nekako preživijo s pokojninami in obdelovanjem zemlje, za mlade ni prihodnosti. Tu in tam dobim kakšno priložnostno delo, nazadnje sem kosil travo. Ljudje se borijo za svoj obstanek, res ni več važno ali je nekdo musliman ali Srb, nacionalizem je bolj prisoten pri starejših prebivalcih. Jaz se družim z vsemi, ni mi pomembno ali je Srb ali Musliman.

Tako v središču Srebrenice pripoveduje Elvir Duraković, 26-letni oče treh otrok. Razumljivo je skeptičen o prihodnosti življenja v Bosni in Hercegovini.

»Pojma nimam, želel bi pobegniti od tu, kamorkoli v tujino. Žal se tukaj ne da normalno živeti, ne skrbi me toliko zame kot za prihodnost mojih otrok. Česa se naj veselim? Delam od 15, 16 leta pa nisem niti en dan imel priložnosti za dopust. Težko zberem dovolj denarja za preživeti mesec, potrebujemo nekje 200 do 300 evrov.«

Mlade zanima predvsem preživetje. Večina res zagotavlja, da nimajo težav v stikih z drugo narodnostjo, a v vsakdanjem življenju v resnici ni vedno tako. Rane, ki jih je pustil nezaslišan zločin, so prizadele praktično vse družine na širšem območju Srebrenice. Zato niti ni nič nenavadnega, da se muslimani raje družijo z muslimani, Srbi pa s Srbi. Že pri gostinskih lokalih je opaziti razliko, kjer se bolj zadržujejo Srbi imajo samo srbska piva, kjer pa Bošnjaki pa samo Bošnjaška.

Če se zdi, da mlajša generacija vendarle nekako shaja druga z drugo, pa je drugače s tistimi, ki so bili neposredne priče genocida.

Pred vhodom v spominski center v Potočarih ima Fazila Efendić trgovinico s spominki in rožami. Med tisoči spomenikov čez cesto sta tudi dva, ki Fazilo še posebej bolita. Žrtvi srebreniškega pokola sta bila tudi njen mož in sin.

“Kaj dosti se ne obremenjujem s tem, da živim v Republiki srbski. Meni je pomembno, da sta tukaj moja hiša in moja zemlja. Sem muslimanka in želim tukaj živeti in delati. Toda malo ljudi razmišlja tako, večina jih je raje živi daleč stran v svojem miru.”

Težko je seveda po takšni usodi pričakovati, da bi bila Fazila absolutno strpna do nekdanjih srbskih sosedov. Čutiti je, da si ne želi pretirano njihove družbe, a hkrati pove, da se s tem ne obremenjuje – različnost narodov in religij je v Srebrenici vedno obstajala, in prav je, da je tako tudi po vsem, kar se je zgodilo, čeprav …

“S srbskimi znanci bolj ali manj izmenjujemo klasične fraze o počutju in vremenu. Ne želim odpirati težkih tem, če že, govorimo o vsakdanjih zadevah, nikakor pa se ne dotikamo preteklosti. Tudi oni so navadni ljudje, niso krivi, mnogi so prav tako morali zapustiti domove, imajo svoje družinske tragedije …”

Fazila gre brez težav tudi danes na kavo z mladostnimi prijateljicami in nekdanjimi sodelavkami srbske narodnosti:

“Takšna sem po naravi, nikogar ne sovražim. Seveda sem jezna na tiste, ki so mi ubili otroka in moža, a na navadne ljudi ne morem biti jezna. Rada imam ljudi, rada imam posel, rada imam življenje. Moja hčerka je imela 12 let, ko se je začela vojna. Želim ji nekaj vrniti, zato sem najbolj vesela, ko me obiščejo vnuki. Boli me noga in imam preveč sladkorja v krvi, toda tudi to je življenje. Z delom se zamotim in ne razmišljam toliko o svoji usodi. Veste, ko enkrat izgubiš sina …”

Tedni pred 20. obletnico so bili zelo razburljivi, predvsem zaradi potez politike Tudi mediji z obeh strani razlagajo in podpihujejo vsak svojo resnico. Veliko je k nervozi prispevalo tudi neuspešno sprejemanje resolucije o Srebrenici v Združenih narodih, uradna srbska politika genocida ne prizna in je s pomočjo Rusije blokirala sprejem resolucij.

