Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Nneka Egbuna je uspešna nigerijsko-nemška pevka. V mestu Warri se je rodila nigerijskemu očetu in nemški mami. O svojem otroštvu ne govori rada, niti o svojem otroštvu v Nigeriji niti o prvih letih azila v Nemčiji: ”Kar zgodilo se je. Ne načrtuješ, da bi odšel, potem se pa kar zgodi. In prilagoditi se moraš situaciji. Moje življenje v Nigeriji ni bilo dobro; no, tudi potem, ko sem zbežala, je bilo nekaj let groznih. Ampak najti moraš svojo pot. Nekje mora biti začetek te poti. In takrat je bil to moj začetek.”
Pred sabo je Nneka imela le en cilj – oditi iz Afrike: ”Najbolj pomembno mi je bilo, da pridobim izobrazbo. In izkoristila sem svojo možnost – ja, super, v Evropi imate brezplačno izobrazbo. To je bil moj cilj. Naučiti se jezika, spoznati ta del sveta, pogledati na Afriko iz druge perspektive. Hotela sem se naučiti čim več o vsem. Nemčija ni bila moj cilj. Tam sem pristala po naključju in vzela sem tisto, kar mi je bog dal. Tako kot vsak Afričan, ki dobi priložnost, da odide iz Afrike. Kar ti je dano, tisto vzameš!”
In priložnost je Nneka zgrabila z obema rokama. Iz begunskega centra je prišla do pogodbe z založbo Yo Mama’s Records, končala je študij antropologije, in ko je (po zahodnjaških standardih) uspela, si je zaželela vrniti v Afriko: ”Ok, grem nazaj v Nigerijo, sem si mislila. Najprej je bilo tam težko uspeti z mojo glasbo. Sčasoma pa mi je pomagalo ravno to, da sem že doživela uspeh v tujini. Dobila sem nagrado za najuspešnejšo afriško izvajalko, gostovala sem pri Davidu Lettermanu. Vsa ta Nneka scena, založbe temu pravijo ‘imidž”, mi je pomagala, da me je Afrika vzela nazaj. Od kar sem prišla domov, se čutim bolj povezano s tem, kar pojem. Bolj povezano z ljudmi. Če hočeš kaj spremeniti, moraš začeti v svoji skupnosti, biti moraš prisoten.”
Nneko lahko v januarju poslušate tudi v eni od naših sobotnih večernih oddaj Glasba svetov.
717 epizod
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Nneka Egbuna je uspešna nigerijsko-nemška pevka. V mestu Warri se je rodila nigerijskemu očetu in nemški mami. O svojem otroštvu ne govori rada, niti o svojem otroštvu v Nigeriji niti o prvih letih azila v Nemčiji: ”Kar zgodilo se je. Ne načrtuješ, da bi odšel, potem se pa kar zgodi. In prilagoditi se moraš situaciji. Moje življenje v Nigeriji ni bilo dobro; no, tudi potem, ko sem zbežala, je bilo nekaj let groznih. Ampak najti moraš svojo pot. Nekje mora biti začetek te poti. In takrat je bil to moj začetek.”
Pred sabo je Nneka imela le en cilj – oditi iz Afrike: ”Najbolj pomembno mi je bilo, da pridobim izobrazbo. In izkoristila sem svojo možnost – ja, super, v Evropi imate brezplačno izobrazbo. To je bil moj cilj. Naučiti se jezika, spoznati ta del sveta, pogledati na Afriko iz druge perspektive. Hotela sem se naučiti čim več o vsem. Nemčija ni bila moj cilj. Tam sem pristala po naključju in vzela sem tisto, kar mi je bog dal. Tako kot vsak Afričan, ki dobi priložnost, da odide iz Afrike. Kar ti je dano, tisto vzameš!”
In priložnost je Nneka zgrabila z obema rokama. Iz begunskega centra je prišla do pogodbe z založbo Yo Mama’s Records, končala je študij antropologije, in ko je (po zahodnjaških standardih) uspela, si je zaželela vrniti v Afriko: ”Ok, grem nazaj v Nigerijo, sem si mislila. Najprej je bilo tam težko uspeti z mojo glasbo. Sčasoma pa mi je pomagalo ravno to, da sem že doživela uspeh v tujini. Dobila sem nagrado za najuspešnejšo afriško izvajalko, gostovala sem pri Davidu Lettermanu. Vsa ta Nneka scena, založbe temu pravijo ‘imidž”, mi je pomagala, da me je Afrika vzela nazaj. Od kar sem prišla domov, se čutim bolj povezano s tem, kar pojem. Bolj povezano z ljudmi. Če hočeš kaj spremeniti, moraš začeti v svoji skupnosti, biti moraš prisoten.”
Nneko lahko v januarju poslušate tudi v eni od naših sobotnih večernih oddaj Glasba svetov.
