Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Alija Novruzova najdete na facebooku in twitterju. Ima tudi svoj blog! Končnica -az sporoča, da je Ali iz Azerbajdžana. V enem svojih najbolj svežih zapisov na blogu kritizira, da državna univerza v Bakuju zato, da bi si vsaj malo povrnila ugled, podeljuje častne doktorate Nobelovim nagrajencem.
Z Alijem Novruzovom sem se pogovarjala v Bruslju, na konferenci o človekovih pravicah. 26-letni Ali je bil najmlajši udeleženec konference in vsaj na prvi pogled ni sodil med razpravljavce. Sodelovali so nominiranci za Nobelovo nagrado za mir, dobitniki nagrade Saharova, ugledni borci za človekove pravice z vsega sveta. Alija so predstavili preprosto kot blogerja.
Ali je prepričan, da se je v zahodni Evropi ali v ZDA neumno predstavljati kot bloger, ker je to lahko vsak! V Azerbajdžanu pa je drugače. “Ljudje, ki ne poznajo naše regije, bi morda mislili, da sem bloger in hipster. Toda pišem zato, da opozarjam, da smo zabredli.”
Ali Novruzov je bil vedno kritičen do dogajanja v družbi, a prav novi mediji so mu omogočili, da je kritično energijo usmeril v pravo smer. “Novi mediji so mi pomagali najti samega sebe. Moje življenje brez novih medijev bi bilo zelo drugačno, zelo težko. Na internetu sem od 2006. Do tedaj sem imel le mail, ki ga je zame odprl prijatelj, toda je bil deaktiviran, ker ga nisem uporabljal.”
Blog z latinskim imenom In Mutatione Fortitudo boste razumeli, saj je v angleščini. Zaradi glasbenega spektakla, ki ga bo naslednje leto gostil Baku, se je zanimanje za Azerbajdžan precej povečalo, pravi Ali. Opaža, da na njegov blog zajadra več ljudi. A tisti, ki jih Azerbajdžan zanima zaradi eursonga, njegovih prispevkov ne berejo, saj so preveč kritični. Ali Novruzov je namreč prepričan, da ljubitelje eurosonga zanimajo le svetle plati njegove države.
O devet milijonski državi med vzhodom in zahodom Ali težko pove kaj dobrega. Prepričan pa je, da je treba govoriti. Zato je aktivnen na številnih področjih. Ob bloganju vodi delavnice o novih medijih za nevladne organizacije, tvita in se seveda udejstvuje na facebooku! “Dva Azerbajdžana obstajata drug ob drugem. Eden je Republika Azerbajdžan. Z uradnimi novicami, da je vse boljše, da je vse tako, kot je bilo načrtovano. Druga pa je Republika Facebook. Kjer so vsi aktivisti, vsi so prosti in lahko pišejo, kar želijo.”
Če mislite, da azerbajdžanske oblasti kar mirno gledajo, kako jih aktivisti na družabnih omrežjih kritizirajo, se motite. “Vlada se na te dejavnosti odziva s starodobnimi metodami! Aktiviste zapirajo, pretepajo, strašijo. Dva moja kolega sta zaprta zaradi dejavnosti na facebooku. Eden je 19-letni študent iz manjšega mesta. Drugi je diplomiral na Hravardu, vrnil se je v Azerbajdžan in skušal nekaj narediti.”
Oba so torej zaprli. In jima naprtili lažne obtožbe. “Prvega so obtožili izogibanja vojski, drugega posedovanja drog. Vsi, še posebej tisti, ki smo živeli v Sovjetski uniji, vemo, kako lahko je ljudi lažno obtožiti.”
Aktivisti v Azerbajdžanu morajo biti zelo pogumni. Čeprav naš gost sebe ne opisuje kot takšnega. Raje verjame, da ni boječ. “Nikoli ne veš, kaj se ti lahko zgodi naslednjo minuto. Te bodo zaprli, ubili ali zabodli. Kot se je zgodilo nekemu pisatelju pred dnevi. In zdaj je mrtev!“
717 epizod
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Alija Novruzova najdete na facebooku in twitterju. Ima tudi svoj blog! Končnica -az sporoča, da je Ali iz Azerbajdžana. V enem svojih najbolj svežih zapisov na blogu kritizira, da državna univerza v Bakuju zato, da bi si vsaj malo povrnila ugled, podeljuje častne doktorate Nobelovim nagrajencem.
Z Alijem Novruzovom sem se pogovarjala v Bruslju, na konferenci o človekovih pravicah. 26-letni Ali je bil najmlajši udeleženec konference in vsaj na prvi pogled ni sodil med razpravljavce. Sodelovali so nominiranci za Nobelovo nagrado za mir, dobitniki nagrade Saharova, ugledni borci za človekove pravice z vsega sveta. Alija so predstavili preprosto kot blogerja.