V času najbolj žgočih razprav v New Yorku so po avtobusnih postajah v srebreniški dolini so neznanci nalepili številne plakate s podobo ruskega predsednika Vladimirja Putina in napisom Republika srbska.

Šehida Abdurahmanović, ki predseduje tudi združenje mater Srebrenice in Žepe je bila zgrožena:

“Srbski predstavniki so vedno v dilemi, ali se naj udeležijo komemoracije tukaj v Potočarih. Vseskozi smo vedeli, da bo tako. No, vmes so se tukaj naokrog pojavili še plakati s Putinovo podobo. To samo kaže na to, kakšna je bila vloga Rusije v srebreniški tragediji. Putinove slike se niso pojavile slučajno in to prav na mestih, kjer so bili najhujši zločini. Srbski politiki to tolerirajo in se delajo lepe. Seveda, saj se nanje vrši mednarodni pritisk, zato dajejo diplomatske izjave.”

Nekaj dni pred sobotno komemoracijo v Potočarih, so Srbi v bližnjem kraju Bratunac pripravili svojo prireditev v spomin na 69 umrlih srbskih vojakov, ki naj bi jih po interpretaciji srbske strani julija 1992 ubili pripadniki vojske Bosne in Hercegovine.

Komemoracije se je udeležil tudi predsednik Republike Srbske Milorad Dodik, v dobro varovano mesto je s helikopterjem priletel iz Banja Luke, kjer je sedež njegove vlade. V središču mesta ni bilo ravne gneče, a ikonografija je bila popolna.  Srbski zbor je zapel zavednih pesmi, Dodik, ki je pred tedni obiskal tudi spominski center v Potočarih, pa je bil v nagovoru oster.

Med drugim je poudaril, da Srbi niso genociden narod in da je Bosna in Hercegovina koncentracijsko taborišče za Srbe, Republika srbska pa da je država kot vse, le da nima sedeža v Združenih narodih.

Ob tako zaostreni retoriki ni čudno, da je v soboto v Potočarih ob prisotnosti srbskega premiera Aleksandra Vučića nekaterim zavrelo, Vučića pa je v glavo zadel celo kamen. Žal se je tako pozornost od pietetnega poklona in spomina na žrtve ponovno skoncentrirala na politična obtoževanja. Srebrenica je znova žrtev nekih drugih interesov.

Pri vsem skupaj je nenavadno, da se bolj ne problematizira vloga mednarodne skupnosti, Združeni narodi leta 1995 pač niso zaščitili lokalnega prebivalstva. Nekdanjemu ameriškemu predsedniku Billu Clintonu praktično nihče ni omenjal neodgovornega dejanja mednarodne skupnosti.

Amor Mašović se že 23 let ukvarja z iskanjem pogrešanih oseb in od blizu pozna birokratsko-politične manevre mednarodne skupnosti.

“Ta grafit zelo pogosto omenjam: neki nizozemski vojak je s flomastrom na zid v Srebrenici napisal “UN-United Nothing”. “Združeni nič” torej. To velja za območje celotne Jugoslavije in tudi širše. Danes ni prav nič drugače. Temelji Republike srbske, ene izmed entitet Bosne in Hercegovine, so na 750 množičnih grobiščih. Vedno znova nekateri negirajo genocid, mednarodna skupnost pa se obnaša v slogu, da je to na Balkanu pač običajno, tukaj se vsakih nekaj desetletij pretaka kri.”