Gabriela-Mihaela Buzoianu je prišla v Ljubljano na trimesečno prakso, zdaj je tukaj že več kot 5 let. Nekdanja študentka novinarstva zdaj dela v logistiki, pri nas pa predvsem pogreša nekoliko romanskega temperamenta.
Annie Millan-Gračner je mlada Venezuelka, po izobrazbi zdravnica, ki se je pred dvema letoma in pol poročila s Slovencem in se preselila v Slovenijo.
Za Skandinavce in Nordijce velja, da so zadržani ljudje. Tudi redkobesedni, kar pa za našega gosta ne moremo trditi. Našega gosta je v Slovenijo pripeljalo trenersko delo.Finec Raimo Summanen je namreč trener hokejistov Olimpije.
Rosi Grillmair, mlada avstrijska umetnica, v odnosu med človekom in umetno inteligenco zaznava omejenost človeške domišljije.
Marina Martensson, simpatična pegasta kodrolaska, je v domovini svoje mame našla mir in vnovič glasbeno zaživela.
Ukaleq Slettemark je biatlonka, ki prihaja z Grenlandije. S tistimi, ki mislijo, da ljudje tam živijo v iglujih se rada pošali, da živi v dvonadstropnem igluju s centralnim ogrevanjem in garažo.
Mohamed al Burai je palestinski begunec. V Slovenijo je prišel pred dvema letoma, pred slabim letom mu je Slovenija podelila azil.
Stefan Gunnarsson je vodja trženja na islandski nogometni zvezi in tvorec islandskega nogometnega čudeža.
Jon Lee Anderson je v svoji bogati novinarski karieri kot dolgoletni dopisnik poročal s številnih vojnih območij na Bližnjem vzhodu in v Afriki, prav posebno ljubezen pa čuti do Latinske Amerike.
Jaume Subirana je pisatelj in profesor književnosti iz Barcelone, je strasten zagovornik katalonske kulture, neposreden kritik Španije, a hkrati samostojne države ne vidi kot edine možnosti.
Sašo Niskač se je večkrat selil med različnimi evropskimi mesti in državami ter v Sloveniji deluje kot svobodni umetnik. Producira in organizira festival evropskih kratkih filmov Europanorama.
Nekdanji marinec iz Puščavskega viharja Matt Hamlin že štiri leta živi v Ljubljani, kjer mesi tudi sladko pecivo po receptih svoje babice iz Arizone.
Katja Aleksandra Mežek je pravnica. Kalifornijo je pred nekaj meseci zamenjala za Kranj. Zakaj je navdušena nad življenjem v Sloveniji, kako svetuje podjetjem in kaj ji je najbolj všeč pri očetovi glasbi?
Gledališki in filmski igralec, režiser in producent Vasilis Kukalani se je rodil v Kölnu v Nemčiji, očetu iz Irana in materi iz Grčije. Pri ustvarjanju se napaja s humanizmom, ki je zanj nekaj najbolj osnovnega. Dejstvo.
V poslušanje ponovno ponujamo pogovor s Paymanom Qasimianom, ki je moral dvakrat pobegniti iz Irana. Prvič je zatočišče našel v Združenih državah Amerike, zdaj pa živi v Mariboru, kjer dela in se ukvarja z gledališčem.
Kanadčan Yves Langlois se je s kolesom odpravil okoli sveta, zdaj pa je “ujet” v Ljubljani .
Damir Imamović je bosansko-hercegovski pionir novega vala sevdaha. Doštudiral je filozofijo, a se posvetil glasbi. Prvo sevdalinko je odpel na zabavi, ko ga je nekdo izzval, rekoč: saj si vendar iz glasbene družine.
Od kuratorke v muzeju do Kickstarterjeve direktorice za področje dizajna in tehnologije.
Simon Chang je tajvansko-slovenski fotograf, ki ravno te dni razstavlja v ljubljanski Galeriji Fotografija, čeprav je beseda "razstavlja" v teh razmerah nekoliko nerodna. Je pa naš gost vajen izrednih razmer, kar ne nazadnje izpričuje prav omenjena fotografska razstava "Pastirji in klavnica", v kateri Simon predstavlja dve lokaciji, ki ju je obiskal v Kurdistanu v letih 2018 in 2019 – klavnico in psihiatrično bolničnico. Razstava je na nek način nadaljevanje njegovega spremljanja migrantskega vala skozi Slovenijo leta 2015, ko je bil na meji kot fotoreporter, pa tudi prostovoljec.
Johannes Tralla je novinar več kot 10 let. Vodi osrednja dnevna poročila, tedensko pripravlja zunanjepolitično oddajo ter pogovorno oddajo, v kateri gosti politike, gospodarstvenike. Šest let je bil bruseljski dopisnik.
Neveljaven email naslov