V Srebrenici  obeležujejo 20. obletnico genocida, ko so sile bosanskih Srbov pod poveljstvom generala Ratka Mladića usmrtile več kot 8.000 Bošnjakov. Kako živijo ljudje v Srebrenici, ko visoki gostje odidejo? Kakšne so razmere 20 let po tragediji, kako sobivajo Srbi in Muslimani in kakšna je prihodnost Bosne in Hercegovine dve desetletji po koncu vojne? Luka Hvalc je v začetku julija nekaj dni preživel v Srebrenici.

Srebrenica je bila te dni ponovno v središču pozornosti. Tako je vsako leto okoli 11. julija, letos pa je bilo zaradi 20. obletnice genocida zanimanje svetovne javnosti in politike še toliko večje. Prav je, da se vedno znova opozarja na nedopusten poboj več kot 8000 tisoč Bošnjakov, a večina naših sogovornikov se strinja, da dogajanje vsakodnevnem življenju v Srebrenici nikakor ne koristi, prej  škodi.

»Dejanske razmere v Srebrenici in razmere o katerih se o Srebrenici poroča sta dve popolnoma različni stvari. Nekaj dni nazaj sem prišel sem z Nizozemske. Tam so nas opazovali in gledali, če morda nismo ranjeni, češ, da je pri nas še vedno vojna.«  

Miroslav Andrić je srbske narodnosti. Je basist glasbene skupine Afera iz Srebrenice.

»Sprašujejo nas, kako živimo drug z drugim. Takole, vidiš, skupaj pijemo kavo … Ne dogaja se, da mi bi mi kdor rekel, da sem drugačen, ker mi je ime Adem. Vsaj jaz tega ne občutim. Družimo se kolikor nam dopušča čas. Jaz sem zaposlen in imam časa malo manj, drugi niso in se s tem obremenjujejo, vendar se vsaj družijo. Najmlajši pa so še v šoli.«

Miroslavov kolega iz skupine je bošnjaške narodnosti. Adem Mehmedović o stalnih vprašanjih o trenjih med narodoma odgovarja malce cinično.

Danes v Srebrenici živi približno 7000 ljudi, rezultati zadnjega popisa še niso znani. Večina tovarn je propadla, nekaj deset ljudi še ima službo v manjših lesnih, kemijskih in tekstilnih obratih. Zanimivo, da za nesrečno nekdanjo tovarno akumulatorjev, kamor se je julija 1995 zateklo na tisoče žensk in otrok, deluje tudi tovarna s slovenskimi koreninami – Prevent. Kljub temu je brezposelnost visoka.

“Težko je, praktično nemogoče je dobiti službo. Deluje samo kakšna trgovina, pa občina. Starejši se nekako preživijo s pokojninami in obdelovanjem zemlje, za mlade ni prihodnosti. Tu in tam dobim kakšno priložnostno delo, nazadnje sem kosil travo. Ljudje se borijo za svoj obstanek, res ni več važno ali je nekdo musliman ali Srb, nacionalizem je bolj prisoten pri starejših prebivalcih. Jaz se družim z vsemi, ni mi pomembno ali je Srb ali Musliman.

Tako v središču Srebrenice pripoveduje Elvir Duraković, 26-letni oče treh otrok. Razumljivo je skeptičen o prihodnosti življenja v Bosni in Hercegovini.

»Pojma nimam, želel bi pobegniti od tu, kamorkoli v tujino. Žal se tukaj ne da normalno živeti, ne skrbi me toliko zame kot za prihodnost mojih otrok. Česa se naj veselim? Delam od 15, 16 leta pa nisem niti en dan imel priložnosti za dopust. Težko zberem dovolj denarja za preživeti mesec, potrebujemo nekje 200 do 300 evrov.«

Mlade zanima predvsem preživetje. Večina res zagotavlja, da nimajo težav v stikih z drugo narodnostjo, a v vsakdanjem življenju v resnici ni vedno tako. Rane, ki jih je pustil nezaslišan zločin, so prizadele praktično vse družine na širšem območju Srebrenice. Zato niti ni nič nenavadnega, da se muslimani raje družijo z muslimani, Srbi pa s Srbi. Že pri gostinskih lokalih je opaziti razliko, kjer se bolj zadržujejo Srbi imajo samo srbska piva, kjer pa Bošnjaki pa samo Bošnjaška.