V hribih nad Srebrenico živi nekdanji pripadnik modrih čelad Rob Zomer. Nizozemec je bil julija 1995 v Potočarih in je od blizu spremljal tragedijo, čeprav zagotavlja, da tedaj ni nihče od nizozemskih vojakov vedel za genocid. Zanj so izvedeli šele po vrnitvi domov. Rob ima postravmatski sindrom in se je v Srebrenico vrnil zdraviti svojo ranjeno dušo. Težko se preživlja, saj ima le 100 evrov nizozemske invalidnine. Nisem mogel prenesti misli, da je moralo umreti toliko nedolžnih civilistov. Zase in za svoje kolege lahko rečem, da smo storili vse, da bi pomagali ljudem. Zdaj pa zadnjih 20 let poslušamo le to, kaj vse smo naredili narobe. V zadnjih 6 mesecih letošnjega leta je kar 5 kolegov iz vojske storilo samomor. Bivši vojaki smo zavrženi, nimamo urejenega nobenega statusa. Sam sem uteho našel v tukajšnji naravi, delu na zemlji, ki me sprošča. Tukajšnji sosed mi vedno pravi, da ga ne motijo vojaki, ki smo bili tukaj leta 1995, temveč je jezen na Združene narode. Tudi sam sem jezen na Združene narode, verjemite. Obljubljali so veliko, storili pa nič.” Razmere v Srebrenici so sicer normalne. Le mediji skušajo vedno znova spodbujati trenja, težave. V gostilni sedijo Srbi in Bošnjaki pomešani med seboj, skupaj pijejo, se pogovarjajo. Brez težav. Le okoli obletnice se čutijo napetosti. Tu se mirno in tiho živi.”

V Srebrenici po Srebrenici se potem, ko odidejo visoki politiki in novinarji, torej živi mirno in tiho. A s travmami, ki bodo žal še dolga leta ležale na dušah nesrečnih svojcev. Verjetno je že tako, kot pravi Amor Mašović z Inštituta za pogrešane osebe, da pred razčiščenjem zgodovine ne bo napredka niti v Srebrenici niti v Bosni in Hercegovini niti še kje drugje:

“Vprašanje je, kako hitro je sposobna naša vojna generacija sprejeti resnico. Ta je ključna za normalizacijo razmer. Zemlja ne želi imeti skrivnosti. Okostij. Lahko jih nekaj časa skriva, a potem želi te svoje težke skrivnosti izdati. Velja tako za slovensko Hudo Jamo kot za vsa grobišča po Bosni in Hercegovini.”


23.05.2022

Javni mediji v krempljih oblasti

V današnjem času je svoboda medijev ena najbolj ogroženih vrednot sodobnih družb. Avtoritarni voditelji so prepričani, da so mediji instrument države in oblasti. A kot ugotavlja organizacija Novinarji brez meja, je sovražnost do novinarjev postala stalnica tudi v številnih državah, ki veljajo za demokratične, tudi v Sloveniji.


16.05.2022

Eppur si muove - In vendar se vrti

»Eppur si muove – In vendar se vrti!« je pred stoletji vzkliknil nesrečni italijanski astronom Galileo Galilei. Njegove besede so še danes najprimernejši skupni imenovalec za analizo mednarodnega dogajanja, ki ga ponujamo v istoimenski oddaji. Splet analitičnega besedila, intervjujev s tujimi in domačimi strokovnjaki in analitiki ter z neposrednimi udeleženci dogodkov daje izčrpen odgovor na eno izmed petih ključnih vprašanj novinarskega dela, namreč ,,zakaj''. Zakaj je neki dogodek pomemben, kateri so vzroki in kakšne bodo posledice, zakaj bo neka zamisel našla pot v zgodovino, neka druga pa ne? O tem ob ponedeljkih ob 14.30 na Prvem.


09.05.2022

Baltik v primežu ruske grožnje

V baltskih državah so na grožnjo, ki jo predstavlja Rusija, opozarjali že od razpada Sovjetske zveze. Od leta 2014, ko je Rusija zavzela Krim, so bili še toliko bolj glasni. Tudi zato jih na neki način ruski napad na Ukrajino ni presenetil. Kot članice Nata so trdno prepričane o svoji varnosti, a negotovost med ljudmi ostaja. Kako vojna v Ukrajini vpliva na družbo v Estoniji, Latviji in Litvi, je v oddaji Eppur si muove preverjal Gašper Andrinek.


