Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Pisatelj Jose Maria Merino velja za enega najbolj priznanih modernih španskih pisateljev. Začel je z liriko, danes pa velja predvsem za odličnega pisca kratkih zgodb, ki piše dobro in veliko. Čeprav je po poklicu pravnik.
“Pravniki so ljudje, ki jim že njihov status določa, da pogosto hodijo v gledališče, kino, veliko berejo. To je veljalo tudi zame. Ker sem veliko bral, sem začel tudi pisati. Pravzaprav sem študij prava in pisateljevanje kar zelo dobro usklajeval.”
70-letni pisatelj, ki danes živi v Madridu, rojen pa je bil v Galiciji v La Coruni, je avtor romana Nisem knjiga. Ta je pri založbi Modrijan pred kratkim izšel tudi v slovenskem prevodu in je obvezno branje za letošnje maturante španščine.
Pisatelj in še nekaj
Merino sicer nikoli ni delal kot pravnik, je pa res, da večino časa tudi od pisateljevanja ne. “Zadnjih nekaj let res živim samo od literature. Drugače pa večina pisateljev tudi v Španiji poleg pisanja opravlja še nek drug, stalen poklic.”
V Španiji od pisanja živi zelo majhen delež pisateljev. “Jaz sem denimo več let delal na Ministrstvu za šolstvo, sodeloval sem tudi z Unescom, no, vmes sem seveda pisal tudi knjige. Zadnjih 15 let pa se preživljam izključno s pisanjem.”
Piše predvsem prozo, čeprav boste v njegovem opusu našli tudi pet pesniških zbirk, a večina njegovih pesmi je nastala že v 70-ih in 80-ih letih prejšnjega stoletja. “Začel sem kot pesnik, no, nadaljeval pa sem izključno kot pisatelj.”
Pravi, da nikoli ni bil čisto pravi lirik in je zato tudi lažje prestopil. “Trdim pa, da je poezija neke vrste delavnica proze. Gre za svet natančnosti pri besedah, ki jih uporabiš za določen opis. Iz poezije se pisec proze lahko zelo veliko nauči.”
Premalo branja
Ker del svojega časa namenja poučevanju kreativnega pisanja na različnih univerzah, ali pa tudi samo tečajih, ga ljudje pogosto sprašujejo, kako naj pišejo kreativno? Odgovor je – težko. “Ker ni neke formule. Obstaja pa neko generalno pravilo – brez branja literature ni niti pisanja literature. Pisanje je posledica branja”
Danes po njegovem mnenju primanjkuje obojega – branja in pisanja. Predvsem pri najmlajših smo pozabili, da je navajanje k branju zelo pomembne proces. Zelo veliko odgovornost do otroka pa imajo starši, ki bi morali otrokom pripovedovati veliko več pravljic, namesto tega pa najmlajši preveč časa namenijo televiziji in računalniku.
“Težava je tudi v tem, da so zadnja leta starši to vlogo bralnega vzgojitelja popolnoma prepustili šoli. To je narobe. Otroška literatura je večinoma dobra, vloga staršev pa je, da pomaga otroku razviti okus za knjige. To pa je družinska obveznost”
Tudi v slovenščini
Za Nisem knjiga pravi, da sploh ni roman, ampak skupek potopisov njegove hčere Ane, ki je tudi sama pesnica. Pred časom je namreč z vlakom v 30-ih dneh prepotovala praktično vso Evropo, kar je bilo Merinu že kar nerazumljivo. In napisal je knjigo, ki ni knjiga.
Sicer pa je Merino počaščen, da se njegove knjige prevajajo – v katerikoli jezik. “Ni velikih in majhnih jezikov. So samo jeziki, ki jih govori veliko ali pa malo govorcev. Zame je čast, da mojo knjigo prevedejo v katerikoli jezik. Če ta jezik ljudje govorijo, je to gotovo bogat in tekoč jezik.”
717 epizod
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Pisatelj Jose Maria Merino velja za enega najbolj priznanih modernih španskih pisateljev. Začel je z liriko, danes pa velja predvsem za odličnega pisca kratkih zgodb, ki piše dobro in veliko. Čeprav je po poklicu pravnik.