Ali je prepričan, da se je v zahodni Evropi ali v ZDA neumno predstavljati kot bloger, ker je to lahko vsak! V Azerbajdžanu pa je drugače. “Ljudje, ki ne poznajo naše regije, bi morda mislili, da sem bloger in hipster. Toda pišem zato, da opozarjam, da smo zabredli.”
Ali Novruzov je bil vedno kritičen do dogajanja v družbi, a prav novi mediji so mu omogočili, da je kritično energijo usmeril v pravo smer. “Novi mediji so mi pomagali najti samega sebe. Moje življenje brez novih medijev bi bilo zelo drugačno, zelo težko. Na internetu sem od 2006. Do tedaj sem imel le mail, ki ga je zame odprl prijatelj, toda je bil deaktiviran, ker ga nisem uporabljal.”
Blog z latinskim imenom In Mutatione Fortitudo boste razumeli, saj je v angleščini. Zaradi glasbenega spektakla, ki ga bo naslednje leto gostil Baku, se je zanimanje za Azerbajdžan precej povečalo, pravi Ali. Opaža, da na njegov blog zajadra več ljudi. A tisti, ki jih Azerbajdžan zanima zaradi eursonga, njegovih prispevkov ne berejo, saj so preveč kritični. Ali Novruzov je namreč prepričan, da ljubitelje eurosonga zanimajo le svetle plati njegove države.
O devet milijonski državi med vzhodom in zahodom Ali težko pove kaj dobrega. Prepričan pa je, da je treba govoriti. Zato je aktivnen na številnih področjih. Ob bloganju vodi delavnice o novih medijih za nevladne organizacije, tvita in se seveda udejstvuje na facebooku! “Dva Azerbajdžana obstajata drug ob drugem. Eden je Republika Azerbajdžan. Z uradnimi novicami, da je vse boljše, da je vse tako, kot je bilo načrtovano. Druga pa je Republika Facebook. Kjer so vsi aktivisti, vsi so prosti in lahko pišejo, kar želijo.”
Če mislite, da azerbajdžanske oblasti kar mirno gledajo, kako jih aktivisti na družabnih omrežjih kritizirajo, se motite. “Vlada se na te dejavnosti odziva s starodobnimi metodami! Aktiviste zapirajo, pretepajo, strašijo. Dva moja kolega sta zaprta zaradi dejavnosti na facebooku. Eden je 19-letni študent iz manjšega mesta. Drugi je diplomiral na Hravardu, vrnil se je v Azerbajdžan in skušal nekaj narediti.”
Oba so torej zaprli. In jima naprtili lažne obtožbe. “Prvega so obtožili izogibanja vojski, drugega posedovanja drog. Vsi, še posebej tisti, ki smo živeli v Sovjetski uniji, vemo, kako lahko je ljudi lažno obtožiti.”
Aktivisti v Azerbajdžanu morajo biti zelo pogumni. Čeprav naš gost sebe ne opisuje kot takšnega. Raje verjame, da ni boječ. “Nikoli ne veš, kaj se ti lahko zgodi naslednjo minuto. Te bodo zaprli, ubili ali zabodli. Kot se je zgodilo nekemu pisatelju pred dnevi. In zdaj je mrtev!“
Hindi Zahra je maroško-francoska pevka, ki pripoveduje, da jo je oče vojak opolnomočil v tradicionalni družbi.
Doktor Cocktail oziroma DC, kot ga kličejo, odkar pomni, svojega rojstnega imena ne uporablja. Čeprav je rojen v Italiji in je v Slovenijo prvič prišel šele leta 1995 pri osemnajstih letih, se ima za Slovenca. Življenje je posvetil mešanju pijač, ki jih je stregel po vsem svetu, od Brazilije prek Ibize do Kitajske, njegove koktajle je pil celo monaški princ Albert. Moto je našel v antični Grčiji, ime pa mu je na Baliju, kjer je preživel zadnjih sedem let, nadela šestletna deklica. V Evropi osebno izveste tudi, kdo je pripravil prvi mojito in zakaj je sok sladkornega trsa najboljša pijača.
V oddaji Evropa osebno bomo tokrat spoznali Slovaka Rastislava Šimkovića, po grobih ocenah predstavnika 20. generacije Hrvatov, ki so se, spet po grobih ocenah, v približno Trubarjevih časih naselili na Slovaškem. Tako, kot se je pri nas v Beli Krajini skozi stoletja ohranila skupnost uskokov, tako obmejno območje Slovaške pri meji z Avstrijo naseljujejo tako imenovani gradiščanski Hrvati.
Popolna omama je knjiga Normana Ohlerja, ki ste jo v zadnjih tednih težko spregledali. Gre za dokumentiran popis zlorabe drog v tretjem rajhu; glavni lik zgodbe pa je poleg Pacienta A (a kot Adolf) njegov zdravnik Theodor Morel.