02.05.2022

Hrvaški turizem med pandemijo in ukrajinsko vojno

Turistični sektor je bil eden izmed tistih, ki se je moral zadnji dve pandemijski leti skoraj čez noč prilagajati novim pogojem poslovanja. Zdaj, ko se pandemija počasi poslavlja, se je pojavila nova negotovost, vojna v Ukrajini. Tudi pri naših južnih sosedih, na Hrvaškem - ki je že tradicionalno prvi izbor slovenskih turistov – so se z rusko ofenzivo na Ukrajino rezervacije za počitnice skoraj zaustavile. Kljub temu pa so velikonočni prazniki pokazali, da so ljudje željni potovanj in da bi se Hrvaška letos lahko približala rekordnim turističnim rezultatom iz leta 2019. Kakšni so načrti hrvaških turističnih delavcev za letošnje poletje in kaj pomeni podražitev energentov za cene, ki nas bodo letos pričakale na morju?


25.04.2022

Macronova Francija na svetovni politični šahovnici

Francija je s prihodom Emmanuela Macrona v visoko politiko postala notranjepolitično povsem drugačna. Kako pa je v teh petih letih sooblikovala Evropsko unijo, kako se je pozicionirala v svetu, kako v čezatlantskem odnosu in kako v odnosu do drugih globalnih velesil?


18.04.2022

Ženska, 21. stoletje in ameriške sanje

Po tem, ko je novembra 2016 Donald Trump premagal Hillary Clinton in Američani tako niso izvolili svoje prve predsednice, so Združene države Amerike štiri leta pozneje, z volitvami novembra 2020, dobile prvo podpredsednico. Kamala Harris je obenem prva temnopolta ženska na tem visokem položaju. Po tem, ko so v administraciji predsednika Joeja Bidna – sam je šele drugi katolik v Beli hiši v 254-letni ameriški zgodovini –, prvič na izpostavljene položaje imenovali kar nekaj žensk oz. pripadnic in pripadnikov manjšin, je letos na vrsto prišlo tudi vrhovno sodišče ZDA. 8. aprila je bila kot prva temnopolta vrhovna sodnica ZDA svečano potrjena Ketanji Brown Jackson. Združene države uradno utripajo v skladu z ustavo, katere preambula je bila pisana v duhu Deklaracije o neodvisnosti ZDA, ki se je je v svojem govoru dotaknila tudi nova vrhovna sodnica. »Za samoumevne imamo resnice, da so bili vsi ljudje ustvarjeni kot enaki, obdarjeni s strani svojega Stvarnika z določenimi neodtujljivimi Pravicami, med katerimi so Življenje, Svoboda in stremljenje k Sreči.« (Iz Deklaracije o neodvisnosti, 4. julij 1776) »Mi, Ljudstvo Združenih držav, z namenom oblikovati popolnejšo Zvezo, uveljaviti Pravico, zagotoviti Mir doma, skrbeti za skupno Obrambo, si prizadevati za splošno Blagostanje in zajamčiti blagoslove Svobode zase in za naše potomce, sprejemamo in uveljavljamo to Ustavo Združenih držav Amerike.« (Preambula k ustavi ZDA, poletje 1787) Če vse to drži, zakaj je Ketanji Brown Jackson prva temnopolta vrhovna sodnica v ameriški zgodovini? Zakaj je Kamala Harris prva podpredsednica? Zakaj je Cynt Marshall prva temnopolta direktorica kluba v ameriški Nacionalni košarkarski zvezi NBA? Pot žensk, ne le do uspešne in vidne profesionalne kariere, ampak že do enakopravnega položaja v družbi, je dolga, težka – in ni končana. Če je bilo 20. stoletje med drugim tudi stoletje ženske emancipacije, se v 21. stoletju soočamo s konservativno revolucijo in njeno apoteozo tradicionalnih družbenih vlog. Zgodovina nudi veliko primerov zanikanja dosežkov posameznih obdobij in korakov nazaj. Za številne lahko zgolj slutimo, kajti viri molčijo. A ljudje se spreminjamo in primer ženskega uspeha v konservativnem okolju lahko ponudi Američanka slovenskega rodu. V tradicionalni slovenski skupnosti v Chicagu rojena Janice Zabukovec Davis je vrhunska pravnica in vplivna poslovna ženska v Dallasu v Teksasu.