Če se zdi, da mlajša generacija vendarle nekako shaja druga z drugo, pa je drugače s tistimi, ki so bili neposredne priče genocida.

Pred vhodom v spominski center v Potočarih ima Fazila Efendić trgovinico s spominki in rožami. Med tisoči spomenikov čez cesto sta tudi dva, ki Fazilo še posebej bolita. Žrtvi srebreniškega pokola sta bila tudi njen mož in sin.

“Kaj dosti se ne obremenjujem s tem, da živim v Republiki srbski. Meni je pomembno, da sta tukaj moja hiša in moja zemlja. Sem muslimanka in želim tukaj živeti in delati. Toda malo ljudi razmišlja tako, večina jih je raje živi daleč stran v svojem miru.”

Težko je seveda po takšni usodi pričakovati, da bi bila Fazila absolutno strpna do nekdanjih srbskih sosedov. Čutiti je, da si ne želi pretirano njihove družbe, a hkrati pove, da se s tem ne obremenjuje – različnost narodov in religij je v Srebrenici vedno obstajala, in prav je, da je tako tudi po vsem, kar se je zgodilo, čeprav …

“S srbskimi znanci bolj ali manj izmenjujemo klasične fraze o počutju in vremenu. Ne želim odpirati težkih tem, če že, govorimo o vsakdanjih zadevah, nikakor pa se ne dotikamo preteklosti. Tudi oni so navadni ljudje, niso krivi, mnogi so prav tako morali zapustiti domove, imajo svoje družinske tragedije …”

Fazila gre brez težav tudi danes na kavo z mladostnimi prijateljicami in nekdanjimi sodelavkami srbske narodnosti:

“Takšna sem po naravi, nikogar ne sovražim. Seveda sem jezna na tiste, ki so mi ubili otroka in moža, a na navadne ljudi ne morem biti jezna. Rada imam ljudi, rada imam posel, rada imam življenje. Moja hčerka je imela 12 let, ko se je začela vojna. Želim ji nekaj vrniti, zato sem najbolj vesela, ko me obiščejo vnuki. Boli me noga in imam preveč sladkorja v krvi, toda tudi to je življenje. Z delom se zamotim in ne razmišljam toliko o svoji usodi. Veste, ko enkrat izgubiš sina …”

Tedni pred 20. obletnico so bili zelo razburljivi, predvsem zaradi potez politike Tudi mediji z obeh strani razlagajo in podpihujejo vsak svojo resnico. Veliko je k nervozi prispevalo tudi neuspešno sprejemanje resolucije o Srebrenici v Združenih narodih, uradna srbska politika genocida ne prizna in je s pomočjo Rusije blokirala sprejem resolucij.

V času najbolj žgočih razprav v New Yorku so po avtobusnih postajah v srebreniški dolini so neznanci nalepili številne plakate s podobo ruskega predsednika Vladimirja Putina in napisom Republika srbska.

Šehida Abdurahmanović, ki predseduje tudi združenje mater Srebrenice in Žepe je bila zgrožena:

“Srbski predstavniki so vedno v dilemi, ali se naj udeležijo komemoracije tukaj v Potočarih. Vseskozi smo vedeli, da bo tako. No, vmes so se tukaj naokrog pojavili še plakati s Putinovo podobo. To samo kaže na to, kakšna je bila vloga Rusije v srebreniški tragediji. Putinove slike se niso pojavile slučajno in to prav na mestih, kjer so bili najhujši zločini. Srbski politiki to tolerirajo in se delajo lepe. Seveda, saj se nanje vrši mednarodni pritisk, zato dajejo diplomatske izjave.”

Nekaj dni pred sobotno komemoracijo v Potočarih, so Srbi v bližnjem kraju Bratunac pripravili svojo prireditev v spomin na 69 umrlih srbskih vojakov, ki naj bi jih po interpretaciji srbske strani julija 1992 ubili pripadniki vojske Bosne in Hercegovine.

Komemoracije se je udeležil tudi predsednik Republike Srbske Milorad Dodik, v dobro varovano mesto je s helikopterjem priletel iz Banja Luke, kjer je sedež njegove vlade. V središču mesta ni bilo ravne gneče, a ikonografija je bila popolna.  Srbski zbor je zapel zavednih pesmi, Dodik, ki je pred tedni obiskal tudi spominski center v Potočarih, pa je bil v nagovoru oster.

