Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Alija Novruzova najdete na facebooku in twitterju. Ima tudi svoj blog! Končnica -az sporoča, da je Ali iz Azerbajdžana. V enem svojih najbolj svežih zapisov na blogu kritizira, da državna univerza v Bakuju zato, da bi si vsaj malo povrnila ugled, podeljuje častne doktorate Nobelovim nagrajencem.
Z Alijem Novruzovom sem se pogovarjala v Bruslju, na konferenci o človekovih pravicah. 26-letni Ali je bil najmlajši udeleženec konference in vsaj na prvi pogled ni sodil med razpravljavce. Sodelovali so nominiranci za Nobelovo nagrado za mir, dobitniki nagrade Saharova, ugledni borci za človekove pravice z vsega sveta. Alija so predstavili preprosto kot blogerja.
Ali je prepričan, da se je v zahodni Evropi ali v ZDA neumno predstavljati kot bloger, ker je to lahko vsak! V Azerbajdžanu pa je drugače. “Ljudje, ki ne poznajo naše regije, bi morda mislili, da sem bloger in hipster. Toda pišem zato, da opozarjam, da smo zabredli.”
Ali Novruzov je bil vedno kritičen do dogajanja v družbi, a prav novi mediji so mu omogočili, da je kritično energijo usmeril v pravo smer. “Novi mediji so mi pomagali najti samega sebe. Moje življenje brez novih medijev bi bilo zelo drugačno, zelo težko. Na internetu sem od 2006. Do tedaj sem imel le mail, ki ga je zame odprl prijatelj, toda je bil deaktiviran, ker ga nisem uporabljal.”
Blog z latinskim imenom In Mutatione Fortitudo boste razumeli, saj je v angleščini. Zaradi glasbenega spektakla, ki ga bo naslednje leto gostil Baku, se je zanimanje za Azerbajdžan precej povečalo, pravi Ali. Opaža, da na njegov blog zajadra več ljudi. A tisti, ki jih Azerbajdžan zanima zaradi eursonga, njegovih prispevkov ne berejo, saj so preveč kritični. Ali Novruzov je namreč prepričan, da ljubitelje eurosonga zanimajo le svetle plati njegove države.
O devet milijonski državi med vzhodom in zahodom Ali težko pove kaj dobrega. Prepričan pa je, da je treba govoriti. Zato je aktivnen na številnih področjih. Ob bloganju vodi delavnice o novih medijih za nevladne organizacije, tvita in se seveda udejstvuje na facebooku! “Dva Azerbajdžana obstajata drug ob drugem. Eden je Republika Azerbajdžan. Z uradnimi novicami, da je vse boljše, da je vse tako, kot je bilo načrtovano. Druga pa je Republika Facebook. Kjer so vsi aktivisti, vsi so prosti in lahko pišejo, kar želijo.”
Če mislite, da azerbajdžanske oblasti kar mirno gledajo, kako jih aktivisti na družabnih omrežjih kritizirajo, se motite. “Vlada se na te dejavnosti odziva s starodobnimi metodami! Aktiviste zapirajo, pretepajo, strašijo. Dva moja kolega sta zaprta zaradi dejavnosti na facebooku. Eden je 19-letni študent iz manjšega mesta. Drugi je diplomiral na Hravardu, vrnil se je v Azerbajdžan in skušal nekaj narediti.”
Oba so torej zaprli. In jima naprtili lažne obtožbe. “Prvega so obtožili izogibanja vojski, drugega posedovanja drog. Vsi, še posebej tisti, ki smo živeli v Sovjetski uniji, vemo, kako lahko je ljudi lažno obtožiti.”
Aktivisti v Azerbajdžanu morajo biti zelo pogumni. Čeprav naš gost sebe ne opisuje kot takšnega. Raje verjame, da ni boječ. “Nikoli ne veš, kaj se ti lahko zgodi naslednjo minuto. Te bodo zaprli, ubili ali zabodli. Kot se je zgodilo nekemu pisatelju pred dnevi. In zdaj je mrtev!“
717 epizod
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Alija Novruzova najdete na facebooku in twitterju. Ima tudi svoj blog! Končnica -az sporoča, da je Ali iz Azerbajdžana. V enem svojih najbolj svežih zapisov na blogu kritizira, da državna univerza v Bakuju zato, da bi si vsaj malo povrnila ugled, podeljuje častne doktorate Nobelovim nagrajencem.