11.04.2022

BIH - še vedno strah pred vojno

30 let je minilo od začetka vojne v Bosni in Hercegovini, ki je zahtevala več kot 100 tisoč življenj. Ruski napad na Ukrajino je pri marsikomu vzbudil strah in ga spomnil na temno obdobje države, ki je ostala razdeljena vse do danes. Kriza od konca spopadov še nikoli ni bila večja kot danes, je prepričan visoki predstavnik mednarodne skupnosti Christian Schmidt, krivca pa vidi predvsem v voditelju Republike srbske Miloradu Dodiku. Ta želi nekatere pristojnosti, tudi glede vojske in pravosodja, vrniti na raven entitete, s tem pa, tako visoki predstavnik, ogroža mir, stabilnost in celovitost države. Vendar Dodik, ki ima tesnega zaveznika v Rusiji in Schmidta ne priznava, trdi, da si jemljejo le tisto, kar jim po daytonskem sporazumu pripada. Evropska unija okleva s sankcijami, hkrati v Bosni in Hercegovini namešča dodatne vojake ter sporoča, da hitre poti v povezavo brez izpolnjenih pogojev ni. Oktobra bi morale v državi potekati volitve, a se ne morejo dogovoriti o novem volilnem zakonu, s katerim bi izpolnili sodbe evropskega sodišča za človekove pravice in bi zagotavljal enakovredno zastopanost vseh treh konstitutivnih narodov in manjšin. Medtem ko so politiki vseh narodnosti zaposleni sami s seboj ter z medsebojnim obtoževanjem in nacionalizmom, jim prebivalci obračajo hrbet in zapuščajo državo. O tem v oddaji Eppur si muove, ki jo je pripravil beograjski dopisnik Boštjan Anžin.


04.04.2022

V čigave roke ključi Elizejske palače?

Pet let po prelomnih volitvah se Emmanuel Macron odpravlja po zaupnico na predsedniške volitve. V konkurenci sedmih protikandidatov in štirih protikandidatk bo skušal obdržati ključe Elizejske palače. Kako se je v času mandata mladega predsednika spremenila francoska politična podoba, zakaj se republikanci in socialisti še niso pobrali po porazu in o razcvetu skrajne desnice.


28.03.2022

Madžarska pred parlamentarnimi volitvami

Na tokratnih madžarskih parlamentarnih volitvah zmaga vladajoče stranke Fidesz prvič po mnogih letih ni samoumevna. Po javnomnenjskih raziskavah ji tesno sledi združena opozicija, v katero se je povezalo več političnih strank, tako z leve kot desne strani. V predvolilni kampanji je med glavnimi temami vojna v sosednji Ukrajini in tesni odnosi premiera Orbana z ruskim predsednikom Putinom.


21.03.2022

Avstrijska zelena politika

Dobava plina iz Rusije in višanje cen energentov skrbi tudi avstrijsko gospodarstvo. Vlada si prizadeva za neodvisnost Evrope od ruskega plina, nafte in zalog premoga. V Avstriji okoli 70 odstotkov električne energije proizvedejo iz obnovljivih virov energije, kot so vetrna energija, biomasa in sončna energija, preostanek pa iz fosilnih goriv. Avstrijski parlament je nedavno sprejel zakon za t.i. zeleni prehod, ki bo omogočil, da bo Avstrija do leta 2030 za prehod na 100 odstotno proizvodnjo električne energije iz obnovljivih virov namenila milijardo evrov. Avstrijci tako še naprej nasprotujejo gradnji jedrskih elektrarn.


14.03.2022

Milijoni Ukrajincev na begu

Vojna v Ukrajini bi lahko povzročila najhujšo begunsko krizo v Evropi v 21. stoletju. V le dveh tednih od začetka ruske invazije je iz Ukrajine zbežalo več kot dva milijona ljudi, večinoma ženske z otroki. Evropska unija se je prvič doslej odzvala hitro, enotno in solidarno ter sprožila 20 let star mehanizem za začasno zaščito beguncev. A verjetno bodo potrebovali dolgotrajnejšo pomoč. Posebno tveganje pa so številni otroci brez spremstva, ki so lahka tarča trgovine z belim blagom. Več v oddaji Eppur si muove, ki je namenjena reševanju ukrajinske begunske krize. Pripravila jo je Sandra Krišelj z dopisniki Polono Fijavž, Boštjanom Anžinom in Igorjem Juričem.