José James je vokalist, ki povezuje glasbeno preteklost in sedanjost. Na najnovejšem albumu iz leta 2018 Lean On Me se je denimo poklonil pevcu in piscu besedil Billu Withersu, ustvarja pa tudi avtorsko glasbo. Spominja se, da se mu je glasbeni svet obrnil na glavo pri štirinajstih letih.
Dr. Annemarie Steidl je ljubiteljica arhivov in zgodovine. Zaposlena je na Univerzi na Dunaju, specializirana pa je za zgodovino migracij. Predvsem jo zanima izseljevanje iz vseh delov avstro-ogrske monarhije v ZDA, zato je nekaj časa predavala in preučevala migracijske tokove tudi v Minnesoti.
Miroljub Vučković je v Srbiji brez dvoma človek, na katerega se obrnete, kadar vas zanima kar koli v zvezi s filmom. Svoje bogate mednarodne izkušnje je pridobil na festivalih po vsem svetu, po izobrazbi sodeč, pa bi težko uganili, da je njegovo življenje usodno povezano s filmom.
Zagledala sem oglas »Hočete postati zvezda?«. O, seveda hočem. Avdicija je bila v prestolnici Akri in sem šla. Nekako sem nabrala denar, pobasala vse, kar sem imela, in šla. Prvo leto so mi rekli, da nisem dovolj dobra. In sem se odpeljala z avtobusom nazaj domov. 12 ur vožnje. Prihodnje leto sem šla spet – in spet NE. Tretje leto sem že bila rezerva. In sem se vrnila še četrtič. Takrat sem zmagala.
Ralf Schumacher, brat najuspešnejšega voznika vseh časov Michaela Schumacherja, je po koncu svoje dirkaške kariere ostal v stiku z elitnim razredom motošporta kot strokovni televizijski komentator, veliko časa pa posveča tudi razvoju mladih voznikov. Z dirkanjem se ukvarjata tako njegov nečak Mick kot sin David. Ob tem ima Ralf tudi svojo restavracijo, iskanje dobrega vina pa ga je pripeljalo v Slovenijo.
Gost Evrope osebno bo prvi mož Pesmi Evrovizije, Jon Ola Sand. Norvežan v Ženevi, nekdanji glasbenik in filmski igralec, danes televizijski producent in režiser ter predvsem izvršni nadzornik največjega glasbenega šova na svetu. Vsaka država lahko zmaga na Pesmi Evrovizije, tudi Slovenija, pravi Jon Ola. Dolgoletni producent tradicionalnega koncerta ob podelitvi Nobelove nagrade za mir v Oslu bo govoril tudi o javnih medijih kot vitalnem delu demokracije, pa tudi o svojih željah po širitvi evrovizijskega tekmovanja v Azijo in Združene države.
Toby Martin Applegate je Američan z nadpovprečnim znanjem o Sloveniji. Čeprav brez slovenskih korenin, si je za svoj doktorat izbral temo izbrisanih, že prej za magisterij pa je preučeval slovenske kozolce. Zdaj pa se ukvarja z našim odnosom do beguncev in migrantov. Kako to, da se je profesor humanistične geografije pred več 20 leti navdušil nad Slovenijo in zakaj se vedno znova vrača k nam?
Pavel Filgas je Čeh, ki živi na Slovaškem. Arhitekt, ki se ukvarja z slikarstvom, ulični umetnik, ki si je za svoj atelje izbral ulice Bratislave. Lahko bi ga označili za 'češkoslovanostalgika', saj ga je razpad skupne države Češkoslovaške zelo prizadel, čeprav je bil takrat še otrok. Ampak pravi, da je z državo tako kot z družino: bolje, da se starši ločijo in dobro razumejo, kot da vztrajajo v zakonu, polnem nesoglasij. O ulični umetnosti in kavi, arhitekturi in Plečniku, predvsem pa iz prve roke o razlikah med Čehi in Slovaki s Čehom, ki že 10 let živi na Slovaškem in ima svoj ulični atelje na eni najbolj slikovitih in obiskanih ulic Bratislave, na Michalski v starem delu mesta.
Michael Frischenschlager prihaja iz znane glasbene družine z dolgo tradicijo. Študiral je violino, kompozicijo in muzikologijo na akademijah in univerzah v Salzburgu, Kölnu, na Dunaju in v Rimu. Po nekajletnem igranju v orkestrih na najvišji umetniški ravni je stopil v intenzivno, izključno koncertno obdobje, ko je kot solist in član komornih zasedb nastopal v skoraj vseh evropskih državah, v Severni Ameriki in Aziji.
