Pisatelj Jose Maria Merino velja za enega najbolj priznanih modernih španskih pisateljev. Začel je z liriko, danes pa velja predvsem za odličnega pisca kratkih zgodb, ki piše dobro in veliko. Čeprav je po poklicu pravnik.

“Pravniki so ljudje, ki jim že njihov status določa, da pogosto hodijo v gledališče, kino, veliko berejo. To je veljalo tudi zame. Ker sem veliko bral, sem začel tudi pisati. Pravzaprav sem študij prava in pisateljevanje kar zelo dobro usklajeval.”

70-letni pisatelj, ki danes živi v Madridu, rojen pa je bil v Galiciji v La Coruni, je avtor romana Nisem knjiga. Ta je pri založbi Modrijan pred kratkim izšel tudi v slovenskem prevodu in je obvezno branje za letošnje maturante španščine.

Pisatelj in še nekaj

Merino sicer nikoli ni delal kot pravnik, je pa res, da večino časa tudi od pisateljevanja ne. “Zadnjih nekaj let res živim samo od literature. Drugače pa večina pisateljev tudi v Španiji poleg pisanja opravlja še nek drug, stalen poklic.”

V Španiji od pisanja živi zelo majhen delež pisateljev. “Jaz sem denimo več let delal na Ministrstvu za šolstvo, sodeloval sem tudi z Unescom, no, vmes sem seveda pisal tudi knjige. Zadnjih 15 let pa se preživljam izključno s pisanjem.”

Piše predvsem prozo, čeprav boste v njegovem opusu našli tudi pet pesniških zbirk, a večina njegovih pesmi je nastala že v 70-ih in 80-ih letih prejšnjega stoletja. “Začel sem kot pesnik, no, nadaljeval pa sem izključno kot pisatelj.”

Pravi, da nikoli ni bil čisto pravi lirik in je zato tudi lažje prestopil. “Trdim pa, da je poezija neke vrste delavnica proze. Gre za svet natančnosti pri besedah, ki jih uporabiš za določen opis. Iz poezije se pisec proze lahko zelo veliko nauči.”

Premalo branja

Ker del svojega časa namenja poučevanju kreativnega pisanja na različnih univerzah, ali pa tudi samo tečajih, ga ljudje pogosto sprašujejo, kako naj pišejo kreativno? Odgovor je – težko. “Ker ni neke formule. Obstaja pa neko generalno pravilo – brez branja literature ni niti pisanja literature. Pisanje je posledica branja”

Danes po njegovem mnenju primanjkuje obojega – branja in pisanja. Predvsem pri najmlajših smo pozabili, da je navajanje k branju zelo pomembne proces. Zelo veliko odgovornost do otroka pa imajo starši, ki bi morali otrokom pripovedovati veliko več pravljic, namesto tega pa najmlajši preveč časa namenijo televiziji in računalniku.

“Težava je tudi v tem, da so zadnja leta starši to vlogo bralnega vzgojitelja popolnoma prepustili šoli. To je narobe. Otroška literatura je večinoma dobra, vloga staršev pa je, da pomaga otroku razviti okus za knjige. To pa je družinska obveznost”

Tudi v slovenščini

Za Nisem knjiga pravi, da sploh ni roman, ampak skupek potopisov njegove hčere Ane, ki je tudi sama pesnica. Pred časom je namreč z vlakom v 30-ih dneh prepotovala praktično vso Evropo, kar je bilo Merinu že kar nerazumljivo. In napisal je knjigo, ki ni knjiga.

Sicer pa je Merino počaščen, da se njegove knjige prevajajo – v katerikoli jezik. “Ni velikih in majhnih jezikov. So samo jeziki, ki jih govori veliko ali pa malo govorcev. Zame je čast, da mojo knjigo prevedejo v katerikoli jezik. Če ta jezik ljudje govorijo, je to gotovo bogat in tekoč jezik.”