07.03.2022

Svetovno gospodarstvo v šoku, kakršnega ne pomni, Rusko-ukrajinska kriza premešala karte

Zaradi rusko-ukrajinske vojne smo priča nenavadnim spremembam na svetovnih trgih. Danes cen energentov, hrane in surovin ne moremo predvideti. Se bo ravnovesje vzpostavilo šele, ko bosta v svetu nastala dva popolnoma ločena sistema? Na kaj moramo biti najbolj pripravljeni? Več v zunanjepolitični oddaji Eppur si muove, ki jo je pripravil Marjan Vešligaj.


28.02.2022

Gozdovi

Gozdovi so dom večini kopenskih živalskih in rastlinskih vrst. Človeku dajejo les, gorivo – in predvsem kisik - in skladiščijo velike zaloge ogljika. Gozdovi so nujni za naše preživetje, vendar hitro izginjajo. Premalo pa se zavedamo, da smo za krčenje gozdov, tudi ko se to dogaja daleč stran od nas, odgovorni vsi mi z našim načinom življenja.


21.02.2022

»Niti za palec!«

O širjenju zavezništva Nato po koncu hladne vojne je mogoče razmišljati na več načinov. Iz Moskve prihajajo užaljene trditve, da Zahod ni izpolnil obljube, dane še sovjetskemu predsedniku Mihailu Gorbačovu, namreč da se Nato ne bo spogledoval z nekdanjimi sovjetskimi sateliti, še posebno pa ne z osamosvojenimi, nekoč sovjetskimi republikami. V Washingtonu nič manj odločno ne zanikajo tovrstnih zagotovil. Strokovnjaki za geopolitiko, varnostna vprašanja in mednarodne odnose razpravljajo o zmagi liberalne nad realistično doktrino meddržavnih odnosov po hladni vojni, ki je omogočila tudi upoštevanje interesov manjših držav. V skladu z liberalno doktrino skupni imenovalec meddržavnega povezovanja namreč niso bili več velikost, vojaška moč države in politika zadrževanja, ampak skupne vrednote in načela. V Srednji in Vzhodni Evropi, prav v teh »manjših državah«, pa smo prešli ves diapazon prepričanj, od želje po članstvu v zahodnih povezavah – zlasti v Evropski uniji in v Natu – do skepse, nezaupanja do njih in celo nasprotovanja. A v izhodišču vsega tega stoji vprašanje: kaj so se po koncu hladne vojne glede vključevanja v mednarodne povezave na novo nastalih in osvobojenih držav v Evropi dogovarjali veliki? Kaj je Zahod obljubil opešani Sovjetski zvezi in nato njeni naslednici Rusiji – in česa ne? Obljuba o neširjenju Nata namreč dobiva skoraj mitološke razsežnosti. Ko pa v mednarodnih odnosih pridemo do mitov, neizbežno zaidemo v težave. Niz ukrajinskih kriz v zadnjih dveh desetletjih je zgovoren dokaz.


14.02.2022

Ulična politična retorika

Plemeniti jazbec, herojski zajec, orel, veverica, trobentica in nilski konj. Ni govor o kakšni basni ali pravljici, temveč so to vzdevki, s katerimi se obkladajo vodilni hrvaški politiki. Pobudnik skoraj ulične retorike v javnem govoru je predsednik države Zoran Milanović, drugi politiki mu seveda ne smejo ostati dolžni. Posledica vsega je, da je hrvaška javnost že mesece talka zelo osebnih besednih dvobojev med tistimi, ki vodijo državo. Kakšen je cilj takšne komunikacije? Je to dobro za demokratičnost družbe ali pa to vodi v še večje nezaupanje v državne ustanove, v čemer je Hrvaška že tako pri dnu držav Evropske unije?


07.02.2022

70. let vladanja Elizabete II.