“Pravniki so ljudje, ki jim že njihov status določa, da pogosto hodijo v gledališče, kino, veliko berejo. To je veljalo tudi zame. Ker sem veliko bral, sem začel tudi pisati. Pravzaprav sem študij prava in pisateljevanje kar zelo dobro usklajeval.”
70-letni pisatelj, ki danes živi v Madridu, rojen pa je bil v Galiciji v La Coruni, je avtor romana Nisem knjiga. Ta je pri založbi Modrijan pred kratkim izšel tudi v slovenskem prevodu in je obvezno branje za letošnje maturante španščine.
Pisatelj in še nekaj
Merino sicer nikoli ni delal kot pravnik, je pa res, da večino časa tudi od pisateljevanja ne. “Zadnjih nekaj let res živim samo od literature. Drugače pa večina pisateljev tudi v Španiji poleg pisanja opravlja še nek drug, stalen poklic.”
V Španiji od pisanja živi zelo majhen delež pisateljev. “Jaz sem denimo več let delal na Ministrstvu za šolstvo, sodeloval sem tudi z Unescom, no, vmes sem seveda pisal tudi knjige. Zadnjih 15 let pa se preživljam izključno s pisanjem.”
Piše predvsem prozo, čeprav boste v njegovem opusu našli tudi pet pesniških zbirk, a večina njegovih pesmi je nastala že v 70-ih in 80-ih letih prejšnjega stoletja. “Začel sem kot pesnik, no, nadaljeval pa sem izključno kot pisatelj.”
Pravi, da nikoli ni bil čisto pravi lirik in je zato tudi lažje prestopil. “Trdim pa, da je poezija neke vrste delavnica proze. Gre za svet natančnosti pri besedah, ki jih uporabiš za določen opis. Iz poezije se pisec proze lahko zelo veliko nauči.”
Premalo branja
Ker del svojega časa namenja poučevanju kreativnega pisanja na različnih univerzah, ali pa tudi samo tečajih, ga ljudje pogosto sprašujejo, kako naj pišejo kreativno? Odgovor je – težko. “Ker ni neke formule. Obstaja pa neko generalno pravilo – brez branja literature ni niti pisanja literature. Pisanje je posledica branja”
Danes po njegovem mnenju primanjkuje obojega – branja in pisanja. Predvsem pri najmlajših smo pozabili, da je navajanje k branju zelo pomembne proces. Zelo veliko odgovornost do otroka pa imajo starši, ki bi morali otrokom pripovedovati veliko več pravljic, namesto tega pa najmlajši preveč časa namenijo televiziji in računalniku.
“Težava je tudi v tem, da so zadnja leta starši to vlogo bralnega vzgojitelja popolnoma prepustili šoli. To je narobe. Otroška literatura je večinoma dobra, vloga staršev pa je, da pomaga otroku razviti okus za knjige. To pa je družinska obveznost”
Tudi v slovenščini
Za Nisem knjiga pravi, da sploh ni roman, ampak skupek potopisov njegove hčere Ane, ki je tudi sama pesnica. Pred časom je namreč z vlakom v 30-ih dneh prepotovala praktično vso Evropo, kar je bilo Merinu že kar nerazumljivo. In napisal je knjigo, ki ni knjiga.
Sicer pa je Merino počaščen, da se njegove knjige prevajajo – v katerikoli jezik. “Ni velikih in majhnih jezikov. So samo jeziki, ki jih govori veliko ali pa malo govorcev. Zame je čast, da mojo knjigo prevedejo v katerikoli jezik. Če ta jezik ljudje govorijo, je to gotovo bogat in tekoč jezik.”
Gabriela-Mihaela Buzoianu je prišla v Ljubljano na trimesečno prakso, zdaj je tukaj že več kot 5 let. Nekdanja študentka novinarstva zdaj dela v logistiki, pri nas pa predvsem pogreša nekoliko romanskega temperamenta.
Annie Millan-Gračner je mlada Venezuelka, po izobrazbi zdravnica, ki se je pred dvema letoma in pol poročila s Slovencem in se preselila v Slovenijo.