Med drugim je poudaril, da Srbi niso genociden narod in da je Bosna in Hercegovina koncentracijsko taborišče za Srbe, Republika srbska pa da je država kot vse, le da nima sedeža v Združenih narodih.

Ob tako zaostreni retoriki ni čudno, da je v soboto v Potočarih ob prisotnosti srbskega premiera Aleksandra Vučića nekaterim zavrelo, Vučića pa je v glavo zadel celo kamen. Žal se je tako pozornost od pietetnega poklona in spomina na žrtve ponovno skoncentrirala na politična obtoževanja. Srebrenica je znova žrtev nekih drugih interesov.

Pri vsem skupaj je nenavadno, da se bolj ne problematizira vloga mednarodne skupnosti, Združeni narodi leta 1995 pač niso zaščitili lokalnega prebivalstva. Nekdanjemu ameriškemu predsedniku Billu Clintonu praktično nihče ni omenjal neodgovornega dejanja mednarodne skupnosti.

Amor Mašović se že 23 let ukvarja z iskanjem pogrešanih oseb in od blizu pozna birokratsko-politične manevre mednarodne skupnosti.

“Ta grafit zelo pogosto omenjam: neki nizozemski vojak je s flomastrom na zid v Srebrenici napisal “UN-United Nothing”. “Združeni nič” torej. To velja za območje celotne Jugoslavije in tudi širše. Danes ni prav nič drugače. Temelji Republike srbske, ene izmed entitet Bosne in Hercegovine, so na 750 množičnih grobiščih. Vedno znova nekateri negirajo genocid, mednarodna skupnost pa se obnaša v slogu, da je to na Balkanu pač običajno, tukaj se vsakih nekaj desetletij pretaka kri.”

V hribih nad Srebrenico živi nekdanji pripadnik modrih čelad Rob Zomer. Nizozemec je bil julija 1995 v Potočarih in je od blizu spremljal tragedijo, čeprav zagotavlja, da tedaj ni nihče od nizozemskih vojakov vedel za genocid. Zanj so izvedeli šele po vrnitvi domov. Rob ima postravmatski sindrom in se je v Srebrenico vrnil zdraviti svojo ranjeno dušo. Težko se preživlja, saj ima le 100 evrov nizozemske invalidnine. Nisem mogel prenesti misli, da je moralo umreti toliko nedolžnih civilistov. Zase in za svoje kolege lahko rečem, da smo storili vse, da bi pomagali ljudem. Zdaj pa zadnjih 20 let poslušamo le to, kaj vse smo naredili narobe. V zadnjih 6 mesecih letošnjega leta je kar 5 kolegov iz vojske storilo samomor. Bivši vojaki smo zavrženi, nimamo urejenega nobenega statusa. Sam sem uteho našel v tukajšnji naravi, delu na zemlji, ki me sprošča. Tukajšnji sosed mi vedno pravi, da ga ne motijo vojaki, ki smo bili tukaj leta 1995, temveč je jezen na Združene narode. Tudi sam sem jezen na Združene narode, verjemite. Obljubljali so veliko, storili pa nič.” Razmere v Srebrenici so sicer normalne. Le mediji skušajo vedno znova spodbujati trenja, težave. V gostilni sedijo Srbi in Bošnjaki pomešani med seboj, skupaj pijejo, se pogovarjajo. Brez težav. Le okoli obletnice se čutijo napetosti. Tu se mirno in tiho živi.”

V Srebrenici po Srebrenici se potem, ko odidejo visoki politiki in novinarji, torej živi mirno in tiho. A s travmami, ki bodo žal še dolga leta ležale na dušah nesrečnih svojcev. Verjetno je že tako, kot pravi Amor Mašović z Inštituta za pogrešane osebe, da pred razčiščenjem zgodovine ne bo napredka niti v Srebrenici niti v Bosni in Hercegovini niti še kje drugje:

“Vprašanje je, kako hitro je sposobna naša vojna generacija sprejeti resnico. Ta je ključna za normalizacijo razmer. Zemlja ne želi imeti skrivnosti. Okostij. Lahko jih nekaj časa skriva, a potem želi te svoje težke skrivnosti izdati. Velja tako za slovensko Hudo Jamo kot za vsa grobišča po Bosni in Hercegovini.”