Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Pisatelj Jose Maria Merino velja za enega najbolj priznanih modernih španskih pisateljev. Začel je z liriko, danes pa velja predvsem za odličnega pisca kratkih zgodb, ki piše dobro in veliko. Čeprav je po poklicu pravnik.
“Pravniki so ljudje, ki jim že njihov status določa, da pogosto hodijo v gledališče, kino, veliko berejo. To je veljalo tudi zame. Ker sem veliko bral, sem začel tudi pisati. Pravzaprav sem študij prava in pisateljevanje kar zelo dobro usklajeval.”
70-letni pisatelj, ki danes živi v Madridu, rojen pa je bil v Galiciji v La Coruni, je avtor romana Nisem knjiga. Ta je pri založbi Modrijan pred kratkim izšel tudi v slovenskem prevodu in je obvezno branje za letošnje maturante španščine.
Pisatelj in še nekaj
Merino sicer nikoli ni delal kot pravnik, je pa res, da večino časa tudi od pisateljevanja ne. “Zadnjih nekaj let res živim samo od literature. Drugače pa večina pisateljev tudi v Španiji poleg pisanja opravlja še nek drug, stalen poklic.”
V Španiji od pisanja živi zelo majhen delež pisateljev. “Jaz sem denimo več let delal na Ministrstvu za šolstvo, sodeloval sem tudi z Unescom, no, vmes sem seveda pisal tudi knjige. Zadnjih 15 let pa se preživljam izključno s pisanjem.”
Piše predvsem prozo, čeprav boste v njegovem opusu našli tudi pet pesniških zbirk, a večina njegovih pesmi je nastala že v 70-ih in 80-ih letih prejšnjega stoletja. “Začel sem kot pesnik, no, nadaljeval pa sem izključno kot pisatelj.”
Pravi, da nikoli ni bil čisto pravi lirik in je zato tudi lažje prestopil. “Trdim pa, da je poezija neke vrste delavnica proze. Gre za svet natančnosti pri besedah, ki jih uporabiš za določen opis. Iz poezije se pisec proze lahko zelo veliko nauči.”
Premalo branja
Ker del svojega časa namenja poučevanju kreativnega pisanja na različnih univerzah, ali pa tudi samo tečajih, ga ljudje pogosto sprašujejo, kako naj pišejo kreativno? Odgovor je – težko. “Ker ni neke formule. Obstaja pa neko generalno pravilo – brez branja literature ni niti pisanja literature. Pisanje je posledica branja”
Danes po njegovem mnenju primanjkuje obojega – branja in pisanja. Predvsem pri najmlajših smo pozabili, da je navajanje k branju zelo pomembne proces. Zelo veliko odgovornost do otroka pa imajo starši, ki bi morali otrokom pripovedovati veliko več pravljic, namesto tega pa najmlajši preveč časa namenijo televiziji in računalniku.
“Težava je tudi v tem, da so zadnja leta starši to vlogo bralnega vzgojitelja popolnoma prepustili šoli. To je narobe. Otroška literatura je večinoma dobra, vloga staršev pa je, da pomaga otroku razviti okus za knjige. To pa je družinska obveznost”
Tudi v slovenščini
Za Nisem knjiga pravi, da sploh ni roman, ampak skupek potopisov njegove hčere Ane, ki je tudi sama pesnica. Pred časom je namreč z vlakom v 30-ih dneh prepotovala praktično vso Evropo, kar je bilo Merinu že kar nerazumljivo. In napisal je knjigo, ki ni knjiga.
Sicer pa je Merino počaščen, da se njegove knjige prevajajo – v katerikoli jezik. “Ni velikih in majhnih jezikov. So samo jeziki, ki jih govori veliko ali pa malo govorcev. Zame je čast, da mojo knjigo prevedejo v katerikoli jezik. Če ta jezik ljudje govorijo, je to gotovo bogat in tekoč jezik.”
717 epizod
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Pisatelj Jose Maria Merino velja za enega najbolj priznanih modernih španskih pisateljev. Začel je z liriko, danes pa velja predvsem za odličnega pisca kratkih zgodb, ki piše dobro in veliko. Čeprav je po poklicu pravnik.
“Pravniki so ljudje, ki jim že njihov status določa, da pogosto hodijo v gledališče, kino, veliko berejo. To je veljalo tudi zame. Ker sem veliko bral, sem začel tudi pisati. Pravzaprav sem študij prava in pisateljevanje kar zelo dobro usklajeval.”
70-letni pisatelj, ki danes živi v Madridu, rojen pa je bil v Galiciji v La Coruni, je avtor romana Nisem knjiga. Ta je pri založbi Modrijan pred kratkim izšel tudi v slovenskem prevodu in je obvezno branje za letošnje maturante španščine.
Pisatelj in še nekaj
Merino sicer nikoli ni delal kot pravnik, je pa res, da večino časa tudi od pisateljevanja ne. “Zadnjih nekaj let res živim samo od literature. Drugače pa večina pisateljev tudi v Španiji poleg pisanja opravlja še nek drug, stalen poklic.”
V Španiji od pisanja živi zelo majhen delež pisateljev. “Jaz sem denimo več let delal na Ministrstvu za šolstvo, sodeloval sem tudi z Unescom, no, vmes sem seveda pisal tudi knjige. Zadnjih 15 let pa se preživljam izključno s pisanjem.”
Piše predvsem prozo, čeprav boste v njegovem opusu našli tudi pet pesniških zbirk, a večina njegovih pesmi je nastala že v 70-ih in 80-ih letih prejšnjega stoletja. “Začel sem kot pesnik, no, nadaljeval pa sem izključno kot pisatelj.”