Z Alijem Novruzovom sem se pogovarjala v Bruslju, na konferenci o človekovih pravicah. 26-letni Ali je bil najmlajši udeleženec konference in vsaj na prvi pogled ni sodil med razpravljavce. Sodelovali so nominiranci za Nobelovo nagrado za mir, dobitniki nagrade Saharova, ugledni borci za človekove pravice z vsega sveta. Alija so predstavili preprosto kot blogerja.
Ali je prepričan, da se je v zahodni Evropi ali v ZDA neumno predstavljati kot bloger, ker je to lahko vsak! V Azerbajdžanu pa je drugače. “Ljudje, ki ne poznajo naše regije, bi morda mislili, da sem bloger in hipster. Toda pišem zato, da opozarjam, da smo zabredli.”
Ali Novruzov je bil vedno kritičen do dogajanja v družbi, a prav novi mediji so mu omogočili, da je kritično energijo usmeril v pravo smer. “Novi mediji so mi pomagali najti samega sebe. Moje življenje brez novih medijev bi bilo zelo drugačno, zelo težko. Na internetu sem od 2006. Do tedaj sem imel le mail, ki ga je zame odprl prijatelj, toda je bil deaktiviran, ker ga nisem uporabljal.”
Blog z latinskim imenom In Mutatione Fortitudo boste razumeli, saj je v angleščini. Zaradi glasbenega spektakla, ki ga bo naslednje leto gostil Baku, se je zanimanje za Azerbajdžan precej povečalo, pravi Ali. Opaža, da na njegov blog zajadra več ljudi. A tisti, ki jih Azerbajdžan zanima zaradi eursonga, njegovih prispevkov ne berejo, saj so preveč kritični. Ali Novruzov je namreč prepričan, da ljubitelje eurosonga zanimajo le svetle plati njegove države.
O devet milijonski državi med vzhodom in zahodom Ali težko pove kaj dobrega. Prepričan pa je, da je treba govoriti. Zato je aktivnen na številnih področjih. Ob bloganju vodi delavnice o novih medijih za nevladne organizacije, tvita in se seveda udejstvuje na facebooku! “Dva Azerbajdžana obstajata drug ob drugem. Eden je Republika Azerbajdžan. Z uradnimi novicami, da je vse boljše, da je vse tako, kot je bilo načrtovano. Druga pa je Republika Facebook. Kjer so vsi aktivisti, vsi so prosti in lahko pišejo, kar želijo.”
Če mislite, da azerbajdžanske oblasti kar mirno gledajo, kako jih aktivisti na družabnih omrežjih kritizirajo, se motite. “Vlada se na te dejavnosti odziva s starodobnimi metodami! Aktiviste zapirajo, pretepajo, strašijo. Dva moja kolega sta zaprta zaradi dejavnosti na facebooku. Eden je 19-letni študent iz manjšega mesta. Drugi je diplomiral na Hravardu, vrnil se je v Azerbajdžan in skušal nekaj narediti.”
Oba so torej zaprli. In jima naprtili lažne obtožbe. “Prvega so obtožili izogibanja vojski, drugega posedovanja drog. Vsi, še posebej tisti, ki smo živeli v Sovjetski uniji, vemo, kako lahko je ljudi lažno obtožiti.”
Aktivisti v Azerbajdžanu morajo biti zelo pogumni. Čeprav naš gost sebe ne opisuje kot takšnega. Raje verjame, da ni boječ. “Nikoli ne veš, kaj se ti lahko zgodi naslednjo minuto. Te bodo zaprli, ubili ali zabodli. Kot se je zgodilo nekemu pisatelju pred dnevi. In zdaj je mrtev!“
Gabriela-Mihaela Buzoianu je prišla v Ljubljano na trimesečno prakso, zdaj je tukaj že več kot 5 let. Nekdanja študentka novinarstva zdaj dela v logistiki, pri nas pa predvsem pogreša nekoliko romanskega temperamenta.
Annie Millan-Gračner je mlada Venezuelka, po izobrazbi zdravnica, ki se je pred dvema letoma in pol poročila s Slovencem in se preselila v Slovenijo.