Za Skandinavce in Nordijce velja, da so zadržani ljudje. Tudi redkobesedni, kar pa za našega gosta ne moremo trditi. Našega gosta je v Slovenijo pripeljalo trenersko delo.Finec Raimo Summanen je namreč trener hokejistov Olimpije.
Rosi Grillmair, mlada avstrijska umetnica, v odnosu med človekom in umetno inteligenco zaznava omejenost človeške domišljije.
Marina Martensson, simpatična pegasta kodrolaska, je v domovini svoje mame našla mir in vnovič glasbeno zaživela.
Ukaleq Slettemark je biatlonka, ki prihaja z Grenlandije. S tistimi, ki mislijo, da ljudje tam živijo v iglujih se rada pošali, da živi v dvonadstropnem igluju s centralnim ogrevanjem in garažo.
Mohamed al Burai je palestinski begunec. V Slovenijo je prišel pred dvema letoma, pred slabim letom mu je Slovenija podelila azil.
Stefan Gunnarsson je vodja trženja na islandski nogometni zvezi in tvorec islandskega nogometnega čudeža.
Jon Lee Anderson je v svoji bogati novinarski karieri kot dolgoletni dopisnik poročal s številnih vojnih območij na Bližnjem vzhodu in v Afriki, prav posebno ljubezen pa čuti do Latinske Amerike.
Jaume Subirana je pisatelj in profesor književnosti iz Barcelone, je strasten zagovornik katalonske kulture, neposreden kritik Španije, a hkrati samostojne države ne vidi kot edine možnosti.
Sašo Niskač se je večkrat selil med različnimi evropskimi mesti in državami ter v Sloveniji deluje kot svobodni umetnik. Producira in organizira festival evropskih kratkih filmov Europanorama.
Nekdanji marinec iz Puščavskega viharja Matt Hamlin že štiri leta živi v Ljubljani, kjer mesi tudi sladko pecivo po receptih svoje babice iz Arizone.
Katja Aleksandra Mežek je pravnica. Kalifornijo je pred nekaj meseci zamenjala za Kranj. Zakaj je navdušena nad življenjem v Sloveniji, kako svetuje podjetjem in kaj ji je najbolj všeč pri očetovi glasbi?
Gledališki in filmski igralec, režiser in producent Vasilis Kukalani se je rodil v Kölnu v Nemčiji, očetu iz Irana in materi iz Grčije. Pri ustvarjanju se napaja s humanizmom, ki je zanj nekaj najbolj osnovnega. Dejstvo.
V poslušanje ponovno ponujamo pogovor s Paymanom Qasimianom, ki je moral dvakrat pobegniti iz Irana. Prvič je zatočišče našel v Združenih državah Amerike, zdaj pa živi v Mariboru, kjer dela in se ukvarja z gledališčem.
Kanadčan Yves Langlois se je s kolesom odpravil okoli sveta, zdaj pa je “ujet” v Ljubljani .
Damir Imamović je bosansko-hercegovski pionir novega vala sevdaha. Doštudiral je filozofijo, a se posvetil glasbi. Prvo sevdalinko je odpel na zabavi, ko ga je nekdo izzval, rekoč: saj si vendar iz glasbene družine.
Od kuratorke v muzeju do Kickstarterjeve direktorice za področje dizajna in tehnologije.
Simon Chang je tajvansko-slovenski fotograf, ki ravno te dni razstavlja v ljubljanski Galeriji Fotografija, čeprav je beseda "razstavlja" v teh razmerah nekoliko nerodna. Je pa naš gost vajen izrednih razmer, kar ne nazadnje izpričuje prav omenjena fotografska razstava "Pastirji in klavnica", v kateri Simon predstavlja dve lokaciji, ki ju je obiskal v Kurdistanu v letih 2018 in 2019 – klavnico in psihiatrično bolničnico. Razstava je na nek način nadaljevanje njegovega spremljanja migrantskega vala skozi Slovenijo leta 2015, ko je bil na meji kot fotoreporter, pa tudi prostovoljec.
Johannes Tralla je novinar več kot 10 let. Vodi osrednja dnevna poročila, tedensko pripravlja zunanjepolitično oddajo ter pogovorno oddajo, v kateri gosti politike, gospodarstvenike. Šest let je bil bruseljski dopisnik.
Neveljaven email naslov