Pravi, da nikoli ni bil čisto pravi lirik in je zato tudi lažje prestopil. “Trdim pa, da je poezija neke vrste delavnica proze. Gre za svet natančnosti pri besedah, ki jih uporabiš za določen opis. Iz poezije se pisec proze lahko zelo veliko nauči.”
Premalo branja
Ker del svojega časa namenja poučevanju kreativnega pisanja na različnih univerzah, ali pa tudi samo tečajih, ga ljudje pogosto sprašujejo, kako naj pišejo kreativno? Odgovor je – težko. “Ker ni neke formule. Obstaja pa neko generalno pravilo – brez branja literature ni niti pisanja literature. Pisanje je posledica branja”
Danes po njegovem mnenju primanjkuje obojega – branja in pisanja. Predvsem pri najmlajših smo pozabili, da je navajanje k branju zelo pomembne proces. Zelo veliko odgovornost do otroka pa imajo starši, ki bi morali otrokom pripovedovati veliko več pravljic, namesto tega pa najmlajši preveč časa namenijo televiziji in računalniku.
“Težava je tudi v tem, da so zadnja leta starši to vlogo bralnega vzgojitelja popolnoma prepustili šoli. To je narobe. Otroška literatura je večinoma dobra, vloga staršev pa je, da pomaga otroku razviti okus za knjige. To pa je družinska obveznost”
Tudi v slovenščini
Za Nisem knjiga pravi, da sploh ni roman, ampak skupek potopisov njegove hčere Ane, ki je tudi sama pesnica. Pred časom je namreč z vlakom v 30-ih dneh prepotovala praktično vso Evropo, kar je bilo Merinu že kar nerazumljivo. In napisal je knjigo, ki ni knjiga.
Sicer pa je Merino počaščen, da se njegove knjige prevajajo – v katerikoli jezik. “Ni velikih in majhnih jezikov. So samo jeziki, ki jih govori veliko ali pa malo govorcev. Zame je čast, da mojo knjigo prevedejo v katerikoli jezik. Če ta jezik ljudje govorijo, je to gotovo bogat in tekoč jezik.”
Katherine Dunn je okoljska novinarka, trenutno urednica Oxfordove mreže za okoljsko novinarstvo, kjer se sprašujejo, kako poročati o okoljski krizi, kje iskati vire, in kakšna je povezava med pandemijo, vojno in okoljem.
Filip Mrvelj je svetovno znani ulični slikar iz Slavonskega Broda, ki se je pred leti vpisal tudi v Guinessovo knjigo rekordov.
Kate Wagner je ameriška novinarka in pisateljica, ki se je navdušila nad kolesarstvom in Slovenijo.
Med letoma 2003 in 2009 je bil Thierry Vissol svetovalec Evropske komisije o avdiovizualni politiki, kljub več kot 30-letni karieri svoje funkcije ni nikoli razumel strogo uradniško.
Sogovornik je v mladosti na srednjih valovih poslušal Radio Slovenija, ki se ga je slišalo tudi v Stuttgartu. Takrat se je odločil, da bo delal na radiu.
David Fricker je na ukrajinsko-madžarsko mejo pripeljal avtobus s tri tisoč plišastimi igračkami, ki jih na železniški postaji deli med ukrajinske otroke.
Klaus Unterberger v Avstriji, pa tudi širše, velja za velikana javnih medijev, saj praktično svojo celotno kariero dela na avstrijski javni radioteleviziji ORF.
Matthew Caruana Galizia je malteški novinar, sin umorjene Daphne Caruana Galzia.
"Želimo si ostati v svoji državi in govoriti svoj jezik kot del Evropske unije," pravi tolmačka in kulturnica Kateryna Rietz-Rakul.
Okoljevarstvenik, raziskovalec, aktivist, fotograf potuje po naši modri krogli in dokumentira posledice podnebnih sprememb, ki se po njegovem najbolj očitno kažejo na izginjajočih ledenikih.
Režiserka Eliza Kubarska je v enem svojih dokumentarnih filmov v ospredje postavila družino Šerpe Ngada in to, kako tam gledajo na ekstremne alpinistične odprave.
Islandski filmski in gledališki igralec Hilmir Snær Guðnason o tem, zakaj na Islandiji ni nujno, da imajo pravljice srečen konec, o podnebnih spremembah, in o filmu Jagnje.
Alpski smučar Aksel Lund Svindal, najstarejši smukaški zmagovalec v zgodovini olimpijskih iger, o uspešni karieri, številnih poškodbah, razlogih za upokojitev in športnih vrednotah, ki so pomembne za svet.
Avstralski umetnik Colin Black se je povsem posvetil zvoku. O Ljubljani pred Parizom, dojemanju njegovega dela in mednarodnih nagradah.
Deskar na snegu Jasey Jay Anderson: Ker si vedno praviš, da lahko nekaj dosežeš, a zato ni nobenega zagotovila, dokler ne poskusiš.
Ana Salazar Torrez je bolivijska umetnica, ki je skupaj z gledališko skupino Teatro Trono novembra obiskala Slovenijo v okviru šeste nacionalne konference globalnega učenja, ki je letos nosila pomenljiv naslov Onkraj mehurčka. Ana živi v mestu El Alto, ki leži v Andih na 4000 metrih nadmorske višine.
Gostja je Kolumbijka Giovanna Paola Severino Gutierrez, predsednica Društva Latinoameričanov v Sloveniji.
Natalie Kauther in Adrian Pollmann sta prva nemška veleposlanika, ki delo opravljata izmenično.
Neveljaven email naslov