Thordis Elva Thorvaldsdottir je mlada islandska novinarka, pisateljica in javna govorka, ki predava o zelo resnih stvareh. Pri 16-ih je bila žrtev posilstva takratnega fanta, avstralskega študenta na izmenjavi v Reykjaviku. Skoraj desetletje je trajalo, da si je o zgodbi upala spregovoriti, s posiljevalcem pa sta se po še nekaj dodatnih letih dopisovanja celo srečala. Skupaj sta tudi nastopila na zelo odmevnem TED-talku. Thordis Elva danes živi na Švedskem, je poliglotka, svetu pa s svojimi predavanji posreduje sporočilo, ki je veliko bolj preprosto od njenega imena – nasilje nad ženskami še vedno obstaja.
Jomo Kwame Sundaram oziroma Jomo, kot se rad predstavi, je eden najvidnejših malezijskih ekonomistov. Kot profesor je deloval na univerzah Yale in Harvard, bil je tudi visoki predstavnik pri Združenih narodih. Bori se proti revščini in za ekonomsko pravičnost za vse, predvsem pa opozarja, da so za krize v državah v razvoju pogosto krive napake razvitega sveta.
Že na olimpijskih igrah prihodnje leto v Tokiu bodo prvič za medalje tekmovali tudi rolkarji. Na najvišji ravni Slovenija nima prav veliko tekmovalcev. Ta hip je eden od dveh najopaznejših 22-letni Christopher Khan. Christopher Khan ne živi v Sloveniji, ampak v okolici Barcelone. Doma pretežno govorijo angleško, v vsakdanjem življenju mu prav prideta tudi španščina in katalonščina, slovenščino pa vadi pri babici in dedku v Gotovljah in med prijatelji na rolki. Ob tekmah, snemanju videov in vsakodnevnem uživanju na rolki kar tako poučuje angleščino v velikih podjetjih in arhitektom riše načrte za vse pogostejše rolkarske parke.
Naravovarstveni biolog Dr. Seth Wilson je odraščal na vzhodni obali kake dve uri severno od New Yorka, v majhni državi Connecticut, ki je celo manjša od Slovenije, a prav tako poraščena z gozdovi, v katerih so tudi zveri, denimo ameriški črni medvedi, bobcati – po naše rdečerjavi risi in kojoti. Kot študent je prišel z vzhodne obale v ZDA v Montano, kjer je delal in si ustvaril družino. Kot strokovnjaka za preprečevanje konflliktov med ljudmi in velikimi zvermi so ga k sodelovanju povabili slovenski strokovnjaki in tako je bil zadnjih nekaj let del ekipe znanstvenikov pri projektu varovanja rjavega medveda Life DinAlp Bear in projekta Life Linx, pod pokroviteljstvom katerega bodo pri nas in na Hrvaškem naselili 14 risov iz Slovaške in Romunije.
Markus Imhoof je Švicar, ki že leta živi med Italijo in Nemčijo, Berlinom in Milanom. Pred leti je širšo javnost nase opozoril s filmom Več kot med, ki še vedno velja za najuspešnejši švicarski film. Po zgodbi o čebelah, ta je pred kratkim dobila nadaljevanje v istoimenski knjigi, se je lotil še ene teme, povezane s svetovno ekonomijo. Dokumentarni film Eldorado se začne na ladjah italijanske operacije Mare nostrum med prebežniki, ki iščejo svoj eldorado v Evropi, a se stara celina izkaže za vse prej kot to. Švicarski režiser in scenarist Markus Imhoof, ki pravi, da je ob tem, kar dela, nekaj mesecev preživeti v gledališču z Mozartom ali Verdijem dobro za dušo, se je na eni od svojih poti med Milanom in Berlinom ustavil v Evropi osebno.
Vojko V - Vojko Vručina prihaja iz Splita, iz mesta kjer nihče ne mara nikogar, kot pravi raper, ki šele začenja samostojno pot. A kljub temu je njegov album Vojko dobil glasbeno nagrado porin za album leta. Kako nanj vpliva domači Split, kako so njegovi teksti postali del hrvaškega slenga in zakaj je po njegovem mnenju slovenska publika nekaj posebnega? Z njim se je pogovarjal Gašper Andrinek.
Nancy Fina je ameriško-italijanska fotografinja in fina sogovornica. Po dobrih treh desetletjih sodelovanja z modnimi veljaki, agencijami in modeli se je odločila za drastično spremembo. Nasvidenje moda, zdaj rešuje svet. “Ljudje imamo različne sprožilce. Mama spreminja stvari zaradi ljubezni. Jaz sem svoje življenje spremenila zaradi jeze. Nadaljevala pa sem zato, ker imam rada ta svet in želim, da postane boljši.” S projektom Zgodbe našega časa s svojimi drznimi podobami in barvami opozarja na strpnost, skrb, ljubezen in krivice.
Neveljaven email naslov