Za Skandinavce in Nordijce velja, da so zadržani ljudje. Tudi redkobesedni, kar pa za našega gosta ne moremo trditi. Našega gosta je v Slovenijo pripeljalo trenersko delo.Finec Raimo Summanen je namreč trener hokejistov Olimpije.
Rosi Grillmair, mlada avstrijska umetnica, v odnosu med človekom in umetno inteligenco zaznava omejenost človeške domišljije.
Marina Martensson, simpatična pegasta kodrolaska, je v domovini svoje mame našla mir in vnovič glasbeno zaživela.
Ukaleq Slettemark je biatlonka, ki prihaja z Grenlandije. S tistimi, ki mislijo, da ljudje tam živijo v iglujih se rada pošali, da živi v dvonadstropnem igluju s centralnim ogrevanjem in garažo.
Mohamed al Burai je palestinski begunec. V Slovenijo je prišel pred dvema letoma, pred slabim letom mu je Slovenija podelila azil.
Stefan Gunnarsson je vodja trženja na islandski nogometni zvezi in tvorec islandskega nogometnega čudeža.
Jon Lee Anderson je v svoji bogati novinarski karieri kot dolgoletni dopisnik poročal s številnih vojnih območij na Bližnjem vzhodu in v Afriki, prav posebno ljubezen pa čuti do Latinske Amerike.
Jaume Subirana je pisatelj in profesor književnosti iz Barcelone, je strasten zagovornik katalonske kulture, neposreden kritik Španije, a hkrati samostojne države ne vidi kot edine možnosti.
Sašo Niskač se je večkrat selil med različnimi evropskimi mesti in državami ter v Sloveniji deluje kot svobodni umetnik. Producira in organizira festival evropskih kratkih filmov Europanorama.
Nekdanji marinec iz Puščavskega viharja Matt Hamlin že štiri leta živi v Ljubljani, kjer mesi tudi sladko pecivo po receptih svoje babice iz Arizone.
Katja Aleksandra Mežek je pravnica. Kalifornijo je pred nekaj meseci zamenjala za Kranj. Zakaj je navdušena nad življenjem v Sloveniji, kako svetuje podjetjem in kaj ji je najbolj všeč pri očetovi glasbi?
Gledališki in filmski igralec, režiser in producent Vasilis Kukalani se je rodil v Kölnu v Nemčiji, očetu iz Irana in materi iz Grčije. Pri ustvarjanju se napaja s humanizmom, ki je zanj nekaj najbolj osnovnega. Dejstvo.
V poslušanje ponovno ponujamo pogovor s Paymanom Qasimianom, ki je moral dvakrat pobegniti iz Irana. Prvič je zatočišče našel v Združenih državah Amerike, zdaj pa živi v Mariboru, kjer dela in se ukvarja z gledališčem.
Kanadčan Yves Langlois se je s kolesom odpravil okoli sveta, zdaj pa je “ujet” v Ljubljani .
Damir Imamović je bosansko-hercegovski pionir novega vala sevdaha. Doštudiral je filozofijo, a se posvetil glasbi. Prvo sevdalinko je odpel na zabavi, ko ga je nekdo izzval, rekoč: saj si vendar iz glasbene družine.
Od kuratorke v muzeju do Kickstarterjeve direktorice za področje dizajna in tehnologije.
Simon Chang je tajvansko-slovenski fotograf, ki ravno te dni razstavlja v ljubljanski Galeriji Fotografija, čeprav je beseda "razstavlja" v teh razmerah nekoliko nerodna. Je pa naš gost vajen izrednih razmer, kar ne nazadnje izpričuje prav omenjena fotografska razstava "Pastirji in klavnica", v kateri Simon predstavlja dve lokaciji, ki ju je obiskal v Kurdistanu v letih 2018 in 2019 – klavnico in psihiatrično bolničnico. Razstava je na nek način nadaljevanje njegovega spremljanja migrantskega vala skozi Slovenijo leta 2015, ko je bil na meji kot fotoreporter, pa tudi prostovoljec.
Johannes Tralla je novinar več kot 10 let. Vodi osrednja dnevna poročila, tedensko pripravlja zunanjepolitično oddajo ter pogovorno oddajo, v kateri gosti politike, gospodarstvenike. Šest let je bil bruseljski dopisnik.
Neveljaven email naslov