Kraljica Elizabeta II. že sedemdeset let vlada Združenemu kraljestvu Velike Britanije in Severne Irske. To je eno od najdaljših vladanj na sploh v zgodovini vsega človeštva, njena država pa je doživela velike spremembe od zatona britanskega imperija do vstopa in izstopa iz Evropske unije. V času velikih sprememb na vseh področjih, kraljica Elizabeta II. ostaja trdni temelj svoje države in britanske skupnosti -Commonwealtha.


07.02.2022

Eppur si muove

»Eppur si muove – In vendar se vrti!« je pred stoletji vzkliknil nesrečni italijanski astronom Galileo Galilei. Njegove besede so še danes najprimernejši skupni imenovalec za analizo mednarodnega dogajanja, ki ga ponujamo v istoimenski oddaji. Splet analitičnega besedila, intervjujev s tujimi in domačimi strokovnjaki in analitiki ter z neposrednimi udeleženci dogodkov daje izčrpen odgovor na eno izmed petih ključnih vprašanj novinarskega dela, namreč ,,zakaj''. Zakaj je neki dogodek pomemben, kateri so vzroki in kakšne bodo posledice, zakaj bo neka zamisel našla pot v zgodovino, neka druga pa ne? O tem ob ponedeljkih ob 14.30 na Prvem.


31.01.2022

Italija v senci Maria Draghija

Bitka za novega predsednika republike je razkrila vse šibkosti italijanskega političnega sistema. Povzročila je tudi nov upad pomena parlamentarnih strank. Številne so notranje razklane, v temelju pa so – mnogo bolj kot na leve in desne – razdeljene med zagovornice pretekle paradigme parlamentarnega dialoga in njene rušiteljice. Kot dolga senca se nad njimi vleče senca domnevnega rešitelja države Maria Draghija. Toda malikovanje enega samega imena kaže zlasti na nemoč države kot sistema.


24.01.2022

Utopija olimpijskega miru in prijateljstva

Približno dva tedna nas še loči od začetka zimskih olimpijskih iger v Pekingu. Antično zamisel o premirju med trajanjem olimpijskih iger, na katerih so zmagovalci za nagrado dobili vence iz oljčnih vejic, simbol miru, v sodobnem času simbolizira bela barva na olimpijski zastavi s krogi, ki predstavljajo med seboj povezane celine v sožitju, spoštovanju in prijateljstvu. Da bi se ta simbolizem prenesel tudi v resničnost, žal ostaja utopija. Tudi tokratne olimpijske igre je zaznamovalo merjenje mišic velesil na političnem področju. Tokratni Eppur si muove je pripravila Rajka Pervanje.


17.01.2022

Optična iluzija Joeja Bidna

Za Združenimi državami Amerike in svetom je težko leto. Obenem je to bilo prvo leto, odkar se je Joe Biden po tem, ko je na volitvah ob Donaldu Trumpu ustvaril optično iluzijo vračanja v dobre stare čase, v Belo hišo preselil kot predsednik. A če se je tako, kot večina planeta, Biden ukvarjal s pandemijo in njenimi posledicami ter vmes od časa do časa spregovoril o svoji priljubljeni temi, boju proti podnebnim spremembam, pogled na njegovo predsedovanje od strani odkriva zanimiv vzorec. Predsednik Biden se želi ukvarjati izključno s svojim kratkim seznamom prednostnih nalog, a ga ves čas iztirjajo težave, ki jih ne želi videti ali ga ne zanimajo. V notranjepolitičnem pogledu je to predvsem neenotnost v vrstah same Demokratske stranke s paleto posledic, presenetljivo veliko pa je teh tem na terenu, na katerem je bil Joe Biden načeloma doma. Na področju zunanje politike. Do Kitajske, ki jo ima ves čas pred očmi, sploh še ni dobro prišel. Prej je eksplodirala bomba v Afganistanu in začel se je nov cikel napetosti v odnosih z Rusijo, z znanima kamnoma spotike, Ukrajino in širitvijo zveze Nato na vzhod. Leto je tako nedvomno simptomatično, a mu tempo opazno dajejo netipična – nepričakovana oz. nezaželena – vprašanja, ki pa so še zmeraj simptomi. Kajti vsako prinaša izzive velikih razsežnosti.


Stran 7 od 58
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov